Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 2.456:
»Naznanjam, da sem delo končal; pisma so urejena najprej po mesecih in potem v abecednem redu.«
Ravnatelj je oslinil papir svoje cigarete in se porogljivo smehljal.
»Ali so pisma natančno in zanesljivo urejena?«
»Da, gospod ravnatelj.«
»Potem jih izročite slugi, da bo ž njimi peč kuril.«
Tomaž je postal kar trd. Celih pet mesecev je torej urejal pisma, ki niso za drugo rabo, kakor za peč. Tomažu je bilo, kakor da mu je ravnatelj ukradel pet mesecev njegovega življenja. To spoznanje je obudilo v njegovem srcu silno silno jezo in na tihem je prisegal, da bo to ravnatelju in vsem uradnikom z obrestmi vrnil. Ravnatelj je z zadovoljstvom opazoval Tomaža in ga naposled odslovil.
»Upam, da ste se pri urejevanju teh pisem kaj naučili,« je dejal ravnatelj in se zopet tako zlobno nasmehnil, da se Tomaž ni mogel več premagovati.
»O, da, gospod ravnatelj,« je rekel sarkastično. »Spoznal sem iz teh pisem, kako je treba delati, da levica nič ne izve, kaj desnica v žep dene.«
Kakor da je sredi pisarne eksplodirala bomba, tako so Tomaževe besede učinkovale na zbrano uradništvo. Vsi so prebledeli in se plaho ozrli na ravnatelja, kateremu je bila cigareta padla iz rok in ki je stal pri svoji mizi, kakor da je okamenel. Nekaj sekund je vladala v sobi taka tihota, da je gospodična Filipina celo slišala, kako je na njeno bluzo pribegla rejena bolha kihnila. Čim pa je ravnatelj prišel zopet k sebi, je nakremžil obraz in se prisiljeno zasmejal.
»Glejte ga no,« je za klical »tako mlad je še, pa že dela take dobre dovtipe. No, no, Krmežljavček, me prav veseli, da znate take šale zbijati. Vesele in šaljive ljudi imam jaz rad. Življenje je tako težko, kaj bi bilo, če bi ga ne sladil humor.«
Tako je govoril ravnatelj s prisiljeno prijaznostjo, pri tem pa Tomaža gledal, kakor popadljiv pes. A Tomaž ni povesil pogleda, zakaj čutil je, da je zadel ravnatelja v srce. Zadovoljen sam s seboj se je vrnil k svoji mizi in si užgal cigareto. To je bila prva cigareta, ki jo je užgal v pisarni. Zavedal se je dobro, da je to novo izzivanje ravnatelja, ki ni prenašal dima, a zavedajoč se izvojevane zmage, si je hotel enkrat za vselej zagotoviti ugodnejšo pozicijo v pisarni.
Komaj je bil puhnil prve dime proti gospodični Filipini, je ravnatelj dvignil glavo, malo povohal in potem ogorčen planil k Tomaževi mizi.
»Kaj vidim,« je zakričal »vi kadite pri delu?«
»Kdo pa pravi, da delam?« je z ravnodušno impertinenco odgovoril Tomaž in pognal ravnatelju gost oblak dima v obraz.
»Slišite — vi ste nesramen človek,« je začel vpiti ravnatelj. »Namesto da bi delali, pa kadite. Če hočete kaditi, ugasnite cigareto in pojdite na hodnik, v pisarni ne dovolim kaditi. Vzemite to na znanje.«
»Hvala,« je odgovoril Tomaž mirno in vzemši svoj klobuk je odšel iz pisarne.
Vrnil se je šele čez dobro uro. Čim je vstopil v pisarno, je vedel, da je vse osobje razburjeno. Držeč roke na hrbtu je hodil ravnatelj ves bled po sobi in grizel rožiče, siguren znak, da je razkačen do skrajnosti. Komaj je zagledal Tomaža, je skočil pred njega.
»Kje ste bili? Sam sem vas iskal na hodniku in na dvorišču, a vas ni bilo.«
»Lase sem si dal striči,« je ljubeznivo odgovoril Tomaž.
»Nesramnost! Vi si daste med uradnimi urami lase striči?«
»Zakaj pa ne — saj so mi tudi med uradnimi urami zrasli.«
Ravnatelj je vrgel rožiče ob tla in zagrabil na bližnji mizi stoječi tintnik.
»Vi — vi — vi — liberalec, nesramnež, predrznež — vi — vi vi —«
Ves iz sebe je ravnatelj zamahnil s tintnikom in črnilo je plusknilo iz posode ter pomazalo ravnatelju roko in rokav in telovnik in hlače. To ga je tako presenetilo, da ni spravil nobene besede več iz sebe, nego samo še stokal »he — he — he — he« in se končno razjokal od jeze.
Tomaž pa je hitro prinesel umivalnik in brisalko.
»Zakaj ste pa tako hudi, gospod ravnatelj?« je z razžaljivo spoštljivostjo vpraševal Tomaž med tem, ko si je ravnatelj umival roko. »Saj sem si vendar dovolil le malo šalo ...«
»Vi — vi — vi ste —« — — —
»Majhen uradnik sem, ki ima svoje predpostavljene prav rad in jih spoštuje in le časih kako neumno besedo blekne.«
»A — tako?« Ravnatelj je bil kar vesel Tomaževih hinavskih besedi in si je z rokavom obrisal potno čelo. »A torej niste tako hudoben, kakor sem mislil? Zakaj pa niste tega koj povedali.«
»Saj nisem imel nobene prilike,« se je hlinil Tomaž. »Zdelo se mi je, da me nihče ne mara in to me je tako bolelo, da sem hotel že službo pustiti. Ves nesrečen sem bil. Pa so mi gospodje odborniki rekli, naj le potrpim, da, in rekli so mi, da me na noben način ne puste proč, da, in veliko so me izpraševali pa nisem hotel nič povedati; nazadnje so me pohvalili, da res vestno izpolnjujem dolžnosti kolegijalnosti ...«
Tomažu se je zdelo, da delajo ravnatelj in drugi uradniki obraze, kakor bi jim kdo z britvijo narezaval goltance. Kar potuhnili so se in hiteli delati, kakor da imajo najnujnejše posle, med tem ko je gospodična Filipina začela nervozno tipkati na pisalnem stroju, dasi ni imela nič prepisati. To popoldne ni nihče več izpregovoril besede, a ko je šel Tomaž zvečer iz pisarne, je nesel seboj zavest, da si je priboril trdno stališče v zavodu.
»Nesramnost je vendar odlična lastnost,« je modroval Tomaž, ko se je pred večerjo sprehajal po drevoredu. »Kako sem jih vse ugnal! Kakor da bi bil vsekal z bičem, tako so za cvilili. E, če hoče človek naprej priti, mora biti nesramen in mora kaj vedeti o tistih, ki so mu na potu.«
[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]
| |||