Skušnjave Tomaža Krmežljavčka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2.517:
»Nesramnost je vendar odlična lastnost,« je modroval Tomaž, ko se je pred večerjo sprehajal po drevoredu. »Kako sem jih vse ugnal! Kakor da bi bil vsekal z bičem, tako so za cvilili. E, če hoče človek naprej priti, mora biti nesramen in mora kaj vedeti o tistih, ki so mu na potu.«
Od tega dne se je uradno življenje Tomaževo bistveno predrugačilo. Starejši uradniki so ž njim prav kolegijalno občevali in ga uljudno podučevali v različnih uradnih poslih. Kar bi bil Tomaž najraje videl in preštudiral, tega mu pa tudi zdaj niso pokazali. Nezaupnost proti njemu je bila še vedno velika, a Tomaž se je znal delati tako nedolžnega, da je sčasoma začela pojemati tudi ta nezaupnost. Uradniki sicer Tomaža še vedno niso marali, a ker so se ga bali, ni nobeden tega izrazil. Tomaža pa vedenje njegovih kolegov ni premotilo. Vedei je, pri čem da je in se po tem ravnal, dasi so postajali pogledi gospodične Filipine vse bolj vroči in so jih vse bolj pogostoma spremljali pritajeni vzdihljaji. Zdaj in zdaj se je sicer Tomažu zazdelo, da bi bil čas, izpregovoriti z gospodično Filipino prijateljsko besedo, a premagal se je vedno.
»Najprej moram vse vedeti in znati,« si je rekel »in šele kadar jih bom imel vse v rokah, da se ne bodo upali ziniti, potem bom videl kaj in kako.«
Svojemu sklepu se Tomaž ni izneveril, naj ga je gospodična Filipina tudi bombardirala s pogledi in vzdihovala tako, kakor bi se je prijemala jetika. Tomaž je samo prežal na početje svojih souradnikov, posvečal vsaki malenkosti intenzivno zanimanje in zasledoval vse poslovanje s šerlokholmsko pozornostjo. V teku nekaterih mesecev je zadobil popoln vpogled v vse uradne zadeve, tekom nekaterih dalnjih mesecev je spoznal vse sisteme napačnega vknjiževanja, se izvežbal v falsificiranju bilance in v ponarejanju menic ravnokar umrlih članov ter se sploh izuril v najrazličnejših prepovedanih manipulacijah do take popolnosti, da je samo še s pomilovanjem gledal na različne revizorje, za svojega ravnatelja se pa skoro ni več resno menil, nego ga smatral le še formelno za svojega predstojnika.
Ravnatelj je čutil, da mu rase Tomaž čez glavo. Časih je še poskusil uveljaviti svojo avtoriteto in je delal v resni ali v šaljivi obliki Tomažu očitke, a ker je navadno slabo naletel, so postajali taki slučaji vse redkejši in so končno popolnoma ponehali. Tomaž je bil pripoznan kot ravnopraven član uradniškega zbora in postal deležen vseh pravic, ki so jih uživali uradniki samo še ne pravice, dobivati delež od skrivaj prejetih provizij. Lahko bi bil Tomaž tudi to dosegel; samo če bi bil izgovoril primerno besedo, bi ga bili radi sprejeli v družbo; še namigovali so mu, naj vendar izreče tako željo. A Tomaž ni odprl ust.
»Mene ne boste ujeli,« se je pri takih poskusih na tihem rogal. »Če bom kdaj kaj napačnega storil, ne bo tega nihče vedel in se to ne bo dalo dokazati. Sokrivec pri grehih drugih ljudi ne maram biti, najmanj pri tako malenkostnih grehih. Ta bi bila lepa, da bi me imeli potem drugi v rokah.«
Svoje znanje o manipulacijah drugih uradnikov je Tomaž izkoriščal, na ta način, da si je službovanje kolikor mogoče olajšal. Kakor so prej drugi na njega radi odvalili svoja opravila, tako je zdaj delal on. Ljubil je lenobo in veselilo ga je gledati, kako drugi delajo, on pa počiva.
Tedaj se je končno usmilil tudi tipkarice gospodične Filipine. Ko sta bila enkrat slučajno sama v pisarni in je gospodična Filipina prelomila s posebnim dekretom ji dano zapoved, da med uradnimi urami ne sme vstati, tedaj je Tomaž dovolil svoji roki, da se je udala privlačni sili telesne obilnosti gospodične Filipine.
»Oh, kako ste vi žleht,« je sladkoginjena zavzdihnila gospodična Filipina in pogledala Tomaža tako ljubo in tako vabljivo in ga tako mehko krenila po roki, da jo je Tomaž hitro objel in jo vroče poljubil.
Gospodična Filipina je zadrhtela, kakor da je ta poljub podrl vse ograje, s katerimi je bila zavarovana njena krepost. Nekaj sekund je uživala slast tega razkošnega poljuba, potem se je naglo izvila Tomažu iz rok in zbežala na svoj zavarovani sedež za pisalnim strojem. Tam je skrila obraz v roke in začela na Tomaževo veliko začudenje ihteti.
»Babnica joka, kakor da sem ji z enim poljubom vzel deviški venec,« je sam pri sebi rekel Tomaž in ko se mu je zdelo, da je stokanja že dovolj je sladko vprašal: »Gospodična Filipina — ljuba gospodična — zakaj pa jokate?«
»Sem — tako nesrečna,« je jokala gospodična Filipina. »Prosim — pozabite, kar je bilo — oh, srce — me je premagalo — in zdaj sem nesrečna.«
»Fant bodi previden,« je Tomaž samega sebe svaril. »Tale je nevarna; že piska na tisti fagot, ki naj moškega zvabi pred altar.«
Obenem je šel Tomaž k pisalnemu stroju in se sklonil čez ograjo ter gospodično Filipino poljubil na lase.
»Jaz te ljubim, Filipina, že dolgo te ljubim ...« je šepetal in se stiskal k tipkarici.
»Ah, kako naj to verjamem — saj ve vsak, da ste zaljubljeni v tisto koristinjo, v tisto Smoletovo Natalijo, ki jo vedno spremljate.«
»Nikar ne verjemi, Filipina,« je lagal Tomaž. »Z Natalijo sva prijatelja iz otročjih let, njen oče je moj krstni boter, a sicer nimam nič ž njo.«
»Kdo naj to verjame?« je ihteč vprašala Filipina.
»Prisegam ti, da je tako,« je govoril Tomaž. »Sploh pa, kako moreš misliti, da se zanimam za dekle, ki ima toliko ljubimcev, kakor Smoletova Natalija. Kaj mar ne veš, da ima kar naenkrat po tri in celo po štiri ljubimce? No, in meni pač ni trebaj da bi sam sebe zametaval!«
Tomaž je pri teh besedah primaknil glavo gospodične Filipine k sebi, odstranil njene roke izpred obraza in jo zopet poljubil. In Filipina mu je vrnila poljub in je bila vsa srečna, ko ji je Tomaž prisegel večno ljubezen in zvestobo.
Od tega dne dalje je bil Tomaž šele popolnoma zadovoljen s svojo službo. Dohodki njegovi so zadostovali za skromno življenje, ljubezen gospodične Filipine je bila brezplačna in zdaj in zdaj se je tudi primerilo, da je prišel Tomaž do kakega »postranskega zaslužka,« ki ga pa nihče ni zasledil, niti vrhovni poveljnik klerikalne gospodarske organizacije.
Zato je bil pa Tomaž tisti dan tako ponosen in zadovoljen, ko je bil v uradu zaradi »zmot« pri meri in vagi velikanski vihar in v duhu že videl, kako zlete iz pisarne ravnatelj in blagajnik in knjigovodja in v duhu je videl, kako njega, Tomaža Krmežljavčka, slovesno instalirajo kot centralnega ravnatelja združenih katoliških konsumov.
[[Kategorija:Miroslav Malovrh]]
| |||