Pet mož gradi pot: Razlika med redakcijama

| opombe= ureja BarbaraL

| obdelano=2

| spisano= 1936

| vir= [http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/Avgust%20Renker_Pet%20mo%C5%BE%20gradi%20pot%201936/index.html]

 

Sep se pokrije. »To je bil pater Montanus. Ljudje mu

leto pride za nekaj časa sem. Prebiva sam v prazni, na pol

razpadli pastirski koči visoko gori v Špranji. Ponoči je

»Toda zakaj? Kaj pa počne tam?«

 

saj je tega že tako dolgo. A potem je šel s svojo mladostjo

in z močnimi udi s sveta v samostan. Saj je mogoče, da

 

Okoli sebe hoče zopet čutiti življenje, šumenje krvi.

skrivnostna bitja: plameneči velikan z raztrganim obrazom,

ki je planil ponoči s hripavim krikom z ležišča; prazne

 

Živeti hoče, živeti!

 

Tja po gorah drvi Jan Robič za denarjem. Pleza mojstrsko, ker vidi visoko gori na vrhu vihrati bankovce. Gre

ob vsakem vremenu in pripravljen je, vse zgubiti, samo da

to eno dobi. Vsi odkimavajo, ker vpraša dolgi, suhi Anglež

Oblaki se plazijo zelo nizko, niti Cime delle rondini niso

svojem strahu pred silo prirode. Čisto nizko se spreletavajo

čez travnike lastovke.

pridobljeno. angleščino. »Lahko bi vas danes vedli do koče

ter potem spravili lahko prisluženo plačilo. Bila bi goljufija

 

Ostali prikimavajo, Anglež godrnja. V dveh dneh mora

 

»Prihodnje leto, gospod! In povejte doma, da smo pošteni ljudje!« Le mimogrede je potegnil z roko čez svoj liktorski znak v gumbnici, iz katerega žari tako veliko moči.

Anglež se je stokrat pokesal, da je zjutraj ob majhnem oddihu viharja zapustil kočo. Zdaj visi na Robičevi vrvi kakor

cula, v njegovih možganih pa razbija edino vprašanje: kdaj

 

On čuti naslado smrti v tem vprašanju in se skoro nič

Jan Robič pa stoji in žvižga. Na njegovi črni koštrunasti

buči čepi tenka plast snega. To si otrese, dene na glavo staro,

 

Tujec pretrga stavek z ostro kretnjo roke. »Torej pet sto funtov ...«

pršijo čez njo majhne, drseče gruče snega. Sredi nje visi Jan Robič in vrta s svojim žepnim nožem majhne oprimke,

ker se ledene plasti drobe pod cepinovimi udarci.

Bele roke, gladke in brezčutne, tipajo za svežnjem življenja nad globočino, brezglasne kače se vijejo navzgor.

 

Ettore Prato spusti slušalko. Njegov obraz je zmeden,

muči zavest, da je prvikrat v njihovih gorah preminil vodnik

s svojim gospodom. In sleherni si pripoveduje: tega ni bilo

in bodo vedno molčali. Vsem čepi na grbi sramota in gore

krog njih so tako blede, umazane. Pokrite s samimi bankovci,

 

In ko drvijo doli v Špranjo, prekine vročekrvni Ettore

 

 

Jan Robič se smeje, da pipa kar pleše med njegovimi

za prsa. »Kje je tvoj gospod?«

 

Zdaj so mi pota odprta. Prihodnje leto grem z

gospodom v Wallis, k Mont Blancu! In

vrže v zrak in ga spet ujame. In žlabudra naprej, ko se vračajo h koči. Pijan je Jan Robič, pijan od toliko denarja.

 

zdrsneta kladivo in dleto iz rok.

Kaj neki naj bo reče sam

 

 

In skoči čez novo pot in se zlekne v koči. Vrnitev ostalih presliši, presliši tudi presketanje ognja, nad katerim visi večni kotel za polento. Jan Robič smrči v svojem kotu, suknjič mu visi postrani, v notranjem žepu pa se blešči bela pletena mošnjica.

»Ta je pravi, tale!« Sep zmaje z glavo, ko potem na večer sedijo vstran od delavcev. Nad koroško deželo leži še megla, na nji se vidi mesec kakor trkljajoča se kegljaška krogla. Gore okoli Zajezere so bele od novega snega. Nobenih tur ne bo v naslednjih dneh, zato se bo graditev poti tem bolj napredovala.

 

zob in pljune.

 

Ettore. Potem se jasno in fantovsko zasmeje. »Zdaj pa mislite, da mu ne privoščim. Oj, seve, priznam, zavidam ga,

da bo smel v druge kraje, da bo videl veliko novega in da bo

 

»Denar bi imel vsakdo rad.« Tu misli Jože Tožbar na

lepo. Če bi imel danes Janovih pet sto funtov, bi sedel na

ladjo in se odpeljal okoli zemlje. Med potjo bi pogledal,

visokega velikana, zasadil na vrhu našo zastavo in imenoval

goro po duceju. In ko bi bilo po denarju, bi se vrnil v Ovčjo

 

»Ettore ima prav!« ohladi Sep prijateljevo navdušenje,

to je onemu zemeljska obla. »Denar se mora izdajati, če ga

 

kakor oba fanta; ne bereta nič, nravstveno pa pomeni obema, ali je ženska naga ali pa spodobno oblečena.

 

umre.«

 

 

Sep ga hvaležno pogleda, ker je Ettore kot dete mogočne Italije pohvalil ubogo Avstrijo. Osvaldo zmajuje z

o njej v Reklanah? Njegovo življenje je bilo ozko in trdo,

to so sadovi dolgega, nevarnega vodniškega življenja. Toda

Osvaldo sluti, da je svet večji kakor tésen reklanska, da

Osvaldo ga zgrabi za roko. »Ettore, kaj pa počneš?«

 

da belega platna ni videti. »Sem le radoveden, kaj bo dejal

jutri pri zajtrku.«

Dan je vstal v beli veličastnosti in sneg na gredeh se

iskrí iz tisoč mavričnih delcev. Saj mora biti danes lepo,

navzven štrlečih kavljih, v pesteh pa vrv.

 

dni. Treba je delati počasi in previdno, zakaj pod polico ni

nič drugega ko velikanske, z vodo oblite plošče in gladko

 

Jože visi zunaj v prostem zraku in kleše stopnice. Za

Osvaldo se ozre in pred njim stoji človek, ki ga ne

pozna. Seveda, potem spozna Robiča. Kaj ima dva obraza?

Zdaj je eden odpadel in izpod njega se prikaže vroča, divja

zverina. Osvaldo Pesamosca, sin gorskega volka, se ni nikoli

in se čudi, zakaj prvi delavec ne da znamenja za nadaljevanje dela. Izza skale, zadušeni od velikega bobnenja, ki

kakor slap visi okoli gore, se začujejo glasovi. Mogoče

 

Jože puha oblake dima in zre v dolino Rio di Montasia.

Po skali pa srka in praska in iztrga Jožeta iz njegovih

prijetnih sanj. Prvo je, da se začudi, kako pleza tu čez

rdeče. Za njim se kakor mačka zavihti okrog gredi Ettore

saj je samo za šalo ...« Besede izzvene v praznem prostoru,

Tožbarja se oklene sikajoča zver, ga zgrabi z roko za grlo

in sikne vprašanje, ki ga Jože prav nič ne razume.

 

po nečem zoprnem, nadležnem. Mogoče bi se bil Jan Robič

v plezalnikih lahko obdržal, žeblji pa le zacvilijo na kamnu

Jože ima še vedno iztegnjeno roko, kakor da je odfrcnil

mrčesa, ki ga je ogražal s svojim strupenim želom. In ne

stopil predenj, smrtnobled obraz.

 

 

Veliko šumenje napolnjuje zrak, kakor prekipevajoče

vino napolni čašo. Med vse to ropota trdo in leseno padanje kamenja. Spodaj v krnici skačejo odtrgane skale,

melju v globini leži majhna, temna točka in se ne gane.

 

Pri cerkvenem zidu sreča Sep Amlacher gospodično

»Kaj ta že ni davno določen?«

 

se je, da je neko mesto prenevarno.«

 

tovariš.«

 

 

Pohlep po senzaciji jo pretresa. »To z Robičem je bilo

Vodnik vesel pogleda na nežno stvarco v rožnati obleki.

S cepinom potipa njene platnene čevlje, toda vse to je le

Hela Kersa zopet z njim v gore. Bliskoma je odvila pred

njim trak filma, ki zdaj trepeta v njegovih sanjah. Ali

spremstvo ravnodušno sprejme. Gospodična je trdna, sicer

bi ne naredila prve ture s Sepom, in potem je tudi on tu,

dvojno varovala. Samo eno: »Ali si ji povedal, da bomo

na gori bivakirali?«

 

»Seveda, toplo se bo oblekla.« Olajšan pogleda na uro.

»Takoj mora biti tu.«

 

mudi v gorah, ali gori kje njegova luč v temotah, ki kakor

ahatnočrni morski valovi butajo navzgor? Tako tolažilno

zašlo sonce. Višnjeve čeri so v rdeči svetlobi kakor zobčasta

kolesa stroja, postavljenega pred razbrzdani plavžev žar.

prebujajo v tuje bitnosti, ogromni prostor se polni z nevidnimi postavami, ki se ženi bolj in bolj približujejo ...

 

vogala in mu mignil z nepremičnim obrazom.

 

Osvaldo jo je slišal. Sepu reče nekaj furlanskih besed,

ki jih ona ne razume, potem pa se vrne s svojimi brezglasnimi, nihajočimi koraki k taborišču. Njegov obraz je odrevenel kakor zmerom, toda Hela spozna, da je v tej odrevenelosti pravkar okamenel velik doživljaj. Veliko bi dala,

če bi mogla pogledati okoli vogla, za njim mora nekaj biti,

spomni.

 

 

»To je pa pač brezvestno! Kot vodnik ste dolžni ...«

Govori glasno, hrupno, v umetno stopnjevanem razburjenju,

da bi prevpila ohromujočo tesnobnost.

jaz vem za buona strada.«

 

gorski volk hodil tudi tod?

 

Ona spi in meni, da še bdi. In gre čez polico okoli ogla

in tam je čarobni vrt rojenic, planinskih vil, in beli gams

pa drži »Louf« svojo težko, nerodno puško kakor arhangel

plameneči meč pred paradižem.

roko Sepa Amlaeherja.

 

 

»O, ne«, jo pomiri on. »Pri bivaku nikdar ne leže. Vedno

 

Kakor začarana strmi v ognjenega moža. Čisto blizu

vedno se mora ozirati tja. Dokler se ne zateče, kakor otrok

k materi, k nekaj toplemu, utripajočemu. Z naglo kretnjo se

vali, ki jih čuti divjati po svojem telesu.

 

 

In noč se grozeče plazi v skalno gnezdo, pred katerim

 

»Treba ni, toda če dama želi!« Vrv je zvita, Pesamosea

 

»Ni mi prav, da mora dama videti nelepe stvari. Jaz

za to nisem vedel in zdaj moramo pač mimo tega mesta.«

 

 

Pesamosca pokaže z roko k škrbini. »Izza velike vojne

ljudje. Po tako dolgem, dolgem času! Kaj je bilo, kar je ponoči tako grozno, z ledenomrzlimi rokami oklepalo njeno

 

Grozno se budijo v njej nočne vizije. Kaj, če bi bila

 

In ona pomisli na toplo odejo, življenja polne moške

neumen je! Komaj da si jo upa pogledati! K njemu stopi

in položi svojo roko na njegovo. »Kaj je?« ga vpraša in

»Je že tako.« On prikima in valovanje v njegovem obrazu noče prenehati. »Toda če vas je strah, gospodična, vas

popeljem tja doli, kjer smo včeraj vstopili. Da vam ne bo

 

»Prav ničesar se ne bojim, ako ste vi zraven«, pravi z

 

Saj je že tako dolgo od tiste groze! Rane, ki so nekdaj

spomin, nekoč divje boleč in mučen, je postal zdaj mil in

otožen kakor zategnjena večerna pesem slovenskih planinskih pastirjev.

mrtvece, marveč na goro, ki jih hrani. Na góre, ki se zaganja

iz dolin kakor okamenel val usode in je vsesala zgodovino

ostalo; tam doli ob severnem stebru so si nekoč gradili pot

 

Nekaj zarez v kameni In zdaj gradijo zopet, zabijajo

nosijo novo pot navrh, eden izmed njih se je pri delu že

raztreščil.

in poka, ko rijeta po kosteh. Ni veliko ostalo: bajoneti, nekaj

gumbov, usnjene cunje čevljev, ki so zobate in trde kakor

najbrž odnesla po blesku hlepeča kavka.

 

Dva sta bila iz Kalabrije, tretji najbrž tudi. In so tu

 

Pesamosca skomigne z rameni. »Morda so šli poizvedovat in so prišli na kraj, ki ga niso poznali. Nato snežni

Vodnika zgrebeta kosti v ozadje vdolbine in položita

nanje kamenitne plošče. Bajonete pa vzame Osvaldo in jih

 

Nikdar ne bomo meščani z našimi otopelimi čustvi razumeli

teh najskrivnejših zvez.

 

Njegova toplota zaplameni ob njej. »Meni pa ne, Sep.

 

To podre vse meje, da zopet plane proti njej. In pred

 

Opotekajoč se in sama vsa razpaljena sili proti hotelu.

lovec vrže na listje!

 

 

To je zadnje, kar sliši od Sepa. Potem ji zarožlja nasproti jazzband, in ti zvoki so kakor mrzla prha.

 

Vreme, kakor da je že jesen. In kadar se je ta vselila,

ji vrti previdno, ne predivje šivalni stroj, kadar dela male,

od sile previdne šive. Z Ettorejem samim ni nič, vedno čepi

darilu, o napeljavi elektrike, v katere sijaju se večkrat iskri

hotel kakor pravljičen grad.

 

se mora pač podvizati. Nemški gospod, katerega je zadnjič

peljal na goro, mu je posodil geologijo Alp. In gospod hoče

Zdaj zdrsne noga vdove Pratove s podnožnika in marljive roke spuste nit. Gorski vodnik iz Ovčje vasi sredi sezije

v mesto in v kino? No, seveda, vreme je zdaj brezupno, ko

ah dà, filmska igralka, ki jo je Sep že dvakrat vodil! Ena iz

denarja. Kar na zaboje je moral padrone naročati vino in

asti. Tudi delo, s katerim se tu ukvarjajo, je Ettore razložil

Kar tako meni nič, tebi nič se odpelje z damo v Trbiž? Mladi

ljudje, vodniki, se malodane tikajo s svojimi delodajalci.

je sedel vedno nekoliko ob strani, vedno služaben. Danes

hodijo skupaj v kino. Signora Prato marsičesa ne razume

ko bo morala biti sama.

 

že kar prismuknjen od samega kina.«

 

»Nekaj veselja mora ubogi fant tudi imeti. Ti imaš svoj

 

Ettore položi zdaj knjigo, ki jo je držal še vedno v roki,

in dober film si sam rad ogledam. Saj sva velikokrat bila

skupaj v trbiškem kinu. Ne, tja naj se vozi, kolikorkrat hoče.

srcu. Pred štirimi dnevi, preden se je vreme prevalilo, je

tako radovedna, kako bo strmi kamin zdaj zavarovan. In Sep

sta se vrnila k baraki in on je šel takoj nato zopet z njo

 

Pratova mati se na tihem heheta. To je že kar ljubezenska zadeva in ta ji je všeč.

 

»Neumnost!« odvrne rezko Ettore. »Nekaj človek le

ti moj ljubi Bog! Malo zaupanja ima v svojega prijatelja

kot komedijanta. Ampak to bi navsezadnje še šlo. Mogoče

samo za Sepovo bodočnost, za tisti brezobzirni, trdi boj za

obstanek doli v mestu. Saj tudi tu v gorah ni lahko. Stroge

Toda Sep! Sinjeoki koroški sanjač, ki vsakomur zaupa, nikdar nič hudega ne sluti! Ki nosi svoje utripajoče

srce na dlani in ga vsakomur ponuja: poglej, kakšen sem.

bič po tem srcu.

 

Kaj hoče Hela Kersa od Sepa? To mora izslediti. Doslej

ni spraševal, ker je bil preponosen. Če Sep noče, da bi

 

Pratova mati ne razume nič o umetnosti in komedijantarstvu. Takrat pozimi, ko je vaška mladina igrala, se je

se je v njej porodila otroška radovednost. Vedno govorijo

o filmu in kinu. Kaj more to biti?

Nenadoma pa se zasmeje. »Pravkar sem se spomnila,

Ettore, da sva se tudi midva z očetom vedno hotela peljati

hiše in kolodvore, kjer stoje pogostokrat trije, celo štirje

vlaki.« Ettore se smehlja ob predstavljanju velikega kolodvora. »Z Višarij, ko sem hodila k 'Naši ljubi Gospe', sem

 

»Trbiž, mati,« jo pouči, »sploh ni nobeno pravo mesto.

 

Ona skomigne z rameni. Kaj ve fant o malem življenju!

narede to. Elena Prato zna komaj brati. Z gorá je bila doli

prišla, da sta se bila vzela z Giuseppom Pratom. In to je

nato se je rodil Giuseppe, potem za dolgo nismo mogli misliti na potovanje. Potem, 1911, je pogorela hiša. Spet ni bilo

nič. Potem si prišel ti, ko smo komaj prigospodarili novo

gube ji zasenčijo obraz in usta se vrežejo navzdol.

 

velikemu fantu.

 

tja. Obstane za trenutek in pogleda mater. »Kaj bi bili

ljudje brez željá!« Sklone se in ji poljubi čelo pod sivim

zgaranem od dela in skrbi.

 

namreč tihi opomin, da je treba k počitku. Večkrat pride

nepričakovan, med pogovorom ali pri kolovratu. In potem

knjižici. V njej so same številke. In čim bolj rasejo, tem

bolj se dvigajo iz bledih jesenskih meglá zlatožareči stolpi

 

Ettore ne nosi denarja na kup, kakor je delal to Jan

Robič. Celo zoprno mu je, da stoje tu številke, ki žvenketajo,

kakor grde netopirjeve peruti! Zdaj pa se smeje in pokaže,

kakor kak pobalin, denarnim številkam osla. Zdaj ve, kako

se bo iznebil lakomnega zapeljivca!

 

mati. Potem pa ga le zgrabi njegovo skrivno hrepenenje,

nagon, priti ven iz tesnosti vodniškega življenja. Previdno

 

Tu je uklenil smisel svojega mladega življenja: relief.

Brbotajoči oblaki, z nočjo zastrte globine, nad njimi

 

Hrepeneče roke se stegajo k nji, proti njej se vzpenja

zemljo, ki tiči na pol v zobčastem skalovju.

 

 

Zdaj ve naenkrat, kaj hoče storiti s težkim kamnom,

ve to čisto natanko.

 

ob tem vremenu? Mogoče pa se barometer dvigne? In ne

glede na to se ona veseli, če Ettore nekolikanj posedi v

ljubezniv je ...

 

nekateri so že odpotovali. Da bi ne bilo filmskih ljudi, ki

morajo svoje delo dokončati in torej vzdržati, bi bila dvorana kar prazna. Hele Kersove ni zraven. A ostali plešejo,

prisede k družbi. Radi kramljajo z drznimi gorskimi možmi

in poslušajo pripovedovanje o dogodkih v groznih stenah.

Sneg leži za prst debelo in skoro bi se lahko mislilo na

Božič ob pogledu na zasneženo vas. Zdaj, ob koncu avgusta!

In vendar misli Ettore Prato na neki Božič. Zdaj se mu

zasveti iz dveh starih, na pol ugaslih oči.

tu straši! Med vojno je bil v višinskih postojankah in je

izvedel svoja drzna dela.« In dalje govori: »Menih in Pesamosca! Ta dva hodita vštric v gorah in sta tuja današnjosti.

A med obema ni nobene, prav nobene zveze. Meniha nekega

dne ne bo več nazaj. In Pesamosca?« Ettore skomigne z

čas nazaj, toda gore so iste, iste doline in tam čez isti turski

led. Vse je veliko svetlejše in navzlic vojni in stiski je tu

zraven plavolasi prijatelj, ki ga je potem ob Piavi raztrgala

granata.

 

Še nikoli ni zareče »Bilo je nekoč« stalo tako jasno pred

nosačev. On ve, da se ne bo nikdar rešil teh gorá.

 

 

»V Val Montasiu me je mrha raztrgala, da sem tak.«

Dve pesti kakor betà se stegneta k menihovim prsim. »V

nečakinja. Nekoč se medved vrne ...« Ves je zmeden, da

mu beseda preskakuje besedo.

»Kako si živel doslej, Jože? Mislil si samo na sovraštvo

do živali, ki se je branila. Nekoč so tod gospodovale živali

več ne bo spet hodil medved po pragozdih Poliškega Špika.

Zdaj se varuj oče postavlja ženska pred zadnjega karnijskega

 

Polčlovek se gromko zasmeje. »Saj to mi je on vzel, tega

globokem gozdu, tam v vaseh ženske; zdaj pa čepi Piussijeva v Val Montasiu in meša moje lepo maščevanje.« In

stopi k njemu čisto blizu, kakor bi ga hotel zdrobiti. »Povej

ne pride drugi. Ta najde meniha pri sekanju drv, govori

nekaj, da so grče zelo žilave, in pomaga žagati najtrše kose.

je skoro prazen, samo ljudje od filma so še tu. Kaj misli

o tem prečastiti gospod? Saj je neumno vprašanje, ko v

na kajenje in naprej sklonjen posluša. Moderna pravljična

usoda, si misli, ker se čudíovito lepe princeze zaljubljajo

 

Pater Montanus si prihrani neumno govoričenje o preprosto lepem življenju v gorah in bleščeči luči Jupitrovih

 

Nekaj časa sedita skupaj in pihata v zrak obročke dima.

 

»Jaz bi si premislil«, pravi pater. »Mesto je zlobno.

noči, v snežnem metežu je govoril z nekom, ki ga davno ni

več, o poslednjih rečeh. In videti je hotel, ali je od te koče v

 

Toda dan patra Montanusa je osivel. Zato ostane v

Tega vpraša, ali je govoril prav.

 

prevrnjenimi križi in raztrganimi venci prazno. Tja, kjer

so na novo popravili postojanko za strojno puško? Tudi nič

 

Zdaj pa jih ima: na odprti trati brez rekvizit in zgradb.

Samo trata, za njo gozd in nad njim kamniten božanski grad Višnje Gore. Oblaki zakrivajo vrhove. se pogrezajo v globeli

in se počasi prerivajo k soncu.

»Zaradi mene!« godrnja režiser. »To bi bilo opravljeno.

Saj smo dovolj časa morali čepeti v tem umazanem gnezdu.«

 

Weldorf koprneče pogleda Helo. »Lepo pa je le bilo!«

Sicer pa je vesel, da jo lahko odkuri. Mala s svojo nesramno

preprostostjo mu je že davno dražila živce. Naravnost neokusno se mu je zdelo, ko se je ob prostih dnevih potepala

»Preživela bova poslavljanje.«

 

 

Jože Tožbar: »Nekaj sto kil železa in cementa in stopnic

 

Jan Robič je izračunil, da bo zdaj prihajalo veliko več

postajala pot vedno višja, ko so prišli v neko tésen, ki se je

na videz sklepala nad njimi kakor žrelo kake pošasti. Prgišče

ptič je z vreščečimi perutmi požiral pot nad obupanim krdelcem tja v bledo prostorje zraka. Tam je bilo, ko je pokazal

prednik Osvaldov v gladki steni na ozko razpoko in na

vanjo položeni drog s prečkami. »To, gospodje, je pot, ki

in izginil v modrini.

 

Kar ustvari človek, je smiselno povezano z njegovim

življenjem in mu je zaradi tega v mislih nekako oponašano.

Od kladiva, ki oponaša stisnjeno pest, pa do čudovitega

stroja, ki se v njem giblje in dela sto in sto prstov.

 

Gora je strma in strašna. Po ozkih policah se vije človeška cesta, pod silo skalá, ki drobe na videz vse življenje,

je rešena prostost iz temnega skalnega tina. Sklad za skladom se grmadi, dolina se pogreza vedno globlje, le daljina

narašča. Dokler gora ne dá borcu prostora, nepremagana,

 

»Nobene višine več in ob vznožju samo zameglena globina, katere pravljična zelenost je spomin.

Vrh!

Redek in čist je zrak, srebrna je daljina oblakov in

modra cesta v zagonetno deželo onega drugega bistva: morja.

 

potih v večemi luči. Toda poznal je še velikane, ki so postali

nesmrtni v teh skalah, poznal je Tržačana Kugyja in Bolaffia, Dunajčana Horna, Monakovčana Níeberla in Deyeja.

Ves čas se je bil oziral na severno stran Poliškega Špika

in tiho skrival v sebi neumne želje.

In zdaj? ... Danes ta pot, čeprav ga spremlja nekaj

žičnih vrvi. O tem premišljuje, da njegov mlajši tovariš, ki

o skalnem vstopu. Toda nič ne reče, naj se o tem prepirajo

v alpinskem strokovnem časopisju in na društvenih shodih.

On je zelo srečen in njegovi roki sta sklenjeni.

 

 

Jože hoče postaviti svojega tovariša v močnejšo luč.

saj sem že mislil, da se bo raztreščil. Potem kakor maček

 

Osvaldo je pritrjevaje prikimal; bilo je res hudo. In

a tega pa Pesamosca gospodoma ne pove ... samo on sam

sluti, zakaj je Ettore zadnje dni v duhu tako odsoten in

Starejši član kluba si je prižgal cigareto. »Povejte mi

vendar: prav za prav je pot zahtevala več žrtev, ali ne?

vodnik Amlacher. Kako je bilo to? Pobegnil je z neko

nemško filmsko igralko, ali ne?«

 

 

»Hm, lahko se tako reče.« Jože je postal po vinu zgovoren. »Tuja gospodična se je najprej zaljubila v pot, potem

tako prepričevalno. Saj ne verjame, da se bo Sep vrnil.

Dežela onstran meje ga je ugrabila, stara domovina je bila

je bil vedel za prijateljevo hrepenenje, vedno in vedno si

je prizadeval zanetiti v izgubljenem Korošcu ogenj mlade

Italije. Sedaj pa se je zgodilo, kar je moralo priti.

 

 

Ettore vidi stvari trezneje kakor plavolasi sanjač. Resničnost

je večkrat tako trda in ostra. Če bi se bil Sep priženil v

 

Toda film! Toliko je bil že bral o divjem obratu v velikih

 

Tako velika je bojazen za prijatelja, da pri tem pozabi

»Gore kličejo!« pravi nenadoma Osvaldo. Gospoda ga

pogledata, ne da bi razumela. Potem pa se jima začne daniti,

 

»No, saj bomo videli«, pravi mlajši in stopi naprej.

Jože copota za njim. Zadnjim pogovorom ni bil več

sledil, njegove misli so obstale tam, kjer je tuja ženska, o

kateri je govoril. Divjost tiste noči je zopet v njem, ko je

planil iz koče, ker ga je ženska na slami tako razburila.

Takrat je bil videl prvič Nino Piussijevo. In zdaj stoji

poleg medveda, venomer zraven medveda in mehča in slabi

 

»Pridite vendar, Tožbar!« zaklíče eden izmled gospodov.

Stojijo na neki prižnici in gledajo navzgor po nekem strmem

žlebu. Skozenj naj bi držala pot na vrh. Osvaldo priveže starejšega gospoda, mlajši pa se že vzpenja s prezirajočim

človeka, ne pa njega, ki je ves raztrgan?

 

divji zveri, temveč proti ženski, ki odriva Jožeta od njegovega hladnega, železnega maščevanja. Gorje ti, Nina Piussi,

če boš tam ob tisti uri, ko se vrne medved! Jože Tožbar si

ostalimi, sedi brezbrižno stran od skalnega možica na vrhu

in dirja za spremiljevalci po Verdijevi poti v Nevejo.

 

Zabili so prve železne kline v skale kuloarja, potem se

 

Sep si je potisnil na oči trieder in je iskal. Enkrat mu

z delom.« Čist in nedotaknjen je sneg v Krnici.

 

lednikovem robu, mu pride naproti Hela in se smeje. Ni to

vesel pozdravni smeh zaspanke, ki je sledila njegovemu

 

»Že zopet z gorsko palico! Nemogoč si, moj ljubi!

jahaje in opiraje se drvel navzdol. Ona ima prav, to ve

dobro. Strašno se je smejala, ko ga je bila prvič videla

ni nobeno zimsko sportno zbirališče, tam se drugače niso

učili. Zato sta šla k samotni koči pod Črno Škrbino, da se

 

Njegova zavest krivde jo gane. »Neumni, ljubi fantek!«

Pogladi ga po laseh. »Na, vzemi moji palici in daj mi svojo

Goliatovo preklo. Videti moram, kako se z njo vozi.« In že

 

Ne more je nalagati. »Prav za prav ne. Na to se ne

doma še pot, ali so ustavili delo spričo snega.«

 

Toda to križkražanje v zaobrnjenih vogalih, ti drveči zastoji

sredi razcvetajočih se snežnih fontan, ustavljanje z robovi

 

V njegovi smučini je še vedno polno globokih kotanj

in jam, ki jih je zvrtalo njegovo padajoče telo. Ogledar si

nizu temnih biserov.

 

 

»Prosim, bodi pameten!« se brani, ko jo hoče poljubiti.

»Mislila sem dobro, Sepel. Nisem bila lahkomiselna s tvojo

usodo. Razmerje s teboj bi bila lahko začela tudi v Ovčji

On ne reče ničesar. Njegove modre oči se ozirajo za

oblakom, ki samotno pokriva Preimlspitze. V samem sebi

zdaj pa divja bol, ko vidi na jugu nad črnimi grebeni Reisseških gorá roglje Julijskih Alp.

 

se bo poslabšalo, ko bodo prišli drugi. Vem, da boš tujec

med njimi. To so ljudje iz velikih svetovnih tujskih središč

želel stran, v tujino, da se boš tujine kmalu navadil. Ampak

če si že zdaj domotožen!«

 

»Ako bi bil lahko zmerom skupaj s teboj!« sanja on.

»Morda me je le strah drugih.«

 

bi izgubil vodniški patent in pljuvali bi predme.«

 

 

»Sepel, Sepel! To sem ga pa res polomila.« Zdaj je vsa

Stare besede, v katerih leži toliko vere. Ona misli zelo

resno. »Mene nimaš, to veš tako dobro kakor jaz. Toda imeti

človekom.« Ona pokaže v dolinsko pobočje, kjer široko leži

premožna kmetija. »To bi bilo najboljše! Priženiti se na

deske. Domovinico iščeš! A ta se ne imenuje Zajzerska

dolina ali Koroška, temveč človek, žena. Zdaj si pri meni ...«

samo v zaščitni koči.«

 

Najpredrznejši je slavni Torgler, kaj živahen možicelj s

kuštravimi lasmi in veselimi očmi. Obema se zadrsa naproti po holmu, stoječ na eni smučki, z drugo pa mahaje po zraku.

predse v sneg in naredi z dlolgimi smučmi kozolec. »To je

Torgler«, pravi ponosno Hela in obmolkne pod kanonado

ljudje resni. In če se Furlanec smeje, je to nerodno režanje.

 

snegu narodopisec. Navzlic temu, da se imenuje dr. Morič,

je vendarle »Prakorošec«, kar poudarja vselej, kadar se

Tako vrvijo in vreščijo, Sep pa neunmo stoji in je popoln tujec med njimi. Hela je daleč, daleč stran; zato ve, da

je zdaj vsega konec. Za veselo družbo se pomika s težkim

kjer naj se začne filmsko snemanje v neizumetničenih prostorih in pristnih kmečkih hišah.

 

 

Sep se zahvali in se čudi, ker ga tika. To Andermatten

Arose. Jaz in ti sva drugačna človeka kakor Arlbergovci. Ti

ljudje pa ostanemo vedno enaki.« Zamišljeno puha dim iz

svoje pipe, ki jo samo pri jedi odloži.

 

Nekaj zaupljivega zveni iz raskave, grgrajoče govorice

Sepu se zdi, kakor bi iztegnil roke nad topel ognjiščni

plamen. »Tako malo spadam med vas, tako slabo smučam.

Tudi ti moraš delati tako, zaradi denarja.« Pojasnjevaje še

dostavi: »Mi tam v gorah smo siromašni. Slaba poletja, malo

 

V hrapavem glasu valovi čista ljubezen. In Sep spozna,

 

Sepu je kakor skakalcu iz padala, ko se mu zemlja čedalje bolj približuje.

Še bolj se veseli. On in Andermatten imata skupno sobo

v majhni, oglati gostilni. Zdaj sedita tam, medtem ko v