|
„Umeješ me lahko in uganil si že morda čestokrat sam, da skleneni triumvirat ne vodi k sreči, da je le na jeziku, da je bolje, da ga —.“<br>
Utihnol je junaški vojvoda pri. teh besedah in krepko stisnol tovarišu desnico.<br>
„Da ga razbijemo, uničimo, odvežemo se vsakej odgovornosti,"“ pristavi navdušeno, a vendar nekoliko iznenadjen Guzetič.<br>
„Ti si uganil ali bolje rečeno izgovoril, kar mislimo že dolgo vsi ostali."“<br>
„Ali pa ni to preopolzla, nevarna stvar v sedanjem trenotku?"“<br>
„Nikakor ne! Baš sedaj je prilika za samostalno stranko, ali pa nikdar."“<br>
„Ali smemo motiti ali se izognoti napadu na Krško mesto in cepiti ustaške moči ?"“<br>
„Poslednje brezumno podvzetje je kakor navlašč stvarjeno, da odpre ustašem oči, kako nepremišljeno je Gubčevo ravnanje, ki zahteva toliko krvi za nepomenljiv uspeh!"“<br>
„Ilija, ti dvomiš, da se posreči zmaga nad Krškim mestom?"“<br>
„Nikakor ne! Saj ti je znano, da odpre izdaja ob priliki mestna vrata, in zmaga bode lahka, a posledek — pogubljiv."“<br>
„Kako misliš poslednje, Ilija?"“<br>
„Zapomni si, prijatelj, kar pade brez truda zmagovalcu v roke, to nima cene zazá-nj, temveč le stori, da precenjuje 011on svoje lastne moči. Trdil sem že, da je brezumnost, muditi našo vojsko ob mestnem ozidji, med tem ko potrebujejo cestne zveze in drugi imenitni prehodi krepkega utrjenja zoper redno zvunanjo silo. A ker se hoče proslaviti Gubec z zmago nad nepomenljivim mesticem, opijani ga ona popolno in izroči nasprotnej rednej vojski, s ktero se mi, akoravno močnejši po številu, ne moremo meriti. Moj črtež je bil iuin je še danes, umikati se, ako je mogoče, javnemu boju, udariti na primernem mestu in izginoti. To je načelo vseh ustašev, ki jim pribori prej po vztrajnosti kakor po slavnej zmagi zahtevane pravice."“<br>
Tako je govoril Ilija Gregorič in navajal še mnogo imenitnih izkušenj za svoje nazore.<br>
„Ti se nočeš udeležiti napada na mesto, Ilija ? Ti že vržeš tutú iskro razpora med zbrano kmetstvo ?"“<br>
„Ne! Rekel sem že, da odpre naš tukajšnji uspeh pravim možem oči. In ta trenotek porabim ter izdaniizdam do podpoveljnikov in vse vojske oklic, v kterem svarim pred dosedanjimi koraki, razglasim triumvirat kot razvezan in razpuščen ter vabim one, ki ljubijo v resnici svojo in svojega ljudstva svobodo, pod mojo zastavo."“<br>
Molčal je nekaj časa Guzetič pri teliteh pogumnih besedah svojega tovariša in potempotém pristavil:<br>
„Ti si junak, Ilija. Vredni so tudi tvoji nazori pravega junaštva in najboljšega uspeha,'. Vendar —."“ Utihnol je pri zadnjej besedi iuin po-ljubivšipoljubivši svojega tovariša in oklenovši se ga okoli vratuvratú, dejal je polglasno:<br>
„Vendar — ako se ponesreči tvoj črtež, Ilija, pomisli, da je izgubljen potempotém ves dosedanji trud in up moj in še nekoga drugega., ki zre zaupljivo v srečen izid našega podvzetja."“<br>
Omračilo se je za trenotek visoko čelo UijevoIlijevo, kakor da bi se bil domislil sam nekoga, ki mu je edini up in tolažba. Vendar je zopet potempotém ponosno stresel glavo, kakor da bi se hotel iznebiti te lepe., a zapeljive misli, in pristavi:<br>
„Prijatelj, ti si prerahločuten. Takovi možje so slabi vojaki. Ko bi te ne poznal osebno, dvomil bi nad tvojo hrabrostjo v resnem trenotku. Dozdeva se mi., da je osodepolna tvoja ljubezen do moje hčere. Predobro vemvém, koliko neprilik je pouzročil prezgodaj po Gubci zapaljeni vstanek in koliko moči se je že razcepilo zaraditega,. Sedaj pa bi še naj motila vajina zveza tudi moje bodoče črteže?!"“<br>
Z resnim glasom govoril je Ilija poslednje besede iuin poljubivši svojega tovariša, pristavil:<br>
„Prijatelj, izroči bodočnosti svojo ljubezen! Ako vama hoče osoda biti mila, veselita se po srečnej zmagi toliko bolj svoje težko priborjene sreče; ako so zastonj naše nade, pa zapusti lažje 6nióni svoj delokrog, kterega ne veže nič na prejšnje mesto."“<br>
V stran se je obrnol mladi mož pri teh besedah, da zakrije svojemu junaškemu tovarišu žalost, ki se mu je usilila pri spominu na zapuščeno nevesto v srce.<br>
Mesec je priplaval kmalu potempotém izza oblakov in odkril v svojej svetlobi, da tudi najbolj junaško srce prevladuje čut, kteremu se ne more ubraniti, kakor trdi neki modrec, noben blag človek, namreč čut ljubezni. Mokre so bile Guzetičeve oči, ko je zagotavljal svojemu tovarišu, da se hoče ravnati po njegovem nasvetu. Kakov mož-beseda pa je bil v tej obljubi, prepriča nas bodoče poglavje.<br>
}}
| 