Ljudje ob cesti: Razlika med redakcijama

 

 

 

Kravje stezine se spuščajo po tisti grdi strmini iz vasi, potem vodijo mimo napajališča naravnost v Ponikvo. Tik ob mlinu torej in Bržan nima nikakih težav z vaško čredo. Je, klikne, je, in stopi v mlin. Čreda parklja zlagoma dalje, ven iz Ponikve proti Robu, kjer se bo zdaj zdaj razlila sončna luč po leskov ju, po brinju, po griškem mlečniku.<br />

»Potemtakem se je res menil s cesarjem?«<br />

 

 

Kajpak o davkih, o slabih letinah in marsičem še. Ah, kolikanj je takšnole dobronamerno pretiravanje godilo ločanskemu Palčiču; glejte no, kaj vse mu je bil nadrobil, cesarju! Tako si je mislil.

 

 

 

 

 

 

 

To je lepo, pobožno branje. Besede zvenijo sicer jezno in tuje, a v dekliških ustih se nekoliko omilijo, izgubljajo izvirno togost in polnijo tišino kakor tajinstveno rotenje.

Ohlapno oblačilo je skušalo skriti trepetajočo sirotnost mlade nune, toda bingljajoči križec ni poznal usmiljenja. Izdal je vzvišeni prednici drhtenje kolen, drhtenje kolen je pričalo o velikem strahu, strah pa je potrjeval krivdo sestre Marije Rozarije.<br />

 

 

Sestra Rozarija je pridušeno zaječala. Iz tega ni bilo mogoče vedeti, kaj namerava; odgovoriti ali zahlipati v solzah.<br />

 

 

 

Cesta se krči med griči, potem se izgublja v dalji s pojemajočim, otožnim spominom. Od ondot prihaja popotnik. Nad Čičarijo se zbirajo veliki oblaki in se napenjajo v beli bohotnosti. Ena sama lenivost jih je in bujnost in mehkoba. To so spomladanski oblaki.<br />

 

''To je vir v leskovju, ki žužlja svojo enolično prirodno molitev ...''

 

== VII ==