Sodba večne pravice: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9:
| vir= http://www.dlib.si/}}
Trgovec Komar je po pravici veljal za najbogatejšega v mestu B., kjer sem bil jaz še le sedem mesecev, ko se je to zgodilo, kar je predmet tej povesti. Trževal je z blagom na debelo, pri tem pa tudi pečal se s prodajanjem in kupovanjem državnih in drugih obligacij, prodajal državne in loterijske srečke itd. Ker je bil bogat, je bil tudi spoštovan in ud srenjskega in druzih odborov. Svoje bogastvo si je bil pridobil pri tej kupčiji, kajti sploh je bilo znano, da je pred kakimi trideset leti prišel v mesto s culico na rami brez vsega druzega imetja. A pridnost, nenavadna varčnost, skoposti podobna, ugodni časi in pa sreča mila — vse to je bilo vzrok njegovega bogastva, ki je moralo zdaj že milijon presegati. Šepetalo se je sicer, da to bogastvo njegovo ni vse iz prav čistega vira, marveč da je mnogo po nepoštenem potu pridobljenih stotakov in celo tisu-čakov med njim; al ker je bil bogat, si take govorice niso upale na dan, in ker je bil v kupčiji natančen, jih tudi ljudje verjeli niso. Dokazati se mu pa tako ni dala nobena goljufija ali kaj enacega.
Obrajtan je bil gospod Komar, a priljubljen ne. Njegova oseba ni bila po tem, da bi se bila komu prikupila. Kratkih besedi, sivih oči, čisto obritega obraza, majhne, čokaste postave in sploh bolj osornega vedenja ni bil mož, kakoršni se nahajajo po veselih družbah in so povsod priljubljeni. Bil je že nekaj let vdovec, sam je moral imeti kakih 50 let, morda nekaj čez; otrok je imel troje, sina in dve hčeri, ki ste bili pa že omoženi. Sin je bil najmlajši izmed njih in družnik očetov v kupčiji; tudi on se je oženil, ravno ko sem jaz prišel v mesto. Znan osebno nisem bil ne z očetom ne s sinom, ker se je veče bogatinstvo rajše le skup držalo in uradnike ter druge reveže postrani gledalo.
Zato se tem bolj čudim, ko nekega dne stopi gospod Komar starejši v mojo pisarno ves preplašen in me prosi pomoči.
„Pomoči? V čem?" ga vprašam in odrinem spise od sebe, katere sem ravno prebiral.
„Ogoljufan sem, okraden, oropan!" nadaljuje v eni sapi brisaje si pot iz obraza in spustivši se na stol, katerega sem mu bil pokazal. „To je strašno, nezaslišano! In tak znesek!"
„Razjasnite mi reč", pravim jaz; „iz teh pretrganih stavkov si ne morem ničesar sestaviti."
„Bom, bom", pehá s sebe še zmiraj si brisaje pot z obraza, „le poslušajte. Jaz sem trgovec Komar, povsod slovi moje ime med trgovci. Pečam se tudi s prodajanjem in kupovanjem denarnih papirjev, z lozi. loterijskimi srečkami. Za zadnje srečkanje sem jih bil mnogo prodal, med njimi tudi tisto, ki je zadela prvo dobitko s 130.000 gold. To sem zvedel po tem-le telegramu, ki mi je pred tremi dnevi došel."
Pomoli mi telegram in iz njega razvidim, da je res, kar mi pravi. Gospod Komar nadaljuje skoro v eni sapi:
„Včeraj popoldne se pripelje kočija pred mojo hišo, se vstavi, strežaj skoči z voza, odpre vrata in ven stopi gospá s črnim pajčolanom na obrazu in pride k meni v pisarno, za njo strežaj, kočijaž pa ostane zunaj pri konjih. Prašam jo, s čim ji morem postreči. ,Jaz sem baroninja N,' spregovori, ,in ker sem ravno po opravkih, pridem prašat, je li ta moja srečka, ki je bila, kakor vidite, pri vas kupljena, pri zadnjem srečkanji kaj zadela.' — S temi besedami mi poda srečko, jaz pogledam številko — nataknem očala, da bi bolje videl, ker prostim očem ne verjamem, kajti na srečki berem isto serijo in številko, ki je prvo dobitko s 130.000 gold. zadela. ,Ni nič, kaj ne?' praša baroninja vidé, da tako dolgo gledam. ,Pač, gospá baroninja', pravim jaz, ,zadeli ste prvo dobitko.' — ,Koliko?' vpraša baroninja na videz mrzlo in mirno. — ,Nič manj ko 130.000 gold.' — ,Hm!' spregovori enako hladne krvi, le nekoliko se ji zasveti obraz pod črnim pajčolanom, ,kje in kdaj bom dobila ta znesek?' — ,Prav za prav v kakih 2 mesecih.' — ,Ej, kako dolgočasno! Denarja sicer ne potrebujem, a sitno mi je vendar še enkrat hoditi sem po-nj.' — ,Ne bo treba, gospd baroninja! Če mi pustite srečko in svojo adreso, bi ga vam jaz poslal.' Na to pogleda mene in srečko in vidi se, kakor da bi mi ne upala prav. Čez nekaj minut pa zopet spregovori: ,Sama ne vem, kaj bi storila. Ej, veste kaj, da bo vseh potov konec, jaz vam pustim srečko, dajte mi za njo le 120.000 gold., ker nekoliko provizije mora biti!' —,Bo premalo, gospá baroninja, ker že davek znaša 13.000 gold.' - ,Ali toliko! Tega nisem vedela, ne zamerite. Koliko mi tedaj daste za srečko?' — Jaz vzamem v roko papir, ga ogledujem od vseh strani, primerjam z drugimi, a ne najdem nobenega razločka med njimi, tedaj je srečka prava. Ponudim jej za-njo 100.000 gold. Po nekolikem premišljevanji privoli s tem pogojem, da jej plačam koj in v gotovem denarji, katerega hoče nesti v hranilnico, da bo vsega mir."
„Tedaj ste jej dali za 117 000 gold. le 100.000 gold.?" mu sežem jaz v besedo.
„Pri kupčiji mora biti zaslužek", mi odgovori in nadaljuje: „poslal sem tedaj v banko, ker sam nisem imel toliko gotovine v kasi, ter ji naštel denar v lepih stotakih in tisučakih, nesrečnež jaz! Prejemši jih se zahvali, stopi v kočijo in oddrdrä z mojim lepim trdo prisluženim denarjem, katerega ne bom več videl."
„Kako da ne? Saj imate srečko?"
„Da, imam jo. Tu je nesrečni, nič vredni papir."
Pri teh besedah mi podá srečko. Jaz jo gledam in gledam, a zdi se mi popolnoma prava. Ko Komar vidi, da ne najdem ničesar ponarejenega na nji, mi pokaže v seriji štev. „I", ki je pa tako umetno spremenjena v st. „4", da se to more spoznati še le po dolgem gledanji in z drobnogledom, ki jo dvajsetkrat povikša. Drobnogled je prinesel Komar sabo.
„Kako da niste tega prej zapazili?" ga prašam.
„Saj bi tudi zdaj še ne bil zapazil, a dobil sem ravnokar telegram iz L., ki mi naznanja, da je pri glavni blagajnici se oglasil nekdo s pravo srečko in tudi denar že potegnil. Ves prestrašen pokličem sina in mu pokažem srečko; a tudi on meni, da je prava. Gledava in skušava jo na vse strani, staviva pod navadni drobnogled, vse zastonj. Še le ko zmočiva številke, se pokaže na št. „4" bolj rumenkasta barva in zdaj spoznava, da sem ogoljufan."
„Ali poznate baroninjo?"
„Po imenu pač, saj sem imel ž njo že lepe kupčije, po osobi pa ne. Vrh tega je imela na obrazu črn in jako gosto pleten pajčolan."
„Ali ste prašali po nji in je iskali potem?"
„Kaj pa da! Brž sem poslal v gostilnico, kjer ostaja s konji, a tam ni nihče videl ne nje, ne kočije njene. Pač pa so mi povedali, da je v toplicah v R. Po telegrafu sem zvedel, da je to res in da biva 14 dni že nepretrgano tam."
„Tedaj ona dama ni bila baroninja N.?"
„Se ve da ne, ker dveh ni. Ogoljufan sem, prav grdo ogoljufan, in moj denar je izgubljen."
„Ne obupajte še! Kočija ni mogla po zraku zginiti, gotovo je videlo jo več ljudi in po teh se bo dalo izprašati, kam se je peljala."
„Gospod sodnik", prične Komar in vstane, „prosim vas, storite vse, kar morete, da se najde goljufica in denar, a prvo denar. Jaz obljubim tistemu, ki mi pomaga zopet do denarja, 1000 gold."
„Tega ni treba", odgovorim jaz nekoliko razžaljen po tem, da g. Komar obeta tistemu, ki bi mu 100.000 gold. nazaj dobil, borih 1000 gold.; „sodnija bo storila svojo dolžnost tudi brez obljubljene denarne nagrade. Vendar pa utegne ta obljuba druge ljudi spodbujati, da ji bodo šli na roko. Ste mestni policiji že to naznanili?"
„Ne še! Sem hotel prej pri vas prašati za svet."
„Tedaj le brž se podajte h komisarju in popišite mu kolikor mogoče žensko in njena spremljevalca, kočijaža in strežaja pa kočijo in konje. Jaz bom že tudi svoje storil."
Trgovec gre, jaz pa si naglo sestavim površno podobo dogodbe in načrt, po katerem se mi je ravnati. Ker je tu vse na tem ležeče, da se zasači ne le goljufica, timveč tudi dobi pri nji še denarja kolikor mogoče, je treba hitro ravnati. Goljufica je gotovo peljala se naravnost z mesta in ker je imela dan in noč časa, mora gotovo že daleč biti. Prvo sledenje za njo spada v mestne policije področje, zato grem tudi jaz naglo h komisarju, da se zmeniva, kaj storiti. Pri njem zvem, da je razposlal mestne stražnike sledit za kočijo, sam pa se poda z mano vred v Komarjevo štacuno izpraševat ljudi, ki so videli kočijo in konje. Kočija je bila zelo elegantna, konja rujavca, to je bilo vse, kar sva zvedela; o strežaju in kočijažu sva zvedela, da je prvi že bolj pri letih, zadnji pa srednje starosti. O goljufici je bil popis le površen, ker se razen starega Komarja ni nihče za-njo zmenil. Po teh plitvih poizvedbah sestaviva kolikor mogoče natančen popis in prvo, kar moreva storiti, je to, da telegrafirava na vse kraje, kolikor jih je ob železnici in kamor telegraf drži, povelje, prijeti vsako teh treh oseb in vstaviti kočijo, kjer bi se prikazala. Da to ne bo pri tako navihani goljufici nič pomagalo, tega sem bil že naprej prepričan; vendar zgoditi se je moralo.
Že čez uro časa prideta dva poslanih mestnih stražnikov, katere je obljuba Komarjeva bolj spodbodla, ko ukaz komisarjev, in naznanita, da se je popisana kočija s kočijažem in strežajem peljala prejšnji dan popoldne ob štirih na severnem kraju po cesti tik železnice iz mesta; to vesta od pobiralca cestnine, kateremu je strežaj plačal cestnino; vendar jima ni vedel povedati, je li bil kdo v kočiji, ker je bila z zagrinjali zaprta. Posestvo baroninje N. je proti jugu, tedaj je jasno, da baroninja ni bila goljufica.
Prvi sled je najden, zato brž vnovič telegrafiram do vseh žandarskih straž ob tej cesti, naj se spravijo na noge. Ko je bilo to vse storjeno, jamem premišljevati, kaj bi mi bilo vspešno pri preiskavi. Velike važnosti je zvedeti človeka, ki je pravo srečko pri glavni banki v L. izdal in prejel za-njo denar. Zato pišem tamošnji sodniji, da naj po njem poprašuje in ga prime, če bi njegovi odgovori bili kaj sumljivi. Čez tri dni dobim odgovor, da človeka ni več tu, a da je imé njegovo P. in da je v tem mestu trgovec ter odpeljal se že proti domu, kakor je rekel v gostilni, kjer je prenočil. Pošljem tedaj po-nj in čez pol ure stoji pred mano.
„Vi ste zadeli prvo dobitko in šli po denar v L.
„Da", mi odgovori mirno, „šel sem denarja iskat, ker sem vedel, da ga tam prej dobim, ko pri g. Komarju, kjer sem kupil srečko."
„Ali se vam je tako mudilo zanj?"
„Gospod, mudilo se mi je tako, da nisem mogel čakati. Ves zadolžen bi bil moral napovedati konkurs, ker nisem bil v stanu plačati. Sreča mi je naklonila dobitek in zdaj je rešeno premoženje in imé trgovine moje. Lahko sprevidite, da se mi je za denar mudilo, toraj sem rad pustil banki nekoliko procentov, da sem le rešen iz zadreg."
„Ali ste komu pravili, da ste zadeli v tej loteriji?"
„Ne živi duši."
„Ali tudi srečke svoje niste nikomur pokazali?"
Trgovec premišljuje. „Ne da bi vedel", pravi slednjič, „ker sem kupivši zaprl jo v svojo kaso."
„Je bil kdo nazoč v prodajalnici gosp. Komarja, ko ste jo vi kupili?"
„Spominjam se, da je nekdo bil. Da, bil je! Tudi on je kupil srečko in — da — še celo menjala sva za-nji, ker je trdil, da utegne to komu izmed naju srečno biti. Jaz nisem babjeverec, zato sem dovolil v menjavo in — to je bila vendarle moja sreča, sicer bi bil on zadel glavni dobitek."
„Se mar spominjate številke zamenjane srečke?"
„Da, da! spominjam se!u Tujec me je opozoril na to, rekoč, da so vse številke enake, le da je na nekem kraji — v številki serije ali srečke, tega ne vem dobro — le ta razloček, da ima njegova prejšnja tam štirko, kjer moja enkljo. Tako je bilo, da! Samo tega ne vem, kje je ta štirka stala."
Pokažem mu srečko, katero mi je trgovec pustil. Strmé jo gleda in pravi: „Ta je moja srečka, se reče, tista, s katero sem zadel in jo oddal v glavni banki v mestu L."
Na to mu povem vse, kar se je trgovcu Komarju zgodilo, in mu pokažem tudi štirko, ki je iz enojklje narejena. Strme me posluša in prizna, da mora to biti ona srečka, katero je on kupil, a potem zamenil s tujcem.
„Onega človeka tedaj niste poznali?"
„Ne, ne! Le toliko vem, da je bil mlad, imel precej rujavo brado in mu je jezik gladko tekel, a da je malo po pruski nemščini zavijal."
„Ga niste pozneje nikdar več videli?"
„Ne, ne, gotovo ne!"
Druzega mi trgovec ne ve povedati. Vendar je že to važno zá-me. Če se posreči popisanega človeka najti, potem bo morda najden tudi sled goljufice. Podam se zopet k gospodu Komarju. Tudi ta se še spominja, da je nekega dne trgovec P., katerega vsak pozna, kupil pri njem srečko z nekim drugim človekom vred, o katerem mi pa ne ve podati nobenega popisa, češ, da ima na dan z več sto ljudmi opraviti. Zato dam popraševati po mestu, če kdo pozna kacega človeka onemu po trgovcu mi popisanemu podobnega. Al vse popraševanje je brez vspeha, ker ima več ljudi rujave brade, a so vsi obema trgovcema znani. Tedaj je tu sled zaprt.
Nič boljšega vspeha nima popraševanje in pozvedovanje žandarjev in drugih oseb ob cesti, po kateri se je kočija memo mitnice iz mesta peljala. V prvi vasi so jo sicer še videli, al vozil jo je kočijaž v kmetiški obleki, strežaja ni bilo več pri njem. Dalje pa cesti pa nihče še enake kočije videl ni, tudi mostar pri mostu ne, čez katerega bi se bila morala peljati. Ob kratkem rečeno: sled je popolnoma zginil, bilo je, kakor da bi se bili kočija, kočijaž in konji v zemljo vdrli, ker jih po vsem okraju nihče videl ni.
Vse to sem povedal gosp. Komarju, ki je ves obupan tožil: „Saj sem vedel, da nič ne bo! Kaj pomaga, če goljufico dobe v pesti, ko bo že ves moj denar zapravila! O, da bi le denar zopet tu bil, goljufica naj bo, kjerkoli hoče! Ti uradi res niso za ničesar druzega, kakor da jim človek davek plačuje, naj že zasluži kaj ali nič,"
Te besede so me nekoliko razkačile, zato ne morem se zdržati, da ne bi opomnil: „Vi ste hoteli preveč zaslužiti, zato se vam je taka prigodila. 17.000 gold. kar na en hip, — to ni malo."
„Pa sem zgubil 100.000 gold., to tudi ni malo!"
Vidé, da ni dalje pogovarjati se s razdraženim trgovcem, odidem. Pripoznati moram, da tudi jaz nisem imel veliko nade, zasačiti goljufico; največ sem pričakoval še od tega, da je bila banka povedala nekaj številk onih tisučakov, katere je trgovcu Komarju poslala in je tudi on še nekaj jih pridal. Te so se naznanile, kolikor mogoče, v bližji in daljavi z ukazom prijeti tistega, ki bi kak tisučak z naznanjeno številko menjal. Pa tudi ta nada se je le prekmalu podrla, kajti dobil sem naznanilo glavne državne banke, da jej je poslala neka francoska menjalnica več tisučakov, med njimi tudi vse one, katerih številke so v „svarilu" zaznamovane, rekoč, da jih je zamenil nekdo za francoski denar malo prej, ko je došlo banki dotično „svarilo".
„Zdaj smo pri kraji", si mislim prebravši to naznanilo. „Komar je ob svoj denar, nam pa je ušla goljufica, kajti da bi nam priletela sama v pest, tega se ni nadjati. Kdor tako brez vsega sledu zgine, se bo varoval, dokler ni popolnoma v zavetji."
Bolj ko jaz se je togotil trgovec Komar, ko mu je došla po sodniji ta novica. Zdaj se je moral za vselej odpovedati misli, da bo še kdaj videl tisučake, „ki so bili tako lepi", kakor je rekel.
Jaz sem djal preiskovalne spise v kot. Čemu bi si glavo belil z ugibanjem, ker mi je jasno, da so hudodelniki že čez mejo, čemu izpraševal dalje in nadlegoval ljudi, ki nič ne vedó, kar bi meni ne bilo že znano? Vrh tega sem bil z delom preobložen, važne reći so čakale rešitve in predsednik sam me je vedno drezal, naj hitim in denem ono preiskavo za zdaj na stran.
| |||