Libera nos a malo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
m prenos z dLiba |
||
Vrstica 1:
{{naslov
| naslov= Libera nos a malo: Zgodovinski roman. Spisal Vladimir Vesel
| licenca= javna last
| avtor= Emil Vodeb
| opombe=
| obdelano=2
| spisano=
| vir= ''Slovenski narod'', 1911, št. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TZJF2CJR
}}
Vrstica 351 ⟶ 348:
(Dalje prthodnji<5.>
»No, potem moraš priznati tudi, da imamo v naših krajih kar na dlani dokaze, da se uganja pri nas čarovnija. Ali ni znano nam vsem, da se kvari žito na polju, da eepa najboljša živina, da rode dekleta, ne da bi vedela od koga so »počele.' Se ne dogaja dan na dan, da u reče čarovnica otroku.' In če priznamo vse to, moramo priznati tudi, da so med nami čarovnice in čarovniki in vešče.
»Vse je res,« se je oglasil mladi T van, »toda ...«
»Nič toda!« mu je segel v besedo Sveti Jovo, »poznati moraš znamenito Sprengerjevo delo »Malleus ma-leficarum«, to je kladivo, s katerim moramo pobiti brezbožno čarovništvo, to je meč, božji, s katerim moramo posekati korenine hudičevim znanostim.«
»Vendar pa bi se osmclil vprašati, učeni mojster,« ga je prekinil fvan � teberški malodušno, »ali bi se ne dalo ogniti vsem grozotam, |ri jih zapoveduje ravno ta Sprengerjev > Malleus«.«
»Kako ueki I« je vprašal Jovo osorno, »svarim te, ne zavzemaj se za vešče, ki jih je bog zazna.menoval! Kaj pa porečeš k temu, da živi ravno na Bočkovem cela kmečka rodbina, v kateri imajo vse ženske eno oko rjavo, drugo pa rdečkasto? Poslal sem tja človeka, ki ga tam nikdo ne pozna, in potrdil mi je to! Ali ni očito, da so vse te ženske vešče? Ali se upaš tajiti I Ni to jasen dokaz čarovništva?« In ker Ivan na ta njegova izvajanja ni odgovoril, je nadaljeval župnik Jovo po kratkem molku: v Brez obzira in brez prizanašanja moramo zatirati te satanove zaveznike, z ognjem jib moramo pokončati, da ne oškropi njih kri zemlje in je ne ponesnaži in zastrupi, zakaj rastline, ki bi vsrasle iz zemlje, oškropljene s krvjo vešč, bi bile zopet hudičeva last in izvor novega gorja.«
»Pa kaj, ko bi se poskusilo i eksoreizmom,« ga je prekinil Ivan, »morda pa bi bilo mogoče izgnati hudiča iz njih?«
»Kaj še,« ga je zavrnil Jovo, ki mu je žarelo že vse lice svete jeze in od težkega, obilo zaužitega vina. »Ti ljudje so sami že napolbudiči na tem svetu, to niso obsedenci, ki jim je vrag ornračil um. Le proti obsedencem zaleže eksorcizem, nikakor pa ne proti veščam in čarovnikom.«
»Meni pa to tudi ni popolnoma jasno,« se je oglasil zopet Rauber, »kako bi ne zaleglo izganjanje hudiča; odkrito rečeno, mi tudi sežiganje vešč ni nič kaj posebno simpatično!«
»Bog te varuj, Rauber!« je zakričal Sveti Jovo. »Jaz te nisem slišal in Ivan tudi ne. Tvoje besede so bile uporne, škodljive obstojn sveto cerkve! Boga zahvali, da imaš tako imenitne sorodnike in da te. je slišal prijatelj, ki ne mara vedeti, da je slišal tvoje besede!« Oprl se je Sveti Jovo s pestmi na mizo, glava se mu je zibala med rameni in rdeče, izbuljene oči so se mu svetile.
»Pojdiva,« je zašepetal Rauber Tvanu, »pijan je dobri Jovo,« in vrtala sta in se poslovila od župnika.
Ko sta bila Rauber in Ivan � teberški zunaj župoišče, prijel je Rauber Ivana za ramena. »Le poskusite, mladi prijatelj, z eksoreizmom, in poročajte mi o uspehih na Hasberško graščino. Če bo pa Sveti Jovo vendar pisal Pai*adajzerju, bom že jaz izpo-sloval pri glavarju in škofijskem vikarju, da se stvar zavleče, dokler mi ne sporočite o svojih uspehih. Na vsak način pa le poskusite z eksoreizmom!«
Tako sta se ločila Ivan � teberški in glavar Kašpar Rauber, še enkrat je stisnil Rauber Ivanu roko, da se je temu delala od bolečin tema pred očmi, potem pa je aabrlizgnil na prste svojemu hlapcu, ki je stregel konju v župnijskem hlevu. Ivan pa je stopil na most čez Cerkniški potok, preko katerega vodi cesta na Grahovo in naprej v nepredome gozdove. Težke misli so bile njegove spremljevalke, in vendar niso bile brezupne. Rauber jeve besede so mn podžgale iznova pogum za boj proti nevidnim in neznanim sovražnikom. Pogrkujoea stu-deneki, izgubljajoči ae po kratkem te-
ku v goltanjah, so naznanjali prihod pomladi. Na zahodu za Cerkniškimi gorami se je poslavljalo solnee. Temne sence so plavale po Cerkniški kotlini.
III.
Tretji dan je vstajal izza Grmade, ki obrablja proti vzhodu nebo, če pogledaš iz nove � teberške graščine proti Križni gori. Na oknu sloneč se je oziral Ivan po golem pobrdju, ki mu je zapiralo razgled proti Grahovem in proti Cerknici. Doli pod gradom na vasi se je že zbudilo življenje. Tenak dim se je valil po strehah in se spuščal kakor prozoren prt na i*java mokra tla. Tuintam je stopila na prag kmetica in se ozirala proti nebu. Tiho je bilo vsenaokrog in vendar preveto življenja, hrepenečega po solncu in toploti. Iz starikavih, na-gr bančen i h obrazov si bral, kako slutijo trde kmečke duše vstajenje, kako Čakajo na trenutek, ko vdahne prohujajoča se narava življenje mrtvoležečim poljem in travnikom. Tudi Ivana se je dotaknila ta slutnja, tudi njemu je zaigrala pesem o vsemogočnem stvarjenju. Slonel je ob oknu in strmel pred se in nepremagljivo pričakovanje mu je polnilo dušo, vendar pa si niti sam ni vedel odgovora, kaj bi bilo ono neznano in veliko, kar sluti. Gladko in neizpre-menljivo ravno je bila začrtana not njegovega življenja; od prvega koraka pa do zadnjega so bili vsi enaki, složni in neprenagljeni, preračnnjeni že tisoč in tisočkrat od drugih, njemu odmerjeni in nakazani od tujih ljudi in le par koratkov na desno in na levo mu je bilo dovoljenih. Kako ozek delokrog in kako kratkogledno obzorje, ko so ga silile mladeniške moči v boj in v življenje! Nejasna in brezobzirna bridkost je ležala na njegovem duhu in ga težila. Z nevoljo je odganjal vsiljive spomine, ki so mu vstajali ob pogledu na ta napol prebujena brila, sram ga je oblival, kadar so se mu ustavile misli na njegovi službi v hiši onih, ki so sedli v posest njegovih prednikov. In vedno so hodili njegovi spomini in njegove misli po teh prepovedanih potih in niso hotele ostati na oni ravno in ne-izpremenljivo začrtani poti, ki so jo bili odkazali drugi. Zdaj se je spomnil svoje obljube, dano kmečkemu dekletu v kapelici pri sv. Križu. To je bila prva postojanka na njegovi poti, kjer lahko poskusi svojo moč, prva preizkušnja njegove poslatve. Sto in stokrat so se v preteklih dveh dneh že ustavile njegove misli pri neznanki od sv. Križa, sto in sto načrtov je že izdelal in zavrgel in jih vodno zopet pobiral in premislil. Izhoda ni našel, a najti ga je hotel, to je bila vodilna misel vsemu njegovemu premišljevanju. Zavedal se je v tem trenutku, da se mu posreči prodreti temo, ki mu ni dala jaano videti, takoj nato pa se mn je dozdevalo, da se podira vsa stavba njegovih naklepov pod neznano^ silo nevidnih in nepojmljivih moči.
»Dobro jutro!« se je oglasi! pod njim grmeči glas gospoda Elaha.
Dal ga bog!« je odzdravil Ivan in se priklonil svojemu gospodarju.
Malo vabljivo vreme danes za izprehode. Pa nič ne pomaga,« je nadaljeval Klah s svojim gromovitim glasom, »hočeš, nočeš, moram danes na Snežniško graščino k svojemu tastu. Ta zver rokovnjaška se je zopet prikazala v naših gozdovih. To bo zopet ples s tolovaji! Vrag naj me vzame pri ti priči, če jih ne ubijem najmanj pet!«
»To niso krščansko želje, gospod Elab,* je ugovarjal Ivan, »polovite jih raj* i in oddajte jih gosposki, kazni ne odidejo!«
»Ušesa jim postrižem!« se je jezil Henrik Elah, »to bi bilo pametno jih še rediti pri gosposki! Sploh pa je vsa naša pravda od muh! Sami ste okusili! Tu, tu je pravda!« in udaril 9$ je po nadlehteh. »Prokleti capin, Jože!« je z ar jul proti drugemu koncu preddvora, kjer je stal hlev. »Ta svojai, žrla bi, kadar jih pa rabim, ni nikogar blizu. Jas jim še posve*
tim!« in urnih korakov se je obrnil proti hlevu. Rjoveč in preklinjajoč je s sunkom odprl vrata v hlev, da so zahreščala in zapela, kakor da hočejo počiti črez sredo, in robantil je po hlevu gor in dol, da so konji prestrašeni trgali ob r emenih. Jožeta ni bilo v hlevu, ravno jo prižvižgal eroz preddvor iz kuhinje in ko je slišal preklinjanje svojega gospodarja,se je hotel umakniti na pod, ki je stal nekako v sredi med gradom in hlevom. Pa že ga je zasledilo bistro gospodarjevo oko. »Jože, sem greš!« je zaroh-nel nad njim in ko je prilezel nesrečni sluga do njega, je švrknil šibki konjski bičevnik po njegovem hrbtu na desno in levo. Potuhnil se je Jože in zastokal pri vsakem udarcu in ko je privzdignil kruti Henrik v tretjič roko, se je vrgel Jože pred njim na zemljo in izbruhnil v gb;sen plač, da se je slišalo do okna, v katerem je slo-nei Ivan, kakor tuljenje in cviljenje psa, ki ga je pograbil gladen medved.
»Neusmiijenež!« je zagodrnjal Ivan in se obrnil v sobo. Poiskal si je na visoki polici zapiske, ki jih je bil prinesel s seboj iz Ljubljane in se zamislil v beležke, ki si jih je bil napravil kot učenec po razlagah svojih uČenikov, deloma pa tudi po svojem preudarku. Tu in tam je popravil kako črko, ali pa, če so se mu ustavile nristi pri kaki točki, je risala njegov« raka skoro nevede na raskavi um JMiiiiJli papir zverišene črte v
začetnice odstavkov. Precej časa mu je poteklo tako samemu, ni se zavedal, kako beže trenutki in kako se vozi solnce vedno više in više na obzorju. Sklonjen nad svoj'1 zapiske, h katerim se je zatekal vsakikrat, kadar mu je bilo srce težko, je skušal prepoditi neljube vtiske in vsiljive spomine in misli, ki so mu razburjale dušo.
Iz premišljevanja ga je vzbudil šele težki korak, ki se je ustavil pred vrati njegove sobi1 Trenutek pozneje so se odprla vrata in vslopil je služabnik, visok, čvrst mladenič s cvetočimi lici. Kljub cvetoči barvi obraza pa ni bilo na njem nič mladeniške-ga, nič privlačnega. Lice je bilo kakor okamenelo, nobena mišica ni igrala v njem, ustni stisneni in ozki, oči kakor bi zrle nekam v prazno, kakor da ne vidijo kamor gledajo, vsa postava, dasi ravno močna, vendar lesena^ vse kretnje, kakor da jih mora provzročiti šele osorno povelje. Nehote se spomnimo ob, pogledu na takega človeka skopijeneev, ljudi, ki naj bodo le orodje volje svojih gospodarjev. Tipičen izraz je to za ljudi, ki so vajeni že od mladih nog videti v sebi samih sužnja iu slepo orodje. Hlapčevstvo se jim je vsesalo tako globoko v dušo, da je ta ntisnila svoj pečat zasužnjenja tadi telesu in kretnjam.
»Gospa žela, da jim pridete de-lat drasčiiio« jo (pregovoril počasi in brea naglata, Bn trenutek je ee po-
sta 1 in ko je videl, da pospravlja Ivan svoje liste, se je okrenil in zapustil sobo z enakomernimi, neprenagleni-mi koraki. Ivan pa je pospravil svoje zapiske na polico in odšel v pritličje h gospe Elah.
Velika, dvorani podobna soba, kjer je bivala gospa Elah čez dan, je ležala v pritličju novega gradu. Težki leseni strop z mogočnimi tramovi je bil v sredi podprt z lesenim stebrom na katerem so bili pritrjeni železni obročki za dereniee, ki so raz-svitljevale ob večernem času sobano. Troje neenako velikih oken se je odpiralo proti jezeru in pred vsakim oknom, ki je ležalo v vdrtih nečkah v zidu je bila stopnica s širokim odrom, na njem pa so stali težki leseni naslonjači z izrezljanimi, podkvam podobnimi naslonili. Zraven vhoda je stalo ob steni masivno klečalo pod visoko, v kričečeh barvah naslikano sliko, predstavljajoče trpljenje Kristovo na križu. Na policah in stojalih ob nasprotni steni so bile razvrščene kovinaste posode in krožniki, deloma iz rdeče medenine, deloma iz čina, vse okrašene z zvezdica -stimi okraski. V širokem, neokraše-nem komnu je gorel velik ogenj i« debelih bukovih drv, ki so ležala tudi vsenaokrog po podu v dvorani. Prijetna toplota se je širila po dvorani.
Pred zadnjim oknom je sedela gospa Elah. Težke kostanjeve kita je imela ovite v dveh zavojih nad čelom
in provozane s črnini, zlato ol>sitim širokim trakom. Goli vrat in nad-prsje ji je pokrivala prozorna tančica, beli, v goste gube nabrani spodnji jopič, ki sta ga nosila široka, tem-nordeča nosilca črez ramena, je bil pokrit s ti mnordečim kratkim jopičem s širokimi gubastimi rokavi, prevezanimi na nadlehtuh z belimi, zlato obšitimi prevezami; dolgo, gosto zgubano s- čisti beloti se sveteče krilo je bilo obrobljeno s � irokim rdečim trakom, prepasano krog srede z ozkim, zlato obšitim pasom.Ljub-ki mladi obraz je gledal nekako dolgočasno na prišleca, ki se ji je približal spoštljivo se priklanjajoč
»Veseli me, da vam resni vas po* klic ne zabranjuje posvetiti par trenutkov tudi samotni ženi!« je pozdravila gospa Elah Ivana, in z žen-skd zgovornostjo ga je začela izpraše-vati po njegovi preteklosti in o njegovih naklepih za prihodujost. Ni bilo treba Ivanu mnogo odgovarjati, odgovarjala je kar sama na svoja nešteta vprašanja. Sedela sta tako gospa Elah in Ivan vse dopoldne skupaj in se menila o najrazličnejših! vprašanjih, zdaj o njegovem, zdaj Q njenem življenju, potem o Turkih in o roparjih, nad katere je šel davi njen soprog;, o čarovnicah, o pokojnem škofu Lambergu in slednjič je nanesla govorica tudi na Celestina, mladega služabnika z okamenelim izrazom v obrasu.
»Sklenila sem dobro ž njim,« se je nasmehnila gospa Eiah. »Oženiti ga hočem z dobrim dekletom, z Rezi-ko i/, Hočkovega. Uma ie kakor veverica ]ii pridna, dobra opora mi bo, kadar pride za vedno na grad. Zadnje rase pa sem opazila, da poveča g lavo in da hodi tako nekako zamišljena in otožna okro«-. Moža ji manjka, trdne opore, ali pa ju je M rekla kaka zlovoljna vešča. Ne moreni si tolmačiti tirngac* njene iz-premembo.« No. Celestin, se je obrnila k -liržabniku, ki je stopil ravno v sobo »kdaj bomo napravili poroko?«
»Kadar zapove častita gospa,« je ►odgovoril Celestin in nobena mišica se ni zganila v njegovem obrazu.
»Se že veseliš na svojo mlado ženo ?« ga je vprašala gospa.
»Veselim se,« je bil njegov odgo-\or, a lice ni govorilo o nikakem veselju in oči so gledale kakor prej nekam v prazno.
»Resen človek je ta Celestin,« se ie obrnila gospa Elah proti Ivanu in 'opet je preskočil govor na druge >tvari.
Ivanu po je postajalo mučno, te-j žilo ga je nekaj nepoznanega in želel si je ven na prosto, v naravo. Poslovil se je od gospe Elah pod pretvezo, rla ima nujno pot in odšel je proti Križni gori.
Pred tremi dnevi ob tem času je bilo, ko se je srečal v kapelici z neznanko. Vse njegove misli ves ta čas so bile pri njej in pri rjeni usodi. Danes ji naj prinese odločitev o njenem duševnem miru, in sam je bil tako malodušen. Vedno in vedno mu jc stopal pred oči okamemli obraz Ce-lestinov kakor živa uganka in mrzlo ga je spreletavalo, kadai je mislil, da je njegov pogled obrnjen na njega. Neizpremenljiva, kakor okameneJa, se mu je zdela usoda dekleta, ki mu naj prinese tolažbe; vse njegovo prizadevanje se mu je dozdevalo ničevo, brezupno. V vse njegove misli pa se je vsiljeval vedno enako resni obraz Celestinov 8 svojim suženjskim izrazom.
Vroče mu je prihajalo, ko je stopal po skalnati stezi proti kapelici; sedel je na široko skalo, da si oddahne in začel je zbirati svoje misli, kaj naj poreče ubogemu dekletu in kako naj je tolaži.
»Usliši me, rešenik! Usmili se svoje dekle!« je klicalo dekle kleeece pod visokim razpelom na kameniti stopnici pred oltarjem. »Zakaj pošiljaš izkušnjave onim, ki te v svojem življenju niso žalili nikdar t Srečo in
zadovoljnost deliš nevrednim, nas pa, ubogo paro tepeš s svojim bičem! Kdaj je slišalo uho, da si udaril one, ki so zaslužili i Le po dobrih in nedolžnih izlivaš vse gorje! Kako naj si zbiramo zasluge za večnost, ko nam trgaš iz srca, kar si zase jal tja noter dobrega in blagega!« Tako se je prerekalo mlado dekle v njegovem hramu s svojim bogom. Globoka vernost in o hupa nje nad božjo milostjo sta se zrcalila v njenih mislih. »Postavil si me v svet za deWo. — dekla hočem ostati po tvoji volji, ne uhajajo mi misli v zabranjene dežele, ne lava želja fK> prepovedanih sadovih: vse, kar si za povedal, sem storila ht nisem se upirala, iz veselega srca sem ti služila, in zdaj znašaš svojo jezo nad menoj! S čim sem se pregrešila, s čim sem te žalila l Razsvetli svojo deklo, ki kleči obupana pre^l teboj! Pokaži mi, s čim morem potolažiti tvojo jezo! Na kolenih i i očem drsati od tu pa do božje peti, ki mi jo pokažeš, samo reši me teli nečloveških muk!« Ihteč je lomila roke in se priklanjala do tal. da se je dotikalo čelo mrzlega kamna.
Mrzel veter je potegnil skozi kapelico. Vstopil je Ivan. Zaslutilo ga je dekle za seboj, a ni se ganilo. Nepremično je klečala pred oltarjem, sklonjena do tal, še dihniti si ni upala, sram jo je bilo pred Ivanom, ki mu je bila odkrila svoje sroe. Da bi jo potrkal po ramenih, da bi jo pogladi 1 po laseh, potem bi se mogla
vzravnati, pogledati bi mu mogla potem v obraz in v oči. Da bi pa sama vstala, mu s tem pokazala, da je zaslutila njegovo bližino, in da ga je pričakovala že tako hrepeneče, tega ni mogla. Sram jo je bilo. Nepremično je klečala pod razpelom s čelom na mrzlem kamnu, usahnile so ji solze, a ganiti se ni mogla, kakor otrpli so ji odpovedali vsi udi, — klečala je in čakala kdaj pretrga Ivan vezi, ki so jo priklepale s tako Bilo na kamen, da si ni upala niti dihniti. Dolgo, dolgo je klečala tako in sram ji je rdeči T lica.
»Vstani, ubožica!« se je oglasil Ivanov glas, da je pošepetavalo po vseh mračnih kotih zapuščene kapelice, kakor bi se bili prebudili tam speči duhovi. »Vstani in pojdi z menoj!« jo je poklical Ivai. in jo prijel za roko.
Globoko je vzdihnilo tedaj deklo in se vzravnalo na kolena. »Nočem več dvomiti o božji milosti, poslal te mi je, da me rešiš.« In prijela je Ivana za obe roki in jih začela polju-bovati.
»Pojdi, da greva na prosto; govoriti moram s teboj o vsakdanjih stvareh, ki ne sodijo v božji hram« ji je prigovarjal Ivan.
Pokorno ga je slušaio dekle. Zapustila sta kapelico roko v roki in stopila v svetli dan, Ivan zamišljen in z globoko resnostjo v obrazu, ona plabo zroč v tla z očmi rdeče obrobljenimi od grenki* solza Ustavila
sta se za trenotek pred cerkvijo, potem pa je posadil Ivan svojo spremljevalko na skalo in sam sedel poleg nje. Se nekaj trenutkov sta sedela drug zraven drugega molče in zrla vj za meglene daljave nad Cerkniško kotlino, potem je izpregovoril prvi Ivan.
»Odkrito mi poglej v oči, dolgo in globoko, da dobiš zaupanje v mojo dobro voljo!«
Zaupljivo in hvaležno, obenem pa tudi sramežljivo se je obrnila proti njemu. Dolge goste trepalnice so osenčevale njene pol zaprte, povezene oči. Vztrepetala ji je roka, ležeča v Ivanovi in vzdrgetala so ji nedri-ja v resnem vzdihu, ko se*, je ozrla Ivanu v oči. Zaui>en in u dan, obenem * oduševljen je bil pogled njenih temno rjavih oči. Iz oči v oči jima je govorila govorica, ki ji v besedah iščemo zaman pravega izraza. Brez besed je bilo njih čuvstvovanje, neprU znano in še nerazločno, globoko iu vendar obema še zakrito. Poglobil se je njegov pogled v njeno dušo, naenkrat pa, kakor bi bil zazrl nekaj strašnega, so se razširile Ivanu oči v grozi, skočil je po konci, izpustil je njeno roko, in stopil dva koraka v; stran. Kakor pa, da ne more verjeti svojim očem, se ji je zopet približal, prijel jo j> % obema rokama za lice in se sklonil nad njo, da se ji ozre 3e enkrat v oči.
Poglej me s polnim pogledom!^ ji jo velel z zamolklim, od razburjenosti se tresočim glasom in ko se mu je ozrla zopet s plahim pogledom v oči, presenečena od njegovega ji nedoumljivega vedenja, se mu je nehote izvilo izza stisnjenih ustnic.
Ne, ne, to ni rdečo! Nesreonica! To ni rdeče! Lažejo, vsi lažejo! To je javo, kakor ono drugo!« Na njenem levem, sicer temnorjavem očesu je namreč opazil svetel, skoro rdeč rob in spomnil se je v tem hipu 'iG^ed, ki jih je bil včeraj slišal v I trknk'i iz UBi župnika, Svetega Jova.
»Kdo^če je, da, rdeč rob ima moje levo oko,« je ugovarjala ona, »vsi v naši hiši imamo po eno rdeče oko ali pa vsaj rdeč rob okrog zenice!«
»Kdo si, dekle božje 1« jo je vprašal tedaj Ivan, ki se je zdaj šele domislil, da je niti še po imenu ni vprašal.
»Ribičeva sem, mene pa kličejo povsod Rezika iz Bočkovega.«
»Rezika iz Bočkovega i« se je začudil Ivan, »slišal sem že,to ime, —
čakaj
samo ne vem kdaj in kje. malo, da se domislim —.«
Pri gospe Elah morda,« mu je pomagalo dekle, »večkrat pridom v graščino 7)0 m a ga t.«
»Rezika!<' jo vzkliknil Ivan bolestno, ko se je domislil, kaj mu je pravila gospa Elah pred odhodom. Ta Rezika tedaj je bila določena oka-menelemu Celestinu! »Ti tedaj si Celestinova nevesta?« je nadaljeval po kratkem molku.
»Nevesta? Ne, njegova nevesta nisem še,« mu je odgovorila Rezika, »pač pa so naju menda določili v graščini. Vdala bi se nazadnje v božjo voljo, a Celestin je tako oduren človek in tako surov. Svariti sem te že hotela pred njim in prositi sem te mislila, da pregovoriš gospo, naj mu izbere drugo. Jaz nisem za njega, vse svoje življenje bi bila nesrečna!« Temna rdečica ji je pobarvala med temi besedami lica in vsa v zadregi je trgala s svojimi drobnimi prstki ožgano travo za robom skale.
»Ti ga ne maraš?« jo je vprašal Ivan in sedel zopet k njej na skaJo.
»Ne maram ga in ga nikdar ue bom, njegova pa tudi ne bom nikdar, ker me prej ugonobi moja srčna bol.«
»In imaš morda izbranega že drugega!?« je nadaljeval Ivan in jo prijel za roko.
»Ne, tudi drugega ne,« se je glasil njen odgovor, »sploh pa se ne
maram možiti,« je pristavila bolj tiho.
»In zakaj ne?«
� e globlje je povesila Rezika glavico in ni odgovorila.
»Povej, Rezika,« ji je prigovarjal Ivan. »zakaj hočeš ostati sama ?«
»Zakaj si ti sam.'« ga je vprašala ona in ga izgledala z nedolžnimi velikimi očmi.
»To jo kaj drugega, draga moja!« se je nasmehnil Ivan, a neskončno bridkost je bila v njegovem srcu.
»Nič drugega,« je ugovarjala Rezika, »ali nisem tudi jaz človek kakor i\1 Zakaj bi smel biti ti sam, jaz pa bi morala vzeti prvega, ki mi ga odločijo drugi? Zakaj bi ne smela odločati jaz sama?«
»In kako bi odločila?«
>C jaz že vem kako, tako nekako, kakor ti, bi hotela biti. Hodila bi potem po svetu, in kjer najdem koga. ki trpi, bi mu pomagala. Vso bi hotela znati, kakor ti, in dobra in ljubezniva bi hotela biti kakor ti.« Razvnela se je ob svojih besedah in nadaljevala. »� la bi tudi lahko skupaj, jaz bi ti bila dekla in srečna, če ti moreni pomagati v tvojem trdem delu. Samo to strašno vzemi od mene!« je prosila in sklenila roke ter pogledala Ivana udano proseče s težkimi solzami v očeh.
»Tndi to ti bo odvzeto!« ji je zagotovil Ivan.
»In če sem prosta teh svojih srč-uih muk, kaj ne, potem me vzameš k sebi, da ti služim iu ti pomagam?«
»Otrok nedolžni!« je vzkipelo Ivanu iz srca, »kako rad bi te imel ob svoji strani, a ti ne smeš in jaz ne smem. — Tudi o moji usodi so odločali tuji Ijujdje in niso vprašali, kaj porečem k temu jaz.«
Umolknil je Ivan in njegovi pogledi so tavali mrki in sovražni tja čez jezersko plan, kjer se je risal temni Javornik na modrikasto belem obnebjn.
»Stopiva v kapelico!« je odločil po dolgem molku.
Drgetala je njena roka v njegovi, ko sta prestopila prag in jo je sprevodi 1 Ivan pred oltar.
rv.
»Ukreši luč, Cekon, da vidimo kdo je med nami!« se je oglasil hri-pavi glas iz neprodorne tmine.
»Lahko vidijo svit ognja,« se je oglasil drug glas.
»Naj vidijo,« mu je odgovoril prvi, »sem gor se ne upajo, križali se bodo iu molili, da jim prizaneso vešče.«
»Ne igraj se z usodo, ue govori takih besed ob takem času,« se je oglasil zopet isti glas.
»Ukreši, sem rekel, aH pa daj sem, če se bojiš,« je nestrpno zaro-bantil hripavi glas neznanca v gosti temi, a zdaj že nekoliko glasneje in odločno, da se je culo na glasu, da je vodja ponočne družbe, ki se je zbrala
Od deželnega posojila v znesku It) milijonov bo torej treba vsako leto plačevati dokaj mastne obresti.
Ako se bodo pogajanja z nemško > Union-banko«, pri kateri nameravajo klerikalci najeti deželno posojilo, prav ugodno završila, bo znašala, obrestna mera za najetih 10 milijonov kron 5%.
Dežela bo torej morala plačevati od svojega posojila vsako leto 500.000 kron ali pol milijona kron samo na obrestih.
Ta svota pa se bo še znatno zvišala, ker bo treba plačevati poleg obresti še amortizacijske prispevke.
Toda vzemimo samo navadne obresti v znesku pol milijona.
Kdo bo te obresti plačeval .' Klerikalci? Cisto naravno, da nihče drugi, kakor davkoplačevalci in sicer brez razločka ali so ti davkoplačevalci Ljubljančani, Gorenjci, Dolenj-ci ali Notranjci.
Vsi ti bodo plačevali nanje za ohrestovanje in amortizacijo deželnega posojila odpadle davke, ne glede na to, ali so imeli od deželnega posojila kakšne koristi ali ne.
Ker pa je znano in dokazano, dq nosi pretežno večino davčnih bremen v deželi Ljubljana, je jasno, da bodu levji del obresti, potrebnih za odplačevanje deželnega posojila, nosili ljubljanski davkoplačevalci.
Kakor izkazuje statistika, plaču« je ljubljansko prebivalstvo m a I od a 110 polovico vseh davkov v deželi.
Potemtakem bodo morali ljub-Ijanski davkoplačevalci vsako leta plačevati za obrestovanje deželnega posojila okroglo četrt milijona kron-
To ogromno vsoto bodo morali plačevati) ne da bi se sedaj le en vinar od deželnega posojila porabil za koristi Ljubljane!
Da je to v nebo vpijoča kriviea« mora uvideti pač vsak, ki ima le še iskrico pravnega čustva v sebi.
Jasno je torej, da nimajo klerikalci nobenega drugega namena, kakor Ljubljano docela izžoti in jo gospodarsko popolnoma upropastiti.
Z novim vestnim zakonom ji hočejo naprtiti breme okroglih četrt milijona kron na leto, z deželnim posojilom zopet enako breme, hočejo torej, naj Ljubljani krvavi za vso de-, želo.
To je tako nečuveno, tako krivic, no početje, da mora odpreti oči vsakemu slepcu v Ljubljani.
na Steberških razvalinah, znotraj -a mogočnem okroglem stolpu, v katerega je bilo moč priti le po vseh štirih skozi ozko odprtino ob tleh, zunaj zakrito od gostega grmičevja,
»Kam naj nas privede to ponoćno zbiranje,« se je oglasil zopet oni ki ga je bil glavar ponočne družbe poklical s Čekonom.
»Požiraj ti sline, ee se ti ljubi/« je. bil osorni odgovor, »mi drugi sme siti stradanja!«
»Konec storimo!« se je oglasil« v velikem krogu.
»Poslušaj! Nekdo se bliža!« se je oglasilo od vhoda sem in utihnili se. kakor na povelje vsi glasovi -o stolpu. Le visoko nad glavami je tulil veter skozi prazna okna iu požvižgaval po golih roben zidu. Zdaj in zdaj se je utrgal gori kak kamenčeli in zdrknil ob zidu navzdol ali pa s« je odkrušil omet in poprašil po zborova leih. Tiho je bilo vsenaokrogt Zdaj se je začulo drsanje in sope n j«-ob vhodu, takoj nato je padlo neka^ težko na tla.
»Kdo sit« je siknil eden s ponarejenim glasom skozi zobe.
»Dobravee,« je odgovoril drug«
tiho.
»Dobro je,« se je oglasil zopet hripavi glas vodje. »Zdaj smo vsi!«
»Drugič pa me ne boš tako neusmiljeno podrl, Drganc, povem ti tudi jaz imam pesti!« se je jezil, na* novo prišli Dobravee.
»Prehiter si bil, ne boš zameril,« je bil odgovor, »saj veš, da ne sme nobeden med nas, predno ga ne otip-Ijemo.«
Med tem je bil ukresal Čekon luč in prižgal ozko trsko. Kakih dvajset temnih postav je čepelo po skalah, ki jih je bil odtrgal požar ali pa pozneje tekom let vihar iz zidu in zagnal v to, vodnjaku podobno globino. Dolg in suh se je pregiba! Ceken med temi ljudmi in njegov koščeni obraz, razbrazdan in ostrižen, je bil videti v medli luči trske kakor mrtvaška glava.
Grčasta postava voditelja te nočne družbe se je risala v orjaški senci na zidov ju in rasla tja noter v višine, koder se je zlila v nedoločno megleno temo. Gosto zaraščeni obraz z živimi, ostro pogledujočimi očmi in dolgimi neostriženimi lasmi, ki so padali skoro do oči, vse to je dajalo celi postavi poseben izraz odločne krvoločnosti in lokavosti. Sicer pa je bil po postavi komaj srednje velikosti.
Vsaka njegova kretnja in posebno težke pesti pa so govorile o njegovi silni moči. Za Ribiča so ga klicali njegovi tovariši, in bil je v resnici ribič vsaj toliko, kakor večina kmetovalcev v okoliei Cerkniškega jezera.
Kadar se je odtekala voda is jezera, je bil on med prvimi, ki je šel na delo. S svojim težkim čolnom si ga videl tedaj, kako se je vozil po jezeru k svoji jami. Izza davnih čnsov je že ribarila njegova hiša vedno na {stena kraju in ponor, ki je bil tako-rekoč prvotna last njegove hiše, so nazivali po vsi okolici Ribiško jamo. Tik zraven Rešeta se jK>greza Ribiška jama v lijasto izinito zemljo, na dnu pa se odpira širok žleb, ki vodi v podzemske prostore. Kakor rečeno, je bil ta prostor izprva gotovo last kmečke hiše, pri kateri se je reklo pri Ribiču, kakor pa je izgubi! kmet s svojo prostostjo tudi svojo zemljo in svoje pravice, tako si je prisvojila tudi Hasberška graščina pravico do ribolova v tem pon°ru\ kakor v večini drugih livakov in jam Cerkniškega jezera. Od svojega plena, ki ga je Iztegnil Ribič iz Ribiške jame, je moral prinesti vsakokrat eno tretjino na HasberSki grad kot priznanje vrhovne oblasti hasberških posestnikov nad ribolovom v Cerkniškem jezeru. Od ostalih dveh tretjin je moral oddati enotirno v župnišče v Cerknici in od ostalega so zahtevali
gos?k>dje � teberški zopet eno tretjino, če se jim ni ravno zljubilo vzeti kar celo polovico ali še več njegovega plena. To pa ni bilo vedno tako. Ko so živeli še Ivani, prejšnji lastniki Steberske graščine, so oddajali Ribičevi samo tretjino Hasberški graščini in pa desetino ostalega plena � teberžanom, drugo je ostalo vse kmečki družini na Bočkovem. Pili so to boljši časi za ribiče. A ti časi so zatonili in huda stiska je prišla med kmete krog jezera.
Ko sta obšla s Cekouom ves krog zbranih kmetov, udaril je Čekon s trsko ob zid. da so letele iskre na vse strani. Tema se je zopet napravila, da nisi videl roke pred očmi, samo na tleh so še tlele iskre in umirale druga za drugo.
»Zbrali smo se,« ae je oglasi! Ribič, »da se posvetujemo, kako se postavimo v tem letu proti našim gospodom. Mislim, da ga ni med nami, ki bi ne uvidel, kako krvavo potrebno je, da že enkrat za vselej spregovorimo odločno besedo z našimi gospodarji. Vse, kar je prav, ne branimo se desetine in ne tlake, a krščansko naj delajo z nami. Zdaj pa orjemo in žanjemo, ribarimo in nastavljamo zanjke le za druge. Po graščinah se maste od naših žuljev, mi pa stradamo! Povsod ti stoje za hrbtom graščinski hlapci in gorje ti, če se ne trudiš in mudiš kakor črna
živina! Zraven pa te še zasmehujejo in brijejo norce z božjimi darovi, ki si jih v potu svojega obraza in s krvavimi žulji zaslužil.« Pritrjujoče mrmranje se je začulo iz teme, Ribič pa je nadaljeval: »Vsi se še spominjate starih Steberzanov. Tudi njim smo morali odra j to vati desetino pridelkov od polja in desetino od ribolova. Storili smo to radevolje, saj vemo, da so oni naši gospodarji in da morajo tudi živeti, ta novo prite-pena gospoda pa, ki nam jo je pos!al sam peklenšček, pa zahteva tretjino, včasih celo polovico in več in še tepe nas in nas zapira ta vamp pritepeni, če se sklicujemo na svojo staro pravde. V cerkniško župnišče muvamo kar naenkrat tudi nositi svoje dajatve. Od kod to, vas vprašam, ljudje božji! Cerkniška župnija stoji )>od bisterškimi kartuzijani, jezero pa je pod vrhovno oblastjo Hasberške graščine. Od kod tedaj pravica, ki jo zahteva župnišče zase? Č\? se hočejo hasberški gospodje oddolžiti cerkniškemu župniku, — nam to nič mar, mi jim nismo dolžni dajati nobenih davščin. Tako je pri ribah in tako je pri žitu in pri senu, ki ga dobivamo na jezerskih tleh. In zdaj naenkrat naj bo tako tudi pri žitu in pri pridelkih, ki jih dobivamo na naših njivah zunaj jezerskih tal. Lani so poskusili, pa se jim ni dobro obneslo, ker je bila letina tako slaba, letos
IkkIo storili to zopet. Vsi od prvega pa do zadnjega smo že izstradani, naše bal>e hodijo v raztrganih cunjah, da se vidi do golega, da je človeka sram, če jih pogleda, ker gre vsa preja v graščino in mi moramo hoditi že celo pozimi bosi, ker nimamo kož, da bi si napravili mest ve in zaplete. Mislili smo, da bo trajalo to odiranje do tedaj, da se utrdi novi gospodar v svojem }>osestvu, pa smo se motili, čedalje hujše je. In zato smo se zbrali, da se danes posvetujemo, kaj nam je storiti.«
»Upremo se, nič več in nikomur ne damo,« se je oglasil glas iz teme.
»Ubijmo jih, pa bo konec stradanja!« je pripomnil drugi.
»Vse to ne bo veljalo,« je ugovarjal Ribič mirno. »Hasberška graščina ima pravico, da dobi svojo tretjino, ravno tako imajo pravico � teberški gospodje do desetine. Vse drugo pa je krivično odiranje!«
»Elahovim nič,« se je ujezil Cekon.
»Le tiho bodi, Cekon, ti si prvi, ki jim ležeš, če ti le pokažejo gor-jaeo,« ga je zavrnil Drganec.
»Nobenih prepirov!« je segel vmes Ribič.
»Elahovim nič!« je ponovil Cekon, »dobili so že do zdaj najmanj za deset let!«
»To ne gre,« jih je podučil Ribič. Pravico imajo do desetine, to je ukoreninjena stara pravda graščine; da pa ne damo več kot desetino, to je pa naša stara pravda. Desetino jim moramo odrajtovati.ee
»Vzeli so si jo že naprej,« je ugovarjalo nekaj gla-sov.
»Kar jo bilo, za to ne da nobeden nič!« jo bil Ribičev odgovor. »Od zdaj naprej pa se hočemo držati nase stare pravde, pa nam bo že pripomogel Rauber, kar se tiče ribolova in cerkniškega župnisča, zaradi teh prite-pencev pa se bomo obrnili na biste rško gospodo.«
»Do rib nimajo na Steberku nobene pravice,« je ugovarjal Drganec, »ribe so last druge graščine. Naj dado hasberški gospodje Elahovim kako odškodnino za to, da jim lovimo mi, � teberfiki podaniki.«
»To ni tako, premlad si Se, Drganec,« ga je podučil Dobra veo, »mi, nase delo in vsak prirastek k našemu imetku, vse to je pravzaprav last � teberske gospode.«
»Kdo pa bo Sel k Rauberju in pa v bisterški samostan?« je vpraial Četam.
»Ribič! Kdo drugi!<• se je oglasilo kakor en glas v krogu kmetov.
»Ne vem, kako bi opravil,« se ;)*e branil Ribič, »z vami se lahko govorim, z gospodo pa ne znam; še razumeli me ne bodo, kaj hočem.«
»V bisterškem samostanu te že razumejo,« je ugovarjal Dobravec.
»Če hočejo,« se je oglasil Ribičev odgovor.
»Pa bi šel prosit Svetega Jova samega!« je menil Čekon.
»Ta bi bila lepa!« se je zasmejal Drganec. »Ravno taka bi bila ta, kakor da prosi tele medveda, naj ga ne raztrga.«
»Kdo bo šel?« se je glasilo malo-dušno skozi vrste, kmetov.
»Ze imam,« se je oglasil po kratkem molku glas kmeta, ki do tedaj še ni bil spregovoril besedice. »Ivanu � tcberškemu bi razložili naše želje in ga naprosili, da pojde on okrog gospode. Ti, Ribič, pa pojdeš ž njim, da mu daš pojasnila, če jih potrebuje.«
»Samo če bo hotel,« je dvomil
Cekon. .
»Stara Steberška korenina je in dober človek skoz in skoz,« je pohvalil Ribič Ivana. »Vse naše bab-nice so kar zaljubljene v njega in ga ne morejo prehvaliti, kako je priljuden in nič visok. Prav si pogodil. Ivana bomo naprosili, in to prevzamem nase, da ga pregovorim. Prepričan sem, da nam to stori. Se jutri pojdem k njemu in mu povem vse.«
vZa pot vama pa že preskrbimo
vse, da ne bosta imela škode od vajinega posredovanja.«
Sklenili so še, kdo da konje za pot in koliko odpade na vsakega, da mora prispevati v jestvinah in drugem, kar je potrebno za tako pot.
Razšli so se potem kmetje vsak na svoj dom. Kakor sence so tavali skozi gosto grmičJM, snhljad je pokala pod njihovimi težkimi koraki. Noč jih je zagrnila in pokrila. Tiho je bilo v razpadlem stolpu, samo veter je poiviiguval čez razpadajoče mi rje starega � teberškega gradu in se zapletal v suho vejevje starih bukev. Na zgornjem strešnem robu okroglega stolpa se je utrgal zdaj pa zdaj kamenček in zdrknil ob zidu navzdol ali pa se je odkrusiJa plast ometa in se zaprašila v globino. Skovir se je režal v temno noč in škripal svojo vedno ennko otožno pesem. Zavrazila so na vasi pod bol mom vrata zdaj tu, zdaj tam in ntihnila je vsa narava vsenaokrog.
a »n
i
> Jaz jim zakurim, da bodo pomnili kdaj so se pritoževali o svojem župniku,« se je jezil Sveti Jovo in rogovilil po sobi gor in dol. od okna pa do vrat in nazaj. Včasih se je ustavil pred široko mizo in pristavil mo-cročni vrč z vinom, edinim tolažni-kom v njegovih skrbeh. »Pokažem jim, kaj se pravi prerekati se z župnikom o stari pravdi! Mar mislijo, da naj zagrabim jaz sam zr* mrežo in grem v mrzlo vodo I Motite se, para slekla, če mislite, da vam ostane ta
vaš korak nekaznovan !<, In zopet se je zibal od vrat pa do okna iz kota v kot. ->In ta mlečezobec, ta Ivan � te-berški, mora imeti tudi svoje kremplje ime*. No, le počakaj me griža! Ph^al boš, kakor ti bom godel jaz!«
Sedel je k mizi in podprl si je rdečo glavo. Premišljeval .je kaj mu je storiti.
Ravnokar sta bila odšla Ivan � te-berški in kmet Ribič iz Bočkovega pod � teberkom. Prišla sta ga bila prosit, da sc odpove prostovoljno svoji pravici do petine od vjetih rib, da jima ni treba hoditi do Rauberja na Hasbersko graščino. »� e grozi mi to mlade, meni, svojemu predstojniku t Ali je svet že slišal o taki predrznosti? To jo upor proti cerkvenim odredbam, nepokorščina proti cerkvi! O jaz ti že pokažem, da ti bodo pokale kosti! Za staro kmečko pravdo gre, praviš? In za pravice svojega župnika, za pravice cerkve, se ne zmeniš!«
Zopet se jo zamislil župnik Jovo in napravil dolg, globok požirek iz vrča. »K Rauberju gredo, kakor bi mi imel ta kaj zapovedovati; radoveden sem, kako bodo naleteli pri niem. No, vse je moeroče pri njem, tudi da napravi največjo neumnost,« je pji-stavil po kratkem preudarku. »Dobro pa je vseeno, da se pripravim za vsak slučaj!«
Vstal je župnik Jovo in sc zazibal k polici, naloženi z najraznovrst-nejsJmi papirji in najrazličnejšo šaro. Razmetal je po polici vse navzkriž
in končno privlekel velik omot, ki ga je položil na mizo. Iskal je potem naprej po polici in privlekel iz enega kota sveženj gosjih pere? iz drugega pa � črnim barvilom napolnerj lonček. Žalil ga je z vodo in pomešal s trščico, na njegovem obrazu pa se je zrcalila zlobna smehljajoča zado-voljnost.
»Čakajte me!« je hihitalo v njem, »čakajte, jaz vam že zakurim, da bo veselje!« In razvil je omot in razgrnil po mizi papir. Od njega je odrezal precejšen kos, kakršen se mu je dozdeval zadosti velik za njegov namen. Smejalo se mu je celo lice ob tem njegovem delu in pridno je zalival svojim mislim iz vrča. Sedel je potem za mizo in začel pisati z velikimi Črkami, postavljajoč vsako črko zase na raskavi papir, ki se je zvijal vsak čas kakor je bil zavit v omotu, dokler ga ni obtežil na zgornjem koncu s težkim vrčem in tako napel na mizi.
Pisal je ovadbo na visoko gosposko na gradu v Ljubljani v roke visokorodnemu milosti j ivemu gr>fu Viljemu Auerspergu, deželnemu glavarju.
Dolgo je pisal župnik Jovo-in že se je mračilo, ko je odložil pero. Poleg ovadbe na deželnega glavarja, je sestavil in končal tudi pismo na škofijskega vikarja v Ljubljano in na patra priorja v Bistri.
Zadovoljen s svojim delom je odložil pero in storil globok noži"«* iz vrča.
V.
Mrzlično so pričakovali kmetje in ribiči krog jezera, kdaj se oglasi pri � kocjanu v bližini seiišča, ki so je imenovali na Jezeru, znamenje, da se odtekajo vode. Na Bočkovem in v podgrajski vasi pri Steberku, pa so se vršile po kmečkih kočah ie vse druge priprave. Nič tako kakor druga leta se niso pripravljali na lov. Mreže so sicer visele razpete na dolgih količih krog hiš, tudi zeleno mladje je bilo zloženo na kupe ob kamenitih stenah, vse kakor druga leta, kadar so se pripravljali na lov, in vendar je ležalo nad vasjo nekaj novega, kar ni bilo do tedaj še nobeno leto. Veselo petje deklet in tikanje mladeničev je umrlo, zbegane so hodile ženico od hiše do hiše in vsaki je stala zapisana skrb na licu. Pač so se ozirala dekleta izza vrat na mimoidoče, a njih pogledi so bili plahi in vprašujoči. Stari so hodili z resnimi obrazi pred hiše ogledovat nebo, ki je bilo razpeto nad vso cerkniško kotlino jasno in Čisto, kakor ribje oko. Povsodi je vladala napetost in pričakovanje.
Pred svojo kočo na Bočkovem je sedel Ribič in zrl črez jezero proti Javoraiku, a njegov pogled je bil kakor okamenel in pod zgrbančenim čelom so se mu podile nemirne misli. Zganil se ni niti tedaj, ko je stopil pred njega Ivan, kaplan na Steberku. , »Dobro jutro, oče!« ga je nagovoril Ivan.
»Da bi bilo dobro!« se je vzdra-mil Ribič in se vzravnal.
Začela sta pogovor o lovu, ki se brezdvomno začne jutri, če ne že da-
nevS*
Znamenja od � kocjanske cerkve sicer še ni bilo, vendar pa se zbira ob jezeru že staro in mladi in čaka z mrežami kdaj sme v vodo.
»Ne bom se prenaglil to pot,« jo menil stari Ribič, »tudi vzamem seboj samo oba svoja sinova, Reziko in malo Franico pustim doma, ne maram, da bi videle vse, kar se ho zgodilo.« Jezno je pljunil pred se, kakor bi hotel izvreči nekaj grdega.
»Preudaren mož si, oče Ribič, dobro si sklenil,« se je razveselil Ivan, »ni vse za dekleta, kar se godi
pri lovu!«
»Xi> — danes ne!« je pritrdil
Ribič.
»Veseli me, da si to uvidel sam, bil sem ravno namenjen k tebi, da te opozorim na to.«
»Ti veš?« se je začudil Ribič in pogledal Ivana po strani
»Kaj bi ne vedel, saj sem z vami zrasel tu do svojega desetega leta!« se je glasil njegov odgovor. »Kako bi ne vedel kaj se godi pri lovu! Povem ti, da me je navdajala že več dni sem skrb, da poženeš vso svojo hišo v jezero.«
»Ovirali bi me, in ne mogel bi nastopati tako kakor se spodobi.«
»Na poti je res mladina in nič kaj prav se mi ne zdi, da so skupaj moški in ženske, stari in mladi in vsi popobioma nagi. Ni to spodobno in ni zdravo za mlada nepokvarjena dekleta.«
»To ni nič, prav nič, da ti rečem,« je podučil Ribič Ivana, in domislil se je, da je to morda ona skrb, ki je prignala Ivana k njemu in da ne ve ničesar o njegovem in drugih kmetov tajnem naklepu, zato ga je previdno vprašal: »To tedaj je bila tvoja skrb, nič drugega!«
»To seveda,« mu je pritrdil Ivan, »ali ni to zadostil«
»To ni nič!« je ponovil Ribič in se nasmehnil. »Ne rečem, če bi hodili nagi pod svetlini solncem in brez dela, utegnilo bi nastati iz tega pohujšanje. Tedaj že, — gotovo; nezdravo bi bilo to za mlade ljudi in greha bi se storilo še stokrat več kakor sedaj. Nič pa ni, če gredo taki, kakor jih je rodila mati na ribe. Lahko mi verjameš, da drug drugega ne vidi, in če ga vidi, se ne zaveda, da ga vidi. Pa-
ziti moraš pri lovu in zbrati vse čute, da se ne ponesrečiš, ali pa ne pokvariš lova. Le poglej doli na jezero, rjavo je in blatno, in kar je v njem, je zakrito očem. Prazna je bila tvoja skrb, tega ne razumeš kljub svoji učenosti. In potem pomisli, da ima vsaka roka, in naj bo še tako šibka, svoje delo, ne misli pa, da je to delo samo z rokami, tudi misliti je treba pri tem delu, da napneš vse svoje sile kadar potegnejo mrežo na to ali ono stran, paziti moraš, da ne stopiš v ponor, težko bi bilo te izvleči Iz vrtinca in ves lov lahko pokvariš s svojo nepazljivostjo. Saj ti je znano, da smeš potegniti z mrežo skozi nekatere ponore samo enkrat, kadar ima tvoj gospodar pravico. V drugo potegnejo mrežo drugi i.biči drugega gospodarja. To so stare pravice in teh se moramo držati.«
»A drugi, ki tedaj niso na vrsti, gledajo in se naslajajo in zbijajo svoje sirove šale,« je ugovarjal Ivan.
»Naj gledajo, ali ni človek enak človeku, in daleč na bregu so, da ne razločajo obrazov, in ko bi jih, voda jim zakriva telesa. Sicer pa le poskusi enkrat in pojdi se kopat zdajle v to vodo. To ni nič prijetnega in rečem ti, da se mi vsak smili, ki ga vidim na lovu v vodi. Kakor kuhan rak so ti telesa rdeča v tej snežniei.«
»Prav iz srca sem vesel,« ga je prekinil Ivan, »da si ukrenil tako, čo
pa nisi mislil na sramežljivost, ko si določil, da ostanejo ženske doma, kaki oziri so bili potem, da si tako sklenil?«
»Vidiš, toga pa ti ne morem povedati: kakor ti tudi zaupam, to je moja skrivnost in skrivnost nekaterih drugih. Nevarno bi bilo tudi za tebe, ko bi vedel, zato pa te prosim tudi, ne bodi danes in jutri na jezero!«
»Kake skrivnosti imaš, Ribič? Poznam te, da si preudaren človek, in vendar me navdaja 'Ja slutnja in skrb za tebe!«
»Ne skrbi zame, kar so sodile rojenice, to se zgodi!«
»O rojenicah mi nikar ne govori« ga je zavrnil Ivan resno in nekoliko ozlovoljeu, »sto in stokrat sem vam že dokazoval, da je to le vaša prazna vera in pa morda hudičevo preslepilo, pa vi imate trde glave in si ne daste izbiti, kar so vam pravila stare babe. Varuj se takih vragovih vraž in take vere, to je prvi korak v krivoverstvo! Varuj svojo dušo pred človekovim sovražnikom!« Se dolgo je hotel govoriti Ivan z Ribičem, rad je govoril z njim, ker je bil nenavadno bistre glave in ker ga je vzljubil na skupni poti v Hasberško graščino in k bisterškim kartuzija-nom.
Tenko, kakor vrezan v sinje nebeško obločje je zapel glas čez jezersko plan. visoko, kakor bi se hotel povzpeti v sinje višave. Trikrat je zapelo, trikrat preglasnih) in potem v enakomernih udarcih plulo v gore in
v medgorja. V škocjanski kapelici se je naznanjalo, da padajo vode v jezeru. In za � kocjaiiom se je oglasil sv. Prikt in sv. Felicijan na Otoku, sledil je sv*. Križ in sv. � tefan, vmes pa je pogrmevaio iz zvonika pri sv. Marku v Grahovem. In kakor valovi vode, 6c vržeš v njo kamen, tako se je
vi ril po vsi Cerkniški dolini glas. da !>ada jezero. Oglasila s«? je devica Marija v Grahovem, za njo sv. Pavel in sv. Klija s svojim nestrpnim glasom, v v. Vid ob Martinovem potoku je naznanil novico Mariji Magdaleni in sv. Petru na jezeru. Razlili so zvonovi svečanost nad kotlino in nad vode.
Vstal je Ribič s svojega sedeža, globoko se je priklonil proti jezeru in s težkim vzdihom in rosnimi očmi pokleknil na kamnita tla. Pristopila sta k njemu iz hiše oba sinova, čvr-
sta, neustrašena junaka, vsak na eni strani sta popadla na kolena. � e Ivan, ki mu je bila ta svečanost tuja, in ki se ni vedel spominjati, da bi bil videl ta običaj v svoji mladosti, je upognil kolena in vroč"1 molitve so plavale z zvoki zvonov vseh cerkva in kapelic pod sinje nebo.
Mrgolelo je vse obrežje Cerkniškega jezera ljudi, mladih in starih, moških in ženskih, ki so se prerivali po temnorjavi brozgi. G lasno klica-nje in vpitje se je mešalo z glasovi zvonov in priplulo sem gor k gruči v pobožno molitev zatopljene družine. Vse obrežje je bilo živo, samo pod � teberško graščino je bilo obrežje zapuščeno, kakor izumrto.
Skozi okno v pritlični dvorani novega � tebcrškega gradu se je ozirala gospa Elah na jezero, ko je za-donel zvon v � kocjanski kapelici. Vzdolgočasena se je obrnila proti svojemu soprogu, ki je sedel pri drugi mizi v sobi in brez dela strmel v strop. »Tako dolgčas je danes, še ljudi ni nič ob jezeru.«
»Bodo že prišli, Kunigunda!« je bil kratki odgovor in zopet sta se zatopila v molk. Čez nekaj časa pa je vzdihnila Kunigunda, kakor da so jo ogoljufali za kratkočasen prizor, ozlovoljena: »� e jih ni! Nebi sel pogledat. Henrik, kaj je te«.
»Jaz?« je za rohnel F.lah, »jaz pogledat za kmečko drhaljo? Kam pa
misliš.1 Ue jih ni, so šli morda po drugi pot?. Pa, da boš pomirjena, pošljem Celestina pogledat !« Vstal je iu od pahnil vrata ter zakliea! v hodnik Celestina s tako grmečim glasom, da si je tiščala gospa Elah prestrašena ušesa še ko je zopet sedel na svoj prostru*. Kakor bi ga bil prinesel veter, se je pokazal Celestin na vratih in obstal kakor pribit, pričakujoč nada ljn a povelja.
»Ali so šli naši knu!je že na jezero:'« ga je vprašala guppa Elah.
»Niso še, preblagorodna gospa« je odgovoril Celestin.
»Kaj, niso šli?« je zatulil Elah. »In tega uisi mogel že prej povedati? Pazi xse, bratec, saj poznaš moje temnice!« Vstal je gospod Elah in se približal Celestinu, da je ta pobledel do ustnic, meneč, tla ga ?daj pa zdaj zadene trda gospodarjeva pesi; pre-bledel je, a ni se zganil niti za ped in poteze v njegovem obrazu so ostale brezbrižne in nei z premen je ne kakor poprej. »Stopi doli k čuvaju in reci mu. da mu za ukazem, da požene to prokleto kmečko paro takoj v jezero!«
»Ravno prihajajo!<s se je oglasila v tem trenotku Kunigunda.
»Celestin!« je zaklieal gospodar za brzo odhajajočim služabnikom. »Čakaj se malo!« mu je zapovedal, ko je stopil zopet v sobo, sam pa se je sklonil skozi okno, da opazuje pod gradom mimo idoee ribice.
Pa kaj je bilo to; Oblečeni in s težkimi mest vam i na no*: ah so korakali počasi drug za drugim proti jezeru, kakor da se jim prr.v nič ue mudi. In žensk ni bilo videni nikjer, ko so vzbujale vendar druga leta največ smeha pri njem in njegovi soprogi, kadar so le napol oblečene tekle za moškimi in nosile globoke vrečo in dolge mreže, da so se vlekle za njimi po tleh. Danes pa so korakali moški sami na lov in sami so si uaprtili mreže in vreče. Vsi so bili oblečeni, kakor da se odpravljajo na pot čez deželo, zdaj je stopil eden izza meje s koso na rami, tam eden s sekiro, — kaj je neki to.
»Znoreli so« se je obrnil proti svoji ženi.
»Puntajo se« je ptaho omenila
ona.
»To bi se puntalo, te svojat .*« se je razjezil Elab.
»Ali veš ti, Celestin, kaj nameravajo kmetje?« je vprašala gospa Kunigunda služabnika.
»Ne vem, preblagen dna gospa, samo znano mi je, da so kmetje zelo nezadovoljni.«
»Vidiš, Henrik,« se je obrnila gospa Elah po tem odgovoru proti svojemu soprogu, »vedela sem, da se puntajo. Sanjalo se mi je, da sem videla veliko kačo, ne kač), — pravega zmaja. —«
»Pusti me s svojimi sanjami,« jo je prekinil soprog in zapovedal po-
tem Celestinu, naj mu prinese meč in naj pokliče čuvaja, da ga spremi a dvema o!x)roženima hlapcema, ki ju je pri vedel s seboj iz nemških dežela v novo domovino, h kmetom na jezero.
Za Otokom proti Stanovniku se odteče jezero najhitreje. Tja so se na-l>otili vsi oni, ki so imeli od lastnikov ribolova pravico ribariti v ponoru, ki ga imenujejo Mali Oberh. Ob robu jezera so se pomikala krdela ribičev proti vasi Vrhjezera, od koder vodi širok lesen most čez jezerski jezik v kotlini, obrobljen od Stra-žišča na severovzhodni strani od Gole gorice in Loma na južni in zahodni strani. Kar leži jezera na južni strani tega mostu, je prosta last kmetov iz okolice in tam. sme loviti ribe, kdor hoče. Na jezeru samem pa je dovoljeno loviti le nekaterim gra-ščakom in dostojanstvenikom, posebno pa še v ponorih, v katerih je pravica razdeljena celo po dnevnih časih in omejena celo na določeno število delavcev.
Rauberjev lov je bil v Malem Obertu to pot popoldne. Dopoldne je imel pravico do lova deželni glavar kranjski grof Auersperg. Zato se tudi kmetom, ki so bili ribiči za Rau-berja, ni nič mudilo. Počasi so prihajali izpod Steberške graščine, na čelu jim stari Ribič, najizkušenejSi ribič vse okolice s svojima sinovoma. Začudeno so jih gledali ljudje, ko »o jih videli prihajati, vse oblečene in brez žensk, ki bi bile lahko lovile cel dan med bičevjem na spodnjem koncu jezera. Nikdar se to � e ni zgodilo, da bi bili pustili steberški kmetje svoje žene doma, vselej so bili tudi oni med prvimi, ki so razpoložili svoje mreže v prostem kraju. Danes pa so prikorakali drug za drugim v dolgi vrsti molče in kakor bj bili namenjeni v cerkev in bi zbirali med potjo svoje misli, tako zamišljeno so zrli pred se na jezero. Ko so stopili na most, ozrle so se na nje oči vseh onih kmetov, ki so bili na delu v prostem kraju in zastal je za hip lov. 6e col o malo bolj dorasli dečki, ki so se podili med bičevjem, so obstali in zijali z odprtimi usti na to nenavadno prikazen. Kaj takega ni videlo še oko ob Cerkniškem jezeru, da bi postopal kmet, opravičen do lova, brez dela na bregu, med tem, ko 6i nabirajo drugi živo hrano v kose in pletenice.
»Ošabni so,« so sodile ženske in be prerivale skozi blato.
»Stradajo rajši, kakor da bi se trudili za krvoloka!« so pogodili možje.
»Ribič, kje imaš svoje babe?« je za kl i cal eden pod mostom.
Xi diu odgovoril vodja ribiške čete, /1 mahnil je samo z roko in korakal naprej z umerjenimi koraki, glavo je i>otejrnil še globeje med ramena in zareza na čelu mu je hjla videti še za spoznanje o*trej-la. Korakali so čez most in prikorakali na drugo stran jezera nasproti Otoku, ter zavili mimo selišČM Laz
ob vznožju Loma proti Zadnjemu kraju. Na skalovitem obrežju, kjer se vzdiguje temni Javoruik v sinje nebo, so se ustavili in odložili mrežo in vroče, potem pa so zasedli skale ob bregu, razložili pred-se kole in seki-re, kose in cepce in drugo orodje tor '•/kali, kdaj pride na nje vrsta, da love za gospodarja Rauberja. Zdaj pa *daj je hotel pričeti ta ali oni pogo-u\ a resni obrazi tovarišev so mu kmalu zavezali jezik. Molče so sedeli ]x> skalah in zrli preko Otoka proti vrhovom krog- � teberka in proti dol-L-i Slivnici.
Pri Sv Leonu na griču nad La-zami se je oglasil zvon, znamenje, da m menja lov. Zadnjič so se. 1 »oprezu i-le metaJniee, na dolgih drogib pritr-
jene gosto mrože, v globino ponora, nad katerim se je vrtela rjava površina v velikih krogih, zadnjič so B6 krčevito oklenili nešteti dolgega vlaka in ga potegnili proti obrežju. Z mrzlično hitrostjo so segale rope žena, ki so stale v vodi mod obrežjem v pojkrog-u. ki ga je tvoril vlak, v rjavo brozgo in metale ribo zf« ribo v pripravljene koše. Bil je lo konee lovi; za glavarja Auorsperga in začel so je sedaj lov za pravega posestnika Cerkniškega jezera, za gospodarja Hasber� ke irraščine.
Kmetje so se bili slekli do golega in začelo se je delo. Dolgi, gosti vlak je zdrsnil v blatno jezero. Na opolzkem mlinu so izjmdričavale noge in do kosti jih je pmnrazila rjava je/ernioa. Otrpli prsti so se krčevito oprijemali dolge vrvi na zgornjem robu vlaka, ki so ga nosili veliki leseni plavalci na površju ježem. N<*i vrini je korakal Ribič s kratkimi koraki stopicajoč in meril z dolgim drogom pred seboj globino jezera. Drugi vlak se je bližal od drugo strani in oba sta se strnila v pol u mesecu obrnenem z rogovi proti skalovitemn obrežju, kjer sta čuvala dva kmeta prineseno gospodarsko orodje, skrito za skalami in po grmičevju. Počasi sta se jela pomikati oba vlaka proti brogn in vedno bolj živo je prihajalo v zamreženem kotu. Ko so dospeli že skoro popolnonia do brega, ni bi Jo vee mogoče zožiti kro-
ga. Kot ni bilo žensk, ki bi sproti lo-\ile in pospravile ribo v koše in vre-•V. ^0 je napobiil prostor med mrežo in bregom tako z ribami, da se je bilo bati, tla so potrga mrežetina. Skočila sta tedaj oba mlada Bi bičeva v zamreženi kot in zajemala s koši ribe iz jezera. Ihikrat sam krat so bili potegnili mreže iu so se jim napolnite vso vreče in vsi kosi skoro do zarili joga. Se majhen krog 7. vlakom in Opravili BO delo, ki je dalo celo vrsto mernikov 'gospodarja Ranberjo in dvakrat toliko njim samim.
Veseli so bili svojega plena in marsikateremu so prihajale skomine |x) še bogatejšem lovu. Kakor hitro vidi človek uspeh svojega dela, kaj lahko se polakomiti po še večjem uspehu, in le naravno je bilo, da je prihajalo marsikomu na misel, da bi imel lahko še mnogo voeji dobiček, ko bi bile � le tudi ženske 1 njimi na. lov. Marsikak pogled je zadel po strani starega Ribiča, in ko se je tudi v drugo trlo v mreži rib, so postali obrazi še resnejši. Temne sovražne misli so se zrcalile na obrazih in oči so govorile, kar so zamolčala usta. Čutil je Ribič te poglede in eu-{\\ misli, ki so se skrivale v njih, — za hip je bil v izkušnja v L da bi bil pritrdil v svojem srcu njihovim mislim. Polastila se ga je malodušnost, ko je videl, da so dosegli s primeroma malim trudom bogat plen, ki je daleč prekašal plen drugih let in žal
mu je bilo neštetih rib. ki so jih morali pustiti, da izginejo v nenasitnem vrtincu ponora pod zemljo. Potrt bolj kakor vesel, je prestol vreča in koše in odločil tretjino za gospodarja Kauberja.
»Ti, Cepon, in moj sin ponose ta le vreče ua Ha.sberški grad,<v se je obrnil Ribič proti kmetom, »pa vrnit a se mi o pravem času. jutri imamo lov že rano v jutru!«
>In drugo ponesete vse na Ste-berški grad!« je zarohnelo nenadoma izza skalo, ki je zapirala razgled proti Lazam. »Tebi. Ribič, pa postrižem ušesa!« je rjovel gospod Elah nad presenečenimi kmeti, od katerih niti eden ni razumel trdega jezika gospodarjevega. »Prestavi jim, Ceu1-stin, tem psom!<« je zaukazal svojemu služit bniku.
»Gospod pravijo, da morate poslati vse riba na grad in da morate priti vi k njemu, ne vem že zakaj . . .« je prestavljal Celestin v zadregi, da mora tolmačiti svojemu izbranemu tastu Elahove sirovosti.
>Kaj gobezda* tako dolgo?« ga je nahrulil Elah.
»Ničesar ne dobe na gradu,« se je razljutil Ribič.
»Kaj grozil je vprašal Elah Celestina in zaiskrile so se mu oči, kakor risu v temnih notranjskih gozdovih, kadar misli popast i smo.
»Ne grozi,« je odgovoril Celestin, »tako le govore v teh krajih;
prosi. d:i sme obdržati nekaj za kmečke družine, i
;>Nič, vse v gra*l!^s je za povoda J Elah in se obrnil
Pred Ribičevo kočo je ostal ivau sam in gledal za odhajajočimi kmeti. Čudno se mu je zdelo obnašanje staroga Ribiču hi še l>olj eudno vedenje kmetov, ko ao se odpravljali na lov< Zd aj so dospeli na greben Bukovegu vrha in izginjali drug za drugim v svetlem zelenju i>oganjajoeega gozda. Dolgo se je še oziral za njimi i u globoko sočutje se je vzbudilo v njem s kmeti, ki ne morejo imenovati niti najmanjši- stvari, da, niti samega s**bc, svojo izključno last. Zdaj gredo na tlelo za druge, za krute go-six>du.rje, ki jim je mar samo svojega nenasitnega žrela in ki ne razumevajo in nočejo razumeti trpljenja uho go pare.
Krenil je proti hiši in stopil na prag. Ribičev dom se ni odlikoval od drugih kmečkih hiš v ničemer drugem, kakor v večji snažnosti in v tem, da se je videla v vsaki malenko sti skrb gospodarja za red. Zgrajena je bila napol iz kamenja, napol iz sirovo obtesanih težkih debel. Majhna okna, ki so se odpirala na vrtu podo ben, s kamenjem in draejem zagra jen prostor, so imela lesena vratca i? tenkih deščic, iz katerih je bilo izrezljano hišno znamenje, visokohrbta riba. krog nje pa so se vili okraski predstavljajoči srca in štiriperesne cvetove, vsi pobarvani s kričečimi barvami. Slamnata streha, ki je ležala nad precej visoko hišo, je bila skrbno krita in obtežena na severni strani s težkimi kamni. Znotraj v hiši je bila, kakor tedaj navadno, ena sama velika izba, ki je služila ob eneiri kot kuhinja, spalnica in deloma tudi shramba. Zadaj ob steni pod malim okencem je bilo ležišče gospodarja po tleh postlano na tenu in pokrito s težko, doma Izdelano odejo. Na desni blizu vhoda je bilo skupno postlano za oba sinova in blizu ognjišča v drugem kotu izbe, predel jen o od drugega prostora z iatovjem, podobnim čelešnikn, za obe hčerki, Re-ziko in njeno sestro Franico. Na lenih klinih po steni je viselo najrazličnejše orodje, gospodarska in kuhinjska oprava in nad gospodarjevo posteljo metal niče za ribji lov v različni velikosti. Ob kamniti steni je stalo čedno iz velikih in malih kamnov zloženo ognjišče in zraven njega je bila nakopičena v butaro zvezana suhljad. Na drugi strani izbe je vodila ozka lestvica na visoko pod slamnato streho ležeči peter, to je na skladnico, kamor so pospravljali poljske in vrtne pridelke. Posebnega poda namreč ni bilo pri hiši, kakor nikjer na kraški zemlji. Oder nad izbo je bil pod in shramba obenem, pod tem odrom pa, ki so ga imenovali petra, je bila v zemljo ali bolje med skalovje izkopana hramba za plen, ki so ga prinašali ribiči iz jezera.
\apol tema je vlad^ia po izbi, -amo žareče oglje se y; svetilo na ognjišču in teuek dim se j« v::digal ob sajasti >t4jii pod streho. Ko je stal Ivan tako na pragu in motril notranjost hiši se mu je -jdela rx>polnoma ntn ' d je napre.i in sedel na
klop, k' je bila postavljeua pred ognjišče. Tu te<hij so živeli Ribiči, tu je živela n\ delala Rezika. Težko mu je bilo, ku sr* je spomnilnanjo in si slikal njene življenje v tej koči brez vsake najmanjše udobnosti. Zdelo se mu je, da se Reziku nikakor ne more čutiti srečne v tej okolici. Rad, neiz-n eno rad bi ji pomagal, rad bi delil t njo vse, kar mu nud? in kar mu beta življenje. Pa kaj, ko mu je pot njegovega življenja tako ostro začrtana. Drugi seveda tudi ne drže svo-iih obljub in svojih prisek, prisege -o le formalnost, za katero se ne zmeni nihče, ki .jih ne izpolnuje niti.vrhovni poglavar cerkve. Tudi nimajo prisege one misli, ki jo izražajo bese-de, ^amo za javnost so namenjene in pa častitljive so kot starodavna cere-
monija. Drugega pomena nimajo. Xobena kazen ne zadene duhovnika, ki prelomi prisego, niti pred posvetno, niti pred cerkveno gosposko. Dal bi Reziki vse svoje življenje, pa kaj, ko je sani odvisen od toliko gospodarjev, da jim ve komaj sam vsem imena. Če bi bil ca mestu Svetega J ova, potem bi se dalo ie kaj ukreniti, tako pa, kot odvisen kaplan, ni uj>anja in ni izhoda. Zaglobil se je Ivan v svoje misli tako. da naprej sklonjen in naslonjen na ognjišče ui cul lahkih korakov ln^lh nog, ki so se bližali izpod petra iz shrambe za ribe. Pospravljala je bila tam Rezika in je stopila sedaj v izbo po končanem delu. Tudi ona ni opazila takoj gosta; šele ko je bila tik zraven nje-ga, je zapazila Ivana, ki je slonel zatopljen v svoje misli pa ognjišču. Presenečen vzklik Rezike ga je vzdramil in pogledal je s široko odprtimi očmi mlado dekle, ki v prvem iiipti prestrašeno ni vedelo kaj naj stori.
Vsa v zadregi je štela pred Ivanom; razpleteni lasje so ji vaiovili preko golih ramen v gostih kodrih čez nedrija, poteze njenega vitkega deviškega telesa je le napol zakrivala lahka srajca iz ohlančnega domačega platna, ki jo je zakrival čez nedrija ozek prsnjak iz premaga blaga. Bosa in goloroka in globoko razgaljena \sled napornega dela, ki ji je razgrelo mlado kri, si je sramežljivo zakri-
vala v dlani oči in Se ni upala ganiti. Temna rdečiea ji j* zalila lica in burno ji je utripalo srce. � e ko je Ivan vstal in stopil k nji ter ji položil drhteč roko na golo ramo, se kakor omotena ni ganila.
Kakor da nima nie svoje volje se mu jo dala prevesti do klopi, kamor je sedla na lahen pritisk ajago-ve roke. Sram jo je bilo pred Ivanom, da jo je videl tako razgaljeno; pred drugim bi se ne bila sramovala, samo on, ki se ga je oklenila od prvega trenutka, ko sta s<^ spoznala, i vso svojo hrepeuečo dušo. samo on bi je ue smel videti take. Zdelo se ji je, da ga žtili s tem, da je ob ujegovi straui tako malomarne oblečena in skrbelo jo je kaj si bo mislil on o njej. tla hodi taka po svojih opravkih, slada bi bila skočila v kot. kjer je imela shranjeno v veliki skrinji praznično obleko, da -e preobleče. Najboljše, kar premore kmečka hiša, se ji je zdelo komaj dobro do vel j za njega. Poprosila bi ga, naj potrpi nekaj trenutkov, a izpvogovoriti ui mogla niti besedice in ganiti se ni mogla; na ozki klopi je obsedela kakor priklenjena.
Ivan pa je stal pred njo, tudi sam v največji zadregi in neodločen, kaj naj stori, kaj spregovori k njej. V oceh in na obrazu pa mu je risala do dna razburjena duša njegove želje in njegova čuvstva. Kakor je bil sicer vajen bradati svoje občutke, da
I niso prekipevali v naglem razpoloženju, tako se je tu šaman upiral nenadno in z vsa s.iJo prodirajočemu Spoznanju. V tem hipu je izpregledai iu videl je. da mu Resdka ui ljuba samo vsied svoje nedolžno:*li in zaupljive, skoro otroške <Hlkritosrčoo«tr. Spoznal je, da ga ni vleklo sočutje in brepenenje stoj iti kaj dobrega vedno v njeno bližino. Videl pa je obenem pred selKvj ravno začrtano pot, ki so HM jo bili odloČili drugi in od katere ni smel niti za korak ne na desno iu ne na levo. Spoznal je, da ni izhoda, da mora ali zatajiti svoja čuvstva ali pa prelomiti prisego, ki jo je storil pred oltarjem, prisego, ki jo j? storil napol nevede, ki mu .ie bila po prevari drugih takorekoč vsiljeua, de ni hotel zapasti bedi iu pomanjkanju. In nekaj bi zatajeval svoja čuv-siva, zakaj bi igral on svetnika, ki si ni izbral svojega stanu iz proste volje, ko se je čutil v svoji duši že ob sami misli, ki je ni vnogei in ni maral prepoditi, grešnika. Sklonil se je k Reziki in ji potegnil roke raz lice. da bi ji videl v njene temne oči.
Molče sta si gledala oko v oko in skoro slišno sta jima utripali srci. »Rezika?« je vzkliknil Ivan napol tiho in z zamolklim glasom, ker je čutil, da bi izdal prost vzklik iz polnih prsi vso njegovo razburjenost. Vprašujoče jo je poklical z imenom in v to vprašanje je položil vse, kar je hotel izvedeti od nje, iz njega pa je zvenet
ludi dvom in bojazen pred odločilnim odgovorom.
� e bolj je zardela Rezika v lice in roka, ki je ležala v P anovi dlani, je vztrepetala.
->Kar te hočem vprašati, Rezika, naj te ne prestraši, odgovor pa zahtevam od tebe točen in brez pomisleka.« Negotovost in neodločnost ali naj razkrije, kar je bilo skrito za njunim molkom, se je zrcalila v teh njegovih besedah in že mu je hotelo biti žal. da je poskusil odkriti, po čemer je hrepenel iz vse duše. Ni še padla odločiLna beseda, še je Čas, da ne iz-pregovori, kar mu .ie ležalo na jeziku in kar utegne razrušiti nedolžni mir najdražjega bitja, ali pa uničiti z enim hipom |fse njegova lepe sanje. Ni dolgo premišljeval, sklonil se je k Reziki in počasi, tiho, z glasom, ki so mu je ]>oznalo, da prihaja, iz globine prsi, ji je stavil usodepcJno vprašanje, vprašanje, ki odloča za življenje in stoji kakor mejnik, onkraj katerega se odpira široka neznana poljana.
Slutila je Rezika od prvega trenutka, da se pripravlja nekaj velikega in resnega, slutila je to z ono negotovostjo, s katero sluti vsaka ženska kako se pripravlja oni, ki mu je zasužnila misli in čuvstva, da izgovori odločilno vprašanje; premlada, prenedolžna in preveč neizkušena pa\ je bila, da bi bila mogla presoditi v tem hipu z vso resnostjo kako odgovornost ji nalaga njen odgovor.
Kako rada!« je vzkliknila, a drugo so ji zadušile vstajajoče solze, »pa ti si duhoven,« je nadaljevala, ko so jo prenehale dušiti solze.
•>Duho\>n. da tudi to sem premislil, <� je odvrnil on z mirnim glasom in ji privzdignil povešeno lice.
»Kako te smem imeti rada/« so g*a vprašale drgetajoče Rezikine ustni.
»Ig rekla si, da pejdeš z menoj po svetu!«
»Pojderu, kadarkoli me kličeš, .— nič ljubšega — kot biti ti dekla in ti pomagati U je zatrjevala ona z žareči m i očmi. Dolg, strasti poln poljub ji je zaprl ustni. Objel jo je Ivan krog pasu, privzdignil jo od klopi in privil k sebi tesno kakor bi je ne hotel spustiti nikdar več. Udala se je uživanju prve ljubezenske srečo z ono gorljivostjo, ki .jo najdemo le pri naravnni ženskah, ki jim ni že družabna obzirnost pokvarila naravnega uživanja. Vzdrgetalo je njeno telo v slasti njegovih poljubov, z vso močjo so se ga oklenile njene gole roke in
burno je utripalo njeno srce ob nje-govih prsih, ko mu je vračala z zaprtimi očmi strastne, goreče poljube. V tem hipu sta pozabila vse, kar je s*ta-lo med njima, a kmalu sta se vzdra-mila.
In kakor se vrsti plima in oseka, kakor se menjavata dan in noč, tako je sleđll tudi v njunih dušah mir brezmejni razbunenosti. Sedla sta na klop ob ognjišča in molče roko v roki zrla predse.
.Kaj zdaj?« je izpregovoriia najprvo ona in sklonila giavo šo globje na prsi. Začutila je z naravno bi-strostjo, da sta prestopila oni inejnik, za katerim se odpira novo neznano življenje.
»Kaj zdajf« je ponovil on iu se ozrl na njo. »Ne skrbi. Rezika, vse se bo uredilo.« Sam pa ni verjel svojim besedam več v tem trenotku, ker je videl pred sel>oj še bolj ostro začrtano pot, ki mu je bila sojena v življenju.
»Tako ne more ostati, tako ne bo ostalo!« je sodila ona in se naslonila boječe na Ivana. >Bojim se življenja, in živeti ne morem več brez tvojih poljubov in brez tebe.«
»Živela bova tako, kakor do sedaj,« je odločil Ivan, ^mo vedela bova druR p drugem, kaj sva si priznala to uro.«
»To ne pojde. Ivan,c je ogovarjala ona, »rjomiali, poreče me Cele-stinu!« Obupno se ga je oklenila in
skrila svoj obraz na njepovih prsih!« »A njega ne maram, nikdar — nikdar,« .je zatrjevala ihte, »ljubša mi je smrt, pri tej priči.«
»Pusti to skrb!« jo je tolažil Ivan in ji pogladil zame tastom oh k u liea. »Pusti to, to uredim že ja=z. Pregovoril bom gospo Elah. da opusti svojo namero.«
yO ti ne poznaš nase gnano, Ivan, — no veš kako trdosrčna in sebična je. Prav taka je proti nam, kakor da ni nikdar vzrasla v teh krajih. Kaj ne, naša zemlja ne rodi takih trdo-srčnežev, to je mogoče le tam med tujimi ljudmi. Naši ljudje ne morejo biti nikdar taki. Reci, Ivan, da je tako!<*
»Otrok neizkušeni !<* jo vzkliknil on, »kako dobro sodiš o ljudeh!«
»Nisem več otrok, Ivan, odkar sem tvoja . . .« beseda ji je zastala v srriu, široko so se ji odprle oči in kakor bi lovila sapo je odprla za hip drobna ustka^ da je dobil ves njen obraz izmučen izraz.
»Kaj sem? Ivan, kaj sem?«
Ni ji vedel v tem trenutku odgovora, njemu samemu je prišlo to njeno vprašanje prenenadno. Molčal je in povesil oči, ker ni mocrel gledati njenega vprašujoeega pogleda, v katerem je čital skrito, še neizrečeno očitanje.
»Ivan!« se je izvilo zopet bolestno iz njenih prsi in skočila je plaha po konci. »Kaj t Kaj t Govori Ivan!«
»Nevesta si, Rezika, nevesta moje duše!<v je odgovoril Ivan.
»In kaj je to l Imate morda vi, ki ste učeni, tudi za tako razmerje svoje postave?«
»Potolaži se, Rezika, tako razmerje, kakršno je med nama, ne potrebuje svojih postav. Glej, moja duša je vzljubila tvojo dušo in našla je odmev v tvojem srcu. Zvezane ste najine duši za vso veke. Našle se po oni postavi, ki jo je cerkev določila za predpogoj zakona. Sklenjena je med najnima dušama čista vez, ne-razrušijiva kakor zakon, ker sta privolile v to brez vsakega vpliva od zunaj. Da ne moreva stopiti s tem sklepom pred oltar, temu je krivo ediuo moje razmerje k svetu. Pred svetom sem duhoven in sem dolžan storiti to, kar mi zapovedujejo cerkvene postave. Ni pa mogoče svetu in nobena oblast nima moči, da bi mi vsilila misli in čuvstva. Hočeš biti pod temi pogoji moja?« je zaključil Ivan svojo razlago, ki ni bila nikakor povsem napačna in je odgovarjala celo deloma zahtevam cerkve glede zakona, sklenjenega pred vestjo, pač pa je šepala na enem velikem nedostatka, da je jemala ozir edinole na duševno razmerje. Pri tej svoji razlagi pa Ivan ni imel nikakor namena preslepiti neizkušenega dekleta, eelo <*am je bi] vesel, da je nase) način, ki vsaj deloma opravičuje njegovo ljubezen, in to njegovo veselje se je raslim po I
vsem njegovem obrazu, tako da je bila Rezika povsem pomirjena, ko mu je zopet pogledala v oči. Sicer zelo bistro dekle vendar ni moglo slediti njegovim mislim, samo toliko je razbrala iz njegovih besedi, da se to njuno razmerje Ivanu ne zdi niti pregrešno. Zaupala mu je popolnoma in rada in vsa blažena se je zatopila v sanje, saj jih je odobraval on, ki ve ločiti dobro od slabega, on, ki je bila vsa njena duša njegova last.
»Ne razumem, Ivan, tvojih besed« mu je odvrnila ona. »previsoke so za kmečko dekle, vendar pa vem zdaj, da se smem vdati z vsem svojim srcem misli na tebe. Pa reci mi, «— ali se me ne boš naveličal, ker sem tako prinrosta in neumna?«
»Pojdi, Rezika, kakšne skrbi si delaš!« se je nasmehnil, »komaj sem to potolažil zaradi ene, že prihajaš z drugo!«
»Daj, pokaži mi, kako se bero in piše!«
»Kaj ti bo to, Rezika. To je pre eej težavna stvar in potem tudi nima za tebe nobenega pomena. Naučiti bi se morala še nemško aH latinsko, prodno bi ti tvoje znanje kaj koristi-lo.« Tako je podučil Ivan zvedavo Rosiko. Njej pa ta razlaga še ni zadostovala, zato se je obrnila iznova do svojea*a nčitelja.
»AH se slovensko ne da pisati in brati f«
Težko je to in menda se tudi ne da nič prav napisati, nisem še poskusil, in kolikor vem. tudi drugi � e niso pisali razen nekaj cerkvenih stvari.«
»Čudno je to, res zelo čudno; pa veš, latinsko bi se še hotela naučiti, tako veličastno se glasi, če slišim kako molite v cerkvi, zdi 8 e mi. da ni težko. Ono pa, kar govorce doli na gradu se mi zdi tako trdo, kakor bi mlatil. Glava bi me menda začela boleti, ko bi morala dolgo .govoriti nemško.«
Dolgo sta se še pogovarjala Ivan in Kezika in čas jima je tekel tako hitro, tla sta se ozrla začudena drug na drugega, ko se je sopet t glasil zvon pri Skoejanu iu je zabrenjalo po v\sej cerkniški kotlini poldan ter naznanjal obenem ribičem na jezeru, da se menjajo opravičenci do lova.
»Lepa gospodinja sem,« se je nasmehnila Rezika^ »pozabila sem popolnoma na sestrico, ki se igra za hišo in tudi nič južine nisem pripravila. Zadovoljiti se bova morale s kruhom in mlekom!«
»in tega vsega sem kriv jaz« jo povzel Ivan, »tvoja sestrica bo huda na mene!«
Z dolgim, vročini poljubom sta se poslovila. Rezika je spremila Ivana pred hišo, še enkrat sta se ozrla drug drugemu v oči, se enkrat je
stisnil Ivan deklici roko in stopil potem na ozko stezo, ki jo . odila izpred Ribičevega doma v dolino. Zakrilo ga je robidovje in mlado zelenje bukovja. Počasi in oprezno stopajoč čez skale v poti se je bližal � teberku.
Rezika pa je zrla za njim, dokler ga je mogla še videti in iežko ji je bilo pri srcu, da bi se biki najraje zjokala. Spomnila se je tudi v onem tn notku, ko je zakrilo Ivani' temno ro-bidovje in ko ji je zamahnil z roko zadnji pozdrav, kako malo in slabije bila oblečena. Zardela je po vsem obrazu in pohitela v hišo kakor bi se hotela skriti pred njegovimi pogledi.
»Vse v grad!« je zapovedal raz-ljučeno Elah in se obrnil v stran od kmetov ki so stali vsi stisneni v eno gručo krog starega Ribiča pri vrečah in koših, polnih rib iz jezera.
»Niti ene plavate!« je jezno za-rohnel stari Ribič in zagrabil težk< vrečo, ki je ležala pred njegovimi nogami. Z nuporom jo je vzdignil visoko nad glavo in v velikem loku jo fe zagnal v jezero. »To je moj delež,« }e siknil skozi zobe, »vi drng: storite kakor jaz, če nočete imeti polt g škode še sramoto.
Sklonila sta se še oba Ribičeva sinova, in vsak je zajrrabil en koš in stresel vse ribe v vodo. Koše pa sta vrgla z vso močjo za odhajajočim gospodarjem, da so odskakovali od tal in se preobračali po zraku.
»Orodja sem in sekire!« je zar*>-vedal Ribič v tem hipu in se obrnil proti kmetom; mislil je, ker je bil vajen, da so ga drugi vedno poslušali, da so pometali ves plen v jezero. Strašno se je motil. Plašno so se stiskali drug k drugemu, kakor čreda ovac, kadar se bliža požrešni volk in na obrazih jim je stala zapisana groza.
Ko je zaslišal Elab lop rib na jezeru, se je ozrl na kmete in se je komaj ognil košem, ki so prileteli za njim. Ves zaripljn v obraz in peneč se jeze je zagrabil za bodalo, ki mu je viselo ob boku. Oči so mu izstopile iz jamic, da je bila groza pogledati mu na lice. Par korakov in bil je pri kmetih.
»Puntate se?« je zarjovel nad njimi, oni pa so se strahopetno umaknili za par korakov nazaj.
»Mi ne,« se je oglasil Cekon in pokazal s prstom proti Ribiču in njegovima sinovoma, ki so stali kraj jezera, odločeni od drugih, vsak s težkim kamnom v roki.
»Ti tedaj!« Po njih!« je zapove-dal Elah.
Čuvaj in dva težko obložena hlapca so se postavili proti Ribiču in mislili z vso silo vdreti na nje.
»V jezero!« je za klical stari Ribič svojima sinovoma in vsi trije so stopili v vodo, najprej stari Ribič, za njim pa oba mlada. Počasi, vedno se ozirajoč, so vzeli smer proti Otoku.
Neodločni so postali zasledovalci na bregu, nobeden se ni upal sto-
piti v vodo, zavedajoč se, da je to njegova gotova poguba. Elaha pa je ujezilo čuvajevo obotavljanje tako, da je stopil ves se tresoč pred njega in zavTpil nad njim: »Zapovedal sem, za njimi, mrcina!« in mu pripeljal tako vročo, da se je čuvaju zmajala glava.
Naprej!« je nialodušno zaječal čuvaj in sunil hlapca, ki je stal ob njegovi desni s tako močjo pod rebra, da je telebnil kakor je bil dolg in širok z glavo naprej v jezero, ki pa je bilo na tem koncu k sreči zelo plitvo. S težavo sicer, pa brez škode se je hlapec zopet izkobacal iz vode in vsi trije so stopili nato v rjavo brozgo za umikajočimi se Ribiči.
De>čim pa so oni nagi in dobro poznavajoč vse nevarnosti jezerskih tal se mogli še dokaj hitro umikati, so Elahovi hlapci le s težavo prodirali. Izognili so se Ribiči žrelu Malega Oberha v velikem loku in onstran ponora nadaljevali svojo pot, Elahovi pa so zašli, ker so jo krenili prehitro zopet naravnost proti Otoku v vrtinec. Desni hlapec se je začel potapljati; zdrsnilo mu je in zagrabil ga je val. Strašno je zarjovel Elah na bregu, škodeželjno pa je poskakovalo kmetom srce. Nič ni pomagalo, da sta pomolila Čuvaj in drugi hlapec potapljajočemu se tovarišu svoji dolgi sulici. Dvakrat ga je obrnilo v vrtincu, še enkrat se je prikazala ro-
ka nad rjavo brozgo in zagrabila v zrak, kakor bi se hotela oprijeti, potem se je vrtelo mirno naprej in enakomerno uad ponorom.
»Nazaj!« je zapovedal Elah ostalima in se obrnil nato zopet proti kmetom ter jih meril roke v boku od glave do nog s tako sovražnim pogledom, da niti eden ni več dvomil, da se vi i je vsa njegova maščevalnost nad nje.
Ko sta prisopihala čuvaj in ostali hlapec na breg, ni se zmenil gospod Elah več za utonelega, zapovedal je samo s pogledom, ki je obetal najhujše, da se postavijo kmetje, nagi, kako so stali pred njim, v vrsto, si nalože ostale vreče in koše in od-neso vse na grad.
»Z onimi pa bom že še obraču-nil!« je zagrozil proti Otoku, kjer so si ubežni ravno odpočili.
Sklenil je strašno maščevanje nad Ribičem in njegovo družino.
Prispeli so kmetje iz Bočkovega pod � teberkom, vklonjeni pod težkim bremenom, vsi potni in izmučeni ua dvorišče � teberške graščine. Mnogim je krvavelo lice od udarcev, ki so jih prejeli od razljučenega čuvaja in neusmiljenega hlapca. Enega je bil hlapec usekal na poti s svojim mečem, ker je od utrujenosti zaostajal. Zavalili so ga za skalo kraj pota in ga prepustili njegovi usodi in na-
ključju, da se ga morda usmili mimoidoči človek. Njegov tovor so pa porazdelili med najkrepkejše.
Odložili so svoje breme pred vmti kleti, ki je služila za shrambo in so hoteli oditi vsi poparjeni in težko prikrivajoč ihtenje, ki jih je dušilo v grlu.
^Stojte!« je zapovedal Elah, »vso sodrgo v zapor! Naučil jih boml V najtemnejše ječe z njimi! Jutri gredo ženske lovit!«
Brez odpora in s sklonjenimi glavami so poslušali kmetje gospodarjeve besede, a razumeli ga nieo, ker je govoril s svojim čuvajem nemško. Vedeli so sicer, da jih ne čaka nič dobrega, vendar pa ni pričakoval nobeden od gospodarja tolike krutosti in to že iz tega vzroka, ker so mislili, da jih potrebuje še za na-daljni lov. Poznali so njegovo nenasitno blagoblepnost, mislili so, da odloži svoje maščevanje vsaj do končanega lova ter upali, da se do tedaj njegova jeza že malo ohladi.
Zarožljal je čuvaj s težkimi, ogromnimi ključi, dva hlapca sta pristopila k prvemu kmetu, eden ga je prijel Za desno, drugi za levo roko in suvala sta ga s težkimi niestva-mi.
»Milost!« je zakričal kmet, »gospod, milost! Nisem storil ničesar!« Milost! in vrgel se je na tla pred gospodarja.
Sirovo se je zasmejal Elah in ga strnil z nogo v usta, da so mu je pohrlila kri po zmršeni bradi in gosto >orastlih prsih.
»V ječo z njim!« je za povedal in rzdignile so ga štiri krepke roke, ►esti so ga suvale v hrbet, da je od-etaval zdaj na desno, zdaj na levo laprej. Izginil je koncem dolgega sodnika čez stopnice, ki so vodile v rrajsko klet. Tam je bila tudi prodorna ječa, visoko obokana in z enim ianiini majhnim oknom, skozi katero *' prihajalo le malo, zelo malo zraka, uči pa skoro nič, ker je bilo zunaj :araščeno z gostim grmičevjem in je rosta, med mogočnimi železnimi dro-fovi razpeta, zaprašena in s pajčevi-io zadelana mreža branila luči pro-Iretj v to temnico.
Kakor s pivim kmetom, tako se e zgodilo zapored z vsemi. Dva blap-a, oborožena do zob, sta čuvala iz-iod z dvorišča, čuvaj pa in oni hla-kee, ki se je rešil še iz jezera, sta gna-
la kmete v ječo. Obupani so se naslanjali kmetje na zidovje in čakali, kdaj pride vrsta na nje. Po enega in tudi po dva. Če se jima nista zdela premočna in če nista preveč upirala, sta jih gnala pred seboj. Ostal je edi-nole še Drganec in videlo se mu je na odločnem obrazu, da ga ne bodo spravili izlepa v klet. Ko sta se prikazala čuvaj i u blapee na stopnicah pred ječo, kamor sta bila ravnokar spravila predzadnjega kmeta, je prijel Drganec čuvaja z vso močjo za .jopič in ga treščil z vso silo po stopnicah navzdol, predno je mogel še ogroženemu tovarišu priskočiti na pomoč hlapec, ki je ravno porival težki zapah pred vrata na ječi. Spodaj pod stopnicami je obležal čuvaj brez zavesti. Zdaj se je obrnil Drganec zopet nazaj na dvorišče. Na oknu v prvem nadstropju sta slonela gospod in gospa Elah in gledala ves ta prizor. Zadovoljen nasmev je ležal gospe okrog usten, videlo se ji je, da ji ugaja to razburjenje. Kakor obseden je tekel Drganec proti izhodu, a sulice stražajev so mu zaprle pot* za petam pa mu je bil hlapec ječar. Dvakrat sta že obkrožila v diru dvorišče, parkrat je že mislil hlapec, da mu je prestrigel pot & vselej se mu je Drganec umaknil in stekel za njegovim hrbtom na drugo stran. Zdaj se je ustavil in čakal na svojega preganjalca, Očividno se je hotel spopri-
jeti z njim, zato je zapovedal Elah iz prvega nadstropja enemu hlapcu, ki je stal na straži pred izhodom, naj gre pomagat ječar ju. Komaj pa je videl Drganec da so vrata zasedena samo od enega stražarja se je zakadil kakor blisk proti izhodu, zagrabil stražo za. dolgo sulico, s katero mu je ta hotel zabraniti beg, in ga v velikem loku zasukal na dvorišče, sam pa pobegnil skozi vežo na piano ter podrl še dve dekli po tleh, ki sta prestrašeno bežale pred divjim ubežnikom.
Srdito je zaklel Elah, jezno je pogledala gospa na nerodnega hlapca in preklinjajoč sta jo mislila ubrati ječar in oba hlapca za Drganeem.
»Stojte!« jim je zaklical Elah, »lega danes ne dobite več, nerode etra hopetne!«
Med tem je prišel počasi čez stopnice iz kleti tudi čuvaj, ki je bil tako nemilo izkupil od Drganca. Držal se je za glavo in tiščal za obe senci, kakor bi mu hotelo raznesti glavo. Stopal je počasi in previdno, kakor bi se bal, da se preveč ne pretrese in stokal je tako bridko, da se je smilil celo trdosrčnim hlapcem.
Gospa Elah pa se je zvonko zasmejal«, ko je zagledala njegovo žalostno, postavo. »Pošteno si jo dobil!« se mu je rogalm, on pa se je samo ustavil in počasi pokimal z glavo.
Ves ta prizor je opazoval b; drugega nadstropja tudi Ivan, in parkrat že je hotel zaklieati doli na dvorišče, naj prenehajo s to nečloveško gonjo. Ko pa je zaslišal Elahov glas in krvoločni smeh gospe, ki se mu je zdel v tem hipu zopern. kakor rragetanje podivjanega konja, si je premislil, ker je vedel da bi s tem le podne ti I odpor in k večjemu zbegal in premotil Drganca, da bi se ne čuval vee s toliko pazljivostjo. Stopil je tedaj od okna stran na hodnik in od daleč opazoval, kako se konča ta neenaka borba. Pravo zadoščenje mu je bilo, ko je videl, kako je ušel Drganec svoji usodi. Mislil je, da je končana sedaj tragedija in že je hotel stopiti h gospodarju, da ga poprosi za Ribiča, o katerem je mislil, da je tudi med jetniki. Ni mu bilo namreč še znano, kaj se je zgodilo na jezeru. Naenkrat pa «e je prikazal na dvorišču gospod Elah sam. Zbral je krog sebe hlapce, ki so bili na dvorišču in poslal še po druge, ki so prihajali drug za drugim oboroženi skozi velika vrat«. Ko jih je imel zbranih osem, jih je postavi) v vrsto, parkrat je še stopil po dvorišču gor in dol in se zlobno smejal, potem pa se je ustavi) pred krdelom. Razkoračil se je na široko in začel jim je dajati navodila z mogočnim glasom, da je odmevalo od grajskih zidov.
Najprvo jim je zapovedal, da gredo k Drgancu in mu soptdiio/koeo, I
če ga dobe v svoje pesti naj ga pripeljejo živega, potem pa naj gredo gori v reber do Ribičeve koče.
»Tudi Ribeeevo kočo mi zapalite. In da zadenem tega vraga v živo. pripeljite mi tu sem na dvorišče njegove hčerke. Vam jih dam, da siorib-ž njimi kar hočete in povrhu vam št !>odarim sod vina, da ne bo zabava predolgoeasna.« Zasmejal se je iu se udaril z dlanjo po okroglem trebuhu, in zasmejali so se hlapci, da je odmevalo po dvorišču.
Ves besen nad toliko zlobnestjo pa je zaklel v drugem nadstropju Ivan. Niti trenutek ni premišljal, kakršen je bil je zdirjai no stopnicaii navzdol in ven iz gradu
»Stojte, prijatelj Ivan!« je zaklical za njim Elah.
»Vrag stoj tebi, hudič!« mu je odvrnil Ivan in pljunil pred ujep;a. potem pa v urnem teku krenil proti stezi, ki vodi do Ribečevega doma.
»Le čakaj me, ti ček!« se je vaz-jezil maščevalnosti pijani Elah, »tudi s tabo se bo menda dalo obračuni ti!« Obrnil se je potem do hlapcev in jih napodil iz gradu, izpreminjajoč svoje povelie v toliko, da naj gredo najnrvo k Ribiču in zažgo šele poten; Drgancu hišo.
Podgorelo nebo, kakor razbeljeno od posta vi jajočega se solnca, je žarelo <kozi bujno zelenje bukovju, ko se je bližal ival koči na hoimn. Zdelo se mu je, da vidi, kako liž^ plamen po strehi in divje kričanje, ki se je razlegalo od Ribičevega doma mu .ie povečalo strah, ki mu je kljuval v duši. Prehiteli so ga bili Klahovi hlapcu, prepozno pride njegovo svarilo« Kolena .>o se mu ušihila, ko je na to pomislil. Prepozno! Izgublio na Rezika, mučerap njegovo življenje.
Z gosto zaraščene steze, ki se je odpirala, kakor vrata obdana z bujnim zelenjem, je stopil Ivan ves izmučen na planoto, kjer je stal samotni dom. Veličastno je rdelo nebo proti večeru, da se je videlo kakor da vstajajo izza gora velikanski plameni v -inje višave. Bohovi gora so bili videti nedoločni in megleni v mlečuo-vijolča&teni svitu, v zeleno in rumeno se je pretakal visoko na obzorju svit zahajajočega solnca in izplavel v svinčeno* modrino.
Gost dim se je valil izpod slamnate strehe Ribičevega doma, čulo se
je pokanje in hrešeanje tramov in prečnie od one Stranj >em. kjer se imeli Ribičevi >hrnmlmieo. Gosto cr-nosivo se je privalilo tudi iz razbitih vrat in praznih lin. Pa, kakor da ne more na prosto, se je ustavil dim v mogočni h kepah tik pred vrati in prod linami in !<• tenek trak se je vil na streho, plezal tam po kadeči se slami do slemena in se šeh* tam raz lezel in vzdignil proti nebu. Gostejši in temnejši vedno je bil dim. ki se jc sunkoma valil iz vrat in zdaj jo buknilo z-i-molklo, a tako silno, da se je stresel zrak daleč naokrog, raz h vrl se je dim po vrtu in vrglo ga je skozi vrata in Hne na travnik, obenem pa je zagorela streha z dolgimi sajastimi plameni. Kakor bi trenil jo bila vsa streha v živem plamenu.
Zatulili so Klahovi hlapci, kakor divji in poskočili veselja. Vzgojeni za meritev in požiganje so občutili največjo radost, če *e jim je nudila prilika dati duška svoji podivjanosti. In tam sredi zbesnele tolpe je zapazil Ivan Reziko in njem* sestrico, malo P1 ranic o.
»Izgubljena!« je zaječul Ivan in malo da se ni zgrudil pod udarcem usode. »In naj stane življenje, resiti jo moram ali pa umreti ž njo!« —
Tudi Rezika je zagledala Ivana in vzbudilo se ji je zopet upanje na rešitev. Zastonj je bila poklekovalu pred temi požigalei in inorilei, zar stonj jih je prosila s sklenjenima rokama naj izpuste njo ra njeno sestri-
co. Vi »i In jo iteobčutna srca, bolj trda kot najtrša kraška skala. Posmehovanje ji jc bil odgovor in bolj trdo so jo prijemalo sirove pesti. Niso razumeli njenega jezika in ko bi ga bi Ti tudi razumeli, vse njene prošnje bi bile zaman, to jo razbrala razsončo-na lica svojih niueilcev.
Med hlapec je stopil Ivan in se ozrl na nje s stroprim pogledom.
»Izpustite dekleta'« jim je z&po-veda] in položil roki Beziki in njeni posti*i na rame.«
^Klaliova last ste, ne smemo jih izpustit i«, je bil osorni odgovor, ki ga je dobil od hlapca s koza a-i m dolgim obrazom.
»Povem vam, da jih izpustite!« je zarohnel Ivan nad njim. »Zapovedi cerkvenih služabnikov gredo prod. zapo v ed m i posve t n i kov.«
»Mi smo v službi jX>svetnega gospodarju, smo njegova last in izpolnjujemo le njegova povelja!« se je vmešal drug hla|>ee.
»Deklet ne damo! < Vesela noč bo to!-*
»Skomine ima!« lako je viselo vsevprek med Elabovami hlo»>ei.
»Daj mu )>o bučil« se je oglasil eden za Ivanovim hrbtohi.
Ozrl se je Ivan na onega, ki je bil izpregovoril te besede, sedaj popolnoma miren, ko.jc čutil nevarnost, ki preti njemu in obema dekle truna. Pogledal ga je strogo ki zaničljivo in vzrasla je navideano njegova pjs'a-va. »Kdor se dotakne dnhovnega, ga
kaznuje bog pri tej priči!« u jc zagrozil s iHivzdignjenini glasom v tujem jeziku, potem pa se: je obrnil na za j proti Reziki in ž njo spregovoril par besedi, ki jih pa ni razumel nihče, ker niso znali Klahovi hlapci domačega jezika in pa ker je prikif>elo nezadovoljno vpitje do vrhunca.
»Kdina pomoč je to!« so bile zadnje njotrove besede, ki jih je govoril Reziki in njeni sestri potem pa se je obrali na«� j do vodno i>olj divje rohneči h hlapcev.
»Cerkvena last ste obe deklici, in izročiti jih morate meni. da s» izvrši na njih cerkvena sodba!«
Ptihnilo je v krogu hlapcev m napeto pričakovanje se je bralo vsem na licih. Ivan pa je nadaljeval.
»Obtoženi ste, da ste čarovnici, in z vidnim znamenjem jih je zazna-menoval vsemogočni. Rdeče oči so, kakor vam je znr.no nedvomen dokaz, da so vešče! Prepričajte se sami !«
Bojazljivo se je priklonil oid, ki je držal malo Franico, da ji pogleda v oči in kakor bi ga bil pičil gad, jo jc izpustil in zdirjal v stran.
»Čarovnica!« so v.avpili hlapci in stopili par korakov nazaj.
»Ta nima rdečih oči!« je ugovarjal eden.
»Ima jih!« je mirno odgovoril Ivan. »Poglej!« in obrnil je Reziko proti zahodu, kjer je iziarivaio nebo v zadnjih rdečih pramenih. »Poglej!« je zapoveduj se enkrat in porinit
hlapca, ki je prej na dvorišču zašle d oval Drganca, pred Reziko.
»Čarovnica!« je zaklieal tu iti >e prekrižal.
Rdeči rob v Kezikinem očesu -e je blestel, ko so t »a da H žarki po zgorelega neba na pjeno oko, kakor rhv men, in prestrašile so se trde narave v grcfaih in zlobnosti vzrasle drhal t. Tudi trde in neusmiljene duše so do stopne babjeverstvu, in so posebno vrste a raž, ki vplivajo ored \ sem no vs<' mišljenje iu nehanje najbolj zakrknjenih grešnikov.
Nepopisen strah pred čarovnica ma se jo zrcalil vsem na obrazih, oh enem pa tudi radovednost in m volja nad izgubljeno zabavo in strastnim vž iva njem.
% »V ogenj ž njima!« jc odloči! klošari.
»Na grmado!< so se oglasili za njim drugi.
»V gorečo hišo!« so vpili zopet drugi.
Zoi>et se je prebudila zver v njih srcih; s penastimi ust m i in stisnjenimi zobmi so se bližali od vseh stran« ubogima deklicama, počasen, in plazeč je bil ujih korak, kakor bi se hoteli naslajati ob trepetu do skrajno-sti razburjenih ulmžie. Tako se pri plazi volk k svojemu plenu kadar nvu ne more več niti. V blaznem obupu je nadla Rezika na kolena in vwiignihi roke k vroči molitvi proti nebu, toda hitro jo je prijel Ivan za roko in ja dvignil od tal.
vZdaj ne to!« ji je zašepetal in se ozrl na hlapce.
»Cerkvena last ste deklici, nikdo se jih ne dotakne!« jim je zapovedal i žugajočim glasom.
»V ogenj ž njima!v se je glasilo v krogu, ki je postajal čedalje ožji.
»Gorje onemu, ki se jih dotakne! Se danes ga doleti zla usoda!« je grozil Ivan, a že sam je obupaval, dni mu bo mogoče rešiti dekleta.
»V ogenj ž njima!« mu je donelo za odgovor.
»V Cerknico jih moram pripeljati k Svetemu Jovn!« se je lagal Ivan trdovratnim krvoloenikom in težek kamen je priletel mimo Rezike in se zatrkljal po travniku navzdol.
»Spremimo jih!« 30 se oglasili glasovi.
»K Drgancu morate zapalit hišo. Slabo izpolnjujete zapovedi svojega gospodarja. Bojim se, da vas doleti njegova jeza.«
»In dekleta*?« so vpraševali eni.
»Recite ron, da sem jih odpeljal jaz. Recite mn, da jn peljem k Svetemu Jovu. jntri naj pride na sodbo.«
»Spremimo jih!« so se oglašali
eni.
»K Drgancu!« so silili drugi.
»Dajte mi vrvi, da. ju zvežem«, se je obrnil Ivan k najbolj nasilnemu kozavemu hlapcu.
»Jih zvežem jaz, da bo veselje,« se je ponudil ta.
»Ne smeš se jih dotakniti, škodilo bi ti, samo blagoslovljena roka je varna pred vročenjem.«
Vzel je vrvi, ki mu jih je dal kozavi in se obrnil proti deklicama, kakor da ga prešinja kruta sveta jeza je zarohnel nad ubožicama in jima grozil 8 pestmi in vrvmi.
»Vpijta, kadar vaju zvežem, kakor bi vaju bolelo! Padajta po tleh, kadar vaju odpeljem. Preslepiti moramo te zveri!«
Pristopil je k Reziki s« ji zavil roke na hrbet, ona pa se je zgrudila po tleh in se zvijala krčevito, kakor v neznosnih bolečinah. Zvezal je Re-ziko in malo Franico, potem pa se je mislil posloviti še s primernimi besedami od Elahovih hlapcev.
Ko je vstal in se ozrl, so izginjali ravno zadnji med gostim robidov-jem na spodnjem koncu travnika! Sli so v vas požiga*. Samo kozavi je ostal se na nlanoti.
»� koda jih je, deklet,« se je obrnil proti Ivanu, »škoda, noči; — ne poznate zelišča, ki bi obvarrovalo človeka pred uređenjem t«
»Kaj misliš*!« ga jo s stadom vprašal h
»E saj veste, človok s tako spaee-nim obrazom, kakor jaz ne pride izle-pa do deklet.«
»Sram te bodi, izpridena zver!« se je razljutil nad njim Ii*an in ga prijel za vrat, ko 9e je mislil približati Reziki, ter ga stisnil s tako močjo za goltanec, da se je kozavi klesteč po zraku s svojimi širokimi rokami opotekel in zleknil po peščeni poti.
»Poberi se!« mu je velel Ivau, ko je dobil kozavi zopet sapo, in obstal z dekletoma. Hlapec pa se je s težavo postavil zopet na noge in z ostudnimi kletvami odšel za svojimi tovariši.
»Le do onega gozda se!« je tolažil Ivan Rezi ko in njeno sestrico, potem smo rešeni.
In Rezika se je opotekla in padla po peščeni stezi ravno, ko se je kozavi ustavil na vrhu brda in še enkrat pogledal za odhajajočimi.
• • • *. *
Udrla se je streha na goreči hiši med zidovje, zloženo is kraških skal. Črn dim, pomešan s pepelom in sajami je buknil iz pogorišča. Dozoreval je dom Ribičev. — Na zahoda pa je umiral dan. Kakor s ornimi prsti se Je priplaaila od jutra sem tema po dolinah, apenjala se po brdih navkreber in oarrinjala vrhove. Potemnelo je nebo, le proti srnkodn nad gorami a« ja vlekla sveti* Ha*.
Tajlaatiaae ao pafamevala bok-ve in kakor ▼ tanjah to ke svoje igiičje. Mir je legel po naravi, uiti petja mladih ljudi ni bilo čuti na vaseb. — Mir v naravi, nemir v srcih, obup, kletve in molitve!
Po vsej Cerkniški dolini se jc bila raznesla novica o kmečkem pnutn na Steberku in njegovem žalostnem � koncu. Dospela je celo do samotne ogljarjeve koče v temnem lesu za Križno goro.
»Od vraga si, Drganec,« je segel stari osiveli ogljar nagemu, od napora, tmdnosti in mraza po celem livo-tu drgeta jočem n možu v besedo. »Zavij se v moj kožuh, — tam visi na steni, in potem vzemi česna, da se te ne prime mrzlica, saj veš, kje ga dobiš, star sem in vesel, da mi ni treba vstajati. Veš, včasih presedim cel večer tako-le sam pri peči in ne vstanem niti, da bi si šel kruha iskat.«
Drganc si je poiskal česna in kruha in se zavil v kožuh, sešit iz neštetih polhovih kož z nerodno roko in dolgimi neenakomernimi ševi.
»Hvala bogu, da sem pod Turjaško gospodo«, je kimal naprej stari ogljar, »malo se zmenijo za meno, le vsake svete čase pride kdo pogledat, če še sivim. Malo se pokregajo, da lenuharim, malo dobrih, malo slabih besedi mi dado ha malo mi vzamejo, in to je glavna stvar. Za kruh mi vedno še ostaja in več mi tirana ni, tu in lan as vjame kak sajee v zanko, no in polhi in saj veš k*Wen � rvL % malte taara aH! efervak ladovolSaa. f» neda bi ae pamial. Ba fc» &a to tabo.
pa tako, če ne dobro, pa slabo, to je kakor amen v očenašu. Vi pa mislite, da boste kar na svojo roko obrnili. Hudiča boste! Zdaj imaš! Nag se boš potepal po gozdovih, sram te bo srne, ki ima svojo suknjo. To imaš od svoje prevzetnosti. Koreninice boš glodal, kakor zajet-, no — no — rokovnjač boš. Nimaš prav?« Ni počakal stari ogljar Drprančevega odgovora, marveč se- je kregal naprej, kakor store radi ljudje, ki po cele tedne nimajo človeka, da bi sprgovorili ž njim {par besedi. Radi se poslušajo sami govoriti in obesijo potem prvemu, ki jim pride v pesti vse, kar so ves ta čas premišljevali, vse svoje malenkostne skrbi in še bolj malenkostne doživljaje. Tako je tudi stari ogljar Tomažek razkladal Drgancu, kako se mn jc nžgal kup oglja in kako je ogenj le s trudom pogasil, razkladal mu je svoje sanje, pravil mu je o kaplanu Ivanu, ki ga je že park rat obiskal, vmes pa se je kregal nad Drgancem, nad nepokornost jo kmetov in se zlasti čudil Ribiču.
»Zmirom je bil pametna glava, zdaj pa gre počenjat take stvari, kakor bi ne bil še v svojih letih!« se je jezil nad Ribičem, »pa rečem ti, to ni vzraslo na njesjovem zelniku, ni, pa ni, tiste bebnice so vsega krive, saj vet, tista dekleta. Stara je bila taka, boa; J* daj večni mir in pokoj,« in prekrižal s* je, »in mlade so ji � tsto pedobne.«
»Kaj gobezdas?« ga je godr-ijaje prekinil Drganec,
»Res je res, pravijo celo, da .je r peric porodila kačo.«
»Zdaj je pa dosti,« se je ujezil Drganec in udaril s plosko roko po ignjišču, da je odletel pepel na vse ^trani. »Moja baba je iz tiste hiše, Vakor stara Ribičevka.«
^>Brez zamere,« je nadaljeval ;tarec ravnodušno, »pa je vendar res; sam na sebi izkušaš, star si že dosti, pa uganjaš take, kakor bi bil šele snoči zlezel.«
»Kaj imajo pri tem babo!«
»E no, kaj imajo? Ce napravi ma greh, ga imaš tudi ti, kar ona kuha, moraš pojesti ti, in odgovor boš dajal na sodni dan od njenega življenja kakor od svojega lastnega.«
»Imaš prav, pa samo, Če sem ji vaj zapovedal,« je ugovarjal Drganec.
»Ne boš!« ga je podučil oglja r. *Le pomisli, — ti si se uprl danes svojemu gospodarju, — danes še, ali pa jutri, bo občutila to tudi tvoja Laba.«
»Gospodar in bog sta dva!« se je
odrezal Drganec in naslonil na komolce.
»Dva sta, pa vendar je podobno,« je trdovratno trdil starec svojo.
Ni še izgovoril stari ogljar teh svojih zadnjih besed, ko se prikaže pri vratih visoka postava oboroženega Elahovega hlapca. Prebledel je Drganec in skočil pokonci, da podere zasledovalca na tla, sam pa pobegne v gozd. V tem hipu pa se prikaže v vratih še drugi hlapec. Nikjer ni bilo več rešitve. Majhno okno je bilo preozko, da bi ušel skozi nje, izhod pa sta mu zastavila hlapca, in bilo je pričakovati, da jih čaka zunaj še več.
»Vjeli smo tiČka!« se je nasmehnil kozavi, ki se je bil prikazal prvi v vratih, proti svojemu tovarišu.
»Turjaška zemlja je to!« je za-kJical Drganec vojšeakoma, »tu nimajo � teberžani pravice nikogar zasledovati!«
Smejala sta se Drgancu oba hlapca v obraz, nista razumela, kaj jima ugovarja.
»Turjaki so tu gospodarji,« so je postavil sedaj stari ogljar, toda kozavi je le skomiznil z rameni in stopil k Drgancu ter ga prijel za desnico.
»Turjak, Aušperk !« je hitel ponavljati stari ogljar in mahal s pestjo pred nosom kozavega, »Nič ElaJ*, — Aušperk!« je silil v voj-ščaka, a ni mu mogel dopovedati, da kršijo pravice njegovega gospodarja.
Kozavemu Elahovemu hlapcu sta prišla še dva druga na pomoč, ko sta videla, da on sam ne opravi ničesar proti Drgancu. Zvezali so mu roke na hrbet, in da jim bolj gotovo ne uide, so mu dali še vrv krog vratu.
»Aušperk, Aušperk, nič � teperk, nič Elah,« je ponavljal starček in hodil iz kota v kot, toda Elahovi hlapci so se njemu in njegovi jezi le smejali.
>Pusti jih, saj te ne razumejo,« jo malodušno opomnil Drganec, a komaj je izpregovoril te besede, že mu je priletela težka pest kozavega v obraz.
Umolknil je Drganec in povesil glavo. Oni trenutek, ko so mu zvezali roke na hrbtu, je bilo, kakor da ga je zapustila vsa moč. Topo je zrl prod se v tla in uiti poskusil ni, da bi raztrgal vezi. Z onim trenutkom je izginila tudi njegova srčnost. Udal se je popolnoma svoji usodi in le težke solze, ki so se mn ulile po licih, so pričale o njegovi potrtosti. Sunil ga je hlapec od zadaj pod rebra in potegnil je kozavi za vrv, ki mu jo je bil zavezal krog vratu, a Drganec se ni upiral, stopil je sa hlapcem na prag in se dal brez ugovora od-peljati.
»Moj kožuh!« se je domislil tedaj ogljar in s hitrim korakom stopil za odhajajočimi.
»Dobiš ga...« mn je odgovorilo iz teme, druge besede pa so sakrila ostudne kletve odhajajočih hlapcev:
»Moj kotah!« js tarnal ogljar is se umaknil zopet v hišo.
Poiskal je iz kota popotno palico in veliko torbo iz polhovine ter položil oboje na ognjišče. »H gospodu Turjaškemu pojdem se pritožit, kar so storili meni, so storili njemu. On jih že nauči! � e kožuh so mi pobrali! Na Turjak pojdem, ko se napravi dan!«
Ves raz vnet je hodil ogljar po izbi gor in dol, privlekel zdaj iz tega kota česna in kruha, zdaj pobrodil v drugem kotu po stari šari in se vračal vedno k ognjišču.
»Ni dobro, če se upre človek gosposki«, je modroval sam pri sebi »od boga je postavljena. Sveti Jovo to ve dobro, — in poslušati je treba gospodarje. Ce odločijo slabo zate, — dobro, — poslal je bog nad tebe to iz-kušnjavo, samo ne delaj po svoji neumni glavi.« Premislil je malo, cto-pil za ognjišče in se pripognil do tal.. Tam je odvalil velik kamen in izvlekel iz odprtine majčken lonček, do vrha napolnjen z drobnim peskom. Smejalo ae je starcu po vsem licu, ko ga je ogledoval od vseh strani. Poveznil ga je na ognjišče in s tresočo roko zravnal. Kovan denar različne velikosti se je zasvetil med kamenčki in odbral ga je ter zložil skupaj na majhen kup. Poiskal jo potem dolg platnen pas, vanj zavezal svoje bogastvo in se opasal ž njim po goleni telesu. Postavil je potem lonec zopet na svoje mesto in ga pokril s plosčnatim kamnom.
»Ne satasjsv ostati ie,« je premišljeval pri tsjfc nafrm dshu »Pridejo
lahko šo nazaj in za vselej je po mojem bogastvu.« Kadarkoli se je odpravljal stari Tomažek na daljšo not, vedno je jemal s seboj svoj zaklad, ker se je bal, da ga kdo v njegovi odsotnosti iztakne ali pa celo kaka vešča začara, da se izpremoni v sani pesek. Petkrat po pet velikih belih tolarjev si je bil prihranil v svojem dolgem življenju in ta denar je hotel obrniti v prid svoje duše. Sveti Jovo, ki je vedel edini za njegovo bogastvo in za skrivališče, kjer je imel shranjen Tomažek denar, je pošiljal večkrat v hosto pogledat ali stari og'jar še živi. Večkrat mu je tudi že prigovarjal, naj izroči svoj zaklad njemu, pa stari ni hotel vedeti ničesar o tem. pretežko bi se bil ločil od svojih prihrankov.
Tudi sedaj, ko se je opravlja! na pot na Turjak, je vzel svoje bogastvo s seboj in skrbelo ga je edinole to, da ga kdo na poti napade ali pa, da ga izslede Elahovi hlapci :n mu vzemo denar. Za svoje življenje se ni tresel toliko, kakor da izgubi zaklad in se mu potem no izpolni njegova .srčna želja, da bi oskrbel svoj dušo po snr-ti. Sklenil je tedaj, da »rr * na Križno goro v kapelico prenočit. Kanelico m cerkve so bile namreč zavetišče, 1 a-mor ni smela seči posvetna roka, kn-mor so se smeli zateči celo največji hudodelci-in kjer so bili vami prod svojimi zasledovalci. Tja je bil namenjen Tomaž>V.
Ni pa se prestopil praga svoje bajte, ko je zaslišal, da še bližajo koraki njegovemu domu.
»Hvala bogu, da smo tu!« je sdi-šal glas skozi temo i u spoznal je pO glasu Ivana � teberšk#*ga, kaplana na Križni gori. Veselo se mu je nasmehnil obraz, ko je spoznal, da mu ne preti nevarnost iu stopil je poznim gostom nasproti. Ni se začudil, ko je prestopil Ivan njegov prag v spremstvu Realke in njene sestre. Znena inu je bila usoda starega Ribiča, in ni ga presenetijo, dr hoče Ivan obvarovati dekleta pred maščevanjem sro-gpoda P]Iaha.
>✓ Presit smo te misli prenoči, � ča«. je izpregovoril Ivan, ko pa je videl starca pripravljenega na pot, še je nemalo začudil in ga vprašal kam je namenjen ob tej pozni uri.
In Tomaže k je pravil, kar u u je bil povedal Drganee. Dolga je kila njegova povest, kako #e je po&tavil Ribič s svojima sinovoma proti Ela-
bu, kako je utonil, eden FJabovih hla;x*ev v jezeru, kako so z-jprl? kmete i o kako jim je ušel Drganee. Na d.dgo in široko jo potem opisoval, kako 60 pri njeni zasačili in odpel.'ali Drganen ki razkladal Kaj namerava sam storiti, da dobi zadoščen je on in j njegov gosporbn-, on ^mt11 pa se -voj kožuh.
»Pojdimo od tod«* je silil in se 7»Jaho ozira) po deklicah. NI jih videl rad v svoji hiši, kejn prepričan je bil, da so vešče.
»Pojdimo,« je silila mala Fr;-1 niča in se obesila Keziki za krilo.
>Kruba nam daj, Tomažck , se je obrnil Ivan do starca poten? p:1, je odločil tudi sam, da asapuste ta nevarni kraj.
Po steažah, ki so biie znane samo -Taremu ogljarju, so se bližali Križni gori.
»Gremo iskat očeta i u brate?« je izpregovorila Rezika proseče hi se prijela še bolj trdno Ivanove roke
»Pojdemo, pa danes ne več, jutri na vse zgodaj se odpravimo na pot je tolažil Ivan.
»Vem kje sc skrivata na J a verniku«, je pripomnila Rezika.
»Ne morem vee,c se je oglasila mala Franioa iti po^crnila Reziko za roko, da se je sklonila. »Tako sem trudna da obležim la trenutek.«
.� e malo potrpi,« ji je prigovarjala sestra, »čakaj nameni te na ro-
ko.« Spustila je Ivanovo roko in >• sklonila, ko pa je ^ ide! Ivan, kaj namera v a. stopil je sam k mali Fronici iu jp vzdignil na roko, potem pa m je obrnil proli Tomažku: »tu nekje mora biti jaaia« ga j^ vprašati
»Da, takoj tam za ouo skalo, ki se nam sveti nasproti, na tevo* je bil og! jar jer odgX>vor.
Trudni fte, prenočili bomo \ jv-mi! Pojdi še ti ž nami!« je prigovarjal Tomažku.
Ne gre to, gospod, ves, namenil sem se, da pojdem v kapelico in ♦roba je to zaradi moje duše.« -
»Svojo molitev opraviš lahko tudi v jami, ali pa mord; misliš, da je tam nevarno?«
»Nevarno ni, saj ve ga uj jamo le malo ljudi, tudi je vhod proveč skrit, in vendar je za mene ed no prav, če tn*em na Križno gero. Sprav-Ijam se na težko pot in za to se je treba dobro priprav iti. Z gospodo govoriti ni tako lahko.
»Ne bom te silil«, mu je odgovoril Ivan. »Dekleta pa so trudna, mala je že onemogla. Mi ostanemo tu! Pa bog s teboj, Tomažek!«
»In z vami«, je odvrnil oglja r in zastavil gorjačo krepko na kamenito pot.
»Dobro opravi«, je zaklieal Ivan ae za odhajajočim, potem je ostal čsm 9 Reziko in njeno sestrico.
»Daj mi roko, Rezika«, je opoao-
ril Ivan svojo spremljevalko in stopil na skalo, »dobrffse drži, da te Potegnem sem gor.^
-Ni treba. Ivan«, je odvrnila ona, »toliko moči še čutim v sebi - m splezala je za Ivanom na skalo.
Molče sta stopala naprej, Ivan spredaj z malo Franico na roki. za njim Rezika naprej sklonjena v«ded nenavadnega napora.
� e par korakov in stali so pred jamo. Poševna razpoklina v kamenju se je odpirala pred njimi, široka le toliko, da je mogel človek skozi njo.
Tstavil se je Ivan pred jamo in položil malo Franico, ki mu je bila zastopala na rokah, oprezno na tla.
»Kako hvaležna, sem ti!« je vzkliknila Rezika in se oklenila Ivanu. Par trenutkov sta stala oba v tesnem objetju potem je začel znašati Ivan suho vejevje iti listje v jamo, nakigal vse aia kup ter ukrepal ogenj. Tako oprezuo, kakor jo je položil pred jamo na tla je vzdignil potem malo Franico in jo ponesel v jamo, kjer jo je položil zraven ognja na tla, da ji b!?^o-dejna toplota ogreje otrple bi pro-mrazene ude. Enakomerno dibanje jft kmalu pričak^ da je legel mir v da* so male mučenice.
Ivan in Rezika pa sta sedla na drugo stran ognja in sc dolgo razso-varjala o dogodkih preteklega daeva. Povedal je Ivan Reziki, kaj so ho+cli Blahovi hlapci i njo in adaj bleda,
kakor bleščeči se kapniki, ki so s« spuščali s stropa in plazili ob stenah jame, zdaj prepadena vsled groze, zdaj zopet škrlatno zardela v obraz >r^mu, je skrivala svoja lica ne Ivanovih prsih.
»Resi! si mi življenje, rešil si mi časi, brez tebe bi bila pogubljena, kaj naj storim, kako ti poplačani kar si storil z menoj?!« mu je šepetala na uho in naslonila svoje lice na njegovo.
»O plačilo tu ni govora, Rezika ohrani mi samo, kar si mi darovala, ohrani mi svoje srce in svoja čuvstva. Reci mi, da si moja, in da hočeš osla ti moja!«
»Ivan!« je vzkliknila Rezika in se tesno pr i vila k njemu. »Veš, da sem tvoja la vedno, in ne samo moja duša, moje misli in moja čuvstva, ran hočem biti in o&fti tvoja !«
Strastno jo je pritisnil Ivan k sebi, drgetajoč sc je o vila njegova roka krog njenega pasu.
Tišje in tišje so priboja le njune besede. Ogenj je dogroreval in praske tal o je živo oglje, v enakomernih presledkih je kapalo s stropa v ti sovin tisočletni delavnici narave. Tajm-stveno je šumelo v ozadju prostorne jame. Utihnilo je vsenaokrog," kakor da pridržuje narava sapo v zaduće 1 nju nad strastjo dveh mladih «rc
VI.
V kartuzijanskem samostanu titi Bistri je vladalo veliko razburjenje.
Žalostna poročila so prihajala iz cerkniške župnije. Strahovito se je sirilo čarovništvo po Cerkniški dolini zlasti pa na spodnjem kraju. Poročila so prihajala od cerkniškega žrp-nika, Svetega Jova, in ljubjanski škofov vikar je že parkrat odločno zahteval pojasnila, kaj se je ukrenilo proti razširjenju te strahovite nesreče. Bisterški patri so bili v nemilih skrbeh. Opetovano že so se bili obrnili do gospoda Bauberja na Hasber-ški graščini, naj uvede strogo preiskavo, a gospod Kauber jim je vsa-kikrat odvrnil, da ne najde povoda nastopiti proti kmetom, ker ne move verjeti pravljicam starih bab in bab-jevernih bojazljivcev. Zdaj pa so se celo spuntali kmetje, očividno je, da je bil ta kmečki upor le posledica čarovništva.
Bil je ravno četrtek, dan ko so si smeli očetje in brati razodeti svoje misli. Stali so v gručah po mokanem mostovžu, ki je vodil po celi notrrnji strani obširnega samostana in loie donetaee, prepasane z dolarimi vrvmi so izginjale »daj v tej zdaj v oni !av-ri, samotni celici, kjer je preživel vsak izmed očetov večji del svojega življenja, zdaj zopet so se zbrali v re-fektoriju in bradati bratje so tekali zdaj sem. zdaj tja. Veliko razburjanje je vladalo povsod, kamor ><i pogle^ćh � e celo brata kuharja se je polastilo, da ga ni trpelo v kuhinji in je prišel vsak trenutek pogledat v refektorij.
. Od škofovega vikarja v Ljuljani Zorža Kerchberga je bilo pismo na očeta priorja, da naj uvede takoj it rogo preiskavo po vseh podrejenih župnijah zaradi čarovnikov in čarovnic in poroča o uspehu svoje preh kave škofijstvu in vicedomstvu v Ljubljani. Težke skrbi je imel pater prior. Tiho je sedel v svojem visokem naslanjaču v refektoriju in zrl prcd&e izpod namrdenih obrvi, kakor človek, ki ne ve kaj bi počel. ^ Poslušal je zdaj tecra, zdaj onega očeta, ki se mil je približal z dobrim svetom in ve^ro globlje mu je klonila glava na r!'sL Nekaj posebnega je moralo biti, kar je tako potrto tega sicer tako odločnega moža. Spogledavali «o se očetje in zmajevali z glavami. Vsem se je zr'el prior za najmanj deset let postaran.
»Kdo bi bil mislil, kdo bi bil mislil!« je tarnal, če je bil sam in so ga očetje in bratje le od daleč opazovali, in sklonil je glavo naprej kakor bi pričakoval, da ga udari kdo za tilnik, »Kdo bi bil ndslil«, je ponavljal nol-tibo in vil roke, da so pokali prst;. v sklepih.
»Pojdem Jaz pogledat, kaj je,« je pristopil visok suh pater s šiljastim
nosom in ostrimi očmi in se vzravnal pred patrom priorjem, kakor bi hotel pokazati svojo moč. Fanatična gorečnost mn k« gorela v licih.
»Kaj bo, kaj bo!« je jadikoval pater prior, potem pa se je obrnil proti bratu, ki je stal s ponižno prekrižan ima rokama zraven njegovega stola in mu velel: »Sklici vse o^efe k posvetovanju sem v refektorij, vi bratje na ostanete zunaj.«
Odš^I je brat v pomezne lavrp, in koder je dobil očeta, mn je naročil, naj gre v refektorii na oosvetovan »e. Od vseh strani so prihajali patri in se zbraH krog dolge mize v ohedniei. Pater prior pa je slonel v svojem stolu s sklonjeno glavo in so plršno in bojazljivo oziral izpod sivih obrvi na desno in levo.
»Vsi ho zbrani, prečastiti pater prior!« je javil brat pri vratih, potem stopil čez prag na dolgi moštovž in zaorl za seboj visoka vrata, sam pa sedel na stopnice, da čuva vhod v refektorij pred nepoklicanimi poslušalci.
Utihnilo je polglasno govorjenje v refektorjn in napeto so pričakovali zbrani očetje, kaj izvedo groznega iz priorjevih ust.
Nemirno je mencal pater kletar na svojem stoln in vlekel čelo v gube. Prepadel je sedel mladi pater Av* gnštin na sprednjem koncu mize in prekladal roke iz naročja na mizo in zopet v naročje. Debeli pater Ciril si je otiral z rokavom pot raz čelo in
pomenljivo drezal svojega soseda, patra Caharija, s komolcem pod rebra, pater Caharija pa je sedel kakor skesan grešnik, vase obrnjen na svojem stolu in nepremično zrl predse na tla^ kakor da se ne upa ozreti se po drugih svojih tovariših. Sedeli so tu še debeli pater Fortunat j in Hilarij, pater Joahim iu Bernard, pater Cefirin in Nikomed in še Fabjen, Polikarp in najmlajši, pater Anzelm. Vsi so sedeli nepremično, kakor priklenjeni krocr mize, resni 60 bili njih obrazi, a dobro so znali zatajevati svojo radovednost, noben pogled, nobena kretnja ni izdala, da komaj pričakujejo začetka posveto* vanja.
Tiho je molil prior, pater Sil-verij, kakor bi molil sam zase, zadrževali so patra glasove pri odgovarjanju. Skljočeno je sedel na zgornjem koncu mize in počasi je izgovarjal besedo za besedo. Umirale s6 na njegovih ustnih in le kakor dih so splavale po dvorani.
»Libera nos a malo,« je vzkliknil glasno koncem 6voje molitve in njegov tresoči se glas je bil nestrpen in skoro zapovedujoč.
»Amen,« mu je* odgovorilo v ubranetn akordu krog mizo.
Začelo so je posvetovanje.
»Znano vam je, kako žalostna poročila nam je pošiljal župnik Jovo iz Cerknice.«
Znano nam je,« je odgovoril de-
beli pa/ter Fortunat latinsko, kakor se je vršilo vse posvetovanje v latinskem jeziku.
»Preberi, oče Joahim, zapisnik onih, ki jih dolži župnik Jovo čarovništva,« je zaprosil prior Silverij patra, ki je sedel na njegovi despi strani in je bil očividno zapisnikar | ali kancelar samostana.
Razgrnil je pater Joahim. pred seboj po mizi dolg zavitek, ga obtežil na zgornjem koncu z velikim bronastim križem, ki je stal na mizi in začel čitati pismo župnika Jova. Kadar je priftel do kakega imena, se je ustavil in pogledal z važnim pogledom preko mize, če so ga tudi prav razumeli.
Dili so v pismu navodni kot skrajno sumljivi čarovništva r kmet Cekou iz Sela pod � teberkom; jahal je baje na kosišču k Čarovnifekernu sestanku na Slivnici. Priče njegovih izintov so bili Celestin na � teberku in neka stara ženica iz Grahovega, ki je videla, kako je pričel v podobi plamena izpod strehe svojega doma, koder se kadi iz hiše dim od ognjišča. Nadalje je osumil Župnik Jovo čarovništva Ribiča in vso njegovo družino, oba sinova in obe hčerki. O teb je prepričana vsa okolica, zlasti pa o deklicah, da so veščo. Mati ja umrla, ko je porodila kačo,, jasno znamenje, da jo je kaznoval bog. Za-pustila pa je deklicama svoje znanja s peklenseokom* ki jima je pri-
tisnil že ob rojstvu svoje znamenje in jima dal rdeče ali vsaj rdečkaste oči. Oba dečka pa imata brejs dvoma tako hudičevo znamenje na kakem drugem delu telesa; saj ni možno misliti, da bi rodila mati, ki se je -za* pisala peklenščeku, bogabojece otroke. Ribič sam pa, če ni zapadel tudi on čarovništvu, Česar pa do zdaj z vso gotovostjo ne more trditi, je trpel to početje svoje družine, ker ne ve nobeden njegovih sosedov povedati, da bi bil kdaj pretepal ali V6aj ozmerjal svojo ženo zaradi njenega počenjanja. Če že ne dejansko, vsaj s tem, da ui branil, se je okrivil tudi on čarovništva.
»Čarovnik je!« se jo odločno glasilo krog mize.
»Čarovnik je!« je potrdil pater prior.
»Prinesel pa mi je jahač sel iz Cerknice snoči še drugo pismo,župnika Jova,« je povzel prior besedo. »Jahal je potem naprej v Ljubljano in danes je oddal tu povelje škofovega vikarja, prečastitega gospoda Zorža Kirchberga.«
Grobna tišina je zavladala po refektoriju, le šumenje trdega papirja pod tresočo se prior je vo roko, se je slišalo po pbednici. Razgrnil je dolgo polo pred patrom Joahimom.
, »Beri!« mn jo velel in sedel-nazaj v avoj stol ter prekrižal z jflo-bokim vzdihom roki v naročju.
Id pater Joahim jo bral. Dolgo je bilo pi^rao in njega vsebina strašna obtožba. Celestin, služabnik na Ste-berku, jo videl v noči pred Tiho nedeljo na mirju starega � teberškega gradu plamen, ki je izginil v podrtem stolpu in potem švignil zopet pod oblake. Drugo jutro je našel v bližini starega gradu Ribičevo palico, jasno in ueovrženo znamenje, da se je vozil Ribič po zraku. S tem pa jo podan tudi dokaz, da je v Cerkniški kotlini toliko čarovnikov in vešč, da že nimajo več prostora na Slivniškem vražjem plesišču in so si nekateri z I odeji izbrali že nova zbirališča. Opisoval je potem župnik Jovo še na dolgo in široko, kako so se uprli kmetje iz Sela svojemu gospodarju, in kako jim je poveljeval Ribič, ki je bil v to brez dvoma podučen od samega peklenščeka. Ko se je umikal Ribič s svojima sinovoma proti Otoku v jezeru in je videl, da ne uidejo zasledujoči m Elahovim hlapcem, uporabil je najmlajši njegov
si u hudičevo zvijačo obrnil se je in dal hudiču znamenje z rokama, obenem pa tudi zazvigal in vrtinec, ki je bil prej daleč na desni strani, se je zasukal na levo, ponor je premenil svoj prostor in požrl enega izmed hlapcev. Videli so to pa gospod Elah sam, njegov čuvaj in en hlapec, ki sta stala v jezeru in pa Celestiu in kmetje, ki pa trdovratuo taje, da bi bili kaj videli in slišali, ker se boje Ribičevegra maščevanja,
Završalo je krog mize v refek-toriju in sodili so patri, »čarovniki solin nadaljeval je pater Joahim. Visokorodna gospa Elahova, sorod-nica rajnega škofa ljubljanskega, je videla na svoje oči, ko je ušel Drganec z dvorišča, zraven ujega nekaj temnega, kar je bilo videti kakor velika praznota v zraku. Da bi bila to črna postava peklenščeka, tega sicer ne more trditi, samo zdelo se ji je, da je videla, kje se neha svetloba in kje se začenja nič, prostor, kamor ne prodre svetloba solnca, velika praznota, v kateri biva sam hudič. Znano je namreč, da hudič ne ljubi božjega solno« in razširja zato krog sebe tak prazen prostor.
Kimali so patri z grlavami in pri-trjevalno mrmranje je šl * krog mize.
Ogljar Tomaže*, je čital pater Joahim dalje, se je zapletel v vražo
in vešeanstvo s tem, da je sprejel v svojo hišo ubeglega Drganca. Ko so prišli Elahovi hlapci nazaj, da odpeljejo se njega na � teberski grad v ječo, so našli hišo prazno, slišali pa so popolnoma razločno, kako se jim je režal ogljar iz višave v zraku. Razumeli niso, kaj je govoril, ker Elahovi hlapci ne razumejo govorice kmetov, vedo pa, da je letel po zrakn nad hišo in *>e jim čudno posmehoval.
»Čarovnik je!« je zagrme 1 ubran akord krog mize
»Čarovnik je!« je potrdil pater prior.
»Dokaz je to, v koliki nevarnosti so vsi pošteni ljudje in verno ljudstvo,« se je obrnil prior Silverij na zbrane očete.
In zopet je nadaljeval pater Joahim. DrganČeva žena je sestra umrle Ribioevke. Tudi ona ima eno oko rdeče in znana je po vsej okolici, da kuha iz čudotvornih zelisc različna mazila in čudežne pijače.
»Vešča je!« se je glaeilo krog mize.
»Našteli smo jih do sedaj devet,« je povzel pater Silverij besedo, »devet, o katerih smo vsi edini, da so čarovniki. Kolika nevarnost za vero! Koliko pohujšanje! Kako strašna � iba božja!« — Pomislil je nekoliko in potem začel zopet: »Prodno pa pridemo do glavnega dela pisma, zberimo svoje misli in pripravimo svojo du-
šo, da ue omaga pod udarci šibe božje, ki nam jo je poslal gospod. Molimo!« In začel je dolgo molitev in patri so mu odgovarjali v ubranih akordih. Tih in trepetajoč je bil njegov glas, patri pa so odgovarjali z močnimi, samozavesti polnimi akordi. Končali so molitev ia prešli na sklepni očenaš. Počasi vsak zlog izgovarjajoč je molil tiho, napol samemu sebi, pater Silverij, samo ko je prišel do sklepnega stavka, mu je grl as mogočno narasel.
»Libera nos a malo« je za povedal njegov glas.
»Amen,« mu je odgovorilo v akordu okrog mize.
»Beri!« je zapovedal pater prior očetu Joahim u in vstal s svojega stola ter se naslonil z obema rokama na mizo. Njegovemu vzgledu so sledili vsi drugi očetje.
In pater Joahim je bral naprej v pismu Svetega Jova, spočetka mirno in iibo, čedalje pa glasneje in z naglasom, iz katerega se jo cula vsa njegova razburjenost in sveta jeza. Glaailo pa se je pismo tako:
»Resnica je jed, ki je ne smemo podati nežnim ušesom niti v ostrem kisu, niti v grenkem pelinu. Ublažiti jo moramo s prijaznostjo m zavit« v blagohotno svarilo, da se prikupi onemu, ki mu je namenjena. In da je ne pogoltne z gnusom. Zato tudi rte maram podati vem, nreeastiti prior, v oni ostudnoeti, kakor Jo vi-
dim pred seboj. Zamolčati pa tudi ne smem, kar sem izvedel po dolgem trudu in naporu. Ne delamo, da bi izginili učinki naših del, marveč, da koristimo sveti stvari cerkve in s tem stvari človeštva. Pohujšanje pa se ne umakne niti za ped pred onim, ki hodi sam z jezo po svetu, zato sem dobro preudaril predno sem napisal to pismo vam v svarilo in poučenje, sebi samemu v uteho vesti. Slab pastir bi bil, ki bi naprtil izgubljeno ovco drugemu na ramo, sam pa korakal prost in neobtežen, za to se ne obračam do vas. Težko breme, ki mi je je naložilo spoznanje, a odvaliti ga ne maram, samo posvariti vas hočem, da ne po tare tudi vas. Komaj četrt leta je preteklo odkar je bil poslan pod moje varstvo na prezentacijo precastitega očeta priorja Ivan � te-berški na kaplanijo na Križni gori. Namesto pa. da bi se pobrigal za duševni blagor nevednejra in zabitega kmeta, se druži z onimi in zagovarja nje, ki se vežejo s hudičem zoper svoje gospodarje in zoper gospostvo svete cerkve. Molčal sem dolgo in si prizadeval z dobrim vzgledom pripeljati izgubljeno ovco zopet v hlev, zavedal sem se, da je moja naloga tetka in srn to nisem Stedil niti s svarili uiti z dobrimi vzgledi. Osem Elahovi h hlapcev lahko pritrdi, da jim Je odpeljal na čudovit način še vjeta Ribičeva dekleta, In sam je vedel, da ste čarovnici ter to dofcsisd hlapcem.
S pomočjo peklenščeka pa se mu je posrečilo preslepiti verne in bogabo-ječe Elahove hlapce in izginil je z dekletoma bog vedi kam na sestanek vešč in čarovnikov. � e več! S svojim dejanjem in v besedah, ki jih je govoril k preblagorodni gospe Elah je razodel, da se mu zdi prav, če bi te duhovni ženili, meneč da je prepoved ženitve antikristovega izvora ter s tem samega vrhovnega poglavarja cerkve nazval Antikrista. Očito je tedaj, da je zapadel Ivan Steberški kri-voverstvu in po krivoverstvu tudi Čarovništvu in bati se je, da pri znani zabitosti, — rekel bi skoro živalski neumnosti — našega kmečkega ljudstva dobi precej privržencev, ki bi slednjič začeli požigati hrame božje in moriti duhovnike v dar svojemu maliku.«
Dolgo še je čiial pater Joahim in pot mu je stal na obrazu. List ib listom je prekladal, razvijal in zavijal in polagal pred priorja Silvarija, ki je sedel sključen in s povešeno glavo v svojem naslonjaču.
»Krivovernik je!« so se čuli glasovi.
»An*thema sit!« ie z rezkim glasom vzkliknil pater Cefirin.
»Preiskati je treba zadevo!« so se oglasili zmernejši očetje.
»Vrhovno sodnijsko oblast je pred dolgimi leti odstopil samostan proti desetini Hasberškim gospodom,« se je oglasil zopet pater prior« zdaj jo ima gospod Kaubor, a on ne veruje, da bi bili v njegovem pravdnem okolišu čarovniki in vešče. Ne preostaja nam drug-ejra, kakor da naznanimo zadevo deželnemu glavarju in poprosimo vicedoraa, da pritisne na gospoda Rauberja ali pa v^amc zadevo sam v roke.«
»Naznaniti je pa treba tudi deželnemu glavarju samemu glede Ivana � teber� keg-a« se je oglasil pster Joahim* Duhovščina kranjske dežele je bila namreč dobila že leta 1399 od nadvojvode Viljema izjemno pravico, da jo je smel soditi v posvetnih stvareh samo deželni glavar sam in ne, kakor je bilo v navadi v drugih deželah, njegov namestnik ali vice-dom.
»Ali pa je njegova krivda dokazana!« ie ugovarjal prior.
^Izkaže se pri preiskavi« je odgovoril eden patrov.
»Na natezalnici« jc vzdihniJ pater Si Iv eri j.
»Ce treba tudi na natezalnici« je bil trdi odgovor patra Joahinia.
»In ne pomi-lite kaka sramota je to za ves duhovski stani« je vpraševal nadalje prior. »Duhoven, ki je stal pod nami in na natezalnici kot čarovnik?« Zakril si je oči in nagnil glavo.
»PokliČimo ga na odgovor sem v samostan!^ je predlagal eden očetov.
»Će pride?« so dvomili drugi in zmajevali z glavami.
»Poskusiti je treba vse« jo menil pater prior. »� e danes hočem sestaviti poziv, ki naj se prebere na prižnicah vseh naših cerkva. Obljubim mu varno pot.«
»V pozivu pa je treba samo omeniti, da zahtevamo pojasnila £iedc dogodkov na � teberški graščini« je svetoval pater Joahim. »Bog ne daj omeniti, da se bo moral zagovarjati za svoja lastna dejanja.«
»To bi bila prevara!« se je napol tiho oglasil pater Anzelm.
»V verskih stvareh se ne more govoriti o prevari« ga je zavrnil pater Joahim. »On se je izkazal nezvestega napram cerkvi, ali naj jemlje cerkev obzir na njega! Ali je prevara ce se zamolči, česar človek noče povedati?«
»In kaj se zgodi z njim, če pride« je vprašal pater Anzelm nadalje.
»Poskrbimo, da ne more več razširjati krive vere med ljudstvom.«
»Z umorom!« je jezno vprašal zopet najmlajši pater.
»Kam misliš? S krvjo se ne onesnaži roka duhovnika!«
»Tem hujše za njega!« je vzdih-uil pater Anzelm in se obrnil v stran, oči patra Joahima pa so visele nepremično na njem s tako srepo strastjo, kakor bi mu hotel pogledati pod v težkih vzdihih se dvigajoče oprsje.
Končano je bilo posvetovanje, storjen je bil sklep, ki ga niso hiteli imenovati z besedami- Težko kakor mora je ležalo na očetih, samo p*'.ter Joahim je zrl po refektoriju s plame-nečimi očmi.
»Molimo!« je vzdihnil prior Sil-verij in začel je dolffo molitev in patri so mu odgovarjali v ubranih akordih. Tih in trepetajoč je bil njegov glas in umirali so akordi odgovora pod visokim stropom refektoriju.
»Libera nos a malo!« je vzkliknil pater prior.
»Amen« mu je odgovorilo okrog mize.
vn.
Nevarna so bila pota na Javor-niku in na Slivnici. Niso to bila pota ki si jih je napravil človek, da pride lažje k svojemn sosedu. Lovec jih jp izhodil zasledujoč hrzega jelena, potok jih je vrazi! v zemljo, ko je drvil spomladi s hudourno močjo proti Cerkniškemu .jezeru. Debele smreke so trohnele izkoreninjene ali uloin-
Jjeue od silne burje med gostim, skoro neprodornim grmičevjem. Solncc je prodiralo le poredko skozi temno iglevje. Težka sopara se je vlekla med omahovljenimi debli in bradiča-stimi lišaji ki so upogihali dolenje veje stoletnega hojevja. Divji gozd se je razprostiral na zahodu in na jugu Cerkniškega jezera, zavetišče zverem in od poštene družbe izgnanim ljudem. Neštevilne doline so odpirale za Kozjekom na široki planoti svoja žrela, visoke skale so se vzpenjale iz temnega zelenja, poraščene z gostim bršlinom. Globoke razpoke in črne jame so se odpirale v nedostopnih višavah, zavetišče divjim golobom. Visoko nad temnim prepadom na vrhu navpične skale na Debelem kamnu se je bil nastanil lovec v nizki, iz sirovih debel zgrajeni koči. Od tod je hodil na lov za svojega gospodarja Auersperga. Nastavljal je lisicam in z risi in divjimi mačkami je živel v večni vojni. Preganjal je volka in issledoval stopinje medveda.
Tam je našel Ribič s svojima sinovoma zavetje. Tja se je napotil Ivan z Reziko in malo Fraaiico.
Težavna je bila pot, težavna tem bolj, ker so morali ubežniki tavati po najgostejšem lesu. Le težko so se prerili korak za korakon skozi gosto suho vejevje, ki jim je kakor mreža preprezala pot.
m
Pri lovcu Jurju so se zbirali ubežniki čez dan. Rezika in mala
Pronica sta mu pomagale pri delu v hiši, oba Ribičeva sinova sta ga spremljala na lov m Ivan je iskal in prinašal zelišča. Samo stari Ribič je posedeval Čez dan v solncu na robu skale in gledal predse v valoveče oblake. Kadar pa se je napravljal večer in so se začeli plaziti po dolinah mrakovi, jc vrgel čez ramo veliko vrečo in zganil obširno nrežo. Brez slovesa je obhodil ogromno skalo in izginil v temnem gozdu proti Cerkniškemu jezeru.
Tako so se preživljali ubežniki. Ob nedeljah pa je hodil lovec Juri v Cerknico k božji službi in poizvedoval, kaj govore ljudje po dolini. Trije tedni so že bili prešli. Lov na jezeru je bil končan in pozabljeno je bilo že skoraj, kar je prod nedavnim časom še razburjalo vso Cerkniško kotliuo.
Tretja nedeija se je bližala že večeru.
Pred kočo na Debelem kamnu je sedel stari Ribic in imel je čelo nabrano v globoke gube. Skrbelo ga je to življenje in skrbela ga je prihod-njoet. Z veseljem je bil izpočetka gledal s kako zaupljivostjo se je Rezika obračala do Ivana, sedaj mu je to delalo težke skrbi.
»Nimam več moči nad dekletom« take so bile njegove misli. »Kar reče on, to je prav, kar zapovem jaz, mora potrditi on, sicer nima veljave. Dve nedelji že odlaša, zakaj ne gre k Rauberja, da reši nas in dobi sebi od-pueoenje!«
Rezika in Tvan pa sta hodila roko v roki pod visokimi smrrkami kočo. Naslonjena na njegovo ramo mu je zrla v obličje in pritiskala svoje drhteče telo k njemu. Čutila j« nerazru� no vez, ki ju je vezala za vse življenje. Premagan je bil srr.ib pred prihodnostjo odkar ji je stopil Ivan tako blizu. Videla je, da čuti on isto kakor navadni ljudje, in odkar je videla vse njegovo vsakdanje življeuje, je čutila, da je premosten tudi oni globoki prepad, ki loei kmeta od gospoda. Včasih «o ji je zdelo ponižanje, da je živel z njimi kakor član družine, potem pa je prevladalo zopet veselje, da more biti vedno v njegovi bližini in da sme skrbeti aa nje« ga kakor za svojega. Želje, ki jih mu ni bilo tr^ba niti izgovoriti, mu Je izpolnila vse s eroe-n poskakujoči m radosti. Danes pa je zaslutila, da ju vezje $e tesnejša vez. Osupla iij prestrašena je bila, ko P je prišlo to apna**-nje, strah jo je prekinil, ko se je #mi» al tla avQ.Vge oeeta in rdečioa ji je stopila v lioe. Poiskala je Ivane, de mu razodene skrivnost. Od njega je pričakovala tete!t*% — on naj odlgli aH nai se veseli y\\ naj obupa. Z* en* krst io je rrs:l n usmiljenega r(JHa> nja vesti, že enkrat ji je rcsil življe-
nje, še to pot mu hoče zaupati vso svoje skrbi. Stopila je pred Ivana bleda, s pričakujoč im strahom V široko odprtih očeh. Mislila je, da ji mora Čitati skrivnost -az lice. Težko sopec je pričakovala, da izpregovori on. Ko pa je Ivan le molčal in ji začuden gledal v oči, je zardela po vsem licu in solze so ji stopilo v oči. Zaupala mu je svojo skrivnost, razkrila mu svojo bojazen. On pa jo je tolažil.
»� e jutri pojdem na flasberško graščino« se je odločil končno. »Zdaj bolj kot kdaj čutim dolžnost, ki mi jo je naložila usoda! Tako bi Itak ne moglo ostati, na«c tivljcujc anvite* nih ljudi, brez pravic«
»S teboj pojdem, brez tebe bi poginila koprneti ja!« mu Je odločno zatrdila Rezika.
»To ne gre, draga moja,« je branil Ivan, »Se za očeta in brate moraš delati tu, jaz pa sg lehko bitreje vr-oem, Ce grem bres tebe, tudj opravim lotje, če nimam skrbi, k*J je e tel>oj!«
»Ne vrne* se Ivani« Je obupno vzkliknila Rezika.
»Vrnem se kakor hitro morem in prinesem vam vsem sredo!« Je zatrjeval Ivan in jo strastno poljubil,
»Ne pozabi na mene in na najinega otroka, Ivan!« se ga je okleni« le one ta vsa zarđala v glasnem Hite* nju skril* svoj* Vm ne njegovih prsih.
Temne modrino je prilesla im smrek na vzhodnem obzorju na ne-
bo in se pomikala kakor senca vedno više in više. Mračiti se je začelo. Utihnilo je življenje po vejah in nad vrhovi.
»Gospod Ivan?« je zaklical od koče sera hripavi glas lovca Jurja. »Gospod Ivan!« je zaklical na drugo stran stari Ribič.
»Ločiti se je treba, Rezika!« je šepnil Ivan na uho. »Ne obupavaj, Rezika!«
� e en dolg, strasti in ljubezni poln poljub, in Ivan j* stopil iz gozda na piano.
Vsa razburjena sta mu prišla stari Ribič in lovec Juri naproti.
»V Bistro moral gospod Ivan!« mu je zaklical Se od daleč lovec Juri.
»V Bistro!« je vzklikal stari Ribic in opletal s rokama po zraku.
»V Bistro?« se jo prestrašil Ivan, med tem ko se js bleščalo na licih Ribiča in Jurja sgolj veselje. »Kaj hočejo od mene v Bistri, v samostanu t« j# vprašal lovca.
In lovec je saaeel praviti kaj j* iavedel v dolini in kaj je slišal v Cerkniški cerkvi.
»Bistriški menihi to kličejo, gospod, da izpoves, kar ti je znanega o zadnjih dogodkih na Bteoerfki graščini.«
»Naprej, naprej, Juri!« j« silil Ivan«
»To je vse« Je odgovoril loven, »Vedeti beJSejo kako se je vse godilo, do no bodo trpali nedolini- T*ko, de, tako je bilo zapisano!«
»Kličejo me na odgovor, kaj ne?« je vprašal lvnn.
»Kličejo te, to 2e, — ono od odgovora pa ne vem, če je bilo zraven, čakaj, gospod, še nekaj je bilo, — saj pravim, kako pozahljiv je človek, če ni študiran. — � e nekaj je bilo - «
»0 veščah?« je vprašal Ivan boječe.
»Ne, o veščah ne!« je odgovoril lovec.
»Kako ime morda)«
»Ns, tudi to ne. Že imam. Bo,ie se, da se ti je zgodila kaka nesreča, če bi te našel kdo mrtveprn, naj to sporoči samostanu, če bi pa živel, pa ne mogel priti sam, ti pride strefc eden is samostana.«
»MoraS tja « se je začel vmee»> vati sedaj tudi Ribič, »dobro hočejo tebi in nam! Saj ne bo* pozabil na nas?«
»Ne bom, oče Ribič« mu je odvrnil Ivan. »Samo ne vem, aH grem lahko brez skrbi.«
»0, brez skrbi pa že« je menil lovec, »ravno tako stoji zapisano, brez skrbi, naročono je, da te nikjer ne zadržujejo.«
»Čudno!« je zmajal Ivan z glava »Dobro je treba premisliti.*
»Ni dobro dolgo premišVari, Ivan« se je oglasil soper Ribič. »Jušno je kot beli dan, de ti hočijo bi-storiki očetje dobro. Kako svarilo, ki U ga dedo morda, tudi ne bo nič hudega, ti pe lahko pomagaš »aui, ki smo v taki stiski.«
»V stiski, to je res« je potrdil Juri. »Cekona in Drganca imajo še vedno zaprte v Žteberškem gradu. Predsnočnjem so vtaknili pa še starega Tomažka izpod Križne gore.«
»Tomažka?« jo vprašal Ivan prestrašen.
»Tomažka,« je ponovil lovec, »ponoči so ga prišli iskat Tilahovi hlapci in odpeljali s seboj v grad. Živa duša ga ni več videla od tedaj.*
»Pa kaj mu hočejo? «je vprašal Ribič.
*Sam živ krst ve kaj, dobrega gotovo nič!«
»Če je tako, bom moral vendar iti, že da preprečim krivice, ki se pripravljalo« se je odloči Ivan.
»Potrebno je!« j0 pristavil Ribič. »Pa ne pozabi na nas, reši nas tega pasjega življenja brez pravde!«
»Ne bom pozabil, — ne hoj se« mu je odvrnil Ivan in stopil v kočo, da se pripravi za pot. Med vrati se je' še obrnil in odločno zagotovil. »Jutri na vse zgodaj poj;lam.«
Razjasnil se je Ribiču obraz in mel si je roke kakor človek, ki mu je prišla presenetljiva vesela novica. Z nemirnimi koraki je hodil ffor in dol in le na kratko > odgovarjal Jurja, ki je sedel p^po* h?So i" trgal trske.
VTII.
V h osti pod Križno goro je bilo vse tiho in mirno. Tenkega, prozornega dima. ki se je dvigal sicer nad visoke vrhove smrek, ni bilo več videti, utihnilo je petje širočke in težke klade so ležale razmetane pred razcapanimi kopicami. Stari ogliar Tomaž k je bU na � teberški graščini za težkimi hrastovimi vrati, ob-dolžen, da je pomagal delati krivico gospodu Elahu s strani kmetov. Stokrat težja obdolžitev pa je visela se nad njegovo glavo.
Po stezi, ki je vodila mimo Križne jame proti ogljarjevem domu, je prihajal župnik Jovo iz Cerknice. Kakih deset korakov za njim je sopihai cerkovnik s težko, šest palcev globoko podolgasto lem po, polno žlahtne kapljice, obešeno na dolgem jermenu preko ramen. Globoka torba se je bo-čila ob njegovem pasu, napolnjena z jestvinami in iz prostornega pletenega cekarja je arledal konec orehovega štruklja. Težko je copihal cerkovnik pod svojim bremenom, župnik
Jovo pa se ni zmenil za njega. Oprt na grčavo palico je krepko racal svojo pot ne oziraje se ne na desno, ne ua levo in okroglo lice se nni je smejalo zadovoljnosti.
Tam se je svetila ogl jar jeva koča izza redkega grmičevja. Župnik Jovo se je ustavil in počakal cerkovnika.
»Tu smo« si je oddahnil Sveti Jovo in si otrl z rokavom pot raz čelo. »Pripravi tamle na oni skali za južino«, se je obrnil do cerkovnika, jaz sam stopim v bajto, da po iščem sledove Tomažkovega »čarovništva«.
»Zurodilo se bo, gospod, kakor ste zapovedali« je svečano odgovoril cerkovnik in se priklonil, kakor se je sicer priklanjal pred oltarjem.
»In zapomni si,« je nadaljeval župnik, »če bi me dolgo ne bilo, smeš priti kakih deset korakov do kooe, pa ne del j. In potem me pokličeš. � ele, ko bi ti ne odgovoril, smeš stopiti na prag. Ne daj se premagati izkusnja-vi, utegnilo bi biti v pogubo tvoji duši.«
»Vem, prečastiti gospod,« je odvrnil cerkovnik In se zopet globoko priklonil Župnik Jovo pa je stopal s počasnimi, umerjenimi koraki proti koči. Tedaj se ni niti poznalo, da ima eno nosro krajšo, ker se je trudi:, da da kolikor možno važnosti svoji osebi. Počasi je stopal Sveti Jovo proti koči in rmrmljal polglasno neko latinsko molitev. Nekoliko strah ga je
bilo vendar izpoijati svoj naklep, pohlepnost pa mu ni dala več miru. Bliže in bliže je prihajal župnik Jovo oglarjevi koči; zdaj se je obrnil nazaj k cerkovniku, ki je klečal na poti in si neprestano trkal na prsi, zraven pa majal z zgornjim telesom zdaj na desno, zdaj na levo stran.
»� e pozabil 1k>, kar sem mu naročil« se je ozlovoljil župnik Jovo, potem pa še sam noklckni) na ploše-nat kamen. »Ne gre drugače, saj hočejo sami, da se jim nasu je peska v oči« je godrnjal in se začel priklanjati. Nekaj časa je klečal tako Sveti Jovo, potem pa je vstal in z umerjen i mi koraki prestopil prag, ter izginil v temni izbi. Zdaj, ko je vedel, da ga cerkovnik več ne vidi, se mu ni zdelo več potrebno, da bi se delal pobožnega. Hitro je premeril s r>ogledom ves prostor in stopil potem k ognjišču.
»Tretji kamen na desni strani« je mrmral polglasno in oči so se mu zasvetile. Sklonil se je k tlom in odvalil velik kamen. Ia votline pa. ki se je odprla pod kamnom, je izvlekel majhen lonček, do vrha napolnjen z drobnim peskom. Smejalo se mu je po vsem licu, ko ga .ie ogledoval od vsph strani. Poveanil ga je na ognjišče in s tresočo roko zravnal pesek. Kovan denar različne velikosti se je zasvetil m "d kamenčki in odbral ga je, ter zložil skupaj na majhen knp.
»Dobro si hmni!« ?e je znsnvjal sirovo in pospravil denar v majhno
torbico, ki jo je izvlekel izpod ohlapne srajce in na kateri je bila vpletena s krvavordečo nitjo velika morska noga, znamenje, ki obvaruje s svojo čudotvorno močjo Človeka more in urokov. Tako so je družila v Svetem Jovu vera s hinavstvom in babjo vero. Povezal je torbico v veliko ruto in jo shranil potem zopet za srajco.
»Gospod Jovo, gospod župnik!« je zakričal v tem hipu cerkovnik pred kočo, »fiat voluntas tua!«
»Gospod Jovo, gospod župnik!« je zaklical cerkovnik v drugo.
»Že pridem!« se je odzval župnik in stopil na prag.
Cerkovnik pa je klečal zunaj na kamnu, kjer je bil prej pokleknil sv. Jovo, in hitel se je trkat na prsi, zraven pa v enomer ponavljal: »Li-bera nos a malo!«
»Sem že opravil!« je rekel sveti Jovo. »Ali je pripravljena juži-na?«
Cerkovnik je vstal, otepel si je prah raz kolena, vzravnal se je in potem zopet priklonil, ter zmajal z zgornjim telesom enkrat na desno, enkrat na levo.
»Vse je pripravljeno, gospod župnik, kakor ste naročili.«
In šla sta južinat.
»a e
Zopet je bil četrtek, tretji, odkar se je vršilo posvetovanje patrov v *
kartuzijanskem samostanu ob Bistri.
Od ponedeljka pa do četrtka sta potovala Ivan in lovec Juri izpod Javornika do samostana. Ivan ni hotel, da bi ga videli ljudje in izpraše-vali o njegovih doživljajih. Ni se hotel ustavljati po vaseh, ki so prijazno vabile utrujenega potnika k odpo-čitku; le če sta prišla do kakega samotnega selišča, sta se odpočila od napornega pota in se pokrepčaia z mlekom. Vasi pa sta se ogibala v velikih ovinkih. Sram je bilo Ivana te svoje slabosti, da ni hotel stopiti med ljudi, težila pa ga je misel, da mu bero ljudje raz obraz razorana njegova čustva. Več kot enkrat, če sta se bila z Ju rje m zopet ogrnila skupini hiš, je sklenil sam pri sebi, da se pri prihodnji vasi ne ogne več zvedavim pogledom in radovednim vprašanjem. Ko pa sta se približala zopet kakemu večjemu selišču, ga je obšla vedno iznova malodušnost in skoraj nevede je krenil v velikem loku v stran. Tudi njegovega spremljevalen se je polastila s časom malodušnost. Ugibal je o Ivanovem čudnem vedenju in ker si ni vedel prav tolmačiti njegove potrtosti, je upadlo tudi njemu srce. Zdelo se mu je, da teši Ivanovo vest nekaj, za kar je ssv-ahriil kazen in sklepal js iz njegovih pritajenih vzdihov, da se boji povračila za svoj grob.
Tri dni sta rabila izpod Javor-nika pa do prostranega Ljubljanskega barja, tri dni sta tavala po temnih goščah, po stezah, ki jih je izhodila brzonoga divjačina in njen neusmiljeni zasledovalec. Nezadostno oborožena, sta bila vedno v nevarnosti, in večkrat je dajal Juri duška svoji skrbi, da srečata rjavega kos-matina, medveda, ki bi mu bila le težko kos. Brez konca se je vila pot, zašla sta večkrat v neprodorne goščave in se morala vrniti ter poiskati zopet pravo pot. Zato je bilo r.jib potovanje tudi tako počasno in opetovano že je bil lovec godrnjal, da je nesmiselno iskati takih potov, ko bi bila vendar po široki cesarski cesti prišla mnogo prej in brez vsake nevarnosti na svoj cilj Zato pa je bil lovec tembolj vesel, ko se je začel redčiti gozd in se je zasvetila tn pa tam skozi temno zelenje hoj in smrek mlečna belina nad barjem valoveče megle. Kakor razburkano morje, ki mu je zaklicala Vsemogočnost zapovedujoči »Stoj!«, j© ležalo meglevje nad globinami. Dvigale so se kepe iz meglenega morja, bele kakor da so se skopičile is svežega snega, in se prelivale v težke širokogrebfjnaste valove, tenke plasti so plavale tam nad ravnino, ki se je svetila modrikasto izpod čada, tam zopet so se strnile v mogočno steno in oblizavale temno pobočje starega Krima ali pa so plavale raztrgane v male cunje nad čudesnim in v svoji mirnosti veličastnim morjem.
»Počakam te v mlinu, da se vrneš iz samostana,« je prekinil lovec molk. »Starega znanca imam v mlinu, pogovorila se bova o starih časih.«
»Danes se najbrže še ne vrnem,« mu je segel v besedo Ivan.
»Počakam še jutri, ali pa mi dajte vedeti, kdaj pridete.«
»Pošljem ti brata kartuzijana če bi ne mogel priti sam.«
Zopet sta poinoičala in z umerjenimi koraki sta stopala v dolino. Pred mlinom ob Bistri sta se poslovila, Juri je šel klicat svojega znanca, Ivan pa je krenil po široki poti ob Bistri navzgor proti samostanu.
V velikem loku se je vila Bistra krog samostana, deloma utrjenega proti sovražnim napadom s prilično visokim obzidjem, deloma z zidovjem samostanskih gradnic, vendar pa bi se ne bil mogel ubraniti sovražnega navala. Zidov je je bilo večidel pro» perelo in široke razpoke so pričale o njegovi slabosti. V osemoglatem zvoniku pri devici Mariji je ravno utihnil mali zvonec, naznanjajoč^ da se morajo zbrati očetje kartuzijani k
molitvi v koru. Takrat se je bližal Ivan štirioglatemu stolpiču, skozi katerega je vodila pot v kartuzi-janski samostan.
Zapuščeno je bilo selišče, zdelo se je izumrlo, da ni pričal dim, ki se je valil ponekod izpod slamnatih streh zanemarjenih kmečkih bajt o življenju; tudi iz širokega dimnika, ki se je dvigal na strani proti cerkvi na samostanski strehi izpod desk, jekleno sivo se svetlikajočih, od starosti in dežja, se je valil gost dim. Že je hotel stopiti Ivan v samostanska vrata, da oglasi svoj prihod, ko mu zadoni izza napol odprtih cerkvenih vrat mogočen akord nasproti. »Libera nos a malo!« — • —
Vstopil je v cerkev in težke misli so legle v njegovo dušo.
Čutil se je zapuščenega in nesrečnega kakor oni dan, ko ga je prinesel brat Avguštin domov k Mand-lovim.
Spomin na one čase mu je stopil zopet živo pred oči in zazdelo se mu je, da je bilo to pred nedavnim časom, morda takrat, ko se je poslavljal izpod Javornika. Hotel se je poglobiti v iskreno molitev, toda Čuvstvo zapuščenosti je bilo tako močno, da je zadušilo vse njegove sklepe. Stal je nepremično v temi pod cerkvenimi vrati in topo zrl pred se. Zdaj je videl pred seboj stari � teber-ški grad in resni obraz svojega brata, zdaj zopet je bil v mislih pri Mandlovih v Ljubljani. Mehko mu, je postajalo srce, prevzelo ga je donio-
tožje, domotožje človeka, ki ni poznal v svojem življenju nikdar doma, ki je bil svoje žive dni tujec med tujci. Spomnil se je tedaj Rezike, ki je čakala v strahu in upanju na trenutek, ko se vrne. Edino ona na vsem širnem svetu je bila, od katere se je nadejal, da nru stori življenje znosno, ki je bilo brez nje sivo in pusto in okamenelo, kakor megla na širnem barju. Zamislil se je v svoje občevanje z njo, premislil je V3e podrobnosti od prvega trenutka, ko se je branila proti njemu v kapelici na Križni gori, pa do tedaj, ko se ga je zadnjič oklenila okrog vratu in ga s solzami v očeh prosila, naj ne hodi na to negotovo in nevarno pot.
Utihnilo je po cerkvi in Ivan je slonel še vedno ob steni pri vhodu in topo zrl pred-se.
Po ladji je prišel mlad kartuzi-janski brat, začudeno se je ozrl proti Ivanu in postal, kakor da čaka nagovora. Stopil je h kamnu, v katerem je bila nekdaj blagoslovljena voda, prekrižal se je, upognil kolena in stopil skozi vrata na piano.
Ivan pa je slonel 5e vedno ob zidu in težko mu je bilo srce. Dolžnosti mu je naložilo razmerje z Reziko. in nobenega upanja ni- imel, da jih more izpolniti.
Drug brat kartuzijanec je prišel po ladji in njegove oči so iskale po temi. Prišel je do vrat, ozrl se je na Ivana in ga srepo gledal, kakor da čaka ogovora, Pokriial se je in izginil skozi vrata.
Ivan ni videl niti prvega, niti drugega. Daleč proč so bile njegove misli in vsa okolica je bila inrtvn za njega. Tedaj se mu je odkrilo spoznanje greha in prestrašeno se je zavedal, kako se ruši vse njegovo modrovanje, da je kot človek upravičen živeti kakor drugi. Takrat mit je prišla jasnost, da je storil neodpustljivo lahkomišljenost. Trpeti in popraviti je sklenil v svojem srcu.
Po ladji so se bližali trdi koraki. Zganil se je Ivan in pogledal v resni obraz patra Joahima.
»Prišel si, Ivan � teberški, na naš poziv,« ga je ogovoril pater Jo-ahim v latinskem jeziku.
»Prišel sem,« je odgovoril Ivan in mu prožil desnico.
Pater Joahim pa se je umaknil za korak in prezrl je roko, ki mu jo je hotel podati Ivan.
»Pojdi z menoj!« je rekel pater Joahim mrzlo.
� la sta s težkimi koraki skozi cerkveno ladjo. Votlo so odmevale njih stopinje na kamenitem tlaku. Pred velikim oltarjem je uklonil pater Joahim koleno, tudi Ivan se je priklonil globoko in negotov strah ga je prešinil. Se je bil čas, da pobegne, lahko bi se bil zagovarjal pismeno! Tako pa je bil izročen patrom na milost in nemilost. Spomnil se je v tem hipu vseh onih temnili pripovedk, ki so krožile med mladimi duhovni o samostanskih kaznih in obhajala ga jo nedoločna slutnja,
da okusi tudi on vso krutost zaslepljene nestrpnosti. Že se jo hotel obrniti do patra Joahima z vprašanjem; vzravnal se je in pogledal patru v obraz. Tudi izraz je bil kakor vklesan v njegove poteze, zapovedujoče so zrle njegove oči na Ivana, kratko se je okrenil in šel proti žagradu. Umrlo je vprašanje Ivanu na ustnih, šel je za patrom Joahimom. Težko so se zaprla vrata za njima.
Skozi visoka in široka vrata sta stopila iz zagrada po širokih mostov-žih in utihnil je njih pogovor, ko so spoznali nepričakovanega gosta. Odprl je pater Joahim pred Ivanom celico in ga povabil s seboj.
»Tu ostani, da naznanim tvoj prihod očetu priorju!« je zapovedal in že so se tudi zaprla vrata za njim in zaškripal je zunaj težek zapah. Sam je bil Ivan, jetnik kartuzijanov, pater Joahim pa je hitel čez široki mestovž povedat priorju Silverijt; novico. Na vsa vprašanja svojih radovednih soočetov je molčal s stisnje nimi ustnicami. Potrkal je na vra,ta priorjeve celice. Počasni koraki so se bližali od znotraj vratom. .
»Kdo jel« je vprašal pater Sil-verij.
»Joahim,« mu je odgovorile zunaj.
Zaškrtal je zapah, zavra žila so vrata in pater Joahim je vstopil. •
V refektorju so bili zbrani ooetje, sedeli so okrog dolge mize in napeto pričakovanje se jim je čitalo raz obraze. Skozi zamrežena okna je sijalo solnce v širokih pramenih in risalo po tleh velike štirikotne lise. Težek je bil zrak v refektorju in dišalo je po vlažnosti.
Prior pater Si Iver i j je sedel sključen v svojem naslonjaču vrh mize, na njegovi desni strani je sedel razvite dolge pole. Sedeli so tu še pa-pater Joahim in je imel pred seboj ter Avguštin in Ciril, pater Cahari-ja in pater Hilarij» Fortunat in Bernard, pater Cefirin in Nikomed, Fa-bijan in Polikarp in najmlajši, pater Anzelm. Zraven Anzelma in patra Caharije pa je sedel Ivan � teberški. Skrbi poln 3e °il nJe^ov Pogled in čelo ubrano v težke gube.
»Libera nos a malo,* je zapel akord pod obokanim stropom.
»Amen,« je odgovorilo zategnje-no in svečano.
Začela se je preiskava.
Dolga in grozna je bila obtožba, ki jo je čital pater Joahim. Bled in bledejši od trenutka do trenutka je prihajal Ivanu obraz. Vzbudila se mu je gotovost, da je za vselej uničeno vse njegovo upanje. Bral je to raz obraze zbranih očetov, slišal je svojo obsodbo iz trdo poudarjanih besed obtožnice. Obtožen krivoverstva in čarovništva pred forom fanatičnih in babjevemih kartuzijauov! Brez-upnost se je polastila Ivana in s široko odprtimi očmi je zrl topo pred se na mizo.
»Ni res, grozna laž je!« je vzkliknil komaj slišno, ko je končal pater Joahim.
»Dokaži svojo nedolžnost,* je pristavil prior Silverij.
»Kdo me dolži teb prokletstva vrednih dejanj!« je vprašal Ivan in tresel se mu je glas notranje razburjenosti.
»Dolži te obtožba,« mn je odgovoril pater Joahim.
»A kdo me je ovadil ?« je vprašal Ivan dalje in pritajena jeza se je čula v njegovih besedah.
»Za to ne skrbi, obdolžitev ni nen temeljena,« se je oglasil zopet pater Joahim. »Ali nisi želel, da bi se
smeli d ti bovni poročiti, in da bi zamenjali tako nebeško blaženost s posvetno razuzdanostjo?«
»Ni to razuzdanost, če občuje človek z ljubljeno ženo,^ je ugovarjal Ivan odločno. »Bog ni ustvaril človeka, da bodi sam, ni mu dal čuvstva in poželjenja, da bi jih zatajil. Ne zahteva, da se bori oni z izkušnja-varai in trpi peklenske muko, ki jim ni kos. Kdor se čuti dovolj močnega, naj zataji svojo človeško naravo, od slabejših tega ne zahtevajte!'?
»Ti nisi zadovoljen z naredbaini cerkve?« je zarohnel pater Joahim.
»Dajte mi posestvo mojega brata, ki mi gre po vseh posvetnih m vseh večnih postavah, in odpovedati se hočem dubovakemu stanu. Kot veren služabnik in branitelj vam hočem služiti, a odvzemite mi breme, ki ga ne morem nositi.«
»Smele so tvoje besede in velik greh pred bogom. Srečnega bi se moral čutiti, da smeš stati v vrstah božjih služabnikov, a strahopetno je tvoje srce, in na posvetnem vise tvoje misli! Zamenjal bi nebeško kraljestvo za posvetno blago,« je žalostno pokaral pater Silverij Ivana.
»Kakor Judež Iškarijot si, tudi on je bil služabnik božji in je prodal svojega mojatra za trideset srebrnikov. Groaen kakor je bil njegov ko
nec, bo tudi tvoj!« je pristavil pater Joahim.
»Anathema sit !<; se je oglasil pater Bernard.
Anathema sit!« je ponovil pater Joahim.
»In ne priznavaš sam, da si ugrabil Elahovim hlapcem Ribičeva dekleta*?« je nadaljeval pater Joahim in brala se mu je sveta jeza raz obraz.
Jezno se je dvignil Ivan s svojega sedeža. »Nisem otrok, s katerim lahko delate po svoje, kakor se vam zljubi. Zbrali ste se tu, kakor bi hoteli soditi o meni, prisvajate si pravice, ki vam ne pristojajo in posebno pater Joahim se vede, kakor bi bil on postavljen za sodnika mojim dejanjem. Tirajte me pred vicedomsko sodišče v Ljubljano »kateremu edinemu sem dolžan odgovarjati, vam pa, kakor ste zbrani tu ne odgovarjam več ker nimate pravice staviti na mene vprašanja.«
Ves rdeč v lica je skočil po konci pater Joahim. »Celo cerkvenim ukrepom se upaš ustavljati!« se je ?adrl, da se mu je glas izprevrgel.
»Ti nisi cerkev!« mu je odvrnil Ivan.
Preplašen in s tresočo roko se je dotaknil prior Silverij Joahima. »Prav ima Ivan � teberški« mn je za-šepnil na uho »oddati ga moramo vi-cedomakemu sodiaeu.«
»To ne gre, vlačiti cerkvene zadeve v javnost!« se je ujezil pater Joahim.
»Star sem, in razburjenje mi škodi,« se je obrnil prior Silverij do patrov »prepuščam patru Joabimu. da vodi zborovanje.« Obrnil se je in s počasnimi koraki se je bližal vratom.
»Tudi jaz nimam ničesar ve* opraviti z vami«, je menil Ivan in krenil proti izhodu.
»Držite ga!« je zapovedal pater Joahim in že sta ga prijela Caharija in Anzelm vsak na eni strani ter posadila nazaj na stol.
Prior Silverij je stopil sključen skozi vrata na hodnik, v refektoriju pa je vladalo nepopisno razburjenje.
Nadaljevali so preiskavo.
Tiho je sedel Ivan in ni odgovarjal na nobeno vprašanje.
»Odvežem ti jezik!« je zagrozil pater Joahim in se zlobno nasmejal. »Pokliči dva brata, da ga zvežeta in potem doli ž njim v mučilnico!« je zapovedal pater Joahim Anzelmu.
V brezmejni grozi so se razširile Ivanu oči, skočil je s stola in botel pobegniti, a že so ga zagrabile zopet trde pesti in tiščale nazaj na stol, »Vragovi ste!« je kriknil v obupu« Joahim pa se mu je zlobno smehljal.
tjospodov dan! Po cerkniški kotlini so plavali svečani glasovi uedclj-i«>kih zvonov. Iztrgal je veter zamolklo donenje velikega zvona v farni cerkvi iz brnečpga valovanju in ponesel je je gori v temne gozdove v *as divjačini in iz Moveske družbe pre^rna-
Tii na-
pori Javoru ikom na Debelem kamnu se je vselilo nestrpno pričakovanje. Zdaj je prišel Ribič, zdaj eden njegovih sinov pred hišo pogledat na ozko stezo, ki je vodila iz doline *kozi jfosto lesovje k lovčevi bajti.
: Za nobeno rabo ni več«, je zmajeval stari Ribič z glavo in jjogledal čez rob skale. »Odkar je Ivan odžel, ne prime za nobeno delo več; kakor začarana je, cele dneve presedevH na skali. Kaj bo, kaj bo, Če se ji ukoreni-nijo take neplodne misli / Skoda dekleta«, je modroval naprej, »dobra gospodinja bi bila, kakor njena rajna mati ,— da bi vsaj Ivan spoznal to nevarnost. Rad ga imam sicer, kakor ^svojega sina, in vendar ga moram
opozorili, uaj ue hodi k nam. � koda bi bilo dekleta, da bi se zatelebalo v njega. Opozoriti ga hočem .duhoven je in me bo razumel.«
Med tem, ko je modrovat stari Ribič tako sam pri sebi, je sedela Re-zika visoko gori aad kočo na bkali in stermela v dolino proti Cerknici. Presedevala je tu po cele dneve in se ozirala po poti, ki vodi med Cerknico in � teberkom. In vselej, če je zagledala samotnega potnika, ji je začelo toJči srce hitreje. Kakor drobne piči-ce so bili videti popotni ljudje in vendar si je domišljala Rezika, da ji mora razodeti trepet njenega srca ?*ri-hod ljubljenega Ivana. Meglilo ji je pred oemi od napornega gledatija in zalile so se s solzami. Segli m ji odtrgani glasovi cerkniškega zvona v dušo in vzvalovil je obup. Roke stis-nene ob prsi v srčni boli.ki jo je občutila, kakor telesno bolečino, je sedela nepremično na skali in solze so ji dr-čaJe iz teranoobrobljenih oči po licih na sunkoma se dvigajoča nodrija. Sedmi dan že je tekel, odkar je vzel Ivan slovo. Sedmi dan, in še vedno nobene vesti! Tesno ji je bilo iu nemir ji ni dal počitka, — gor in dol je začela hoditi na robu skale, izprva počasi in namišljeno, čedalje oolj pa je pospešila korake, kakor da boce prehiteti čas, ki se je vlekel tako leno in počasi. .
Na robn goada pod skalo je stopil
lovec .Juri iz temnega igličevja. Počasi jc stopal T>o poti in sc ustavljal, kakor človek, ki .>e obotavlja iti naprej in ki bi se najraje vrnil od koder je prišel. Pa že ga je zapazilo oko Rezi ke. Prestrašena je postala za hip in se obirala po poti, potem pa je hitela prišleeu naproti vsa v strahu kaj izve in vendar tudi polna vese! *ga upanja. Lovec je bil tu. Ivan ne more biti daleč, morda se je zamudil ua poti, morda urejuje njih zadevo na � teborškem gradu.
»Kaj prinašaš, ljubi oče Juri i« je zaklicala z zvoki m glasom, ko se je približala lovcu.
Nemo je odkimal lovec z glavo, »i se mu dalo govoriti, tiščalo ga je v grlu, težko je požiral sline in z odprtimi ustmi je gledal s povešeno glavo v tla, kakor bi bil on kriv strašne novice, ki jo je prinašal.
»Kaj je? Kjo je Ivan?« je ponovila Rezika svoje vprašanje.
Le h težavo ji jo odgovoril Juri in hotelo ga je zadušiti, ko je izprego-voril: »Grozno je, neverjetno grozno ! v
»Ivan?« je vzkliknila Rezika v obupa jočem vprašanju.
Samo pokimal je lovec, odgovoriti ni mogel, težka solza se je utrnila na njegova razorana lica.
Govori Juri!« je velela ona zapovedujoče in oči so se ji svetile sovraž-
no, kaker da hoče dolžiti J u rja nesreče, ki se je zgodila Ivanu.
»Kaj je7c se je oglasil sedaj tudi starejši Rezikin brat, ki je prišel po poti, obložen s težkim srnjakom.
»Govori!« je zakričala še enkrat Rezika in potegnila z vso močjo utrujenega lovca na kup kamenja.
Tedaj je premagal Juri svojo slabost in začel je pripovedovati.
Zmedena je bila njegova povest. Pripovedoval je zdaj o svojem potovanju z Ivanom, zdaj kar je slišal sam v samostanu ob Bistri, zdaj zopet je pripovedoval, kar mu je pravil njegov prijatelj mlinar.
Dva dni je. čakal na Ivana prt mlinarju in ker ga le ni bilo, je šel v samostan vprašat po njem. Pozvonil je pri očetu vratarju. »Kje je moj gospod /« ga je vprašal. »Tvoj gospod?« se je začudil debeli vratar. »Kateri gospod?« »No saj veš, častiti oče, pred dvema dnevoma je prišel, Ivan � te-berški.« Aaa jo odprl menih usta in ga pogledal po strani. »Ivan � tsber-ški ni bil v samostanu, pravijo, da so ga videli v cerkvi, v samostan pa ni prišel.« Pristopil je drug oče krrtnzi-jan, »Po kom sprašuje?« je v prasak »Častiti oče, po I vam u Steberskem«, je ponovil lovec. VTi si prišel ž njim?« ga je vprašal pater. »Spremil sem ga,« je odgovoril Juri. »Aaa« se je začudil menih in pogleda) odeta vratarje, ta pa Je dajal rasUčM zna-
menja. »Tega ne boš videl več,« je menil menih. Potem pa sta se začela oba patra kregati in sta se zmerjala v latinskem ali nemškem jeziku. Jn-ri pa, ki se mu je zdelo to obnašanj* sumljivo, jo porabil priliko in izginil. � el je nazaj k mlinarju in mu povedal, kar je doživel.
Ni bil še dolgo pri svojem prija telju in Je ravno imel nekaj opraviti med vrečami, ko so vstopili oboroženi samostanski hlapci pod vodstvom onega patra, s katerim je bil govoril Juri pri vratarju. »Zapomni si. mlinar,« je dejal njegovemu prijatelju, »uekdo hodi tu okrog in išče Ivana Steberžkega, ki ga imamo zaprtega v samostanu, ker je velik čarovnik.< Tistega kmeta, ki ga je pripeljal to sem, pa moramo na vsak način tudi dobiti. Potem mu bomo že zavezali jezik. Ce pride k tebi, zadrži ga in pokliči naše hlapce. Veliko zaslugo si pridobiš za sveto cerkev!« Zaloputnil je menih vrata in roži jaje z orožjem so odšli hlapci.
»2e vem«, je godrnjal mlinar ko so odšli »ladnjič so spravili pri meni tudi mlado dekle. Prišli so je petem iskat in čez teden so jo izvlekli ir, Ljubljanice.«
Jurja je skril potem mlinar noo^ streho. Popoldne pa je priiel aopet orni menih s hlapci in odpeljali so mlinarja a seboj v samostan.
Pod večer se je vrnil mlinar, pa :akšen je bil! Pijan, da se je opotekal od enega konca v drugi in povaljan in blaten! Napili so ga v samostanu. sVeš Juri,« je začel pripovedovati, »prisegel sem, da u« bom nikoli nobenemu nič povedal. Pa taka prisega ne velja nič, Se držiš z drugo roko figo. Kaj ne, da ne velja?« »Seveda ne velja«, mu je odgovoril Juri, »no in kaj ste imeli v samostanu 1 »Ne vem, če ti smem povedati« se je obotavljal mlinar, a s časom je vendar prišel z besedo na dan.
Ko je prišel mlinar v samostan, je moral najprej priseči, da ne bo nikdar nikomur pravil kaj se bo godilo v samostanu. Potem so ga peljali menihi v klet. Glohoko so vodile stopnice, zdaj je moral iti na desno, zdaj na levo, nazadnje so mu zavezali oči in ga obračali v krogu, tako da se mu je začelo vrteti v glavi. — V prostoru, kjer je bilo temno kot v rogu so mu ukazali, da naj zazida < kno, ki je vodilo na hodnik in pa vrata do polovice. Vse je bilo pripravljeno in lotil se je dela pod nadzorstvom dveh menihov. »Bog te kaznuje, Se Izdaš
najmanjšo malenkost a tem, kur delaš«, mu je grozil eden. »Lep jx'st bo to,« se je norčeval drugi. »Molči«, ga je posvaril zopet prvi kart uzi jan. Mlinar pa, ki je bil obenem samostanski zidar, pa je zidal in zidal in skladal kamen na kamen. Okno je bilo zazidano vrata >.o se ožila. »Le delaj, delaj!« ga je priganjal prvi menih. »Plačilo ne izostane je obljubljal drugi, »za cerkev delaš in za vero. Stotero ti bo povrnjeno tvoje bo-goljubno delo.«Nosili so mu fratri vina in jedi in začelo se je mlinarju vrteti po glavi. Samo ozka špranja še je ostala v zidu, kjer so bila prej vrata. »Nehaj,« so mu ukazali menihi in ga odpeljali z zavezanimi očmi na drug konec kleti, kjer je zopet ostal pod nadzorstvom dveh menihov.
Po širokem hodniku pa se je čez kratek čas začulo glasno petje, vmes pa je bilo slišati rožljanje verig in zdelo se je, kakor bi se kdo prepiral z menihi. Prišli so na oni konec, kjer je bil zazidal okno in vrata. Za trenutek je zavladala grobna tišina po kleti, potem pa je slišal patra Joahima, kako je nekaj glasno pripovedoval* vmes pa mu je nekdo kričeč ugovarjal. Zopet je utihnilo po kleti in potem se je začulo zmedeno govorjenje in psovanje, kakor bi se bili menihi stepli med seboj. Glasno jih je slišal preklinjati in upirali so se ob nekaj težkega. »Potegni za verigo!« je vpil eden »Izpodnesi mn nogo!« je kričal drugi. »Grize tudi še, ta hudič!« »Daj mu po roki!« Tako so klicali vsi
vprek in se i uvali po kleti. Končno so menda opravili in priklicali so zopet mlinarja. Zazidati je moral špranjo, ki jo je bil pustil pri vratih. Roke so se mu tresle pri njegovem delu in pot mu je sta i na čelu. In kadar se je zganilo v kleti, je zapel menihov kor. Vendar pa je razumel mlinar toliko, da je notri v kleti nekdo priklenjen in klical je v eno mer Realko in preklinjal in psoval menihe, ki so peli zttnaj na hodniku svete pesmi.
»To je brez dvoma«, je končal Juri svoje pripovedovanje »zazidali so Ivana.« Počasi in boječe se je ozrl na Rcziko in tudi njen brat jo je pogledal.
»Rezika!« je zakričal mladi Ribič in jo stresel za ramena. »Rezika, kaj ti je?«
Nemo in topo je zrla Rezika pred se v nedoločno daljino. � iroko 30 se ji odpirale oči in v odprtih ustih so se ji penile sline. Groza je šinila v lovca, ko je pogledal v njen obraz.
Strašno je zatulila Rezika in skočila kvišku, prste je zarila med črne kite in s kratkim sunkom si jih je razmrsila in napol razpledla, da so valovili gosti vranji kodri čez njena ramena. In prodno jo je mogel zagrabiti njen brat za roko, je stekla kakor srna po ozki stezi navzdol in izginila med temnimi smrekami.
Na Steberškem gradu m imeli važno posvetovanje.
Zbrali so se tu Rauber s svojim centenarjem, majhnim možicem s kr-mežljavimi očmi, ki je bil na Hasber-ški graščini za sodnika. S seboj je bil privedel Rauber še tri gospode. Bila sta to dva brata Palmberga z graščine v Lokah blizu Cerknice, tretji pa je bil župnik Jovo. Sedeli so krog težke mize v pritlični dvorani � tcber-škega gradu.
»Rečem vam, tla je najbolj pametno, če pokličemo dva kmeta, podložnika � teberškega posestva,« je razlagal Rauber Elahu.
»To bi še manjkalo!« se je jezil K lah »da mi moji »kmeti nasprotujejo še pri posvetovanju!«
»Pokličimo koga iz Grahovega,« je svetoval župnik Jovo.
»Jaz pa pravim, da morata biti dva kmeta, ki sta podložna � teberški graščini«, ga je jezno zavrnil Rauber. »Treba je bilo te pravde! Ce pa že mora biti, pa hočem, da sodijo tudi oni, ki so prizadeti. Ko bi imeli Ivana � teberškega tu, bi bilo drugače, tako pa nesrečneži nimajo nobenega zagovornika.« '
»Nesrečneži!« se je nasmehnil Jovo in pljunil na tla.
»Rad bi vedel kaj je z Ivanom,« je nadaljeval Rauber. »Čudne stvari se govore o samostanu ob Bistri.«
»Greh je razširjati take govorice«, se je razsrdil župnik Jovo. »Najsvetejši ljudje so kartuzijani in vse govorice, ki gredo o njih je raztrosil sam hudič, da bega ljudi in jih prešlem. Greh je poslušati take govorice
in neodpustljiv greh stori, kdor to verjame, hudiču pa je zapadel, kdor širi te vesti.«
»Ne razburjaj se, Jovo«, se je vmešal mlajši Palmberg. »Po mojem mnenju pa je najbolj pametno, če pokličemo b krvosodni pravdi dva kmeta � teberške graščine.«
»Večino imamo, gospod Elah«. se je obrnil Rauber do gospodarja, »vam pa prepuščam, da izberete kogar hočete.
Sestavilo se je krvotiodno sodišče. Predsedoval mu je Rauber kot pravdni gospodar vse okolice, njemu ob strani je sedel njegov centenar kot izveden sodnik in potem so prišli pri-sežniki kot prisedniki in presojevalci krivde obtožencev. Elah, kot gospodar je bil prvi, drugi in tretji sta bila oba Palmberga in potem sta bila pri-sežnika še dva podložnika � teberške graščine, kmeta Andrej in Gorjan, ki se nista bila udeležila kmetske vstaje. Župnik Jovo je sedel kot priča med sodniki. Cerkvena postava mu je branila udeleževati se posvetovanja ii sodbe, vendar pa ni hotel zapustiti sodne sobe, ker se je bal, da se pravda sicer ne konča tako, kakor je hotel on. Nikdo mn ni branil udeležiti se zasliševanja, ker so si bili sodni gospodje vsi med seboj prijatelji in ket je vedel tudi župnik Jovo na avit način utemeljiti svojo prisotnost.
iahko se zgodi, da potrebujete duhovnega sveta,« se je obrnil na Rauberja in sedel k oknu od koder je bil ra-zgled po Cerkniški kotlini.
Začelo se je zasliševanje prič. Drug za drugim so prihajali v dvorano kmetje in hlapci, kmetice in otro-< i. Izprašava 1 jib je Rauberjev cen-renar in si delal opazke. Izpraševal ,iib je v nemškem jeziku in Celestin, ki je opravljal tedaj jx>sel tolmača, jim je prestavljal vprašanja in razložil njih odgovore. Redko le je posegel � vmes Rauber sam, ki je edini razumel nekoliko kmečko govorico.
Dognali je bilo treba, da so obtoženi kmetje čarovniki in nevarni obstoju svete cerkve. Obtežilno so odgovarjali hlapet, razbremenilno so govorili kmetje. Zmedeni in negotovi, deloma pa tudi � kodljivi za obtoženec bili odgovori ženic in otrok. Ko je bilo zasliševanje prič končano, se je začelo izpraševanje obdolžencev. Prvi je prišel na vrsto ogljar Tomažek.
Ves sključen in z rdečimi, globoko vdrtimi očmi, jc pristopical za hlapci, ki so ga vlekli okovanega v močne verige za seboj, pred sodnika.
»Usmili se, gospod,« je prosil Tomažek obrnjen proti gospodarju Elahu. »Polovico denarja, ki sem ga hranil za svojo dušo, vam dam. če me izpustite« in hotel je poklekniti pred grašeaka.
»Predrznost nesramna!« je za-rohnel nad njim gospod Elah in starec se je prestrašil tako, da mu je začela šklepetati spodnja ustnica.
»Pomirite se,« je prigovarjal Rauber Elahu in dostavil skoraj osorno »varovati moramo dostojnost sodišča.«
»Ali priznaš, da si se shajal a čarovniki na Slivnici in da si zasmehoval z zraka sem, ko si jezdil na dolgem drogu, Elahove hlapce, ki so t« prišli iskat« ga je vprašal eenteimr in raztolmačil mu je vprašanje Cele-
s^n- * ^ -1
»Jaz na drogu t« mu je odvrnil
Tomaže'k »blede se ti pač, gospod Celestin.« . •! ...
»Priznati moraš«, je tolmačil naprej Celestin, »če nočeš izkusiti vprašanja na natezalnici.«
»2e tedne me imate tu, m vsak mi prigovarja, naj priznam, jaz pa ne vem kaj bi priznal. Nisem moril, nisem kradel, še redko sem preklinjal, svojo gosposko «em spoštoval m sem ji odšteval vedno pošteno deseti-
no. Ni dobro za nas preproste ljudi, da bi se stavili gosposki po robu, vedno sem bil poslušen, kaj hočete še od mene? Vem, dobro vem, — denarji vam dišijo! Polovico vam dam, če me izpustite, druga polovica bo za mojo dušo.« V tem hipu je zagledal Svetega .Tova in žarek upanja je prešinil njegova lica. »Priča si mi častiti gospod župnik, da imam denar, da se lahko odkupim.«
»Ne vem nič, sanja se ti najbrže Tomaž,« je odvrnil Jovo.
»Pri spovedi sem ti povedal.«
^Kar se govori pri spovedi, o tem kot človek ne vem ničesar,« je mirno odvrnil Jovo in se naslonil na rtkno.
»Nam odgovarjaj!« se je zadri nad Tomažkoni krmežljavi centenar. »Ali si hodil na sestanke vešč in čarovnikov?«
»Ne bodi bebast, gospod Celestin,« je odgovoril Tomažek tolmaču, in Celestin je verno prestavil centenar ju odgovor.
»Tretjič stavim na - te slovesno vprašanje, ali si hodil na sestanke vešč in čarovnikov, 'kakor to vedo priče, ki so pod prisego izpovedale. Tretjič te poživljam, da priznaš svojo krivdo sicer . . .«
»Pričei Kake priče? Lažnjivci in obrekovalci sol« se je razburjal Tomažek.
»Tiho!« je zarjovel gospod Elah: »Kdo so priče, to tebi nič mar!«
^Tretjič te poživljam«, je nadaljeval centenar mirno, »da priznaš svojo krivdo, sicer sem primoran staviti na tebe to vprašanje v mučilnici.«
»Kaj je to, gospod Celestin 1« je vprašal Tomažek, »kako naj odgovorim, da se gospod Elah ne bo drl tako uad menoj l Zlagal se nisem še dostikrat v svojem življenju, kako bi mogel priznati potem nekaj, o čemer niti ne vem kaj je.«
In Celestin je prestavil oglja rje v odgovor centenar ju.
Slovesno se je dvignil centenar s svojega stola.
»Na trikratno opominjanje«, je dejal, »je ostal trdovraten in si ni hotel olajšati vesti s priznanjem. Primoran sem vprašati 1 obdolženca v mučilnici. Odvedite ga nazaj in pripravite ga za vprašanje na natezalnici!«
Zagrabili so hlapci Tomažka in suvajoč ga so ga tirali iz dvorane.
»Zdi se mi,« je povzel besedo Rauber, »da je ogljar nedolžen, da celo bolj nedolžen, kakor nas eden. Mi vsi vemo. kako more vplivati peklenšček na Človeka, Tomažek pa očivid-110 niti tega ne ve.«
»Ni tako, gospod Ranber«, se je oglasil sveti Jovo pri oknu, »in greh je misliti tako. Sicer pa je sam priznal že napol, da je v zvezi s paklen-ščekom. Ponudil vam je denarja, bi
vi vsi veste dobro, da ogljar ne more imeti denarja.«
»Ponudil je polovico tega kar ima« je ugovarjal Rauber. »mnogo gotovo ne bo.«
»On pa se je delal, kakor bi imel veliko bogastvo« je trdovratno trdil J ovo. »Od kod naj ima Tomažek, ki je živel svoj živ dan v uboštvu, zdaj naenkrat zlato in srebro, če bi ne upa? na hudičevo pomoč.«
»Talko je«, se je oglasil Elah.
»Meni pa se vendar ne zdi tako«, je pripomnil zopet Rauber.
»Glasujmo!« je odločil centenar. In oddali so glasove o vprašanju ali taji Tomažek s pomočjo hudiča ali pa je res, kar trdi.
»Hudič mu je narekoval, kako naj odgovarja«, se je razvnel župnik Jovo, »in greh, smrten greh stori, Mor tega ne verjame.«
»Jaz sem prepričan, da taji s pomočjo hudiča«, je odgovoril prvi Elah, »in moja podložnika morata glasovati z menoj. Celestin raztolma či to tem zarobljenim ljudem!«
»Reči morate, da je res, kar je potrdil — gospod!« jih je nahnilil Celestin.
»Oreh je, oe ne rečete, da je res!<. je a povadignjenim glasom aaklicaf Župnik Jovo, in kmetje so prikimali.
»Res je!« je rekel Andrej.
»Bes je!« je strahopetno pritrdil Oorjan.
»S hudičevo pomočjo!« sta pritrdila tudi oba Palmberga.
Moj glas potem ne zaleže«, je menil Rauber, »vendar pa nisem prepričan. Sploh pa se mi zdi, da ni prav, če se vmešavaš ti, župnik J ovo, v naše glasovanje!«
»Kadar je cerkev in vera v nevarnosti, je to moja sveta dolžnost, sploh pa si imel tudi ti priliko, da si povedal svoje mnenje. Zmagala je --erkev in pravica!«
Ni še končal župnik Jovo in hotel '^e na široko razplesti voje utemeljevanje, da je upravičen vtikati se v postopanje krvosodne pravde, ko se je začulo pred vhodom v dvorano kričanje in prerivanje.
»Celestin, pogledat pojdi kaj je ie zopet!« je osorno za povedal gospodar. V tem trenutku pa so se že odprla vrata in v dvorano sta pridrvela dva hlapca prestrašena in vsa ble-la ter se zatekla k župniku Jovu.
»Čarovnica! čarovnica!« sta po-oavliala v eno mer. »Pomagajte, pre-lastiti gospod! Vse nas pogubi ve-~^ča!«
»Kakšna vešča?« jc vprašal Ranber mirno. Tedaj pa so se odprla vrata v drugo na stežaj in pritekla je v sobo Rezika z odprtimi lasmi in razgaljenimi prsi. V cunjah je viselo od nje krilo in obraz je bil ves zamazan in marogast. Strjena kri se je držala njenih lic in umazane proge so črtale pot solza. Zakadila se je vsa besna v gospoda. Elaba, s prsti mu je segla v goste lase, pljunila in u je v obraz in vlekla ga % vso močjo k sebi. S krepkimi svojimi pestmi se je branil Elah njenega napada, sunil jo je s pestjo v prsi, da je odletela na drugo stran in naravnost pred župnika Jova.
Zakričala sta oba hlapca, ki sta se skrivala za Svetim Jovom, in zbežala sta iz dvorane, župnik Jovo pa je padel na kolena in razprostrl roke: »Resi.me, gospod! Libera me, domine!« je klical na vso moč.
»Čarovnica, vešča sem!« je vpila Rezika: »Ivana mi dajte nazaj! Zazidali ste ga v samostanu! Čarovnica sem!« je vpila in suvala in pljuvala na kleceeeira župnika. »Tudi ti si ga zazidal! Oči ti izkljnjem in jezik ti iztrgam!« M
»Libera me, domine!« je kričal župnik Jovo in se valjal na tleh, zraven pa je delal z roko križe proti zbesneli deklici.
Vzravnala se je Rezika in s no-vzdignjeno glavo in hres^im glasom je zakričala med sodnike, ki so se plaho zbrali na dragem koncu
dvorane. »Hudič je moj bog, — boga ni, — na Slivnici . me čaka glavar vseh peklenščekov, da mu pripeljem Ivana, ki ste ga vi zazidali, nad vas pa pošljem lakoto in kugo. Čarovnica sem!< In zopet se je lotila preklinjajoč nesrečnega župnika Jova. Tedaj pa je pristopil od zadaj Ranber, prijel jo je kakor medved krog pusu in položil po tleh. Ni se zmenil za to, da ga je opraskala in opljuvaJa, prekrižal ji je roke in jih zvezal z vrvjo, ki mu jo je podal eentenar.
»V mučilnico z njo! Na uatezni-co z veščo!« je kričal Sveti Jovo. ko se je pobral s tal in videl, da je Rauber deklico premagal.
»V mučilnico!« so vpili Elah in oba Palmberga.
»Zaslišati jo moram prej« je menil Rauber.
»Priznala je, izvedeti pa moramo vse! V mučilnico!« je vpil Jovo in prišepal do Rezike. Dva koraka od nje se je ustavil in ji pljunil v obraz.
»To je podlo!« se je ujezil Rauber. »Prej si se zvijal in klical boga in vse svetnike na pomoč in zdaj pij u ješ na zvezano žensko, ki se ne more braniti in je povrhu najbrže zblaznela.«
»Čarovnica je in sovražnica Vsemotročnega!« je odvrnil Jovo.
»Dajte mi Ivana!« je prosila Rezika. »
»V mučilnico z njo!« je vpil Jovo in »v mučilnico!« so zahtevali Elah in oba Palnrberaja.
Obveljalo je, kar je zahteval župnik Jovo. Dva hlapca sta odvedla Reziko iz dvorane.
IX.
Osem križev je bilo postavljenih ob bregu Cerkniškega jezera na kraju, kjer se je videlo daleč po Cerkniški kotlini. Iz neotesanih suhih smrekovih hlodov so bili zbiti, štirje visoki in močni, štirje pa manjši in iz šibkih mladih smrek. Krog 'križev pa je bilo nastlano suho vejevje in listje iu praprot in zložena so bila ob vznožju križev velika bukova drva v mogočne grmade.
Celi dan že je prezvanjalo po vseh cerkvah in kapelicah, 'kar jih je bilo raztresenih ob severnem bregu jezera. Mnogo odličnih gostov je bilo tedaj v dolini in na važno opravilo so se pripravljali.
Plaho so gledali kmetje izza pol-zaprtih lin na mimo prihajajoče. � klepetajo z zobmi so prosede vale stare ženice ob ognjiščih in s tresočo roko so si brisale solze, ki so jim stopale vsak čas v oči. Ves dolgi dan so se pripravljali gostje na svoje opravilo po cerkvah in kapelicah, ko se je pa nagnil popoldan k večeru so se zbrali na � teberški graščini.
Zadnji solnčni žarki so obsevali vrb Javornika. — Utihnilo je zvone-nje po vsi dolini. Kakor izumrta je mirovala vsa dolina, le pod križi ob robu jezera je bilo življenje.
Gospod Elah s svojo ženo in odličnim spremstvom je zasedel klopi, fci so jih bili postavili krog križev po travniku. Bil je v njegovem spremstvu Paradajzer in vicedom Herten-felser. Prišla sta oba Palmberga in gospoda iz Loža.. Z vsemi pa je prišlo še veliko spremstvo oboroženih hlapcev, zakaj časi so bili nemirni in ljudstvo krog � teberške graščine ne. zadovoljno in nezanesljivo.
V kapelici na Križni gori se je oglasil zvon, iz visokih vrat Steber-ste graščine pa je stopil s počasnim korakom hlapec Hasberške graščine z malim banderom gospoda Rauber-ja, ki jc imel krvno pravdo po vsej okolici. Za njim je stopil iz veže :nal oddelek oboroženih hlapcev in sledil mu je z visokim črno zakritim križem cerkovnik cerkniške cerkve. V dolgem sprevodu s. sklonjenimi glavami, oblečeni v bele kute, so mu sledili kartuzijani iz Bistre, za njimi pa so prišli, obkoljeni od vojščakov obsojenci. Zaključil je sprevod Sveti Jovo z mogočnim križem v roki in na njegovi levi strani je korakal eentenar, sodnik iz Hasberga.
Svečano so donele molitve kar-tuzijanov v večerni mir, s Križne gore sem pa so plavali glasovi malega zvona čez jezersko plan. Oglasili so se zvonovi na Grahovem in no vsej dolini. Bližal se je sprevod morišen.
Zgrozili so se obsojenci, ko so zagledali pred seboj iz grmad grozeče križe. Kakor besen je začel trgati Drganec ob svojih verigah, vrgel se je obupan po tleh in bil krog sebe z nogama, da se hlapci niso upali do njega. Vpil je, da je pretresalo živce celo krvi vajenim vojščakom. Slednjič so ga vendar obvladali, vtaknili so mu v usta železno hruško, da ni mogel več s svojim vpitjem motiti pobožnih kartuzijanov v njih molitvi. Topo je zrl pred se ogljar Toma-žek. Na glavi je imel visoko krono iz trdega platna in na njej je bilo v kričečih barvah naslikano z neokretno roko kako odpira hudič žrelo in hoče požreti od strahu sključenega starca, ki skuša še v zadnjem trenotkn skriti vrečo denarja. Vedno se je obračal Tomažek nazaj proti Svetemu Jovu: »Ne pozabi na mojo dušo« ga je spominjal, »denar veš kje leži zakopan.« Župnik Jovo je molčal in privzdigoval veliki bronasti križ: »Ne pel ji nas v skušnjave!« »Denar je za mojo dušo, ali slišiš sveti, dobri, ljubi gospod, za mojo dušo!« je tarnal Tomav lak in se opotekal, kar ga je sunil
hlapec pod rebra. »Libera nos a malo!« je odgovoril Jovo. Kakor da ga trese mrzlica je korakal zraven To-mažka Cekon z napol zaprtimi }črai in težke solze so se mu utrinjale na lica.
Zadnja v sprevodu je bila Rezi-ka. Pa to ni bila več Rezika od nekdaj. Srepo so gledale njene oči, usta je imela široko odprta in v dveh curkih ji je tekla kri na razgaljene prsi. Odrezali so ji bili jezik na povelje župnika Jova, da ni mogla izdati, kar je vedela o Ivanu. Na ostriženi glavi je imela tudi ona visoko krono iz trdega platna in na nji so bili naslikani z neokretno roko nesramni prizori. Grgrajoči, skoro živalski glasovi in njen v grozi spačeni obraz je pričal o njenih nečloveških mukah. Zasmejala se je, ko je zagledala pred seboj visoke križe, grozeče iz širokih grmad, zasmejala se je in nov curek penaste krvi se ji je ulil iz ust, zasmejala se je, a njen smeh se je glasil kakor rjovenje na smrt zadete živali in lice se ji je spačilo v blaznem strahu.
Dospeli so na morišče. Kakor na povelje so planili hlapci po obsojencih in jim potrgali obleko raz telesa, v drugem hipu pa so jih že tndi postavili pred križe. Drugega za drugim ho vzdignili, roke so jim vpogni-li nazaj črez preenice in svezali na krbtn. Se noge so jim privezali ob
pokončno drevo in notam so odstopili.
Utihnile so molitve kartuzija-nov, preglasnih so zvonovi po cerkni-ki kotlini, umrli so zadnji glasovi vsenaokrog, le obupno i h ten je in zamolklo grgranje se je glasilo od križe v sem.
Prvi se je vstopil pred zbrane centenar s Hasberško graščine ter prečital s svečanim glasom obsodbo nesrečnikov na smrt na grmadi. »Ce-kon, Diganec, ogljar Tomaže k iu Be-zika Ribičeva so očiti čarovniki in vešče, kar so priznali tudi na vprašanja v mučilnici. Obsojeni so jk> krvni pravdi gosi>oda Rauberja, da Očisti živi ogenj svet njih grešnega in bogokletnega početja. Obsojeni pa so na isto smrt še stari Ribič, njegova oba sinova in njegova, druga hčer.« Hlapci, ki so stali pod križi, so pritrdili na vsak manjši, doslej še prazni križ, po en list z imenom enega obsojrnca. »Vsak, ki jih sprejme pod streho« je nadaljeval centenar, »zapade isti kazni. Brez pravde so in prosti, da jih sme nekaznovan ubiti vsak, ki jih sreča.«
Za centenarjem 6e je oglasil pater Joahim iz Bistre. Prečital je najprvo bulo papeža Inocenca VIIL, ki se prične z besedami »Summis de*i-derantrs affectibus« in v kateri za-noveduje, da morajo duhovniki zasledovati, preganjati in uničevati vesce
in čarovnike. Začele so se potem molitve, klanjali in križali so se kartu-zijani, padali so na kolena in zopet vstajali, hodili na desno in se vračali na levo, škropili so z vodo zdaj grmado, zdaj gledalce, zdaj zopet sami sebe, obračali so se proti vsem štirim vetrovom in razprostirali roke kakor k objemu, zraven pa so peli, govorili ali mrmrali molitve in reke, premolknili pač tudi za par trenot-kov, kakor bi se hoteli poglobiti v svete misli, potem pa v mogočnih akordih zastavili zopet s pesmi je, ki se je končala z gromovitim:
»Libera nos a malo.« —--
»Turki!« so vpili bežeči kmetje, ki so drli proti � teberški graščini.
»Turki prihajajo!« je naznanil poten jezdec, ki je prisopel med zborovale«. »Za retami so mi na brzih konjih. Od Snežnika sem me že pode. Takoj morajo priti!« Okreuil je konja, zasadil mu ostroge, da se je začela vzpenjati izmučena žival in v diru je izginil na poti proti Grahovem.
Umolknile fo molitve kartuzija-* nov, plaho so s;« spogledavali oni, ki so še pred trenutki hladnokrvno zrli na muke svojih ubogih žrtev. Vse misli so bile pri preteči nevarnosti, pozabljeni so bili čarovniki in strah jim je bil zaoisan na bledih obrazih.
kartuzijani in gospoda, ki so se še pred trenutkom oblastno šopirili in se naslajali ob mukah kmeta, so bežali proti gradu, da zasedejo brze ko^je in odneso vsaj golo življenje pred krvoločnimi Turki.
»Zažgite!« je za povedal §veti Jovo hlapcem in iztrgal enemu gorečo bakljo iz rok ter jo porinil v grmado. Zloben nasmeh je igral krog njegovih ustnic ko so za ječali napol onemogli obsojenci na križih, potem pa je z brzimi koraki šepal za pobeglimi.
Krvavo je 6vetila goreča armada čez jez?ro. Utihnilo je ječanje, le prasketanje ognja je motilo svečani večerni mir.
Ustavila se je četa turških konjenikov pred grmado.
»Taki so ti psi!« je zagodrujal star sivolas beg in pogladi! konja po vratu. »Nobenega prizanašanja njim, ki so hujši od zverine!« se je obrnil proti svojim vojičakom.
»Kakor hočejo sami,- tako storimo mi z njimi« mu je odgovoril mlad voiščak in tlesknil ob svojo krivo sablja
»Naprej!« je z*povedal stari beg in od ta ha H so jezdeci ob obrežju proti OeAnici.
[[Kategorija:Emil Vodeb]]
[[Kategorija:Slovenski narod]]
[[Kategorija:Podlistki]]
[[Kategorija:Dela leta 1911]]
| |||