Wikivir

Glagoljaš Štipko: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4:
| izdano = 1912
| dovoljenje = JL-staro
| obdelano = 23
| opombe = ureja Maja
| vir = Razne povesti, 1912, str. 97, [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-3UDQWKRR dLib]
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15}}
 
==I.==
 
<poem align=right> ::Čreteški gospodje delajo v županiji
Zagrad težave cerkvi.
''Zahn, Cod. Fris. 191, fol. 6 in 7.''
 
::Brižinski škofje so posedali županijo
Zagrad z 28 vasmi v okolici trga Gotnega brda.
''Zahn, Cod. Fris. Nr. 241, l. 44—55, odd. »Liber praedialis in Marchia«.''
 
::Zakonik »Saško ogledalo« obsega
nekaj stavkov, ki so vsekako polni
protislovij in nespametni ali se celo upirajo
naravnemu pravu.
Emil Michael, Geschichte des deutschen Volkes im 13. Jahrhundert, str. 298. </poem>
 
''Emil Michael, Geschichte des deutschen Volkes im 13. Jahrhundert, str. 298.'' </poem>
 
Tam gori na Krtinvrhu, doli pod vasjo, na zeleni grivi, pod belo-rdeče cvetočo črešnjo, je slonel Fric, čreteški gospod. Slonel je na malem, turškem konjiču, ki je stal nepremično poleg črešnjevega debla in zrl tja doli po dolini. Njegov gospodar pa je gledal tja gor črez gorski greben na sivo, staro zidovje, svoj rojstni dom. Leva noga mu je slonela na desni, ob petah pa so se blesketale srebrne ostroge. Usnjate golenice, lepo nabrane na gube, so se potezale tja gor do kolen, na prsih se je lesketal srebrn, z zlatom obdelan oklep, ob ramah pa mu je visel modro-zelenkast plašč. Šlem je držal v levici, sloneči na sedlu, z desnico pa je trgal belo-rdeče cvetove raz vejo ter jih pritiskal na nosnice. Dolgi, plavi lasje so se mu vsipali po tilniku, rdeče ustnice so kazale nekoliko grenak, pa drzen nasmeh. Zagorela lica so razodevala krepkost in utrjenost, šilast nos se je dvigal nad rmenimi brkami, in izpod belih obrvij so modre oči sijale tja v spomladni svet tako živo, pa zamišljeno. Čreteški vitez je bil mož pri tridesetih letih.
Vrstica 86 ⟶ 85:
»Ali ni res, Libenštajnar? Moj stric ima dovolj imetja od doma, ima lep vikarijat in mu je že svetokrižka župa zagotovljena, ta moj prijatelj Štipko pa nima drugega kakor da je posvečen na naslov brižinskih škofov in da pobira tista zrna okrog kmetov in tiste piščance okrog kmetic. To vendar ni pravica?«
 
»Nikakor ne, milostivi gospod! Naš dobri oče Štipko zasluži kaj boljšega. In bode tudi sprejel, ako mu jaz preskrbim boljšo nadarbino, kaj ne da, oče Štipko ?«
 
Skromni glagoljaš ni spoznal hinavščine v vitezovih in krčmarjevih besedah. Zato tudi ne odgovarja naravnost, ampak samo pristavi:
Vrstica 114 ⟶ 113:
Oče Štipko pa se dvigne s stola in pravi:
 
»Libenštajnar, koliko sem dolžan ? Moram iti po opravilih.«
 
»Ti ne plačaš ničesar, oče Štipko! Bog te obvaruj!« reče vitez.
Vrstica 152 ⟶ 151:
==II.==
 
<poem align=right> ::V slovenski marki je bil kraj Gotno-brdoGotnobrdo
(Gutenwert), ki je zraslo pod brižinsko vlado (1251) v trg in v katerem
se 1254 in 1267 sodnika Gebhard in Uzold imenujeta.
Dimitz, Geschichte Krains, I., str. 173.</poem>
 
Fric je bil drugi sin Otlina, čreteškega gospoda. Starejši Ortolf je prevzel Čreteški grad po svojem očetu, Fric pa je bil malo doma in še ob očetovi smrti — takrat mu je bilo 22 let — je odšel od doma ter se je največ mudil v Pragi pri češkem kralju Otokarju, ki je posebno rad sprejemal pod svojo streho tuje plemenitaše, zlasti Nemce. Tako je bil tudi Fric Čreteški njegov zvesti vazal ali podanik ter mu je kot vdan dvornik stal na strani v državnih in vojnih zadevah. Prišel je v Prago 1255. leta ter se je udeleževal vojske zoper Pruse. Odlikoval se je v ti križarski vojski s hrabrostjo in spretnostjo, razbijal poganske malike na tistem kraju, kjer so Prusi nekoč ubili sv. Vojteha. Ravno tako se je 1260. leta odlikoval v vojski zoper ogrskega kralja Belo, ki ga je češki kralj Otokar popolnoma premagal in mu vzel štajersko deželo.
''Dimitz, Geschichte Krains, I., str. 173.''</poem>
 
Leta 1269. 27. oktobra je umrl koroški vojvoda Ulrik, ki je zapustil Koroško in Kranjsko s Slovensko marko vred češkemu kralju Otokarju. Lastil si je pa te dežele tudi Filip, brat Ulrikov, ki se je pripravljal na duhovski stan in je bil že imenovan za oglejskega patrijarha. Pa češki kralj je premagal Filipa, se polastil Ljubljane in postal gospodar črez Koroško, Kranjsko in Slovensko marko. Tudi v tem boju je stal Fric, kakor tudi njegov brat Ortolf, na strani Češkega kralja. Pa ne ves čas. Ko je šla kraljeva vojska od Slovenjega gradca črez Savinjsko dolino v Slovensko marko, se je Fric postavil na stran Filipovo. Spoznal je, da se Filipu godi krivica in da bi le on moral biti postavni naslednik Ulrika, svojega brata, ki je umrl brez otrok. Še bolj važen razlog pa je bil ta, da so bili brižinski škofje na Otokarjevi strani. S temi so si bili čreteški gospodje vedno v laseh. Ti roparski vitezi niso radi gledali mirnega razvoja posestev brižinskih škofov. Ortolf je sicer ostal na strani Otokarjevi, a proti svojemu bratu ni postopal tako, kakor se je kazal pred kraljem, in je dostikrat na skrivnem odobraval nastop brata Frica, roparskega viteza in pustolovca. Zlasti so Čreteški radi gazili pravice brižinskih škofov, ki so imeli svoja posestva v Slovenski marki. Klativitez Fric pa je bil kakor nalašč za orodje, s katerim so Čreteški posegali v pravice brižinskih škofov.
Fric je bil drugi sin Otlina, čreteškega gospoda. Starejši Ortolf je prevzel Creteški grad po svojem očetu, Fric pa je bil malo doma in še ob očetovi smrti — takrat mu je bilo 22 let — je odšel od doma ter se je največ mudil v Pragi pri češkem kralju Otokarju, ki je posebno rad sprejemal pod svojo streho tuje^ plemenitaše, zlasti Nemce. Tako je bil tudi Fric Čreteški njegov zvesti vazal ali podanik ter mu je kot vdan dvornik stal na strani v državnih in vojnih zadevah. Prišel je v Prago 1255. leta ter se je udeleževal vojske zoper Pruse. Odlikoval se je v ti križarski vojski s hrabrostjo in spretnostjo, razbijal poganske malike na tistem kraju, kjer so Prusi nekoč ubili sv. Vojteha. Ravno tako se je 1260. leta odlikoval v vojski zoper ogrskega kralja Belo, ki ga je češki kralj Otokar popolnoma premagal in mu vzel štajersko deželo.
 
Leta 1269. 27. oktobra je umrl koroški vojvoda Ulrik, ki je zapustil Koroško in Kranjsko s Slovensko
 
marko vred češkemu kralju Otokarju. Lastil si je pa te dežele tudi Filip, brat Ulrikov, ki se je pripravljal na duhovski stan in je bil že imenovan za oglejskega patrijarha. Pa češki kralj je premagal Filipa, se polastil Ljubljane in postal gospodar črez Koroško, Kranjsko in Slovensko marko. Tudi v tem boju je stal Fric, kakor tudi njegov brat Ortolf, na strani Češkega kralja. Pa ne ves čas. Ko je šla kraljeva vojska od Slovenjega gradca črez Savinjsko dolino v Slovensko marko, se je Fric postavil na stran Filipovo. Spoznal je, da se Filipu godi krivica in da bi le on moral biti postavni naslednik Ulrika, svojega brata, ki je umrl brez otrok. Še bolj važen razlog pa je bil ta, da so bili brižinski škofje na Otokarjevi strani. S temi so si bili čreteški gospodje vedno v laseh. Ti roparski vitezi niso radi gledali mirnega razvoja posestev brižinskih škofov. Ortolf je sicer ostal na strani Otokarjevi, a proti svojemu bratu ni postopal tako, kakor se je kazal pred kraljem, in je dostikrat na skrivnem odobraval nastop brata Frica, roparskega viteza in pustolovca. Zlasti so Čreteški radi gazili pravice brižinskih škofov, ki so imeli svoja posestva v Slovenski marki. Klativitez Fric pa je bil kakor nalašč za orodje, s katerim so Čreteški posegali v pravice brižinskih škofov.
 
Takrat državno-pravno razmerje ni bilo tako urejeno kakor dandanes, in vsak si je moral pravico sam priboriti. Veljala je bolj pravica pesti kakor kaki stalni državno pravni zakoni. Le mesta in trgi so imeli že bolj urejene razmere in so svoje podložnike sodili po gotovih zakonih.
 
Središče Slovenske marke je bil takrat trg Gotno-brdoGotnobrdo. Krka je pred sedemsto leti ubirala drugo strugo na sedanjem Otoku, in hiša pri hiši se je kopičila ob njenih bregovih. KaraenitKamenit most je vezal reko, in okrog hiš se je raztezal visok zid z dvojnimi vratmi. Proti severu so stala »karantanska« vrata, proti jugu pa »hrvaška«. Ob obojnih vratih je slonel močan stolp, po zidovju so bile narejene široke odprtine in na šesterih vogalih so čepeli podolgovati pomoli kakor lastavičja gnezda.
 
»hrvaška". Ob obojnih vratih je slonel močan stolp, po zidovju so bile narejene široke odprtine in na šesterih vogalih so čepeli podolgovati pomoli kakor lastavičja gnezda.
 
Proti severa zunaj trškega ozidja se je raztezala vasica Dobrove s starodavno rimsko cesto, pred ka-rantanskimi vratmi je bil zarezan globok pa širok jarek. Na bregu je stala lesena hiša, stanovanje bro-darjevo, hrastov brod je prevažal vozove in ljudi črez kanal v trg, po strugi pa so drčale tudi večje ladje pod visokim, kamenitim mostom.
 
Proti severa zunaj trškega ozidja se je raztezala vasica Dobrove s starodavno rimsko cesto, pred karantanskimi vratmi je bil zarezan globok pa širok jarek. Na bregu je stala lesena hiša, stanovanje brodarjevo, hrastov brod je prevažal vozove in ljudi črez kanal v trg, po strugi pa so drčale tudi večje ladje pod visokim, kamenitim mostom.
Trg je imel dve cerkvi. Na vzhodni strani je blestel zvonik sv. Nikolaja, varuha čolnarjev, na zahodni strani je stala cerkvica sv. Katarine. Okrog sv. Nikolaja so trgovci in rokodelci imeli svoje hiše, tudi župnišče in občinska hiša je stala pred cerkvijo. Okrog sv. Katarine so bile hiše skoro vse zidane. V tem koncu trga je stanoval Eberhart, oskrbnik bri-žinskih škofov, tu so stale palače nekaterih plemeni-tašev, tudi čreteški Fric je imel tu svojo hišo.
 
Trg je imel dve cerkvi. Na vzhodni strani je blestel zvonik sv. Nikolaja, varuha čolnarjev, na zahodni strani je stala cerkvica sv. Katarine. Okrog sv. Nikolaja so trgovci in rokodelci imeli svoje hiše, tudi župnišče in občinska hiša je stala pred cerkvijo. Okrog sv. Katarine so bile hiše skoro vse zidane. V tem koncu trga je stanoval Eberhart, oskrbnik brižinskih škofov, tu so stale palače nekaterih plemenitašev, tudi čreteški Fric je imel tu svojo hišo.
Trg Gotnobrdo je stal na otoku, deloma tudi ob južnem obrežju Krke ter je bil last brižinskih škofov, v cerkvenem oziru pa je spadal, kakor vsa Slovenska marka, pod Oglej. Podaniki brižinski so bili Slovenci in Nemci (Bavarci in Karantanci). V Slovenski marki je bilo največ Slovencev, ki so bili koloni, Karantanci so smeli svojo zemljo tudi prodajati. Imeli so v Za-gradu svojo župnijo, h kateri je spadalo 28 vasi, ki so zvečine sedanje vasi škocijanske fare. Škocijan je bil takrat še podružnica s kapelo sv. Magdalene. Fara je ^v 13. stoletju imela svoj sedež še v Beli cerkvi. Župnik Tiberij je bil 1. 1269 ob enem nad-dijakon za vso Slovensko marko. Gotnobrdo je imelo svojega vikarja z dvema pomočnikoma. Vikar Nikolaj je bil sin Bertranda, čreteškega gospoda. Pa tudi podružnica sv. Tomaža v Zagradu je imela svojega vikarja — glagoljaša Štipka.
 
Trg Gotnobrdo je stal na otoku, deloma tudi ob južnem obrežju Krke ter je bil last brižinskih škofov, v cerkvenem oziru pa je spadal, kakor vsa Slovenska marka, pod Oglej. Podaniki brižinski so bili Slovenci in Nemci (Bavarci in Karantanci). V Slovenski marki je bilo največ Slovencev, ki so bili koloni, Karantanci so smeli svojo zemljo tudi prodajati. Imeli so v Zagradu svojo župnijo, h kateri je spadalo 28 vasi, ki so zvečine sedanje vasi škocijanske fare. Škocijan je bil takrat še podružnica s kapelo sv. Magdalene. Fara je v 13. stoletju imela svoj sedež še v Beli cerkvi. Župnik Tiberij je bil 1. 1269 ob enem naddijakon za vso Slovensko marko. Gotnobrdo je imelo svojega vikarja z dvema pomočnikoma. Vikar Nikolaj je bil sin Bertranda, čreteškega gospoda. Pa tudi podružnica sv. Tomaža v Zagradu je imela svojega vikarja — glagoljaša Štipka.
Trg Gotnobrdo je imel od 1. 1251 tudi sodno oblast. Gotnobrdski sodniki so smeli soditi ubijalce, roparje, tatove, nasilnike. 1269. leta je nosil sodniško žezlo Uzold. Sodnik je bil čislana oseba, iu ko so ga svetovalci po izvolitvi spremljali domov, je zvonilo pri obeh cerkvah in so mu napravili veliko pojedino. Za tistih časov, ko je odločevala dostikrat samovoljnost bolj kakor pravica, so dobila mesta in trgi od deželnih knezov s sodno oblastjo najdragocenejšo svoboščino.
 
Trg Gotnobrdo je imel od 1. 1251 tudi sodno oblast. Gotnobrdski sodniki so smeli soditi ubijalce, roparje, tatove, nasilnike. 1269. leta je nosil sodniško žezlo Uzold. Sodnik je bil čislana oseba, in ko so ga svetovalci po izvolitvi spremljali domov, je zvonilo pri obeh cerkvah in so mu napravili veliko pojedino. Za tistih časov, ko je odločevala dostikrat samovoljnost bolj kakor pravica, so dobila mesta in trgi od deželnih knezov s sodno oblastjo najdragocenejšo svoboščino.
*
 
<center>* * *</center>
* *
 
Pa vrnimo se k našemu jezdecu iz čreteškega gradu.
Vrstica 198 ⟶ 192:
»Mha, je, milostivi!«
 
»Mha, Grga ni tako neumen, kakor se dela. Po-nirekPonirek je že na oni strani, a zdaj grem po putko in to putko pa spravim v čoln, v tisti čoln, ki ima ma-lanomalano streho nad sabo.«
 
Tako govori Grga sam s sabo, pa ko priklepa brod, že čuje droben glas.
Vrstica 206 ⟶ 200:
Tako je govoril skrbni, zvesti Grga, Kocijan in Nila pa sta še govorila na vežnem pragu.
 
»Ah oče, mene tako nekaj skrbi, reče Nila in zre v zeleno Krko. Mesec. se je prikazoval izza oblakov in ribe so pomaljale svoje glavice izpod površja. Po trgu je bil še šum, zunaj pa je vladala smrtna tišina.«
 
in ribe so pomaljale svoje glavice izpod površja. Po trgu je bil še šum, zunaj pa je vladala smrtna tišina.«
 
»In kaj te skrbi, ljuba moja hčerka?«
Vrstica 240 ⟶ 232:
»Oh, to mi ni prišlo niti na um. Od tebe ne grem nikamor, ljubi moj tatica! Lahko noč!«
 
Deklica poljubi očeta na lice in hitro stopi v čoln, ki so ga nazivali »oblak"«.
 
»Grga, spremi jo do hiše in povej Marti, naj pride jutri pred nočjo semkaj,« naroča Kocijan.
 
»Mha, gospodar moj dobrotljivi, vse se zgodi po tvoji volji, samosamό to ne, da bi jaz za ponočnico nazaj grede ne dobil bučo vina.«
 
Nalahno je brodnik sukal vesli in na lahko pel kitico:
 
<poem><center>Plavaj, plavaj, oblak moj,
Plavaj, kamor drago —
Samo da mi privedeš spet
Dete moje blago . . .…</center></poem>
 
Mesec se je skril za oblake, oblaki pa so se zgostili in prve kaplje dežja so padale na površje zelene Krke. In te kaplje so bili samo mehurčki, ki so se prikazovali na vodi, pa so trenotno izginjali . . . Kakor bi jih ne bilo.
 
==III.==
 
Je v hlevu dosti živinice,
 
V kleti sladko vinoice,
 
<poem align=right>Je v hlevu dosti živinice,
V kleti sladko vinčice,
Denarjev v skrinji je lepo,
 
V hiši pivcev vse polno.
Štrekeli, N. p. 616.</poem>
 
Kocijan je bil doma na Jelendolu in po rojstvu pogan. Prišel je pred dvajsetimi leti v Gotno brdo. Izpočetka je bil čolnar, pa si je napravil imetje in je bil sprejet v trško zvezo. Seveda se je dal tudi krstiti in je dobil za ženo Teklo, sestro gotnobrdskega sodnika Gebharda, prednika Uzoldovega. Nenavadna čast je bila to za katehumena Kocijana, in to čast si je tudi pošteno prislužil. Tekla mu je povila hčerko Kancijanilo, ki je izgubila svojo mater v otročji postelji. Kocijan se ni drugič ženil; bilo mu je dovolj, da je ostala hčerka pri življenju. Kocijanova sestra Jela je imela za moža Markanta, ki pa je sprejel krščansko vero in se ločil od svoje žene. Pribežal je v Gotno brdo, je ostal samec, si tudi pridobil trške pravice, pa je kmalu umrl. Sin Henrik je prišel za njim v Gotno brdo, sprejel z očetom vred krščansko vero in je postal trški rabelj, ko je trg Gotno brdo dobil sodno oblast.
štrekeli, N. p. 610.
 
Kocijan je bil doma na Jelendolu in po rojstvu pogan. Prišel je pred dvajsetimi leti v Gotno brdo. Izpočetka je bil čolnar, pa si je napravil imetje in je bil sprejet v trško zvezo. Seveda se je dal tudi krstiti in je dobil za ženo Teklo, sestro gotnobrdskega sodnika Gebharda, prednika Uzoldovega. Nenavadna čast je bila to za katehumena Kocijana, in to čast si je tudi pošteno prislužil. Tekla mu je povila hčerko Kancijanilo, ki je izgubila svojo mater v otročji postelji. Kocijan se ni drugič ženil; bilo mu je dovolj, da je ostala hčerka pri življenju. Kocijanova sestra Jela je imela za moža Markanta, ki pa je sprejel krščansko vero in se ločil od svoje žene. Pribežal je v Gotno brdo, je ostal samec, si tudi pridobil trške pravice, pa je kmalu umrl. Sin Henrik je prišel za njim v Gotno brdo, sprejel z očetom vred krščansko vero in je po-
 
stal trški rabelj, ko je trg Gotno brdo dobil sodno oblast.
 
Kocijan je točil novo vino. Zadaj za hišo je imel velik vinski hram, koder so se radi ustavljali potniki in tržani, pijoč mošt iz debelih buč. Tisti večer je bilo več trških mojstrov prihitelo na sladki mošt. Zdelo se jim je posebno prijetno, da so sedeli v vinski kleti po sodeh in tramovih.
Vrstica 280 ⟶ 269:
»Le poglej, Juraj, zine krojač, včeraj je to svinjče še letalo po krakovski hosti za želodom, danes pa že nam grlo maže.«
 
»Naj reče kdo, kar hoče, taka-le stvar se pa strašno prileže. Le daj ga še eno bučo, Kocijan!« iz-pregovoriizpregovori Tomo.
 
»Nič se ne bojte, dobra letina je. Iz mojega vinograda v Vin vrhuVinvrhu sem ga dobil sedem kadij, in ta mošt zdaj pijemo. Ali ni dobra roba to?«
 
»Mha, pa kako dobra, da se kar goltanec mehča, moj dobri gospodar! Ali meni se bolj prileže pečen kostanj kakor sir in gnjat, kadar mošt pijem",« izpre-govoriizpregovori brodnik Grga, na praga sedeč.
 
»Prav, da si spomnil, Grga. Nila tudi na to ni pozabila. Pojdi k ognjišču, Grga, pa prinesi ga. Kar žrjavico razkoplji.«
Vrstica 290 ⟶ 279:
Grga odide po pečeni kostanj, Kocijan pa stopi v kot in poseže v nizko kad. Zarožljalo je v kadi in krčmar prinese polno perišče orehov ter jih vsuje na mizo.
 
»Tudi orehi diše pri moštu; komur se poljubi, sezi po nje",« reče hišni gospodar in stisne debel oreh s palcem in kazalcem, da se je stristrl.
 
»Močan si v rokah,« reče krojač krčmarju.
 
»Kaj to",« odvrne ta, »moja sestra Jela prime telce za smrček in ga dvigne od tal.«
 
»Tristo bliskov, ta babna je pa od vraga. Ni čuda, da se ji še poganski črt pase po drobovju,« se čudi črevljar Juraj. »Saj bi nas vse pometala na tla, če bi se spoprijeli.«
 
,,»Posebno danes,« pravi pekar Tomo, »ko nam mošt leze v lase.«
 
»In veste, prijatelji moji, komu se imam zahvaliti za tako dobro vince? Našemu dobremu očetu Štipku. Ta mi je prinesel trte, da sem jih sadil. Takrat je bil še v službi pri župniku Tiberiju v Beli cerkvi. Ta je dobil sadež iz nemških dežela, in Štipko mi je trte zasadil in pocepil". . .…«
 
»Bog mu daj dobro, očetu Štipku!« oglaseoglasé se vsi, »Bog mu daj!«
 
»Ali ne pride nič na obiske oče Štipko?«
Vrstica 308 ⟶ 297:
»Pride skoro vsak mesec k vikarju Nikolaju in takrat se oglasi tudi pri meni. Pričakujem ga vsak čas, reče krčmar samozavestno.«
 
» Visoko se je pospel — iz pastirja pa duhovnik,« reče Janko.
 
»Ima glavo za to,« deje Tomo. »Saj je skoro gotovo, da pride še enkrat v Gotno brdo za vikarja. Našemu očetu Nikolaju je že zagotovljena svetokriška fara.«
 
»Ali je res., da se Štipko s Čreteškimi ne razume?« popraša nočni čuvaj Vid.
 
»E, Štipko ni prazne glave,, ker so mu dali vi-karijatvikarijat v Zagradu. On že ve, kaj dela. Res pa je menda, da je Ortolf polovico dohodkov vikarjevih obdržal zazá-se. To pa se pravi kupčevati s cerkvenimi stvarmi. Naddijakon Tiberij to ve, samo škof brižinski še ne. Pa Tiberij, saj veste, se boji zamere pri vikarju Nikolaju, ki je čreteške krvi. Štipko bi se bil že davno do cela spri z Ortolfom, pa tega brat, Fric je njegov prijatelj in ta mu vse skrivaj povrne, kar mu pristoji,« pojasnuje po svoje krčmar.
 
»To je greh, ki mu pravijo »simonija«,« ako kdo kupčuje s cerkvenim imetjem. Gorje, ko bi škof to vedel ... Ti čreteški roparji ...«
 
»Pst, tiho, noč ima svojo moč,« pogovarja Kocijan.
Vrstica 338 ⟶ 327:
»Ogleduhi, kaj?«
 
»E, bratje, pijmo, pa pojdimo! f Jaz že komaj stojim. Še jutri ne bom videl šivanke vdeti,« jeclja krojač Janko.
 
»Pod mano se tudi sod maje,« pristavi črevljar .Juraj.
 
»Nič strahu, saj imamo močnega čuvaja pri sebi,« norčuje se črevljar dalje. »Vid nam bo še zapel pol-nočnico, pa gremo spat.«
Vrstica 354 ⟶ 343:
»Kočijan, pelji me na seno,« reče krojač Janko. »Mene rado zebe po noči.«
 
»Mha, le z mano, ljudjerljudje božji!« začne brodnik Grga in jih posamično zvodi z večjo ali manjšo težavo na senico.
 
»Tebe, šivankar, sem že večkrat nesel pod pazduho. Lahak si kakor pajčevina, smrdiš pa kakor dihur.«
Vrstica 368 ⟶ 357:
Mesec je spet pogledal izza oblakov in se zabaval z ribicami, ki so poskakovale na zeleno površje reke.
 
Vitez pogleda skozi okence. Trska je brlela na čelesniku. Izba je bila prazna. Stopi v vežo. Ogenj je plapolal na ognjišču, pri njem pa je slonela bro-darjevabrodarjeva hči. Vitez je bil očaran, v zadregi in ni videl, kako je brodarjev hlapec stegal za njim svojo glavo proti veži in mrmral sam sebi:
 
»Mha, temu vitezu diši bolj ženska glava kakor Kočijanova buča z dobro vinsko kapljico. Pa se moti. Grga je star in je videl že dosti nespametnih devic, ki niso imele olja sabo, Nila ga pa ima. Ej vitešče, tvoj trud je zaman, moj pa ne bo, če ti napasem in napojim tvoje turško kljuse. Mha!«
Vrstica 378 ⟶ 367:
Vitez sede, deklica pa se suče dalje ob ognjišča, pomeša v kotlu, ki je visel nad ognjem, popravlja žrjavico z drenovim količkom in odgovarja radovednemu vitezu.
 
Deklici je bilo 18 let. Bila je visokostasa, široko-plečaširokopleča, bujne rasti, bledo-rmenih lic, belih zob, širokih obrvi jobrvij, visokega čela, živih, pa mirnih očij. Bila je modra v besedi, hitra v kretanju, oblečena priprosto, pa lepo. Podal se ji je vezeni nederc in dolga bela halja, pristojali so ji dolgi lasje po vitkem hrbtu in pisana čepica na glavi. V laseh je nosila trtno pero, v nedrijah cvetlico rožnico.
 
Razne povesti.
 
8
 
»Koliko bi zahtevala, Nila, da bi smel vsak dan enkrat pogledati v tvoje oko?«
Vrstica 388 ⟶ 373:
»Žlahtni gospod, ali ste že slišali, kako je revež bolan, tisti Tomo, ki ga je konj sunil v ledja? Obiskala sem ga, tako se mi smili ...«
 
»Tudi jaz grem s tabo obiskat ubogega Toma, če mi podariš rožo iz svojih nedrij.« '
 
»Pozno je že nocoj. Ali vas ni nič strah, če poj-detepojdete sami domov?«
 
»Ostanem v trgu. Tam zadaj pa so veseli pivci.«
Vrstica 400 ⟶ 385:
Nila se ozre v pivca in vprašajoč izgovori:
 
»Kaj se ženite, milostivi, po tako priprostih hišah ?«
 
»Meni ni za stan, meni govori samo srce, kadar gre za ženitev.«
Vrstica 412 ⟶ 397:
Dekle je viteza pogledalo pomenljivo, ostro, da je ta povesil svoje oči. Zavedal se je, da laže in da mu Nila ne verjame, kar je zdaj povedal.
 
Za trenotek izgine deklica, pa se prikaže krčmar in brodar Kočij anKocijan. Lep mož, visoke rasti, z dolgo črno brado, prijazno pozdravi viteza in se opravičuje, da mora hči domov, ker se ob deveti uri zapro ka-rantanskakarantanska vrata in ona prenočuje v trgu.
 
Vitezu je postalo kmalu dolg čas in se tudi poslovi. Upal je, da dohiti deklico na brodu. Pa brodnik Grga je bil star lisjak, ki je dobro poznal muhe takih klativitezov.
 
-
 
»Mha, milosti vi gospod, Nila je že v svojem hramu. Škoda, da niste stopili za njo. To Vam je, kakor bi pil medico, če navaden človek govori z njo. Kaj pa še-le vi, milostivi! To vam je, kakor bi sv. Katarino snel raz oltar! Srečen bo, kdor jo dobi.«
Vrstica 424 ⟶ 407:
»Mha, kaj misli ta čopasti ponirek, da mu jaz prinesem na brod lepo vodno putko?«
 
==IV.==
 
Prva je b'la Zarika, Draga je b'la Solnčica.
 
<poem align=right>Prva je bla Zarika,
Štrekelj 71.
Druga je bla Solnčica.
Štrekelj 71.</poem>
 
Tam gori na Jelendolu je stanovala vdova Jela. Imela jo ovac do sto, pa tudi brez goveje živine in prešičev ni bila. Lesena hiša z belimi progami, s hrastovimi škodljami pokrita, se je skrivala med sadnim drevjem. Nebroj črešenj je rastlo po bregu, kostanji so stali za poslopjem, lesena, široka ograja se je raztezala pred hišo, hlevi, z ilom zamazani, so čepeli pod bregom . . . Povsod se je poznalo, da je vdova Jela imovita.
 
Ravno na pragu je stala, visoka, širokopleča žena. Poleg nje se je motal na lancu priklenjen lisjak in zalajal, ko je Jela samozavestno zaklicala, da so se ji beli zobje zalesketali v ustih:
Vrstica 438 ⟶ 421:
»Eh, Solnčica, ta je samosvoja. Kar ji ukažeš, stori narobe. Črti jo vladajo.«
 
Te besede je govorila deklica pri dvajsetih letih. Prikazala se je izza hlevovega vogla, lepa kakor zarja, ki je žarela za gorami pod nebesnim svodom. Z zelenim pasom je bila opasana okrog ledij in bele proge na svitlomodrem nedercu so se nabirale v gube, kakor bi bila prevezana s samimi trakovi. Črne obrvi nad črnimi očmi, pa belo lice in belo čelo izpod črnih kodrov. Oster nos je gledal iz podolgovatega obraza in tri jamice, dve na licih, ena na bradi, so se tako podale močni deklici ... Bila je postavna, odločna, zapovedujoča kakor mati.
 
Zvonci so zažvenketali ... Čreda se je bližala domov. Ovce so beketale, kozli so meketali, spredaj pa je velik kosmat pes gonil goved. Tam ob strani je stopala oslica z osličkom in prav zadaj za pastirico so gagale gosi, ki jih je gonil majhen pes jazbičar.
na svitlomodrem nedercu so se nabirale v gube, kakor bi bila prevezana s samimi trakovi. Črne obrvi nad črnimi očmi, pa belo lice in belo čelo izpod črnih kodrov. Oster nos je gledal iz podolgovatega obraza in tri jamice, dve na licih, ena na bradi, so se tako podale močni deklici . . . Bila je postavna, odločna, zapovedujoča kakor mati.
 
Zvonci so zažvenketali . . . Čreda se je bližala domov. Ovce so beketale, kozli so meketali, spredaj pa je velik kosmat pes gonil goved. Tam ob strani je stopala oslica z osličkom in prav zadaj za pastirico so gagale gosi, ki jih je gonil majhen pes jazbičar.
 
Pastirica je stopala za ovcami, je skakala na desno in levo, se zavrtela in spet obstala pa udarila z nogo ali s palico ob tla. Za njo je stopal mlad medved, ki se je vselej postavil na zadnje noge, kolikokrat je obstala.
Vrstica 452 ⟶ 433:
In to njeno oko! Kako je bilo živo, hudo, da je kar prebodlo človeka. Njen pogled je bil jastrebov, njena roka pa je zavihtela gorjačo po objestnem mrkaču, da je ta kar počenil na tla.
 
Solnčica je bila pastirica, Zarikina sestra, črn pas je oklepal belo haljo, v laseh pa so bile zataknjene tri rože . . . Rmeni lasje so plavali po zraku in deževni plašč, iz bičja spleten, ji je visel na levi rami. Solnčica je bila dve leti mlajši od Zarike. Bila je živahna, nagla, pa hitro spet dobra, dobra tako, kakor malokdo, blaga kakor jutranja rosa, mila kakor večerna zarja. Mati je ljubila Zariko očitno, Solnčico je ljubila skrivaj. Jezila se je nad Solnčico za vsako malenkost in kadar se je, takrat ji je bilo šele dobro pri srcu, ker je Solnčico videla v njeni hudobnosti in njeni dobroti. Zelo ji je ugajal Solnčičin vzorni red pri živini in zato je malokdaj zamudila priliko, ko je deklica mnogoštevilno čredo sama obvladala.
 
ljubila skrivaj. Jezila se je nad Solnčico za vsako malenkost in kadar se je, takrat ji je bilo šele dobro pri srcu, ker je Solnčico videla v njeni hudobnosti iu njeni dobroti. Zelo ji je ugajal Solnčičin vzorni red pri živini in zato je malokdaj zamudila priliko, ko je deklica mnogoštevilno čredo sama obvladala.
 
Čreda se je v najlepšem redu razdelila in vsako živinče, kakor tudi drobnica je šla v svojo stajo.
Vrstica 460 ⟶ 439:
»Bes te plentaj, kaj pa tako dolgo paseš? Saj vidiš, da je solnce za goro. Vedno je treba za te posebej večerjo na stran postavljati,« kara mati hčerko.
 
»MoraMôra vas tlači, ker ste tako sitni. Ali mislite, da je sto tako lahko voditi kakor deset?«
 
»Si pa že spet tistega krščenega žrca imela poleg sebe, pa si na čredo pozabila. Boginja Živa ti je bolj po volji, kakor bog pastirjev.«
 
»Črt vas muči! Zakaj mi očitate to, česar ne morete dokazati. Meni je celo malo mar za boginjo ljubezni. Karajte rajši Zariko, ki vsak dan bogovom zažiga kadilo, pa krščanski mladci v hlev k nji v vas hodijo.«
Vrstica 472 ⟶ 451:
»A tako, ljuba moja! Zdaj vidim, da ti je tisti zagrajski črnec vso glavo zmešal. Menda te bo vzel za gospodinjo! Takrat bo pa spet boginja Živa dobra. Le glej, Solnčica, da pomiriš bogove, drugače gorje ti!«
 
»Mamica, le hitro večerjo zame in za moje so-trudnikesotrudnike. Belin, Pasun, Godež, le sem!«
 
Solnčica sede na klop pod košati kostanj, oba psa in medvedek pa se ji laskajo. Psa cvilita, medved gode.
 
,,»Godež, pleši!« zakliče mlademu medvedu, ki se postavi na zadnje noge in se začne vrteti. Solnčica ga pogladi po smrčku, in lep kos bravine je zletel v medvedje žrelo.
 
ga pogladi po smrčku, in lep kos bravine je zletel v medvedje žrelo.
 
»Belin, pod trebuh Godežu!« In Belin se splazi pod medveda, pa dobi kos kruha.
Vrstica 494 ⟶ 471:
»Ali res lazi za tabo tisti mlinar iz Stare vasi, Zorika?«
 
»EesRes, pa to so samo šale. Saj veš, da mati ne privoli, da bi vzela krščanskega človeka. Sicer pravi mlinar, da bi se jaz dala krstiti, pa to ne gre. Kaj bi mati rekla, ako se ji še midve izneverive? Saj je že tako vsa naša žlahta krščanska.«
 
»Eh, Zorika, samo naša hiša ne bo kljubovala. Koliko pa nas je še, da verujemo starim bogovom? Komaj deset kmetov je v vsem našem pogorju. In če bi naša mati krenila, krenili bi kmalu vsi.«
Vrstica 500 ⟶ 477:
»Pa ne bo, Solnčica! Le verjemi mi, da ne.«
 
»Pa naj ostane pri svojih lipovih bogovih, midve pa se dajve krstiti. Jaz sem premišljevala na vse strani in ti povem, da bi se prav kmalu odločila. Ta le zagrajski vikar ali kako mu že pravijo, je poštena duša, dober, ka£orkakor je dober dan v letu, goreč za svojo vero kakor solnce, čistega srca kakor brušen kamen — jaz mu zaupam. Ponižen kakor vijolica, ima potrpljenje s slabostmi, kakor nihče drugi. Oštela sem ga tako že, da bi ga Pasun ne povohal, pa on vse voljno sprejme, on išče samo zveličanje duš, kakor pravi.«
 
vero kakor solnce, čistega srca kakor brušen kamen — jaz mu zaupam. Ponižen kakor vijolica, ima potrpljenje s slabostmi, kakor nihče drogi. Oštela sem ga tako že, da bi ga Pasun ne povohal, pa on vse voljno sprejme, on išče samo zveličanje duš, kakor pravi.«
 
»Tudi jaz sem že govorila z njim in ne morem zanikati, kar si ti o njem povedala. Samo to mi ne ugaja, ker je prijatelj s temi Čreteškimi. To so vendar ljudje, ki so vse prej kakor kristjani. Ne poznajo poštenja, ne poznajo mejnikov, ne poznajo zakonskih dolžnosti, z eno besedo, to niso kristjani, še slabejši so kakor mi. Čemu bi torej vero menjavali?
Vrstica 512 ⟶ 487:
Solnčica se je zamislila in ni dala odgovora. Čutila je, da pogreša očeta Štipka.
 
»Pustive to,« reče naposled Solnčica. »Tega mi-dvemidve ne razumeve. Pojdive spat. Jaz sem trudna.«
 
Ko pa je zora prinesla beli dan, so jelendolske ženske kadilo zažigale hišnim bogovom in se priporočale za srečo in zdravje pri ljudeh in živini. Gospodinja je prikladala na ogenj v slavo hišnim bogovom, Zorika je Velesu, bogu pastirjev priporočala živino, Solnčica pa je ostala hladna do bogov, le bog groma ji je prilezel iz srca na jezik.
Vrstica 518 ⟶ 493:
»Zorika, hitro odrini z oslico v mlin. Vse je pripravljeno, pšenica in rž, ječmen in proso. Popoldne moramo kruh zamesti.«
 
Solnčica je odgnala čredo na pašo in spet je bila vesela, Zorika pa je počasi korakala za oslico in dra-dražila spotoma debeloglavega oslička, ki je tacal za svojo materjo.
 
žila spotoma debeloglavega oslička, ki je tacal za svojo materjo.
 
Starovrški mlin je imel takrat v posesti Jurij Frolajhsdorfar, ki je prišel iz nemške dežele v ta kraj. Bil je spreten delavec in razumen gospodar. Deset let je že bival v Slovenski marki, pa na ženite v doslej ni utegnil misliti. Bil je poštenjak od nog do glave, vedrih lic, umnih rok, bistre glavice. Preobložen z delom in s skrbmi je premišljal, kako bi pomnožil delavne moči. Imel je hlapca in deklo, pa še drugih najemnikov, toda domačih ljudi ni imel. »Oženiti se moram ali pa prodati zemljišča in mlin, drugače ne morem več dalje,« sklene sam pri sebi. Marsikatera deklica je prinesla v mlin, marsikatera bi mu ponudila roko in srce, toda njemu je bila všeč samo Zorika z Jelendola.
 
»Te ali nobene,« sklene sam pri sebi. »Če me mara in če se da krstiti, je dobro. Ako ne, pa podarim vse cerkvi, sam pa grem za hlapca v žup-niščežupnišče ali v grad.«
 
Zorika je že od daleč vpila nad mlinarjem:
Vrstica 550 ⟶ 523:
»Aha, Jure, zato poje pesem:
 
<poem center>Pušeljček ti bom naredila
iz rožmarina nemškega . . .«</poem>
 
In Zorika je zataknila rožmarin Juru za trak za klobukom, sebi pa v nedrij anedrija.
 
»Zorika, kaj pa srce, ali še kaj bije za-me?«
Vrstica 574 ⟶ 548:
»Torej praznih rok k hiši priti, tega on ne mara,« si misli Zorika, se zavrti in zapoje:
 
..<poem center>»Rasti, rasti rožmarin,
ti deviški drag spomin . . .«</poem>
 
Hitro poganja oslico v breg pa razmišlja:
 
»Tudi ta Jure je kristjan, pa išče marke za ženo, ne dekleta,. Nemec je, tujec, kakor Čreteški. E, Solnčica, nisi zastonj sinoči dolžna ostala odgovora!«
 
V.
 
==V.==
. . . Golobico vjel je, Pa odnesel v grad jo, Ah, u grad u trdi!
 
<poem align=right>... Golobico vjel je,
Rokopis Kraljedvorski.
Pa odnesel v grad jo,
Ah, u grad u trdi!
Rokopis Kraljedvorski.</poem>
 
Gotnobrdski nočni čuvaj Vid je klical enajsto uro. Bil je silno dolgih nog, da je lahko pri nizkih trških hišah okna v prvem nadstropju s tal odpiral. Trški pisar Pero Pirnar je posebno na to pazil, da je Vid vsako uro klical. Zato se je čuvaj najrajši pod njegovim oknom zadri s hripavim glasom:
 
<poem center>»Ura ta enajsta, ura je duhov,
Volkodlakov polno, polno tudi sov —
Vi ljudje vsi božji, stopite na krov;
Roparji, tatje — na vas gremo na lov.«</poem>
 
Tista jesenska noč je bila temna. Videlo se ni za ped naprej, in čuvaj Vid je dremal pod pisar-jevimpisarjevim oknom. Črni oblaki so nosili polne celice dežja in tudi blisek je švigal za Gorjanci, od daleč pa je gromelo, kakor bi se cele plasti skalovja trgale in padale z vrhov v nižavo.
 
Sova je skovikala v duplu, volk je tulil iz hoste, kruljenje divjega mrjasca se je slišalo iz krakovske hoste. Močan veter pa je majal drevesa in piskal čuvaju na ušesa. V jelševju za Krko je šumelo. Dva konja in dva človeka sta se pokazala, ko je blisk razsvetlil okolico. Eden stopi v čoln pa hitro od-veslaodvesla. Lena Krka se je branila nositi veslača. Toda močne roke njegove so jo obvladale in hipoma je bil čoln onstran kanala. Po zidu pa je že visela močna vrv, za katero se je neznanec prijel. Dve močni roki ste ga potegnili navzor. Nekaj hipov pozneje je že stopal, zavit v širok plašč, proti hiši krčmarja Kočij anaKocijana.
 
Od zadaj gre po stopnicah na hodnik. Od tod so bila vrata v vežo samo priprta.
Vrstica 600 ⟶ 579:
V sosedni sobi se prebudi dekla Marta in hipoma skoči s postelje. Pa predno se je zavedla in mogla kaj pomoči, je že ležala na tleh v krvi.
 
Neznanec pogrne svoj plašč črez Nilo in jo odnese iz hiše . ..
 
Brzih korakov stopa s teškim plenom do stolpa, koder ga je čakal naročen človek. Spusti se spet po vrvi navzdol, drugič sprejme tudi Nilino telo v svoje naročje in ga položi v čoln.
Vrstica 610 ⟶ 589:
»Težka je, Amalrik! Kako si jo mogel tako hitro štupo-ramo odnesti? Komaj da sem se dobro odsopel, že si bil ž njo v čolnu.«
 
»Ej, znati se mora. Saj me poznaš, jaz sem počasen v mislih, pa hiter pri delu. Srčnosti je kajpada treba. Ta je prva. To je dobro, da je bil čreteški hlapec tako pozoren, da ni nič zamudil. Te mrhovine so lene in že sem mislil, da je zaspal v stolpu. Toda vrv je- že visela po zidu, ko sem stopil iz čolna. Tisto babnico tam v čumnati sem pa najbrže preveč zadel. Skoro gotovo se je že stegnila ...«
 
»E, saj je ni škoda,« potolaži ga Libenštajnar, njegov spremljevalec. »Samo da si prinesel to nežno stvarco. Plačilo bo dobro. Kaj ko bi ji potegnil cunjo iz ust?«
Vrstica 630 ⟶ 609:
»Prav iz trga je, ljubo dete, dobro ga poznaš. Ušel nam je, da mu nismo mogli dobro pogledati v obraz. Zdi se nam pa, da je bil to trški rabelj Henrik.«
 
»Ni mogoče! Moj bratranec. Mogoče tudi! Oh, moj oče, kaj ti praviš ?«
 
»Pij malo, deklica, da se pokrepčaš. Pot je še dolga,« reče Amalrik.
Vrstica 641 ⟶ 620:
 
Prej so bili odkritosrčni, a zdaj so bili previdni v govorjenju. Dajali so si bolj znamenja, kakor govorili.
 
i J1"111.....i'"',111. 1 1
 
»Odidimo!«
Vrstica 648 ⟶ 625:
Brž se jezdeca pospneta na konja, Jure pa pomaga Nili, ki je rade volje sedla pred surovega Amalrika na močnega konja.
 
MolčeMolčé so odrinili ob Radulji navzgor. Pri Ško-cijanuŠkocijanu prekoračijo narasli potok. Komaj da ni Amal-rikuAmalriku deklica zdrsnila s konja v vodo. Zavpila je na glas, kar je jezdeca strašno ujezilo. Pa zdaj sta morala molčati, Nila vse sliši in fantiček, ki je mlel še v mlinu, je pogledal skozi okno, pa se mu je zdelo, da je čul očetov glas pa tudi ženski glas.
 
Pa to je bilo samo hipno.
Vrstica 656 ⟶ 633:
Jezdeca sta hitela dalje ob levem bregu potoka in črez dobro četrt ure sta bila že pri zloganjskem gradišču.
 
To je bilo manj strašno kakor ono pri Stari vasi . in zdelo se je, da še ljudje v njem prebivajo.
 
»Nila, tu bi se dalo prenočiti,« izpregovori Li-benštajnarLibenštajnar. »Mene je kar strah, jezditi dalje po ti samoti, ker je tako temno in tudi naš gospod nocoj tu prenočuje.«
 
»Kateri je ta žlahtni gospod, ki ima tako dobre ljudi?«
Vrstica 670 ⟶ 647:
»No, kje pa lazita okrog, mene pa tu samega pustita?« osorno praša Čreteški.
 
» Milosti vi gospod, ni nama dala vest drugače. Nedolžno dete sva otela iz jastrebovih krempljev.«
 
»Kakšno dete je to, ki je visoko kakor jelka?«
Vrstica 676 ⟶ 653:
»Milostivi vitez, saj poznate Nilo.«
 
»Ah, srce moje, ti si tukaj ? Povej, povej vendar, kaj te je sem prignalo?«
 
Libenštajnar vidi, da se utegne njihova hinavščina kmalu spremeniti v odkritosrčnost, zato brž poseže vmes:
Vrstica 686 ⟶ 663:
Hitro zajašejo konje, vitez pa posadi deklico pred se. Kar zatrepetala je, tako se je prestrašila. Pa kaj je hotela? Noč je, tema je, mraz je ...
 
Jašejo hitro, pa varno. Vitez je žarel ljubezni, Nila pa je sopihala kakor ujeta srna. Vitez je pod-pihavalpodpihaval svoje strasti, Nila pa je zdihovala k Mariji Devici in pritiskala bronasto svetinjo na svoja usta.
 
V Lakencu so krenili v stran. Pot se je vila navzgor, in počasi so konji korakali po klancu.
Vrstica 720 ⟶ 697:
Vitez odda konja hlevarju, Nilo pa pelje v vogelni stolp. Takoj priskačete dve deklici, ki odpeljete Nilo v lepo sobo. Tam ji nanosite na mizo jedil, jo razveseljujete in tolažite, in ko ji še vitez pride voščit lahko noč, je Nila že zaspala ...
 
==VI.==
 
Pravijo, da je bila cerkev sv. Tomaža nekdaj vikarijat.
 
<poem align=right>Pravijo, da je bila cerkev sv. Tomaža nekdaj vikarijat.
Valvasor, VIII. str. 728.
 
Spovednika sem si zbral,
Da mi bo na strani stal,
Da mu bom odgrnil vest,
Da mu bom gotovo zvest.
Štrekelj, Nar. p. 701.</poem>
 
Štrekelj, Nar. p. 701.
 
GrlagoljašGlagoljaš Štipko je sedel na klopi pod košatim orehom in molil jutranjice. Prebiral je glagolski brevir, vstajal in spet sedel, duh njegov pa se je topil v goreči molitvi. Molil je za svoje, molil za krivoverce, pa tudi za pogane. Naposled zapre knjigo in se prekriža, govoreč na glas v staroslo venskemstaroslovenskem jeziku: »Va ime božje i svete Marije. Amin ".«
 
Pospel se je po koncu in zrl po dolini ... Bil je častitljiv mož. Dvoje črnih oči je zamišljeno gledalo v širni svet, lepo zaokrožena črna brada se je oprijemala čeljusti in rdeča lica so kazala zdravega človeka. Dolg talar se je oprijemal njegovega vzne-šenegavznešenega života, na glavi pa je čepel širokokrajnat klobuk.
 
Zdelo se je, da Štipko nekoga pričakuje. Skrb se mu je brala na obrazu in nemirno se je premikal sem in tja.
 
»Ali ne greš še južiDatjužinat?« se oglasi ženski glas iz veže.
 
»Se mi še ne ljubi, Barica!« odvrne brat.
Vrstica 742 ⟶ 720:
Psiček, ki je ležal v travi in lovil na sebi zadnje jesenske mrčese, je zagodrnjal, kakor bi njemu ne bil po godu gospodov odgovor.
 
»Pa ga ni. Saj mi je trdno obljubil, da pride. Ah ti Čreteški, kako mi delajo preglavico! Da bi bil vedel, kakšno težko butaro mi bodo naložili na glavo, ko me je senjski škof posvetil v mašnika, ne bi se bil dal maziliti. O kako vse drugače je bilo, ko sem še pasel čredo na Gorjancih'! Kako lepe ure so bile to, ko sem dopoldne stregel v cerkvi župniku Tiberiju, popoldne pa smo šli na lov v krakovske gozde! Na konju sem s sulico prebodel divjega mrjasca, da se je valjal v svoji krvi, košute so padale pred našimi puščicami, medveda smo za zadnje šape vleki iz brloga. ... O ti veseli, brezskrbni časi so minili — ni jih več in zdaj pasemo drugačno čredo, lovimo neumrjoče duše ...
 
Pa vse bi še bilo. Saj užijem veliko duševnega veselja s svojimi ovčicami. Le ta Čreteški grad., te čreteške butice so trde, divje, nezanesljive! Koliko noči mi je že vzel ta lahkomišljeni Fric! Koliko sitnosti, koliko zaprek, koliko sramote mi je že napravil ta klativitez, ta pustolovec! Prav bi bilo, da bi si že enkrat izbral družico. Na roke bi mu šel, kar je mogoče, samo da bi se pomiril, da bi se ustanovil, da ne bi begal kakor Kajn po zemlji!
 
Ali kaj slišim govoriti pri ljudeh? Groza me je, ako pomislim, ako verjamem, da je resnica. Kako se bo izmotal iz teh motovil? Spet je na meni, da po-« * srednjemposrednjem, kaj pa hočem? Pa da bi saj prišel in mi povedal resnico! Pa ga ni. Dobre vesti nima . . . Ah, da so ravno mene posvetili na naslov čreteške graščine, da so mi natovorili ta vikarijat! Aha, listje šumi pod nogami, nekdo prihaja.«
 
Štipko se obrne v nasprotno stran, stopi mimo cerkve sv. Tomaža na breg in opazuje.
 
»Ta ni na konju, ta gre peš . . . Lanec rožlja, ah to je Libenštajnarjev volk, to je zagradski krčmar ! Kaj pa ta prinaša?«
 
Volk zatuli, zagledavši vikarja. Libenštajnar pa komaj pobira za njim stopinje po bregu navzgor. Divje je gledal, oči so bile izbuljene, gorjača je bila okrvavljena . . .
 
Volk se je laskal vikarju, Libenštajnar pa je snel pokrivalo, pal na kolena in klical v staroslovenščini: »Otče, sogreših!«
Vrstica 758 ⟶ 736:
Vstanj, in povej, kaj se je zgodilo? Krčmar vstane in začne pripovedovati:
 
»Znano Vam je, duhovni oče, da ima Mate iz Hrastja svojo »hobo« poleg moje. Sprla sva se radi mejnikov. Pa ni ga bilo, da bi posredoval razun mojega volka. Sporekla sva se. Mate pravi: »Ne želi svojega bližnjega zemlje!« Jaz pa m«mu priložim eno po ustih, da se mu je kar kri pocedila. On me zagrabi za goltanec, moj volk pa mu skoči na tilnik, ga podere na tla in mu pregrizne vrat . . . NieNič več ne bo trave tlačil.«
 
»'Mazi ti Bog! Bog ti pomagaj, jaz ti ne morem. Prav te je poučil Mate, kakor bi te bil jaz, pa za plačilo si mu vzel življenje. »Ne ubijaj!« govori Bog Kaj boš tudi zato nžná-me naščuval volka?« Libenštajnar spet pade na kolena in kliče: »Ne ne, duhovni oče! Tega Bog varuj. Ti mi nisi delal krivice, ti si sama dobrota!«
 
»Kaj ti je Mate delal krivico? Ali nisem bil pričujoč, ko si poželel za tujo zemljo in ta nesrečni čre-teškičreteški kovar ti je dajal potuho. O vem: ti si ubil svojega sozemljaka namenoma, zato da se Čreteški polasti zemlje, češ da nima gospodarja, pa jo prepusti tebi za vžitek. Ah hudobija čez hudobijo. Ali ne veš še, da je cerkveno ognjeno, da je Mate škofovski podanik ? O ti to veš, zato se spoznaj, spoznaj svoj vnebovpijoči greh, ako res želiš, da ti Bog odpusti grehe.«
 
Razne povesti.
 
»
 
»Spoznam, se kesam, naloži mi pokoro, kakršno hočeš.«
Vrstica 772 ⟶ 746:
Odšla sta v cerkev.
 
Sredi cerkve nad kripto je klečal ubijalec Liben-štajnarLibenštajnar in molil za vikarjem v staroslovenskem jeziku očitno spoved:
 
»Az zaglogolo zlodeju« itd.
Vrstica 778 ⟶ 752:
Toda krčmarjeva izpoved še ni bila pri kraju.
 
»Oče, jaz imam še druge grehe nad sabo. Jaz sem tudi deležen drugega uboja, deležen ropa . . ..«
 
Tiše je govoril in pravil, kako sta s škocijanskim mlinarjem odpeljala Kocijanovo hčer z Gotnega brda.
 
In spet je krčmar ponavljal: »azAz glagolo zlodeju« (jaz se odpovem hudiču) itd.
 
Volk je ležal stegnjen pri cerkvenih vratih, z glavo na tleh in prisluškoval skesanim besedam gospodarjevim in resni govorici vikarjevi.
Vrstica 792 ⟶ 766:
»Tudi žival pozna hvaležnost, le človek se spozabi tako daleč, kakor se je spozabil ta moj Fric — moje veselje in moja žalost. Pričakoval sem njega, pa je prišel ta divjak njegov. Žal mi je za tega Mateja, da je umrl tako silovite smrti. Uboga njegova rodbina. Takoj popoldne ga grem škropit, jutri pa opravim liturgijo zanj. Mir njegovi duši!«
 
Jesensko solnce je prijazno sijalo, le lahak veter je zibal veje na drevju. List za listom je padal na tla, trta pred hišo se je obrila, dasi so še posamični grozdi krasili belo steno. Kosem se je plaho skrival za hišo pred Libenštajnarjevim volkom in šele, ko je gospod zaklical: »Barica, zdaj pa južino sem!« se je priplazil izza vogla in se prilizoval svojemu gospodarju. Tudi kokoši in piščeta so čutila jedila na mizi ter so se bližala orehu. Belo jagnje je pogledalo skozi vrata, tam na ograji pa se je grel ob solnčni gorkoti rjavi maček.
 
Rad je videl Štipko okrog sebe to skromno družinico. Zdele so se mu te živalice tako domače, tako ljubke, tako vdane, tako poslušne. Kos za kosom je padal raz mizo, da bi vikar kmalu na-se pozabil pri skromnem kosilcu.
gospod zaklical: »Barica, zdaj pa južino sem!« se je priplazil izza vogla in se prilizoval svojemu gospodarju. Tudi kokoši in piščeta so čutila jedila na mizi ter so se bližala orehu. Belo jagnje je pogledalo skozi vrata, tam na ograji pa se je grel ob solnčni gorkoti rjavi maček.
 
»Barica, prinesi živalicam jesti. Lačne so.« Ščinkovec je zapel na bližnji jablani, ko se Barica prikaže na pragu in vsuje zrna kokošim.
Rad je videl Štipko okrog sebe to skromno dru-žinico. Zdele so se mu te živalice tako domače, tako ljubke, tako vdane, tako poslušne. Kos za kosom je padal raz mizo, da bi vikar kmalu na-se pozabil pri skromnem kosilcu.
 
»Nikoli nimajo dosti. Samo žrle bi, nesό pa tako malo naše kokoši,« reče deklina pri štiridesetih letih. Bila je starejša od brata in je govorila gorjansko.
»Barica, prinesi živalicam jesti. Lačne so.« Ščin-kovec je zapel na bližnji jablani, ko se Barica prikaže na pragu in vsuje zrna kokošim.
 
»Nikoli nimajo dosti. Samo žrle bi, nes<5 pa tako malo naše kokoši,« reče deklina pri štiridesetih letih. Bila je starejša od brata in je govorila gorjansko.
 
»Zima se bliža, Barica, kaj hočemo? Le glej, da ne pride lisjak v vas. Vse živali so mi ljube, tudi divje, le ta lisičji rod mi ne ugaja. Zvit je, potuhnjen, izbirčen, samo kri izpije, meso ali vsaj kosti pa pusti. Taki so tudi hinavski ljudje. Spredaj ližejo, zadej grizejo.«
Vrstica 818 ⟶ 790:
»Ne bojim se ga. Kaj mi more? Ne vem, da ti ne moreš biti brez njega.
 
»Dušo ima, Barica, neumrjočo, z božjo krvjo odkupljeno dušo« . . .
 
»Ne vem, če jo mu boš opral, preveč je že črna! Najbrže še ajdovski črt ne mara zanjo.«
Vrstica 830 ⟶ 802:
»Iz lakenškega mlina je šla. Rekla je, da ne nosi več v Staro vas v mlin.«
 
Štipko se zamisli . . .
 
»Aha, spet je ženitev na potu. Ti Nemci pa res več pokvarijo kakor dobrega storčstoré. Sama sebičnost jih je. Dobro stvar ovirajo, slabo podpirajo. No pa menim, da jim je posvetna pravica za petami. Saj gotnobrdski sodnik Uzold je zelo spoštovan in pravičen mož.«
 
»Prav imaš brate, zato pa drži s Slovenci in se nikar toliko ne ženi za te bavarske prihajače.«
Vrstica 840 ⟶ 812:
Štipko vstane, prime za brevir ter vstopi v cerkev.
 
Dolgo je molil, da je mrak legel po cerkvi in tema je vladala, ko zapusti cerkev, pozdravljajoč nebeško kraljico in se priporočajoč nebeškim varuhom ...
 
VII.
 
==VII.==
Pri »strogem izpraševanju« je bil rabelj ena najpotrebnejših oseb.
 
<poem align=right>Pri »strogem izpraševanju« je bil rabelj ena najpotrebnejših oseb.
Vrhovec: >Ljublj.* mesčanje str. 88.
''Vrhovec: »Ljublj.« meščanje str. 88.''</poem>
 
Bilo je v osmini sv. Nikolaja. Mila zima je bila napovedana in sneg, ki je padel v novembru, je že davno izginil pred solnčnimi žarki. Črede so se pasle po bregovih in žito je zelenelo kakor pomladi.
 
V &otnemGotnem brdu je bil semenj. Polno zunanjih ljudi se je gnetlo po ulicah, prodajali so in kupovali.
 
 
Bilo je vika in krika, smejanja in hudovanja, prerekanja in zbotavanja. Vsake vrste novice so krožile med sejmarji, a o nobeni reči se ni govorilo toliko, kolikor o ropu Kocijanove hčere. Tržani so se jezili, stiskali pesti, se zgražali nad tolovaji, klicali pravico na pomoč. Kmetje pa se niso toliko zgražali, saj so bili navajeni pobojev in nasilstev, nekoliko pa so na skrivnem privoščili tržanom take sramotilne prizore.
Vrstica 865 ⟶ 835:
»Vrag vedi, kako so jo. Jaz nisem bil zraven. Jaz sem takrat pod pisarjevim oknom uro klical.«
 
» Torej vendar veš, kdaj so jo odpeljali!«
 
»Pustimo to, ljudje božji. To bo že pokazalo »strogo izpraševanje« v trški hiši. Trikrat je bilo že klicano, da naj se oglasi vsak, kdor kaj ve o tem ropu. Pa se ni nikdo oglasil. Že je mislil sodnik soditi brez »maleflčnemalefične osebe«, a danes pa smo vendar ujeli nekega tička, ki se je izdal, če prav je majhen.«
 
»In ta je, Vide?«
Vrstica 889 ⟶ 859:
Pero teče dalje, pisar pa mrmra sam pri sebi:
 
»SaiSaj se mi je vse tako zdelo, da na semanji dan kaj izvohamo. Takoj napišem povabila pričam in rečem sodniku, da razpiše obravnavo.«
 
Ko je rabelj oborožen stopal proti čreteški gostilni, se mu pridruži njegov hlapec.
 
Rabelj stopi v izbo. Takoj zagleda pivca, pa iz-pregovoriizpregovori:
 
»Vi ste Amalrik, škocijanski mlinar.«
 
,.»Kaj bi radi od mene?«
 
»V imenu trškega sodnika vas pokličem, da greste z mano. Vaš sin vas je obdolžil kriminalnega dejanja.«
Vrstica 905 ⟶ 875:
»Moja vest mi ničesar ne očita,« reče mlinar. »Pa branil se ne bom in ustavljal gosposki.«
 
Velik šum je nastal med ljudmi, ko sta rabelj in njegov hlapec peljala Amalrika po ulicah naravnost do stolpa pri hrvaških vratih. Šli so po mnogih stopnicah navzgor, dokler niso prišli do ječe, do katere ni mogel niti zrak, niti svetloba. Ječa je bila le tolika, da se je človek mogel skloniti; okna so bila samo poldrugi črevelj visoka in šest palcev široka. Na notranjo stran so bila nekaj širja, a ravno radi tega ni mogel izprijeni zrak iz ječe, ker ga je zdravi zunanji zrak pritiskal nazaj. V ječi je bilo tako zaduhlo, da je jetnik komaj mogel sopsti.
m IP^BF'• ' • ■ ^
 
Velik šum je nastal med ljudmi, ko sta rabelj in njegov hlapec peljala Amalrika po ulicah naravnost do stolpa pri hrvaških vratih. Šli so po mnogih stopnicah navzgor, dokler niso prišli do ječe, do katere ni mogel niti zrak, niti svetloba. Ječa je bila le tolika, da se je človek mogel skloniti; okna so bila samo poldrugi črevelj visoka in šest palcev široka. Na notranjo stran so bila nekaj širja, a ravno radi tega ni mogel izprijeni zrak iz ječe, ker ga je zdravi zunanji zrak pritiskal nazaj. V ječi je bilo tako za-duhlo, da je jetnik komaj mogel sopsti.
 
Rabelj zapre vrata in odide.
Vrstica 923 ⟶ 891:
Vsi poslušalci so se obrnili za dolgonogim možem. Toda Vid je slutil, kaj ga čaka in je urnih korakov odrinil proti trški hiši.
 
»Bog ve, če 'se ni rabelj prenaglil?« reče eden izmed množice.
 
» Sodba bo že pokazala, kdo ima prav. Na besede takega otroka se pač ni mnogo zanašati,« pristavi drugi.
 
»Ej, trški pisar je pretkan dedec, ta mu bo že nategnil prste in goltanec. Mlinarji so itak malo prida. Saj tako žive samo od prigoljufane merice. Klobuk pravičnega mlinarja trohni v deveti deželi,« spet modruje tretji.
 
»Le mene poslušajte, sejmarji! Če je tudi mlinar odpeljal tičico, pa njenega petja ne bo on poslušal, pa tudi ne njenega mesa okušal. Za grmom tiči drug zajec, ki nima kosmatih ušes, pač pa kosmato vest. In ta zajec tiči za debelim zidom in se greje visoko gori na gori, pa se smeje drugim v dolino, rekoč: »Vi ste moji hlapci, jaz sem vaš gospod!«"
 
Sejmarji utihnejo pri teh besedah, premišljujoč predgovornikove besede.
Vrstica 937 ⟶ 905:
Dan je bil kratek, treba je bilo misliti na dom. Trg se je praznil, daljni sejmarji so že na potu, bližnji pa se še potikajo ob šotorih in po krčmah.
 
V čreteški gostilni sta se mudila dva človeka, opravljena za daljno pot. Eden je bil orjaške postave, s sivim klobukom na glavi, pod obrvmi pa mu je dvoje sivih oči švigalo nemirno po sobi okrog. Hodil je po hiši gori in doli, kakor bi koga pričakoval. Velika, polno natlačena malha mu je visela črez ramo, ob širokem pasu je visel usnjat mošnjiček in za pasom dvoje bodal. Njegov spremljevalec je sedel na klopi. Bil je mnogo mlajši in na las podoben staremu. Le brk še ni imel pod nosom, in lica njegova so bila gladka. Na tleh poleg njega je ležal volk, priklenjen na železni lanec, za klop pa se je držal mlad medved, obrnjen v svojega gospodarja.
 
gladka. Na tleh poleg njega je ležal volk, priklenjen na železni lanec, za klop pa se je držal mlad medved, obrnjen v svojega gospodarja.
 
»To so glumači!« je vsak rekel, ko jih je srečal. Reveži so ljudje, ki si na ta način kruh služijo.
 
CrezČrez nekaj časa stopi v izbo deklica pri šestnajstih letih. Na rami ji je sedel sokol, za njo pa je tekal kosmat psiček.
 
»Bimbo pride takoj, tata!« reče deklica in sede onstran mize, kjer je na klopi ležalo dudalo in piščal.
Vrstica 965 ⟶ 931:
Pa to niso bili glumači, to so bili romarji, ki so se vzdignili v temno noč na daljno pot v Kelmorajn.
 
==VIII. ==
VIII. Na stol pisan so me djal' Ino meni sodbo bral': Pravda je b'la sklenjena, Palčiča prelomana.
 
<poem align=right>Na stol pisan so me djal'
Štreltelj, »Nar. pesmi", 701.
Ino meni sodbo bral':
Pravda je b'la sklenjena,
Palčica prelomana.
''Štrekelj, »Nar. pesmi«, 701.''</poem>
 
V trški hiši je bil zelo slovesen dan. V sodni dvorani je bilo polno ljudi. Na sredi dvorane je sedel mlinar Amalrik, poleg njega je stal rabljev hlapec.
 
Na desno je stalo več poklicanih prič, med njimi Amal-rikovaAmalrikova žena in sin Riče. Na levo stran so stali trški čuvaji, tam spredaj na vzvišenem prostoru pa je bil prostor za sodnika, svetovalce, pisarja in rablja. Tudi mučilno orodje se je videlo ob vratih.
 
Ob zaprtih durih se je začelo »strogo preiskovanje"«. Prikaže se sodnik Uzold s srebrnim žezlom in škrla-tastimškrlatastim plaščem pa se vsede na sodni prestol. Okrog njega se razvrste svetovalci, ki pa jih takrat ni bilo več kakor sedem. Rabelj se vstopi pod oder, pisar pa prebere obtožnico s slovesnim globokim glasom:
 
»Amalrik škocijanski, mlinar, oženjen, doma iz Bavarskega, se obdolži, da je letos na dan sv. Uršule, po noči šiloma odpeljal Kancijanilo, hčer brodarja in krčmarja Kocijana z Brega, ter pri tem ubil njegovo deklo Marto.«
Vrstica 987 ⟶ 957:
Sodnik nadaljuje:
 
» Obtoženec ne prizna svoje krivde. Naj se zaslišijo priče.« — Rabelj takoj privede dečka Ričeta na spodnjo stopnico.
 
»Ti, deček, ti si dober, kakor vidim, ker si resnico govoril. Zato nam boš zdaj še enkrat povedal, kar si videl in slišal tisti večer, ko si gledal iz mlina skozi okno.«
 
»G-ospodGospod, vse povem, samo da me izpustite domov. Očeta ni bilo doma, mati so medli v kuhinji, meni so pa naročili, naj pazim v mlinu, kdaj pomelje kamen vse žito iz groda. Dolgčas mi je bilo, pa sem gledal skozi okence. Bliskalo se je in grmelo, tema je bila, da se ni nikamor videlo. Mene je bilo strah. Kar začujem, da je voda zašumela na prehodu. Toliko sem videl, da so bili konji, ki so šli črez Raduljo. Tudi ljudje so bili zraven, ker je eden zavpil.«
 
vse žito iz groda. Dolgčas mi je bilo, pa sem gledal skozi okence. Bliskalo se je in grmelo, tema je bila, da se ni nikamor videlo. Mene je bilo strah. Kar začujem, da je voda zašumela na prehodu. Toliko sem videl, da so bili konji, ki so šli črez Raduljo. Tudi ljudje so bili zraven, ker je eden zavpil.«
 
»Kaj pa je zavpil?« vpraša sodnik.
Vrstica 1.003 ⟶ 971:
»Eden je bil tenak, eden debel.«
 
»Ali zadDjičzadnjič si v gostilni natanko povedal, kako sta vpila tista dva človeka?«
 
»Gospod, takrat sem bil vinjen in ne vem, kaj sem govoril. Ljudje so me preveč silili piti.«
Vrstica 1.019 ⟶ 987:
»Bog vedi, saj mi takih reči nikoli ne pove. Le toliko vem, da je navadno po noči hodil na lov na polhe ali pa je lovil ribe ob jasnih nočeh.«
 
,,»Pa je kaj prinesel domov tisto jutro rib ali polhov?«
 
»Se ne vem spominjati, ker niti ne vem, kdaj je prišel domov.«
Vrstica 1.027 ⟶ 995:
»Kako me bo nagovarjal, ko nisva bila skupaj od sejma.«
 
»Ali sina si pa vendar-le učila v ječi, kako naj govori ?«
 
»1I seveda sem ga učila, saj veste, da je otrok. Drugače vam ne bi bil tako lepo vsega povedal, da ga je bilo veselje poslušati.«
 
»Ali mu nisi rekla, da ne sme vsega povedati?«
 
»Se ne spominjam in tudi nimam vzroka zato. CemuČemu neki ? Saj ste slišali samega moža, dajeda je nedolžen.«
 
Zena odstopi, pisar piše. Rabelj pripravlja natezalnico. Dva visoka droga, počrez tram, spodaj pa stolček, na kateri je moral Amalrik stopiti. Rabelj potegne za vrvi, obtoženec se potegne kvišku, na stopala pa mu rabelj naveže uteži.
Vrstica 1.043 ⟶ 1.011:
In Amalrika spet peljejo pred sodnika. Mlinar govori:
 
^ J 81Z »Jaz sem lovil rake tisto noč v Radulji visoko gori pri izvirku. Pa noč ni bila ugodna in nisem nič vjel. Vračam se domov in na potu srečam dva jezdeca. Umaknil sem se v kraj v goščo, da me nista zapazila. Videl sem pa dobro, da je imel eden žensko navezano poleg sebe na konju. Poznal pa nisem nobenega.«
 
»Kako pa da je tvoj sin rekel v gostilni, da je slišal tvoj glas od Radulje sem?« vpraša sodnik obtoženca.
Vrstica 1.065 ⟶ 1.033:
»Najbrže jo je sam videl na Čretežu, ker hodi tjakaj oddajat desetino.«
 
,,»Pa veš za gotovo, da je čreteški hlapec odpeljal Kancijanilo?«
 
»To pač ne more biti drugače, ker je vrv naša in ker je deklica v gradu. Kateri hlapec je bil, to boste lahko izvedeli v gradu od Kancijanile.«
Vrstica 1.077 ⟶ 1.045:
Sodnik nadaljuje:
 
»Iz vse malefične obravnave se je poznalo, da sum pač leti na mlinarja Amalrika, da je bil pri uboju in ropu vsaj prizadet, ako že ne glavni krivec. Vendar pa se iz dosedanjega pričevanja ne more soditi, da bi bil Amalrik kriv uboja in ropa, zlasti ker ne moremo poklicati za pričo Libenštajnarja, katerega ni doma. Zato se Amalrik za enkrat oprosti, opravi pa naj cerkveno pokoro. Da pa bi čreteške gospode klicali na sodbo, to ni v naši oblasti. Pač pa naznanimo to, kar smo slišali, deželni gosposki, ki ima oblast soditi plemenitaše in njihove hlapce.«
 
doma. Zato se Amalrik za enkrat oprosti, opravi pa naj cerkveno pokoro. Da pa bi čreteške gospode klicali na sodbo, to ni v naši oblasti. Pač pa naznanimo to, kar smo slišali, deželni gosposki, ki ima oblast soditi plemenitaše in njihove hlapce.«
 
Sodnik stavi svetovalcem vprašanja:
Vrstica 1.091 ⟶ 1.057:
Večina je za cerkveno pokoro.
 
»Ali naj se obravnava o tem zločinu preloži ali za vršizavrši?«
 
Večina je za to, da se obravnava sklene.
 
Veselje je zavladalo v dvorani, v Amalrikovi družini, rabelj in biriči pa so se držali pusto, ker jim je odšlo delo in zaslužek. Sodnik in svetovalci za-pustezapuste dvorano, pisar Henrik pa gre pred trško hišo, kjer prebere Amalrikovo oprostitev. Veliko ljudi se je zbralo iz radovednosti in zanimanja, toda z izidom sodbe niso bili zadovoljni. Vsi so bili na strani Kocijanovi in njegove blage hčerke Nile. Na tihem so se slišale pikre opazke o trških svetovalcih, pisar je požrl nekaj grenkih, sodnik pa je šel domov prepričan, da je sodil pravično, dasi se ni zavedal, koliko je obravnava zaslužila naslov: »strogo izpraševanje"«.
 
==IX.==
 
češki<poem align=right>Češki kralj Otokar si je po smrti vojvode Ulrika (1269) prisvojil tudi Koroško in Kranjsko.
''J. Stare, Občna zgodovina.''</poem>
 
Bili so jasni, pa mrzli dnevi novembra 1270. Slovenska marka je bila vsa po koncu. Kmetje so se spogledavali in zrli otožno na stoge in žitnice, češ, vojska nam bo vse vzela. Grajščaki so se zapirali v svoje gradove, duhovniki so poučevali in tolažili ljudstvo. Prebivalci Slovenske marke so bili ponajveč podaniki brižinskih škofov, zato so želeli srečo češkemu kralju. Nekaj pa jih je kajpada bilo, zlasti grajščinskih, ki so se potezali za čast in srečo vojvode Filipa, voljenega oglejskega patrijarha. Kakor smo že omenili, sta se po smrti koroškega vojvode Ulrika potezala za prestol v Slovenski marki češki kralj Otokar in oglejski patrijarh Filip. Ta je bil brat Ulrikov in ker je ta umrl brez otrok, bi bil on moral po državnih in hišnih zakonih podedovati Kranjsko pa Slovensko marko. Zlasti je bilo Filipu v prilog, ker se njegova izvolitev za oglejskega patrijarha ni potrdila od rimske kurije in ker Filip še ni prejel višjih redov. Zato pa so se prebivalci Koroške, Kranjske in Slovenske marke takoj navdušili za Filipa kot pravnega naslednika, in vojvodska mesta pa trgi so že čestitali Filipu, poklonili so se mu tudi mnogi vojvodski uslužbenci in podaniki. Tako so mu zaprisegli zvestobo in vdanost kranjski deželni glavar Rudelin, Herman Rabenštanjski, Gerold in Oto Turjaški in Gerloh Hartemberški.
J. Stare, Občna zgodovina.
 
Pa Filip je dobil mogočnega nasprotnika v svojem sorodniku. Češki kralj Otokar je bil njegov bratranec — zakaj Filipova mati Juta in Otokarjev oče Večeslav sta bila brat in sestra. Otokar se je skliceval na neko listino, podpisano od Ulrika 4. decembra 1269, češ, da v slučaju smrti on podeduje za vojvodom koroškim. Seveda je bila ta listina utihotapljena in neveljavna. Pa ko bi bila tudi veljavna, se Otokar ni toliko zanašal na košček papirja kolikor na svojo premoč. Posebno zanesljive zaveznike je imel v brižinskih škofih. Listina z dne 2. februvarja 1270 leta nam pravi, da je brižinski škof Konrad po Ulrikovi smrti vsa svoja posestva priklopil češkemu kralju. To na Dunaju v kraljevem taboru spisano listino so podpisali tudi škofje bamberški, krški in olomuški, grofa Majnhard in Albert iz Gorice in Tirolske, mnogi grofje Češke, Moravske, Avstrijske, Štajerske, Koroške in Kranjci Gebhard Lilienberški, Ortolf Krški, Konrad Loški in Konrad Galski.
Bili so jasni, pa mrzli dnevi novembra 1270. Slovenska marka je bila vsa po koncu. Kmetje so se spogledavali in zrli otožno na stoge in žitnice, češ, vojska nam bo vse vzela. Grajščaki so se zapirali v
 
svoje gradove, duhovniki so poučevali in tolažili ljudstvo. Prebivalci Slovenske marke so bili ponajveč podaniki brižinskih škofov, zato so želeli srečo češkemu kralju. Nekaj pa jih je kajpada bilo, zlasti grajščinskih, ki so se potezali za čast in srečo vojvode Filipa, voljenega oglejskega patrijarha. Kakor smo že omenili, sta se po smrti koroškega vojvode Ulrika potezala za prestol v Slovenski marki češki kralj Otokar in oglejski patrijarh Filip. Ta je bil brat Ulrikov in ker je ta umrl brez otrok, bi bil on moral po državnih in hišnih zakonih podedovati Kranjsko pa Slovensko marko. Zlasti je bilo Filipu v prilog, ker se njegova izvolitev za oglejskega patrijarha ni potrdila od rimske kurije in ker Filip še ni prejel višjih redov. Zato pa so se prebivalci Koroške, Kranjske in Slovenske marke takoj navdušili za Filipa kot pravnega naslednika, in vojvodska mesta pa trgi so že čestitali Filipu, poklonili so se mu tudi mnogi voj-vodski uslužbenci in podaniki. Tako so mu zaprisegli zvestobo in vdanost kranjski deželni glavar Rudelin, Herman Rabenštanjski, Gerold in Oto Turjaški in Grerloh Hartemberški.
 
Pa Filip je dobil mogočnega nasprotnika v svojem sorodniku. Češki kralj Otokar je bil njegov bratranec — zakaj Filipova mati Jnta in Otokarjev oče Večeslav sta bila brat in sestra. Otokar se je skliceval na neko listino, podpisano od Ulrika 4. decembra 1269, češ, da v slučaju smrti on podeduje za vojvodom koroškim. Seveda je bila ta listina utihotapljena in neveljavna. Pa ko bi bila tudi veljavna, se Otokar ni toliko zanašal na košček papirja kolikor na svojo premoč. Posebno zanesljive zaveznike je imel v brižinskih škofih. Listina z dne 2. februvarja 1270 leta nam pravi, da je brižinski škof Konrad po Ulrikovi smrti vsa svoja posestva priklopil češkemu kralju. To na Dunaju v kraljevem taboru spisano listino so podpisali tudi škofje bamberški, krški in olomuški,
 
grofa Majnhard in Albert iz Gorice in Tirolske, mnogi grofje Češke, Moravske, Avstrijske, Štajerske, Koroške in Kranjci Gebhard Lilienberški, Ortolf Krški, Konrad L6ški in Konrad Galski.
 
Pa Filip se je že polastil bratovih posestev in si pridobil vdanost svojih pristašev. Večina mest in trgov mu je prisegla zvestobo, pa tudi dežele in stanovalce oglejskega patrijarhata si je znal pridobiti, tako da je češki kralj moral skleniti z njim premirje. Za 16. oktober sta sklenila sniti se osebno; toda Filip ni čakal tega in je prodiral s svojo vojsko dalje. Tako tudi Otokar ni mogel več odlašati in v novembru 1270 se je dvignil s svojo vojsko proti kranjski deželi.
 
Bili so jasni pa mrzli dnevi meseca novembra. Prvo krdelo vojske je vodil Ulrik Lihtenštajnski. To so bili Avstrijci, Štajerci, Korošci in Kranjci. Kranjcem je zapovedoval Ortolf Krški. Za prvim krdelom se je pomikal sam kralj Otokar z glavno vojsko. Hitro so se polastili utrjenega Slovenjega gradca in prodirali skozi Savinjsko dolino. Ko Otokarjeva vojska prestopi pri Krškem Savo, so se utaborili. Treba je bilo odmora in novih načrtov, predno se spuste po Slovenski marki. Druga mesta iuin trgi po Marki so se poklonili češkemu kralju, kljubovala sta le brata Oto in Ortolf, gospoda kostanjeviška. Ulrik Lihtenštajnski je šel s svojim krdelom kar dalje proti glavnemu mestu, proti beli Ljubljani, kraljeva vojska pa se je mudila nekaj dni na Krški ravnini. To pa je bilo tako-le:
 
"V kraljevi vojski je med vitezi poveljeval Grifo Čreteški z 80 jezdeci in 80 strelci. Njegov pobočnik je bil Fric Čreteški, naš znanec iz prejšnjih poglavij. Ta je bil dozdaj zvest pristaš češkega kralja. Ali tiste novemberske dueve v tabora pri Krškem so se zgodile marsikatere reči, ki so neprijetno dirnile Friceva pustolovstva.
 
V kraljevi vojski je med vitezi poveljeval Grifo Čreteški z 80 jezdeci in 80 strelci. Njegov pobočnik je bil Fric Čreteški, naš znanec iz prejšnjih poglavij. Ta je bil dozdaj zvest pristaš češkega kralja. Ali tiste novemberske dneve v taboru pri Krškem so se zgodile marsikatere reči, ki so neprijetno dirnile Friceva pustolovstva.
Kralju so se hodili poklanjat različni mogočniki Slovenske marke. Kralj se je zanimal za razmere in
 
Kralju so se hodili poklanjat različni mogočniki Slovenske marke. Kralj se je zanimal za razmere in obetal milost in pomoč in pravico. V taboru si srečal vsak dan gotnobrdskega sodnika Uzolda, si se lahko menil z župnikom belocerkovškim Tiberijem, ob enem oglejskim naddijakonom nad Slovensko marko, si čul pridigovati vojakom glagoljaša Štipka, pa še mnogih drugih naših znancev. Kaj čuda, da je prišla kralju na uho tudi dogodba o ropu brodarjeve hčere. Kralj je poklical Frica pred-se in mu zapretil, da takoj izpusti iz Čreteškega grada uropano devico Kancijanilo.
 
Bilo je mrzlo in čreteški strelci so se greli ob ognju, ki je plapolal za velikanskim šotorjem. Pod šotorjem so bili privezani ob lesenih vozovih konji, za vozmi pa so ležali jezdeci. Na debelem hrastovem štoru je stal zagrajski vikar in govoril vojakom:
 
»Vi, vojniki moji, rojaki moji! Poznate me nekateri izza mladih let. Saj smo jaz in večina vas pili materino mleko tam za Gorjanci. Slovenska kri teče po vaših žilah kakor po mojih. Neštetokrat ste pokazali svojo hrabrost, osiveli ste že nekateri v boju za dom in pravico. Veliki kralj Otokar je vaš gospod. Zanj ste se bili zoper malikovalske Pruse, zanj ste šli v ogenj zopor divje Ogre, zvestoba vaša do kralja je bila doslej neomahljiva. Pa kaj slišim? Vi hočete zapustiti zastavo svojega kralja, vi hočete svojega dobrega očeta pustiti na cedilu in se vdati neznani usodi, negotovemu gospodu, ki je zbežal od božjega oltarja, da bi nasitil svojo častilakomnost, da bi si pridobil posvetne oblasti, posvetnege blaga ? Vi hočete stopiti pod zastavo Filipa, ki ga je Rim zavrgel, pod zastavo ubeglega duhovnika, pod zastavo človeka, kateri si lasti pravic do vojvodskega prestola? Kaj mislite? Kam ste zabredli? Kdo vas je k temu napeljal?«
 
Pri teh besedah zgrabi nekdo očeta Štipka za vrat, drugi mu zamaši usta s cunjo pa ga zavlečeta venkaj na polje in mu zvežeta roke in noge. Ob ognju in v šotoru pa se je razlegal divji krohot, kletvina in godrnjanje. Na hrastov štor pa stopi čreteški Fric in ukazuje:
 
Razne povesti.
 
»Strelci, po koncu! Odidimo.«
Vrstica 1.133 ⟶ 1.090:
In takoj se dvigne osemdeset strelcev, pa odidejo v temno noč. Vsi so ubogali.
 
Čez nekaj časa tudi Grifo zaukaže jezdecem odhod. Tudi ti se pokorčpokoré.
 
Noč je bila temna. Pa Čreteška sta bila vajena potov po svoji domovini. Fric je vodil strelce ob vinskih goricah, Grifo pa jezdece po rimski cesti.
Vrstica 1.139 ⟶ 1.096:
Predno je solnce prišlo izza gora, je že Čreteški grad poln vojaškega življenja.
 
Bila je nedelja. Nekaj ljudi je šlo zjutraj k službi božji. Pa najdejo zvezanega vikarja ob cesti. Osvo-bodčOsvobodé ga in izprašujejo. Ta pa molči in zre krog sebe.
 
»Kje je čreteški šotor? — Ni ga.«
Vrstica 1.149 ⟶ 1.106:
»Kje sta čreteška gospoda? — Ni ju.«
 
Le hrastov štor je še tičal v tleh in se ni ganil nikamor. Štipku je bilo takoj jasno, pri čem da je. Niso ga ubogali vojaki, njegovi rojaki, Čreteška pa sta se mu hlinila, češ naj on pomiri vojake, ki se hočejo upreti kralju, ako jim ne poviša plačila. Čreteška sta dosegla svoj namen s pomočjo svojega dobrega vikarja. In ko bi bil tisti hip kdo stopil k Štipku pa bi mu rekel: toTo je čreteško delo — bi on ne verjel, ampak bi rekel: Vojaki so hoteli od kralja povišanje plače in Čreteška sta morala potegniti z vojaki.
 
V tem pa so v kraljevem taboru že zvedeli, da sta jo Čreteška odkurila. Štipko jim je razlagal, zakaj sta to naredila. Pa župnik Tiberij je majal z glavo in rekel Štipku:
Vrstica 1.155 ⟶ 1.112:
»Ti, sin moj, si predober. Čreteški te zlorabljajo. Ne plača, ampak ženska je kriva tega odhoda Čreteških. Njegova visokost, kralj Otokar, je Fricu naložil, da mora ujeto ptico vrniti. To so tiste solze!«
 
Premišljevali so, kako bi kralju ta dogodek pretekle noči napovedali ...
 
Kralju je napovedavala povelje sveta jeza.
Vrstica 1.165 ⟶ 1.122:
V tem pa pride glasnik, ki sporoči, da je Ulrik Lihtenštanjski že pred Ljubljano, in da se mora kraljeva vojska nemudoma podati na pot proti beli Ljubljani.
 
Najprej glavno mesto, potem druga mesta in gradove !
 
==X.==
 
<poem align=right>Kralj Otokar je Selšel s svojo vojsko iz Savinjske doline v Slovensko marko.
''Dimitz, Geschichte Krains I., str. 183.''</poem>
 
Z velikim naporom pride kralj Otokar s svojo vojsko pred Ljubljano. Dva dni so vojaki počivali, tretji dan pa kralj napove naskok na stolno mesto. Sreča mu je bila ugodna: pri prvem naskoku udero v mesto in Ljubljana se vda. Kralj je ravnal milostno; vojake je izpustil na prosto.
Dimits, Geschichte Krains Z., str. 183.
 
Z velikim naporom pride kralj Otokar s svojo vojsko pred Ljubljano. L)va dni so vojaki počivali, tretji dan pa kralj napove naskok na stolno mesto. Sreča mu je bila ugodna: pri prvem naskoku udero v mesto in Ljubljana se vda. Kralj je ravnal milostno; vojake je izpustil na prosto.
 
Odtod se kralj poda še pred druga mesta in gradove. Niso se mu dosti ustavljali. Na potu proti Kostanjevici se je polastil tudi Čreteža. Ortolf se je poklonil kralju in mu spet zaprisegel zvestobo.
Vrstica 1.179 ⟶ 1.135:
Fric pa ni videl obličja kraljevega. Po skrivnem rovu, ki je vodil v mogočni stolp, še dandanes kljubujoč zobu časa, se umakne ter zre skozi line na odprti grad in kraljevo vojsko. Srd se mu je bral na obrazu in oko njegovo je iskalo nekoga. Ni mislil, da bo ujeta Kocijanova hči tako hitro rešena iz ječe. Kraljevo spremstvo ni pozabilo na ukradeno nevesto, in kakor hitro je bela zastava zavihrala nad Čreteškim gradom, je bil pogoj pri zanašanju tudi Kocijanova Nila. Sam Amalrik jo je moral pokazati in jo izpeljati na piano.
 
Še je bila tista Nila, visokostasa, širokopleča; toda njena lica so bila bleda, njene oči mokre. Začudeno je zrla oborožene čete, svitle viteze, rezgeta-jočerezgetajoče konje, šumečo množico. Kaj vse to pomeni?
 
Ko pa je solnce zahajalo za gorami, se prikažeta za gorami dva dospela jezdeca. Eden je bil brodar Kocijan, drugi vikar Štipko. Kakor hitro je ta zvedel, kaj se godi uana Čretežu, je v največji naglici zajahal Matejevo kobilico, da sporoči Kocijanu veselo novico. In zdaj sta dospela na Čretež. Vojaki so utihnili, čreteški Ortolf se je držal jezno, krški grajščak pa je prijel v kraljevem imenu Nilo za roko ter jo izročil očetu.
 
Deklica je ihtela veselja in iznenadenja, hvaležno poljubljajoč roko plemenitemu vitezu. Oče pa jo posadi na konja in hitro odrineta iz gradu. Spremljata ju v dolino dva hlapca, Amalrik in Bimbo.
 
Tam gori iz ozke line pa je zrl v dolino čreteški Fric. Lok je držal v roki, kakor bi čakal na plen. Videl je malo prej, da sta dva jezdeca jahala proti gradu. Pa ju ni poznal. Za enega se mu je zdelo, da bi bil vikar Štipko s svojo črno brado, toda ni mogel verjeti. Štipko ni imel navade jahati. Ko pa zdaj vidi spet štiri jezdece, da se pomičejo iz grada, se mu je njegova slutnja hitro uresničila. Oči mu strastno švigajo, napenja zenice, srce mu žge ogenj maščevanja in sovraštva, napenja lok, že stega puščico in jo namerja v vikarja ...
 
Ta je mirno jahal poleg Amalrika, veseleč se današnjega dneva. Spredaj sta jahala Kocijan z Nilo in hlapec Bimbo.
 
Zapiskalo je v zraku, kakor bi potegnil močan veter. Predno se je kateri tega zavedel, je že Amalrik zletel s konja. Puščica je osmodila brado očetu Štipku, zadela pa njegovega spremljevalca v srce. . ..
 
Krik, stok, šumenje listja — vsi so se prestrašili. Štipko skoči s konja, pograbi ščit svojega spremljevalca, ki je obležal na tleh in zaklical:
 
»Pomagajte — vrag gre p6mepόme!«
 
To so bile zadnje Amalrikove besede. StipkoŠtipko mu prigovarja, da obuja kesanje, pa ni bilo več znamenja življenja v njem.
 
»Idimo, da še mi česa ne iztaknemo,« pravi Bimbo, držeč visoko nad svojo ramo ščit proti tisti strani, odkoder je bila puščica priletela.
 
Ostali hitro odrinejo. Konj Amalrikov je stal poleg svojega gospodarja, vajeti so mu bile nataknjene na bukovo vejo. Kar prileti še ena puščica. Zasadila se je konju v prsi. Ta se povzpne na zadnji nogi, se prevrne vznak čez svojega gospodarja in žalostno zarezgetajoč se prekopicne čez pot v globok prepad. Stremena na konju pa so se zapičila v Amalrikov oklep in konj je tudi Amalrika potegnil za sabo v prepad . . .
 
Sova je zletela iz prepada, skovikajoč; gadje, kuščarji in gaščarice so sikale, ozirajoč se, kdo jih moti v ponočnem miru.
Vrstica 1.207 ⟶ 1.163:
Črv, ki se mu je trenotno vzbudil v njegovi grešni duši, je takoj spet zaspal, in roparski vitez zamrmra skozi dolgo lino v zaraščeno dolino:
 
»Kar je zaslužil, to je našel, človek brez srca! Gotnobrdskega sodnika je prevaril, Bog je pa mene postavil za rablja, da sem ga brez vrvi spravil na oni svet! Seveda, jaz nisem nedolžen pri vsi ti stvari in po ljudski sodbi bi zaslužil najdebelejšo vrv. Toda sodil nas bo Bog in jaz se bom pred Bogom zagovarjal s tem, da se v vojnem času marsikaj spregleda, kar ne v mirnem času ... Pa kaj bi iskal razlogov? Moje deklice pa vendar ni več v gradu. Kar pohitel bi za njo, toda za me je za vselej izgubljena. Morda pa tudi ne? Saj o deklici se ne more reči, da bi za me ne marala, toda boji se me ... Res so poželjive strasti razjedale mojo dušo, kolikorkrat sem ji gledal v oči, toda reči moram vendarle, da ji sile nisem delal ... Toda pustimo to! Kar je bilo, je bilo. Mnogo truda me je stalo, človeško žrtev imam na svoji vesti, načrti so pa vsi padli v vodo, ves trud je bil zaman, celo viteško besedo sem prelomil, se kralju izneveril, pri ljudeh sem prišel ob vse zaupanje, in tega Štipka, mojega angela varuha — pa sem namerjal umoriti ...«
 
sodil nas bo Bog in jaz se bom pred Bogom zagovarjal s tem, da se v vojnem času marsikaj spregleda, kar ne v mirnem času. . . Pa kaj bi iskal razlogov? Moje deklice pa vendar ni več v gradu. Kar pohitel bi za njo, toda za me je za vselej izgubljena. Morda pa tudi ne? Saj o deklici se ne more reči, da bi za me ne mara'a, toda boji se me . . . Res so poželjive strasti razjedale mojo dušo, kolikorkrat sem ji gledal v oči, toda reči moram vendarle, da ji sile nisem delal.. . Toda pustimo to! Kar je bilo, je bilo. Muogo truda me je stalo, človeško žrtev imam na svoji vesti, načrti so pa vsi padli v vodo, ves trud je bil zaman, celo viteško besedo sem prelomil, se kralju izneveril, pri ljudeh sem prišel ob vse zaupanje, in tega Štipka, mojega angela varuha — pa sem namerjal umoriti...«
 
Fricu se je iznova zbudil črv vesti. Naglo je korakal po temačni sobi gori in doli, pred očmi so se motale črne pošasti, ki so prežale nanj ...
Vrstica 1.215 ⟶ 1.169:
»Mlinarja si zapeljal, da je uropal deklico, ubil njeno deklo Marto, zdaj pa si ga še brez kesanja, brez pokore poslal na oni svet! Svojega dobrotnika, svojega očeta, ki te je tolikokrat zagovarjal, ki si mu toliko krivic storil, ki ti je vse odpustil, pa si hotel v svoji zaslepljeni strasti umoriti! — Pa kaj bi našteval pregrehe, ko ni očeta Štipka, da bi mi jih odpustil!«
 
Lase si je pulil z glave, divje je gledal in že je rinil skozi lino, da bi skočil raz visoki stolp ... Toda lina je bila preozka.
 
Naslonil se je na lino, pa je slišal veselo vpitje in bojni vrišč iz grajskega dvorišča--- − − −
 
Onemogel je Fric zadremal. . ..
 
Spet se prebudi. Skoči po koncu. . .. Razum se mu jame vračati, mirneje bije srce, truden se vleže na posteljo in zaspi ...
 
V krčmi na brodu pri Grotnem brdu pa je med tem vladalo veliko veselje ob srečnem povratku domače hčere. Celo noč so se gostili in veselili.
 
Tudi oče Štipko je že počival na svojem domu. Le hlapec Bimbo ni imel mirne noči ter je gledal s pota v prepad, da se je delal beli dan. ..…
 
Ali tudi tebe čaka Amalrikov konec?!
 
==XI.==
 
<poem align=right>Stoji stoji pusti grad,
nima oken, nima vrat —
Le ena sama linica,
v kter stoji Marjetica.
''Štrekelj: Nar. pesmi, str. 142.''
 
Štrekelj: Nar. pesmi, str. 142.
 
Leta 1270 so križniki udarili čez morje naprej na mohamedansko državo z imenom Tunis.
''Križanič: Zgod. kat. cerkve II. 134.''</poem>
 
Kraljeva vojska se je dvignila na jutro od Čreteža proti Kostanjevici. Izpraznil se je grad, boben je utihnil, trobenta ni več pela, šum se je polegel, vse je bilo tiho, mrtvo, pusto okrog grada in v gradu. Ortolf je odpotoval v Ljubljano, kjer je imel svojo hišo. Radoveden je bil, če je njegova hiša kaj trpela ob kraljevem naskoku na mesto. Tudi gospa njegova in otroci s spremstvom so odrinili proti Ljubljani. Le nekaj hlapcev in služkinj je ostalo doma.
Krišanič: Zgod. kat. cerkve II. 134.
 
Kraljeva vojska se je dvignila na jutro od Čre-teža proti Kostanjevici. Izpraznil se je grad, boben je utihnil, trobenta ni več pela, šum se je polegel, vse je bilo tiho, mrtvo, pusto okrog grada in v gradu. Ortolf je odpotoval v Ljubljano, kjer je imel svojo hišo. Radoveden je bil, če je njegova hiša kaj trpela ob kraljevem naskoku na mesto. Tudi gospa njegova in otroci s spremstvom so odrinili proti Ljubljani. Le nekaj hlapcev in služkinj je ostalo doma.
 
In Fric Čreteški? Ta je hodil po lesenem mostu, ki je vezal obadva hodnika na dvorišču in premišljal svojo usodo. Njegov hlapec Bimbo pa je slonel na hodniku, ki se je razpostiral pod streho okrog okroglega gradu, in na katerem so stale lesene metalnice, s katerimi so metali težke kamene na sovražnika. Tudi Bimbo je premišljeval in gledal proti cerkvi sv. Tomaža. Vest se mu je vzbudila in najrajši bi bil skočil raz visoki hodnik v^globoki jarek pod gradom. Toda prijazno oko očeta Štipka ga je gledalo in mu namigavalo,
 
In Fric Čreteški? Ta je hodil po lesenem mostu, ki je vezal obadva hodnika na dvorišču in premišljal svojo usodo. Njegov hlapec Bimbo pa je slonel na hodniku, ki se je razpostiral pod streho okrog okroglega gradu, in na katerem so stale lesene metalnice, s katerimi so metali težke kamene na sovražnika. Tudi Bimbo je premišljeval in gledal proti cerkvi sv. Tomaža. Vest se mu je vzbudila in najrajši bi bil skočil raz visoki hodnik v globoki jarek pod gradom. Toda prijazno oko očeta Štipka ga je gledalo in mu namigavalo, naj ne obupa ... Dvigne se in gre pogledat za svojim gospodom.
naj ne obupa... Dvigne se in gre pogledat za svojim gospodom.
 
Ta je še vedno stopal po lesenem mostu gori in doli. Nihče ga ni upal nagovoriti. Le Bimbo ga nagovori s tresočim glasom:
 
» Gospod, ali zajašemo?«
 
Fric ga debelo pogleda, pa vpraša:
 
»Kam ?«
 
»Do našega očeta.«
Vrstica 1.257 ⟶ 1.210:
Nekaj trenotkov pozneje sta bila že dva konja osedlana na dvorišču. Jezdeca odrineta v dolino.
 
Hitro sta jahala ... Blato se je gnetlo pod nogami, nebo pa so zakrivali temni oblaki. Težko sta konjiča sopihala po strmem klancu proti Hrastju.
 
»Poglej, Bimbo, to je tista njiva, ki je Mateja stala glavo.« —
Vrstica 1.265 ⟶ 1.218:
»Tako? Pa se oglasiva pri njem.«
 
Hitro spet poženeta konja in se ustavita v Za-graduZagradu. Krčmarja pa ni bilo doma. Odšel je po opravkih v Gotno brdo.
 
Od Zagrada zavijeta jezdeca proti cerkvi sv. Tomaža. Barba se je prestrašila, zagledavši viteza s svitlo opravo:
Vrstica 1.277 ⟶ 1.230:
»Bimbo, pojdiva pogledat poganski dekleti. Rad bi se razvedril. Do večera jo že Štipko primaha domov.«
 
Štipko pa je gostoval pri vikarju Nikolaju. Vse je moral povedati, kako je vodil brodarja v grad, kako so potovali proti domu, kako je Amalrika zadela sovražna puščica . . . Pravil mu je o taboritvi pri Krškem, o odhodu Čreteških, o svoji usodepolni pridigi.
 
»Štipko, ti si zlata dušica! Zato te Bog ne zapusti, zato te angelj varuje. Ali meniš, da je kdo drugi streljal na Amalrika, kakor Fric ali kdo njegovih pomagačev ? Sram me je, da sem Čreteški, pa kaj hočemo? Kaj bi šele bilo, ko bi ne bilo tebe, ljubi moj Štipko?«
 
In vikar gotnobrdski ga iskreno objame.
 
»Kaj pa hočemo,« odvrne Štipko. »To je naša dolžnost. Res je naš trud dostikrat zaman, toda zavest imamo vendarle, da smo storili svojo dolžnost. Povem pa ti po pravici, da sem se že naveličal prazno slamo mlatiti pri tem čreteškem vitezu. Tudi zamotal se je tako v različne zanjke, da zanj skoro ni izhoda. Edino pametno bi bilo po mojih mislih, da bi zapustil Slovensko marko ...«
 
»In kam da bi šel?« popraša hitro oče Nikolaj, katerega oči so se zaiskrile, kakor da bi hotel uganiti Štipkovo misel.
Vrstica 1.289 ⟶ 1.242:
»Kam da bi šel? Tudi jaz bi šel z njim, šel bi čez široko morje, pripel bi rdeči križ na svoje prsi, pa bi preganjal Mohamedove brate iz Svete dežele.«
 
»Torej v križarsko vojsko, dragi moj ? MheMhé — če bo še kakšna! Saj veš, da so že sedemkrat kristjani poskušali svojo srečo, toda spet je Palestina padla nazaj v roke sovražnikov. Tako velik, tako svet mož, kakor je bil francoski kralj Ludvik, pa je šel po svojo smrt v Sveto deželo.«
 
»Ali ni to lepa smrt, oče Nikolaj? Umreti za sveto vero, umreti za Kristusa!«
Vrstica 1.305 ⟶ 1.258:
»Odpotovati namerava, pa bi še rad prej govoril s svojim stricem.«
 
»Odpotovati?« se čudi Nikolaj in pogleduje za-grajskegazagrajskega vikarja.
 
Ta pa seže v besedo in pravi hlapcu:
Vrstica 1.311 ⟶ 1.264:
»Povej tvojemu gospodu, da naj gre takoj v cerkev sv. Katarine. Tam ga bom jaz pričakoval.«
 
»In potem ga obiščem tudi jaz,« pristavi še gotno-brdskigotnobrdski vikar.
 
Bimbo zamišljen odide in tudi vikarja se poslovita.
 
Pol ure pozneje je že čreteški Fric pričakoval očeta StipkaŠtipka. Resen je bil pogled vikarjev, da mu vitez ni upal pogledati v oko.
 
»Kako dolgo, premilostni, še boste zlorabljali mojo potrpežljivost? Kaj sem vam storil, da mi strežete po življenju? Kaj hočete, da bi tudi jaz teptal pravico, kakor jo vi? Kaj nič več ne bije v vas srce krščanskega človeka? Ali vam je vest čisto oglušila?«
 
Vitez stoji pred njim s povešenimi očmi, s sklonjeno glavo, desnico naslonjeno na mečev ročaj, z levico pa je drgnjldrgnil prste ob pest, kakor bi hotel priklicati nekaj na beli dan. Šlem je držal v roki Bimbo, stoječ v leseni lopi pred cerkvenimi vrati.
 
»Oče, spoznam, da sem velik grešnik, spoznam, da mi bo Bog težko odpustil grehe, spoznam, da mora biti pokora grehom primerna.«
 
» Ali pa imate tudi voljo, resno voljo, spokoriti se za svoje grehe?«
 
»Imam voljo. Samo odločite mi pokoro in Bog mi je priča, da jo izvršim.«
 
» Treba bode zapustiti očeta in mater, treba bode zapustiti brate in sestre, pa tudi domovino.«
 
»Torej na božjo pot v Asisi, udeležit se odpustkov Porcijunkule?«
Vrstica 1.333 ⟶ 1.286:
»In še dalje, premilostni vitez! Treba bode čez morje, treba bode vzeti v roko meč in se vojskovati zoper mohamedane.«
 
»Ah, v križarsko vojsko! Ali, ali ...«
 
»Ali imate res voljo, delati pokoro?«
Vrstica 1.353 ⟶ 1.306:
Naposled ga pripne tudi sebi in pravi:
 
»Hudi časi so v Sveti deželi. Francoski kralj Ludovik blaženega spomina je umrl, zdaj pa njegov brat, kralj Sicilije, zbira križarje. Tja gremo tudi mi, da rešimo Sveto deželo, da rešimo tudi svojo dušo. ... Izidi sen Tvoja volja, jako v nebesih, ibo na zemlji. Amin.« —
 
Vikar Nikolaj je že pričakoval svojega nečaka v palači. Potrdil ga je v njegovem sklepu, ta pa je naročil svojemu stricu vse, kar ga je skrbelo in mu izročil vse, kar je imel svojega. Prosil ga je odpuščanja, izročil več njiv in travnikov cerkvi sv. Nikolaja, pa tudi na Amalrikovo družino in cel6celό na Kan-cijaniloKancijanilo ni pozabil.
 
Ko se je na večer Fric vračal na Čretež, ga je prepeljal čez brod brodnik Grga. Svitel cekin mu je stisnil vitez v roko, Grga pa je ginjen veliko govoril, a malo povedal.
Vrstica 1.367 ⟶ 1.320:
»Pa bi jo poklical iz veže, Grga,« povpraša spet Bimbo.
 
»Mhe, bi jo že, pa. . ..«
 
Bimbo stisne še en cekin v roko brodniku.
Vrstica 1.379 ⟶ 1.332:
Še en cekinček se je zasvetil v Bimbovi pesti.
 
Fric in Bimbo zajašeta in se počasnih korakov bližata Kočij anoviKocijanovi hiši.
 
Grga pa je hitro stopil v vežo in zašepetal krč-marjevikrčmarjevi hčeri nekaj na uho. Ta je osupnila, zardela, pa se zamislila.
 
»Ali očetu ne pravi tega, Grga! Veš, četudi ne v srcu, blizu srca mi je pa vendarle prirasel ta čudni, nesrečni vitez. Ako je to res, kar si povedal, potem mu želim vse dobro in srečno povrnitev.«
Vrstica 1.395 ⟶ 1.348:
»Še večjo moč pa imajo zlati cekini, premilostni,« odvrne Bimbo. »Ta lakomna duša me je natezala toliko časa, da sem mu moral šteti tri cekine.«
 
»Še tri in še tri in še tri bi bil rad dal za Nilino rožo. Ta me bo spominjala veselih in žalostnih ur, pa tudi dajala srčnost, ko pojdemo čez daljne gore, ko se popeljemo čez morske globine ...«
 
Dvoje olajšanih src se je treslo na konjih ob potoku Radulji in navzgor proti Čreteškemu gradu ...
 
==XII.==
Popu Bogomilu ne bij ase mučno pridobiti za svoje učenje narod, koji se ponajviše bio istom ustavi o paganstvu; njegova je nauka o dvema najvišima bičima godila svjetu, što se još živo sjeeao stare svoje pradjedovske vjere, koja je takodjer pričajuči o bogovima i biesovima držala, da su dva boga: dobri i zli. Dr. Iv. Bros: Črtice is hrv. književnosti II., str. 130.
 
<poem align=right>Popu Bogomilu ne bijaše mučno pridobiti za svoje učenje narod, koji se ponajviše bio istom ustavi o paganstvu; njegova je nauka o dvema najvišima bićima godila svjetu, što se još živo sječao stare svoje pradjedovske vjere, koja je takodjer pričajuči o bogovima i biesovima držala, da su dva boga: dobri i zli.
Pobožni francoski kralj Ludvik IX. je umrl na kužni bolezni pod afrikanskim solncem 25. avgusta 1270. Ni se mu posrečilo iztrgati Svete dežele iz mo-hamedanskih rok. Njegov brat Karol, vojvoda Sicilij-ski, je poskušal nadaljevati križarsko vojsko zoper nevernike. Zbiral je križarje, katerim sta se pridružila tudi glagoljaš Štipko, čreteški Fric s svojim zvestim hlapcem Bimbom, Libenštajnar in več drugih. Šli so po zaobljubi čez laško deželo, spotoma obiskali v Asisu Porcijunkulo sv. Frančiška pa stopili na Sici-lijanski otok.
''Dr. Iv. Broz: Črtice iz hrv. književnosti II., str. 130.''</poem>
 
Pobožni francoski kralj Ludvik IX. je umrl na kužni bolezni pod afrikanskim solncem 25. avgusta 1270. Ni se mu posrečilo iztrgati Svete dežele iz mohamedanskih rok. Njegov brat Karol, vojvoda Sicilijski, je poskušal nadaljevati križarsko vojsko zoper nevernike. Zbiral je križarje, katerim sta se pridružila tudi glagoljaš Štipko, čreteški Fric s svojim zvestim hlapcem Bimbom, Libenštajnar in več drugih. Šli so po zaobljubi čez laško deželo, spotoma obiskali v Asisu Porcijunkulo sv. Frančiška pa stopili na Sicilijanski otok.
Z velikim navdušenjem je sicilijanski vojvoda Karol peljal svoje ladije, polne križarjev, na afrikan-sko zemljo . ..
 
Z velikim navdušenjem je sicilijanski vojvoda Karol peljal svoje ladije, polne križarjev, na afrikansko zemljo ...
V tem času pa, ko sta zagrajski vikar in čreteški Fric jadrala po Sredozemskem morju, je bila marsikatera duša v Slovenski marki, ki je pogrešala očeta Š tipka. Tako je bilo tudi na Jelendolu.
 
V tem času pa, ko sta zagrajski vikar in čreteški Fric jadrala po Sredozemskem morju, je bila marsikatera duša v Slovenski marki, ki je pogrešala očeta Štipka. Tako je bilo tudi na Jelendolu.
 
Zora ni več mislila na ženitev s Frolajhsdorferjem. Pa tudi ta je jel bolj ceniti soseščino Amalrikove vdove v Škocijanu, kakor pa meljavo jelendvorske poganke. Zora je bila vedno bolj vtopljena v verske dvome in zamišljena je hodila okrog. Oče Štipko ji je marsikdaj prišel na pomoč — a zdaj ga ni bilo več v Slovenski marki. Solnčica se je držala svoje črede in svojega boga Peruna, a pogrešala je še bolj zagrajskega vikarja kakor njena sestra.
Vrstica 1.413 ⟶ 1.369:
Udeleževali sta se materinih daritev na čast raznim bogovom, toda ostali sta hladni do Svetovita, do Žive, do Velesa in drugih bogov. Že se je podiral v srcu poganski hram, tlele pa so vroče iskre na dnu razdvojenega srca, iskre kesanja in ljubezni.
 
Nekega spomladanskega dne je Solnčica lezla po skalnati pečini in iskala uhelnika. Ta zelišča so namreč v tistih časih zasajali na strehe, češ da ta rastlina odvrača strelo. Ko tako leze po skalah in išče po tleh, začuje od daleč človeško govorico. Radovedna postaja, pa se približuje ...
 
Nedaleč v dolini zagleda več ljudi pod košatim hrastom. Natihem se plazi dalje, dokler ne postoji prav blizu nenavadne družine. Skrije se v vejevju košatega kostanja in posluša.
Vrstica 1.425 ⟶ 1.381:
Mož v dolgi halji nadaljuje:
 
»Zviti krivoverci hočejo vsekako, da se sprijaznijo s plemenitaši in veljaki. Napravijo se kot trgovci in prinesό gospodi dragocene reči, prstane in drage kamene. In če jih gospoda praša, kako robo imajo, oni odgovore: Imamo prav dragocene reči in jih prodamo, ako nam obljubite, da jih ne pokažete duhovnikom. In ko obljubijo, da ne bodo nikomur pokazali, tedaj začne zvijač tako: Imam biser, ki je tako svetel, da lahko človek skozenj Boga vidi; imam tudi drug biser, ki je tako ognjen, da užge ljubezen do Boga v tistem, ki ga ima. In tako govori dalje o samih biserih, a misli pa le na svoje nauke. In pridene tudi kako poglavje iz svetega pisma, kakor : Na Mojzesovo stolico sedejo pismarji ... Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, ki zapirate nebeško kraljestvo ... In ko ga vprašajo: Kdo so ti pismarji in farizeji? jim odgovori: Duhovniki in poglavarji. Pa to so ošabneži, ti učitelji rimske cerkve, ter začno svoje govore s tem, da so mojstri, gospodje. Toda vam ni treba teh gospodov. Oni so bogati in trdi, a mi smo zadovoljni z malo hrano in obleko. Oni ljubijo razkošje, mi pa smo zdržni. Oni gredo na vojsko in se bijejo, obsojajo uboge ljudi na smrt in na grmado, a mi trpimo preganjanje radi pravice. Oni so zajedalci in brez posla, mi pa živimo od svojih rok. Oni uče, da so samo oni učeniki, a pri nas uče moški in ženske, tudi po eden učenik uči drugega sedem dni. Pri njih je malo učenikov, ki bi znali na izust po vrsti tri poglavja iz novega zakona, pri nas pa je malo mož in žena, da ne bi znali na izust svetega pisma v domačem jeziku. In ker imamo mi pravo vero Kristusovo in sveto življenje in vsi učimo nauk, zato nas pismarji in farizeji preganjajo do smrti kakor Kristusa. Toda zaman! In poleg tega še to le: Oni samo govoré, a ne store, nalagajo ljudem težko breme, a sami ne ganejo s prstom. In mi? Kar učimo, to tudi delamo. Oni delajo na to, da se bolj vršé človeške žrtve kakor božje zapovedi, mi pa priporočamo, da se je držati samo Kristusovega nauka in svetih apostolov. Oni nalagajo spokornikom najtežje kazni, a sami za svoje grehe niti z očesom ne mignejo. Mi pa se držimo Kristusa in govorimo grešniku: »Pojdi in ne greši več!« ter ga s polaganjem rok oprostimo vseh grehov in mu po smrti dušo odvedemo v nebesa, med tem ko oni gotovo duše tirajo v pekel.« In sklep je tak: Pomislite, katera cerkev je lepša, naša ali rimska — pa izberite!«
»Zviti krivoverci hočejo vsekako, da se sprijaznijo s plemenitaši in veljaki. Napravijo se kot trgovci in prinesti gospodi dragocene reči, prstane in drage kamene. In če jih gospoda praša, kako robo imajo, oni odgovore: Imamo prav dragocene reči in jih prodamo, ako nam obljubite, da jih ne pokažete duhovnikom. In ko obljubijo, da ne bodo nikomur pokazali,
 
Solnčica je prisluškovala temu govoru, kakor bi bila okamenena. Končno je spoznala, da je mož, ki je govoril te nenavadne besede, krščen, pa ne rimske cerkve. Silno ji je ugajal ta nauk, toda podoba glagoljaša Štipka ji je plavala pred očmi. Strah jo je bilo, pa vendar jo je gnala radovednost. Osrči se, pa opazuje dalje.
tedaj začne zvijač tako: Imam biser, ki je tako svetel, da lahko človek skozenj Boga vidi; imam tudi drug biser, ki je tako ognjen, da užge ljubezen do Boga v tistem, ki ga ima. In tako govori dalje o samih biserih, a misli pa le na svoje nauke. In pridene tudi kako poglavje iz svetega pisma, kakor : Na Mojzesovo stolico sedejo pismarji . . . Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci, ki zapirate nebeško kraljestvo ... In ko ga vprašajo: Kdo so ti pismarji in farizeji ? jim odgovori: Duhovniki in poglavarji. Pa to so ošabneži, ti učitelji rimske cerkve, ter začno svoje govore s tem, da so mojstri, gospodje. Toda vam ni treba teh gospodov. Oni so bogati in trdi, a mi smo zadovoljni z malo hrano in obleko. Oni ljubijo razkošje, mi pa smo zdržni. Oni gredo na vojsko in se bijejo, obsojajo uboge ljudi na smrt in na grmado, a mi trpimo preganjanje radi pravice. Oni so zajedalci in brez posla, mi pa živimo od svojih rok. Oni uče, da so samo oni učeniki, a pri nas uče moški in ženske, tudi po eden učenik uči drugega sedem dni. Pri njih je malo uče-nikov, ki bi znali na izust po vrsti tri poglavja iz novega zakona, pri nas pa je malo mož in žena, da ne bi znali na izust svetega pisma v domačem jeziku. In ker imamo mi pravo vero Kristusovo in sveto življenje in vsi učimo nauk, zato nas pismarji in farizeji preganjajo do smrti kakor Kristusa. Toda zaman! In poleg tega še to le: Oni samo govore, a ne store, nalagajo ljudem težko breme, a sami ne ganejo s prstom. In mi? Kar učimo, to tudi delamo. Oni delajo na to, da se bolj vrš6 človeške žrtve kakor božje zapovedi, mi pa priporočamo, da se je držati samo Kristusovega nauka in svetih apostolov. Oni nalagajo spokornikom najtežje kazni, a sami za svoje grehe niti z očesom ne mignejo. Mi pa se držimo Kristusa in govorimo grešniku: »Pojdi in ne greši več !« ter ga s polaganjem rok oprostimo vseh grehov in mu po smrti dušo od-vedemo v nebesa, med tem ko oni gotovo duše tirajo v
 
Izmed množice stopi pred mizo človek pri tridesetih letih. Solnčica je skoro osupnila. Tako znan se ji je zdel ta človek. Poteze na licih, njegove oči, njegovo kretanje — vse to jo je spominjalo na domačo hišo. Sum se ji vzbudi. Pa saj ni mogoče ... Posluša dalje. Neznani in znani človek začne, priklonivši se in upognivši svoje koleno:
pekel.« In sklep je tak: Pomislite, katera cerkev je lepša, naša ali rimska — pa izberite!«
 
»Stojim pred Bogom in pred vami, da se izpovem in obtožim svojih grehov, katere sem storil, da zadobim odpuščanje od Boga in od vas.«
Solnčica je prisluškovala temu govoru, kakor bi bila okamenena. Končno je spoznala, da je mož, ki je govoril te nenavadne besede, krščen, pa ne rimske cerkve. Silno ji je ugajal ta nauk, toda podoba gla-goljaša Štipka ji je plavala pred očmi. Strah jo je bilo, pa vendar jo je gnala radovednost. Osrči se, pa opazuje dalje.
 
Izmed množice stopi pred mizo človek pri tridesetih letih. Solnčica je skoro osupnila. Tako znan se ji je zdel ta človek. Poteze na licih, njegove oči, njegovo kretanje — vse to jo je spominjalo na domačo hišo. Sum se ji vzbudi. Pa saj ni mogoče . . . Posluša dalje. Neznani in znani človek začne, priklonivši se in upognivši svoje koleno:
 
» Stojim pred Bogom in pred vami, da se izpovem in obtožim svojih grehov, katere sem storil, da za-dobim odpuščanje od Boga in od vas.«
 
Mož z dolgo črno brado je držal evangelje na svojih prsih, pa je knjigo položil spokorniku na glavo in vsi drugi verniki svoje desnice.
Vrstica 1.445 ⟶ 1.397:
Čudna zmešnjava je zavladala okrog belo pogrnjene mize. Bogomili so imeli svojo službo božjo, pa so mislili, da jih je nekdo izdal. Preplašeni gledajo nenavadno žensko. Ko se duhovi pomirijo, se šele razmota nenavadna dogodba. Spokornik, ki je prisegel na evangelij, je bil Henrik, gotnobrdski rabelj in brat prihitele Solnčice.
 
Kakor smo že omenili, se je Markart, gotnobrdski meščan, dal krstiti. Ta je bil brat jelendolske Jele. Sin njegov pa je bil Henrik, tudi kristjan. V svoji službi' kot rabelj je hodil po raznih krajih Slovenske marke, časih pa so ga klicali tudi na Hrvatsko in še celo v Bosno je zašel nekaterikrat. Tam je zašel v družbo krivoverske ločine bogomilov, ki so bili takrat razširjeni po vsem slovenskem jugu. Nalezel se je naukov bogomilov, ki so učili, da v človeku ni proste volje, da je svet ustvarjen od hudega duha itd. Za-metaliZametali so češčenje svetnikov, zametali vnanjo službo božjo, živeli pa so ostro, prepovedali ženiti se, meso jesti itd. Seveda je bil ta nauk nevaren, pa na srečo so imeli dvoje vrste vernikov: eni so strogo držali svoje zapovedi, takozvani popolni, drugi pa so živeli po stari krščanski navadi in popolni so bili zadovoljni, ako so drugi verniki samo obljubili tako živeti, kakor jim je bogomilska vera zapovedovala. Zato pa še zdaj ni jasno, ali so bili bogomili samo nekaka socijalna stranka, ki je težila za prevratom v krščanstvu, ali pa je bila prava verska ločina.
 
Tudi po Slovenski marki takrat ni manjkalo bogomilov, ki so se na tihem shajali po samotnih krajih. In tako tudi naleti jelendolska Solnčica na tako shajališče bogomilov. Zlasti spreobrnjeni pogani so se zelo nagibali k bogomilom, ker so bili bogomilski nauki bolj prikupni kakor nauki katoliške cerkve. Zlasti slabi vzgledi višjih krogov in pomanjkanje oznanjevanja božje besede in božje službe v domačem jeziku je zelo oviralo spreobračanje poganov. Zato ni čuda, da je na pol otujeno, pa ne še vnovič vtrjeno srce jelendolske poganke nova vera bogomilov delovala z neko neustavljivo silo.
 
Očeta Štipka ni bilo več, da bi zalival nežne cvetke na krščanskem vrtu. In tako je bilo do cela naravno, da je gotnobrdski rabelj svojemu na pol poganskemu, na pol krščanskemu srcu zadostil, sprejemši vero bogomilov. In ko se je ta preobrat izvršil v njegovi duši in je bil sprejet celo med popolne bogomile, tedaj se je z vso gorečnostjo lotil tudi drugih, da jih pridobi za novo vero, In najbolj srečne trenotke je ujel pri svojih sorodnikih.
 
Razne povesti. "
 
vero bogomilov. In ko se je ta preobrat izvršil v njegovi duši in je bil sprejet celo med popolne bogomile, tedaj se je z vso gorečnostjo lotil tudi drugih, da jih pridobi za novo vero, In najbolj srečne trenotke je ujel pri svojih sorodnikih.
 
Na Jelendolu je bil po tistem ranem jutru skoro vsakdanji gost. Odpovedal je službo rablja, ker je bilo po bogomilski veri prepovedano celo živali sesalce in ptice pobijati, nikar šele ljudi. Posvetil se je bogomilski veri in v kratkem času je žel uspehe, kakršnih zagrajski vikar ne bi bil prenesel.
 
Oče Štipko je zapustil svoje ovce — pa je prišel volk in mu jih je odnesel . . ..
 
==XIII.==
 
<poem align=right>Ukorjenivši se medju Bugarima, bogo-milstvobogomilstvo se uzelo prostirati na sve strane . . . prostrlo se po svemu balkanskemu poluostrvu, i medju (jrcimaGrcima i medju Slovenima . . .
''dr. Iv. Broz : Črtice o hrv. književnosti.''</poem>
 
Gotnobrdski oskrbnik Eberhart je bil rodom Bavarec. Radi svojega mehkega, ljudomilega značaja je bil priljubljen pri ljudeh, tudi pri Slovencih. Ne tako župnik in naddijakon Slovenske marke, Italijan Tiberij. Gotnobrdski vikarij Nikolaj pa je bil zmerom bolj bolehen ter je vse svoje skrbi izročal svojima kaplanoma.
dr. Iv. Bros : Črtice o hrv. književnosti.
 
Ko so se tisto zimo bogomili naenkrat tako razširili po hribih, je bilo treba močne roke pa modre glave, da se nevarna kriva vera zatre. Poznalo se je, da je zagradski vikarijat prazen in duhovščina je pogrešala dobrega pa skrbnega glagoljaša Štipka. Nekdanji gotnobrdski rabelj je z vnemo in uspehom širil bogomilstvo po hribih in dom jelendolske Jele mu je bil zanesljivo zavetišče. Obe hčerki sta se oprijeli nove vere, pa tudi ostarela Jela je roko držala svojemu sinu Henriku, dasi ne toliko navdušena za bogomile, kolikor iz nasprotovanja do krščenih.
Gotnobrdski oskrbnik Eberhart je bil rodom Bavarec. Radi svojega mehkega, ljudomilega značaja je bil priljubljen pri ljndeh, tudi pri Slovencih. Ne tako župnik in naddijakon Slovenske marke, Italijan Tiberij. Gotnobrdski vikarij Nikolaj pa je bil zmerom bolj bo-lehen ter je vse svoje skrbi izročal svojima kaplanoma.
 
V krakovskih gozdih se je paslo neizmerno veliko prašičev. Bilo jih je preveč in kmetje so godrnjali, da tudi graščaki pasejo svoje svinje po krakovski hosti. Zato so se pritožili na oskrbništvo brižinskih škofov. Oskrbnik Eberhart je ugodil kmetom in prepovedal graščakom, brezplačno pasti prašiče po krakovskih gozdih.
Ko so se tisto zimo bogomili naenkrat tako razširili po hribih, je bilo treba močne roke pa modre glave, da se nevarna kriva vera zatre. Poznalo se je, da je zagradski vikarijat prazen in duhovščina je pogrešala dobrega pa skrbnega glagoljaša Štipka. Nekdanji gotnobrdski rabelj je z vnemo in uspehom širil bogomilstvo po hribih in dom jelendolske Jele mu je bil zanesljivo zavetišče. Obe hčerki sta se oprijeli nove vere, pa tudi ostarela Jela je roko držala
 
svojemu sinu Henriku, dasi ne toliko navdušena za bogomile, kolikor iz nasprotovanja do krščenih.
 
V krakovskih gozdih se je paslo neizmerno veliko prašičev. Bilo jih je preveč in kmetje so godrnjali, da tudi graščaki pasejo svoje svinje po krakovski hosti. Zato so se pritožili na oskrbništvo bri-žinskih škofov. Oskrbnik Eberhart je ugodil kmetom in prepovedal graščakom, brezplačno pasti prašiče po krakovskih gozdih.
 
Tudi jelendolska Jela, kakor Čreteški, je pasla veliko čredo praset po Krakovem. Čreteški se je kajpada nagibal k bogomilom in težko se je odločil, da bi plačeval od paše.
 
V vinogradih je češki kralj Otokar kmetom za-jamčilzajamčil tako imenovano »gorsko pravdo"«. Dasi so bili kmetje v vseh zadevah podložni graščakom, v vino-gradskihvinogradskih zadevah pa so si ohranili še iz davnih časov nekako samostojnost. Volili so sami dvanajst mož, kateri so vodili gorske zadeve. Vsak gornik je imel pravico pritožiti se do te dvanajstorice, če se mu je godila krivica. To je bil ostanek iz starih časov svobode, ki se je obdržal do konca 18. stoletja.
 
Ker se je Čreteški polastil samovoljno nekaterih vinogradov v Vinvrhu, so se kmetje pritožili na oskrbništvo, katero jim je ugodilo.
 
Zato je Eberhart, oskrbnik brižinskih škofov, užival pri kmetih po Slovenski marki veliko zaupanje. Župnik Tiberij mu je milo potožil, kako ruje nekdanji gotnobrdski rabelj proti katoliški cerkvi ter širi po hribih krivo vero bogomilov. Eberhart se je zavzel za čast svoje vere in s pomočjo gotnobrdskih kaplanov napovedal boj krivi veri. Kjer je mogel, je pritiskal na bogomile in gotnobrdski sodnik Uzold je svojega nekdanjega rablja pozval na »strogo izpraševanje"«.
 
Pozabili so se križarji, govorica je bila tisto spomlad le o bogomilih. Eni so se zavzemali za »čisti nauk« bogomilov, drugi so ga zametavali. Povsod je
 
Pozabili so se križarji, govorica je bila tisto spomlad le o bogomilih. Eni so se zavzemali za »čisti nauk« bogomilov, drugi so ga zametavali. Povsod je bilo mnogo prepirov, pa tudi pretepov. Zagrajska cerkev je stala prazna in trava je rasla po stezicah, po katerih so prej ljudje hodili k staroslovenski službi božji. Bogomili so namreč zametavali vsako zunanjo službo božjo, niso marali za svetnike, celo križ jim je bil malikovanje.
 
Hribovci niso marali za božjo besedo gotnobrdskih kaplanov, še manj za latinsko službo božjo, samo Eber-hartEberhart je bil, pred katerim so se umikali. Bali so se ga in spoštovali. Sam je hodil po vaseh, razlagal ljudem pravi Kristusov nauk, a uspehov ni žel. Ubogali so Eberharta v posvetnih zadevah, toda bogo-milstvabogomilstva jim ni mogel pristuditi. Duhovščina pa se jim niti prikazati ni smela, tudi domača kaplana ne več, tako so bogomilski popolneži vlili sovraštvo v njihova srca. Le gotnobrdski sodnik je izvajal strogo svojo oblast in obsodil bogomile na grmado.
 
Trg Gotnobrdo ni hrepenel po bogomilskih novo-tarijahnovotarijah in je zaupno držal z župnikom belocerkevskim. Tudi brodar in krčmar in meščan in občinski svetovalec Kocijan je pomiloval svojega nesrečnega nečaka, dasi ni javno nastopal zoper bogomile.
 
Pa še nekaj je bilo, kar je Eberhartu potisnilo evangelij v roke. Bil je pri petintridesetih letih, a še samec. Vikar Nikolaj ga je nagovarjal, naj se oženi. Trški pisar je pravil pri Kocijanovih, da bi poprašal oskrbnik za Kancijanilo, pa si ne upa. Brodarjeva hčerka je bila vsled tega zelo huda na trškega pisarja. Pa čas vse prevrne. Nili je bilo strašno po godu, da se je Eberhart zavzel za njene sorodnike na Jelendolu. Ni pa mogla pisarja, ki je na Uzoldovo povelje gonil bogomile pred sodišče. Zato je bila oskrbniku zelo naklonjena in enkrat sta celo z očetom šla Dana Jelendol obiskat svoje sorodnike.
 
Vse je bilo zmešano po hribih. Ljudje so podivjali, manjkalo jim je dobrega pastirja. Štipka ni bilo več. . . .…
 
»Ej, ej, zakaj smo očeta Štipka pustili v sveto deželo?« je tožil Tomo, sedeč v Kočijanovi gostilni.
 
»Pa bi ga bil držal, če si ga mogel,« odvrne krojač Janko. »Saj veš, da so vsi pobožni ljudje tudi svoje-glavcisvojeglavci.«
 
»Štipko ni bil svojeglavec, pač pa njegov zape-ljiveczapeljivec, tisti čreteški Fric,« reče spet črevljarski mojster Juraj. »Ta ga je spravil v križarsko vojsko, ker je sam strahopetec in se ni upal iti na Turke brez močne roke Štipko veŠtipkove.«
 
»E ni tako, ne,« reče Kocijan. »Štipko je sam želel že od davna, videti enkrat sveto deželo in zdaj se mu je nudila prilika, ker je Čreteški moral na križarsko vojsko vsled svojih tolikih hudobij.«
 
» Škoda za očeta Štipka. Težko da bi ga kdaj videli. Če je kralj Ludvik, tako vrl, tako pobožen vladar, umrl v sv. deželi brez kakega uspeha, najbrže bo njegov brat Karol še manj naredil",« modruje nočni čuvaj Vid.
 
»In vendar je tako potreben zdaj v hribih, kakor ne vem kaj,« deje spet črevljar Juraj. »Naši gospodje v Beli cerkvi in v Gotnem brdu so častitljivi možje, toda hribovcev ne znajo voditi. Za-nje je bil le gla-goljašglagoljaš Štipko.«
 
»Pa bi poslali kakega drugega glagoljaša v Za-gradZagrad. Saj se še menda kod kateri dobi,« reče spet krojač, ki ni bil poseben prijatelj Štipko vŠtipkov, ker mu ni delal obleke. »Tisti Knjižun gori na Otavniku, ki še v krojaški zadrugi ni, mu je delal obleko. Zdaj pa ta njegova ovčica po bogomilskih shodih hodi in bogo-milombogomilom halje krpa.«
 
»Oho, Janko, le počasi! Črez Štipka niti besedice!« odvrne pekar in se postavi na noge.
Vrstica 1.517 ⟶ 1.460:
»Nila si je prizadela, pa jaz tudi. Toda Jela je svojeglavna. Ona hoče kot poganka leči v grob. Hčeri se boste še podali. Ali Henrik je izgubljen za krščansko vero. Je že vpisan med popolne, in najbolje bi bilo, da se preseli v Bosno. Tam je zanj, a pri nas bodo bogomili zginili,« sklene Kocijan.
 
» Gotovo, če se Štipko vrne. Drugače pa ne bo šlo tako brž. Saj je tretjina hribovcev že bogomilov,« pripoveduje Vid. »Jela pa drži roko Henriku, samo da škoduje krščanom.«
 
»Kaj pa sodnik? Ali nima on pravice poklicati Henrika na odgovor radi krive vere?« poprašuje samozavestno pekar.
Vrstica 1.529 ⟶ 1.472:
»Glej, Grga, ta-le črešnjev cvet, tako bel kakor sneg! Tak najbolj ugaja mojim očem,« reče Nila svojemu zvestemu brodniku in izstopi iz čolna.
 
»Mhe, gospoja moja, lep je res, ta črešnjev cvet, samo vspe se hitro. Za malo časa je. Ali poda se ti bolje, gospoja moja, vijolica na prsih. Višnjeva barva je tudi lepa, pa bolj stanovitna je,« odvrne Grga in tako prisrčno pogleda svojo gospodinjo, da mu je solza prišla v oči.
 
tako prisrčno pogleda svojo gospodinjo, da mu je solza prišla v oči.
 
Tudi Nili se milo stori, pa nadaljuje:
 
»Kaj pa prav za prav misliš, Grga! Ali naj bi vzela Eberharta? . . . Oče nič ne reko.« .
 
Grga se zamisli . . .
 
»Mhe, bela barva je za malo časa. Višnjeva pa trpi dolgo časa. Se ne omaže tako hitro. Zato sem ti rekel, gospodarica moja, da se ti zdaj višnjeva vijolica bolj poda kakor črešnjev cvet.«
Vrstica 1.543 ⟶ 1.484:
»Ti govoriš v samih rožah, kakor bogomili. Le naravnost povej svoje misli.«
 
»Mhe, golobica moja, to je težko, govoriti v sedanjih časih naravnost. Le toliko rečem, da je za našo sveto vero veliko vredno, če ti vzameš gotno-brdskegagotnobrdskega oskrbnika.«
 
»In zazá-me, dragi moj Grže, zžzá-me, nimaš to-lažilnetolažilne besede?«
 
Deklica zaihti pri teh besedah. Brodniku sili svitla solza na dan. Z žuljavo pestjo si jo otare pa nadaljuje :
 
» Čakala ni samo tista, ki je trgala cvet raz črešnjo, čakal je tudi tisti, ki je padel raz črešnjo, mhe, dragica moja! In tisti, ki je padel, tisti je daleč, daleč — za deveto goro! Tisti se vozi po morju, ne po naši Krki. Pa ni gore tako visoke, da bi je ljubezen ne prehodila, ni morja tako globokega, da bi ga ljubezen ne prebredla in ne srca tako širokega, da bi ga ljubezen ne obsegla . . .«
 
Nila poda roko brodniku in molče odide v svoj dom.
Vrstica 1.557 ⟶ 1.498:
»Kako so ženske nepočakane, mhe!«
 
==XIV.==
Najbolje dokazuje obstanek glagolice na Kranjskem posveoevanje glagoljašev.
 
<poem align=right>Najbolje dokazuje obstanek glagolice na Kranjskem posvečevanje glagoljašev. ''Dr. Jos. Gruden, ,,»Kat. Obzornik"«, letnik IX., zvez. 2.''</poem>
 
Lastavice so se vračale iz južnih krajev. Spomlad je bila. Drevje je zelenelo in cvelo, žito se je dvigalo iz tal in ptiči so žvrgoleli po gajih. Tam gori na Krimvrhu, doli pod vasjo, na zeleni grivi, pod belo-rdeče cvetočo črešnjo se je ustavil romar z rdečim križem. Dolga črna brada je porjavela, črne njegove oči pa so gledale črez gorski greben na sivo, staro zidovje. Naslonil se je na svojo romarsko palico in se zamislil ...
 
Zagrajski vikar se je vračal iz križarske vojske — pa sam, samcat! Izpolnila se mu je želja, da je šel mej križarje, toda svete dežele ni videl. Velika vojska križarjev se je napotila iz Sicilije pod vodstvom sici-lijanskegasicilijanskega vladarja Karola. Tudi glagoljaš Štipko, čreteški Fric, Bimbo, Libenštajnar in drugi so se križarjem pridružili. Dospeli so srečno na afrikansko obrežje. Ali še vedno je razsajala ondi kužna bolezen. Turški sultan, ki je kralju Ludoviku obetal, da se da krstiti, se ni dal. Karol je takoj sprevidel, da bo tudi njegova križarska vojska brez uspeha, pa je sklenil s turškim vladarjem premirje. Hitro so se križarji ukrcali in se vračali proti domu. Na morju pa nastane naenkrat silen vihar. Veliko ladij se je potopilo in utonilo je blizu štiri tisoč romarjev. Naši znanci so bili skupaj na eni ladji. Le oče Štipko je moral na drugo ladjo radi bolnikov, ki so se ondi nahajali, da jim je delil poslednja tolažila. Nesreča je hotela, da se je potopila ladja z romarji iz Slovenske marke, sreča pa, da se ladja z bolniki ni potopila. In Štipko se je sam samcat izmed Slovencev vrnil v Sicilijo in odtod v svojo domovino.
 
In tako je naposled primahal po velikih težavah v župnijo Zagrad. Na obrazu se mu je poznalo, da je užil zadnjega pol leta veliko truda, telesnega in duševnega, veliko skrbij in veliko strahu. Postaral se je in brada je kazala sive kocine. Tudi hrbet se mu je nagrbal, koža pa je ogorela in pod očmi se je nagrbančila.
 
Zrl je oče Štipko na pusti stolp čreteških gospodov, pa se mu je utrnila solza. Frica, ki mu je tolikanj skrbij delal, ki pa ga je vendar-levendarle tako ljubil — ni bilo več na zemlji. Tudi Bimbo se je ž njim vred potopil v globočino morja. In premetenega Li-benštajnarjaLibenštajnarja so morske ribe pojedle. Le njemu je Bog hotel podaljšati življenje — pa ga je del na drugo ladjo.
 
»Torej sem še potreben na zemlji,« vzdihne oče Štipko, pa koraka počasi dalje. Vprašanje se mu je zastavljalo: »Kaj neki počno doma? Kaj delajo moje zveste ovčice? Kaj moj dobrotnik, župnik Tiberij? Kaj moj mirni sosed, vikar Nikolaj? In jelendolske poganke? Pa Friceva nevesta Nila?« A toliko vprašanj se mu je motalo pred očmi, toda ni ga bilo, da bi mu jih odkril!
 
Toda zdaj stopa v dolino, stopa med pisanimi njivami, ob zelenih travnikih zagradskih kmetov, zagleda Matejevo hišo, pa se ustavi: »Ali naj naj prvonajprvo pozdravim mojo ubogo Matejko?«
 
Ni se mogel odločiti, da bi se pokazal ljudem v taki zamazani obleki. Neka tajna sila ga je gnala, da se je ustavil, da je krenil v drugo stran. Kakor bi slutil, da ga čakajo spet težke naloge. Večera je hotel počakati in po noči stopiti v svoje domovje ob cerkvi sv. Tomaža. Saj mu Barica, sestasestra draga, vse pove, kaj se je godilo za njegove odsotnosti. Kosem bo cvilil okrog njega, rjavi maček bo godel v kotu in vse druge živalice ga bodo pozdravljale. Počastiti hoče najprvo sv. Tomaža, pa še bolj sv. Nikolaja, patrona mornarjev, ki se mu je tako srčno priporočal, ko je vihar razsajal na morju in se ni ladja videla iz morskih valov. — Pa kaj? Barica je še gotovo doma za Gorjanci pri svojih sorodnikih in treba bo še nekaj dni, da se Barica prikaže v Zagradu. Živalice so romale z njo in Bog ve, kako je v njegovi hišici?
 
Pot ga pelje dalje. Že se je jelo mračiti. Skoro ga je bilo strah sredi gozda. Volk je tulil v daljavi, sova je skovikala v duplu ... Že je bil vrh zagradske gore. Neka skrivna moč ga je vlekla dalje proti Jelendolu ...
patrona mornarjev, ki se mu je tako srčno priporočal, ko je vihar razsajal na morju in se ni ladja videla iz morskih valov. — Pa kaj? Barica je še gotovo doma za Gorjanci pri svojih sorodnikih in treba bo še nekaj dni, da se Barica prikaže v Zagradu. Živalice so romale z njo in Bog ve, kako je v njegovi hišici?
 
Pa sede in zavžije grižljaj trdega kruha in stare slanine. V slast mu je šlo. Pa spet stopa dalje, da pride do potoka. Žejalo ga je.
Pot ga pelje dalje. Že se je jelo mračiti. Skoro ga je bilo strah sredi gozda. Voik je tulil v daljavi, sova je skovikala v duplu ... Že je bil vrh zagradske gore. Neka skrivna moč ga je vlekla dalje proti Jelendolu ...
 
Pa sede in zavžije grižljaj trdega kruha in stare slanine. V slast mu je šlo. Pa Spet stopa dalje, da pride do potoka. Žejalo ga je.
 
Noč je bila jasna. Venk je čričal po vinogradih ...
Vrstica 1.589 ⟶ 1.528:
Postoji, opazuje in posluša ... Petje je prenehalo.
 
»Aha, tu ubogi pogani časte še vedno svoje bogove. Trdovraten je ta rod! Spet bom imel z njimi dovolj dela ...« V takih premišljevanjih sedi na hrastovem štoru, sloneč na debeli bukvi. Truden je bil do kraja, zaspanec ga je premagal ...
 
Sanjal je zlate sanje, poslušal nebeško petje, zrl veličastvo božje, pogovarjal se z nebeško kraljico, s svojim patronom in sv. Nikolajem ...
Vrstica 1.595 ⟶ 1.534:
Zaspal je oče Štipko na svoji torbici, zaspal tako trdno, da se je prebudil, ko je že zora naznanjala beli dan ...
 
Že je pel ovčji rog, že je mukala goved, beketali so kozli, gagale so gosi ...
 
»Živina gre na pašo,« vzdihne Štipko in se strese mraza. Hitro skoči po koncu, pomoli, se umije v bližnjem potoku, pa hajdi dalje!
Vrstica 1.615 ⟶ 1.554:
Tudi pastir se čudi, pa vendar odgovori: »Baš kar prihaja in mi nese jutranjico.«
 
StipkoŠtipko pogleda v hrib in res vidi Solnčico, napravljeno tako, kakor je bil pastir. Dolga bela halja, pa prevezana črez ledje z višnjevim trakom.
 
»Bogomila, kajne da?« brž vpraša Štipko pastirja.
Vrstica 1.627 ⟶ 1.566:
»Ravnokar je dospel, Solnčica! Prosil sem ga za blagoslov, pa mi ga še ni dal,« odvrne od daleč boječi pastir.
 
Solnčica začne stopati počasi, obrvi se ji naježenaježé in oči se ji zapičijo v prišlega romarja ...
 
»Za Boga svetega, Štipko!«
Vrstica 1.635 ⟶ 1.574:
»Solnčica, ali naj verujem svojim očem? Ali si ti res jelendolska Solnčica? Kaj to vse pomeni? Ali se je Jelendol obrnil iz nevere v krivo vero? In ti, Solnčica, ti si zmožna kaj takega? Ni mogoče! To je bila sila, ne prosta volja.«
 
» Človek nima proste volje, uče bogomili,« odvrne deklica, zroč v tla.
 
»Ah, med bogomile si zašla, moja Solnčica, moja nada! In kdo te je v to napeljal?«
Vrstica 1.641 ⟶ 1.580:
»Moj brat, gotnobrdski Henrik, ki je popoln.«
 
w »Ah, kaj čujem? Ali ga ni bilo, ki bi vas poučil?«
 
»Oprosti, oče Štipko! Zakaj pa si šel od nas? Zakaj si skrbel bolj za dušo tistega nesrečnega viteza, kakor za toliko drugih hribskih ovčič, ki so ti ušle med bogomile?«
 
»Res je, Solnčica! Ali dobri pastir popusti 99 ovac v hlevu pa gre za izgubljeno ovčico, dokler je ne najde. In sem jo našel, zdaj je že v nebesih, spo-korjenaspokorjena duša tolikanj nesrečnega Frica.«
 
Solnčico je gnala radovednost, in oče Štipko ji je moral povedati vse zgodbe in nezgode svojega romanja.
Vrstica 1.651 ⟶ 1.590:
Solnčica je obljubila očetu Štipku ob slovesu, da hoče razmišljati o prosti volji. Starcu, ki je stal od daleč in se križal, pa je zabičila trdo, da nikomur ne pove ničesar o današnjem sestanku.
 
Težko je bilo Štipku, ko je stopal po dolini. Rajši bi bil videl, da je tudi njega morje pogoltnilo, kakor da je pričakal takih zmed. Pričakoval je veselo svidenje svojih ovčic, zdaj pa tako razočaranje! Hude misli so mu rojile po glavi in ves izmučen je dospel nazaj v Hrastje do vdove Matejke.
 
Z velikim veseljem sprejeti romar se je potolažil v Matejevi hiši. Ko je izvedel, da tudi Libenštajnarjevi zahajajo k bogomilskim shodom, ni hotel sam sporočiti žalostne novice o Libenštajnarjevi smrti. Šel je od Matejke k sv. Tomažu.
misli so mu rojile po glavi iu ves izmučen je dospel nazaj v Hrastje do vdove Matejke.
 
Povsod žalost, iznenadenje! Steze, ki so se vile, potresene z belim peskom, od vseh strani proti cerkvi sv. Tomaža, so bile zaraščene s travo. Cestica iz župnišča v cerkev je bila razkopana, cerkev zapuščena, prazna, po vrtu pa so rasle koprive in bodeče neže.
Z velikim veseljem sprejeti romar se je potolažil v Matejevi hiši. Ko je izvedel, da tudi Libenštajnar-jevi zahajajo k bogomilskim shodom, ni hotel sam sporočiti žalostne novice o Libenštajnarjevi smrti. Šel je od Matejke k sv. Tomažu.
 
Pod lopo pred cerkvenimi vratmi je klečal križarski romar in molil za razkropljene ovčice … Dolgo je bil zatopljen v molitev, dokler ga nekdo ne potrka po rami. Štipko vstane in se obrne.
Povsod žalost, iznenadenje! Steze, ki so se vile, potresene z belim peskom, od vseh strani proti cerkvi sv. Tomaža, so bile zaraščene s travo. Cestica iz žup-nišča v cerkev je bila razkopana, cerkev zapuščena, prazna, po vrtu pa so rasle koprive in bodeče neže.
 
Pod lopo pred cerkvenimi vratmi je klečal križarski romar in molil za razkropljene ovčice , .. Dolgo je bil zatopljen v molitev, dokler ga nekdo ne potrka po rami. Štipko vstane in se obrne.
 
Mlad človek z volkom je stal pred njim. Žival je takoj začela lizati roko očetu Štipku.
 
»Mladi Libenštajnar ? Tvoj oče se je pokoril po svetu za svoje grehe, dal življenje za svojo vero, ti pa se bratiš s krivoverci?«
 
»Odpusti, dobri oče! Ni tako hudo, kakor ti je Matejka natvezla. Zbegani smo bili pa res vsi, ko tebe, očeta, ni bilo! Pa zdaj ni več očeta, bodi ti naš oče!« . . .
 
Mladenič je zaihtel in ni mogel dalje govoriti.
Vrstica 1.671 ⟶ 1.608:
Čez nekaj časa se oba vračata v vas, tudi Štipko, da potolaži vdovo Libenštajnarico. Volk je veselo skakal okrog Štipka, kakor da bi se tudi on veselil njegove vrnitve.
 
Mladi Libenštajnar je spremljal vikarja v Gotno brdo, odtod pa je šel čez Gorjance po naročilu Štipko vemŠtipkovem naznanit sorodnikom veselo vest, da se je srečno povrnil iz južnih dežela.
 
Gotnobrdski oskrbnik je napravil tisti dan velik obed na čast vrnivšemu se romarju. Povabljeni so bili
 
Gotnobrdski oskrbnik je napravil tisti dan velik obed na čast vrnivšemu se romarju. Povabljeni so bili župnik Tiberij, vikar Nikolaj, sodnik Uzold in še več drugih veljakov.
 
Štipko je bil skromen mož in rajši se je po vzgledu sv. Frančiška mudil pri preprostih ljudeh in v božji naravi. Skril se je na povabilo in na tihem se je splazil iz Gotnega brda. Brodnik Grga ga je prepeljal na breg in v hiši Kocijanovi je svojim znancem in prijateljem razlagal potne spomine pa izpraševal po bogomilih.
Vrstica 1.683 ⟶ 1.618:
»Mhe, ali ti nisem pravil, gospodarica moja, da je treba počakati? Črešnja ne cvete več, vijolica pa še!«
 
==XV.==
 
<poem align=right>Ne samo po zvezi z nemškim cesarstvom je bila Slov. marka vezana na nemško omiko, ampak se ima tudi zahvaliti za svoj kulturni razvoj omikonoscem, ki so bili nemški škofje, nemški vitezi in podaniki, ki so z njim prišli v deželo.
''Dr. Ant. Mell, Entwicklung Krains str 15.''
 
I ti Vitlejeme, zemljo Judina! ni po čem nijesi najmanji u državi Judinoj; jer će iz tebe iziči čelovodja, koji će pasti narod moj Izrailja.
Dr. Ant. Mell, Enttvicklung Krains str 15.
''Mat. II. 6, Ostromirovo evangelje.''</poem>
 
I ti Vitlejeme, zemljo Judina! ni po čem nijesi najmanji u državi Judinoj; jer če iz tebe iziči čelovodja, koji če pasti narod moj Izrailja.
 
Mat. II. 6, Ostromirovo evangelje.
 
Ko se je zagrajski vikar spet naselil pri cerkvi sv. Tomaža, je bil krojač Knjižun z Otavnika prvi, ki se je zglasil pri njem. Zvedel je po ljudeh, da je Štipko spet doma in takoj se je podal do njega, češ gotovo Štipko rabi kaj nove obleke. Knjižun je rad delal očetu Štipku obleko, ker je bil ta z vsakim delom zadovoljen in ker je dobro plačal. Seveda je krojača tudi vest pekla in hotel jo je oprati.
 
Krojač je razodel vikarju vse skrivnosti bogo-milskebogomilske. Pa oče Štipko je zelo ropotal nad njim in naposled mu je naložil pokoro, da mora v nedeljo po službi božji v cerkvi preklicati bogomilske zmote.
 
naposled mu je naložil pokoro, da mora v nedeljo po službi božji v cerkvi preklicati bogomilske zmote.
 
Že precej vernikov se je zbralo v nedeljo, ko je Štipko opravil slovensko liturgijo. Toda pogrešal jih je še polovico. Vzgled krojača Knjižuna je dobro vplival na ljudi, ko je javno ponavljal v cerkvi krstno obljubo: »Az zaglogolo zlodeju« . . .
 
Najbolj zagrizen je bil seveda popolnik Henrik Jelendolski. Rotil je svoje verne, da naj ne poslušajo Štipka, ki je golo orodje župnika Tiberija in oskrbnika Eberharta. Pa ljudje vse spazijo, se vse pomenijo. Henrik ni mogel izpodkopati spoštovanja zagrajskemu vikarju, pač pa je sam izgubil zaupanje vsled ne-nravneganenravnega dejanja. Iskal je zaslombe pri Čreteških, ki so ga podpirali, pa ne toliko iz nagnjenja do bogomilske vere, kolikor iz nasprotovanja do brižinskega škofa. Bogomili so bili namreč dvoje vrste: popolni, ki so se res natanko držali svoje vere, — in teh je bilo malo — in verniki, ki so živeli lahko po krščanskih in poganskih navadah, samo da so obljubili na smrtni postelji izpovedati bogomilsko vero.
 
Ko se je Kočijan, brat Jelin, mudil na Jelendolu, je ostro svaril Jelo, naj ne daje potuliepotuhe Henriku in naj ga pošlje v Bosno, koder je bogomilska vera najbolj vkoreninjena. V Slov. marki ne bo opravil dosti, zakaj že je klican v Gotno brdo, da pred krvavo sodbo zagovarja svoja dejanja. Čisto gotovo je, da ga raztrgajo na štiri kosce, ker je krivoverec. Kakšna sramota bi bila to za nekdanjega rablja in za vso našo sorodstvo! — Jela je to povedala svojemu nesrečnemu sinu in ta se je umaknil za nekaj časa v Čreteški grad. Z žalostjo je zrl s čreteškega stolpa, kako mu je Štipko jemal ovco za ovčico ... Celo njegovi sestri sta pustili bogomile na cedilu in Štipko jih je pripravljal za sv. krst ...
 
Kar pošlje čreteški Ortolf sela do zagrajskega vikarja z naročilom, da pride v grad.
 
Pa Štipko ni maral iti. Vedel je, da ima Ortolf samo namen, njega in bogomilskega popotnika povabiti k mizi, da bi se prepirala vsak za svojo vero. Pa ŠtipknŠtipku se je taka želja zdela brezpomembna, neuspešna in zato je odgovoril Ortolfu, da ne prestopi brane njegovega gradu, dokler trpi pod svojo streho bogomila.
 
Silno je Čreteškega razljutil ta odgovor. Ali Štipko je znal biti tudi odločen, kadar je šlo za sveto katoliško vero, dasi je vedel, da se bo treba odslej varovati Čreteških.
 
Odločen Štipkov odgovor pa je bil uspešen. Ortolf je bogomila odslovil, davši mu varno spremstvo na pot v Bosno. Revež je bil navezan na Štipkovo osebo, da bi odbil njegovo naklonjenost na ljubo temu noremu bogomilu. Bolelo je še gospoda Ortolfa posebno to, da se je po vsi Slovenski marki govorilo o žalostni smrti njegovega brata Frica, samo on ni slišal iz ust Štip-kovihŠtipkovih natančnih poročil o potovanju in smrti nesrečnih križarjev.
 
Štipku so se ovčice trumoma vračale in v nekaj tednih je že spet imel polno cerkev.
 
Veliko duševnega veselja je užil zadnje čase dobri oče. Ljudje so se skesano spovedovali svojih grehov, se pokorili na tihem in očitno, popravljali in žboljše-valizboljševali svoje vestne zadeve, vračali tuje blago, trgali grešne zveze in celo roparski čreteški grad je stokal pod nebom kesanja ...
 
Zato pa je neutrudljivi zagrajski glagoljaš tudi mnogo parov napravil srečnih.
 
Libenštajnarjev sin je poročil vdovo Matejevo, jelendolska Zora se je spet sprijaznila z mlinarjem t* Frolajhsdorfarjem. Ta se je tudi vnel za bogomilje in Zora mu je razlagala novo vero. Zdaj pa sta oba šla v naročje rimske cerkve. Zora je prejela na en dan sv. krst, sveto obhajilo in zakrament svetega zakona. Kocijanova hči je bila kumica Zori in Solnčici.
 
Kaj pa Kancijanila?
Vrstica 1.725 ⟶ 1.656:
»Znamenje božje je,« ji reče oče Štipko, »da je čreteški Fric umrl za sv. vero, a volja božja je, da ti postaneš gospa gotnobrdskega oskrbnika.«
 
Bila je velika slovesnost, ko je oskrbnik Slov. marke, gotnobrdski Eberhard, peljal svojo nevesto pred oltar sv. Katarine. Ves trg je bil na nogah, cvetje se je usipalo po cerkvenem tlaku, z zelenjem so bile stene odete, in cvetic duh se je razlival po celi cerkvi. Duhovščina v cerkvenem sijaju se je lesketala pred oltarjem, ljudstvo pa je pelo nevesti: »Bla-Blagoslovena jesi meždu ženami« ...
 
<center>* * *</center>
goslovena jesi meždu ženami« . . .
 
In ti zagrajski vikar, oče Štipko, dični glagoljaš?
*
 
Ti si gledal iz line svojega doma pri sv. Tomažu, gledal po dolini, gledal po Slovenski marki, gledal v širni božji svet. Kosem se je spenjal po tebi, kokoške so čebljale pred tabo, jagnje, lepo belo, se je paslo v travi, Barica se je sukala okrog ognjišča, rjavi maček se je pletel okrog nje. Cvetice so bujno rasle v vrtičku, drevje se je šibilo polnega sadja, lahen veterc je razpihaval siva vlakna tvoje lepe brade, oče Štipko!
* *
 
Ti si zrl pri lini v božji svet, pa si mislil na svoje ovčice ... Iskrena molitev ti je kipela iz srca, polnega ljubavi božje. Molil si goreče za svojo čredo :
In ti zagrajski vikar, oče Štipko, dični glagoljaš ?
 
»Gospode, Bože moj! čuj molitvu moju i spasi vjerno stado svoje, kome si dao za pastira mene, nevrijednoga slugu svojega ... Izbavi jih od bezbožne i pogane zlobe onih, koji hule na to, i satri bogomilu herezu, i razplodi crkvu svoju. Brani je silnom desnicom svojom i zaštiti je štitom krila svojih« ...
Ti si gledal iz line svojega doma pri sv. Tomažu, gledal po dolini, gledal po Slovenski marki, gledal v širni božji svet. Kosem se je spenjal po tebi, kokoške so čebljale pred tabo, jagnje, lepo belo, se je paslo v travi, Barica se je sukala okrog ognjišča, rjavi maček se je pletel okrog nje. Cvetice so bujno rasle v vrtičku, drevje se je šibilo polnega sadja, lahen veterc je raz-pihaval siva vlakna tvoje lepe brade, oče Štipko!
 
Ti si zrl pri lini v božji svet, pa si mislil na svoje ovčice . . . Iskrena molitev ti je kipela iz srca, polnega ljubavi božje. Molil si goreče za svojo čredo :
 
»Gospode, Bože moj! čuj molitvu moju i spasi vjerno stado svoje, kome si dao za pastira mene, ne-vrijednoga slugu svojega . . . Izbavi jih od bezbožne i pogane zlobe onih, ko j i hule na to, i satri bogomilu herezu, i razplodi crkvu svoju. Brani je silnom des-nico.m svojom i zaštiti je štitom krila svojih« . . .
 
Razorane brazde na tvojih licih so se omilile, dobri vikar, svet sijaj je potegnil po tvojem čelu in globoki vzdihi, vzdihi trpljenja in vzdihi veselja so privreli iz tvojega dobrega srca.
 
Slovenska marka se je dala krstiti, pa tvoji hribovci so bili še v precejšnjem števila častilci starih bogov. Župnija zagradska se je pomešala s tujci, ki so tlačili in izžemali dobro slovensko ljudstvo. Krstna voda je tekla po občini, pa greh se je kopičil in zrasel v visoko goro. Gorečnost za stoto izgubljeno ovco te je nesla črez široko morje, med tem pa je prišel sovražen človek in ti vsejal ljuliko med pšenico; ljuliko bogomilstva, blagi oče Štipko!
Razne povesti.
 
Slovenska marka se je dala krstiti, pa tvoji hribovci so bili še v precejšnjem števila častilci starih bogov. Župnija zagradska se je pomešala s tujci, ki so tlačili in izžemali dobro slovensko ljudstvo. Krstna voda je tekla po občini, pa greh se je kopičil in zrasel v visoko goro. Gorečnost za stoto izgubljeno ovco te je nesla črez široko morje, med tem pa je prišel sovražen človek in ti vsejal ljuliko med pšenico; ljuliko bogo-milstva, blagi oče Štipko!
 
Pa ti si razbil malike poganske, ti si izpodkopal visoko goro pregreh, ti si zatrl ljuliko bogomilov.
 
Stare bogove le še časti vdova Jela, bogomil je le še njen sin, Solnčica pa čaka, da zagrebe ostarelo mater, ki blede in ne pozna več svojih otrok . . .
 
In ti ne uživaš sadu svojega truda, oče vikarij! Tvoj duh je vedno ponižen, tvoja duša ostane skromna, tvoje telo ne miruje in se trudi dalje, ti ne zapuščaš svojega poklica, kateri te bo zveličal, ti hodiš svojo trnjevo pot dalje, dokler te Bog ne pokliče, da greš uživat sad svojega truda . . .
 
Gotnobrdski vikar Nikolaj je dobil župnijo sv. Križa, oskrbnik Eberhart se je oženil v bogati in imenitni žlahti, župnik in naddijakon Tiberij belo-cerkovškibelocerkovški je postal škof v Fontoni, ti pa glagol j ašglagoljaš Štipko, ti ostaneš zagrajski vikar!
 
Zgodovina ve povedati o vikarju Nikolaju iz Čre-teškegaČreteškega gradu, stare listine imenujejo gotnobrdskega oskrbnika Eberharta, in tortonškega škofa Tiberija ime je vklesano v kararski marmor. Zaslužni možje, ki so živeli in imeli in sedeli na častnih prestolih!
 
Tvoje ime, glagoljaš Štipko, ni vklesano v marmor, tvoj vikarijat, zagradski vikar, navaja le zgodovinar Valvazor, tvoja dela pa je otel pozabljivosti nebeški dejepisec, ki mu ne uide nobeno dobro delo, ki ga ne vara resnica, ki ga diči večni spomin . . .
 
[[Kategorija:Peter Bohinjec]]
[[Kategorija:Zgodovinska povest]]
[[Kategorija:Dela leta 1912]]
[[Kategorija:Mohorjeva družba]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Glagoljaš_Štipko«