Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

odstranjeni 4 zlogi ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
(prenos z dLiba)
 
}}
 
==1.==
I.
 
ladiMladi filozof Lado Poljanec je udaril z bičem po zraku in se ozrl na veliko grajsko poslopje, i „Do svidenja", je klical za.
 
»Do svidenja«, je klical za vozom mlad mož v kmetiški obleki in mahal z roko. Konj je stekel hitrejše, koleselj je za-drdralzadrdral po peščeni cesti.
 
„Še»Še lepo življenje si napravi"«, je pomislil Poljanec in se popravljal na sedežu. „Nekateri»Nekateri ljudje imajo srečo!"«
 
Ozrl se je zopet. Veliko belo poslopje se je bilo že skrilo med visoko drevje. Zazdelo se mu je, da se vidi nekaj belega v zgornjem oknu.
 
„In»In ta Lizika"«, je šepnil sam pri sebi, „kako»kako lepo dekle, gospodična, hm, in kaka filozofka!"«
 
In zopet je švrknil z bičem po zraku, nekako nezadovoljen sam s seboj, kakor bi se hotel otresti neprijetnih misli . . .
 
Cesta je bila gladka, bela, ravna. Na obeh straneh so se dvigala visoka drevesa, drevored iz francoskih časov. Majniško solnce je sijalo med mladim listjem na cesto. Lep, skoraj še čisto pomladanski dan je ležal nad okolico; bilo je vse tiho in mirno. Ravan je bila sveža, mlada, polje je drhtelo pod solncem, mlado žito je trepetalo po njivah, svetlozeleno gričevje je delalo lep okvir raznobojni ravnini. Kmetje so se pomikali počasi po polju, po drevoredu so se oglašali ptiči pevci in nad njivami so žvrgoleli škrjanci.
 
„Kako»Kako krasno jutro; tako pomladansko!"« je mislil Poljanec. „Če»Če bi bil slikar, bi sedel tja na grič in bi spravil vse na platno v barvah! Imel bi krasno sliko; komaj bi mi kje verjeli, da je tako lepo na zapuščenem Dolenjskem!"« Oziral se je okoli in postalo mu je veselo pri srcu.
 
In spomnil se je prvih svojih velikomestnih let, ko sta z Mišo preživela toli lepe čase! Neroden je bil Miša zmiraj, fnin kdo bi si bil mislil, da postane še kdaj to, kar je zdaj . . . Rojen je bil menda za kmeta in je danes srečen. Hm, navsezadnje tudi kmetija ni najslabša.
 
Konj je tekel v lahnem diru po ravni cesti. Kot da je bila tudi žival vesela tega lepega jutra. Skoraj posmejal se mu je njegov gospodar inín ga zaradi prevelike razburjenosti pritegnil za vajeti, kot da bi mu hotel nagajati. Konj pa je dvignil glavo, prhnil v sveži jutranji zrak, stresel je košato grivo in zdirjal iznova v lahen tek.
 
glavo, prhnil v sveži jutranji zrak, stresel je košato grivo in zdirjal iznova v lahen tek.
 
Poljanec pa se je zopet zamislil.
 
„Sedel»Sedel bi tako"«, mu je prišlo na misel, „in»in bi se peljal naprej brez konca, naprej po cestah brez cilja, kot da bi hotel na konec sveta, in nič bi ne pomislil, kam. Gladke, lepe ceste bi bile, lepa pokrajina okoli in poslušal bi v lepih mislih to pesem brez konca: ropotanje voza, vmes vdarci kopit, petje ptičev-pevcev. Morda se prikaže lepa bela hiša ob cesti, prijazen obraz pozdravi popotnika, mahne mu z roko v slovo in voz beži dalje. Morda bi se niti ne ustavil in ne počival bi. Dalje bi v noči drdral voz, konj bi peketal, gospodar bi zaspal. Vsa mladost je taka pot, sanje čez lepo planjavo. In sedaj, ko nam uhaja, hrepeni srce po taki vožnji po gladkih cestah, čez lepe pokrajine, polne sanj. Resno, neveselo življenje se bliža in nezadovoljnost nad preteklostjo pada s težo na srce. Zato prihajajo misli: oditi iz neprijetnih časov ter spustiti se na pot, ne iskat izgubljenega, ampak pozabiti nekaj neprijetnega, kajti prijetna je vožnja po planjavi in po cestah vedno dalje in ob nji večna pesem, dr-dranjedrdranje koleslja, vdarci kopit, šum prirode, petje ptičev . . . Šlo bi tako dalje kot v lepih sanjah in bi se človek niti ne spomnil, da živi. Šlo bi tako dalje, prosta duša, veselo srce, sladke sanje ... In tam stoji mesto, visoki dimniki, črne strehe, šum nezadovoljne množice . . ."«
 
Kot neprijetna prikazen je prišlo to in zmotilo sanje mladega človeka .... Vsa lepa slika -— tako se mu je zdelo, — je s temo skažena.
 
„No»No, kaj vendar mislim"«, je pomislil, „kakšne»kakšne otročarije, zakaj ne ostane človek pri tem, kar je in kakoršno je?"«
 
Poljanec je mislil nase. „Miša»Miša je realist in ima veselo življenje, in — ona, Lizika? Tudi! Kakšna filozofka!"«
 
,Vi filozofi',filozofiʹ ́ je rekla, ,veste mnogo, pa ničesar ne znate. Vi mislite nekaj, česar nikjer ni in rešujete, kar se razrešiti ne da. Vi ste skazili življenje. Drugače se je živelo preje, bolj veselo, manj so mislili in več živeli. Le berite romane iz prejšnjih časov. Kako življenje je to bilo! Kje je zdaj kaj takega? . . Tako je govorila . . . Poljanec se je nasmehnil. Spomnil se je, kako se je bila razjezila Lizika pri tem. Blestele so se ji v jezi oči in ličeca so ji rdela. Dolgo je že hotela dobiti kakega filozofa, da bi mu to povedala.
 
se je bila razjezila Lizika pri tem. Blestele so se ji v jezi oči in ličeca so ji rdela. Dolgo je že hotela dobiti kakega filozofa, da bi mu to povedala.
 
Poljanec pa se je zasmejal.
 
„Ne»Ne mi, gospodična Lizika, ne mi, čas je sam prinesel več resnosti, in naše življenje sledi času. Zato je drugačno življenje sedaj."«
 
„Lizika»Lizika pa ima vendar tako življenje, ka-koršnokakoršno je v starih romanih!"« je mislil sedaj Poljanec. „In»In Miša tudi!"« — Kdo je to storil? — Denar — se mu je odgovorilo samo.
 
Ona pa ne priznava tega. Tudi drugi, pravi, imajo denar pa žive tako pusto, da ni življenju podobno. Prav tako je sedaj na svetu, kakor da vsi nekaj premišljajo, študirajo nekaj teškega in hodijo drug mimo drugega z resnimi obrazi; zato ni nobenega veselja in nobenega življenja. Povsod je tako pusto. In čemu premišljati, ko ni nobenega leka, nobenega zdravila? Veselili naj bi se, dokler žive! In tako je vse pusto in prazno, in jaz ne morem videti takega življenja. Gotovo je dosti hudega na svetu, a vse to se preboli in pozabi, zakaj življenje je še vendar lepo.
 
„Za»Za vas, a za tisoče ne,"« ji je bil popravil Poljanec.
 
„Saj»Saj jim pomagamo in morda so oni zado-voljnejšizadovoljnejši in srečnejši ko mi. To pa je bilo vedno tako in bo."«
 
„A»A zdaj je vedno slabše," ji je bil rekel.
 
„In»In če je, ali poznate lek, ki bi ozdravil to neozdravljivo bolezen človeštva?"«
 
„Da»Dà, gospodična, to je — ljubezen,"« ji je odgovoril.
 
„Ah»Ah, tudi ljubiti noče nihče več dandanes; razum, pravijo, naj vlada, srce pa naj molči! To so storili moderni filozofi."«
 
Tako sta se bila razšla v nesporazumljenju in nista razrešila vprašanja, ali so današnji časi resnično drugačni ali ne, ali je resnica, da je sedaj vse pusto, brez življenja, brez ljubezni, ali ne.
 
„Misliti»Misliti zna Lizika, čitala je mnogo, prijetno se je z njo prepirati in nazadnje bi se ji dalo celo dokazati,"« je pomislil Poljanec in se nasmehnil.
 
Cesta je začela iti navzgor in konj je stopal počasi. Mladi filozof se je iznova zagledal v lepo jutro. KojeKo je dospel nekaj više v klanec, sejese je ozrl zopet nazaj, kjer se je skrivalo belo poslopje med zelenimi drevesi. Kako bi bilo prijetno imeti tak gradič in delati in živeti tam!
 
„In»In kaj bi delal?"« se je vprašal. „Oral»Oral, sejal, mlatil? . . . Miša je rojen za kmeta in vendar ljubi tudi knjige. Celo knjižnico ima. Ko se je bil zaljubil v ono Dunajčanko, se je hotel zaradi svoje nerodnosti ustreliti. Sedaj niti slišati noče o tem. O premogokopih sanja, o železnicah, o vinogradih in o načrtih, ki potrebujejo milijonov! Podjeten je. Za tovarno ima načrt, gospodarsko in socijalno vprašanje rešuje. Še milijonar postane . . . Kdor podeduje, lahko gospoduje. Ali bi živel tako? Bi! Ali sam?"«
 
„Hi»Hi, vranec!"« je zaklical, da bi se iznebil misli. In vendar mu je zopet in zopet prišla pred oči Lizika s svojim lepim, zdravim obrazom, s sveto jezo na vse filozofe, in poleg nje Miša s smehljajočim rdečim licem.
 
„Ho»Ho-op!"« se je oglasil glas na ovinku in velik koleselj z visokim konjem je priletel nasproti ter skoraj zadel ob oje. Poljanec se je predramil iz svojih misli in potegnil za vajeti.
 
„Kam»Kam sem se zamislil,"« si je očital Poljanec, „lahko»lahko bi se bila zgodila nesreča."«
 
Na vozu je ponosno sedel velik, dobrorejen človek in kadil viržinko. Mislil bi, da je mesar. Lepo obrit, okrogel obraz z velikimi črnimi brkami, precej debel, zardel nos in čisto ostrižena glava, živahne oči in zabuhla lica, vse je kazalo na človeka, ki ne zapusti samega sebe. Pridržal je svojega velikega konja z močno roko, da se je konj vzpel ter pridržal voz.
 
„Dobro»Dobro jutro,"« je pozdravil tujec z mogočnim, počasnim glasom ter vzel viržinko iz ust, z drugo roko pa se je dotaknil klobuka. Storil je vse to z veliko samozavestjo in mirnostjo, kot da se ni pripetilo prav nič, kar bi ga bilo vznemirilo.
 
„Bog»Bog daj,"« je odzdravil Poljanec skoraj začudeno neznancu, ki je vozil z isto naglostjo dalje nizdol, da so škripala polzavrta kolesa. Ko se je Poljanec ozrl za njim, je videl, da sedi voznik mogočno, kot kralj na prestolu.
 
„Kdo»Kdo je pač to?"« je pomislil Poljanec, „kak»kak kupec . . . ?"« In pognal je konja hitreje in se čudil, da ga je tujec pozdravil kakor stari znanec. „Navada»Navada tukajšnjih bogatašev,"« je dejal zase. „Na»Na vsak način ima tudi Vranič prav. Dolenjska ni prazna, nego mi smo prazni. Vsaka zemlja je hranilnica; položi vanjo in da ti nazaj z obrestmi. Čemu je treba sanjati o sreči, pa živeti v bedi! Dela manjka! Delaj si srečo sam in osrečuj druge!"«
 
Voz je prišel na vrh klanca in Poljanec je zapodil konja zopet v dir.
 
==2.==
 
Vladimir Poljanec je bil pri svoji teti na počitnicah in se je zelo dolgočasil. To si je obetal že naprej, predno je bil zapustil veliko mesto, kajti poznal je kraj že izza svojih mladih let. Vedel je, da ne hodi nihče na počitnice v Belovo, razun o božiču in o velikinoči nekaj vojakov, ki so bili v jeseni vzeli slovo od svojih ljubic in od domačega kraja. Sicer je bila v Belovem tudi šola in dvoje gostilen, kjer se je dobro postreglo vsakemu gostu, vendar je tam minilo vse življenje, ker so bili prestavili glavno cesto in je v obližju tekla železnica. Kraj sam je bil lep in prijazen, a brez družbe in zabave za mladega človeka. Učitelj je bil prestopil že zdavnaj šestdeseto leto in se ni brigal za mlade ljudi. Ta učitelj pa je tvoril s svojo pololikano ženo in z župnikom edino inteligenco. Včasih je prinesel slučaj letoviščarje na Mlinsko, toda v zadnjih letih ni bilo niti grajskih, niti tujcev. Zato je Poljanec vedel, da se bo dolgočasil. Prišel je k svoji teti le zato, ker ga je prosila že tri leta, naj pride k njej, ker mu je pripravila posebno sobico.
3.093

urejanj