|
==2.==
Vladimir Poljanec je bil pri svoji teti na počitnicah in se je zelo dolgočasil. To si je obetal že naprej, predno je bil zapustil veliko mesto, kajti poznal je kraj že izza svojih mladih let. Vedel je, da ne hodi nihče na počitnice v BelovoBelóvo, razun o božiču in o velikinoči nekaj vojakov, ki so bili v jeseni vzeli slovo od svojih ljubic in od domačega kraja. Sicer je bila v Belovem tudi šola in dvoje gostilen, kjer se je dobro postreglo vsakemu gostu, vendar je tam minilo vse življenje, ker so bili prestavili glavno cesto in je v obližju tekla železnica. Kraj sam je bil lep in prijazen, a brez družbe in zabave za mladega človeka. Učitelj je bil prestopil že zdavnaj šestdeseto leto in se ni brigal za mlade ljudi. Ta učitelj pa je tvoril s svojo pololikano ženo in z župnikom edino inteligenco. Včasih je prinesel slučaj letoviščarje na Mlinsko, toda v zadnjih letih ni bilo niti grajskih, niti tujcev. Zato je Poljanec vedel, da se bo dolgočasil. Prišel je k svoji teti le zato, ker ga je prosila že tri leta, naj pride k njej, ker mu je pripravila posebno sobico.
Teta je bila premožna in priletna. Po svojem možu, ki ga je bila vzela kot vdovca, je podedovala veliko posestvo in lepo, a samotno hišo ob tedanji glavni cesti. Lep razgled je bil z balkona hiše po gričih naokoli. Videlo pa se je, da se sedanji gospodar malo briga za poslopje; belenje se je lupilo in stavba je že kazala častitljivo starost. Na eni strani jo je obrastla vinska trta ter se je vzpenjala tja gor na streho in zakrila celoceló okna. Drevesa so bila posajena za hišo na dvorišču, kjer so nekdaj vozniki počivali s svojimi vozovi, kjer pa je danes prazno in brez življenja.
Teta Marena se je dolgočasila tu, vendar ni hotela iz hiše, ki so jo nanjo vezali najlepši spomini. Drugačni so bili nekdaj časi! Veselo življenje je plalo tod, kjer je zdaj vse mrtvo. Želela si je torej pri sebi človeka, da bi z njim govorila o starih časih. Povabila je mladega filozofa k sebi na počitnice. Ljubila ga je zelo in mu je pošiljala v mesto denarja, pripo-ročujočpriporočujoč mu, naj se veseli življenja, dokler je mlad, naj si ogleda svet — in naj si pripravi lepo bodočnost.
Letos pa ni mogel Poljanec, da bi ji ne bil uslišal prošnje; pisala mu je, da bi ga rada videla zdaj, ko bo že skoraj profesor in ji morda že ni več usojeno dolgo živeti. Tudi Poljanec je bil sit mestnega življenja in hrupa, utrujen od študij in izpitov, zato si je želel miru in samote. Vse to ga je prisililo, da se je vabilu tete odzval z veseljem. Iz njega še ni izginila mlada pesniška duša, ki je nekdaj ljubila prirodo, gozd, večerne izprehode, šumenje lesov, žuborenje studenca, petje ptic in se je pri tem rada udajala sanjam. Ko je stopil iz vlaka ter je sedel v koleselj, ki ga je bila poslala teta na postajo, je upal, da bo v Belovem zadovoljen.
z veseljem. Iz njega še ni izginila mlada pesniška duša, ki je nekdaj ljubila prirodo, gozd, večerne izprehode, šumenje lesov, žuborenje studenca, petje ptic in se je pri tem rada udajala sanjam. Ko je stopil iz vlaka ter je sedel v koleselj, ki ga je bila poslala teta na postajo, je upal, da bo v Belovem zadovoljen.
Noč je že ležala, ko je drčal voz proti samotnemu posestvu tete Marene. Zagledal se je v noč in se spomnil marsičesa. Pomladansko mlado je bilo vse in v takem zahrepeni človek po življenju.
„Dober»Dober konj to,"« je izpregovoril čez dolgo voznik, kot da si želi pogovora in ker je mislil, da se gospod dolgočasi. „Neprestano»Neprestano teče."«
„Ali»Ali je star?"« je vprašal Poljanec skoraj ne-voljnonevoljno, ker ni hotel kaziti veselja starcu vozniku.
„E»E, ni star ne. Menda mu bo pet let. Mene ni bilo tu takrat, ko smo ga dobili; bil sem v Ameriki. Kobila Kara je imela krasna žrebeta, ta vranec pa je njen poslednji. Dvesto smo že imeli zanj."«
„Pa»Pa ga niste dali?"«
„Kaj»Kaj še! Dober konj je kot dober kruh—kruh — zelo redek. Taka žival ni za noben denar na prodaj!"«
Nastal je molk in voznik je pognal konja z vajeti, potem pa zopet začel:
„Škoda»Škoda, da nima para. Goranov ima enega, ki je za spoznanje močnejši. Drugače pa nima tu okoli nihče prida konj. Na Mlinskem imajo dva ježna, pa oba nista za enega našega."«
„Kaj»Kaj je zopet kdo na Mlinskem?"« je vprašal Poljanec.
„Seveda»Seveda, polno jih je in vozijo se vedno okoli."«
Poljanec se je zamislil, kdo bi bil na Mlinskem in prišlo mu je na misel, da morda zadene še na lepo družbo in doživi bogvekaj.
„Ni»Ni prav varno, ko se tako zgodaj začenja pomlad,"« je začel zopet starac. »Pomnim, neko leto je bilo tako; ptice so se bile že vrnile, potem pa je zapadel sneg. Drevje je zelo trpelo in tudi ozimna • žita so pomrznila, ljudje pa vse leto niso bili prav ždravizdravi. Najbolje je, če je vse tako, kakor mora biti."«
„Res»Res je tako,"« je pritrdil Vladimir.
„Kako»Kako pa tam v mestu?"«
„Tudi»Tudi tam imamo že pomlad,"« je odgovoril Vladimir.
Med drdranjem voza so se izgubljale besede voznikove in mladi filozof ga je včasih komaj razumel, kaj mu pripoveduje starec.
„Zdaj»Zdaj smo že na našem,"« je rekel voznik ponosno, ko je voz zadrdral po ravnem. Bela hiša se je pokazala oddaleč na samoti.
Mehko in lahko je postalo Poljancu pri duši, ko jo je zagledal. Hrepenjenje po nečem novem in lepem ga je napolnilo in vzbudile so se mu želje, da bi se uresničili odmevi mladih sanj, ki so se oglašali v njem bolj in bolj.
„Eha»Eha,"« je zaklical voznik in koleselj se je ustavil pred hišo, ki je bila skoraj v vseh oknih razsvetljena.
Poljanec je skočil z voza in hitel v vežo.
Teta Marena ga je sprejela z velikim veseljem pred stopnicami.
„Vendar»Vendar enkrat, vendar enkrat!"« je vzkliknila in ni vedela, ali bi mu dala samo roko, ali bi ga tudi objela in poljubila. »Res, izprezite hitro konja, da se ne prehladi,"« je zavpila starcu pred hišo.
Poljanec se je priklonil teti Mareni in pri vsem menda ni izražal posebnega veselja na svojem obrazu, kajti takoj po pozdravu ga je vprašala:
„Kaj»Kaj ni lepo pri nas?"«
„No»No, lepo, zakaj ne?"« je odgovoril Poljanec. Pri tem je pogledal teti v obraz in se čudil, kako je mogla pisati, da ji morda ni usojeno mnogo več doživeti, kajti njen obraz je kazal še zdravo žensko tostran petdesetih let.
Par radovednih obrazov se je prikazalo pri kuhinjskih vratih.
„Večerjo»Večerjo prinesite,"« je zapovedala teta, peljala nečaka v gorenje nadstropje ter govorila:
„'»Vidiš, tako je pri nas vse. Zastarelo in zapuščeno. Vse razpada in vse bi bilo treba popravljati in prenavljati. Vse kliče po gospodarju. Jaz pa ne bom popravljala ničesar, ne ljubi se mi in denarja je škoda."«
Stopila sta v lepo opravljeno sobo. „Odkar»Odkar je rajnik umrl, še nisi bil tu. Tu je še vse lepo ohranjeno."«
„Lepo»Lepo je,"« je pohvalil Poljanec.
»No, zjutraj, ko si ogledaš z oken po okolici, boš videl, kako lep je naš kraj. Odloži vendar!"«
Odložil je in sedel utrujen na staro zofo, nasproti pa mu je sedla teta na fotelj. Opazoval je nekaj časa z začudenjem to staro in vendar sveže lice, še nekako mlado pri teh letih in je že mislil izreči misel, da dobi lahko še mladega moža, ko bi jo naključje prineslo v družbo. No, vstopila je služabnica z večerjo in sedla sta k mizi.
»Tako sem vedno sama,« je začela teta Marena; »zato me tako veseli, da si prišel. Ko si bil mlajši, si bil rad pri nas, a zdaj si se izpre-menilizpremenil. Svet izpremeni človeka. Življenje vabi mlade ljudi vase. Vsega vam nudi, za starce pa nima ničesar; preživimo se, da smo odveč, ker si življenje ustvarjate po svoje. Se li spomniš, koliko gostov je bilo včasih tu? Celo potem, ko je bila cesta postavljena. Metod je bil zelo družaben in gostoljuben, Bog mu daj nebesa. Preveč je pil, to ga je pokopalo. "«▼
„Tako sem vedno sama," je začela teta Marena; »zato me tako veseli, da si prišel. Ko si
▲bil mlajši, si bil rad pri nas, a zdaj si se izpre-menil. Svet izpremeni človeka. Življenje vabi mlade ljudi vase. Vsega vam nudi, za starce pa nima ničesar; preživimo se, da smo odveč, ker si življenje ustvarjate po svoje. Se li spomniš, koliko gostov je bilo včasih tu? Celo potem, ko je bila cesta postavljena. Metod je bil zelo družaben in gostoljuben, Bog mu daj nebesa. Preveč je pil, to ga je pokopalo."
Teta je prenehala in žalost ji je pokrila lice.
„Ž»Ž njim je umrlo vse;"« je pravila teta med večerjo, „samo»samo Miško s Polhovega je še včasih prihajal na obiske, a tudi njega ni več med živimi; za celo glavo je bil manjši od Metoda in pust je vselej obhajal pri nas. Prijatelja počivata zdaj skupaj. Miško je umrl, reven in ubog. Vsi vozniki so ubožali. Trdi časi so prišli na Dolenjsko. Tudi Roš, ki je imel včasih najlepše konje in je vozil neprestano v Trst ter se ustavljal pri vsaki gostilni in naročal vina, tudi on je berač. Rad govori o prejšnjih časih. Dober gospodar je bil in pri sedemdesetih letih je še zelo trden. Večkrat mu daindam vina, ker vem, da je potreben. Z žalostjo se spominja onih časov, in trpi, trpi! Nesreča je to."«
Starka je prenehala ter nalila vina. Lado je poslušal brez opomb in vprašanj znane in neznane tetine povesti. „To je starina; petnajst let ima," je pravila teta o vinu. „Metod je zelo ljubil to vino. Pil ga je samo ob praznikih in na svoj god. Vedno je rekel: ,še eno leto naj se pomedi.' Komaj da ga je načel, pa je moral umreti!" ▼
▲Starka je prenehala ter nalila vina. Lado je poslušal brez opomb in vprašanj znane in neznane tetine povesti. „To»To je starina; petnajst let ima, "« je pravila teta o vinu. „Metod»Metod je zelo ljubil to vino. Pil ga je samo ob praznikih in na svoj god. Vedno je rekel: ,še eno leto naj se pomedi.' Komaj da ga je načel, pa je moral umreti! "«
Vdova je prenehala pri spominih na svojega moža. Vsi so vedeli, kako sta se ljubila, čeprav sta se vzela že priletna in je bil mož dvajset let starejši od nje. Imenovala ga je vedno „naš Metod" in on njo »moja Marena". V družbi sta rada govorila drug o drugem ter se hvalila. Na steni je visela njegova slika. Marena se je zagledala vanj, in nje oči so postale mokre, dasi je že štiri leta minilo, kar so ga bili pokopali. Tudi Poljanec se je zagledal v sliko. Predstavljala je doprsno podobokmetiškegamagnata z velikanskim obrazom, polnim ponosa. Zalita lica, ki je v njih skoraj izginil mali nos, majhne oči, okrogla obrita brada s tolstim podbradkom, malo osiveli lasje in tudi ušesa so nekam izginila v tolsti obraz, da je imelo vse podobo kroglje. Mogočne brke so dajale obrazu še bolj značilen izraz. Naslikan je bil le mal del prsi, a iz njih širokosti se je dalo sklepati na ogromno telo. ▼
▲Vdova je prenehala pri spominih na svojega moža. Vsi so vedeli, kako sta se ljubila, čeprav sta se vzela že priletna in je bil mož dvajset let starejši od nje. Imenovala ga je vedno „naš»naš Metod "« in on njo »moja Marena "«. V družbi sta rada govorila drug o drugem ter se hvalila. Na steni je visela njegova slika. Marena se je zagledala vanj, in nje oči so postale mokre, dasi je že štiri leta minilo, kar so ga bili pokopali. Tudi Poljanec se je zagledal v sliko. Predstavljala je doprsno podobokmetiškegamagnatapodobo kmetiškega magnata z velikanskim obrazom, polnim ponosa. Zalita lica, ki je v njih skoraj izginil mali nos, majhne oči, okrogla obrita brada s tolstim podbradkom, malo osiveli lasje in tudi ušesa so nekam izginila v tolsti obraz, da je imelo vse podobo kroglje. Mogočne brke so dajale obrazu še bolj značilen izraz. Naslikan je bil le mal del prsi, a iz njih širokosti se je dalo sklepati na ogromno telo.
»Samo enkrat se je dal fotografirati," je govorila teta, »po tisti sliki mi ga je naredil slikar
»Samo enkrat se je dal fotografirati,« je govorila teta, »po tisti sliki mi ga je naredil slikar v mestu. Zdi se mi, kot živ, kot da bi lahko govoril."« Teta si je obrisala solze.
„No»No, prestal je, mir mu bodi,"« je rekel.
„Samo»Samo, ko bi bil naredil testament,"« je začela teta; »glej, lahko bi bilo vse tvoje. Tako pa pojde vse v nič. Sin gospodari tam ob cesti, da je groza. Metod ga že prej ni imel rad. Komaj čaka, da se mu umaknem, da zapravi še to. Da bi bil rajnik to vedel, ne dal bi mu bil ničesar. Mogoče ga izplačam in bo ostalo vse drugo meni. S kupčijo in s kmetijo ni nič, in sedaj dela le še dolgove. Otroci, ki pridejo z dobrega, so vedno slabi. V šoli ni izštudiral, oženil se je s prazno žensko in zdaj propada vse, pa pravi, da so slabi časi. Pravijo: krivični denarji. Vse je bilo pošteno pridobljeno, a gospodariti ne znajo."«
Neprijetno je bilo starki govoriti o tem.
„Torej»Torej slabo gospodari ob cesti?"« je vprašal Lado.
„Da»Dà, ker se delajo gospodo! A za gospodo je treba denarja. Zato je izsekal gozde. Zidal je mnogo in se zadolžil. Železnica, pravi, nas je umorila. No, lahko bi se bil vzdržal, ko bi se bil znal. Tudi mi nismo živeli slabo, pa je bilo vsega dovolj. Na gospodinji je mnogo ležeče. Res je zdaj mrtvo po Dolenjskem in senca ne tega, kar je bilo nekdaj, ko se je pilo, pelo, živelo. Dobri časi so bili, a prešli so. Tudi živeti menda ljudje ne znajo več. Zato mene ne miče iz te samote. Lepši so tu spomini, kot je tam življenje."
Marena je vzdihnila. Vse njeno življenje je ležalo v preteklih časih in od vsega so ji ostali samo spomini in po teh prostorih se je zdelo, da še odmevajo zvoki tistih lepih in veselih dnidní, ki so minili ....
„Zakaj»Zakaj bi ne šli v mesto?!"« je pripomnil.
„Ti»Ti tega' ne razumeš,"« je rekla ponosno. „Ljubirn»Ljubim te prostore, kot čase, ki so bili v njih. Včasih se zamislim in se mi zdi, da vse živi, da je vse tako, kakor je bilo nekdaj. Gospodinja sem na svojem in v mestu bi ne bila nič. Kar vidim, je moje, v mestu bi ne imela ničesar."«
Govorila je te besede z nekakim ponosom.
„In»In kaj bi v mestu, kjer me nihče ne pozna? Nikdar me ni veselilo mesto. Tudi ti si se izpre-menilizpremenil v mestu,"« je rekla potem in s smehljanjem pogledala zamišljenega nečaka.
Zmignil je z ramami in si prižgal cigareto: „Seveda»Seveda, vi ste me navajeni kot otroka."«
Poljanec se je nasmehnil ter z nekakim zadovoljstvom izpil poln kozarec vina, potem pa se je leno naslonil vznak ter gledal nepremično v dim pred seboj. Za trenotek je nastala tišina.
„Glej»Glej, nič mi ne poveš, kako si živel; zanima me tvoja ljubezen,"« je začela teta Marena.
Spravila ga je v zadrego. „Ni»Ni vredno besede. Jaz iščem tisoče, ker vidim v tem rešitev vsega našega vprašanja."«
„Takega»Takega se ti nisem mislila,"« je rekla teta z nezadovoljnim obrazom in Poljancu je bilo žal cinično izgovorjenih besed.
„Torej»Torej ste res čisto zavrgli ljubezen?"« je vprašala. „Midva»Midva z Metodom pa sva se ljubila zaradi sebe in ne zaradi denarja."«
„Kdo»Kdo ima sedaj Mlinsko?"« je vprašal Poljanec, da bi obrnil pogovor drugam.
„Ima»Ima jo nemški jud; dobičke dela lepe. Debel, majhen človek je; pravijo, da je vdovec."«
„Ali»Ali ima goste?"«
„Ima»Ima. Delal je reklamo in danes je precej letoviščarjev tam; ob nedeljah jih vidim v cerkvi."«
Poljanec je začel izpraševati po znancih.
„Vranič»Vranič ima grajščino. Kupil je in gospodari tam s sestro Liziko."«
„E»E,"« začudil se je Poljanec, „tega»tega moram pa takoj posetiti. Kdo bi si mislil!"«
„Da»Da, ves Cerovec je njegov. Stara podrtija je, a popravlja pridno."«
Poljanec je začel izpraševati po razmerah svojega prijatelja iz mladih let, a Marena mu je vedela o mladem naraščaju malo povedati. Uhajala je vedno v minolost. Mlademu filozofu pa so obstale misli na Cerovcu in na Mlinskem in jedva jo je še poslušal. Vožnja ga je bila utrudila in močno vino ga je omamilo. Tudi Marena je zazdehala in se odpravljala spat.
„Mislim»Mislim, da boš dobro spal, lepa soba je in krasen razgled," je pravila in delala luč.
Poljanec je odšel z nekako opojeno glavo v svojo sobo. Stopil je k oknu in videl, da leži zunaj lepa noč po polju.
„Na»Na Cerovec pojdem in na Mlinsko,"« si je dejal, ko se je slačil. „Ali»Ali se Miša tudi tako dolgočasi in ubija s težkim življenjem kakor ti tukaj?"«
In legel je ter mislil: „Njegova»Njegova sestra? Menda je postala že lepo, čvrsto dekle! "« Nasmehnil se je in zaspal. ▼
▲In legel je ter mislil: „Njegova sestra? Menda je postala že lepo, čvrsto dekle!" Nasmehnil se je in zaspal.
Drugo jutro se je vzbudil pozno, ko je bil že krik in ropot na dvorišču. Stopil je k oknu in se ozrl čez polje, kjer je sijalo jasno pomladansko solnce Teta Marena je hodila po dvorišču in govorila s hlapci; na gredi so kokodakale kokoši in po strehah so se izpreletavali golobje.
| 