Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

 
»Danes tukaj — jutri tam ...«
 
==13.==
 
[manjka besedilo, stran 345 v številki 11]
že dolgo v njegovi duši in niso ga mogli odnesti časi.
 
»Tu pridemo naravnost nad jezero,"« je rekla Emanuela in stekla po stezi, ki je peljala med drevjem proti dolini.
 
»Občudoval sem nedavno to jezero. Naravnost krasota"«.
 
»Videla sem vas, ko ste se peljali mimo. Gospod Lorenco je ravno slikal ono partijo"«.
 
Obmolknila sta oba. Poznalo se je na vrhovih, da se bliža od zahoda večer s tihotnimi sencami, s šepetajočimi glasovi. Mrak je padal na zemljo v lahnih meglah; pesmi so odmevale po gozdu; čutila sta, kako prihaja v srce sanja lepa kot bajka. Emanuela je lezla navzdol in se prijemala za veje. Pot je postajala čim dalje bolj temna in strma.
 
»Čujte, to je slavec!"« je rekla Emanuela in obstala naenkrat.
 
Tudi on je poslušal.
 
»Ali poznate petje slavca?"« je vprašal.
 
Pogledala ga je z nasmehom. »Seveda. Pogosto ga slišim"«.
 
»Lahko se zamenja"«, je pripomnil Poljanec. »Tod je mnogo tičev"«.
 
Odšla sta dalje po ozki stezi. Emanuela se je včasih sklonila in utrgala ciklamo. Razgovor se je pretrgal. Dasi je Poljanec čutil, da bi ji imel mnogo povedati, vendar ni vedel, kaj bi govoril, da bi ne bilo banalno.
 
»Kako krasno je to"«, je začela Emanuela, »ti večeri v gozdih, polni pesmi! Čudno pa je, zakaj se stoži človeku v njih. Nemiren postane, ali ne?"«
 
»Človeku se hoče odtod, zasanja, zahrepeni proč — daleč!"«
 
Odšla sta naprej molče.
 
»Jasni se,"« je vzkliknila Emanuela. Razgrnilo se na robu gozda, kot da se je zjasnilo. Pokazala se je vsa dolina, po kateri je šumel potok. Emanuela je stopila iz gozda in si globoko oddahnila.
 
»Poglejte to krasoto, to dolino z jezerom, obdano z gozdi!"« Poljanec je stopil blizu poleg nje. »Kako tiho je tu! Sama pesem . . . Pomislite, in tu naj bi bile tovarne, da skazeskazé vso krasoto!"«
 
»Toda zgoditi se bo moralo, ker čas zahteva tako, a krasote ostane še vedno mnogo"«. Pogledala je na zapad, kjer so se temnili rdeči oblaki. »Moderni časi ne prenašajo romantike. Škoda!"«
 
Ob bregu je stal čoln med bičevjem. Breg je bil močviren, ozka deska je vodila k čolnu.
 
Poljanec je stopil v čoln in ponudil Emanueli roko. Poprijela se ga je trdo in čoln se je za-gugalzagugal.
 
»Ali znate veslati?"« je vprašala in sedla.
 
»Znam, gospodična, toda čoln je zelo pri-prostopriprosto zgrajen"«.
 
»Ali se bojite?"«
 
»Ne, prosim, brez strahu!"«
 
Čoln se je zganil in se zazibal na vodi. Dolga trava in bičevje se je lomilo pod vesli. Veslo je bilo nerodno in je škropilo po čolnu in po njeni obleki. Zardel je in se opravičil. Privila je krilo k sebi in se ozrla po jezeru in po dolini. Tih večer je ležal med gozdi, z gorenje strani je prihajal lahen veter.
 
»Da bi bil jaz tu, vozili bi se vsak večer takole po jezeru,"« je rekel Poljanec.
 
»Kako bi bilo lepo! Pridite večkrat!"« Obmolknila je nenadoma.
 
»Pridem, gospodična,"« je rekel in se poklonil.
 
Ujele so se njiju oči in gledala sta se nekaj časa. Peljala sta se dalje molče. Bil je tesnoben trenotek. Zmagovale so sanje z vso silo v njem in je iskal besedi.
 
»Krasno je tu z vami, gospodična!"« Emanuela se ni ozrla, kakor da je preslišala te besede. Za jezerom se je pokazal temni grajski stolp. Družbe še ni bilo slišati nikjer. Ptiči so si odpevali na robu gozda, sicer pa ni bilo nikogar blizu, ki bi bil motil tišino večera. Slišalo se je v daljavi šumenje slapa in vode. Valovi so se valili počasi po jezeru in trava se je majala nad njimi. Poljanec je čutil, kako so neprestano vanj vprte njene lepe oči. Boječe je gledala na vsak migljaj čolna. Tako si je predstavljal nekdaj vse to, zdavnaj je bil doživel že vse to, še v tistih mladih letih, ko je bil odšel s sanjami v svet. In zdaj, kakor da je prišla resnica, vse je prav tako, kakor se je sanjalo.
 
»Ali vam bo ljubo, gospodična, ako se kmalu zopet snideva?"«
 
»Da"Dà«, je šepnila in se nasmejala. Bilo mu je veselo pri srcu, ona pa se je zagledala v valove, kjer je odsevalo večerno nebo. Počasi je veslal h kraju.
 
»Dovolite, kdo je ta gospod Lorenco?"« jo je vprašal naenkrat, ko se je spomnil slikarja.
 
»Ta vas zanima?"« ga je vprašala, kot da je uganila njegove misli.
 
»Da, zanimiv človek je"«.
 
»Lahko mogoče. Sorodnik je gospe zdravnikove, sin neke plemkinje; njegova mati je baje tudi slikala. Res, zanimiv mož ... No, pazite!« ...
 
tudi slikala. Res, zanimiv mož . . . No, pazite!" . . .
 
Priplula sta h kraju. Težko je bilo pristati ob potu. Drevesa so rastla ob bregu in so molila svoje veje daleč nad vodo. Poljanec je stopil iz čolna in ji podal roko. Čoln se je nevarno zazibal, ujela se je z vso silo za njegovo roko in potegnil jo je za seboj. Ostala je tako, kakor da se je ustrašila.
 
»To je bila nevarna igra . . .!"«
 
»Nevarnejšo bi igral za vas, Emanuela«. Poljubil ji je roko in nekaj časa sta zamišljeno molče gledala nazaj čez jezero.
Na poti so se začuli glasovi družbe.
 
»Pojdimo"«, je rekla Emanuela in oprostila je svojo roko iz njegove. Odšla sta hitro po poti in kmalu sta došla gospo zdravnikovo, ki se je veselo smejala poleg slikarja. Ko je začutila za seboj Emanuelo in Poljanca, se jima je pridružila.
 
Slikar je stopal molče poleg Emanuele. Govorila je ves čas skoraj samo gospa zdravnikova, vzklikajoča vsak hip: „Ah»Ah, kako romantično!"«
 
Ko so dospeli na vrt, je stala tam že cela družba, posedala je po klopeh, profesor si je brisal pot s čela, gospodične pa so se hvalile, da niso utrujene. Poljanec se je hitro poslovil. Voz je stal zanj pripravljen. Vabili so ga vsi, naj skoraj zopet pride. Emanueli je poljubil roko in veselo je odšel. Ko je sedel že v koleselj, je stopil na prag Mlinski in se mu globoko priklanjal. Naročal je pozdrave za gospo Mareno in klical za njim: „Na»Na svidenje!"«
 
Koleselj je zadrdral. Družba je mahala z robci v pozdrav.
Lep večer je ležal po cesti čez polje, koder je drdral koleselj. Neskončna pesem je polnila svet, in Poljancu je bilo pri srcu mehko, toplo.
 
In ko je dospel domov, je stal ob oknu sa-njajesanjaje, njegova duša pa je obletavala Emanuelo.
 
In sedel je za mizo ter začel pisati . . . Pisal ji je, kako je nosil že dolgo misel nanjo, še iz onih časov, ki leže v prvi mladosti, daleč pred življenjem. Izpremenile so se te nejasne sanje v živo hrepenjenje, ko se je zopet vrnil domov in je bil blizu nje. Pisal je, kako je vzbudila vsa njegova čustva, ko jo je videl prvič zopet onega večera ob gozdu s slikarjem in kako ga je poslej neka sladka slutnja neprestano vabila na Mlinsko.
 
»In naša duša sluti, gospodična, vrjemite"«, je pisal, potem pa je obstal pri tem stavku in premišljeval. Nezadovoljen je bil sam seboj, utrujen od dolgih misli. Prešel je vse to in čital dalje. Pisal je o družbi, o mestu, o modernem svetu in o zapuščenosti ljudi, ki iščejo povsod velikega, sebi sorodnega in so zato osamljeni v družbi.
 
»Čutite-li tudi Vi to, gospodična?"« je spraševal v pismu. Zopet je pomislil. »Pišem vam, kot svoji najintimnejši prijateljici, zato oprostite moji drznosti, saj čutim, da je neko sorodstvo med najinimi srci, ker Vam morem vse, vse zaupati. In kako srečen sem v tem trenutku, ko Vam morem pisati svobodno: razumeli me boste, kako sem v teh časih potreboval človeka . . ."« To je bil konec pismu. Hotel je povedati, da jo ljubi in da je ljubosumen za vsak hipec, ki ga preživi v družbi druzega moža. A pero se mu je ustavilo, besede ni našel, da bi ji razkril brez vsiljevanja svoja čustva in svoje želje . . . Mučil se je in iskal izraza, nežnega, spoštljivega, gor-kegagorkega za svoje čustvo, a vsak se mu je zdel banalen, prozajičen. Zelo pozno je že bilo, ko se je naposled utrudil in je odložil pero. Hotel je zjutraj nadaljevati. Utrujen je zaspal. Ko pa se je kasno zbudil, se je takoj ozrl na mizo. Tam je še ležalo nedovršeno pismo za Emanuelo. Spomnil se je vseh misli, kakor so mu bile prišle sinoči, a izginila je vsa nemirna toplota iz srca, naselil pa se je vanje dvom in strah, da se v Emanueli moti.
o zapuščenosti ljudi, ki iščejo povsod velikega, sebi sorodnega in so zato osamljeni v družbi.
 
»Morda se le igra z menoj,"« je pomislil in hotel je raztrgati pismo, a stopil mu je pred oči njen odkrito se smehljajoči obraz; čutil je njene prijazne poglede in čul njene sladke besede: »Pridite še večkrat! . . ."« Ne, ni se mogla igrati, preiskrena je za to. »Ta neprisiljena intimnost, priprosta ljubeznivost . . .«
»Čutite-li tudi Vi to, gospodična?" je spraševal v pismu. Zopet je pomislil. »Pišem vam, kot svoji najintimnejši prijateljici, zato oprostite moji drznosti, saj čutim, da je neko sorodstvo med najinimi srci, ker Vam morem vse, vse zaupati. In kako srečen sem v tem trenutku, ko Vam morem pisati svobodno: razumeli me boste, kako sem v teh časih potreboval človeka . . ." To je bil konec pismu. Hotel je povedati, da jo ljubi in da je ljubosumen za vsak hipec, ki ga preživi v družbi druzega moža. A pero se mu je ustavilo, besede ni našel, da bi ji razkril brez vsiljevanja svoja čustva in svoje želje . . . Mučil se je in iskal izraza, nežnega, spoštljivega, gor-kega za svoje čustvo, a vsak se mu je zdel banalen, prozajičen. Zelo pozno je že bilo, ko se je naposled utrudil in je odložil pero. Hotel je zjutraj nadaljevati. Utrujen je zaspal. Ko pa se je kasno zbudil, se je takoj ozrl na mizo. Tam je še ležalo nedovršeno pismo za Emanuelo. Spomnil se je vseh misli, kakor so mu bile prišle sinoči, a izginila je vsa nemirna toplota iz srca, naselil pa se je vanje dvom in strah, da se v Emanueli moti.
 
»Da, razumela bo. Tudi, ko bi bilo drugače, razumela me bo,"« je govoril sam sebi. Sedel je k mizi in je hotel pisati dalje. Roka pa mu je obstala in ni vedel, kaj bi zapisal, dasi mu je bila glava polna. In razjezil se je sam nad seboj, da se vznemirja kakor mladoleten mladenič, ki je stal prvič s tujo gospodično na samoti. Ta kraj ga je zastrupil s svojo romantiko, in zdaj {{razprto|sanjari}}, ko je prišel z namenom, da {{razprto|dela}}, popravlja, rešuje! Ali smo res Slovenci le ljudje čustva, a nerabni za delo, akcijo, energijo? — Ne, ne, to mora biti le ta dolenjski vzduh, ■— zato čim prej vun iz njega! — Tedaj je vstopila teta Marena.
»Morda se le igra z menoj," je pomislil in hotel je raztrgati pismo, a stopil mu je pred oči njen odkrito se smehljajoči obraz; čutil je njene prijazne poglede in čul njene sladke besede: »Pridite še večkrat! . . ." Ne, ni se mogla igrati, preiskrena je za to. »Ta neprisiljena intimnost, priprosta ljubeznivost . . .
 
»Slabe volje si bil sinoči, niti govoriti nisi hotel. Kaj ste imeli?"«
»Da, razumela bo. Tudi, ko bi bilo drugače, razumela me bo," je govoril sam sebi. Sedel je k mizi in je hotel pisati dalje. Roka pa mu je obstala in ni vedel, kaj bi zapisal, dasi mu je bila glava polna. In razjezil se je sam nad seboj, da se vznemirja kakor mladoleten mladenič, ki je stal prvič s tujo gospodično na samoti. Ta kraj ga je zastrupil s svojo romantiko, in zdaj sanjari, ko je prišel z namenom, da dela, popravlja, rešuje! Ali smo res Slovenci le ljudje čustva, a nerabni za delo, akcijo, energijo? — Ne, ne, to mora biti le ta dolenjski vzduh, ■— zato čim prej vun iz njega! — Tedaj je vstopila teta Marena.
 
»Pričakoval sem več od družbe na Mlinskem, a tudi tam je pusto. Mislil sem, da bom zahajal pogosto tja, a ni nič posebnega. Sploh je dolgčas tu, da mora človek postati slabe volje. Kmalu pojdem na popotovanje. Tod po Dolenj-Dolenjskem je pusto, vse tako majhno. Kako le morete živeti tukaj!« Nevoljen je pil kavo. Teta pa je vzdihnila, kakor je bila njena navada. »Komaj si prišel in že zopet pojdeš!« In pristavila je: »Privaditi se je pač treba«.
»Slabe volje si bil sinoči, niti govoriti nisi hotel. Kaj ste imeli?"
 
»Odpočil sem si in zdaj pojdem. Res, nekaj časa je tudi tu lepo, a kmalu postane človeku dolgčas"«.
»Pričakoval sem več od družbe na Mlinskem, a tudi tam je pusto. Mislil sem, da bom zahajal pogosto tja, a ni nič posebnega. Sploh je dolgčas tu, da mora človek postati slabe volje. Kmalu pojdem na popotovanje. Tod po Dolenj-
 
»No, pojdeš pa zopet k Vraničevim in tam te potolažijo,"« je rekla Marena in se posmejala. Odšla je na dvorišče.
skem je pusto, vse tako majhno. Kako le morete živeti tukaj!" Nevoljen je pil kavo. Teta pa je vzdihnila, kakor je bila njena navada. »Komaj si prišel in že zopet pojdeš!" In pristavila je: »Privaditi se je pač treba".
 
»Odpočil sem si in zdaj pojdem. Res, nekaj časa je tudi tu lepo, a kmalu postane človeku dolgčas".
 
»No, pojdeš pa zopet k Vraničevim in tam te potolažijo," je rekla Marena in se posmejala. Odšla je na dvorišče.
 
Poljancu je bilo neprijetno, da ga je spomnila Cerovca. Izogibal se je teh spominov. Odšel je na polje. Mirno jutro ga je nekoliko utešilo. Ni hotel misliti na to, kar se je bilo zgodilo. Očital si je vihravost, nestalnost ter se spomnil svojih načrtov.
 
»Naša doba potrebuje mirnih ljudi, premišljenih ... In jaz sanjarim! Kako se je moglo zgoditi tako z menoj? Čisto sem se pomehkužil. Družba je kriva tega. Kako majhni ljudje so vsi tukaj! Družba na Cerovcu — kup fantastov ! Pomeša se človek med njimi in izgine. In na gradu! Nič velikega, nič resnobnega. Sama pijača, zabava in ljubkanje! Naš narod pa ne potrebuje sanjarij. Časi so resni. Treba je delati, učiti ljudstvo, organizirati domače sile, navdati potapljajoče se ljudstvo z upom rešitve na domači zemlji, kazati mu pot do blagostanja in ga dvigniti . . ."«
 
In spomnil se je, da od vsega ni storil ničesar. »Tu je dokaz, kako je potrebno, da je razum nad čustvom,"« je zamrmral nevoljen in osramočen sam sebi, da bi potihnili vsi očitki, ki so se oglasili v njegovi duši ter mu zbujali kes.
 
Hodil je po polju, se silil pregledovati žita po njivah, ogovarjal je kmete in potem je odšel domov. Poiskal si je knjigo o narodni ekonomiji ter začel čitati. A misli so ga zanesle drugam in naenkrat je obstal.
 
»Pa kaj,"« je začel premišljati, „če»če bi ji pisal kot prijateljici? Visoka je duša v nji in razumela bi me, kako je včasih človeku pod prevarami čustev, ki nimajo ničesar razun sebe in si ne vedo kako drugače krajšati dolgega časa življenja. Zakaj nočejo višje tisti, ki morejo?"« Začel je premišljati celo družbo na Mlinskem, medicinca, slikarja, profesorja, dame, gospo zdravnikovo.
 
»In ona je nad vsemi temi,"« si je govoril, in spomnil se je, kako bo zopet z Emanuelo na jezeru, ko bosta govorila in bo prijeten, krasen večer . . .
 
Nezadovoljen je zaprl knjigo. „Ali»Ali nisem majhen, nizek, suženj družbe, da se ne upam izraziti? Naprej človek!"« Vzel je papir in začel je pisati novo pismo . . . Kmalu je dovršil in zapečatil. V veži je zaslišal pogovor. Vtaknil je pismo v žep in odšel doli.
 
Med vratmi je govorila teta Marena s si-novcemsinovcem.
 
»Glej,"« je rekla, „že»že zopet zaradi vode!"«
 
Gospodar je Poljanca prijazno pozdravil.
 
»Sklenil sem odprto kupčijo z Mlinskim. Ako dobim ves svet z vodo, plača za moj gozd deset tisoč. Slap je samo za škodo. Zakaj bi ga ne prodali! Meni pa je potreba denarja, slabi časi so sedaj. Odstopim vam tisoč goldinarjev za tisti svet, ki leži ob vodi, dasi ni vreden niti sto goldinarjev. Plačano bo vse pošteno, da bi bilo greh pustiti"«.
 
Marena je gledala v tla in premišljala.
 
»Tako je svetoval tudi Mlinski,"« je rekel Poljanec.
 
»Pameten mož je to. Deset tisoč! Kje bi jih sicer dobil in kdo vam da za ped zemlje tisoč goldinarjev? Naredite mi torej dobroto! Ljudi se mora izrabiti, in Žid dobro plača. Gozd bo izsekan in dvajset let ne bo užitka iz njega. Voda samo izpodkopuje in trga ježe. Žid pa bo vse obzidal. Tovarno napravi in kupčija bo boljša, denar pride ljudem v roke"«.
 
»To misli tudi Goranov,"« je rekla Marena.
 
»Goranov je v dolini in vse bo ostalo v družini. Sorodniki smo"« . . .
 
Marena je premišljala in odšla v sobo. »Gre se za tisoče; treba je torej dobro pomisliti,"« je rekel gospodar in je odšel za njo.
 
»En zavožen voz potegne tudi druge za seboj,"« je premišljal Poljanec in hodil nemirno po dvorišču.
 
Ko pa sta se teta Marena in gospodar vrnila iz hiše, sta se glasno prepirala. Gospodar je to-gotentogoten sedel takoj v svoj voz in kričal: »Že prav! A zato me vendar ne uničite, čeprav hočete! To je zahvala, da ste bogati z denarji mojega očeta! Sramota!"« Udaril je po konju in se odpeljal brez slovesa.
 
»Tak je sedaj svet! Drug čez drugega,"« je vzdihovala Marena. ,,»A kaj morem storiti? Dala sem vendar že besedo Goranovemu, — nazaj ne morem!"«
 
==14.==
V
 
14.
 
umeli so kostanji na Cerovcu. Lahkoten večer se je zibal na košatih vejah. Po travi so se oglašali nešteti murni in cvrčki, v šepetu listja so se odzivali zadnji ptiči z večerno pesmijo.
 
Utihnilo in onemelo je vse okoli nje, ves življenja polni večer. V mislih je iskala, kod hodi sedaj, kaj dela, ali je zopet na Mlinskem, zakaj ne pride tako dolgo na Cerovec. Sedaj šele je začutila vso ljubezen, ki se je ž njo njena mlada duša oklenila Poljanca. Ni bil, kakor si ga je želela, vesel, poln življenja, a ljubila ga je tudi takega. Da, zdelo se ji je, da ga je tako bolj ljubila, kakor če bi bil vesel in živahen, kajti zdelo se ji je, da je nesrečen in hotela mu je dati vso
 
(Konec.)
 
srečo. In komaj je vstalo življenje, komaj je začutila prvo srečo, — je že padlo vse. On ljubi drugo. In ne vrne se sreča nikdar več in na večno ostane hrepenenje po njej ... Pa movda ni res, morda je bil drugačen; izkušati jo hoče morda. In prišel bo, prišel bo, ko bo padal večer, objela bi ga, da bi čutil njeno ljubezen. In govorila bi mu tako lepo: „ Vlado, saj si moj, moj ..." In ne bo mogel, da bi jo mučil, previsok je, prere-sen . . . Vrnil se bo in ne pojde nikdar več na Mlinsko. In sreča bo, taka velika sreča . . . Prihajal bo vsak dan na Cerovec, po več dni bo ostal in ves se bo izpremenil, živel bo v sreči.
3.093

urejanj