Iz časov romantike: Razlika med redakcijama

»Tisto je že vse res«, je počasi ugovarjal Komarček. »Vidiš, jaz sem pa tudi že kaj bral, da ti lahko povem. Zdaj delaš sebi, potem boš pa drugim, zdaj si svoj gospod, potem boš pa hlapec tujcu. Tako se bere, da je delavec v fabriki velik revež, pa še življenja si ni svest. Le poglej, kakšne roke prineso iz Amerike! Pravijo, da mi pol toliko ne trpimo, kolikor oni tam! Izdelajo se ljudje tam, med tem ko so doma pasli lenobo !«

»Seveda ve; pa to tudi lahko ve, da mi nismo kar tako; vemo dobro, kdo je«. Pri tem je Komarček pomežiknil Pikovu. „Dandanes»Dandanes je svet nezadovoljen, vsak rad dobro živi, zato so pa po fabrikah samokrati, ker niso zadovoljni, ko jih preveč pritiskajo.«

»Ne glej, ne glej tako., saj je tam,« je rekel kmet in pokazal na harmoniko pod pečjo. Čiča je pobral harmoniko in poizkusil, če mu je niso izpridili ... Ko pa je harmonika dala svoje, ne prav zveneče glasove, se je zjasnil Čiči obraz.

»Vidiš, ravno to bi bil Goranov, kar je Čiča«, je začel Komarček. »Za Čičo vsaj vemo, od kod in kaj in kako je, za Goranovega pa še toliko ne. Nepridiprav je bil nekdaj, kaj je pa zdaj, kdo ve! Navihanih ljudij se je treba varovati. Pa če še dobro pomislimo, kmalu več vidimo»«. Sedaj je začel Komarček govoriti bolj potihoma. »V »Mlinu« stanuje, Mlinar je pa v Ameriki. Mlinarica ima zdaj komaj šestintrideset let, Goranov pa nekaj čez trideset. Šel je takrat glas, daje spravil Mlinarja on tja in denar mu je poslal, da je šel v Ameriko. Goranov je imel ž njo znanje, ko je bil še tu; šestnajst let je imela, še zdaj pomnim, kakšen ropot je bil. V Mlinu so ga bili vzeli za svojega, on pa je punico zmotil in denar mu je ona dala, da je šel v Ameriko. Saj je bil Goranov prvi, ki je šel; vem, kako smo se čudili. Zdaj pa pravijo, da se imata spet. Zato mož iz Amerike nič ne piše. Tak je Goranov!« je izpregovoril zopet na glas ter je sedel na svoje mesto, kajti med tihim pripovedovanjem je bil zlezel čisto čez mizo, da so staknili glave skupaj in se razumeli.