Zlati roj: Razlika med redakcijama

Šestdesetletni utrujeni mož se je ozrl na otroka s smehljajem, ki ga je imel sicer samo ob nedeljskih dopoldne-vihdopoldnevih, ko je golorok, v bleščeče se beli srajci stal pred čebelnjakom in gledal v koše. »Močan roj?« je vprašal, tudi polglasno, da bi mati kaj ne pripomnila. — To so bile sploh samo njune stvari, moške zadeve, o katerih nista razpravljala z ženskami. MatijeMati je zmeraj govorila: Muha ne da kruha, in ni nič vedela o veselju, ki sta ga imela s čebelami.

Oče je prikimal in se spet nasmehnil. Oba sta mislila na skrivališče za jablano. Očetova težka roka je razmišlje-norazmišljeno brodila po dečkovih rjavih, mišje mehkih laseh. Deček je začutil nekaj globokega, toplega, kar se je pretakalo med njima. Globoko je dihal v tihi sreči, ki je ni imel z nikomer deliti. Tihi, utrujeni oče mu je bil najbližji v družini. Edino sestro Polono je morebiti imel še rajši. Vedela je za njegove deške vragolije in ga ni nikoli izdala.

Niso dolgo svetili. Kmalu so šli spat. Tonček, Neža in Polona so spali v stranskem prizidku. Čutil je prijetno, do-brodejnodobrodejno utrujenost, kakor da se pogreza v mlačno vodo.

Tonček ni odgovoril. V sobi je globoko dihala tema. Pod okencem je vetrič pomračnik pregibal mlado jablano. Deček je mislil na čmrlje v bučnih cvetovih, ki so postajali rumeni kot sonce in zmeraj večji, in čmrlji so bili tudi rumeni kot bučni cvetovi, črno prepasani, in zmeraj več jih je bilo, dokler nista vseh ozar prekrila oblak rumenih čmr-ljevčmrljev in vonj po strdi.

Tisto poletje je bilo zanj razgibano kakor še nikoli nobeno. Kmalu zatem, ko je ogrebal čmrlje, si je zlomil roko. Padel je z odra v svislih, ko je tlačil seno, potem ležal spodaj, bridko jokal, bil z nogami po tleh in se branil, ko ga je mati pobrala in odnesla v hišo. Poklicali so srenjskega pastirja s čudnim imenom Melkiad. Ta je bil baje iz ene sosednjih vasi, toda v mladih letih je izginil v svet, potem pa se postaral in spet vrnil, se naselil v neki prazni bajti in pa-selpasel srenjske koze, pa tudi zdravil je in nekateri so celo pravili, da ima Kolomonov žegen. — Melkiad je dečku naravnal zlomljeno roko in mu jo povezal s pasovi, s kakršnimi povezujejo senene vlake. Mati, ki je spet pričakovala otroka in je bila tokrat bolj razdražljiva, kakor drugekrati, je veliko prejokala zaradi dečkove zlomljene roke. Oče je stvari presojal trezneje. Njega sta velika žalost in veselje samo mimogrede ošinila, sicer pa je živel v nekem svojem, vsem drugim nedostopnem svetu. Sinovo nezgodo je sprejel čisto mirno in je tolažljivo rekel:

Tako je dobil svoj prostor pri čebelnjaku in tisti vroči poletni dnevi, ko je pestoval zlomljeno roko in pasel čebečebele, so se mu za zmeraj vtisnili v spomin. Drugače kot prej je začel dojemati pokrajino, začutil je reči, ki jih prej ni videl ne poznal: rosna jutra z zvokom pastirskega roga, vroče opoldneve, ki so prinašali glasove daljnih zvonov, večer, poln suhega, prašnega vonja po senu in zrelem ječmenu. Nad vsem je bilo razlito spokojno brenčanje čebel.

Brenčanje čebel je bilo uspavajoče, spokojno, kot so spokojne samo še vode v tolmunih, nad katere se sklanjajo vrbe. Vabilo je vase. Deček je s pogledom pogosto zamišljeno sledil čebelam. Spremljal jih je na njive cvetočega lanu, modre, kakor bi se nebo zgrnilo na rjavo zemljo, hodil z njimi po meleh, polnih dišečega gorskega cvetja. V čebelnjaku je bil vonj vseh rož, kar jih je poznal: trpek vonj rdečega pomladnega vresja, strupen vonj belocvetne-gabelocvetnega teloha, jedek vonj črnega trna, opojni vonj volčje češnje in zdrav, jeder vonj po smrekovih in jelovih poganjkih. Ce bi odprli koše, bi natanko razločil med satjem iz časa, ko medi lipa, in tistim, ki je napolnjeno s strdjo listne rose in poznal bi strd poletnega poljskega cvetja, ki vonja po marjeticah in rumenih šentjanževkah — vse do zadnjih težkih satov, ki se šele jeseni napolnijo z ajdovo strdjo, v kateri je nekaj prazničnega in že rahlo otožnega. — Zdaj pa je mrtvi čas paše. Modri lan postaja rumenkast in ajda še ni padla v zemljo. Iz košev počasi prihajajo čebele mladice. Dolgo si gladijo krilca, preden jih razpnejo za prvi polet.

So pa še druge reči, velike, vznemirljive. Črednik Mel-kiadMelkiad, ki je nekajkrat prisedel k njemu pred čebelnjak, mu je pravil o rečeh, spričo katerih je celo panjič s čmrlji izgubil svoj pomen. Možak z visoko vojaško kapo, oguljeno, a še zmeraj imenitno zaradi sledov pozlačenih vrvic ob robu, nizek in tršat, z leseno nogo, ki jo drži daleč od sebe, se je med pripovedovanjem celo sam razvnel. Nenehno je iztrkaval pipo, nazadnje pa je začel tako razburjeno prekipevati, da mu je tobak ugasnil, on pa je odložil pipo in kar pozabil nanjo. Pravil mu je, da je bil študent, potem pa da se je v pijanosti dal pregovoriti nekemu kapetanu, ki je novačil fante za karlovški garnizon. Pet goldinarjev je dobil na roko in jih je z drugimi študenti še tisto noč zavese-ljačilzaveseljačil v neki krčmi. »V krčmi je bila neka točajka. Tako črne oči je imela, da te je kar zmrazilo, če te je pogledala, in smejala se je, kakor bi rezgetala mlada žrebica na paši! E, to ti je bila ženska, fantič! — No, kaj sem pa rekel?« In Melkiad se je sredi spominov zavedel, da sedi ob njem otrok. Srdito je zmajal z glavo. »Kaj sem rekel? Daje bila lepa ženska? Mrha je bila! Malopridnica! V starih časih bi bila morala voziti gnojnico skozi mesto in vse mesto bi jo bilo zasramovalo!« In začel je spet praviti, kako so tisto noč popivali. Zakrilil je z rokami in z visokim, razklanim, starčevskim glasom zapel: »Gaudeamus igitur ...« Nato je zajokal. Deček je presenečeno strmel v njegov obraz, v mešičke pod očmi, v katerih je imel starec menda shranjene solze, ki jih je tako z lahkoto in obilno iztiskal — potem pa se je črednik nenadoma razjezil, si obrisal solze in srdito pogledal otroka. »Ali veš, kaj je to: Gaudeamus igitur? Nič ne veš! Nikoli ne boš vedel! Ti ne boš nikoli studiosus! Tu boš ostal, kmetoval boš in čebele boš pasel!«

Potem je bil spet sredi svoje vojaščine. Da, cesarski so ga odgnali v Karlovec. — »Ali veš, kje je Karlovec? Ne veš! Nikoli ga ne boš videl, do smrti ne, in samo Boga hvali za to dobroto!« — V Karlovcu je general in veliko vojakov. Cel garnizon. — Ali so Turki blizu? Nak, fantič, nobenega Turka ni nikjer. Samo na dvorišču vojašnice so jih imeli, lesene, kajpak, in so streljali nanje z mušketami: takole, vidiš! A Bošnjaki, ki so kdaj pa kdaj prihajali, so tudi hudo podobni Turkom. Navsezadnje bi ne rekel dvadvakrat, da ni tudi v Uskokih nekoliko turške krvi, ker so tako grdogledi. — »No, pa nosiš vojaško suknjo, gosposko življenje, veš, ti takega ne boš okusil — vsak dan meso in vino in vojaški sold, in včasih se nameri, da ti pride kaj pod roko, pa tisto pač vzameš, ker pri vojakih na take reči ne gledajo preveč natanko — in povsod brhka dekleta, ki se ne otepajo vojakov — kaj, sem kaj takega rekel? Takole živiš, vidiš, a nenadoma te obide domotožje. Domotožje: kakor ptico, ki jo žene nazaj v staro gnezdo ...« Njega, Melkiada, je obšlo že v drugem letu vojaške službe. Ušel je, se skrival in potikal okoli, potem pa mu je prišel na pot neki trgovčič, pa ga je slekel in mu vzel njegovo meščansko suknjo. Bog te ne kaznuj za tvoje oči, kako pa gledaš, fantek? — Rop to prav gotovo ni bil! Ali mu ni Melkiad dal v zameno za njegove cunje svojo vojaško suknjo in sploh vso vojaško opremo, s telečjakom vred? To je napak storil, kajti če bi bil dedec ostal gol, bi ne bil tako hitro tekel v mesto in naravnost na poveljstvo garnizona. Tako pa so se stvari kaj hitro presukale in ni bilo veliko treba, da so vojaškega beguna prijeli. Obračali so zadevo sem in tja, obtoževali ubogega vojaka ropa in toliko, da ne kar uboja, in ubogi Melkiad je imel dovolj priložnosti premišljati, kako slabo je glava nasajena. Toda general je bil na srečo dobrovoljen človek, ki je ljubil vino in dobro vedel, kaj je vojak, in sovražil napihnjene meščane, in tako Melkiadu nazadnje le ni šlo za glavo. — Črednik se je naslonil na klopi in pomežiknil dečku:

»Ne ...«

Potlej sta utihnila. Mračilo se je. Čebele so brenče po-letavalepoletavale v koše. Deček je premišljeval, potem pa rekel:

Točajke, ki rezgetajo kot kobile na paši. V vasi nobena ženska ne rezgeta — kvečjemu zmešana Ana, kadar ima svoje slabe dni. Takrat, kadar s palico brodi po potoku in išče otroka, ki ji je pred mnogimi leti utonil. In študentje. In kapetani, ki novačijo fante. In nato te zgrabi domoto-žjedomotožje, pa za kazen tečeš skozi palice ...

Preden je domislil do konca, ga je starec zaupljivo po-trepljalpotrepljal po ramenu in mu pomežiknil.

»E, ne misli, da se svet onkraj Breznice neha! A ti pač nikoli ne boš prišel v svet. Toda tam je bogastvo, o kakršnem se ti ne sanja! Palače, kočije in imenitne gospe, ne tatake, kot je tista stara režavka v radovljiški graščini! Gospe v takih oblekah, kot jih imajo samo še svetnice na oltarjih, spodaj zagrnjene do peta in naščeperjene kot pavji rep, zgoraj izrezane in vse ovešene z zlatom kot kak oltar! In če bi ti videl cesarski Dunaj!«

»Nisem,« je nasršeno rekel starec. »Ne v bitki. Na Dunaju me je povozila gosposka kočija. Kočija nekega barona — zapomni si! Sama baronica je sedela v njej! Spravili so me v špital. Cele mesece sem preležal tam. Gosposko življenje, ti pravim. Vsak dan meso in polič vina in malone vsak mesec oprane rjuhe. Baronica je prišla nekoč k meni v bolnišnico. Dala mi je mošnjič tolarjev. — Nate, ubogi vojak, je rekla. Bila je tako milostna, da me je po-gladilapogladila po glavi. Da!«

Melkiad je odšepal v vas, Tonček pa je obsedel pred čebelnjakom. Zadnje trudne čebele so priletele domov. Otrok je čakal, kdaj se bo vrnila mati s polja, in premišljal o novem, tujem in daljnem svetu, ki se je odpiral pred njim. Kočije in gospe, oblečene kot svetnice v cerkvi, spodaj zagrnjene do peta in zgoraj gole — kaj takega niti v Radovljici ne vidiš. A kaj, ko bo za zmeraj ostal na Brezni-ciBreznici, kmetoval in pasel čebele. — A morebiti v svetu tudi ni samo lepo, ko te pa kar mimogrede povozi kočija.

Tiste dni je prestal svojo najhujšo preskušnjo s čebelami. Ko je ogrebal pozni roj devičnik, so ga čebele opikale, da kaj takega še ni pomnil. Mati je prav tisto jutro odšla k očetovim sorodnikom v Hraše. Šla je tja, ker jo je gnal čuden nemir, ki si ga sama ni znala razložiti. To je trajalo že vse poletje, tako dajeda je menila, dajoda jo je kdo urekel. Tonček jo je klical v globoki temi, ker izza oteklih vek ni mogel videti, a namesto nje je bila ob njem le sestra Polona, ki mu je pulila z obraza in iz las strupena žela in mu ovijala oteklo in čudno tujo glavo z mokro robačo. V vročičnih blodnjah je preživel dva dni in dve noči. Ko je v jutru tretjega dne spregledal, je bil ob njem oče. Držal ga je za roko, se mu nasmehnil in globoko pomirljivo rekel: »Bali smo se, da nam boš umrl!« Pod površino prebujenih misli se ni mogla vzdigniti groza pred smrtjo, ker jo je očetov blagi glas že vnaprej utolažil. Otrok se je skušal nasmehniti, a glava je bila še zmeraj velika kot čeber, tuja in brnelo je v njej. Odprl je zlepljena usta in vprašal: »Ali ste spravili panj?«

Sedel je na klopi v hiši zraven stare Reze, ki so ji pravili »mrtvaški ptič«, ker je toliko let čula pri vaških mrličih in se zahvaljevala kropilcem. Bilo je sredi popoldneva. Hiša je bila prazna — vaščani, ki so nameravali čuti pri mrliču, bodo prišli z nočjo. Reza je nekaj časa dremala na zdiču pri peči, potem je odšla ven, da bi v veži pila žganje in se pogovarjala z ženskami. Tonej je sam obsedel pri mrtvi sestri. Iz veže so prihajali glasovi, ki so bili običajni, tudi besede so bile vsakdanje — a vendar se je zdelo, kakor da je nekdo vse te besede in zamolklo ropotajoče glasove vsilil ljudem in lesenim stenam. Vse je bilo prazno in izdihavalo je poseben hlad, kakor da si ljudje v veži prizadevajo, da bi strašnemu dodali še bolj grozljiv blesk. Otroški vrišč je potihnil, ker so najmlajše tri fantiče vzeli k sebi sosedje do konca pogreba. Pred vežnimi vrati je stala krsta — Toneju je segala komaj do srede prsi. Prejšnjo noč sta jo stesala boter Klinar in Melkiad; Tonej jima je svetil pri delu. Moža sta obilno pila žganje in se robato pogovarjala, kakor bi tesanje krste ne bilo nič posebnega, in Melkiad je rekel, da je stesal že več krst, kot ima let na grbi, in da je v vojski videl pokopavati padle brez krst, na cesarskem Dunaju pa da imajo skupne grobove za reveže in jih spravijo v tak grob tudi po dvajset in več. — Ko je bila krsta pripravljena, jo je boter Klinar odnesel v hišo in vanjo so položili mrtvo deklico. Ženske so vzdihovale in hkrati tolažile mater, ki je, občutljiva, kot je bila, venomer ponavljala, da v tej hiši ni sreče in da je to vedela, že ko je prvič prestopila hišni prag. Bila je strašna noč, ko so postavljali okrog deklice lonce z rožmarinom, prižigali sveže in ves čas govorili — oče pa je v veži nalival Klinarju in Melkiadu žganja in bil še bolj truden in tih kot navadno.

Togo je odkimal. Ne bo se vračala. Nikoli več je ne bo. Molče je šel mimo ženske iz hiše. Spustil seje po tistih treh, štirih stopnicah, ki so vodile v vežo, in obstal pred vrati. Dež je še zmeraj rahlo namakal zemljo. Pod bregom so se belile zadnje lise snega. Preležana trava je oživljala.