Osvetnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
| obdelano=2
| spisano= SN 1906
| vir= ''Slovenski narod'', 1906, št. [http://www.dlib.si/?
}}
Vrstica 89:
»Kaj pa ima to opraviti z mojo boleznijo?«
»Ne zamerite milostivi gospod. Vi imate tisto bolezen še vedno, ki smo jo imeli vsi križarji v puščavi, ko smo videli jezero in hiteli za njim, dasi je bilo to jezero samo prikazen. V sveti deželi sem spoznal mnogo vitezov, ki so bili tako bolni.
»Veš, Luka, ko bi ti resno govoril, bi zaslužil, da te pri priči raztolčem in premikastim tako, da bi nikdar več ne mogel hoditi po svojih nogah. Danes si v veliki meri zlorabljal mojo potrpežljivost. A odpuščam ti! Danes ti je vsaka norčavost dovoljena. Ti si pač siromak in nimaš, kakor jaz, tihega osrečujočega veselja v svoji duši. Ti pač ne veš in ne pojmiš, kako radost in srečo provzroča zavest, da vidi človek po dolgih desetih letih, po hudih bojih in silnih nevarnostih svojo domovino, svoj ljubi domači kraj, svojega očeta in svojo sestro.«
Vrstica 473:
Toda mengiški graščak se ni dal spraviti iz ravnotežja in se ni zmenil za osorni in izzivajoči značaj Nikolajevih besed.
»
»No, drugače se Vam vendar dobro godi, vitez Pele, ali mar ne?« je zopet vprašal Nikolaj.
»O, nič ne rečem, prav dobro, Vaša milost. Ko bi ne bilo krivovercev, bi živel kakor mlad pes v
Vitez Pele se je sam tako zadovoljno režal svojim besedam, da se je celo
»Vzlic krivovercem izgledate prav dobro,« je zopet srdito rekel Nikolaj.
Vrstica 485:
»Nič ne rečem, izgledam res dobro. Trebuh me na sodni dan ne bo tožil, da sem preslabo zanj skrbel.«
Med tem so služabniki prinesli velike čaše polne vina in jih ponudili Nikolaju, patrijarhevemu
»Nič ne rečem, prav dobro je, Vaša milost,«
Nikolajeva vojska se je na to utaborila v vasi, prelat in plemiči pa so šli s Peletom v grad, kjer je bila zanje pripravljena bogata pojedina. Jedli so prašičjo glavo s kostanjem, gosje prsi in mastne jegulje ter vse to zalivali tako pridno, da so kmalu vsi žareli in da jih je prevzela dobrohotna lenoba prenasičenih zveri.
Vrstica 495:
Tudi med obedom ni vitez Pele pozabil kratkočasiti svoje goste kar je najbolje mogel in je s svojo klepetavo zgovornostjo pripravil celo temnogledega in jeznega Nikolaja do smeha.
Gostija je trajala mnogo ur. Patrijarhov legat je bil vesel, da je brez boja prišel v Mengeš in da mu bo domači graščak sam pomagal, zatreti
»Naj
»Vse je pripravljeno, Vaša milost,« je hitel zatrjevati Pele.
»Vaša vnema za sveto vero je vredna tople pohvale,« je rekel prelat in opiraje se na Peleta počasi dvignil svoje obširno telo s sedeža.
»A danes bo s sodbo malo težko. Vaše vino je močno, toda upam, da me bo pri
»Kaj bi se trudili z izpraševanjem,« je menil Pele, »saj Vam jaz lahko označim vsakega krivoverca. Jaz jih poznam vse, od prvega do zadnjega. Natančno vem, kdo se je že izneveril in kdo le omahuje. Ob, Vaša milost, jas imam za krivoverce tak nas, kakor
»Tudi to se Vam bo zapisalo v dobro,« je zadovoljno stokal prelat in šel težkih korakov, opiraje se na Peleta, po stopnicah doli pred grad.
Ljudstvo, zbrano pred gradom, je ponižno padlo na kolena, čim sta se prikazala legat oglejskega patrijarha in ob njegovi strani korakajoči Nikolaj Kolovški, pred katerim je trepetalo vse prebivalstvo daleč naokoli. Zlasti se je ljudstvo s plašnimi pogledi oziralo na rdeče oblečenega človeka, ki je, držeč svetlo sekiro na rami, stopal za Nikolajem in za legatom in se postavil za njiju sedeža.
Pele se je ozrl po množici. Zapazil je takoj, da so spokorniki pravočasno utekli, zapazil pa tudi,
»Najbrž so tudi pri Vas krivoverci pravočasno odnesli pete, kakor po drugih krajih,« je osornoporogljivo menil Nikolaj Kolovški, videč, kako je Pele neodločno ogledoval zbrano ljudstvo.
»Nič ne rečem, Vaša milost, prav mnogo jih je uteklo,« je odgovoril Pele. »Ali nekaj jih je vendar ostalo. Vešala ne ostanejo prazna.«
Pele se je bil med tem odločil. »Čemu bi spravljal spokornike na vešala, ki meni nič
»Če dovolite, milostivi prelat,
»Dobro, dobro, vitez Pele,« je ječal prelat Orsano. Sveži zrak je pripomogel, da se je prelatova pijanost do cela razvila. Niti prav ganiti se ni več mogel sam in topo je gledal predse ter se ni čisto nič zavedal, da mu bo izreči sodbo nad kdove kolikimi ljudmi.
Pele je vojščakom označil
»Izrecite zdaj sodbo, milostivi gospod,« je nagovarjal Pele prelata.
»Da, na kratko,
Pele in sluge so podprli prelata, da se je vzdignil z blazin. Razprostrl je roke in s hripavim glasom rekel
»Bodite prokleti krivoverci; proklet bodi vaš kruh in vaša voda, proklete
Počasi je izgovoril
»Vojščaki − krivoverci so
Za trenotek je zavladala smrtna tihota. Ljudje se v prvem hipu niti jasno zavedali niso, kaj vse
▲»Vojščaki − krivoverci so obsojena na smrt na vešalih. Izvršite sodbo, kar imajo krivoverci nepremičnega imetja, bodi vaša last.«
Nikolajevi vojščaki so se zapodili med ljudstvo in
▲Za trenotek je zavladala smrtna tihota. Ljudje se v prvem hipu niti jasno zavedali niso, kaj vse tc pomeni. Potem pa so zagnali bolesten in obupen krik in vik. Začeli so jokati, se metati na tla in prositi milost. Eni so se rotili, ga so nedolžni, drugj so klicali bo£6 pomoč, naj jih reši. Žene so se oklepale svojih mož, otroci svojih staršev, možje so stiskali pesti ali si ruvali lase. Vse vpitje in tulenje se je zlilo v en sam strašen krik, ki pa ni našel odmeva nikjer, ni pri ljudeh ne pri stvarniku.
V tem, ko je krvnik na koncu grajskega vrta izvrševal svoj grozni posel in so Nikolajevi vojaki plenili po vasi ter ropali, kolikor se je dalo, se je v veliki grajščinski dvorani nadaljevala pojedina in vitez Pele seje trudil na vso moč, da bi svoje goste kar najbolje zabaval. Bilje vesel, da se je iznebil najmanj pokornih svojih kmetov in
▲Nikolajevi vojščaki so se zapodili med ljudstvo in je z meči kar hipoma razgnali, doČim so že v naprej določeni njihovi tovariši planili nad obsojence in jih zvezali ter potem odgnali na vrt, na čigar spodnjem koncu so bila pripravljena vešala. Vse to se je vsled izvežbanosti vojaštva čudovito hitro izvršilo, tako da je bil
In popivanje se je nadaljevalo. Sluge so nosili vedno nove vrče vina na mizo, ki so jih gostje tako rekoč sproti praznili in pri tem vpili in peli in razgrajali in se smejali kakor na veseli svatbi. Samo Nikolaj Kolovški se je jezno držal in je komaj ustne zmočil v plemenito kapljo, s katero so se
Ko je pijanost zbrane družbe že dosegla svoj vrhunec in se je
▲V tem, ko je krvnik na koncu grajskega vrta izvrševal svoj grozni posel in so Nikolajevi vojaki plenili po vasi ter ropali, kolikor se je dalo, se je v veliki grajščinski dvorani nadaljevala pojedina in vitez Pele seje trudil na vso moč, da bi svoje goste kar najbolje zabaval. Bilje vesel, da se je iznebil najmanj pokornih svojih kmetov in žrtvuje te rešil sebi vsaj svoje bogastvo, če ne tudi svoje življenje. Ponosen je bil na svojo prekanjen ost in se dobrohotno norčeval iz Nikolaja Kolovškega, Čigar srditi pogledi so mu pričali, da se čuti prevaranega in da ga muči jeza, ker bi se rad maščeval, a se ne more.
»Častivredni vitez − dovolite mi nekaj vprašanj,« je porogljivo rekel Nikolaj. »Pokazali ste danes, da imate res izvrsten nos za krivoverce. Lepo število krivovercev je prišlo danes po vaši zaslugi na vešala, ne da bi bil jaz moral preliti le eno samo kapljico nedolžne krvi. Toda − zdaj bi vas prosil, da mi pojasnite neke tajnosti.«▼
▲In popivanje se je nadaljevalo. Sluge so nosili vedno nove vrče vina na mizo, ki so jih gostje tako rekoč sproti praznili in pri tem vpili in peli in razgrajali in se smejali kakor na veseli svatbi. Samo Nikolaj Kolovški se je jezno držal in je komaj ustne zmočil v plemenito kapljo, s katero so se drogi vprav Živinsko zalivali.
▲Ko je pijanost zbrane družbe že dosegla svoj vrhunec in se je mengi� ki grajščak Pele že komaj še vzdrževal na nogah, tedaj se je nenadoma dvignil Nikolaj Kolovški in poklical Peleta pred sebe.
▲»Častivredni vitez − dovolite mi nekaj vprašanj« je porogljivo rekel Nikolaj. »Pokazali ste danes, da imate res izvrsten nos za krivoverce. Lepo število krivovercev je prišlo danes po vaši zaslugi na vešala, ne da bi bil jaz moral preliti le eno samo kapljico nedolžne krvi. Toda − zdaj bi vas prosil, da mi pojasnite neke tajnosti.«
»Kaj − tajnosti? Ali hočete mar vedeti, s čim si moja žena barva lase? Ne, danes vam ne bom razkrival tajnosti svoje žene.«
»Ne šalim se, vitez Pele,« je odurno odgovoril Nikolaj. »Sicer imate tako prijetno življenje, da se ne
»Kaj imam? Prijetno življenje? Jaz? Slišite, Nikolaj Kolovški, to je pa že preveč. Jaz trpim leto in dan kakor duša v vicah. Preganja me moja žena in me trpinči; kmetje me jeze; posvetna in cerkvena gospoda mi dela vedne sitnosti in povrh še slabo prebavljam. In to imenujete vi
Pele v svoji pijanosti
▲Pele v svoji pijanosti] ni zapazil, daje med njegovim govorom vstopilo v sobo deset vojščakov z golimi meči v rokah. r>ele ko je končal, je zagledal vojšČake in prizor, ki se mu je nudil, ga je hipoma streznil.
»Kaj pa to pomeni, mogočni gospod Nikolaj Kolovški?« je vprašal prijazno in pohlevno. »Izvolite li uprizoriti malo šalo?«
Vrstica 569 ⟶ 563:
»Ne, marveč le malo preiskavo. Prosim vas, vitez Pele in vas, milostivi gospod prelat, pojdita z menoj.«
»Kaj se je pa zgodilo? Ali je kdo umrl? Ali ste iztaknili kakega novega
»To se izkaže na licu mesta. Prosim gospod milostivi prelat − kliče vas sveta dolžnost.«
Vrstica 577 ⟶ 571:
Prelatu, Nikolaju in Peletu so sledili vojaki. Nikolaj je vso družbo peljal na vrt, kjer je stal majhen paviljon. Ko so se odprla vrata, je vse ostrmelo. Sredi paviljona je stal bronast kip boginje Venere, velik, krasen kip, ki je v svitu zahajajočega solnca izgledal bajno.
Tako je kričal Nikolaj
»
»Hlapci so ga našli pri prekopavanju vrta.«
»Antikrist je prišel zopet na zemljo in izkopava stare malike,
Pele je ves bled padel na kolena pred prelatom in s povzdignenim glasom prosil:
Vrstica 595 ⟶ 589:
»Krivoverec si, ki zaničuje cerkvene zapovedi. Zakaj nisi kipa pustil v zemlji? Zakaj ga nisi razbil? Zakaj ga nisi daroval cerkvi, da bi bila iz njega napravila zvon? Zato, ker si krivoverec. Sezidal si maliku poseben tempelj in v tem templju si molil boginjo prešestnosti. Bodi proklet, trikrat proklet.«
Prelat se je tako razburil, da je
»Vaša milost − na vešalih, pri drugih krivovercih,« je mesto Nikolaja odgovoril njegov pobočnik, ki se je v tem trenotku prikazal na vratih. »
Mož z iztaknjenim očesom je globoko vzdihnil in potem rekel:
»Nikolaj
Luka je molče poslušal in samo sem in tja pokimal z glavo. Ko je mož z iztaknjenim očesom končal, mu je podal roko in šepetaje rekel: »To vam poplačam bogato.« Potem ni ves dan izpregovoril niti besedice.
»No, Nikolaj Kolovški, iz lepa ali iz grda, odšteti boš moral, kar si vzel mengeškemu grajščaku; odšteti boš to moral meni, ker sem Peletov edini pravi dedič, njegov − brat.
==III.==
Kamnik je bil v 13. stoletju imenitno in bogato mesto z živahno trgovino. Mestjani so
Luka je že na vse zgodaj zapustil svoje ležišče v hlevu in šel ogledat mesto, ki je takrat imelo štiri velika vrata in bilo obzidano in utrjeno tako dobro, da so kamniški mestjani pač lahko mirno in brez skrbi spali. Luka se je
▲Luka je že na vse zgodaj zapustil svoje ležišče v hlevu in šel ogledat mesto, ki je takrat imelo štiri velika vrata in bilo obzidano in utrjeno tako dobro, da so kamniški mestjani pač lahko mirno in brez skrbi spali. Luka se je Čudil, kako lepe so hiše in koliko rezanega kamna se je porabilo pri teh stavbah, dočim se mu je zdelo, da je cerkev precej skromna.
Ogleduje velika vrata, ob katerih je stal močan visok stolp, je naenkrat zaslišal za seboj znan glas, ki je klical:
Vrstica 627 ⟶ 617:
Junak in poštenjak Luka je hitro odstopil nekaj korakov od vrat, prav kakor bi se moral bati, da bi znal njegov prihod vzbuditi posebno zanimanje kamniškega krvnika. Obenem pa se je jezno obrnil h Krvosrdu in zarezal nanj:
»
Krvosrd se ni mislil prepirati z Lukom, zato mu je prijazno rekel:
Vrstica 633 ⟶ 623:
»Ne zameri, Luka, saj sem se le šalil. Komur Krištof Zlatopoljec tako zaupa, kakor tebi, ta mora res biti poštenjak in junak.«
»Pojdi z menoj, Luka,« je dejal Krvosrd. »Pri meni dobiš izvrsten zajtrk in dobro kapljico vina in pri tej priliki še se nekaj pametnega pomeniva.«
»Oh, gospod, kaj se hočete z menoj pametnega pomeniti,« je vzdihnil Luka, »saj vendar vidite, da nisem za to. Ko bi se mi pamet ne kisala, bi ne bil z Zlatopoljcem prišel na Kranjsko
Krvosrd je peljal Luka v gostilno, kjer je vsa družba prenočila. Preskrbel mu je res izvrsten in izdaten zajtrk in velik
»Na, punica, tu imaš svetinjico, ki je bila na božjem grobu v Jeruzalemu blagoslovljena; moli zame, da bi bil še kdaj lačen.«
Vrstica 645 ⟶ 635:
Krvosrd je peljal Luka v svojo sobo. Zaprl je previdno vrata in potem s tihim glasom rekel:
»Zdaj, Luka
Luka se je malo nasmehnil, nekako porogljivo, predno je odgovoril.
»Ljubi gospod, ko bi Vi poznali Krištofa Zlatopoljca tako, kakor ga poznam jaz, bi ga sploh ne bili ničesar vprašali. Zlasti sedaj ne, ko se mu je izjalovilo najlepše njegovo upanje. Zarotil se je bil, da ne bo več prelival krvi, da odloži orožje in se naseli v svoji domovini. Dolgo
»Morda si Krištof vendar še premisli, vsaj za sedaj,« je menil Krvosrd. »Kaj naj stori sam proti mogočnim sovražnikom?
Krvosrd je malo razmišljeval o tem, kar mu je povedal Luka. Dozdevalo se mu je, da je Luka svojega gospodarja dobro označil in rekel si je, da mora računati s to molčečnostjo Krištofa Zlatopoljca.
Vrstica 659 ⟶ 649:
»Povej mi še eno, Luka, ali bodeš podpiral svojega gospodarja pri njegovih prizadevanjih maščevati se Nikolaju Kolovškemu in njegovim zaveznikom?«
»Gotovo to še ni. Prvič ne vem, če me bo Krištof sploh hotel porabljati pri tej osveti, drugič pa je moje sodelovanje odvisno od sredstev, ki
Krvosrd je premeril Luka s
»Kaj ne, Luka, tebe ima Krištof Zlatopoljec kot svojega domačega ali dvornega norca v službi?« je porogljivo vprašal in se široko usedel na klop pri vratih. »Kot norec si res zabaven. Luka, le škoda, da se nisem prej domislil tvojega poklica in da sem toliko dragega časa s teboj potratil.«
Vrstica 667 ⟶ 657:
Luka je pri teh besedah malo prebledel in je s tresočo roko segel za pas, kjer je imel bodalo, ali v hipu je že udaril v vesel in glasen smeh, kakor da je Krvosrd napravil izvrstno šalo. Odgovarjal je kolikor mogoče mirno in le sarkastični način govorjenja je izdajal njegovo notranjo razburjenost.
»Da, gospod, res je. Krištofa Zlatopoljca hišni ali dvorni norec sem. Ali toliko zdravega razuma imam še, da lahko temu in onemu kako pametno povem. Le poslušajte me malo in videli bodete, kaj je vse zapazil moj razum. Morda še vi tega niste zapazili, dasi ste gosposkega stanu. Meni se zdi na primer jako pravično, da mora podložnik svojemu graščaku plačati pristojbino, če se hoče oženiti, če torej hoče biti človek in ustvariti otroke, pravično je tudi, da mora plačati podložnik prispevke, če se njegov graščak oženi. Pomislite vendar. Podložnik plačuje, da se rodi graščaku nov suženj in plačuje, da se rodi njegovim otrokom nov graščak. Ali ta krščanska pravičnost ni vredna občudovanja? Takisto se mi zdi, da je občudovanja vredna tista krščanska postava, ki pravi, da smeš Žida ubiti,
»Zakaj pa tega že nisi davno
▲če se njegov graščak oženi. Pomislite vendar. Podložnik plačuje, da se rodi graščaku nov suženj in plačuje, da se rodi njegovim otrokom nov graščak. Ali ta krščanska pravičnost ni vredna občudovanja? Takisto se mi zdi, da je občudovanja vredna tista krščanska postava, ki pravi, da smeš Žida ubiti, Če plačaš dvanajst srebrnih grošev. Ako ubiješ Žida, ki ima v žepu štiriindvajset srebrnih grošev, napraviš še lepo kupčijo. Občudovanja vredno se mi tudi zdi, da dobi zdravnik plačilo, naj ozdravi bolnika ali naj ga spravi pod zemljo; občudovanja vredno, da pride kmet na vešala, Če ukrade duhovniku le eno hruško, duhovnik pa dobi samo ukor, če ukrade kmetu vse, kar ima. Posebno pa občudujem, da se zde te uredbe in določbe pametne in pravične ne samo tistim, katerim so na korist, nego tudi tistim, katerim so na škodo. O, gospod Krvosrd, [dasi sem čisto navaden dvorni norec, poznam vendar prav dobro toli slavljeno človeško modrost. Nič se ne čudite, da nisem glasnik modrosti, soj sem vendar noreo po poklicu in plačan, da govorim in uganjam norčavosti. Ker pa uganjam svoje norčavosti Že dolfiTO le na knriaf.
»Samo zato ne, ker hrabra in modra gospoda ni pustila nobenega mirnega kotička, kjer bi se mogel skriti ubog norec, ki je svojega poklica do grla sit in ves svet si je v laseh. Nemški cesar se vojskuje s Francozi, Francozi se vojskujejo z Angleži, grški cesar se vojskuje s ciprskim kraljem, aragonski kralj se vojskuje z Mavri; vojskuje se papež, vojskujejo se velikaši in vojskujejo se plemiči, vojskujejo se meščani in celo kmetje so se začeli vojskovati. Veliki se vojskujejo med sabo, mali se vojskujejo med sabo, pa včasih se
▲»Zakaj pa tega že nisi davno stori), ti modri in pošteni Luka,« je
Luka je nekaj trenotkov gledal nepremično za njim, potem
▲»Samo zato ne, ker hrabra in modra gospoda ni pustila nobenega mirnega kotička, kjer bi se mogel skriti ubog norec, ki je svojega poklica do grla sit in ves svet si je v laseh. Nemški cesar se vojskuje s Francozi, Francozi se vojskujejo z Angleži, grški cesar se vojskuje s ciprskim kraljem, aragonski kralj se vojskuje z Mavri; vojskuje se papež, vojskujejo se velikaši in vojskujejo se plemiči, vojskujejo se meščani in celo kmetje so se začeli vojskovati. Veliki se vojskujejo med sabo, mali se vojskujejo med sabo, pa včasih se vojskuj o tudi mah proti velikim in veliki proti malim. Kaj naj stori ubog norec spričo tolikih izbruhov Človeške modrosti? Ali se je Čuditi, Če sem v takih ruzmerah izgubil svojo norčavost in da ne vem, kam bi se del, da bi mogel v miru živeti? Zdaj begam po svetu in imam samo eno prihodnjost, da me nekega dne primejo ljudje, ki se bodo imenovali moje sovražnike, dasi nisem nikomur nič storil, in da mi bodo iztaknili oči ali izrezali jezik. Lepa prihodnjost − kaj? Vsaj moje dobre in močne zobe naj bi mi pustili.«
Krištof Zlatopoljec je bil že na vse zgodaj vstal, a še ni
▲»Nehaj, norec,« je zaničTivo rekel Krvosrd in odšel iz sobe.
»Kje je zdaj Nikolaj Kolovški?« je po kratkem odzdravu vprašal brez ovinkov Krištof. »Ali ste to mogli izvedeti?
▲Luka je nekaj trenotkov gledal nepremično za njim, potem s6 je malo nasmehnil. Dijaboličen plamfen se je zasvetil v njegovih očeh in hipoma ugasnil, in nato je mirno \� el za Krvosrdom v sobo svojega gospodarja viteza Zlatopoljca.
▲Krištof Zlatopoljec je bil že na vse zgodaj vstal, a še ni capustil svoje sobe, dasi je vanjo štj davno sijalo jutranje solnee. Njego j oče je ležal na postelji in s svojimi živimi, nemirnimi očmi sledil sinu, la je hodil po sobi gorindol, lahno, c enakomernimi koraki, in neprenehoma gledal predse v tla. Minila je ura za uro, a Krištof se ni bil niti za fcrenotek ustavil. Niti živahno vrvenje pod okru ga ni vzbudilo iz njegovih misli. Oče njegov je postal naposled vznemirjen in je začel hreščati, da bi sinovo pozornost obrnil nase, ali Krištof ga niti pogledal ni in je nadaljeval svojo
»Torej v Mengšu je!
»Kaj hočete zapustiti Kamnik? Čemu? Sedaj vendar
▲»Kje je zdaj Nikolaj Kolovški?« je po kratkem odzdravu vprašal brez ovinkov Krištof. »Ali ste to mogli izvedeti?u
▲ Natančnega nič ne vem, dasi sem že na vse zgodaj poizvedoval pri ljudeh z dežele, ki so prišli v mesto. Najbrže je zdaj v Mengšu, vsaj nekaj članov njegovega sorodstva se mudi tam. Ko je porušil zlatopoljski grad, se je obrnil proti Mengšu. Ker je pri boju za zlatopoljski grad izgubil mnogo moštva in je tudi pobegnilo mnogo njegovih ljudi, namreč vsi tisti, ki so kaj več naropali, ni mogel ko j naprej, nego mora počakati, da sestavi novo četo. Kamnika se ne more lotiti, če nima vsaj petsto mož.«
▲»Torej v Mengšu je!u Krištof je to rekel tako, kakor bi sam s seboj govoril. »In v Kamnik ga še ne bo! Prav! Pa mu pojdem nasproti.«
▲»Kaj hočete zapustiti Kamnik? Čemu? Sedaj vendar Se ne morete ničesar storiti proti Nikolaju. Ostanite raj Si na varnem in pripravite se
Zlatopoljec se je samo nasmehnil in je odkimal z glavo.
»Slušajte moj svet, vitez Zlatopoljec,« je silil Krvosrd. »Kamniško zidovje je trdno, kamniški mestjanje so pogumni in dobro oboroženi in ker so bogati, imajo in dobe vedno dovolj ljudi za obrambo. Nikolaju se bo tu slabo godilo, če ne pride z veliko silo nad mesto. Ostanite tu, pridružite se meščanom − in lahko izvršite obljubljeno
Toda Krištof zopet ni odgovoril in se je zopet samo nasmehnil. Premeril je vnovič sobo z dolgimi koraki in šele po dolgem molku rekel:
Vrstica 719 ⟶ 701:
»Maski sem napravil jaz,« je rekel Krvosrd. »Bili so časi, ko sem se s takimi stvarmi bavil za zabavo in prirejal maske za vesele maškerade. Zdaj mi služi ta spretnost dobro tudi za resne namene.«
Zlatopoljec ni bil ves čas izpregovoril nobene besede, Krvosrd in njegov spremljevalec sta potegnila kapuce svojih priprostih halj
Zdaj me bodo respektirali vsi, tudi najhujši sovražniki,« je z zadovoljstvom rekel Krvosrd in zopet zajahal svojega konja.
Vsa družba je bila pripravljena za odhod; Zlatopoljec je že spodbodel svojega konja, a Krvosrd
»
»Najprej mislim iti naravnost v Mengeš
»Prav,« je menil Krvosrd, »toda povejte tudi, kako mislite tam nastopiti, naj je že Nikolaj Kolovški navzočen ali naj je odsoten. Lahko ogrnete svoj plašč s križem. To bi bilo še najbolje, saj res prihajate iz Svete dežele in kot križarskega junaka nas bodo sprejeli z vsemi častmi.«
»Prisegel sem pri zveličanju svoje duše, da
»Ako pridete z nami vred sovražniku pred oči, vas bodo smatrali za premaganega spokornika, ki je utekel smrti ali pa mu je bilo prizanešeno in izpostavljeni bo dete žaljivim poniževanjem. Zato Vam še enkrat svetujem, ogrnite križarski plašč.« Tako je Krištofu prigovarjal Krvosrd, ali odgovor je bil zopet neugoden.
»Ne! Rajši se podvržem najhujšemu ponižanju, kakor da bi še kdaj nosil križarski plašč,« je prav prijazno ali odločno rekel Krištof.
»Pomislite, Zlatopoljec, kaj Vas
Zlatopoljec je vse to preslišal in je molče dirjal naprej. Njegova družba mu je hočeš ali nočeš morala slediti.
»Ali ni to že Mengeš?« je
»Da, to je Mengeš in na gradu vihra zastava Nikolaja Kolovškega. Strgana je že ta zastava in kot taka prava priča v deželi vladajočih razmer.«
Vrstica 749 ⟶ 729:
»Saj je to res zastava kolovškega gospodarja; zdaj jo spoznam. Kako dolgo je že nisem videl! In kako ljube spomine mi obuja ta zastava.« Krištof je govoril milo in tako prijazno, kakor bi bil Nikolaj Kolovški njegov najboljši in najljubši prijatelj.
»Jaz pa Vam prisegam pri Satanovih rogovih in pri Belcebubovem repu, da je moj gospodar moral izmisliti nekaj posebno strahovitega in groznega, ker je tako miren in prijazen. Zapomnite si: gorje človeku, trikrat gorje mu, ako se Krištof Zlatopoljec smehlja, kadar bi vsak drugi človek klel. In verujte mi: doživeli bomo še tako strašnih reči, da se bodo še peklenski rablji groze jokali.«
»Prijatelj Luka, ti pač ne moreš nikdar zatajiti, da si pravzaprav hišni norec Krištofa Zlatopoljca, ne pa njegov sluga in sobojevnik,«
»Vi ste pač še precej mladi, gospod Krvosrd« in niste naučeni, gledati ljudem v srce,« je ironično odgovoril Luka. »Sčasoma se
»Luka, norec, ali misliš resno, da ima Krištof Zlatopoljec take namene?
»Vprašajte njega, zakaj hudič, ki mu je napravil prvi načrt, gotovo sam ne pojmi, kako je Krištof ta načrt
Razgovor je moral nehati, kajti družba je bila prijezdila tik do Mengša in je morala ustaviti konje, ker se je iz Mengša bližala mnogobrojna družba gospodov in dam na konjih. Vesela in glasna je bila ta družba in zavzemala je vso cesto. Na
Poleg te dame je jezdil na desni strani bogato opravljen plemič, star kakih petindvajset let. Mladega moža so morale mučiti resne skrbi, kajti njegov pogled je bil teman in izraa njegovega lica je razodeval njegovo nejevoljnost. Časih je jezno pogledal na bledega lepega mladeniča, ki je jezdil na drugi strani rečene dame in ki je na te poglede odgovarjal
»Moj ljubi Adam,
»To vem, draga mati,« je odgovoril mladi mož.
»Adam, ti si trd in krivičen. Ne pozabi, da žališ tudi mene, če žališ moje sorodnike.«
Vrstica 775 ⟶ 755:
»Ne, mati, vas nisem hotel žaliti, vas gotovo ne, je zatrjeval Adam in strupeno pogledal mladeniča, ki je jezdil na drugi strani gospe Kolovške.
»Adam
»Pustite ga, lepa teta,« se je oglasil bledi mladenič in se prezirljivo nasmehnil. »
»Gospodine Bertonja,« je srdito zaklical Adam Kolovški, »
Soproga Nikolaja Kolovškega je zardela do las in je povesila oči.
Besede njenega sina so jo nemalo zadele. Očital ji je že večkrat, da na nedopusten način odlikuje mladega Bertonjo, a
»Ah, zdaj vas razumem, moj ljubeznivi gospod bratranec. Torej ta igra z živimi damami vas jezi. No, tega vam ne zamerim, kajti doživeli ste res nekaj bridkega: lastna vaša ljubica, lepa gospa Lukrecija je razglasila, da sem jaz najlepši in najhrabrejši vseh kranjskih vitezov in me je v vaši navzočnosti poljubila na lice.«
Adam Kolovški bi bil najraje svojega bratranca udaril v obraz, ali ko je videl razburjenost in zbeganost svoje matere, ko je videl solze, ki so rosile njene oči, je zmagala sinovska ljubezen nad sovraštvom in zato ni odgovoril na zbadljive besede bratranca Bertonje. Molčal je tem laglje, ker se je pred njim nenadoma prikazal neznan mož, Krištof
V tem, ko so se gospa Kolovška, njen sin in njen netjak obsipali s trpkimi besedami, se je za njimi jahajoča družba samo smejala. Središče te družbe je bila vitka dama, Marija
»Gospod Bosio,« je smeje se rekla Marija Saloma elegantnemu plemiču, ki je jezdil poleg ne, »ali se vam ne zdi, da se pripravlja moj ljubi bratranec Bertonja za vstop v kak samostan? Gotovo je že storil obljubo čistosti, ker se tako izogiblje skušnjavi, ki jo v tej družbi predstavljam jaz. Lejte ga, kar ne umakne se od moje matere in mojega brata. Gotovo se razgovarjajo, kako pride grešen
▲V tem, ko so se gospa Kolovška, njen sin in njen netjak obsipali s trpkimi besedami, se je za njimi jahajoča družba samo smejala. Središče te družbe je bila vitka dama, Marija � aloma, edina hči Nikolaja Kolovškega. Marija � aloma je bila komaj dvajset let stara. Svoji materi ni bila Čisto nic podobna in se je popolnoma razlikovala od svojega brata Adama. Imela je sive orlovske oči, temno polt in tanke pohlepne ustne. Čez tilnik so ji padali gosti kodrasti lasje. Bila je lepa, ali njena lepota je imela neki trdi značaj, ki bi gotovo marsikoga odpodil, da ni znala Marija � aloma s svojo predrzno in do skrajnosti izzivajoč o koketnostjo prikovati k sebi tudi najponosnejšega in najpreudarnejšega. Sodil o se je splošno, da je Marija � aloma mrzla kakor led in popolnoma nepristopna in"to ji je dajalo pogum, da je svobodnejše govorila in svobodnejše občevala z moškimi, nego je to bilo navada plemskih hčera tistih Sasov.
▲plemiču, ki je jezdil poleg ne, »ali se vam ne zdi, da se pripravlja moj ljubi bratranec Bertonja za vstop v kak samostan? Gotovo je že storil obljubo čistosti, ker se tako izogiblje skušnjavi, ki jo v tej družbi predstavljam jaz. Lejte ga, kar ne umakne se od moje matere in mojega brata. Gotovo se razgovarjajo, kako pride grešen Človek zanesljivo med svetnike.«
»Ne vem, če je vaše mnenje utemeljeno,« se je oglasil plemič Bosio, ki se je najzvesteje držal Marije Salome. »Zdi se mi pa, da so tisti gospodje obsojeni na večno čistost, ki služijo vam, lepa gospodična.«
Marija
»Seveda mi služite vi vsi, časti vredni gospodje, ali čistost, na katero ste obsojeni, vam dela menda prav malo skrbi. Tako se mi vsaj zdi, kajti slišala sem jako Čudne stvari o tem, kar ste počenjali po zavzetju zlatopoljskega grada z Judito, edino hčerko starega Zlatopoljca"▼
▲»Seveda mi služite vi vsi, časti vredni gospodje, ali čistost, na katero ste obsojeni, vam dela menda prav malo skrbi. Tako se mi vsaj zdi, kajti slišala sem jako
Bosio je spravila Marija � aloma, s temi besedami v tako zadrego, da ni mogel ničesar odgovoriti. Samo zajecljal je nekaj, potem pa umolknil. Priskočil pa mu je na pomoč mlad mož, ki je bil opravljen sicer viteško, a je bil po poklicu duhovnik.▼
▲Bosio je spravila Marija
nKar so storili vitez Bosio in njegovi tovariši z Judito Zlatopoljčevo. tega niti sveta cerkev ne obsoja, kaj še, da bi to mogli drugi ljudje,« je rekel mladi duhovnik. »Kdor stori kakemu dekletu silo iz ljubezni in da bi užival njeno ljubezen, ta stori greh in je hudodelec. Toda kdor stori silo krivoverskemu dekletu in ne iz ljubezni, nego iz sovraštva in z namenom, da ji stori škodo na duši in na telesu, ta ni ne grešnik, ne hudodelec, nego je storil dobro in zaslužno delo. Tako so odločili že razni cerkveni zbori. Meni to lahko verujete, saj sem se mnogo bavil s temi stvarmi.«▼
▲
»Povejte mi,
»Milostiva gospodična − ko bi bila vi krivoverka, bi bil jaz že dostikrat na tak način poskusil doseči nebeški slaj vaše ljubezni.«
Družba se je v tem
»Kdo si ti človek z dolgo brado?« je surovo zakričal Adam že od daleč na Krištofa. »Ako si pravoveren kristjan, zakaj nimaš svetega križa pri sebi, ako pa spadaš med krivoverske spokornike, zakaj se ne ravnaš po ukazih, ki sta jih razglasila Nikolaj Kolovški in patrijarhov pooblaščenec Orsano.«
»Ukazi Nikolaja Kolovškega in patrijarhovega pooblaščenca mi niso znani,« je skromno odgovoril Krištof.
»Bosio,
Bosio je zapustil Marijo
▲»Bosio,"je zaklical Adam, »poiui tega Človeka, kake ukaze sta izdala moj oce in prelat Orsano.«
▲Bosio je zapustil Marijo Saloni o in jezdil proti Krištofu, čim ga je zagledal Krvosrd, je zašepetal Krištofu na uho:
Krištof Zlatopoljec se ni ganil, celo prijazno se je nasmehnil, kakor da je slišal nekaj prav prijetnega ter je vljudno pozdravil plemiča Bosia
▲»To je bil voditelj tistih, k: u oskrunili vašo sestro.«
▲Krištof Zlatopoljec se ni ganil, celo prijazno se je nasmehnil, kakor da je slišal nekaj prav prijetnega ter je vljudno pozdravil plemiča Bosia. ki je bil v tem p rij ah al tiho pred njega.
▲-Zdaj, Bosio, pokažite svojo hrabrost,« je zaklicala Marija � aloma. »Vzemite temu klativitezu konja, slomite njegov meč in odtrgajte mu desno ostrogo, kakor veleva ukaz mojega očeta in prelata Orsana. A to se naj zgodi ne zavratno, ali tako, kakor se kaki krivoverski gospodični vzame v grajski kleti nedolžnost, nego v očitnem boju in po slavo dobitni zmagi.«
»Marija
▲nOprostite, jaz nisem dostojen, da bi se plemič Bosio z mano bojeval,*4 je ponižno menil Krištof Zlatopoljec.
»Hvala vam za to posredovanje,
▲»Marija � aloma, prepovedujem ti. da bi plemiča Bosia � čuvala na boj,u se je oglasila gospa Kolovška. nte je ta neznani vitez prave vere in jo pripoznava, ni treba, da bi se podajal v nevarnost ali uelo izgubil svoje življenje, ker bi se ti rada zabavala.«
»Naprej, Bosio,« je zaklical vmes Adam Kolovški. »Ne poslušaj tega strahopetnega
▲»Hvala vam za to posredovanje,u je dejal Krištof in se globoko priklonil kolovški gospe. »Življenje mi ugaja in kar nič ne želim, da bi zapustil ta svet. Rad še počakam na«mrt kolikor časa bo mogoče.«
▲»Naprej, Bosio,« je zaklical vmes Adam Kolovški. »Ne poslušaj tega strahopetnega besediČarja in klati viteza in ne meni se za bedarije moje sestre. Naprej.«
Krištof je mirno in smehljaje se gledal družbo in obenem rekel gospe Kolovški:
Vrstica 845 ⟶ 817:
»Sodeč po imenu, s katerim ste poklicali to mlado damo in po besedah poleg vas stoječega gospoda moram misliti, da ste vi gospa Kristina Kolovška, in mati Marije Salome in Adama Kolovškega.«
»Da, to sem jaz,« je ponosno pritrdila gospa Kolovška, a ni vprašala niti od kod da jo pozna tuji vitez niti kdo da je.
tako znamenito in visoko gospo, ko sem mladi Kristini plem. Bertonji rešil življenje,« je rekel Krištof polglasno, kakor bi govoril sam seboj. Napadalcev je bilo nad dvajset ...«
»Ah, zdaj vas poznam,« je iznenadena zaklicala Kristina Kolovška. »Zdelo se mi je, da sem vas že videla. Vi ste Krištof Zlatopoljec.«
Bosio je zatrepetal na svojem konju in zgrabil svoj meč. »Krištof Zlatopoljec,« je ponavljal Bosio in plaho je gledal na moža, ki se je tako mirno in skromno priklanjal Kolovški gospe. Z Bosiom vred so se nenavadnega sestanka s Krištofom Zlatopoljcem prestrašili tudi vsi drugi vitezi, kar jih je bilo okrog Kolovške gospe in njene hčere. Prestrašili so se, ker so se vsi udeležili napada na zlatopoljski grad, ker so vsi pomagali razdejati grad, ker so bili vsi udeleženi pri oskrumbi Judite Zlatopoljčeve.
»Gospod vitez Zlatopoljec, ali prihajate naravnost iz Svete dežele ali pa ste že obiskali zlatopoljski grad.«
To brezobrazno in neusmiljeno vprašanje je raztogotilo celo Adama Kolovškega. Jezno je pogledal svojo sestro in ji hotel nekaj zaklicati, toda prehitel ga je Krištof, ki je z nekako sanjavim izrazom v očeh in s
»Da, gospodična, videl sem že svoj grad.«
Vrstica 863 ⟶ 835:
Nekaj enakega so pač mislili tudi vsi drugi, a strmeli so tudi, da ni Krištof niti z najmanjšo kretnjo izdal svojih čuvstev, da ni razodel niti najmanjše osvetoželjnosti, da je govoril ko ravnodušno, kakor da ga nič ne briga, kaj se je zgodilo z njegovim očetom in z njegovo sestro ter z njegovim staroslavnim gradom.
»Zdaj čakam, da izpolni plemič Bosio dobljeno
Krištof je govoril še vedno vljudno, ali v njegovem glasu je že zvenelo nekaj izzivajočega. Bosio je to čutil in oziral se je nekam plaho po drugih plemičih, kakor bi jih hotel prositi,
Bosiovo obotavljanje je dalo Mariji Salomi povod, da se je začela porogljivo smejati.
»No, plemič Bosio, naprej! Prinesite mi zlomljeni
Ostro in karajoče je gospa Kristina ukazala svoji hčeri naj molči, a Marija
»Ali ste slišali, plemič Bosio, da je vitez Zlatopoljec obvaroval
Vroč, mnogo obetajoč pogled je spremljal te besede Marije Salome. Gospo Kristino pa je prevzela razburjenost zaradi teh besedi tako, da so ji stopile solze v oči.
Vrstica 881 ⟶ 853:
»Adam, moj sin, ne dopusti, da bi kdo ponižal in osramotil hrabrega plemiča, ki je tvoji materi rešil življenje.«
»Prosim vas, mati,« je jezno odgovoril Adam. »Pustite me pri miru.
»Tako je,« se je oglasil Krištof. »Čudim se le, da se nihče ne gane, da bi to obetano ponižanje tudi izvršil.«
Vrstica 887 ⟶ 859:
Bosio se še vedno ni premaknil z mesta. Držal je pač svoj meč v rokah, a videlo se je, da ne misli na napad, nego samo na obrambo.
»Bosio – kaj se res ne upaš? Ali ti je zmanjkalo poguma že tako, da se še ganiti ne upaš?« Adam je bil ves rdeč v obrazu, same jeze, da se Bosio ne upa lotiti se Krištofa.
Žaljivoposmehujoči pogledi vseh navzočih so razkačili Bosia tako, da bi se bil najraje spoprijel s svojimi tovariši. Zamahnil je srdito z mečem okrog sebe, se vzravnal na svojem konju in zagrmel:
»Ne gre se za to, plemič Bosio,« je menil Krištof. »Vaša naloga je, da zlomite moj meč in mi strgate desno ostrogo z noge.«
Vrstica 901 ⟶ 873:
»Vi me hočete umoriti,« je zakričal Bosio. »Pripravljen sem na boj, pogoje lahko določite katere hočete, ali boj mora biti pošten.«
»Zakaj trepečete tako pred menoj?« je prijazno vprašal Krištof. »Kaj je na meni tako strašnega, da se ne upate v mojo bližino? Sem-li razdejal kak grad do zadnjega kamna, sem-li oskrunil kako plemsko devojko vpričo njenega očeta? Sem-li pohabil kakega poštenega plemiča tako, da ga še lastni njegov sin ni spoznal. Ali sem se mar hvalil s takimi junaštvi, da bi se mi prijazno nasmehnila hči mogočnega velikaša? Siromašen plemič sem brez doma, ki se prostovoljno ponižuje, ki dovoli in prosi, da se ga
In ker se ni nihče ganil, je Krištof Zlatopoljec stopil s svojega konja in vrgel orožje od sebe.
»Tu je moj meč pred tvojimi nogami, Bosio, tu je moje bodalo pred tvojimi nogami, Adam Kolovški, in tu je končno moja desna ostroga pred tvojimi nogami, Marija
Mirno je stal Krištof pred svojimi sovražniki in se
»Primite in uklenite ga,
»Gorje tistemu, ki se dotakne viteza Zlatopoljca,« je zaklical mladi Bertonja in pognal svojega konja naprej ter ga kakor za varstvo postavil pred Krištofa. »Po volji in po ukazu Nikolaja Kolovškega sem jaz zapovednik v Mengšu. Pustil sem vas vse v miru, dokler ste se držali v mejah ukazov, ki sta jih izdala dogovorno pooblaščenec mejnega grofa kranjskega in pooblaščenec patrijarha oglejskega. Zahtevam pa, da spoštujete in točno izpolnujete te ukaze. Nihče nima te pravice, storiti kaj
Marija
»Ali ste vsi neumni, da ne zapazite, pri čem da ste. Ali ne vidite, kako se Zlatopoljec iz vas norca dela. Njegova ponižnost je sama hlimba. Če bi Vas ne hotel imeti za norca, bi moral pač biti največji strahopetec, kar jih nosi zemlja. Kako morete misliti, da odpusti in pozabi, kar ste storili z njegovim očetom in z njegovo sestro, ako ni strahopetec.«
Zlatopoljec se je ponosno vzravnal in pogled njegov se je tako ostro uprl v Marijo Salomo, da je ta ošabna grajska gospodična morala povesiti oči.
»Naj se oglasi, kdor more potrditi, da sem strahopetec,« je rekel Krištof. »Naj se oglasi plemič Bosio,
Krištof Zlatopoljec je umolknil za nekaj trenotkov in se ozrl po svojih sovražnikih, ker pa ni nihče zinil besede, je hladno rekel:
»
Adam Kolovški ni hotel dopustiti, da bi Krištof Zlatopoljec s svojimi spremljevalci neovirano odšel. Potegnil je svoj meč in pognal konja, da bi Krištofu zaprl odhod, toda Bertonja je bil hitrejši in je Adamu zastavil pot.
Vrstica 929 ⟶ 901:
»Idi, Krištof Zlatopoljec, kamor hočeš,« je zaklical Bertonja. »Pot ti je prosta in jaz ti jamčim s svojim življenjem, da te ne bo nihče oviral. Če pa se kdaj dobiva na bojnem polju, potem Krištof Zlatopoljec, izkazi mi čast, da se spoprimeš z mano.«
S spoštljivim pozdravom celi družbi je odjezdil Krištof s svojimi spremljevalci naravnost v Mengeš. Najdlje mu je sledila s svojimi temnimi pogledi Marija
V Mengšu se je Krištof le malo ur pomudil. Najprej se je nekoliko
Obleka njegova jim je kazala, da je plemenitaš. Bili so iz začetka skrajno nezaupni proti njemu, a vide, da se pogovarja ž njimi zgolj o brezpomembnih stvareh, so mu kmalu odgovarjali prijazno in zaupljivo. In ker je Krištof skoro vsakemu otroku stisnil srebrn denar v roke, je imel hitro vso vas na svoji strani.
Krvosrdu se je vedenje Krištofa Zlatopoljca zdelo zagonetno in končno je celo vprašal Luko, kaj misli, da pripravlja njegov gospodar.
»Nekaj tako strašnega, da zastaja celo meni kri v žilah.« To je bilo vse, kar
Ko se je Adam Kolovški povrnil z grajsko družbo z izprehoda, se je naenkrat obrnil do plemiča Bosia in mu
»To ni bilo pametno, da smo pustili Zlatopoljca oditi.
In ko je mladi mengeški župnik pomagal Mariji Salomi s konja, je na svoje presenečenje slišal, ko je zavzdihnila:
Vrstica 957 ⟶ 929:
»Ne, to ni.«
»Ali je mar zavraten bojevnik, ki se bori z
»Zakaj torej trepetajo vsi pred njim?«
Vrstica 967 ⟶ 939:
»Ne vem zakaj! Ničesar ne vem; ali pač − to vem, da se bojim Krištofa Zlatopoljca; bolj se ga bojim kot smrtne ure in zadnje sodbe.«
==IV.==
Zlatopoljec se je moral na povratku v Kamnik s svojimi spremljevalci vred skrbno skrivati pred ljudmi. V tistih časih je bila osebna bramba nujno potrebna. Kdor je šel tedaj neoborožen na cesto, ni bil niti za trenotek varen svojega življenja. Roparstvo je bilo tedaj v cvetju; ropal je plemenitaš in ropal je kmet,
Zlatopoljec je prostovoljno odložil orožje in prostovoljno vrgel od sebe znak plemstva, desno ostrogo. S tem se je podal v veliko nevarnost, kajti na cesti je bil tedaj vsakdo odkazan na svojo lastno moč in na svoje orožje. Sicer so imeli Zlatopoljčevi spremljevalci pri sebi bodala, toda proti večji tolpi bi se ž njimi ne bili mogli dolgo braniti, in zato so se v mraku po skritih potih plazili proti Kamniku. Prenočili so v malem gozdu blizu mesta in naslednje jutro na vse zgodaj prijezdili v Kamnik.
Krvosrd je nasvetoval Zlatopoljcu, naj se nastani v hiši nekega trgovca Davida, češ, da je varneje prebivati v zasebni hiši, kakor pa v javni gostilnici, ker je mnogo meščanov, ki so sicer sovražniki Nikolaja Kolovškega, vedoč, da hoče ta oropati
»Na posebno postrežbo ne smete misliti,« je pojasnjeval Krvosrd. »Stari David pripada spokornikom in tem so njihovi mašniki strogo prepovedali vsako razkošje. Oblačijo se siromašno, uživajo samo najpotrebnejšo hrano in ne
»Kaj pravite?« se je ogorčeno oglasil Luka. »Take ukaze so izdali
»Norec − nikar ne govori,« je zavrnil Krvosrd Luko, toda razljučeni Luka se ni zmenil za ta žaljivi ukaz, nego je srdito nadaljeval:
»Če mašniki prepovedo ljudem nositi drage obleke, če jim prepovedo lišp, časti in odlikovanja, naj že bo, saj to so stvari, ki nimajo resnične vrednosti, a vendar lahko v življenju marsikaj slabega provzroče. Toda v svoji kuhinji in v svoji kleti mora biti vsak sam svoj gospodar. Ni je tako slabotne živali, ki bi se ne branila,
Luka je po svoji navadi govoril jako glasno. Med zadnjimi besedami je zapazil, da se mu je približal bosonog in gologlav človek in mu ostro pogledal v obraz, potem pa se mirno oddaljil.
Vrstica 995 ⟶ 963:
»Čemu?«
»Da bi te zanesljivo spoznal, če se še kdaj kje srečata
»Kaj bi neki imel od tega?«
»Najbrž želi, ti iztrgati tvoj dolgi jezik, s katerim si ga razžalil,
Družba je bila prijezdila do hiše trgovca Davida in Krvosrd je močno s trkalom potrkal na vrata. Moral je trkanje večkrat ponoviti, a še se vrata niso odprla. Pač pa se je na nasprotni strani trga zbralo
»Davida ni doma, David je pobegnil, ker se boji našega župnika, ki se vrne v nekaj dneh.«
»Zakaj naj bi bil pobegnil?« je vprašal Krvosrd.
»Kaj ne veste, kaj je storil ta krivoverec? Ne samo, da se shaja s spokorniki, da je njih voditelj in da skuša vse
»Lažeš, grešnik zavrženi,«
»Nikar se tako ne ponašaj; saj se poznamo,« je kričal voditelj tistih, ki so imeli na glavi bele Čepice. -Kristjanov je v Kamniku še vedno toliko, da bi tebe lahko ugnali. Če je tvoja hiša trdna, ne pozabi, da lakota tudi medveda prižene iz varnega brloga. Le čakaj, da se rešimo Nikolaja Kolovškega, potem bomo videli, če znaš meč tudi tako sukati, kakor vatel.«
Vrstica 1.063 ⟶ 1.031:
Služkinje so prinesle na mizo velike sklede polne finih jedi. Luka se je kar zasmejal, ko je zagledal tečna jedila in steklenice vina.
j, Saj ti
ljudje,
In ko je Luka snedel velik kos pečenega zajca, se je zadovoljno cmakaje vnovič obrnil h Krvosrdu in mu rekel:
Vrstica 1.135 ⟶ 1.103:
razsvetljevala mala svetilka. Tudi v kleti so bila tajna vrata. Krvosrd jih je odprl in je s svojim spremljevalcem stopil v dolg in prostoren hodnik, ki je bil ves razsvetljen. Na eni strani hodnika je viselo vse polno orožja. Hodnik se je končal v velikansko jamo, ki je bila skoro vsa temna, dasi je gorelo na vseh straneh mnogo svetilk.
»Tukaj bode tajno zborovanje,
� la sta po ozkih stopnicah navzgor. Krvosrd seje, prišedši do stropa, z ramo uprl ob kamen in ga privzdignil. Skozi odprtino sta prišla s Krištofom v popolnoma temen kraj.
»Postojte in počakajte, da napravim lnč,
Krištof se je ozrl in se nehote nekoliko priklonil, ko je zazrl v svitu slabotne vo� čenke celo vrsto mož, ki so nepremično sedeli ob zidu, videl je svetle šljeme in oklope, meče in sulice, videl škofovske kape in palice in ni hotel verjeti svojim očem ter ni pojmil, kje da je, zlasti ker je vladala grobna tihota.
»Kje pa sva,
»Med mrliči,« je odgovoril Krvosrd, ki je bil med tem kamen zopet položil na uhod. »V plemiškem grobišču sva, pod kamniško cerkvijo.«
Vrstica 1.149 ⟶ 1.117:
»Ah, zdaj se spominjam,« se je zasmejal Krištof. »V svojih mladih dneh sem bil večkrat v tej rakvi, kjer počiva toliko plemenitašev iz cele okolice. Ali je še vedno tajnost, kako zadruga pogrebcev ohrani trupla, da ne razpadejo. Za mojih mladih dni se mi je pripovedovalo, da je neki Kamnican iz Italije prinesel to tajnost in da je zadruga pogrebcev zaslužila ogromne vsote denarja s tem, da je umrlim bogatim plemenitašem balzamirala trupla in jih v njihovi opravi spravljala v to rakev.«
»Zadruge pogrebcev ni več. Njena tajnost je last kamniškega mesta, a zdaj zasluži ž njo le še malo. Ljudje se več ne trgajo za
»Prav imajo,« je menil Krištof in potem vprašal: »A sedaj, prijatelj, kje menite, da se naj skrijem?«
Vrstica 1.155 ⟶ 1.123:
Zborovanje bo spodaj v podzemski jami, tik pod rakvijo. Najvarnejši bode te še tu v rakvi. Jaz
dvignem iz tal nekaj kamnov in napravim ondukaj luknje. Od tod bodete lahko vse opazovali, kar se bo od spodaj godilo in slišali bo dete vsako besedo. Ker pa je mogoče, da vas kdo zapazi, ali da pride kdo v rakev, zato slečiva enega teh mrtvih prelatov ali vitezov in odstraniva njegovo truplo. Vi oblecete prelatovo obleko in vitezov oklop, sedete na njegovo mesto in nihče se vas ne bo dotaknil, nihče še mislil ne bo, da je živ
Zlatopoljec je sel ob steni in je ogledal vsakega posameznega mrliča.
Vrstica 1.219 ⟶ 1.187:
»Za nas je gotovo velika škoda,
da se Gašpar Khisel ni odzval našemu povabilu in da ni uslišal naše prošnJe?
»Upam celo, da bomo grofa Khisla lahko pogrešali,« se je oglasil Engelbert plemič Rain, »kajti slišal sem, da je Krvosrd pridobil za našo stvar moža, ki je bil deset let strah Saracenov, ki je izvršil vprav čudežna dela hrabrosti in ki ima pred Bogom dolžnost, da maščuje svojega očeta in svojo sestro.«
Vrstica 1.273 ⟶ 1.241:
Mirno, nepremično, v veličanstvu smrti so sedeli mrliči na svojih mestih. David je pregledal vso rakev. Mrliča se seveda ni dotaknil nobenega. Ker je bil Krištof hitro s kamni zaprl odprtine, ki jih je bil napravil Krvosrd, ni prišel David resnici na sled. Čim dlje je stari mož stikal po rakvi, toliko bolj je bil prepričan, da ima opraviti Bernard Sternberg s čeznaravnimi močmi in toliko večji je postajal njegov strah. Naposled je kar pobegnil iz rakve v jamo.
»če nas kdo čuje, naposled ni nobena nesreča,« je menil vit. Pyrso. »Kar danes sklenemo, se
Možje so prikimali, samo da bi bilo zborovanje čim prej končano, zakaj groza jim je tičala v kosteh in komaj so čakali, da bi mogli oditi. Zaradi tega tudi ni nihče ugovarjal, ko so £yrso in David ter mestni sodnik pojasnili svoje nasvete, kako naj se Kamnik brani proti Nikolaju Kolovškemu. Vsi njihovi nasveti so bili naglo in soglasno sprejeti in že je hotel Pyrso zaključiti shod, ko je za besedo prosil Bernard Sternberg.
Vrstica 1.279 ⟶ 1.247:
»Sklenili smo, da utrdimo Kamnik in da ga branimo z vsemi močmi proti Nikolaju Kolovškemu. Toda to je premalo. Prvi pogoj uspešni obrambi je vendar ta, da spravimo iz Kamnika tište sovražnike, ki prebivajo v mestu in od katerih nam preti največja nevarnost. Najnevarnejši teh sovražnikov je kamniški župnik, ki se povrne te dni sem, če ni morda že tu. Župnik je bil v Meugšu pri Adamu Kolovškem in se je gotovo ž njim domenil, kako bo pomagal njemu in njegovemu ocetu zavzeti Kamnik. Najbolje bo, če župnika in njegove«omišljenike vlovimo in ko pride Kolovški, mu posijemo v pozdrav njihove glave.«
»Kaj vender mislite Bernard Sternberga, je skoro prestrašen vzkliknil Pyrso. »Ali veste kaj to pomeni, obglaviti duhovnika rimske cerkve? Sveta cerkev bi nas proklela?
»Ni me strah ne svete cerkve, niti njenih kletev,« je odgovoril Bernard. »Kaj zato, da se župnik imenuje blago siv oljenca Gospodovega. Jaz ga imenujem izdajalca injaz predlagam,
Vrstica 1.322 ⟶ 1.290:
»Zakaj dvomiš, Če ima Zlatopoljec sploh kakega prijatelja?« je vprašal Krvosrd.
»Ah, gospod Krvosrd, kdo na svetu pa more reči, da ima resnične prijatelje? Kolikrat se je že zgodilo, da se je
»Zgodilo se je tako,« je mrmraje odgovoril Krvosrd.
Vrstica 1.336 ⟶ 1.304:
»Toliko slabše za nasprotnika.« Luka je bil popolnoma pomirjen; vtaknil je bodalo za pas in svojo pozornost zopet posvetil klobasam.
fc>e je Krvosrd strmel nad to Lukovo ravnodušnostjo, ko je pridrvel iz podzemskih prostorov smrtnobled in upadel
Krvosrd je skočil k njemu, a še predno ga je mogel kaj vprašati, je vskliknil grof Sternberg:
Vrstica 1.428 ⟶ 1.396:
Ljudstvo je tiho mrmraje pritrj evalo grofu Sternbergu, kar je župnika Lavrencija tako razkačilo, daje izgubil vso oblast nad samim seboj. Ves besen je zakričal nad ljudstvo:
»Malo vredni ljudje, kaj ste že tako prešinjeni
In ker se ni nihče ganil, je župnik Lavrencij zapustil svoj prostor pred altarjem in je stopil h krsti.
Vrstica 1.442 ⟶ 1.410:
nKaj pravite, grof Sternberg? Oe sem vas prav razumel, potem ste izrekli predrzno laž in grdo bogoHetje. Jaz sam sem Krištofa Zlatopoljca še pred nekaj dnevi videl živega in čvrstega v Mengšu in tu v Kamniku so ga tudi videli različni naožje. In vi se upate trditi, da je arnrl v sveti deželi v boju za zmago svetega križa?«
»In vendar sem povedal resnico,
Župniku Lavrencij u je zastala pa. Ni vedel, pri čem da je. V duhove je tako trdno verjel, kakor vsi J]udje njegove dobe in niti trenotek 111 dvomil, da je to mogoče, kar je Povedal grof Bernard Sternberg. s&mo če je to tudi resnično, tega ni *edel. Spomnil pa se je, da je na
Vrstica 1.448 ⟶ 1.416:
pravil Krištof Zlatopoljec v Mengšu nanj in na vse druge takrat navzoče ljudi uprav čeznaraven vtisk. če je bilo njegovo telo res prebivališče zlih duhov − potem si je rekel − se ni čuditi, da je vse pred njim trepetalo.
»Grof Sternberg − vprašam vas na Čast in na vest: jeli co truplo res truplo Krištofa Zlatopoljca?
»Ker ste Zlatopoljca videli na svoje oči šele pred nekaj dnevi, ga bodete pač lahko spoznali − prepričajte se sami,« je previdno odgovoril Bernard Sternberg m vzdignil platno, ki je bilo položeno čez odprto krsto, v kateri je ležal Krištof Zlatopoljec.
Vrstica 1.458 ⟶ 1.426:
Bernard Sternberg je zopet pokril krsto in potem osorno rekel:
»In zdaj bodi konec praznih besedi, gospod župnik. Vprašam vas zadnjikrat: ali hočete blagosloviti in pokopati truplo Krištofa Zlatopoljca ali ne?
V krsti je ležala samo še obleka in belo platno, s katerim je bila prej ovita glava mrličeva − glave in brade ni bilo več − obleka pa je bila preparana.
Vrstica 1.466 ⟶ 1.434:
Prav tedaj je prijezdil na krasnemu konju po trgu vitez v srebrnem oklepu z modrimi peresi na šljemu. Ustavil se je pred cerkvijo in zaklical:
»Župnik Lavrencij − danes
Pri teh besedah je vitez odjezdil v diru iz mesta v tem, ko je župnik Lavrencij trepetajo zrl za njim.
Vrstica 1.500 ⟶ 1.468:
Pyrso se je postavil na kamenito klop poleg mestnih vrat. Trenotek pozneje je dospel sprevod do njega in je župnik Lavrencij zapazil, da so vrata zaprta.
»Kaj naj to pomeni,« je vprašal župnik s temnim pogledom viteza Pvrsa. »Ali hočete v svoji
»Ne imenujte božjega imena po nemarnem,« je resno in strogo odgovoril vitez Pyrso. »Ukazal sem zapreti vrata, ker zahteva občna korist, da opozorim ljudstvo, ki Vam sledi, na veliko nevarnost.«
Vrstica 1.556 ⟶ 1.524:
VII.
Pozno ponoČi je stopil v dolg crn plašč zavit mož pred samotno enonadstropno hišo, ki je stala na sedanjem Sv. Petra nasipu v Ljubljani. Potrkal je z železno pripravo, ki je bila pričvrščena na vratih; potrkal je dvakrat in trikrat, ali okence v vratih se ni odprlo. Nemirno je mož hodil pred hišo nekaj
Mož je začel z nova na vso moČ trkati in konČno se je na okencu pri vratih res nekoliko zasvetilo in je Vprašal globok glas:
Vrstica 1.562 ⟶ 1.530:
»Kdo je?«
,,Tišti, ki ga pričakujete,
»Jaz vedno koga pričakujem,u
Vrstica 1.570 ⟶ 1.538:
»Prihranite si ta vodena modrovanja,« je odgovoril mož pred vratmi in spustil svoj plašč, ki ga je držal. Zdaj se je videlo, da je plemenitaš, kajti imel je meč, z zlatom okovan pas in ostroge. »Kdo da sem, to veste, saj je bil to jutro pri vas mož, ki vam je naznanil moj prihod. Sicer pa mora ta moj odposlanec že čelo uro pri vas biti, ker je tako dogo vorj eno.«
»Nekaj resnice ste povedali,
Bedak,« se je jezil mož s plaščem. rAli ne ve*j, kdo da sem. Saj poznaš vendar moje ime in mene samega.14
Vrstica 1.576 ⟶ 1.544:
»Oh, da, Vas poznam tako do
slali k meni. Poznam vsa vaša imena, prava in neprava in poznam Vašo osebo, dasi ne nosite vec svoje dolge crne brade. Toda − ali mi ne veste ničesar povedati, kar bi me pomirilo glede Vaših namenov?
Tuji plemenitaš se je zasmejal na ves glas.
Vrstica 1.590 ⟶ 1.558:
Vstopila sta v veliko sobo, napolnjeno z vsakovrstnimi nenavadnimi stvarmi. Ob strani so stala okostja različnih živali, na mizi se je v zidu svetil triangel, okrog katerega je bilo napravljenih vse polno kabalističnih znakov, sredi sobe pa je na dolgi mizi ležalo človeško okostje. Tuji plemenitaš je v prvem trenotku mislil, da je to okostje naravno in sele k° je je natančno ogledal, je videl, da je umetno nar ej eno.
»Čudim se, da mojega odposlanca še vedno ni tu,
»Jaz se tudi Čudim.«
»Za kdaj pa sta napovedala svoj prihod dva plemenitaša iz Mengša?
»O polnoči morata biti tu.«
Vrstica 1.604 ⟶ 1.572:
TTar niafA na. oriviVii na. a\ar\i van na
um ej em, zakaj se Vam tako toži po onem odposlancu.« Mož s turbanom je pri teh besedah nekoliko privzdignil meč, ki ga ves
»Zdi se mi, da Vam je moj odposlanec povedal ne le kdo da sem, nego da vam je razkril tudi še druge stvari, ki vas pravzaprav nic ne brigajo. Čuješ, stari oderuh, z menoj ni dobro zbijati šal. Zapomni si to.«
Vrstica 1.612 ⟶ 1.580:
»Molči, oderuh − sicer pridejo v nevarnost tvoje čeljusti,« je zakričal tuji vitez in je dvignil pest proti Židu. »Jaz imam samo eno ime: zovem se Marko plem. Pilin.«
Žid se je vsedel za mizo, položil *vojo roko človeškemu okostju okrog vratu in rekel nekako melanholično: Meni je naposled vseeno, kako se zovete in če hočete, da vas kličem za Marka pl. Pilina, vam tudi to prijaznost rad izkažem. Žal pa mi je za vas, resnično žal. Kaj hočete ves svoj denar in svoj
Tuji vitez je vstrepetal jeze.
Vrstica 1.650 ⟶ 1.618:
je še, a skoro bi me ne bilo nic več, zakaj manjkalo je prav malo, da me niste zadavili.«
»
»Za zobe sem si privezal dva tenka odrezka kože. Napel sem jih kar se je člalo, kakor struni, in to premeni cloveski glas, da ga skoro ni spoznati.«
Vrstica 1.656 ⟶ 1.624:
»A čemu si se tako našemil in čemu si igral z menoj to komedijo?«
»Iz dobro prevdarjenih nagibov, moj milostivi gospod,** je odgovoril Iiuka. nPrvi je bil ta, da sem Vam hotel pokazati tište svoje zmožnosti, ki jih doslej niste poznali. če sem Vas mogel skoro pol ure varati in Vas z namigavanji pripraviti do tega, da ste posredno izdali svoje na] tajnejše namene − opravil bom kaj takega Se veliko l&glj© pri Adamu Kolovškem in Andreju Bosiu. Drugi nagib pa je bil ta, da sem Vas hotel posvariti in Vam dokazati, da ste storili veliko nepremiSljenost, ko ste me s svojim naročilom poslali k zidu Aronu. Svojih tajnosti naj
ce treba z batinam! prisilila Zida, da bi jimavs© povedal,kar sploh ve.«
Vrstica 1.662 ⟶ 1.630:
pŽid torej ničesar ne ve?« je hlastno vprasal Kristof, ki je uvideval, da ima Luka prav.
»Ce kaj ve ali če ničesar ne ve, to je zdaj že vseeno,
brado. »Grlavno je, da ne more niČesar povedati.«
Vrstica 1.676 ⟶ 1.644:
»Bodi torej. A povej mi Luka, ali res fcrdno upaš, da izvabis iz Adama in iz Andreja tajnosti, ki jih hranita v svoji duši?«
»Največjo tajnost vsakega človeka je lajlaglje uganiti. Ugane se po tem, da žrtvuje clovek zanjo tudi svojo
»Mar misliš, da bode ta Adam
Vrstica 1.726 ⟶ 1.694:
»PlemiS Bosio − kogar vi obiščete, ta mora biti vedno pripravljen na taka presenecenja, kakor jih meni obetate,« je z resnim povdarkom odgovoril za Zida preoblečeni Luka.
Dobro si odgovoril, stari <5arovnik,
znaš mojega prijatelja, poznaš gotovo tudi mene in najbrž tudi slutiš, po
kaj sva prišla. Povej brez ovinkov: ali nama nioreš posoditi toliko zlata, kakor ga potrebujeva?
jjPosodim vama lahko nekaj c!e
narja,
ga dobimo tudi nazaj. Mene tu V Ljubljani vse zanitSuje, sovraži in preganjaj Ijudje rne tepo, kjer se
Vrstica 1.782 ⟶ 1.750:
»Kako jamstvo naj Vam dava. Če vidite, kako se nama mudi, plačati duhovnika, ki sta imela srečo v igri, pač lahko verjamete, da se bodeva podvizala, poravnati tudi Vašo terjatev.«
»Ali res? Lej, lej, kako dobro znate govoriti, gospod Adam Kolovški,
in VaSim očetom.«
Vrstica 1.820 ⟶ 1.788:
»Gospoda, to so same prazne besede,« je izjavil hladno Luka. »Pogoj moj je, da mi zaupate vsak svoj najtajnejši namen, tisto misel, ki je ne bi zaupala niti najboljšemu prijatelju,
niti najlepši ljubici, niti svojemu sokrivcu, ki ga ne razodene
glas niti če je sam sredi morja. To mi razodenita in dam Vama zlata kolikor ga hočeta.«
»Ali govoriš resno, Žid,
»Na mojo dušo in na Mozesove postave Vama prisegam, da govorim resno.44
Vrstica 2.084 ⟶ 2.052:
»Naj me zadene večno pogubljenje, če sprejmem to poveljstvo,« je osorno izjavil Pirin. »Časa imate še dosti, da najdete drugega povelj
nika za Da naskok. Prišel sem k vam, ker me veseli vojskovanje, a nisem se zavezal, koliko
»Naj boljši meč, kar jih je v armadi, me hoče zapustiti? Vedno sem vas postavljal v zgled vsem plemenitašem in hvalil sem vas pred vsemi znanci in pred svojo hčerjo tako, da komaj čakajo, da Vas spoznajo.«
Vrstica 2.164 ⟶ 2.132:
Nikolaj je naredil tem pogovorom konec s tem, da je začel izpraševati posamične plemenitaše o postanku ognja, ki je upepelil ves tabor. Vsak je povedal, kar je vedel, in strmenje je postajalo vedno večje, zakaj razvidno je bilo iz teh izpovedi, da je ogenj nastal, ko so bila vsa vrata v tabor zaprta, ko je bila ograja skrbno zastražena in ko daleč naokoli ni bilo videti živega bitja.
»Torej je mogel ogenj zanetiti le kak
Brez dvoma − zgodilo se je izdajstvo,« so pritrjevali plemenitaši in
Vrstica 2.174 ⟶ 2.142:
Kolovški je zopet pregledal vse obraze, kakor bi mogel vsakemu posamezniku videti na dno duše in stiskal in grizel je ustne, kakor je bila njegova navada, kadar se je pripravljal na klanje svojih žrtev.
»Vsak posameznik naj pove in s pričami dokaze, kaj je delal
on izdajalcu odsekal glavo.
Vrstica 2.186 ⟶ 2.154:
nKer sedaj takoj zapustim Vašo vojsko, mi je vseeno, če mi gospodje delajo krivico ali ne,« je dejal Marko Pirin. »Zavest imam, da bi ne bil nobeden utekel, če bi ne bil jaz zadržal Krvosrda.«
»Ali izdajstvo se je moralo zgoditi na vsak način,
sedaj ne moremo misliti na dalnje obleganje Kamnika. Kar kri mi vre, če pomislim, kako nas bodo posmehovali ti kamniški mestjani, ki od nekdaj sovražijo plemstvo in duhovništvo. Za sedaj naj se naša armada razide. Vsak plemič naj gre s svojim moštvom na svoj grad in naj ga zavaruje,
Plemiči so bili s to odredbo zadovoljni in razšli so se s svojimi Četami na različne strani.
Vrstica 2.216 ⟶ 2.184:
»Luka,« se je obrnil Zlatopoljec k svojemu slugi, poglej, če iztakneš kje v bližini kake koče, kjer bi mogli prenočiti. Že Če bi mogel le kako uro počivati na kaki mrvi, bi bil vesel, tako sem utrujen in izmučen.«
»Da ste trudni In izmnčeni, temu se ne čudim, saj prihajate iz 1 j utega boja. Oudim se pa, da niste lačni in žejni,
Kadar je Luka govoril o jedi in pijači, ni mogel nehati.
»Sicer pa že poskrbim;. da ne bomo brez večerje,« je zadovoljno nadaljeval Luka. nKar je vojska, se zmanjšuje prebivalstvo, divjačina pa se množi. Tisti, ki ostanejo pri življenju, bodo nekaj let lahko jako dobro živeli. Zajcev in srn, jerebic in prepelic kar mrgoli. Na svojem meču vam jih spečem tako fino in ukusno, da bi se jih veselil še oglejski patrijarh, ki je pred Bogom in pred ljudmi eden največjih požeruhov naših
»S teboj se vendar ne more pri
Vrstica 2.280 ⟶ 2.248:
»Jaz bi morala postati ljubosumna? Ali ljubiš drugo? Krištof, govori odkritosrčno.«
»Ljubim samo tebe, moja Manfreda. Vsa ljubezen, ki je je zmožno moje srce, je posvečena edinole tebi. Prej sem poleg tebe ljubil še svojo sestro in svojega očeta, svojo domovino in svojo vero − zdaj si ti vsa moja ljubezen. Toda lahko se zgodi, da me boš ti slišala govoriti kaki drugi ženski tako, kakor zdaj govorim tebi, postala boš ljubosumna, trpela boš in tega bi te rad obvaroval. Zato želim, da se nastaniš za nekaj
Manfreda ni več slišala zadnjih besed.
Vrstica 2.332 ⟶ 2.300:
»Ne poskušaj tega, Manfredi, saj bi podlegla. Premlada si še za take
grozovite izkušnjave. Glej, golobica moja! Zame in zate bo najbolje, da me za nekaj
Pojdi, Manfreda, zakaj jaz Čutim, da bi ne mogel storiti vsega, kar bo treba, če bom v svoji bližini gledal tebe in čital v tvojih rosnih očeh bolest in očitanja.«
Vrstica 2.346 ⟶ 2.314:
njena duša.
»Ne gre in ne gre, Manfreda,« je čez nekaj
škof. »Težave bi bile prevelike. Pomisli še nekaj. Boj bo trajal še več mesecev. Ti ne boš imela v tem času nobene druge zaslombe in opore kot mojo besedo, ki sem ti jo danes dal. če ostaneš pri meni, nama ne bo ves čas sojena niti ena ura, ko bi se
mogla nasloniti na moje srce. Veljala boš za mojega sužnja, za
srce.«
»In ko bi morala veljati za tvojega psa, ostala bi pri tebi,
vsi me smatrajo za dečka, vsi mislijo, da sem tvoj suženj, vsi me kličejo Manfred. Rekel si mi že, da si
Vrstica 2.402 ⟶ 2.370:
močno zbegala. Nekam razburjena je vstala in stopila k oknu, odkoder je dolgo časa pazljivo motrila četo, ki se je bila Mengšu že nekoliko približala. Končno je rekla tako tiho, da jo je umel samo Bertonja:
»Ne, moj mož to ni. Sporočil mi je, da naj ga tukaj čakam, a sporočil mi je tudi, da ga še ne bo tako kmalu semkaj. Njegov odposlanec mi je povedal, da se zbero vsi zemlje in plena željni plemenitaši, ki jih pridobi moj mož za vojno proti Kamniku. To bo trajalo še nekaj
Stisnila je ustne in z dolgim žalostnim pogledom dostavila:
Vrstica 2.410 ⟶ 2.378:
»Kak sum? Zdi se mi, da ima Nikolaj Kolovški sedaj mnogo preveč skrbi in dela, da bi se mogel zanimati za sumničenja. Sicer pa ne vem, kdo naj vas sumniči.«
»Vsak
»Motite se gospa. Naj je Nikolaj Kolovški tudi močan in mogočen mož, jaz se ga ne bojim, ker nima čezme nobene oblasti.«
Vrstica 2.434 ⟶ 2.402:
»Kaj se več ne spominjate tistega viteza, ki se ga niste upali razorožiti? Adam, pomagaj mi, saj ti se gotovo spominjaš tistega moža.«
»Najbrže meniš tistega drznega
»Kaznoval ga res nisi,« se je smejala bratu Marija � aloma, »a pred menoj se ni treba bahati. Jaz vem, da ga nisi kaznoval, ker si se ga bal. A kaj to. Povej, kako se je imenoval.«
Vrstica 2.470 ⟶ 2.438:
»Drži svoj strupeni jezik za zobmi,« je srdito ukazal Adam svoj sestri. »In Vas, prijatelje, prosim, ne zamerite moji sestri njenih besed, saj ni zmožna presoditi njih pomena.«
»Pusti jo,
Marija � aloma seje naglo obrnila k ljubimcu svoje matere.
Vrstica 2.556 ⟶ 2.524:
»To vam povem, kadar bodete utegnili na samem z menoj govoriti.«
Adam Kolovški, ki je ves
»Vi nimate z mojo sestro ničesar takega govoriti, da bi tega ne mogel slišati ves svet.«
Vrstica 2.578 ⟶ 2.546:
Marko Pirin se je nato lahno priklonil celi družbi in je ponosno odšel. A plahost, ki jo je provzročil s svojim nastopom, ni minila z njegovim odhodom. Molče je zrla vsa družba za njim, ko že ni bilo več slišati njegovih korakov. � ele po dolgem molku se je oglasil mladi plemič Jošt Turn, rekši:
»Ta
»Prosim te, Jošt, ne govori o tem človeku,« je srdito zaklical Adam Kolovški. »Ni ga treba ne grajati, ne hvaliti. Ta mož je gost mojega očeta − to je vse, kar nam je treba vedeti o njem. Sicer pa je zdaj
Nihče ni na to nič opomnil, a tudi nihče se ni ganil z mesta, ne gospa Katarina, ne Bosio, ne župnik Lavrencij niti Marija � aloma, ki menda niti slišala ni, kar je bil rekel njen brat, ker je ves čas nepremično ogledovala prstan, ki ji ga je bil izročil Marko Pirin. Jošt Turn jo je opetovano opozoril, da je čas za večerjo, a zganila se je šele, ko je začutila, da jo vsi gledajo z največjim začudenjem. Tedaj je naglo vstala in z ošabnim pogledom rekla:
Vrstica 2.626 ⟶ 2.594:
padla je ležala na kolenih in njene ustne so šepetale nerazumljive besede.
»Katarina,
Gospa Katerina je obrnila samo glavo in je bolestno in obupno zaklicala:
Vrstica 2.702 ⟶ 2.670:
Naslednjega jutra na vse zgodaj so se pri Luki, ki je ležal v predsobi svojega gospodarja, oglasili trije sluge. Prvi sluga je sporočil, da je gospa Katarina pripravljena sprejti Marka Pirina opoldne v svoji sobi, drugi je naznanil, da želi gospodična. Marija � aloma govoriti z Markom Pirinom še tekom dopoldneva in tretji je napovedal, da obiščeta vitez Adam Kolovški in plemič Andrej Bosio koj zjutraj viteza Marka Pirina.
Luka je vsa ta naznanila vzel z dostojanstveno resnobo na znanje in se le tiho in zadovoljno smehljal, kakor se smehlja nedolžen
XII.
Vrstica 2.788 ⟶ 2.756:
»To je torej tisti fini, tisti lepi in omikani vitez, ki so ga razglasili za pravi vzor junaka in plemenitaša,« je odhajaje govoril Adam. »Navaden in še prav surov pijanec je. Vsa njegova tajnost je, da mu je Žid Ar on posodil nekaj denarja in mu pri tej priliki izdal najino pogodbo.«
»A kako je mogel ta
Predno je mogel še Adam kaj odgovoriti, je že prihitel za njim Luka in proseče rekel:
Vrstica 2.806 ⟶ 2.774:
»Ne zamerita gospoda, da vaju ne utegnem več zabavati. Prišla je ura, ko se moram pokloniti milostivi gospodični Mariji S al orni.«
Nemo sta strmela Adam in njegov prijatelj v Pirina, ki sta ga � e pred nekaj trenotki videla ležati brezzavestnega od pijanosti na tleh in ki je zdaj stal pred njima trezen in svež, kakor nov
»Prosim − le na eno besedo,« se je v tem obrnil Pirin do Bosia, ga prijel za roko in ga peljal na stran.
Vrstica 2.814 ⟶ 2.782:
Bosio je molče prikimal in da bi mu ne bilo treba povedati Adamu, kaj mu je rekel Pirin, je odšel s hodnika, ne meneč se za namigavanja svojega prijatelja, do čim je Pirin stopil k Adamu ter mu tiho rekel:
»Kako morete priti k meni na razgovor o židovskem oderuhu in o njegovih tajnostih s človekom, kakor je Bosio. Ta je tako neumen, da verjame, da more mrlič od smrti vstati. S takim
Adam je Pirinu dolgo gledal v oči, kakor bi mu hotel videti na dno duše, potem mu je odhajaj e stisnil roko v potrdilo, da mu zaupa in da ga smatra svojim zaveznikom, kakor je bil storil tudi Bosio, ko je zapustil hodnik. Pirin je ostal sam z Luko. Samo pogledala sta se in se do cela razumela.
Vrstica 2.874 ⟶ 2.842:
Pirin ji je pogledal v oči in zdelo se ji je, da kipe njegove besede iz najtajnejših globin njegove duše, ko ji je rekel:
»Marija � aloma, jaz sem
Zopet so se pogledi Marije Salome uprli v Pirina, a zdaj resno in vprašujoče.
Vrstica 3.076 ⟶ 3.044:
»Razločevati je treba med tistimi, ki so se pridružili vojni zoper krivoverce samo iz posvetnih nagibov, da bi namreč napravili mnogo plena, in med tistimi, ki so se iz verske vneme, iz plemenitega navdušenja za sveto cerkev pridružili armadi in žrtvovali zanjo, kar je bilo v njihovih očeh. Naravno je in ob sebi je umljivo, da ostanejo prvi na strani svojega vojskovodje Nikolaja Kolovškega v vsa
kem slučaju, naj ukrene kakorkoli; naravno pa je tudi, da mora vsem dana biti možnost, da rešijo svojega imetja, kar se da še rešiti. Tudi jaz, dasi mašnik Gospodov, sem izkušen vojak. Resnica je vse, kar je povedal nas proslavljeni vojskodja, a resnica je tudi, da ne smemo računati na pomoč od zunaj in na rešitev. Znabiti, da se bomo deset ali štirinajst dni uspešno branili, ali dlje ne. Kamničanje so nas napadli, ker vedo, da so močnejši kakor mi in da mi še nismo pripravljeni na novo vojno. Proti temu ni pomoči. Kriv i smo mi, ker vzlic opominom Nikolajevim nismo skrbeli za varnost Mengša. Zdaj nam je odprta le pot boja ali pot kapitulacije. Moje mnenje je, da bi bilo
In s prekanjenim pogledom in zvijačni usmevom je dostavil:
Vrstica 3.154 ⟶ 3.122:
»Izdajalec − jaz?« Pirin je s stisnjenimi ustnicami stopil proti Engelbertu in prijel za svoj meč.
»Da, da, izdajalec ste,« je za njegovim hrbtom zakokodakal župnik Lavrencij, »izdajalec ste,
Pri teh besedah se je župnik Lavrencij previdno stisnil za Nikolaja
Vrstica 3.276 ⟶ 3.244:
Nikolaj je najprej Pirina in potem vse druge pogledal izpod Čela pogledal jih je z veliko nezaupnostjo, kajti ponudba Pirinova ga je nad vse presenetila, zadnja opomnja njegova pa zabodla v dušo. A videl je na vseh obrazih le veselje nad Pirinovo ponudbo in še predno je mogel kaj reči, je že vzkliknil njegov sin:
»Sprejmite, oče, to ponudbo, sprejmite jo in rešite sebe, svojo
Tudi Bertonja se je nagnil k Nikolaju in mu zašepetal na uho:
Vrstica 3.328 ⟶ 3.296:
Pirin je potegnil meč. Isto so storili Nikolaj in Adam in Bosio, dasi so vedeli, da so izgubljeni, Če bi se le enega vojaka dotaknili.
Nikolaj Kolovški bil bi v drugih razmerah brez pomisleka žrtvoval Pirina razljuČenosti svoje vojske, kajti vedel je, da ni druge pomoči, časih je s klanjem nedolžnih ljudi nasitil krvoločnost divjih tolp, ki jih je vodil,
V tem strašnem trenotku, ko je Nikolaj že obupaval in je le z največjim naporom zadrževal vojaštvo, da ni planilo na Pirina in ga pobilo, se je na grajskem oknu prikazal župnik Lavrencij. Vojaštvo ga je pozdravilo z veselimi klici, iz Česar je Nikolaj Kolovški po pravici sklepal, da je Lavrencij iz osebne maščevalnosti naščuval vojaštvo na upor in na uboj Pirina in obšla ga je neskončna jeza, misleč, da se je Lavrencij prikazal na okno z namenom, da vzpodbode in podžge vojaštvo, naj izvrši svoj naklep in naj usmrti Pirina.
Vrstica 3.356 ⟶ 3.324:
preklical, kar je sam razširil med vojaštvom o Pirinu.
Trajalo je nekaj
»Vojščaki Gospodovi in bratje v Kristu,« je ogovoril vojaštvo. »Ko sem davi mase val v grajski kapeli, sem slišal iz keliha, ravno ko sem ga nagnil k svojim ustom, nebeški glas, ki mi je rekel: Pazi na viteza Pirina, zakaj zmagal bo sveti križ nad Kamničani le tedaj, če bo na vaši strani vitez Marko Pirin. Rotim vas torej in prosim vas, prizanesite za zdaj vitezu Pirinu.«
Vrstica 3.460 ⟶ 3.428:
»Udarila je ura. Vi KamniČanje ste mene zapustili in zato Vas zadene kazen. Zapustite svoj tabor in bežite.«
Topo so gledali vsi, ki so bili zbrani na grajskem stolpu, na Pirina. Gledali so ga, kakor da bi bil zblaznel, zakaj nihče ni razumel, kaj pomenijo te besede in to povelje, ki se je vsem zdelo brezumno. Nihče tudi ni zapazil, da je pri Pirinovih besedah Luka izpustil velikega Pirinovega psa in mu nekaj zaklical, na kar je pes stekel po stopnicah in
Pirin se je naslonil na svoj meč in nepremično zrl v daljavo. Ponovno sta ga vprašala Nikolaj in Lavrencij, kaj da pomeni njegovo postopanje in kaj naj se stori in zaman sta ga opozarjala, da postaja vojska nemirna in zahteva, naj se že začne boj. Pirin ni dal nobenega odgovora. Niti ozrl se ni, kakor da sploh ničesar ne sliši.
Vrstica 3.490 ⟶ 3.458:
Na grajskem stolpu je stal Marko Pirin in gledal ljuto, neizprosno bojevanje in beg sovražnikov.
Ni se bil zmotil. Krvosrd je ravnal po Pirinovem naročilu. Raznesel je v taboru vest, da sta poražena in ujeta Pyrso in Sternberg in ker Kainničanje niso imeli pravega poveljnika in ker se Sternberg in Pyrso nista vrnila ob določenem
� e pol ure ni trajal ves boj. Krvosrd je znal nastalo zmešnjavo na razne načine povečati in izvršil je to tem laglje, ker sta bila oba poveljnika odsotna in sta daleč od tabora lovila spretno bežeči Četi Bertonje in Engelberta Raina.
Vrstica 3.512 ⟶ 3.480:
Nikolaj, ki ga je navdajala neka bojazen pred tajinstvenim tujcem, ki je celo armado pripravil do bega, ne da bi se ganil s stolpa, se je Pirinove grožnje resnično ustrašil. Popeljal ga je s stolpa v svojo sobo in mu rekel:
»Zanašajte se name in bodite prepričani, da ostanem mož beseda. Kaj Vam nisem rekel, da ste na stolpu v varstvu moje žene in moje hčere popolnoma varni? Če hočem ohraniti med svojimi vojaki red, se mora pač to zgoditi, kar* jim je obljubil Lavrencij. Potrebno je to, zakaj vojaštvo je sedaj zmage pijano, vojaštvo je videlo, da se vi niste boja udeležili in meni, daje zmagalo iz lastne sile. Zaradi tega mora ostati pri tem, kar je Lavrencij obljubil. Ta zlobni
Pirin ni ničesar odgovoril, ali čudil se je, da prenaša Nikolaj Kolovški to odvisnost od kamniškega župnika in spominjal se je Lukovih besed, da človek, ki je srečno premagal visoke gore in preplaval globoke vode, lahko spodrsne ob malem kamenčku na ravni cesti in se ubije. In zato je molčal in se po obedn vrnil na stolp, kamor so kmalu prišli
Vrstica 3.558 ⟶ 3.526:
Ko je zopet pogledal na bojišče, je videl, da je bil večji del Pvrsove čete pokončan in da se vojskujejo samo � e posamezniki, med njimi Pvrso, ki so ga napadali Nikolaj, Adam in Bertonja, ne da bi ga mogli premagati.
Tedaj se je zaslišalo z nasprotne strani kričanje vojaštva. Vsi pogledi so se obrnili tja. In zagledali so Engelberta Raina, ki je dirjal
Kakor burja mu je sledil Sternberg s svojo četo. Ni zapazil krvavih sulic, ki so se pri njegovem prihodu razdelile. Sledil je kakor brezumen Rainu na širni prostor za okopi in tam zagledal trupla poraženih sobojevnikov in starega Pyrsa, zapletenega v boj na življenje in smrt.
Vrstica 3.616 ⟶ 3.584:
nTudi tebe, Krvosrd. Svojo osveto hočem. Kdor ni z mano, je proti meni in kdor je proti meni, tistega ugonobim. Zakaj se nisi ločil od Kamničanov, ko so sklenili, ponuditi Nikolaju Kolovškemu mir in so pri določbi pogojev pozabili zahtevati zadoščenja zame, ki sem jih rešil, ko je bil Kamnik že izgubljen.«
Iz vojnih Čet, ki so se gnetle v bližini, se je zacul
»Na pomoč, Krištof Zlatopoljec, na pomoč!«
Tedaj se je Krištof odvrnil od Krvosrda in starega Davida, zdirjal
Stari David je gledal za Krištofom in grozeče za njim dvignil svojo pest.
Vrstica 3.690 ⟶ 3.658:
Krištof ni koj razumel, kako misli Nikolaj Kolovški doseči svoj smoter. A ko št a prišla do gradu, mu je bilo hipoma vse jasno. Nikolaj je pred gradom odložil meč in šljem, sezul škornje in krvaveč − kajti bil je v boju večkrat ranjen − s križem v roki šel proti grajski kapeli. Zdaj je Krištof pojmil, kako misli Nikolaj Kolovški v svojih rokah združiti oblast vojskovodje in oblast dušnega pastirja. i
»Ne pusti Lavrencij u možnosti, da te obrekuje,« je resno poživljal Nikolaj svojega spremljevalca. rPosnemaj moj zgled. Vojaštvo te smatra za
»Pa bodi � e to,« je po kratkem pomisleku odločil Zlatopoljec in je kmalu potem gologlav in bos s križem v roki korakal ob Nikolajevi strani mimo vsega vojaštva v grajsko kapelo.
Vrstica 3.850 ⟶ 3.818:
»Pa recimo, da sem hotel to pismo na skrivnem prebrati« je jezno rekel župnik Lavrencij. »A čemu? da bi Vam dokazal da je ta človek Vaš in naš vseh smrtni sovražnik. Čitajte sami to pismo, Nikolaj Kolovški.«
»Sramota tistemu, ki se drzne sumničiti
Obrnil se je k svoji hčeri, ki je bila vzela pismo Lavrenciju iz rok.
Vrstica 3.862 ⟶ 3.830:
»Marku Pirinu − Krištof Zlatopoljec.«
Nasmehnila se je na tihem in toplo ji je postalo pri srcu, da jo je ljubil Marko Pirin, to je bilo zanjo že
Veseleč se sedanjosti in trdno zaupajoč v še veselejšo prihodnjost se je bila to noč razkropila mengiška grajska družba. Samo en član te družbe je legel ta večer potrt in žalosten k počitku: to je bil Krištof Zlatopoljec.
Vrstica 3.890 ⟶ 3.858:
Starec je stal še vedno nepremično v kotu. Njegov obraz je bil kakor izklesan iz kamna. Nobena najmanjša poteza ni razodevala njegovih misli in njegovih čuvstev. Nič ni več kazalo, da sinu � e kaj očita, a isto tako ni nič kazalo, da so sinove besede napravile nanj le najmanjši vtisk. Krištof je to dobro zapazil in duša se mu je krčila žalosti. Razburjenost ga je prevzela in je zaklical z neskončno bolestjo:
»Ah, oče, čemu ste prišli sem?
Užaljen je ostal stari Zlatopoljec, del na glavo svoj sijem in vzel v kotu sloneči svoj meč. Hotel je zapustiti sina − toda Krištof je pohitel za njim in ga šiloma zadržal.
Vrstica 3.918 ⟶ 3.886:
In ker Manfreda ni ničesar odgovorila, je nadaljeval Bosio še tišje: »Ti nisi deček, četudi nosiš moško obleko, deklica si. Vem, da se ne varam! Tvoj gospodar te je kupil kot deklico, če te je sploh kupil in Če si sploh njegova last. A tudi če je res, da si njegova last − kaj za to! Da je le tvoje srce svobodno. Podari mi svojo ljubezen in jaz te odkupim in namesto da bi služila svojemu gospodarju, boš svobodna gospa in imela služkinj, kolikor jih boš hotela in katerim boš svobodno ukazovala, kakor te bo volja.«
Krištof je čutil, da mu teče vsa kri v glavo. Vzel je svoje bodalo v roke in se že bližal vratom, da bi jih odprl in planil na Bosia, ko se je spomnil, da bi bila hitra smrt še prava sreča za tega
»Ne zameri mi, dražestna deklica,« je govoril Bosio, »da sem ti sledil na
Vrstica 4.014 ⟶ 3.982:
In obrnivši se k staremu Zlatopoljcu je nadaljeval:
»Poslušajte me oče. Lahko bodete razsodili, kaj nama je storiti. Že celo leto traja ta nesrečna vojna. Skoro ga ni človeka, ki se mu ni zgodila že kaka krivica; skoro vsaka hiša bi imela vzrok, se maščevati za kako nasilstvo. Nobenemu
»Samo na ta način dosežem osveto, ki bo primerna storjenim hudodelstvom,« je vzkliknil Krištof. »Vem, kaj namerava Krvosrd, ni torej treba, da mi to razloži. Toda jaz nimam niti volje, služiti tem namenom, niti več moči, skrivati svoje misli o tej stvari. Lepa stvar je mir in blagor naše mejne grofije. A zakaj se gre? za moč in neodvisnost nekaterih mest, za blagor in veljavo nekaterih graščakov. In Krvosrd smatra za svojo dolžnost, se zavzemati za korist teh ljudi proti koristim drugih, njim nasprotnih ljudi in imenuje to domovinsko ljubezen. Moje srce pa je postalo nepristopno takim nazorom.«
Vrstica 4.040 ⟶ 4.008:
»Sreča − domovina − mir − oj, kako lepe so te besede. A zame so to le besede, nič več. Kaj hočete, da naj storim? Najbrž želita, naj zapustim Nikolaja Kolovškega in se združim zopet s Kamničani? Ali pa naj Nikolaja, Adama in Bosia ubijem in se zadovoljim s tem maščevanjem. Ne! Prisegel sem, da se osvetim kolovškemu rodu tako strašno, da bo zatrepetal ves svet. Vem, da bi hitro nastal mir, Če bi jaz Nikolaja spravil iz življenja, ali menije več za osveto, ko za mir v deželi in zadovoljnost drugih ljudi.«
Krištof bi bil lahko v tem trenotku rekel še več, in povedal bi bil to, kar ga je v resnici navdajalo, ne da bi se tega zavedal. Njemu že ni bilo več toliko na tem, da zatare kolovški rod in da maščuje očeta in sestro; sledil je samo svoji brezmejni strasti, divjemu hrepenenju, izvesti tako grozovito maščevanje, da takega svet še ni videl. Njegova žeja po osveti zaradi osvete same je bila tako mogočna, da je poleg nje zamrlo vsako drugo čuvstvo. Podoben je bil zdaj
»Nobeden izmed vaju me ne razume,« je s trpkim glasom rekel Krištof nin jaz vama ne morem razkriti svoje duše. To pa vama povem: svoji osveti se ne odrečem za nobeno ceno. Nobena žrtev mi ni prevelika, da dosežem svoj namen. Odrekel sem se vsemu, kar me je vezalo na ta svet. Celo očetovo ime sem zavrgel. Postal sem divja zver med ljudmi in raztrgal bom/te ljudi brez usmiljenja, naj bi*tudi*sam sramotno poginil.«
Vrstica 4.072 ⟶ 4.040:
Nekoliko ga je tolažilo dejstvo, da se Marija � aloma ni dosti zmenila za Manfredo. Dokler je mislila, da Krištof ljubi Manfredo, je bila ljubosumna nanjo in je želela, jo dobiti v svojo oblast. Toda prišla je hitro do spoznanja, da Krištofu ni nič za Manfredo. Izpolnil ji je njeno zahtevo dosti hitro in se ni potem nič več zmenil zanjo. In Marija � aloma je menda vsled tega mislila, daje Krištofu služila Manfreda zgolj za kratkočasje, da pa ga ne veže nanjo nobena srčna vez. To ji je do cela zadostovalo in niti najmanj ni zamerila Krištofu, da si je kupil ljubico in jo vlačil seboj po svetu. Mislila je celo na to, da Manfredo vrne Krištofu, zakaj, o tem je bila prepričana, da ji Manfreda ni
nevarna, dočim bi kaka druga ljubica lahko poskusila se polastiti Krištofovega srca in izpodriniti Marijo Salomo. Prav za slučaj, da bi si Krištof izbral novo ljubico za kratek
Spričo takega mišljenja je naravno, da je Marija � aloma posvečala Manfredi le malo pozornosti. Pustila jo je celo, da je nosila moško obleko. Manfreda se je /es dan brez dela potikala po predsobah in je imela le eno bolost, da sta jo Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio vedno zasledovala s svojimi ljubezenskimi ponudbami. Krištof tega ni dolgo zapazil in je bil vesel, da je Marija � aloma, ki jo je poznal kot ošabno in neusmiljeno, pustila Manfredo v mira in se ni zanjo zmenila.
Vrstica 4.126 ⟶ 4.094:
� aloma darovala Manfreda,« se je oglasil Bosio, »Prinesel sem iz Carigrada prekrasnih tkanin in znamenitih dragocenosti, Marija � aloma si lahko izbere in vzame kar hoče, če mi daruje svojega paža.«
»Nič ne misli na to,« je zdaj zaklical Adam Kolovški. »Za tiste cunje, ki si jih poropal v Carigradu ali kje na potu, in za tiste pozlačene posode, ki ti jih nihče ni hotel odkupiti, ti moja sestra ne bo darovala Manfreda. Dala ga bo samo za plačilo, ki ga ne zmore nihče drugi, kakor samo jaz. Slušaj, sestra, če mi prepustiš Manfreda, ti darujem tisti rožni venec iz samih biserov, ki ga je blagoslovil sam papež in ki si ga
»Ti, Adam, imaš rožni venec od biserov,« se je Čudil Bosio. »In da ga še nisi poskusil prodati.«
»Ah ne precenjujte mojega brata,
Gospa Katarina je prikimala in po kratkem pomisleku rekla:
Vrstica 4.246 ⟶ 4.214:
XV.
Nikolaj Kolovški je imel v Kamniku dva vohuna, ki sta mu vestno poročala, kaj se godi v taboru njegovih sovražnikov. Vesti, ki sta mu jih pošiljala zadnji
Končno sta vohuna poslala še vest, da so imeli vsi s Kamničani združeni plemiči v mestu posvetovanje, katerega se je udeležil tudi proslavljeni junak, še nikdar premagani velikaš Gašpar Khisel in da so sklenili, iti nemudoma v boj proti Nikolaju Kolovškemu. V poročilu je bilo tudi rečeno, da je vse to sad neumornega prizadevanja Krvosrdovega.
To poročilo je delalo Nikolaju Kolovškemu največje skrbi. Zavedal se je, da pred spomladjo ne bo kos kamniški vojski in da zna bitka v zimskem
Kako dobro in srečno je bil vse pripravil. Čez zimo bi bil preskrbel živil, orožja in denarja za novo vojno; na spomlad bi bili prišli plemičizavezniki s svojimi četami, prišli že zaradi pomanjkanja živeža in denarja in tedaj bi Nikolaj udaril na sovražnike in jih uničil.
Vrstica 4.256 ⟶ 4.224:
In v sanjah je Nikolaj dostikrat videl sliko, kako prijezdi kot zmagovalec sredi svoje vojske v Kamnik, kako se mu pokloni cesarjev odposlanec in mu ponudi vojvodsko krono, in videl se je tudi v Ljubljani v sijaj nem spremstvu, ko s krono na glavi zavzema svoje novo mesto.
Zdaj pa ni bilo vež
Razposlal je nemudoma sle k vsem plemičem, ki so mu bili obljubili svojo podporo in pozval jih je, naj se takoj zbero in naj pripeljejo seboj kar morejo največ moštva.
Že
Kmalu so začele čete prihajati na črnelo, kmalu jih je bilo zbranih toliko, da so morali v naglici zgraditi zanje posebne koče. A tudi v Kamnik so dan na dan prihajale nove čete z vseh strani in prišel je tja z veliko četo tudi Gašpar Khisel ter prevzel poveljstvo vse kamniško vojske. Vse te žete so puščale druga drugo v miru. Priprave za veliko bitko so se delale, kakor priprave za kak dvoboj, ko se nasprotnika šele spoprimeta, kadar je vsak na svojem mestu.
Vrstica 4.300 ⟶ 4.268:
Po končani maši je šel Nikolaj pred altar in vzel svoj meč. Vzdignil ga je visoko in klical proti nebu:
»Moj Gospod in Bog! V tvojo
Zavihtel je svoj meč in obrnivš se do vojaštva je rekel:
Vrstica 4.322 ⟶ 4.290:
vrste ter jih razdelil na dva dela.
»Na Khi8la,
Napad na viteza je bil tako srdit, da se je mož komaj ubranil. Kamniški vojaki so se zapodili okrog njega in s svojimi dolgimi sulicami in težkimi meči zadrževali Nikolaja in njegova spremljevalca. Vitez je porabil to priliko, da se je s svojim konjem umaknil za svoje branitelje, ki so se nrabro zaganjali na sovražnike, a jih niso mogli ne doseči ne pregnati.
Vrstica 4.342 ⟶ 4.310:
Khisel pobegnil je Krištof vedel, da se je zaman trudil in potratil čas, in da ni imel opraviti s pravim Khislom. S svojim klicem je hotel opozoriti Nikolaja in njegovo vojaštvo, da se ne izplača slediti bežečemu vitezu, a dosegel je ves drug popolnoma nepričakovan uspeh.
»Hvala Vam, nepoznani vitez,
Bil je to vitez, ki je malo poprej udaril Nikolaja Kolovškega in ki se je zdaj zagnal proti Krištofu Zlatopoljcu.
Vrstica 4.366 ⟶ 4.334:
To je spravilo zbeganost do vrhunca. Nihče ni vprašal, od kod da prihaja ta klic, nihče se ni zmenil, kdo da je oznanjevaleč teh nesreč − kamniško vojsko je prevzel delirij in v blaznem strahu je začela bežati na vse strani prepustivši svoje voditelje njihovi usodi. In voditelji so se morali udati in oditi z bojišča.
Tedaj pa se je vsula kolovška vojska za beguni. Ne več kot vojska;
Krištof Zlatopoljec je ostal pri svoji žrtvi, pri mrtvem Gašparju Khislu. Storil je, kar je bil obljubil in več ni hotel storiti. Kakor kip je stal poleg trupla Gašparja Khisla zatopljen v svoje misli, dokler ga niso prebudili težki koraki.
Vrstica 4.372 ⟶ 4.340:
Pred njim je stal Krvosrd. Molče sta si gledala nekaj časa v oči, potem je vprašal Krvosrd:
»� e ne,
Zopet sta se nekaj časa gledala nepremično.
Vrstica 4.416 ⟶ 4.384:
»Sedaj si bodete pač z zadovoljstvom ogledali uspeh svoje hrabrosti in svojega junaštva! − Kaj ne, moj lepi vitez, da ste ponosni na svoje delo?«
»Moje delo? Lepa gospodična − ali ni marveč ta uspeh vaše delo? Kolnite usodo, da je v tej pokrajini tako malo mest in gradov, zakaj sprevod bi bil še imenitnejši in daljši in jaz bi imel toliko več
»Potem začnite hitro, lepi vitez,« je menila Marija � aloma, a ko je Krištof molčal, ga je vprašala: »Kdo so ti možje, ki korakajo za plemenitaši in pred vojaštvom.«
Vrstica 4.468 ⟶ 4.436:
pa bi se usmrtila iz ljubezni do Bertonje. Ali pojmite ta razloček?«
»čemu mi to pripovedujete?
»Vi bodete moja ljubica, kadar bom to zahteval,« je hladno, a določno odgovoril Krištof
Vrstica 4.542 ⟶ 4.510:
Zvečer, ko so bile slavnosti konČane, je prišel Krištof Zlatopoljec skrivaj pred mestna vrata, kjer je nanj Čakal njegov sluga Luka in je imel ž njim dolg skrivnosten pogovor.
»Izpolni, kar sem ti rekel in dam ti kraljevsko plačilo,« je končno dejal Krištof. »Uredi vse natančno. Pismeni ukaz Nikolaja Kolovškega, ki sem ti ga izročil, ti da vso oblast nad Kolovškim gradom. Preglej vse natančno. Izberi tako sobo, da se ne more iz nje slišati noben klic. Pripravljen naj bo strup. Krvosrd naj skrbi, da bo v vsaki sobi lesovje napoj eno z oljem in da bo dovolj smole pri rokah. Skrbi tudi, da pride moj oče o pravem času na Koloveo, ne prezgodaj in ne prekasno. Na mojo
»be nekaj, Luka,« je rekel Krištof. »Kje je Manfreda? Od jutra je nisem videl.«
Vrstica 4.568 ⟶ 4.536:
Na gradu je zavladalo tako veselo življenje kakor še nikdar. Prvi dnevi so bili posvečeni lovu in od zore do mraka so se v temnem gozdu oglašali lovski rogovi in so gonjačitlačani prinašali v grad silne množine ubite divjačine. Seveda so lovom sledile bogate pojedine z običajnim po
pivanjem, ki je vedno trajalo toliko
Ko so bili gostje zbrani, so prišle na vrsto viteške igre vsake vrste in Marija � aloma je razdeljevala zmagovalcem nagrade. Njena mati, Katarina Kolovška, ji je rada prepuščala prvo mesto in se je le veselila sreče in zadovoljnosti svoje hčere, saj je bila sama srečna, da se je mogla neovirano posvečevati ljubljenemu Bertonji.
Vrstica 4.588 ⟶ 4.556:
V pesmi je bilo povedano, da je hraber plemič iz mejne grofija Kranjske prišel v sveto deželo, kjer si je pridobil ogromnega bogastva. Ko se je vračal domov, je vihar zanesel njegovo ladjo na breg otoka, kjer je vladal kristjanom sovražen kralj. Ta
se je polastil kranjskega viteza in ga vrgel v ječo. Kraljeva hči pa je videla viteza in njeno srce je prevzela neskončna ljubezen do lepega iu hrabrega tujca. Vsak dan je morala iznova prositi očeta, da je tujcu zopet za en dan podaljšal življenje. Končno se ji je posrečilo rešiti ljubljenemu vitezu življenje in imetje. Zbežala je ž njim. A žrtvovati je morala svoji ljubezni lastnega očeta. Rešila je kranjskega plemiča le, ker je odbila bogatega in mogočnega snubca, ki je vsled tega začel proti njenemu očetu vojno. Premagal je kralja in ko je kralj um traje klical svojo hčer, je ta hitela rešit ljubimca. Ko sta bila na varnem, je kranjski vitez pokleknil pred kraljevo hčerjo in ji prisegel, da postane njegova žena. In kraljeva hči mu je verjela in ni ji bilo žal, da mu je žrtvovala očeta in domovino,
Vsi poslušalci so si bili zdaj popolnoma svesti, da poje Manfreda ne le o Krištofu Žlatopoljcu, nego tudi o sebi sami. Vsi so se stisnili bliže, vsi so so Čudili, da že prej niso spoznali, da je ta lepi paž ženska, in so z napeto pozornostjo poslušali drugi del pesmi.
Vrstica 4.594 ⟶ 4.562:
Manfreda, ki so jo opevani spomini kar vidno prevzeli tako, da ni mogla skrivati svojega izrednega razburjenja, je po kratkem presledku nadaljevala svojo balado.
j,Kaj je prava ljubezen,« je vpraševala v pesmi. rAli je mogoča še večja ljubezen, kakor če žrtvuje kraljevska hči, očeta in domovino ter svojo čast in reši ljubca?
naj ji ohrani vsaj svojo ljubezen, a odgovoril je, da njegovo srce ni več zmožno ljubezni. Prosila je, naj jo obdrži pri sebi vsaj kot svojo ljubico, a niti tega ni mogla izprositi. Nič več ni mogla doseči, kakor da je morala zatajiti svoj spol in smela ostati kot sužnja pri njem. Od tistega dne ni več čula iz njegovih ust besede o ljubezni in končno jo je vitez celo daroval v last hčeri svojih smrtnih sovražnikov. Vdala se je tudi v to usodo in bo svoji ljubezni žrtvovala tudi svoje življenje, a na njen grob naj se zapiše: »Tu počiva dekle, ki je dokazalo, kaj je prava ljubezen.«
Vrstica 4.626 ⟶ 4.594:
svojo osveto in odločil se je, da stori tudi to žrtev. Počasi, 8 težkimi koraki je šel na mesto, kjer je stala Manfreda in ji je vzel harpo iz rok. Pod njegovimi prsti so zazvenele strune temno in globoko, kakor bi oznanjale smrt in propast in potem je povzdignil svoj glas in na pol pevaje na pol deklamujoo dal svoj odgovor na vprašanje »kaj je prava ljubezen.«
Kdor pravi, da ljubi in žrtvuje svoji ljubezni svoje življenje, nas lahko gane do solz ali prava ljubezen to še ni. Kdor je žrtvoval življenje, še ni žrtvoval vsega kar ima, ker mu ostane
Krištof je bil zdaj prišel popolnoma do zavesti. Kakor Kerub zla je stal med poslušalci in z mogočnim glasom nadaljeval svojo pesem.
Vrstica 4.694 ⟶ 4.662:
»Da, milostivi gospod,« je odgovoril Luka. »Vse je pripravljeno.«
»Ključe do železnih vrat, ki zapro ves grad, si tudi razdelil?
»Tudi ti si natančno zapomnil, kako moraš nastopiti in kaj govoriti?«
Vrstica 4.720 ⟶ 4.688:
»Zdaj se mi ne norčuj,« je t resnobo ukazala Manfreda.
»Kako naj govorim resno, ko mi kleSi na želodeu tako težak mož,
»Luka, ti me poznaš še iz casov, ko sem bila kraljevska hči na otoku mojega očeta in ti veš, da izpeljem vse, kar sem sklenila in naj velja kar hoče. Tudi tvoje življenje sem pripravljena žrtvovati, če mi ne poveš, kar hočem vedeti.«
»Kaj naj Vam povem? Da mnogo veni in znam, to tudi za Vas ni nič novega. Ali naj Vam mar povem, kako bi Vam stregel, če bi bila Vi kraljica na tistem dolgočasnem otoku, kjer me je Vaš oče z mojim gospo darjem vred držal vjeČi; jaz pa Vaš kuhar?
nTi me dobro umeješ in veš natančno kaj hocem izvedeti,« se je razjezila Manfreda. »In, pri vecnem Bogu ti prisegam, da ti sama zasadim bodalo v srce, če mi vsega ne poveS. Kaj se pripravlja za nocojšnjo noČ?
»Kje se pa kaj pripravlja?« je mesto odgovora dejal Luka. »Kvečjemu v kleti in v kuhinji. Kar Iju dje še sicer na svetu pripravljajo, itak ni vredno truda. Klet in kuhinja to sta edini resnicni svetišČi.«
Vrstica 4.750 ⟶ 4.718:
»Verujte mi, da vam ne morem reci drugega, nego edinole to: Bog [odrezana vrstica]
»Tvojih priprošenj ne potrebujem. Reci, ali imata Krištof in Marija Saloma danes po noči v sobi treh levov ljubavni sestanek?
»Če že to veste, Čemu me potem še izprašujete?
Manfreda je zatrepetala po vsem životu, a premagala je svojo užaljenost.
Vrstica 4.826 ⟶ 4.794:
»Dobro,« je vzkliknila Manfreda z divjim veseljem in vzela manjši ključ, dočim je večji ključ izročila staremu Zlatopoljcu. »Vzemite ta ključ, oče; če se v eni uri ne vrnem s Krištofom iz sobe treh levov, potem vstopite z mečem roki v to sobo.«
Zlatopoljec je naglo prikimal in spravil ključ potem pa pokazal na Luko, kakor bi hotel reči; poskrbite, kar treba, da nas ta
Manfreda je starca takoj razumela in ukazala vojakom, naj Luko uklenejo in privežejo ob težko posteljo v njegovi sobi ter potem zaklenejo vsa vrata. Luka se ni upiral, kajti zdelo se mu je, da ima dovolj dokazov, da se je vdal samo sili.
Vrstica 5.018 ⟶ 4.986:
»čujte me, plemeniti gospodje. Prisegli ste zvestobo in pokornost Nikolaju Kolovškemu. Ali ga pa tudi poznate? Ta mož je dopuščal svoji Sni aafeonolomsko razmerje z Ber
tonjo, samo da je ta hrabri mladenič ostal med vojno na njegovi strani. Idite v spalnico gospe Katarine in jaz stavim svojo glavo, da najdete tamkaj Bertonjo. Ali veste, plemenita gospoda, kdo sta Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio? Roparja in morilca sta. V Ljubljani sta pri starem židu izposodila denarja in mu potem hišo užgala. Njiju zadolžnici sta v mojih rokah in iz njih razvidite, da je bila Adama Kolovškega nasrčnejša želja, da bi umrl ali bil umorjen njegov oče. Ah, povem Vam še mnogo takih stvari, a zato je še
Krištof se je vrnil k Nikolaju, ga prijel za roko in ga vlekel k mrličema, ki sta ležala na tleh.
Vrstica 5.026 ⟶ 4.994:
Groza je bila prevzela Nikolaja Kolovškega; tako ga je bila prevzela, da ni imel ne volje več, ne moči, iztrgati se Krištofu iz rok. A tudi ko bi bil to poskusil, bi ne bil imel uspeha. Krištof bi ga bil v tem trenotku z rokama raztrgal, tako velikanske moči mu je dal triumf njegove osvete.
»Pojdi, Nikolaj,« je z divjim smehom zakričal Krištof in potegnil Nikolaja za seboj. nGlej, tu leži drug mrlič. Ali ga poznaš? To je tvoj sin, tvoj Adam, edini dedič tvojega imena, tvoj ponos in tvoja nada. Ta je zgodaj začel delati za čast in slavo Kolovškega imena in zvesto je pomagal onečastiti in umoriti mojo sestro. Zdaj leži tu zaklan. Najboljša prijatelja sta zaklala drug drugega. Ali sta bila vredna
Zdaj je Krištof potegnil Nikolaja do postelje, na kateri je ležalo golo žensko truplo.
| |||