Osvetnik: Razlika med redakcijama

dodanih 249 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
| obdelano=2
| spisano= SN 1906
| vir= ''Slovenski narod'', 1906, št. [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-XA2LLZ90 132], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-YI7PTCLF 133], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-2Q6JVG36 134], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-ZCLLNOBF 135], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-D67L8UG4 136], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-BVD5X914 137], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-UST2QRX2 138], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-VJ2RTS1Z 139], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-A2N2V3X0 140], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-5OAEWKZY 141], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-9W88XPHP 142], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-DMCWQ0LI 143], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-QHVOEMYN 144], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-PO72V84Q 145], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-PBGUG7IB 146], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-JWAFOXEY 147], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-K4FJXBQD 148], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-9ME8XPWR 149], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-J4C2FJG5 150], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-TGZJGQUF 151], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-DF6Y4F34 152], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-81S94W52 153], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-HBMZDDD1 154], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-QMFPMTL0 155], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-D6B6QOYU 156], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-2PAWQ248 157], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-USYN7LES 158], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-OTPMKOIV 159], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-7F5TTC45 160], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-1JMB2MK0 161], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-JYWE3WUU 162], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-XSIEO20J 163], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-LBG4PG6X 164], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-SLH3568K 165], 166 (manjka), [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-90R66GIE 167], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-438OFQYA 168], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-CE2EN769 169], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-PXUZXSWY 170], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-YQSJXFR0 171], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-6JGFEPDW 172], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-S0MEMCDZ 173], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-XQQ2FNHS 174], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-IQQ7W3VS 175], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-XM2QCGD8 176], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-V9IS5OLH 177], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-QU4365NF 178], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-AUBIUUW4 179], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-9NWNWFGS 180], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-O2E04ZKB 181], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-SACU5321 182], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-9ONX6ECW 183], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-K0AE7LQ6 184], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-C17NSXOY 185], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-KC0D0EWX 186], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-8CT99LG8 187], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-PR4BAVQ3 188], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-E931B9WH 189], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-VVQHS7CF 190], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-B97T0QGX 191], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-5DOB90WT 192], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-GOBSA8A3 195], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-YLRO3Q60 194], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-G7E5KNNY 196], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-G7E5KNNY 197], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-5EC427JO 198], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-MTN72ITI 199], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-6KH0PCFF 200], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-OZS3QMPA 201], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-5E35QXZ4 202], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-B6XCFFFP 203], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-M0PM8UF2 204], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-XBC291TC 205], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-IBC8PH7C 206], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-0QMBQSH6 207], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-CJELJ7HJ 208], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-6NW2RHXE 209], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-US3KDTHD 210], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-C7ENE4R8 211], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-AUUO7CZH 212], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-QRZYGGN8 213], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-Z1TOPWV7 214], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-GNF46TB5 215], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-MXF4MJET 216], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-PMQ2N4CB 217], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-WFEY4DY7 218], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-EUP14O81 219], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-TVF6Y6Q5 220], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-269W7NY3 221], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-QP7L714I 222], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-63PYGL80 223], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-2R2RC9NQ 224], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-B2WHLQVP 225], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-LDIYMX9Z 226], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-3ST1M8JT 227], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-UBLGFDVJ 228], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-54DR8RVW 229], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-1GZCQFN6 230], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-X1MOQWP4 231], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-9X5GFI19 232], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-UEHOUEW0 233], [http://www.dlib.si/?URN«RN=URN:NBN:SI:DOC-LX94NJ7Q 234]
}}
 
»Kaj pa ima to opraviti z mojo boleznijo?«
 
»Ne zamerite milostivi gospod. Vi imate tisto bolezen še vedno, ki smo jo imeli vsi križarji v puščavi, ko smo videli jezero in hiteli za njim, dasi je bilo to jezero samo prikazen. V sveti deželi sem spoznal mnogo vitezov, ki so bili tako bolni. Človekčlovek si na primer jako lahko domišlja, da ima v svoji domovini prijazen gradič s hladnimi kletmi, polnimi plemenitega vina, in z obširnimi shrambami, polnimi tečnih jedil. V duhu mu je to vedno pred očmi, vedno govori o tem in bi lahko celo naštel, iz koliko kamnov je sezidan ta njegov grad. Seveda se najdejo potem bedaki, ki stopijo v službo takega gospoda, ki se peljejo ž njimi čez morje in jahajo ž njimi cele noči po slabih cestah, kjer si morajo potniki še pri belem dnevu polomiti vratove. Ko se potem zdani, je pa z gradičem ravno tako, kakor je bilo z jezerom v puščavi. O, taka bolezen je huda stvar in sila nevarna.«
 
»Veš, Luka, ko bi ti resno govoril, bi zaslužil, da te pri priči raztolčem in premikastim tako, da bi nikdar več ne mogel hoditi po svojih nogah. Danes si v veliki meri zlorabljal mojo potrpežljivost. A odpuščam ti! Danes ti je vsaka norčavost dovoljena. Ti si pač siromak in nimaš, kakor jaz, tihega osrečujočega veselja v svoji duši. Ti pač ne veš in ne pojmiš, kako radost in srečo provzroča zavest, da vidi človek po dolgih desetih letih, po hudih bojih in silnih nevarnostih svojo domovino, svoj ljubi domači kraj, svojega očeta in svojo sestro.«
Toda mengiški graščak se ni dal spraviti iz ravnotežja in se ni zmenil za osorni in izzivajoči značaj Nikolajevih besed.
 
»NiČNič ne rečem, prav dobro bi bilo, ko bi ne bilo teh preklicanih krivovercev. Ne morem Vam povedati, kake skrbi in težave mi delajo.«
 
»No, drugače se Vam vendar dobro godi, vitez Pele, ali mar ne?« je zopet vprašal Nikolaj.
 
»O, nič ne rečem, prav dobro, Vaša milost. Ko bi ne bilo krivovercev, bi živel kakor mlad pes v peharjapeharju, Čeče ga bolhe ne grizejo.«
 
Vitez Pele se je sam tako zadovoljno režal svojim besedam, da se je celo Čemerničemerni oglejski prelat Orsano začel smejati.
 
»Vzlic krivovercem izgledate prav dobro,« je zopet srdito rekel Nikolaj.
»Nič ne rečem, izgledam res dobro. Trebuh me na sodni dan ne bo tožil, da sem preslabo zanj skrbel.«
 
Med tem so služabniki prinesli velike čaše polne vina in jih ponudili Nikolaju, patrijarhevemu legatalegatu in dragimdrugim plemičem.
 
t,»Vino je dobro,« je menil legat in je zadovoljno tlesknil z jezikom.
 
»Nič ne rečem, prav dobro je, Vaša milost,« sejese je oglasil Pele. »Taka kapljica je to, da človeka kar tri dni glava boli, če se količkaj napije.«
 
Nikolajeva vojska se je na to utaborila v vasi, prelat in plemiči pa so šli s Peletom v grad, kjer je bila zanje pripravljena bogata pojedina. Jedli so prašičjo glavo s kostanjem, gosje prsi in mastne jegulje ter vse to zalivali tako pridno, da so kmalu vsi žareli in da jih je prevzela dobrohotna lenoba prenasičenih zveri.
Tudi med obedom ni vitez Pele pozabil kratkočasiti svoje goste kar je najbolje mogel in je s svojo klepetavo zgovornostjo pripravil celo temnogledega in jeznega Nikolaja do smeha.
 
Gostija je trajala mnogo ur. Patrijarhov legat je bil vesel, da je brez boja prišel v Mengeš in da mu bo domači graščak sam pomagal, zatreti krivokrivoverske verske spok omikespokornike. Ko legat ni več mogel ne piti ne jesti, ko mu je bila od zaužitega vina glava že težka, si je zaželel razvedrila in kratkočasja in je odredil, da so začne sodba kri* voveroevkrivovercev.
 
»Naj priženepriženo vojtčakivojščaki vse »rebivalceprebivalce pred grad,"« je rekel tolsti prelat Nikolaju Kolovškemu. »Med tem da vitez Pele pripraviti kar treba, da se sodba izvrši.«
 
»Vse je pripravljeno, Vaša milost,« je hitel zatrjevati Pele. r,»Dal sem od hrastovega lesa stesati izvrstna vešala. Prostora je na njih za trideset oseb; če se malo stisnejo, jih spravimo še več gori. Tudi nove vrvi sem pripravil. Pa veste, vešala sem dal postaviti na koncu vrta. Kadar bomo sedeli pri večerji, bomo videli, kako bo veter gugal obešene krivoverce.«
 
»Vaša vnema za sveto vero je vredna tople pohvale,« je rekel prelat in opiraje se na Peleta počasi dvignil svoje obširno telo s sedeža.
 
»A danes bo s sodbo malo težko. Vaše vino je močno, toda upam, da me bo pri izpraševanjaizpraševanju razsvetljeval sv. Duh in da mi ne uide noben krivo vereckrivoverec
 
»Kaj bi se trudili z izpraševanjem,« je menil Pele, »saj Vam jaz lahko označim vsakega krivoverca. Jaz jih poznam vse, od prvega do zadnjega. Natančno vem, kdo se je že izneveril in kdo le omahuje. Ob, Vaša milost, jas imam za krivoverce tak nas, kakor levskilovski pes za divjafrnodivjačino
 
»Tudi to se Vam bo zapisalo v dobro,« je zadovoljno stokal prelat in šel težkih korakov, opiraje se na Peleta, po stopnicah doli pred grad.
 
VojšČakiVojščaki so bili prignali pred grad vse ljudstvo, kar ga je bilo doma. Mnogo ljudi je pobegnilo, čim so bili od daleč zagledali vojsko Nikolaja Kolovškega; zlasti so bili izginili malone vsi spokorniki in so ostali doma skoro samo ljudje, ki so imeli mirno vest in bili prepričani, da je krivična sodba nemogoča.
 
Ljudstvo, zbrano pred gradom, je ponižno padlo na kolena, čim sta se prikazala legat oglejskega patrijarha in ob njegovi strani korakajoči Nikolaj Kolovški, pred katerim je trepetalo vse prebivalstvo daleč naokoli. Zlasti se je ljudstvo s plašnimi pogledi oziralo na rdeče oblečenega človeka, ki je, držeč svetlo sekiro na rami, stopal za Nikolajem in za legatom in se postavil za njiju sedeža.
 
Pele se je ozrl po množici. Zapazil je takoj, da so spokorniki pravočasno utekli, zapazil pa tudi, dajeda ostaleje ostalo mnogo ljudi doma, ki so bili sicer vdani, pokorni cerkvi, a so se dostikrat prepirali in pravdali s svojim gospodarjem zaradi tlake in desetine, aHali zaradi svejihsvojih žena in svojih hčera.
 
»Najbrž so tudi pri Vas krivoverci pravočasno odnesli pete, kakor po drugih krajih,« je osornoporogljivo menil Nikolaj Kolovški, videč, kako je Pele neodločno ogledoval zbrano ljudstvo.
 
»Nič ne rečem, Vaša milost, prav mnogo jih je uteklo,« je odgovoril Pele. »Ali nekaj jih je vendar ostalo. Vešala ne ostanejo prazna.«
 
Pele se je bil med tem odločil. »Čemu bi spravljal spokornike na vešala, ki meni nič neČejonečejo,« je rekel sam pri sebi; bolje, da obesijo tiste, ki so moji sovražniki. Njegova vest mu zaradi tega sklepa ni ničesar očitala. Smehljaje se je obrnil k prelatu, ki je leno ležal na svojem mehkem sedežu in dejal:
 
»Če dovolite, milostivi prelat, ukazemukažem privesti grešne ljudi iz te vasi, ki se ustavljajo božjim in cerkvenim postavam pred Vas.«
 
»Dobro, dobro, vitez Pele,« je ječal prelat Orsano. Sveži zrak je pripomogel, da se je prelatova pijanost do cela razvila. Niti prav ganiti se ni več mogel sam in topo je gledal predse ter se ni čisto nič zavedal, da mu bo izreči sodbo nad kdove kolikimi ljudmi.
 
Pele je vojščakom označil osemIndvajestosemIndvajset oseb, da so jih pripeljali pred prelata in Nlikolaja. Nič posebnega sluteč so ti ljudje pokleknili in čakali, kaj da bo.
 
»Izrecite zdaj sodbo, milostivi gospod,« je nagovarjal Pele prelata. .»Kaj bi se s temi ničvrednimi ljudmi dolgo ukvarjali. Kar na kratko opravimo.«
 
»Da, na kratko, k rkar na kratko,« je jecljal pijani prelat. »Pomagajte. mi da vstanem.«
 
Pele in sluge so podprli prelata, da se je vzdignil z blazin. Razprostrl je roke in s hripavim glasom rekel.:
 
»Bodite prokleti krivoverci; proklet bodi vaš kruh in vaša voda, proklete vasevaše žene in vaši otroci, prokleta vaša polja in vaše črede. A_nathemaAnathema! Nikolaj Kolovški, izpolni svojo dolžnost.«
 
Počasi je izgovoril pij stripijani prelat te besede. Jezik se mu je, / enomervenomer zapletal. Komaj je Uilbil k' <alkončal, že je padel kakor snop nazaj na svoj sedež. Namesto njega pa je zdaj stopil v akcijo Nikolaj Kolovški, potegnil je svoj meč in z gromovitim glasom ukazal:
 
»Vojščaki − krivoverci so obsojenaobsojeni na smrt na vešalih. Izvršite sodbo, kar imajo krivoverci nepremičnega imetja, bodi vaša last.«
padel kakor snop nazaj na svoj sedež. Namesto njega pa je zdaj stopil v akcijo Nikolaj Kolovški, potegnil je svoj meč in z gromovitim glasom ukazal:
 
Za trenotek je zavladala smrtna tihota. Ljudje se v prvem hipu niti jasno zavedali niso, kaj vse tcto pomeni. Potem pa so zagnali bolesten in obupen krik in vik. Začeli so jokati, se metati na tla in prositi milost. Eni so se rotili, gada so nedolžni, drugj so klicali bo£6božjo pomoč, naj jih reši. Žene so se oklepale svojih mož, otroci svojih staršev, možje so stiskali pesti ali si ruvali lase. Vse vpitje in tulenje se je zlilo v en sam strašen krik, ki pa ni našel odmeva nikjer, ni pri ljudeh ne pri stvarniku.
»Vojščaki − krivoverci so obsojena na smrt na vešalih. Izvršite sodbo, kar imajo krivoverci nepremičnega imetja, bodi vaša last.«
 
Nikolajevi vojščaki so se zapodili med ljudstvo in jejo z meči kar hipoma razgnali, doČimdočim so že v naprej določeni njihovi tovariši planili nad obsojence in jih zvezali ter potem odgnali na vrt, na čigar spodnjem koncu so bila pripravljena vešala. Vse to se je vsled izvežbanosti vojaštva čudovito hitro izvršilo, tako da je bil v nekaj trenotkih izpraznjen prostor pred gradom. Samo iz daljave se je še čulo obupno vpitje a ko se je vitez Pele ozrl na patrijarhovega zastopnika preleta Orsana, je videl, da je ta v svoji pijanosti mirno zaspal...
Za trenotek je zavladala smrtna tihota. Ljudje se v prvem hipu niti jasno zavedali niso, kaj vse tc pomeni. Potem pa so zagnali bolesten in obupen krik in vik. Začeli so jokati, se metati na tla in prositi milost. Eni so se rotili, ga so nedolžni, drugj so klicali bo£6 pomoč, naj jih reši. Žene so se oklepale svojih mož, otroci svojih staršev, možje so stiskali pesti ali si ruvali lase. Vse vpitje in tulenje se je zlilo v en sam strašen krik, ki pa ni našel odmeva nikjer, ni pri ljudeh ne pri stvarniku.
 
V tem, ko je krvnik na koncu grajskega vrta izvrševal svoj grozni posel in so Nikolajevi vojaki plenili po vasi ter ropali, kolikor se je dalo, se je v veliki grajščinski dvorani nadaljevala pojedina in vitez Pele seje trudil na vso moč, da bi svoje goste kar najbolje zabaval. Bilje vesel, da se je iznebil najmanj pokornih svojih kmetov in žrtvuježrtvujé te rešil sebi vsaj svoje bogastvo, če ne tudi svoje življenje. Ponosen je bil na svojo prekanjen ostprekanjenost in se dobrohotno norčeval iz Nikolaja Kolovškega, Čigarčigar srditi pogledi so mu pričali, da se čuti prevaranega in da ga muči jeza, ker bi se rad maščeval, a se ne more.
Nikolajevi vojščaki so se zapodili med ljudstvo in je z meči kar hipoma razgnali, doČim so že v naprej določeni njihovi tovariši planili nad obsojence in jih zvezali ter potem odgnali na vrt, na čigar spodnjem koncu so bila pripravljena vešala. Vse to se je vsled izvežbanosti vojaštva čudovito hitro izvršilo, tako da je bil
 
In popivanje se je nadaljevalo. Sluge so nosili vedno nove vrče vina na mizo, ki so jih gostje tako rekoč sproti praznili in pri tem vpili in peli in razgrajali in se smejali kakor na veseli svatbi. Samo Nikolaj Kolovški se je jezno držal in je komaj ustne zmočil v plemenito kapljo, s katero so se drogidrugi vprav Živinskoživinsko zalivali.
v nekaj trenotkih izpraznjen prostor pred gradom. Samo iz daljave se je � e čulo obupno vpitje a ko se je vitez Pele ozrl na patrijarhovega zastopnika preleta Arsana, je videl, da je ta v svoji pijanosti mirno zaspal...
 
Ko je pijanost zbrane družbe že dosegla svoj vrhunec in se je mengi� kimengiški grajščak Pele že komaj še vzdrževal na nogah, tedaj se je nenadoma dvignil Nikolaj Kolovški in poklical Peleta pred sebe.
V tem, ko je krvnik na koncu grajskega vrta izvrševal svoj grozni posel in so Nikolajevi vojaki plenili po vasi ter ropali, kolikor se je dalo, se je v veliki grajščinski dvorani nadaljevala pojedina in vitez Pele seje trudil na vso moč, da bi svoje goste kar najbolje zabaval. Bilje vesel, da se je iznebil najmanj pokornih svojih kmetov in žrtvuje te rešil sebi vsaj svoje bogastvo, če ne tudi svoje življenje. Ponosen je bil na svojo prekanjen ost in se dobrohotno norčeval iz Nikolaja Kolovškega, Čigar srditi pogledi so mu pričali, da se čuti prevaranega in da ga muči jeza, ker bi se rad maščeval, a se ne more.
 
»Častivredni vitez − dovolite mi nekaj vprašanj,« je porogljivo rekel Nikolaj. »Pokazali ste danes, da imate res izvrsten nos za krivoverce. Lepo število krivovercev je prišlo danes po vaši zaslugi na vešala, ne da bi bil jaz moral preliti le eno samo kapljico nedolžne krvi. Toda − zdaj bi vas prosil, da mi pojasnite neke tajnosti.«
In popivanje se je nadaljevalo. Sluge so nosili vedno nove vrče vina na mizo, ki so jih gostje tako rekoč sproti praznili in pri tem vpili in peli in razgrajali in se smejali kakor na veseli svatbi. Samo Nikolaj Kolovški se je jezno držal in je komaj ustne zmočil v plemenito kapljo, s katero so se drogi vprav Živinsko zalivali.
 
Ko je pijanost zbrane družbe že dosegla svoj vrhunec in se je mengi� ki grajščak Pele že komaj še vzdrževal na nogah, tedaj se je nenadoma dvignil Nikolaj Kolovški in poklical Peleta pred sebe.
 
»Častivredni vitez − dovolite mi nekaj vprašanj« je porogljivo rekel Nikolaj. »Pokazali ste danes, da imate res izvrsten nos za krivoverce. Lepo število krivovercev je prišlo danes po vaši zaslugi na vešala, ne da bi bil jaz moral preliti le eno samo kapljico nedolžne krvi. Toda − zdaj bi vas prosil, da mi pojasnite neke tajnosti.«
 
»Kaj − tajnosti? Ali hočete mar vedeti, s čim si moja žena barva lase? Ne, danes vam ne bom razkrival tajnosti svoje žene.«
 
»Ne šalim se, vitez Pele,« je odurno odgovoril Nikolaj. »Sicer imate tako prijetno življenje, da se ne Čudimčudim vaši porednosti ...«
 
»Kaj imam? Prijetno življenje? Jaz? Slišite, Nikolaj Kolovški, to je pa že preveč. Jaz trpim leto in dan kakor duša v vicah. Preganja me moja žena in me trpinči; kmetje me jeze; posvetna in cerkvena gospoda mi dela vedne sitnosti in povrh še slabo prebavljam. In to imenujete vi priprijetno življenje! Dobro prebavljanje je vendar prvi pogoj sreče in jaz še tega nisem deležen. Ah zakaj ni človek ustvarjen kakor štorklja, ki lahko sama sebe klistira.«
 
Pele v svoji pijanosti] ni zapazil, daje med njegovim govorom vstopilo v sobo deset vojščakov z golimi meči v rokah. r>eleŠele ko je končal, je zagledal vojšČakevojščake in prizor, ki se mu je nudil, ga je hipoma streznil.
jetno življenje! Dobro prebavljanje je vendar prvi pogoj sreče in jaz se tega nisem deležen. Ah zakaj ni Človek ustvarjen kakor štorklja, ki lahko sama sebe klistira.«
 
Pele v svoji pijanosti] ni zapazil, daje med njegovim govorom vstopilo v sobo deset vojščakov z golimi meči v rokah. r>ele ko je končal, je zagledal vojšČake in prizor, ki se mu je nudil, ga je hipoma streznil.
 
»Kaj pa to pomeni, mogočni gospod Nikolaj Kolovški?« je vprašal prijazno in pohlevno. »Izvolite li uprizoriti malo šalo?«
»Ne, marveč le malo preiskavo. Prosim vas, vitez Pele in vas, milostivi gospod prelat, pojdita z menoj.«
 
»Kaj se je pa zgodilo? Ali je kdo umrl? Ali ste iztaknili kakega novega krivo ver cakrivoverca
 
»To se izkaže na licu mesta. Prosim gospod milostivi prelat − kliče vas sveta dolžnost.«
Prelatu, Nikolaju in Peletu so sledili vojaki. Nikolaj je vso družbo peljal na vrt, kjer je stal majhen paviljon. Ko so se odprla vrata, je vse ostrmelo. Sredi paviljona je stal bronast kip boginje Venere, velik, krasen kip, ki je v svitu zahajajočega solnca izgledal bajno.
 
j, »Glej te, milostivi prelat, kak sodomski in gomorski tempelj sijesi je postavil in priredil vitez Pele. Javno se dela pravovernega kristijana, tu pa moli in daruje krivo verskikrivoverski boginji.«
 
Tako je kričal Nikolaj Kolov� kiKolovški in s krvavimi pogledi motril trepetajočega Peleta.
 
j, »Oh, prosim, nikar ne sodite prenaglo. Jaz sem si pripravil ta prostorček samo za zabavo. Veste, gospoda, moja žena je sitna in ljubosumna**.«
 
»MolČiMolči, krivoverec, in izpovej, kje si dobil ta nesramni kip.«
 
»Hlapci so ga našli pri prekopavanju vrta.«
 
»Antikrist je prišel zopet na zemljo in izkopava stare malike,a« je z jokajocimjokajočim glasom tarnal prelat Orsano. »Kdor izkopava stare malike, žali nebo in kdor jim postavlja tempelj etempelje, je malikovalečmalikovalec in krivoverec in zasluži najstrašnejšo smrt.«
 
Pele je ves bled padel na kolena pred prelatom in s povzdignenim glasom prosil:
»Krivoverec si, ki zaničuje cerkvene zapovedi. Zakaj nisi kipa pustil v zemlji? Zakaj ga nisi razbil? Zakaj ga nisi daroval cerkvi, da bi bila iz njega napravila zvon? Zato, ker si krivoverec. Sezidal si maliku poseben tempelj in v tem templju si molil boginjo prešestnosti. Bodi proklet, trikrat proklet.«
 
Prelat se je tako razburil, da je v sledvsled tega in vsled zaužitega vina začel naenkrat omahovati in je brez zavesti padel Nikolaju na roke. Nikolaj je porabil to priliko in je svosvojemu pobočniku dal znamenje, naj prime Peleta. Vojaki so planili na mengiškega grajščaka in ga vlekli iz paviljona, dasi je kričal na vse grlo in se branil z vsemi močmi. Ko se je prelat zopet zavedel, je vprašal: »Kje je ta grdi krivoverec, ta Pele?«
 
jemu pobočniku dal znamenje, naj prime Peleta. Vojaki so planili na mengiškega grajščaka in ga vlekli iz paviljona, dasi je kričal na vse grlo in se branil z vsemi močmi. Ko se je prelat zopet zavedel, je vprašal: »Kje je ta grdi krivoverec, ta Pele?«
 
»Vaša milost − na vešalih, pri drugih krivovercih,« je mesto Nikolaja odgovoril njegov pobočnik, ki se je v tem trenotku prikazal na vratih. »UmriUmrl je kot pravi strahopetec. Ponujal nam je vse svoje imetje in še svojo ženo, če ga pustimo pri življenju.«
 
Mož z iztaknjenim očesom je globoko vzdihnil in potem rekel:
 
»Nikolaj KolovSkiKolovški je pograbil vse Peletovo imetje, ženo pa je poslal v samostan.«
 
Luka je molče poslušal in samo sem in tja pokimal z glavo. Ko je mož z iztaknjenim očesom končal, mu je podal roko in šepetaje rekel: »To vam poplačam bogato.« Potem ni ves dan izpregovoril niti besedice. � eleŠele zvečer, ko je z družbo srečno prispel v Kamnik in ležal v hlevu na slami, je mrmral: .
 
»No, Nikolaj Kolovški, iz lepa ali iz grda, odšteti boš moral, kar si vzel mengeškemu grajščaku; odšteti boš to moral meni, ker sem Peletov edini pravi dedič, njegov − brat.
 
==III.==
 
Kamnik je bil v 13. stoletju imenitno in bogato mesto z živahno trgovino. Mestjani so bihbili ponosni ljudje in se niso nikdar razumeli s plemenitaši, ki so živeli na svojih gradovih v okolici, pač pa imeli zdaj s tem, zdaj z onim krvave praske in hude boje. Najdlje so se še razumeli s križkimkriškim grajščakom, ki je spadal med najmanjše plemenitaše in je za dobro plačilo prav rad podpiral kamniške mestjane pri njih različnih bojih. To prijateljstvo je trajalo več stoletij in je bilo tako tesno in presrčno, da so kriški grajščaki imeli skupno s kamniškimi mestjani − vešala in krvnika ter so na smrt obsojene hudodelce pošiljali v Kamnik, da so jih tam slovesno obešali. Ko so se pozneje kamniški mestjani sprli s kriškim grajščakom, se jim je maščeval na ta način, da si je napravil doma lastna vešala in obsojence doma obešal in jih ni hotel več pošiljati v Kamnik. Mestjani kamniški so sicer z največjo odločnostjo branili svoj privilegij, a dosegli niso ničesar. Oblastveno je bilo razsojeno, da smejo kriški gospodarji svoje ljudi doma obešati in obglavljati. Kamničanom pa se je prepovedalo, rabiti za svoje obsojence prej skupna vešala.
 
Luka je že na vse zgodaj zapustil svoje ležišče v hlevu in šel ogledat mesto, ki je takrat imelo štiri velika vrata in bilo obzidano in utrjeno tako dobro, da so kamniški mestjani pač lahko mirno in brez skrbi spali. Luka se je Čudilčudil, kako lepe so hiše in koliko rezanega kamna se je porabilo pri teh stavbah, dočim se mu je zdelo, da je cerkev precej skromna.
obešal in jih ni hotel več pošiljati v Kamnik. Mestjani kamniški so sicer z največjo odločnostjo branili svoj privilegij, a dosegli niso ničesar. Oblastveno je bilo razsojeno, da smejo kriški gospodarji svoje ljudi doma obešati in obglavljati. KamniČanom pa se je prepovedalo, rabiti za svoje obsojence prej skupna vešala.
 
Luka je že na vse zgodaj zapustil svoje ležišče v hlevu in šel ogledat mesto, ki je takrat imelo štiri velika vrata in bilo obzidano in utrjeno tako dobro, da so kamniški mestjani pač lahko mirno in brez skrbi spali. Luka se je Čudil, kako lepe so hiše in koliko rezanega kamna se je porabilo pri teh stavbah, dočim se mu je zdelo, da je cerkev precej skromna.
 
Ogleduje velika vrata, ob katerih je stal močan visok stolp, je naenkrat zaslišal za seboj znan glas, ki je klical:
Junak in poštenjak Luka je hitro odstopil nekaj korakov od vrat, prav kakor bi se moral bati, da bi znal njegov prihod vzbuditi posebno zanimanje kamniškega krvnika. Obenem pa se je jezno obrnil h Krvosrdu in zarezal nanj:
 
»Sli� iteSlišite, gospod, takih burk pa nikar ne uganjajte z menoj, Čeče nečete kar naenkrat postati rajnik in še pred obedom ležati na mrtvaškem odru.«
 
Krvosrd se ni mislil prepirati z Lukom, zato mu je prijazno rekel:
»Ne zameri, Luka, saj sem se le šalil. Komur Krištof Zlatopoljec tako zaupa, kakor tebi, ta mora res biti poštenjak in junak.«
 
nSaj»Saj sem tudi,« je � eše zamrmral LokaLuka, ki je bil že pomirjen, potem pa hitro dostavil: »Povejte, gospod, kje bi se pa dobil pošten in izdaten zajtrk. Tako sem ga potreben, kakor grešnik božjega usmiljenja.«
 
»Pojdi z menoj, Luka,« je dejal Krvosrd. »Pri meni dobiš izvrsten zajtrk in dobro kapljico vina in pri tej priliki še se nekaj pametnega pomeniva.«
 
»Oh, gospod, kaj se hočete z menoj pametnega pomeniti,« je vzdihnil Luka, »saj vendar vidite, da nisem za to. Ko bi se mi pamet ne kisala, bi ne bil z Zlatopoljcem prišel na Kranjsko "
 
Krvosrd je peljal Luka v gostilno, kjer je vsa družba prenočila. Preskrbel mu je res izvrsten in izdaten zajtrk in velik vrČvrč vina in Luka se je tako napojil in najedel, da je po končanem zajtrku poklical natakarico in previdno tipaje, če je bujnost njenega telesa pristna, vzdihoval:
 
»Na, punica, tu imaš svetinjico, ki je bila na božjem grobu v Jeruzalemu blagoslovljena; moli zame, da bi bil še kdaj lačen.«
Krvosrd je peljal Luka v svojo sobo. Zaprl je previdno vrata in potem s tihim glasom rekel:
 
»Zdaj, Luka., odgovori mi resno in po pravici, kar te bom vprašal. Krištofa Zlatopoljca poznaš že več let, znano ti je torej tudi njegovo mišljenje in znan ti je njegov značaj. Ko smo prišli snoČisnoči v Kamnik, sem ga vprašal, kaj zdaj misli storiti, kako se hoče maščevati. Rad bi se bil ž njim v tej stvari domenil in ker poznam ljudi in razmere, mu dal kak dober svet, ali Krištof se mi je le zahvalil za vso izkazano mu prijaznost, odgovoril pa ni žz nobeno besedo na moje vprašanje.«
 
Luka se je malo nasmehnil, nekako porogljivo, predno je odgovoril.
 
»Ljubi gospod, ko bi Vi poznali Krištofa Zlatopoljca tako, kakor ga poznam jaz, bi ga sploh ne bili ničesar vprašali. Zlasti sedaj ne, ko se mu je izjalovilo najlepše njegovo upanje. Zarotil se je bil, da ne bo več prelival krvi, da odloži orožje in se naseli v svoji domovini. Dolgo Časačasa se je veselil, kako bo s svojim bogastvom uredil rodbinske razmere, popravil in razširil zlat o p oljskizlatopoljski grad, preskrbel svoji sestri bogato doto, da bo laglje dobila imenitnega moža, olajšal očetu, zadnja leta in se sam v krogu' svojcev veselil lepega življenja. Vse to je razpadlo v nič. Zlatopoljskega gradu ni več, sestre ni več in kar je še ostalo očetu, je huje, kakor da bi bil stari Zlatopoljec mrtev, kajti starec kriči brez jezika s svojimi pogledi stra>nejestrašneje po maščevanju, kakor bi to mogel storiti iz groba. Ne vem in niti ne slutim, kaj misli storiti Krištof Zlatopoljec, vem pa, da bodo njegovi sovražniki storjene zločine morali strahovito poplačati.«
 
»Morda si Krištof vendar še premisli, vsaj za sedaj,« je menil Krvosrd. »Kaj naj stori sam proti mogočnim sovražnikom?u«
 
včeprav»Čeprav je Krištof sam, vendar se tudi za sedaj ne odreče maščevanju. Njegov značaj mu tega ne dopušča. Tudi če bi se Vam in sto drugim ljudem zdelo, da je kaka stvar popolnoma nemogoča, Krištof bi se je vendar lotil, ako bi se njemu zdelo, da jo izvrši. Ko bi si Krištof danes vtepel v glavo, da more človek po zraku leteti, bi on to poskušal toliko Časačasa, da bi se ali ubil ali pa se res naučil leteti po zraku. Tak je in zato je škoda vsake besede, ki bi jo z njim kdo spregovoril glede maščevanja Nikolaju K o lovskemuKolovškemu
 
Krvosrd je malo razmišljeval o tem, kar mu je povedal Luka. Dozdevalo se mu je, da je Luka svojega gospodarja dobro označil in rekel si je, da mora računati s to molčečnostjo Krištofa Zlatopoljca.
»Povej mi še eno, Luka, ali bodeš podpiral svojega gospodarja pri njegovih prizadevanjih maščevati se Nikolaju Kolovškemu in njegovim zaveznikom?«
 
»Gotovo to še ni. Prvič ne vem, če me bo Krištof sploh hotel porabljati pri tej osveti, drugič pa je moje sodelovanje odvisno od sredstev, ki j&jih bo rabil. Če hoče z oklopom in 8s šlemom opremljen, z mečem in s sulico v rokah begati po svetu, po zapuščenih krajih, po strminah in vninahravninah, potem mu ne sledim, marvecmarveč vstopim v kak samostan, če pa spozna, da se s prijaznim usmevom, 1z ljubeznivostmi in uslugami najlag'jenajlaglje ugonobi sovražnika, potem pa *hkolahko računa name in na mojo zvesto fadporopodporo
 
Krvosrd je premeril Luka s preživimprezirljivim pogledom od nog do glave.
 
»Kaj ne, Luka, tebe ima Krištof Zlatopoljec kot svojega domačega ali dvornega norca v službi?« je porogljivo vprašal in se široko usedel na klop pri vratih. »Kot norec si res zabaven. Luka, le škoda, da se nisem prej domislil tvojega poklica in da sem toliko dragega časa s teboj potratil.«
Luka je pri teh besedah malo prebledel in je s tresočo roko segel za pas, kjer je imel bodalo, ali v hipu je že udaril v vesel in glasen smeh, kakor da je Krvosrd napravil izvrstno šalo. Odgovarjal je kolikor mogoče mirno in le sarkastični način govorjenja je izdajal njegovo notranjo razburjenost.
 
»Da, gospod, res je. Krištofa Zlatopoljca hišni ali dvorni norec sem. Ali toliko zdravega razuma imam še, da lahko temu in onemu kako pametno povem. Le poslušajte me malo in videli bodete, kaj je vse zapazil moj razum. Morda še vi tega niste zapazili, dasi ste gosposkega stanu. Meni se zdi na primer jako pravično, da mora podložnik svojemu graščaku plačati pristojbino, če se hoče oženiti, če torej hoče biti človek in ustvariti otroke, pravično je tudi, da mora plačati podložnik prispevke, če se njegov graščak oženi. Pomislite vendar. Podložnik plačuje, da se rodi graščaku nov suženj in plačuje, da se rodi njegovim otrokom nov graščak. Ali ta krščanska pravičnost ni vredna občudovanja? Takisto se mi zdi, da je občudovanja vredna tista krščanska postava, ki pravi, da smeš Žida ubiti, Čeče plačaš dvanajst srebrnih grošev. Ako ubiješ Žida, ki ima v žepu štiriindvajset srebrnih grošev, napraviš še lepo kupčijo. Občudovanja vredno se mi tudi zdi, da dobi zdravnik plačilo, naj ozdravi bolnika ali naj ga spravi pod zemljo; občudovanja vredno, da pride kmet na vešala, Čeče ukrade duhovniku le eno hruško, duhovnik pa dobi samo ukor, če ukrade kmetu vse, kar ima. Posebno pa občudujem, da se zde te uredbe in določbe pametne in pravične ne samo tistim, katerim so na korist, nego tudi tistim, katerim so na škodo. O, gospod Krvosrd, [dasi sem čisto navaden dvorni norec, poznam vendar prav dobro toli slavljeno človeško modrost. Nič se ne čudite, da nisem glasnik modrosti, sojsaj sem vendar noreonorec po poklicu in plačan, da govorim in uganjam norčavosti. Ker pa uganjam svoje norčavosti Žeže dolfiTOdolgo le na knriafkorist drugim, poskusiti hočem, da zdaj enkrat sam sebi koristim z norostjo. Poglejte me, čislani gospod. Štirideset let sem star. Kakor vidite, sem krepak in zdrav mož. S sulico in z mečem znam dobro ravnati. Lahko bi nadel šlem, zlezel v oklop in šel v boj; lahko bi si zaslužil plemstvo in dobil graščino − posebno zdaj, ko cvete roparstvo po vsem kristjanskem svetu in so vsi plemenitaši postali roparji; lahko bi se oženil, imel otroke, za katere bi me zavidali vsi sosedje, in užival sladkosti življenja, dokler bi na kakem krasnem turnirju ne storil častne smrti. No, vidite, vzlic temu sem namenjen vstopiti v kak samostan. Tam bom dobro živel na stroške drugih ljudi in ne bom imel nobenih izdatkov iz svojega; namesto da bi imel svojo ženo, ki bi morda bila sitna in bi mi grenila življenje, bom ljubil meščanske in kmetske žene drugih mož in če dobi katera otroka, bodo drugi zanje skrbeli. Tako bom hvaležno časteč stvarnika mirno in udobno užival, dokler ne bom vsled pokvarjenega želodca umrl.
»Da, gospod, res je. Krištofa Zlatopoljca hišni ali dvorni norec sem. Ali toliko zdravega razuma imam še, da lahko temu in onemu kako pametno povem. Le poslušajte me malo in videli bodete, kaj je vse zapazil moj razum. Morda še vi tega niste zapazili, dasi ste gosposkega stanu. Meni se zdi na primer jako pravično, da mora podložnik svojemu raščaku plačati pristojbino, če se hoče oženiti, Če torej hoče biti človek in ustvariti otroke, pravično je tudi, da mora plačati podložnik prispevke,
 
»Zakaj pa tega že nisi davno stori)storil, ti modri in pošteni Luka,« je ********************************** (št. 147)***************
če se njegov graščak oženi. Pomislite vendar. Podložnik plačuje, da se rodi graščaku nov suženj in plačuje, da se rodi njegovim otrokom nov graščak. Ali ta krščanska pravičnost ni vredna občudovanja? Takisto se mi zdi, da je občudovanja vredna tista krščanska postava, ki pravi, da smeš Žida ubiti, Če plačaš dvanajst srebrnih grošev. Ako ubiješ Žida, ki ima v žepu štiriindvajset srebrnih grošev, napraviš še lepo kupčijo. Občudovanja vredno se mi tudi zdi, da dobi zdravnik plačilo, naj ozdravi bolnika ali naj ga spravi pod zemljo; občudovanja vredno, da pride kmet na vešala, Če ukrade duhovniku le eno hruško, duhovnik pa dobi samo ukor, če ukrade kmetu vse, kar ima. Posebno pa občudujem, da se zde te uredbe in določbe pametne in pravične ne samo tistim, katerim so na korist, nego tudi tistim, katerim so na škodo. O, gospod Krvosrd, [dasi sem čisto navaden dvorni norec, poznam vendar prav dobro toli slavljeno človeško modrost. Nič se ne čudite, da nisem glasnik modrosti, soj sem vendar noreo po poklicu in plačan, da govorim in uganjam norčavosti. Ker pa uganjam svoje norčavosti Že dolfiTO le na knriaf.
 
»Samo zato ne, ker hrabra in modra gospoda ni pustila nobenega mirnega kotička, kjer bi se mogel skriti ubog norec, ki je svojega poklica do grla sit in ves svet si je v laseh. Nemški cesar se vojskuje s Francozi, Francozi se vojskujejo z Angleži, grški cesar se vojskuje s ciprskim kraljem, aragonski kralj se vojskuje z Mavri; vojskuje se papež, vojskujejo se velikaši in vojskujejo se plemiči, vojskujejo se meščani in celo kmetje so se začeli vojskovati. Veliki se vojskujejo med sabo, mali se vojskujejo med sabo, pa včasih se vojskuj ovojskujo tudi mahmali proti velikim in veliki proti malim. Kaj naj stori ubog norec spričo tolikih izbruhov Človeškečloveške modrosti? Ali se je Čuditičuditi, Čeče sem v takih ruzmerah izgubil svojo norčavost in da ne vem, kam bi se del, da bi mogel v miru živeti? Zdaj begam po svetu in imam samo eno prihodnjost, da me nekega dne primejo ljudje, ki se bodo imenovali moje sovražnike, dasi nisem nikomur nič storil, in da mi bodo iztaknili oči ali izrezali jezik. Lepa prihodnjost − kaj? Vsaj moje dobre in močne zobe naj bi mi pustili.«
poskusiti hočem, da zdaj enkrat sam sebi koristim z norostjo. Poglejte me, čislani gospod. � tirideset let sem star. Kakor vidite, sem krepak in zdrav mož. S sulico in z mečem znam dobro ravnati. Lahko bi nadel šlem, zlezel v oklop in šel v boj; lahko bi si zaslužil plemstvo in dobil graščino − posebno zdaj, ko cvete roparstvo po vsem kristjanskem svetu in so vsi plemenitaši postali roparji; lahko bi se oženil, imel otroke, za katere bi me zavidali vsi sosedje, in užival sladkosti življenja, dokler bi na kakem krasnem turnirju ne storil častne smrti. No, vidite, vzlic temu sem namenjen vstopiti v kak samostan. Tam bom dobro živel na stroške drugih ljudi in ne bom imel nobenih izdatkov iz svojega; namesto da bi imel svojo ženo, ki bi morda bila sitna in hi mi grenila življenje, bom ljubil meščanske in kmetske žene drugih mož in Če dobi katera otroka, bodo drugi zanje skrbeli. Tako bom hvaležno Časteč stvarnika mirno in udobno užival, dokler ne bom vsled pokvarjenega želodca umrl.
 
»Nehaj, norec,« je zaničTivozaničljivo rekel Krvosrd in odšel iz sobe.
»Zakaj pa tega že nisi davno stori), ti modri in pošteni Luka,« je
 
Luka je nekaj trenotkov gledal nepremično za njim, potem s6se je malo nasmehnil. Dijaboličen plamfenplamen se je zasvetil v njegovih očeh in hipoma ugasnil, in nato je mirno \� elšel za Krvosrdom v sobo svojega gospodarja viteza Zlatopoljca.
»Samo zato ne, ker hrabra in modra gospoda ni pustila nobenega mirnega kotička, kjer bi se mogel skriti ubog norec, ki je svojega poklica do grla sit in ves svet si je v laseh. Nemški cesar se vojskuje s Francozi, Francozi se vojskujejo z Angleži, grški cesar se vojskuje s ciprskim kraljem, aragonski kralj se vojskuje z Mavri; vojskuje se papež, vojskujejo se velikaši in vojskujejo se plemiči, vojskujejo se meščani in celo kmetje so se začeli vojskovati. Veliki se vojskujejo med sabo, mali se vojskujejo med sabo, pa včasih se vojskuj o tudi mah proti velikim in veliki proti malim. Kaj naj stori ubog norec spričo tolikih izbruhov Človeške modrosti? Ali se je Čuditi, Če sem v takih ruzmerah izgubil svojo norčavost in da ne vem, kam bi se del, da bi mogel v miru živeti? Zdaj begam po svetu in imam samo eno prihodnjost, da me nekega dne primejo ljudje, ki se bodo imenovali moje sovražnike, dasi nisem nikomur nič storil, in da mi bodo iztaknili oči ali izrezali jezik. Lepa prihodnjost − kaj? Vsaj moje dobre in močne zobe naj bi mi pustili.«
 
Krištof Zlatopoljec je bil že na vse zgodaj vstal, a še ni capustilzapustil svoje sobe, dasi je vanjo štjže davno sijalo jutranje solneesolnce. Njego jNjegov oče je ležal na postelji in s svojimi živimi, nemirnimi očmi sledil sinu, laki je hodil po sobi gorindol, lahno, cz enakomernimi koraki, in neprenehoma gledal predse v tla. Minila je ura za uro, a Krištof se ni bil niti za fcrenotektrenotek ustavil. Niti živahno vrvenje pod okruokni ga ni vzbudilo iz njegovih misli. Oče njegov je postal naposled vznemirjen in je začel hreščati, da bi sinovo pozornost obrnil nase, ali Krištof ga niti pogledal ni in je nadaljeval svojo hojo, dokler ga ni ustavil Krvosrd, ki je prišedši od razgovora z Luko vstopil v prostorno sobo.
»Nehaj, norec,« je zaničTivo rekel Krvosrd in odšel iz sobe.
 
»Kje je zdaj Nikolaj Kolovški?« je po kratkem odzdravu vprašal brez ovinkov Krištof. »Ali ste to mogli izvedeti?u«
Luka je nekaj trenotkov gledal nepremično za njim, potem s6 je malo nasmehnil. Dijaboličen plamfen se je zasvetil v njegovih očeh in hipoma ugasnil, in nato je mirno \� el za Krvosrdom v sobo svojega gospodarja viteza Zlatopoljca.
 
»Natančnega nič ne vem, dasi sem že na vse zgodaj poizvedoval pri ljudeh z dežele, ki so prišli v mesto. Najbrže je zdaj v Mengšu, vsaj nekaj članov njegovega sorodstva se mudi tam. Ko je porušil zlatopoljski grad, se je obrnil proti Mengšu. Ker je pri boju za zlatopoljski grad izgubil mnogo moštva in je tudi pobegnilo mnogo njegovih ljudi, namreč vsi tisti, ki so kaj več naropali, ni mogel ko jkoj naprej, nego mora počakati, da sestavi novo četo. Kamnika se ne more lotiti, če nima vsaj petsto mož.«
Krištof Zlatopoljec je bil že na vse zgodaj vstal, a še ni capustil svoje sobe, dasi je vanjo štj davno sijalo jutranje solnee. Njego j oče je ležal na postelji in s svojimi živimi, nemirnimi očmi sledil sinu, la je hodil po sobi gorindol, lahno, c enakomernimi koraki, in neprenehoma gledal predse v tla. Minila je ura za uro, a Krištof se ni bil niti za fcrenotek ustavil. Niti živahno vrvenje pod okru ga ni vzbudilo iz njegovih misli. Oče njegov je postal naposled vznemirjen in je začel hreščati, da bi sinovo pozornost obrnil nase, ali Krištof ga niti pogledal ni in je nadaljeval svojo
 
»Torej v Mengšu je!u« Krištof je to rekel tako, kakor bi sam s seboj govoril. »In v Kamnik ga še ne bo! Prav! Pa mu pojdem nasproti.«
hojo, dokler ga ni ustavil Krvosrd, ki je prišedši od razgovora z Luko vstopil v prostorno sobo.
 
»Kaj hočete zapustiti Kamnik? Čemu? Sedaj vendar Seše ne morete ničesar storiti proti Nikolaju. Ostanite raj Sirajši na varnem in pripravite se za svoje delo.«
»Kje je zdaj Nikolaj Kolovški?« je po kratkem odzdravu vprašal brez ovinkov Krištof. »Ali ste to mogli izvedeti?u
 
Natančnega nič ne vem, dasi sem že na vse zgodaj poizvedoval pri ljudeh z dežele, ki so prišli v mesto. Najbrže je zdaj v Mengšu, vsaj nekaj članov njegovega sorodstva se mudi tam. Ko je porušil zlatopoljski grad, se je obrnil proti Mengšu. Ker je pri boju za zlatopoljski grad izgubil mnogo moštva in je tudi pobegnilo mnogo njegovih ljudi, namreč vsi tisti, ki so kaj več naropali, ni mogel ko j naprej, nego mora počakati, da sestavi novo četo. Kamnika se ne more lotiti, če nima vsaj petsto mož.«
 
»Torej v Mengšu je!u Krištof je to rekel tako, kakor bi sam s seboj govoril. »In v Kamnik ga še ne bo! Prav! Pa mu pojdem nasproti.«
 
»Kaj hočete zapustiti Kamnik? Čemu? Sedaj vendar Se ne morete ničesar storiti proti Nikolaju. Ostanite raj Si na varnem in pripravite se
 
za svoje delo.«
 
Zlatopoljec se je samo nasmehnil in je odkimal z glavo.
 
»Slušajte moj svet, vitez Zlatopoljec,« je silil Krvosrd. »Kamniško zidovje je trdno, kamniški mestjanje so pogumni in dobro oboroženi in ker so bogati, imajo in dobe vedno dovolj ljudi za obrambo. Nikolaju se bo tu slabo godilo, če ne pride z veliko silo nad mesto. Ostanite tu, pridružite se meščanom − in lahko izvršite obljubljeno 03vetoosveto poprej, nego vi sami mislite.«
 
Toda Krištof zopet ni odgovoril in se je zopet samo nasmehnil. Premeril je vnovič sobo z dolgimi koraki in šele po dolgem molku rekel:
»Maski sem napravil jaz,« je rekel Krvosrd. »Bili so časi, ko sem se s takimi stvarmi bavil za zabavo in prirejal maske za vesele maškerade. Zdaj mi služi ta spretnost dobro tudi za resne namene.«
 
Zlatopoljec ni bil ves čas izpregovoril nobene besede, Krvosrd in njegov spremljevalec sta potegnila kapuce svojih priprostih halj Čezčez glave in sta bila zdaj podobna pohabljenim romarjem.
 
Zdaj me bodo respektirali vsi, tudi najhujši sovražniki,« je z zadovoljstvom rekel Krvosrd in zopet zajahal svojega konja. nNaj»Naj so že krivoverci ali kristjani človeka pohabili − eni in drugi ga puste pri miru, Čeče ga še kdaj srečajo, ker ga ne smatrajo veČveč za pravega in popolnega človeka, da, celo ogibljejo se ga. Zdaj vas lahko spremim, kamor hočete, Krištof Zlatopoljec, tudi naravnost v Mengeš, če je treba, sredi med največje moje sovražnike, ki so zdaj tudi vaši sovražniki.«
 
Vsa družba je bila pripravljena za odhod; Zlatopoljec je že spodbodel svojega konja, a Krvosrd gajega je poklical nazaj.
 
»� eŠe nekaj, vitez Zlatopoljec. Boja sedaj ne moremo sprejeti nobenega. Jaz in moj tovariš sva zavarovana − ali kaj bo z vami, če vas zagledajo sovražniki. Vedeti nam je treba, kaj nameravate, sicer se ne bomo znali prav ravnati.«
 
»Najprej mislim iti naravnost v Mengeš/ je prijazno odgovoril Krištof.
 
»Prav,« je menil Krvosrd, »toda povejte tudi, kako mislite tam nastopiti, naj je že Nikolaj Kolovški navzočen ali naj je odsoten. Lahko ogrnete svoj plašč s križem. To bi bilo še najbolje, saj res prihajate iz Svete dežele in kot križarskega junaka nas bodo sprejeli z vsemi častmi.«
 
»Prisegel sem pri zveličanju svoje duše, da krizakriža ne bom več nosil na svojem plašču,« je mirno a odločno izjavil Zlatopoljec in ne čakaj ečakaje dalnjega vprašanja odjezil na cesto.
 
»Ako pridete z nami vred sovražniku pred oči, vas bodo smatrali za premaganega spokornika, ki je utekel smrti ali pa mu je bilo prizanešeno in izpostavljeni bo dete žaljivim poniževanjem. Zato Vam še enkrat svetujem, ogrnite križarski plašč.« Tako je Krištofu prigovarjal Krvosrd, ali odgovor je bil zopet neugoden.
 
je Krištofu prigovarjal Krvosrd, ali odgovor je bil zopet neugoden.
 
»Ne! Rajši se podvržem najhujšemu ponižanju, kakor da bi še kdaj nosil križarski plašč,« je prav prijazno ali odločno rekel Krištof.
 
»Pomislite, Zlatopoljec, kaj Vas Čakačaka,« je svaril Krvosrd. »Časih je celo smrt milejša kakor kako ponižanje.«
 
Zlatopoljec je vse to preslišal in je molče dirjal naprej. Njegova družba mu je hočeš ali nočeš morala slediti.
 
»Ali ni to že Mengeš?« je Čezčez dlje časa z jasnim glasom in veselo brezskrbnostjo vprašal Zlatopoljec.
 
»Da, to je Mengeš in na gradu vihra zastava Nikolaja Kolovškega. Strgana je že ta zastava in kot taka prava priča v deželi vladajočih razmer.«
»Saj je to res zastava kolovškega gospodarja; zdaj jo spoznam. Kako dolgo je že nisem videl! In kako ljube spomine mi obuja ta zastava.« Krištof je govoril milo in tako prijazno, kakor bi bil Nikolaj Kolovški njegov najboljši in najljubši prijatelj.
 
nBog»Bog ve, kaj namerava,« je mrmral Luka, ki je jezdil poleg Krvosrda. »Morda užge vas in grad.«
 
j, »Zakaj misliš to?« je vprašal Krvosrd. »Kaj ne vidiš, kako miren in ravnodušen je tvoj gospodar. Tak človek vendar ne misli na požig.«
 
»Jaz pa Vam prisegam pri Satanovih rogovih in pri Belcebubovem repu, da je moj gospodar moral izmisliti nekaj posebno strahovitega in groznega, ker je tako miren in prijazen. Zapomnite si: gorje človeku, trikrat gorje mu, ako se Krištof Zlatopoljec smehlja, kadar bi vsak drugi človek klel. In verujte mi: doživeli bomo še tako strašnih reči, da se bodo še peklenski rablji groze jokali.«
 
»Prijatelj Luka, ti pač ne moreš nikdar zatajiti, da si pravzaprav hišni norec Krištofa Zlatopoljca, ne pa njegov sluga in sobojevnik,« sejese je posmehoval Krvosrd. nKaj»Kaj nisi prej slišal, da je Krištof Zlatopoljec pripravljen, podvreči se vsakemu ponižanju, ki ga doleti?«
 
»Vi ste pač še precej mladi, gospod Krvosrd« in niste naučeni, gledati ljudem v srce,« je ironično odgovoril Luka. »Sčasoma se bo detebodete tega že � eše naučili in mislim da bo to prav dobro in koristno za Vas. Krištof Zlatopoljec je značaj, ki ga Vi še dolgo ne bodete pojmili. Jas sem videl Krištofa večkrat tako postopati, da ga ni nihče razumel. Zgodilo se je, da je svoje rane mazal z octom, da bi ga huje skelele. Ali pojmite zakaj? Da bi bil utrjen proti takim bolečinam. Deset let se je vojskoval v sveti deželi in po grških otokih, dasi bi bil lahko že prej z bogatim plenom odrinil domu. Zakaj se je izpostavljal takim nevarnostim? Ker mu je neki italijanski vitez stopil na ostrogo in se ni opravičil. Krištof Zlatopoljec mu je bil skoro deset let za petami, dokler ga ni dobil in ga poslal na drugi svet. Tak je moj gospodar. Ko bi mu danes Nikolaj Kolovški mogel vrniti grad, očeta in sestro − Krištof bi vendar ne opustil svojega sklepa, nego bi zanesljivo in sigurno izvršil svoj namen, kvečjemu da bi ne bil pri tem tako miren in prijazen, kakor je sedaj, ko se pripravlja, da svoje sovražnike pobije, pokolje, sežge in če treba tudi sne.«
 
»Luka, norec, ali misliš resno, da ima Krištof Zlatopoljec take namene?u«
 
»Vprašajte njega, zakaj hudič, ki mu je napravil prvi načrt, gotovo sam ne pojmi, kako je Krištof ta načrt deše razpredel in izpopolnil.«
 
Razgovor je moral nehati, kajti družba je bila prijezdila tik do Mengša in je morala ustaviti konje, ker se je iz Mengša bližala mnogobrojna družba gospodov in dam na konjih. Vesela in glasna je bila ta družba in zavzemala je vso cesto. Na Čelučelu tej družbi je jezdila ponosna, še vedno jako lepa dama v dragoceni obleki. Poznalo se je od daleč, da je morala biti ta dama enkrat nad vse krasna; dasi je bila stara že nad štirideset let, je bila še vedno sveža in zapeljiva, zlasti kadar je svoje ustne ubrala v nasmeh in pokazala svoje snežnobele zobe.
 
Poleg te dame je jezdil na desni strani bogato opravljen plemič, star kakih petindvajset let. Mladega moža so morale mučiti resne skrbi, kajti njegov pogled je bil teman in izraa njegovega lica je razodeval njegovo nejevoljnost. Časih je jezno pogledal na bledega lepega mladeniča, ki je jezdil na drugi strani rečene dame in ki je na te poglede odgovarjal az ošabnim posmehom in izzivajoče malomarnimi gestami. Menda je samo pozornost dame branila, da se nista mlada moža sporekla ali se celo spoprijela.
 
»Moj ljubi Adam,u« je rekla dama prvemu svojih spremljevalcev, »veruj mi, da grem z veseljem nasproti vojski, ki jo pripelje moj mož. Sama bom vojaštvo peljala v Mengeš in če bi bilo potreba, bi se tudi udeležila boja proti krivovercem. V mojih žilah teče kri hrabrih bojevnikov Liin daidasi nisem izvežbana v bojevanju, bi vendar v sili skrbela, da bi ime Bertonja ne delalo sramote imenu kolovških vitezov.
 
»To vem, draga mati,« je odgovoril mladi mož. rKo»Ko bi ime Bertonja nosile vedno samo ženske, bi bilo vendar zaslovelo, če ne po drugih, pa po vas, ki ste vzor kreposti, dobrote in poguma. A to ime so nosili tudi možje in ti mu niso znali vedno varovati tistega ugleda, na kateri bi bili vi tako radi ponosni.«
 
»Adam, ti si trd in krivičen. Ne pozabi, da žališ tudi mene, če žališ moje sorodnike.«
»Ne, mati, vas nisem hotel žaliti, vas gotovo ne, je zatrjeval Adam in strupeno pogledal mladeniča, ki je jezdil na drugi strani gospe Kolovške.
 
»Adam., prosim te, nehaj,« je hitela živahno ugovarjati mati. »Ne trpim, da bi delal nepotrebnih zdražb.«
 
»Pustite ga, lepa teta,« se je oglasil bledi mladenič in se prezirljivo nasmehnil. »Očitanj aOčitanja mojega hrabrega bratranca so kakor sunki njegovega meča j; Adam meri dobro, z besedo in mečem j; vem, da so njegove besede letele name, a zadel me je tako malo, kakor na turnirju v Kranju, ko me je zahrbtno napadel. Takrat sem ga položil na pesek in ga pretepel. Zdaj je vsaj tako pošten in mi pove v obraz, kar mu leži na duši.«
 
»Gospodine Bertonja,« je srdito zaklical Adam Kolovški, »tištitisti dogodek pri turnirju je bil šala. Tisti turnir ni bil resen: igrali smo se in v igri ste vi vendar mojster, ne samo v igri z orožjem, nego tudi v igri z damami, ne le z lesenimi nego tudi z živimi damami, celo s takimi, ki bi se paČpač morale odreči takim zabavam.«
 
Soproga Nikolaja Kolovškega je zardela do las in je povesila oči.
 
Besede njenega sina so jo nemalo zadele. Očital ji je že večkrat, da na nedopusten način odlikuje mladega Bertonjo, a /selejvselej ji je to očital skrivaj; danes se je prvič zgodilo, da je začel o tem govoriti spričo drugih ljudi7ljudi, in to jo je speklo. Tudi Bertonja je bil v prvem trenotku presenečen in je zatrepetal, ko je iz bratrančevih ust priletela ta p� icapšica, ali premagal se je hitro in z običajno hladno svojo ošabnostjo zaklical:
 
»Ah, zdaj vas razumem, moj ljubeznivi gospod bratranec. Torej ta igra z živimi damami vas jezi. No, tega vam ne zamerim, kajti doživeli ste res nekaj bridkega: lastna vaša ljubica, lepa gospa Lukrecija je razglasila, da sem jaz najlepši in najhrabrejši vseh kranjskih vitezov in me je v vaši navzočnosti poljubila na lice.«
 
Adam Kolovški bi bil najraje svojega bratranca udaril v obraz, ali ko je videl razburjenost in zbeganost svoje matere, ko je videl solze, ki so rosile njene oči, je zmagala sinovska ljubezen nad sovraštvom in zato ni odgovoril na zbadljive besede bratranca Bertonje. Molčal je tem laglje, ker se je pred njim nenadoma prikazal neznan mož, Krištof ZlatoZlatopoljec, ki je ravno v tem trenotku s svojimi spremljevalci dospel do kolovške gospode.
 
V tem, ko so se gospa Kolovška, njen sin in njen netjak obsipali s trpkimi besedami, se je za njimi jahajoča družba samo smejala. Središče te družbe je bila vitka dama, Marija � alomaSaloma, edina hči Nikolaja Kolovškega. Marija � alomaSaloma je bila komaj dvajset let stara. Svoji materi ni bila Čistočisto nicnič podobna in se je popolnoma razlikovala od svojega brata Adama. Imela je sive orlovske oči, temno polt in tanke pohlepne ustne. Čez tilnik so ji padali gosti kodrasti lasje. Bila je lepa, ali njena lepota je imela neki trdi značaj, ki bi gotovo marsikoga odpodil, da ni znala Marija � alomaSaloma s svojo predrzno in do skrajnosti izzivajoč oizzivajočo koketnostjo prikovati k sebi tudi najponosnejšega in najpreudarnejšega. Sodil oSodilo se je splošno, da je Marija � alomaSaloma mrzla kakor led in popolnoma nepristopna in" to ji je dajalo pogum, da je svobodnejše govorila in svobodnejše občevala z moškimi, nego je to bilo navada plemskih hčera tistih Sasovčasov.
poljec, ki je ravno v tem trenotku s svojimi spremljevalci dospel do kolovške gospode.
 
»Gospod Bosio,« je smeje se rekla Marija Saloma elegantnemu plemiču, ki je jezdil poleg ne, »ali se vam ne zdi, da se pripravlja moj ljubi bratranec Bertonja za vstop v kak samostan? Gotovo je že storil obljubo čistosti, ker se tako izogiblje skušnjavi, ki jo v tej družbi predstavljam jaz. Lejte ga, kar ne umakne se od moje matere in mojega brata. Gotovo se razgovarjajo, kako pride grešen Človekčlovek zanesljivo med svetnike.«
V tem, ko so se gospa Kolovška, njen sin in njen netjak obsipali s trpkimi besedami, se je za njimi jahajoča družba samo smejala. Središče te družbe je bila vitka dama, Marija � aloma, edina hči Nikolaja Kolovškega. Marija � aloma je bila komaj dvajset let stara. Svoji materi ni bila Čisto nic podobna in se je popolnoma razlikovala od svojega brata Adama. Imela je sive orlovske oči, temno polt in tanke pohlepne ustne. Čez tilnik so ji padali gosti kodrasti lasje. Bila je lepa, ali njena lepota je imela neki trdi značaj, ki bi gotovo marsikoga odpodil, da ni znala Marija � aloma s svojo predrzno in do skrajnosti izzivajoč o koketnostjo prikovati k sebi tudi najponosnejšega in najpreudarnejšega. Sodil o se je splošno, da je Marija � aloma mrzla kakor led in popolnoma nepristopna in"to ji je dajalo pogum, da je svobodnejše govorila in svobodnejše občevala z moškimi, nego je to bilo navada plemskih hčera tistih Sasov.
 
»Gospod Bosio,« je smeje se rekla Marija � aloma elegantnemu
 
plemiču, ki je jezdil poleg ne, »ali se vam ne zdi, da se pripravlja moj ljubi bratranec Bertonja za vstop v kak samostan? Gotovo je že storil obljubo čistosti, ker se tako izogiblje skušnjavi, ki jo v tej družbi predstavljam jaz. Lejte ga, kar ne umakne se od moje matere in mojega brata. Gotovo se razgovarjajo, kako pride grešen Človek zanesljivo med svetnike.«
 
»Ne vem, če je vaše mnenje utemeljeno,« se je oglasil plemič Bosio, ki se je najzvesteje držal Marije Salome. »Zdi se mi pa, da so tisti gospodje obsojeni na večno čistost, ki služijo vam, lepa gospodična.«
 
Marija � alomaSaloma se je z ošabnim posmehom ozrla po svojih spremljevalcih in rekla porogljivo:
 
»Seveda mi služite vi vsi, časti vredni gospodje, ali čistost, na katero ste obsojeni, vam dela menda prav malo skrbi. Tako se mi vsaj zdi, kajti slišala sem jako Čudne stvari o tem, kar ste počenjali po zavzetju zlatopoljskega grada z Judito, edino hčerko starega Zlatopoljca"
 
»Seveda mi služite vi vsi, časti vredni gospodje, ali čistost, na katero ste obsojeni, vam dela menda prav malo skrbi. Tako se mi vsaj zdi, kajti slišala sem jako Čudnečudne stvari o tem, kar ste počenjali po zavzetju zlatopoljskega grada z Judito, edino hčerko starega Zlatopoljca"
Bosio je spravila Marija � aloma, s temi besedami v tako zadrego, da ni mogel ničesar odgovoriti. Samo zajecljal je nekaj, potem pa umolknil. Priskočil pa mu je na pomoč mlad mož, ki je bil opravljen sicer viteško, a je bil po poklicu duhovnik.
 
Bosio je spravila Marija � aloma,Saloma s temi besedami v tako zadrego, da ni mogel ničesar odgovoriti. Samo zajecljal je nekaj, potem pa umolknil. Priskočil pa mu je na pomoč mlad mož, ki je bil opravljen sicer viteško, a je bil po poklicu duhovnik.
nKar so storili vitez Bosio in njegovi tovariši z Judito Zlatopoljčevo. tega niti sveta cerkev ne obsoja, kaj še, da bi to mogli drugi ljudje,« je rekel mladi duhovnik. »Kdor stori kakemu dekletu silo iz ljubezni in da bi užival njeno ljubezen, ta stori greh in je hudodelec. Toda kdor stori silo krivoverskemu dekletu in ne iz ljubezni, nego iz sovraštva in z namenom, da ji stori škodo na duši in na telesu, ta ni ne grešnik, ne hudodelec, nego je storil dobro in zaslužno delo. Tako so odločili že razni cerkveni zbori. Meni to lahko verujete, saj sem se mnogo bavil s temi stvarmi.«
 
nKar»Kar so storili vitez Bosio in njegovi tovariši z Judito Zlatopoljčevo., tega niti sveta cerkev ne obsoja, kaj še, da bi to mogli drugi ljudje,« je rekel mladi duhovnik. »Kdor stori kakemu dekletu silo iz ljubezni in da bi užival njeno ljubezen, ta stori greh in je hudodelec. Toda kdor stori silo krivoverskemu dekletu in ne iz ljubezni, nego iz sovraštva in z namenom, da ji stori škodo na duši in na telesu, ta ni ne grešnik, ne hudodelec, nego je storil dobro in zaslužno delo. Tako so odločili že razni cerkveni zbori. Meni to lahko verujete, saj sem se mnogo bavil s temi stvarmi.«
rZ zapeljevanjem krivoverskih deklet ali s sklepi cerkvenih zborov?« je smeje vprašala Marija � aloma in mladi duhovnik se je sam smej al Do
 
rednosti»Z zapeljevanjem krivoverskih deklet ali s sklepi cerkvenih zborov?« je smeje vprašala Marija Saloma in mladi duhovnik se je sam smejal porednosti kolovške gospodične in si prihranil vsak odgovor.
 
»Povejte mi, Častitičastiti gospod župnik,u« je Čezčez nekaj časa vprašala Marija � alomaSaloma, rpovejte»povejte mi odkritosrčno: ali bi vi poskusili na tak način si pridobiti nebeško kraljestvo, Čeče bi bili resnično zaljubljeni v kako krivoverko.«
 
»Milostiva gospodična − ko bi bila vi krivoverka, bi bil jaz že dostikrat na tak način poskusil doseči nebeški slaj vaše ljubezni.«
 
Družba se je v tem., v tistih časih običajnem tonu kratkočasila, dokler ni naletela na Krištofa Zlatopoljca in na njegove spremljevalce. Adam Kolovški je bil prvi zagledal Krištofa in zdelo se mu je, da je najbolje, če strese svojo jezo, ki mu jo je povzročil ljubimec njegove matere, na tega neznanega viteza.
 
»Kdo si ti človek z dolgo brado?« je surovo zakričal Adam že od daleč na Krištofa. »Ako si pravoveren kristjan, zakaj nimaš svetega križa pri sebi, ako pa spadaš med krivoverske spokornike, zakaj se ne ravnaš po ukazih, ki sta jih razglasila Nikolaj Kolovški in patrijarhov pooblaščenec Orsano.«
 
»Ukazi Nikolaja Kolovškega in patrijarhovega pooblaščenca mi niso znani,« je skromno odgovoril Krištof.
 
»Bosio,"« je zaklical Adam, »poiuipouči tega Človekačloveka, kake ukaze sta izdala moj oceoče in prelat Orsano.«
p atrij ar ho v ega pooblaščenca mi niso znani,« je skromno odgovoril Krištof.
 
Bosio je zapustil Marijo Saloni oSalonmo in jezdil proti Krištofu,. čimČim ga je zagledal Krvosrd, je zašepetal Krištofu na uho:
»Bosio,"je zaklical Adam, »poiui tega Človeka, kake ukaze sta izdala moj oce in prelat Orsano.«
 
»To je bil voditelj tistih, k:ki uso oskrunili vašo sestro.«
Bosio je zapustil Marijo Saloni o in jezdil proti Krištofu, čim ga je zagledal Krvosrd, je zašepetal Krištofu na uho:
 
Krištof Zlatopoljec se ni ganil, celo prijazno se je nasmehnil, kakor da je slišal nekaj prav prijetnega ter je vljudno pozdravil plemiča Bosia., ki je bil v tem p rij ah alprijahal tiho pred njega.
»To je bil voditelj tistih, k: u oskrunili vašo sestro.«
 
-»Zdaj, Bosio, pokažite svojo hrabrost,« je zaklicala Marija � alomaSaloma. »Vzemite temu klativitezu konja, slomitezlomite njegov meč in odtrgajte mu desno ostrogo, kakor veleva ukaz mojega očeta in prelata Orsana. A to se naj zgodi ne zavratno, ali tako, kakor se kaki krivoverski gospodični vzame v grajski kleti nedolžnost, nego v očitnem boju in po slavo dobitni zmagi.«
Krištof Zlatopoljec se ni ganil, celo prijazno se je nasmehnil, kakor da je slišal nekaj prav prijetnega ter je vljudno pozdravil plemiča Bosia. ki je bil v tem p rij ah al tiho pred njega.
 
nOprostite»Oprostite, jaz nisem dostojen, da bi se plemič Bosio z mano bojeval,*4« je ponižno menil Krištof Zlatopoljec.
-Zdaj, Bosio, pokažite svojo hrabrost,« je zaklicala Marija � aloma. »Vzemite temu klativitezu konja, slomite njegov meč in odtrgajte mu desno ostrogo, kakor veleva ukaz mojega očeta in prelata Orsana. A to se naj zgodi ne zavratno, ali tako, kakor se kaki krivoverski gospodični vzame v grajski kleti nedolžnost, nego v očitnem boju in po slavo dobitni zmagi.«
 
»Marija � alomaSaloma, prepovedujem ti., da bi plemiča Bosia � čuvalaščuvala na boj,u« se je oglasila gospa Kolovška. nte»Če je ta neznani vitez prave vere in jo pripoznava, ni treba, da bi se podajal v nevarnost ali uelocelo izgubil svoje življenje, ker bi se ti rada zabavala.«
nOprostite, jaz nisem dostojen, da bi se plemič Bosio z mano bojeval,*4 je ponižno menil Krištof Zlatopoljec.
 
»Hvala vam za to posredovanje,u« je dejal Krištof in se globoko priklonil kolovški gospe. »Življenje mi ugaja in kar nič ne želim, da bi zapustil ta svet. Rad še počakam na«mrt smrt kolikor časa bo mogoče.«
»Marija � aloma, prepovedujem ti. da bi plemiča Bosia � čuvala na boj,u se je oglasila gospa Kolovška. nte je ta neznani vitez prave vere in jo pripoznava, ni treba, da bi se podajal v nevarnost ali uelo izgubil svoje življenje, ker bi se ti rada zabavala.«
 
»Naprej, Bosio,« je zaklical vmes Adam Kolovški. »Ne poslušaj tega strahopetnega besediČarjabesedičarja in klati vitezaklativiteza in ne meni se za bedarije moje sestre. Naprej.«
»Hvala vam za to posredovanje,u je dejal Krištof in se globoko priklonil kolovški gospe. »Življenje mi ugaja in kar nič ne želim, da bi zapustil ta svet. Rad še počakam na«mrt kolikor časa bo mogoče.«
 
»Naprej, Bosio,« je zaklical vmes Adam Kolovški. »Ne poslušaj tega strahopetnega besediČarja in klati viteza in ne meni se za bedarije moje sestre. Naprej.«
 
Krištof je mirno in smehljaje se gledal družbo in obenem rekel gospe Kolovški:
»Sodeč po imenu, s katerim ste poklicali to mlado damo in po besedah poleg vas stoječega gospoda moram misliti, da ste vi gospa Kristina Kolovška, in mati Marije Salome in Adama Kolovškega.«
 
»Da, to sem jaz,« je ponosno pritrdila gospa Kolovška, a ni vprašala niti od kod da jo pozna tuji vitez niti kdo da je. [ *********** odrezan del besedila], nekaj vrstic manjka *****************
 
tako znamenito in visoko gospo, ko sem mladi Kristini plem. Bertonji rešil življenje,« je rekel Krištof polglasno, kakor bi govoril sam seboj. Napadalcev je bilo nad dvajset ...«
 
»Ah, zdaj vas poznam,« je iznenadena zaklicala Kristina Kolovška. »Zdelo se mi je, da sem vas že videla. Vi ste Krištof Zlatopoljec.«
 
Bosio je zatrepetal na svojem konju in zgrabil svoj meč. »Krištof Zlatopoljec,« je ponavljal Bosio in plaho je gledal na moža, ki se je tako mirno in skromno priklanjal Kolovški gospe. Z Bosiom vred so se nenavadnega sestanka s Krištofom Zlatopoljcem prestrašili tudi vsi drugi vitezi, kar jih je bilo okrog Kolovške gospe in njene hčere. Prestrašili so se, ker so se vsi udeležili napada na zlatopoljski grad, ker so vsi pomagali razdejati grad, ker so bili vsi udeleženi pri oskrumbi Judite Zlatopoljčeve. � eleŠele tretji dan je tekel od tega strašnega dogodka in že je stal pred njimi Krištof Zlatopoljec, osvetnik svojega očeta in svoje sestre. Za trenotek je nastala tihota, potem je pa zaklicala Marija � alomaSaloma:
 
»Gospod vitez Zlatopoljec, ali prihajate naravnost iz Svete dežele ali pa ste že obiskali zlatopoljski grad.« [odrezan del besedla]
 
To brezobrazno in neusmiljeno vprašanje je raztogotilo celo Adama Kolovškega. Jezno je pogledal svojo sestro in ji hotel nekaj zaklicati, toda prehitel ga je Krištof, ki je z nekako sanjavim izrazom v očeh in s Čudovitočudovito hladnokrvnostjo odgovoril:
 
»Da, gospodična, videl sem že svoj grad.«
Nekaj enakega so pač mislili tudi vsi drugi, a strmeli so tudi, da ni Krištof niti z najmanjšo kretnjo izdal svojih čuvstev, da ni razodel niti najmanjše osvetoželjnosti, da je govoril ko ravnodušno, kakor da ga nič ne briga, kaj se je zgodilo z njegovim očetom in z njegovo sestro ter z njegovim staroslavnim gradom.
 
rKaj»Kaj pa Vas je pripeljalo sem in tajkaj iščete tu?« je vprašal mladi Bertonja, kateremu je bil zopetni molk dosti mučnejši, nego bi mu bil najIjutejši spopad.
 
»Zdaj čakam, da izpolni plemič Bosio dobljeno naroČilonaročilo Adama Kolovškega.«
 
Krištof je govoril še vedno vljudno, ali v njegovem glasu je že zvenelo nekaj izzivajočega. Bosio je to čutil in oziral se je nekam plaho po drugih plemičih, kakor bi jih hotel prositi, uajnaj ga ne puste samega napasti Krištofa. Dasi je bil Bosio hraber, ga je vendar bilo resno strah pred Krištofom, prav posebno radi tega, ker je Krištof ravnodušno sedel na svojem konju, se smejal ter je vidno pozabil, da ima na strani meč in za pasom bodalo. Držal se je, kakor da je na svetu ni nevarnosti, kateri bi ne bil kos.
 
Bosiovo obotavljanje je dalo Mariji Salomi povod, da se je začela porogljivo smejati.
 
»No, plemič Bosio, naprej! Prinesite mi zlomljeni mecmeč in ostrogo Krištofa Zlatopoljca. Saj ste vendar junak in ste si pri zavzetju zlatopoljskega gradu pridobili nevenljivih lavorik.«
 
Ostro in karajoče je gospa Kristina ukazala svoji hčeri naj molči, a Marija � alomaSaloma se ni nikdar menila za povelja svoje matere in prav da bi materi kljubovala, se je vnovič obrnila do Bosia.
 
»Ali ste slišali, plemič Bosio, da je vitez Zlatopoljec obvaroval moiomojo mater pred dvajsetimi napadalci,. čeČe mi prinesete njegov meč in njegovo ostrogo, bom slovesno priznala, da ste najhrabrejši vseh kranjskih vitezov.«
 
Vroč, mnogo obetajoč pogled je spremljal te besede Marije Salome. Gospo Kristino pa je prevzela razburjenost zaradi teh besedi tako, da so ji stopile solze v oči.
»Adam, moj sin, ne dopusti, da bi kdo ponižal in osramotil hrabrega plemiča, ki je tvoji materi rešil življenje.«
 
»Prosim vas, mati,« je jezno odgovoril Adam. »Pustite me pri miru. čeČe hoče vitez Zlatopoljec trpeti ponižanja, ki se mu obetajo, potem jih tudi zasluži.«
 
»Tako je,« se je oglasil Krištof. »Čudim se le, da se nihče ne gane, da bi to obetano ponižanje tudi izvršil.«
Bosio se še vedno ni premaknil z mesta. Držal je pač svoj meč v rokah, a videlo se je, da ne misli na napad, nego samo na obrambo.
 
»Bosio – kaj se res ne upaš? Ali ti je zmanjkalo poguma že tako, da se še ganiti ne upaš?« Adam je bil ves rdeč v obrazu, same jeze, da se Bosio ne upa lotiti se Krištofa.
 
Žaljivoposmehujoči pogledi vseh navzočih so razkačili Bosia tako, da bi se bil najraje spoprijel s svojimi tovariši. Zamahnil je srdito z mečem okrog sebe, se vzravnal na svojem konju in zagrmel:
 
..»Jaz se ne bojim nikogar na svetu! Nikogar! In če se hoče vitez Zlatopoljec z menoj bojevati, sem pripravljen na boj. Vitez Zlatopoljec naj se bojuje na konju z mečem, jaz se bom pa bojeval peš in le z bodalom − to pač kaže, da imam dovolj poguma.«
 
»Ne gre se za to, plemič Bosio,« je menil Krištof. »Vaša naloga je, da zlomite moj meč in mi strgate desno ostrogo z noge.«
»Vi me hočete umoriti,« je zakričal Bosio. »Pripravljen sem na boj, pogoje lahko določite katere hočete, ali boj mora biti pošten.«
 
»Zakaj trepečete tako pred menoj?« je prijazno vprašal Krištof. »Kaj je na meni tako strašnega, da se ne upate v mojo bližino? Sem-li razdejal kak grad do zadnjega kamna, sem-li oskrunil kako plemsko devojko vpričo njenega očeta? Sem-li pohabil kakega poštenega plemiča tako, da ga še lastni njegov sin ni spoznal. Ali sem se mar hvalil s takimi junaštvi, da bi se mi prijazno nasmehnila hči mogočnega velikaša? Siromašen plemič sem brez doma, ki se prostovoljno ponižuje, ki dovoli in prosi, da se ga oneČastionečasti. ZaČniZačni torej, plemič Bosio, ti, Adam Kolovški, ploskaj mu, ti, Marija � alomaSaloma, poplačaj njegov pogum s svojim najljubeznivejšim nasmehom.«
 
In ker se ni nihče ganil, je Krištof Zlatopoljec stopil s svojega konja in vrgel orožje od sebe.
 
»Tu je moj meč pred tvojimi nogami, Bosio, tu je moje bodalo pred tvojimi nogami, Adam Kolovški, in tu je končno moja desna ostroga pred tvojimi nogami, Marija � alomaSaloma. Nobenega orožja nimam, na mojo čast, da nimam niti igle, in zdaj približaj se mi, Bosio, približaj vendar.«
 
Mirno je stal Krištof pred svojimi sovražniki in se dižaldržal na smeh., a nihče se mu ni približal.
 
»Primite in uklenite ga,u« je ukazal Adam Kolovški. rGotovo»Gotovo ima kak strup pri sebi ali je pa v zvezi s hudičem.L«
 
»Gorje tistemu, ki se dotakne viteza Zlatopoljca,« je zaklical mladi Bertonja in pognal svojega konja naprej ter ga kakor za varstvo postavil pred Krištofa. »Po volji in po ukazu Nikolaja Kolovškega sem jaz zapovednik v Mengšu. Pustil sem vas vse v miru, dokler ste se držali v mejah ukazov, ki sta jih izdala dogovorno pooblaščenec mejnega grofa kranjskega in pooblaščenec patrijarha oglejskega. Zahtevam pa, da spoštujete in točno izpolnujete te ukaze. Nihče nima te pravice, storiti kaj [********************* manjka besedilo], mogoče več v prilogi??***************
 
Marija � alomaSaloma, kijeki je Krištofa ves Časčas motrila z ostrimi pogledi in se jezila, da ga ni ugnati, se zdaj ni mogla več premagovati.
 
»Ali ste vsi neumni, da ne zapazite, pri čem da ste. Ali ne vidite, kako se Zlatopoljec iz vas norca dela. Njegova ponižnost je sama hlimba. Če bi Vas ne hotel imeti za norca, bi moral pač biti največji strahopetec, kar jih nosi zemlja. Kako morete misliti, da odpusti in pozabi, kar ste storili z njegovim očetom in z njegovo sestro, ako ni strahopetec.«
 
Zlatopoljec se je ponosno vzravnal in pogled njegov se je tako ostro uprl v Marijo Salomo, da je ta ošabna grajska gospodična morala povesiti oči.
 
»Naj se oglasi, kdor more potrditi, da sem strahopetec,« je rekel Krištof. »Naj se oglasi plemič Bosio, Čeče se upa to ponoviti, dasi ga je bilo še pred nekaj trenotki strah se meni približati. Ali se nihče ne oglasi?«
 
Krištof Zlatopoljec je umolknil za nekaj trenotkov in se ozrl po svojih sovražnikih, ker pa ni nihče zinil besede, je hladno rekel:
 
»VasVaš molk potrjuje, da me ne smatrate za strahopetca, nisem strahopetec, potem moram pač biti to, kar ste sami rekli: namreč osvetnik svojega očeta in svoje sestre. Ti, plemič Bosio, si me obdolžil, da te hočem umoriti; ti, Adam Kolovški, si me obdolžil, da hočem svoje sovražnike zastrupiti; ti, Marija � alomaSaloma, si me obdolžila izdajstva − vsi ste s tem molče priznali, da sem opravičen rabiti taka sredstva, ker sem dolžan, maščevati svojega očeta in svojo sestro. In vaš prijatelj, rimski duhovnik, je priznal, da celo nisem dolžan, držati se cerkvenega nauka, da mora Človekčlovek odpuščati svojim sovražnikom. To si bom dobro zapomnil. Zdaj pa, vitez Bertonja, dovolite mi, da grem svobodno svojo pot, kajti izpolnil sem, kar sta za premagance ukazala Nikolaj Kolovški in prelat Orsano.«
 
Adam Kolovški ni hotel dopustiti, da bi Krištof Zlatopoljec s svojimi spremljevalci neovirano odšel. Potegnil je svoj meč in pognal konja, da bi Krištofu zaprl odhod, toda Bertonja je bil hitrejši in je Adamu zastavil pot.
»Idi, Krištof Zlatopoljec, kamor hočeš,« je zaklical Bertonja. »Pot ti je prosta in jaz ti jamčim s svojim življenjem, da te ne bo nihče oviral. Če pa se kdaj dobiva na bojnem polju, potem Krištof Zlatopoljec, izkazi mi čast, da se spoprimeš z mano.«
 
nNe»Ne,« je odgovoril Krištof nekako sanjavo, »ne, to ni mogoče, ker od danes naprej ni več Krištofa Zlatopoljca med živimi ljudmi ... Morda vstane nov mož, ki bo maščeval vse krivice in storjene zločine.«
 
S spoštljivim pozdravom celi družbi je odjezdil Krištof s svojimi spremljevalci naravnost v Mengeš. Najdlje mu je sledila s svojimi temnimi pogledi Marija � alomaSaloma, ne meneč se pri tem za zbadljive in porogljive opazke svojih čestilcev. A ko je Krištof izginil izpred njenih oči, jo je premagala jeza, da se ni ne enkrat ozrl. Pognala je svojega konja tako srdito, da je prehitela vso družbo in nekako brezumno dirjala po poljanah in travnikih, dokler je niso zapustile moči in ni konj onemogel.
 
V Mengšu se je Krištof le malo ur pomudil. Najprej se je nekoliko pokrepČalpokrepčal, potem je sam hodil po vasi, izpraševal otroke in žene o vsakovrstnih vsakdanjostih in stopil v to in v ono hišo, da se malo pogovori z ljudmi. S plaho radovednostjo so ljudje opazovali neznanega mož*amoža.
 
Obleka njegova jim je kazala, da je plemenitaš. Bili so iz začetka skrajno nezaupni proti njemu, a vide, da se pogovarja ž njimi zgolj o brezpomembnih stvareh, so mu kmalu odgovarjali prijazno in zaupljivo. In ker je Krištof skoro vsakemu otroku stisnil srebrn denar v roke, je imel hitro vso vas na svoji strani. � eleŠele v mraku se je odpravil v Kamnik nazaj. Zatopljen je bil v svoje misli tako, da se nobeden njegovih spremljevalcev ni upal ga motiti, celo drzni Luka ne. Molče so jezdili na njegovi strani po stranskih potih proti Kamniku.
 
Krvosrdu se je vedenje Krištofa Zlatopoljca zdelo zagonetno in končno je celo vprašal Luko, kaj misli, da pripravlja njegov gospodar.
 
»Nekaj tako strašnega, da zastaja celo meni kri v žilah.« To je bilo vse, kar sejese je poljubilo Luki odgovoriti ...
 
Ko se je Adam Kolovški povrnil z grajsko družbo z izprehoda, se je naenkrat obrnil do plemiča Bosia in mu dej aldejal:
 
»To ni bilo pametno, da smo pustili Zlatopoljca oditi. � kodaŠkoda je, da ga nismo na mestu ubili, kajti ta mož pripravlja grozno maščevanje.«
 
In ko je mladi mengeški župnik pomagal Mariji Salomi s konja, je na svoje presenečenje slišal, ko je zavzdihnila:
»Ne, to ni.«
 
»Ali je mar zavraten bojevnik, ki se bori z zastruplienimzastrupljenim orožjem, ali pa je v zvezi s peklom?« je zopet vprašal Bertonja.
 
flNe»Ne, o ne.«
 
»Zakaj torej trepetajo vsi pred njim?«
»Ne vem zakaj! Ničesar ne vem; ali pač − to vem, da se bojim Krištofa Zlatopoljca; bolj se ga bojim kot smrtne ure in zadnje sodbe.«
 
==IV.==
 
Zlatopoljec se je moral na povratku v Kamnik s svojimi spremljevalci vred skrbno skrivati pred ljudmi. V tistih časih je bila osebna bramba nujno potrebna. Kdor je šel tedaj neoborožen na cesto, ni bil niti za trenotek varen svojega življenja. Roparstvo je bilo tedaj v cvetju; ropal je plemenitaš in ropal je kmet, Čeče se je le ponudila prilika. Zato pa je bila najhujša in obenem tudi najsramotnejša kazen, da se je .»prepovedovalo« krivo verskimkrivoverskim plemenitašem nositi orožje in znake plemstva. Tak plemenitaš, oropan svojega imetja in sredstev za obrambo ter oropan tudi svoje časti, je bil podoben mučenikom, ki so jih rimski pagani v cirkusih napodili med divje zveri. Izročen je bil tak plemenitaš na milost in nemilost kmetom in graščakom; sicer je bilo rečeno, da mu ne sme nihče storiti nič zalegažalega, a če so ga kmetje ali plemenitaši oropali in ubili, se ni nihče za to zmenil.
 
oropali in ubili, se ni nihče za to zmenil.
 
Zlatopoljec je prostovoljno odložil orožje in prostovoljno vrgel od sebe znak plemstva, desno ostrogo. S tem se je podal v veliko nevarnost, kajti na cesti je bil tedaj vsakdo odkazan na svojo lastno moč in na svoje orožje. Sicer so imeli Zlatopoljčevi spremljevalci pri sebi bodala, toda proti večji tolpi bi se ž njimi ne bili mogli dolgo braniti, in zato so se v mraku po skritih potih plazili proti Kamniku. Prenočili so v malem gozdu blizu mesta in naslednje jutro na vse zgodaj prijezdili v Kamnik.
 
Krvosrd je nasvetoval Zlatopoljcu, naj se nastani v hiši nekega trgovca Davida, češ, da je varneje prebivati v zasebni hiši, kakor pa v javni gostilnici, ker je mnogo meščanov, ki so sicer sovražniki Nikolaja Kolovškega, vedoč, da hoče ta oropati pravo ver čepravoverce ravno tako kakor krivoverce, ki pa kar nič ne marajo, da bi se drugi ljudje vtikali v mestne zadeve.
 
»Na posebno postrežbo ne smete misliti,« je pojasnjeval Krvosrd. »Stari David pripada spokernikom in tem so njihovi mašniki strogo prepovedali vsako razkošje. Oblačijo se siromašno,
 
»Na posebno postrežbo ne smete misliti,« je pojasnjeval Krvosrd. »Stari David pripada spokornikom in tem so njihovi mašniki strogo prepovedali vsako razkošje. Oblačijo se siromašno, uživajo samo najpotrebnejšo hrano in ne pij opijo ne vina, ne žgane vode.«
 
»Kaj pravite?« se je ogorčeno oglasil Luka. »Take ukaze so izdali krivo verskikrivoverski mašniki. In Kamnik je to dopustil in se ni dvignil kakor tiger proti taki blaznosti in takemu trinoštvu? Prva človeška pravica je vendar, da lahko Človekčlovek je in pije, kar hoče in kdor mu hoče to pravico prikrajšati, zasluži smrt na vešalih.«
 
»Norec − nikar ne govori,« je zavrnil Krvosrd Luko, toda razljučeni Luka se ni zmenil za ta žaljivi ukaz, nego je srdito nadaljeval:
 
»Če mašniki prepovedo ljudem nositi drage obleke, če jim prepovedo lišp, časti in odlikovanja, naj že bo, saj to so stvari, ki nimajo resnične vrednosti, a vendar lahko v življenju marsikaj slabega provzroče. Toda v svoji kuhinji in v svoji kleti mora biti vsak sam svoj gospodar. Ni je tako slabotne živali, ki bi se ne branila, Čeče ji hoče kdo iztrgati kost − a dobe se ljudje, ki dovolijo svojim mašnikom, da jim to store. Zdaj vidim, da so res krivoverci, ker še toliko poguma nimajo, kakor najslabša žival. A tudi ti spokorniki so veliki tepci, da take mašnike trpe. Bog daj srečo Nikolaju Kolovškemu, da bi jih vse do zadnjega pomoril.«
 
Luka je po svoji navadi govoril jako glasno. Med zadnjimi besedami je zapazil, da se mu je približal bosonog in gologlav človek in mu ostro pogledal v obraz, potem pa se mirno oddaljil.
»Čemu?«
 
»Da bi te zanesljivo spoznal, če se še kdaj kje srečata.
 
»Kaj bi neki imel od tega?«
 
»Najbrž želi, ti iztrgati tvoj dolgi jezik, s katerim si ga razžalil, imenuj očimenujoč spokornike velike tepce in kdo ve, kaj še vse.«
 
Družba je bila prijezdila do hiše trgovca Davida in Krvosrd je močno s trkalom potrkal na vrata. Moral je trkanje večkrat ponoviti, a še se vrata niso odprla. Pač pa se je na nasprotni strani trga zbralo vecveč ljudi z belimi čepicami, ki so se zdaj približali Zlatopoljcu in Krvosrdu in začeli kričati.
 
»Davida ni doma, David je pobegnil, ker se boji našega župnika, ki se vrne v nekaj dneh.«
 
»Zakaj naj bi bil pobegnil?« je vprašal Krvosrd. nKaj»Kaj je storil, da bi se mu bilo bati vašega župnika?«
 
»Kaj ne veste, kaj je storil ta krivoverec? Ne samo, da se shaja s spokorniki, da je njih voditelj in da skuša vse vjčveč ljudi zapeljati v krivoverstvo, je zdaj sestavil posebno Četočeto, ki naj nas kristijane, kadar bo odvrnjena vsaka nevarnost od Kamnika, s silo spreobrne h krivi veri ali pa nas prepodi iz mesta. Člani njegove čete nosijo črne čepice in imajo pripravljenega mnogo orožja. Toda zdaj, ko se David boji, da bi se mi kristijani v sili raje pogovorili celo s kolovškim roparjem, kakor da bi se pridružili krivovercem in ko pride naš neustrašeni župnik, sedaj je David pobegnil.«
 
»Lažeš, grešnik zavrženi,« j aje zagrmel mogočen glas in izza vrat Davidove hiše je stopil velik sivolas mož. »Kdor pravi, da sem pobegnil, laže,« je nadaljeval David. »Moja hiša je trdno zidana in dovolj imam orožja in mož, da se lahko ubranim vseh KamniČanovKamničanov, ki so še kristijani.«
 
»Nikar se tako ne ponašaj; saj se poznamo,« je kričal voditelj tistih, ki so imeli na glavi bele Čepice. -Kristjanov je v Kamniku še vedno toliko, da bi tebe lahko ugnali. Če je tvoja hiša trdna, ne pozabi, da lakota tudi medveda prižene iz varnega brloga. Le čakaj, da se rešimo Nikolaja Kolovškega, potem bomo videli, če znaš meč tudi tako sukati, kakor vatel.«
Služkinje so prinesle na mizo velike sklede polne finih jedi. Luka se je kar zasmejal, ko je zagledal tečna jedila in steklenice vina.
 
j, Saj ti krivo verkrivover ci niso napačni
 
ljudje,u« je šepnil Krvosrdu. »Kaj ste me prej nalagali, ko ste rekli, da krivo verkrivover ci še dobro jesti in piti ne smejo.«
 
In ko je Luka snedel velik kos pečenega zajca, se je zadovoljno cmakaje vnovič obrnil h Krvosrdu in mu rekel:
razsvetljevala mala svetilka. Tudi v kleti so bila tajna vrata. Krvosrd jih je odprl in je s svojim spremljevalcem stopil v dolg in prostoren hodnik, ki je bil ves razsvetljen. Na eni strani hodnika je viselo vse polno orožja. Hodnik se je končal v velikansko jamo, ki je bila skoro vsa temna, dasi je gorelo na vseh straneh mnogo svetilk.
 
»Tukaj bode tajno zborovanje,u« je dejal Krvosrd. »Sedaj pojdiva dalje.«
 
� la sta po ozkih stopnicah navzgor. Krvosrd seje, prišedši do stropa, z ramo uprl ob kamen in ga privzdignil. Skozi odprtino sta prišla s Krištofom v popolnoma temen kraj.
 
»Postojte in počakajte, da napravim lnč,u« je velel Krvosrd in začel kresati ogenj, s katerim je užgal voščenko, ki jo je imel pri sebi in potem zaprl odprtino, pri kateri sta prišla v ta prostor.
 
Krištof se je ozrl in se nehote nekoliko priklonil, ko je zazrl v svitu slabotne vo� čenke celo vrsto mož, ki so nepremično sedeli ob zidu, videl je svetle šljeme in oklope, meče in sulice, videl škofovske kape in palice in ni hotel verjeti svojim očem ter ni pojmil, kje da je, zlasti ker je vladala grobna tihota.
 
»Kje pa sva,u« je z nehote pritajenim glasom vprašal Zlatopoljec.
 
»Med mrliči,« je odgovoril Krvosrd, ki je bil med tem kamen zopet položil na uhod. »V plemiškem grobišču sva, pod kamniško cerkvijo.«
»Ah, zdaj se spominjam,« se je zasmejal Krištof. »V svojih mladih dneh sem bil večkrat v tej rakvi, kjer počiva toliko plemenitašev iz cele okolice. Ali je še vedno tajnost, kako zadruga pogrebcev ohrani trupla, da ne razpadejo. Za mojih mladih dni se mi je pripovedovalo, da je neki Kamnican iz Italije prinesel to tajnost in da je zadruga pogrebcev zaslužila ogromne vsote denarja s tem, da je umrlim bogatim plemenitašem balzamirala trupla in jih v njihovi opravi spravljala v to rakev.«
 
»Zadruge pogrebcev ni več. Njena tajnost je last kamniškega mesta, a zdaj zasluži ž njo le še malo. Ljudje se več ne trgajo za Častčast, da bi po svoji smrti tukaj čepeli v oklopih ali v masnih plaščih in Čakali, da jih miši in podgane razjedo.«
 
»Prav imajo,« je menil Krištof in potem vprašal: »A sedaj, prijatelj, kje menite, da se naj skrijem?«
Zborovanje bo spodaj v podzemski jami, tik pod rakvijo. Najvarnejši bode te še tu v rakvi. Jaz
 
dvignem iz tal nekaj kamnov in napravim ondukaj luknje. Od tod bodete lahko vse opazovali, kar se bo od spodaj godilo in slišali bo dete vsako besedo. Ker pa je mogoče, da vas kdo zapazi, ali da pride kdo v rakev, zato slečiva enega teh mrtvih prelatov ali vitezov in odstraniva njegovo truplo. Vi oblecete prelatovo obleko in vitezov oklop, sedete na njegovo mesto in nihče se vas ne bo dotaknil, nihče še mislil ne bo, da je živ Človekčlovek sedel med mrliči.« »Vaša misel je res dobra, prijatelj Krvosrd. Tudi če bi sam Nikolaj Kolovški vedel, da sem jaz med temi mrliči, bi se me ne upal dotakniti.«'
 
Zlatopoljec je sel ob steni in je ogledal vsakega posameznega mrliča.
»Za nas je gotovo velika škoda,
 
da se Gašpar Khisel ni odzval našemu povabilu in da ni uslišal naše prošnJe?u« Je končno menil stari Pyrso. »Že samo dejstvo, da stoji na naši strani, bi nam bilo mnogo koristilo. Moja misel je, da ga pustimo v miru in prosim vas vse, pozabite pikre besede, ki jih je izrekel Bernard Sternberg. Ako bi Gašpar Khisel vedel, kako se je danes tukaj o njem govorilo, bi se že iz same maščevalnosti pridružil našim nasprotnikom.«
 
»Upam celo, da bomo grofa Khisla lahko pogrešali,« se je oglasil Engelbert plemič Rain, »kajti slišal sem, da je Krvosrd pridobil za našo stvar moža, ki je bil deset let strah Saracenov, ki je izvršil vprav čudežna dela hrabrosti in ki ima pred Bogom dolžnost, da maščuje svojega očeta in svojo sestro.«
Mirno, nepremično, v veličanstvu smrti so sedeli mrliči na svojih mestih. David je pregledal vso rakev. Mrliča se seveda ni dotaknil nobenega. Ker je bil Krištof hitro s kamni zaprl odprtine, ki jih je bil napravil Krvosrd, ni prišel David resnici na sled. Čim dlje je stari mož stikal po rakvi, toliko bolj je bil prepričan, da ima opraviti Bernard Sternberg s čeznaravnimi močmi in toliko večji je postajal njegov strah. Naposled je kar pobegnil iz rakve v jamo.
 
»če nas kdo čuje, naposled ni nobena nesreča,« je menil vit. Pyrso. »Kar danes sklenemo, se Čezčez nekaj dni itak pred cerkvijo razglasi.«
 
Možje so prikimali, samo da bi bilo zborovanje čim prej končano, zakaj groza jim je tičala v kosteh in komaj so čakali, da bi mogli oditi. Zaradi tega tudi ni nihče ugovarjal, ko so £yrso in David ter mestni sodnik pojasnili svoje nasvete, kako naj se Kamnik brani proti Nikolaju Kolovškemu. Vsi njihovi nasveti so bili naglo in soglasno sprejeti in že je hotel Pyrso zaključiti shod, ko je za besedo prosil Bernard Sternberg.
»Sklenili smo, da utrdimo Kamnik in da ga branimo z vsemi močmi proti Nikolaju Kolovškemu. Toda to je premalo. Prvi pogoj uspešni obrambi je vendar ta, da spravimo iz Kamnika tište sovražnike, ki prebivajo v mestu in od katerih nam preti največja nevarnost. Najnevarnejši teh sovražnikov je kamniški župnik, ki se povrne te dni sem, če ni morda že tu. Župnik je bil v Meugšu pri Adamu Kolovškem in se je gotovo ž njim domenil, kako bo pomagal njemu in njegovemu ocetu zavzeti Kamnik. Najbolje bo, če župnika in njegove«omišljenike vlovimo in ko pride Kolovški, mu posijemo v pozdrav njihove glave.«
 
»Kaj vender mislite Bernard Sternberga, je skoro prestrašen vzkliknil Pyrso. »Ali veste kaj to pomeni, obglaviti duhovnika rimske cerkve? Sveta cerkev bi nas proklela?u«
 
»Ni me strah ne svete cerkve, niti njenih kletev,« je odgovoril Bernard. »Kaj zato, da se župnik imenuje blago siv oljenca Gospodovega. Jaz ga imenujem izdajalca injaz predlagam,
»Zakaj dvomiš, Če ima Zlatopoljec sploh kakega prijatelja?« je vprašal Krvosrd.
 
»Ah, gospod Krvosrd, kdo na svetu pa more reči, da ima resnične prijatelje? Kolikrat se je že zgodilo, da se je Človekčlovek zaupal človeku, ki ga je smatral svojim najzvestejšim prijateljem, a se je izkazalo, da je bil izdajalec! Kdo ve, Če ni moj gospodar med tem, ko se jaz tu z vami razgovarjam, padel v kako nesrečo.«
 
»Zgodilo se je tako,« je mrmraje odgovoril Krvosrd.
»Toliko slabše za nasprotnika.« Luka je bil popolnoma pomirjen; vtaknil je bodalo za pas in svojo pozornost zopet posvetil klobasam.
 
fc>e je Krvosrd strmel nad to Lukovo ravnodušnostjo, ko je pridrvel iz podzemskih prostorov smrtnobled in upadel Človekčlovek. Trepetal je po vsem životu, ježili so se mu lasje in oČije imel izbuljene. Goli meč mu je padel iz rok in z roko si je gladil čelo in mel oči, kakor bi hotel pregnati grozno vizijo. Bil je to Bernard grof Sternberg.
 
Krvosrd je skočil k njemu, a še predno ga je mogel kaj vprašati, je vskliknil grof Sternberg:
Ljudstvo je tiho mrmraje pritrj evalo grofu Sternbergu, kar je župnika Lavrencija tako razkačilo, daje izgubil vso oblast nad samim seboj. Ves besen je zakričal nad ljudstvo:
 
»Malo vredni ljudje, kaj ste že tako prešinjeni krivo verskegakrivoverskega duha. da res ne slušate besed svojega pastirja in da res ne spoštujete božjih ukazov? Ali je hiša Gospodova postala krčma, v katero sme vsak priti, kdor hoče? Sramujte se, Česte sploh še kristjani. Jaz pa poznam svoje dolžnosti in hočem ostati v milosti božji, zato ukazujem: ven z mrličem iz cerkve, ven s krivoverci in z oniahljivci.«
 
In ker se ni nihče ganil, je župnik Lavrencij zapustil svoj prostor pred altarjem in je stopil h krsti.
nKaj pravite, grof Sternberg? Oe sem vas prav razumel, potem ste izrekli predrzno laž in grdo bogoHetje. Jaz sam sem Krištofa Zlatopoljca še pred nekaj dnevi videl živega in čvrstega v Mengšu in tu v Kamniku so ga tudi videli različni naožje. In vi se upate trditi, da je arnrl v sveti deželi v boju za zmago svetega križa?«
 
»In vendar sem povedal resnico,u« je odgovoril Bernard Sternberg. »Krištof Zlatopoljec je izdihnil svojo dušo 7 sveti deželi, samo njegovo telo se je vrnilo v domovino. V tem truplu So prebivali hudobni duhovi in to truplo je begalo po svetu iskaje duhovskoga blagoslova in počitka v blagoslovljeni zemlji.«
 
Župniku Lavrencij u je zastala pa. Ni vedel, pri čem da je. V duhove je tako trdno verjel, kakor vsi J]udje njegove dobe in niti trenotek 111 dvomil, da je to mogoče, kar je Povedal grof Bernard Sternberg. s&mo če je to tudi resnično, tega ni *edel. Spomnil pa se je, da je na
pravil Krištof Zlatopoljec v Mengšu nanj in na vse druge takrat navzoče ljudi uprav čeznaraven vtisk. če je bilo njegovo telo res prebivališče zlih duhov − potem si je rekel − se ni čuditi, da je vse pred njim trepetalo.
 
»Grof Sternberg − vprašam vas na Čast in na vest: jeli co truplo res truplo Krištofa Zlatopoljca?u«
 
»Ker ste Zlatopoljca videli na svoje oči šele pred nekaj dnevi, ga bodete pač lahko spoznali − prepričajte se sami,« je previdno odgovoril Bernard Sternberg m vzdignil platno, ki je bilo položeno čez odprto krsto, v kateri je ležal Krištof Zlatopoljec.
Bernard Sternberg je zopet pokril krsto in potem osorno rekel:
 
»In zdaj bodi konec praznih besedi, gospod župnik. Vprašam vas zadnjikrat: ali hočete blagosloviti in pokopati truplo Krištofa Zlatopoljca ali ne?u«
 
V krsti je ležala samo še obleka in belo platno, s katerim je bila prej ovita glava mrličeva − glave in brade ni bilo več − obleka pa je bila preparana.
Prav tedaj je prijezdil na krasnemu konju po trgu vitez v srebrnem oklepu z modrimi peresi na šljemu. Ustavil se je pred cerkvijo in zaklical:
 
»Župnik Lavrencij − danes Čezčez tri leta ti pripeljejo zopet truplo Krištofa Zlatopoljca v to cerkev.«
 
Pri teh besedah je vitez odjezdil v diru iz mesta v tem, ko je župnik Lavrencij trepetajo zrl za njim.
Pyrso se je postavil na kamenito klop poleg mestnih vrat. Trenotek pozneje je dospel sprevod do njega in je župnik Lavrencij zapazil, da so vrata zaprta.
 
»Kaj naj to pomeni,« je vprašal župnik s temnim pogledom viteza Pvrsa. »Ali hočete v svoji krivo verskikrivoverski predrznosti celo živemu bogu zapreti potu.
 
»Ne imenujte božjega imena po nemarnem,« je resno in strogo odgovoril vitez Pyrso. »Ukazal sem zapreti vrata, ker zahteva občna korist, da opozorim ljudstvo, ki Vam sledi, na veliko nevarnost.«
VII.
 
Pozno ponoČi je stopil v dolg crn plašč zavit mož pred samotno enonadstropno hišo, ki je stala na sedanjem Sv. Petra nasipu v Ljubljani. Potrkal je z železno pripravo, ki je bila pričvrščena na vratih; potrkal je dvakrat in trikrat, ali okence v vratih se ni odprlo. Nemirno je mož hodil pred hišo nekaj Časačasa gor in dol in se skrbno oziral, če ga kdo ne gleda. Toda nikjer ni bilo zapaziti nic sumljivega. Vladala je smrtna tiliota in globoka tema.
 
Mož je začel z nova na vso moČ trkati in konČno se je na okencu pri vratih res nekoliko zasvetilo in je Vprašal globok glas:
»Kdo je?«
 
,,Tišti, ki ga pričakujete,u« je odgovoril mož, ki je prej trkal in je zdaj stopil tik pred vrata.
 
»Jaz vedno koga pričakujem,u
»Prihranite si ta vodena modrovanja,« je odgovoril mož pred vratmi in spustil svoj plašč, ki ga je držal. Zdaj se je videlo, da je plemenitaš, kajti imel je meč, z zlatom okovan pas in ostroge. »Kdo da sem, to veste, saj je bil to jutro pri vas mož, ki vam je naznanil moj prihod. Sicer pa mora ta moj odposlanec že čelo uro pri vas biti, ker je tako dogo vorj eno.«
 
»Nekaj resnice ste povedali,u« se je zopet čulo iz okenca, »davi je prišel semkaj človek in mi je povedal, da želi imeniten plemenitaš z menoj govoriti. Domenila sva se tudi, da pride sem in da poČaka tu, dokler ne pride napovedani plemenitaš. Toda moža ni in jaz vas ne poznam in vam ne morem zaupati. Počakajte, da pride vaš odposlanec; ako mi ta potrdi, da ste res tišti, ki ga Čakam, potem vam bom rad odprl.«
 
Bedak,« se je jezil mož s plaščem. rAli ne ve*j, kdo da sem. Saj poznaš vendar moje ime in mene samega.14
»Oh, da, Vas poznam tako do
 
slali k meni. Poznam vsa vaša imena, prava in neprava in poznam Vašo osebo, dasi ne nosite vec svoje dolge crne brade. Toda − ali mi ne veste ničesar povedati, kar bi me pomirilo glede Vaših namenov?u«
 
Tuji plemenitaš se je zasmejal na ves glas.
Vstopila sta v veliko sobo, napolnjeno z vsakovrstnimi nenavadnimi stvarmi. Ob strani so stala okostja različnih živali, na mizi se je v zidu svetil triangel, okrog katerega je bilo napravljenih vse polno kabalističnih znakov, sredi sobe pa je na dolgi mizi ležalo človeško okostje. Tuji plemenitaš je v prvem trenotku mislil, da je to okostje naravno in sele k° je je natančno ogledal, je videl, da je umetno nar ej eno.
 
»Čudim se, da mojega odposlanca še vedno ni tu,u« je rekel tuji vitez, ko si je sobo površno ogledal, pri čemer ni skrival, da mu vsa ta šara prav nic ne imponira.
 
»Jaz se tudi Čudim.«
 
»Za kdaj pa sta napovedala svoj prihod dva plemenitaša iz Mengša?u«
 
»O polnoči morata biti tu.«
TTar niafA na. oriviVii na. a\ar\i van na
 
um ej em, zakaj se Vam tako toži po onem odposlancu.« Mož s turbanom je pri teh besedah nekoliko privzdignil meč, ki ga ves Časčas ni položil iz rok in sploh govoril tako nezaupno, kakor bi imel pred seboj skrajno nevarnega razbojnika. »Skrili se bodete v sosedno sobo in tam vse slišali in videli, kar bom govoril z Adamom Kolovškim in njegovim prijateljem Bosi om. To pa vendar zanima samo Vas, ne pa tudi Vašega odposlanca.«
 
»Zdi se mi, da Vam je moj odposlanec povedal ne le kdo da sem, nego da vam je razkril tudi še druge stvari, ki vas pravzaprav nic ne brigajo. Čuješ, stari oderuh, z menoj ni dobro zbijati šal. Zapomni si to.«
»Molči, oderuh − sicer pridejo v nevarnost tvoje čeljusti,« je zakričal tuji vitez in je dvignil pest proti Židu. »Jaz imam samo eno ime: zovem se Marko plem. Pilin.«
 
Žid se je vsedel za mizo, položil *vojo roko človeškemu okostju okrog vratu in rekel nekako melanholično: Meni je naposled vseeno, kako se zovete in če hočete, da vas kličem za Marka pl. Pilina, vam tudi to prijaznost rad izkažem. Žal pa mi je za vas, resnično žal. Kaj hočete ves svoj denar in svoj Časčas potratiti zato, da se maščujete za dejanja, ki se ne dajo več popraviti? Bodite pametni. Kdo pa vam jamči, da bodete ploh kaj dosegli z osveto, za katero se toliko pehate. Pomislite: osvetnik, ki ne doseže svojega namena, je še nekoliko smešnejši, kakor snubec, ki ga pošlje izvoljenka njegova s košaro domutf.
 
Tuji vitez je vstrepetal jeze.
je še, a skoro bi me ne bilo nic več, zakaj manjkalo je prav malo, da me niste zadavili.«
 
»Č!udnoČudno, da te nisem spoznal vsaj po glasu,« je menil Krištof. »Kako si svoj glas spremenil?«
 
»Za zobe sem si privezal dva tenka odrezka kože. Napel sem jih kar se je člalo, kakor struni, in to premeni cloveski glas, da ga skoro ni spoznati.«
»A čemu si se tako našemil in čemu si igral z menoj to komedijo?«
 
»Iz dobro prevdarjenih nagibov, moj milostivi gospod,** je odgovoril Iiuka. nPrvi je bil ta, da sem Vam hotel pokazati tište svoje zmožnosti, ki jih doslej niste poznali. če sem Vas mogel skoro pol ure varati in Vas z namigavanji pripraviti do tega, da ste posredno izdali svoje na] tajnejše namene − opravil bom kaj takega Se veliko l&glj© pri Adamu Kolovškem in Andreju Bosiu. Drugi nagib pa je bil ta, da sem Vas hotel posvariti in Vam dokazati, da ste storili veliko nepremiSljenost, ko ste me s svojim naročilom poslali k zidu Aronu. Svojih tajnosti naj Človekčlovek ne zaupa niti Bogu, niti hudiču, niti grofa. Žid bi se bil gotovo s kako nepreviclno besedo iz dal; Adam Kolovški in Bosio bi jo bila popadla in
 
ce treba z batinam! prisilila Zida, da bi jimavs© povedal,kar sploh ve.«
pŽid torej ničesar ne ve?« je hlastno vprasal Kristof, ki je uvideval, da ima Luka prav.
 
»Ce kaj ve ali če ničesar ne ve, to je zdaj že vseeno,u« je menil Luka in popravljal voščeno masko z dolgo
 
brado. »Grlavno je, da ne more niČesar povedati.«
»Bodi torej. A povej mi Luka, ali res fcrdno upaš, da izvabis iz Adama in iz Andreja tajnosti, ki jih hranita v svoji duši?«
 
»Največjo tajnost vsakega človeka je lajlaglje uganiti. Ugane se po tem, da žrtvuje clovek zanjo tudi svojo Častčast, ki jo sicer skrbno varuje in brani. Lačnemu treba hrane, žejnemu pijace. Poiščite, kar je kakemu človeku v gotovem času naj bolj treba in že poznate njegovo tajnost.«
 
»Mar misliš, da bode ta Adam
»PlemiS Bosio − kogar vi obiščete, ta mora biti vedno pripravljen na taka presenecenja, kakor jih meni obetate,« je z resnim povdarkom odgovoril za Zida preoblečeni Luka.
 
Dobro si odgovoril, stari <5arovnik,u« se je smejal Adam. Šer p°"
 
znaš mojega prijatelja, poznaš gotovo tudi mene in najbrž tudi slutiš, po
 
kaj sva prišla. Povej brez ovinkov: ali nama nioreš posoditi toliko zlata, kakor ga potrebujeva?a«
 
jjPosodim vama lahko nekaj c!e
 
narja,u« je menil Luka »ali saj nas poznate, Zide, da ne damo denarja iz rok, dokler nimamo zagotovila, da
 
ga dobimo tudi nazaj. Mene tu V Ljubljani vse zanitSuje, sovraži in preganjaj Ijudje rne tepo, kjer se
»Kako jamstvo naj Vam dava. Če vidite, kako se nama mudi, plačati duhovnika, ki sta imela srečo v igri, pač lahko verjamete, da se bodeva podvizala, poravnati tudi Vašo terjatev.«
 
»Ali res? Lej, lej, kako dobro znate govoriti, gospod Adam Kolovški,u« se je rogal Luka. »Pozabili ste samo eno stvar: da poznam jaz jako dobro vse kranjske plemenitaše in tudi njih razmere. Pomislite, kolikokrat je že vaš oče, vitez Nikolaj Kolov� ki, poplačal za vas dolgove. Dasi ima mnogo gradov in mnogo denarja, se je vendar naveličal tega plačevanja in zarotil se je, da ne plača za Vas niti vinarja več. Koliko upnikov sta se vidva že iznebila z mečem! Duhovnikov se vidva ne upata lotiti, ker sta blagoslovljena in ker bi se vsa Ljubljana za njiju zavzela. Saj Ljubljana tako sovraži Vaš rod in zlasti Vašega očeta in kdo ve, če ne pride Se do boja med ljubljanskimi mestjani
 
in VaSim očetom.«
»Gospoda, to so same prazne besede,« je izjavil hladno Luka. »Pogoj moj je, da mi zaupate vsak svoj najtajnejši namen, tisto misel, ki je ne bi zaupala niti najboljšemu prijatelju,
 
niti najlepši ljubici, niti svojemu sokrivcu, ki ga ne razodene Človekčlovek na
 
glas niti če je sam sredi morja. To mi razodenita in dam Vama zlata kolikor ga hočeta.«
 
»Ali govoriš resno, Žid,u« je vprašal Adam in svoj ostri pogled vprl v Lukova oči.
 
»Na mojo dušo in na Mozesove postave Vama prisegam, da govorim resno.44
»Naj me zadene večno pogubljenje, če sprejmem to poveljstvo,« je osorno izjavil Pirin. »Časa imate še dosti, da najdete drugega povelj
 
nika za Da naskok. Prišel sem k vam, ker me veseli vojskovanje, a nisem se zavezal, koliko Časačasa ostanem. Drugim so obljubljeni odpustki, meni ne, drugi so si izgovorili delež na plenu, jaz ničesar. Ugajalo mi je vojskovanje do današnjega dne, zato sem ostal; zdaj mi več De ugaja in zato odidem.
 
»Naj boljši meč, kar jih je v armadi, me hoče zapustiti? Vedno sem vas postavljal v zgled vsem plemenitašem in hvalil sem vas pred vsemi znanci in pred svojo hčerjo tako, da komaj čakajo, da Vas spoznajo.«
Nikolaj je naredil tem pogovorom konec s tem, da je začel izpraševati posamične plemenitaše o postanku ognja, ki je upepelil ves tabor. Vsak je povedal, kar je vedel, in strmenje je postajalo vedno večje, zakaj razvidno je bilo iz teh izpovedi, da je ogenj nastal, ko so bila vsa vrata v tabor zaprta, ko je bila ograja skrbno zastražena in ko daleč naokoli ni bilo videti živega bitja.
 
»Torej je mogel ogenj zanetiti le kak Človekčlovek, ki je bil v našem taboru, a pravzaprav jih je moralo biti več, ker je ogenj nastal obenem na več krajih,« je rekel Nikolaj Kolovški in, motreč vse zbrane plemenitaše s strašnim pogledom, ki je napovedoval grozne muke in � e groznejšo smrt, je dostavil: »Izdani smo bili.«
 
Brez dvoma − zgodilo se je izdajstvo,« so pritrjevali plemenitaši in
Kolovški je zopet pregledal vse obraze, kakor bi mogel vsakemu posamezniku videti na dno duše in stiskal in grizel je ustne, kakor je bila njegova navada, kadar se je pripravljal na klanje svojih žrtev.
 
»Vsak posameznik naj pove in s pričami dokaze, kaj je delal Čezčez dan in kje je bil, ko je začelo goreti,« je nasvetoval prelat Orsano, ki je ves Časčas jokal, da mu je ogenj uničil vse, kar je imel seboj in da je izgubil vse nade na ogromni plen, ki bi ga bila naredila vojska v Kamniku. »Izdajalca je treba neusmiljeno kaznovati,u« je dostavil prelat Orsano in zamahnil z roko, kakor bi hotel pokazati, kako bi
 
on izdajalcu odsekal glavo.
nKer sedaj takoj zapustim Vašo vojsko, mi je vseeno, če mi gospodje delajo krivico ali ne,« je dejal Marko Pirin. »Zavest imam, da bi ne bil nobeden utekel, če bi ne bil jaz zadržal Krvosrda.«
 
»Ali izdajstvo se je moralo zgoditi na vsak način,u« je zaklical Nikolaj Kolovški. nKar sem živ, mi se ni bilo tako težko pri srcu kakor danes. Prvič v svojem življenju sem bil poražen. Izgubili smo toliko moštva in orožja, toliko konj in živil, da za
 
sedaj ne moremo misliti na dalnje obleganje Kamnika. Kar kri mi vre, če pomislim, kako nas bodo posmehovali ti kamniški mestjani, ki od nekdaj sovražijo plemstvo in duhovništvo. Za sedaj naj se naša armada razide. Vsak plemič naj gre s svojim moštvom na svoj grad in naj ga zavaruje, Čezčez štirinajst dni pa pridite vsi v Mengeš, da tam pripravimo, k ar J treba za novo vojno proti Kamniku.
 
Plemiči so bili s to odredbo zadovoljni in razšli so se s svojimi Četami na različne strani.
»Luka,« se je obrnil Zlatopoljec k svojemu slugi, poglej, če iztakneš kje v bližini kake koče, kjer bi mogli prenočiti. Že Če bi mogel le kako uro počivati na kaki mrvi, bi bil vesel, tako sem utrujen in izmučen.«
 
»Da ste trudni In izmnčeni, temu se ne čudim, saj prihajate iz 1 j utega boja. Oudim se pa, da niste lačni in žejni,u« je menil Luka. »Jaz se nisem bojeval, a vendar sem žejen tako, da bi pil � e vino, ki je tako slabo, da bi morali ž njim biriče obhajati, in tako sem lačen, da bi jedel še zamorska ušesa z jesihom in oljem ali pa prekajene pajke.«
 
Kadar je Luka govoril o jedi in pijači, ni mogel nehati.
 
»Sicer pa že poskrbim;. da ne bomo brez večerje,« je zadovoljno nadaljeval Luka. nKar je vojska, se zmanjšuje prebivalstvo, divjačina pa se množi. Tisti, ki ostanejo pri življenju, bodo nekaj let lahko jako dobro živeli. Zajcev in srn, jerebic in prepelic kar mrgoli. Na svojem meču vam jih spečem tako fino in ukusno, da bi se jih veselil še oglejski patrijarh, ki je pred Bogom in pred ljudmi eden največjih požeruhov naših Časovčasov
 
»S teboj se vendar ne more pri
»Jaz bi morala postati ljubosumna? Ali ljubiš drugo? Krištof, govori odkritosrčno.«
 
»Ljubim samo tebe, moja Manfreda. Vsa ljubezen, ki je je zmožno moje srce, je posvečena edinole tebi. Prej sem poleg tebe ljubil še svojo sestro in svojega očeta, svojo domovino in svojo vero − zdaj si ti vsa moja ljubezen. Toda lahko se zgodi, da me boš ti slišala govoriti kaki drugi ženski tako, kakor zdaj govorim tebi, postala boš ljubosumna, trpela boš in tega bi te rad obvaroval. Zato želim, da se nastaniš za nekaj Časačasa v Ljubljani. Pusti me, da sam izvršim svojo osveto.«
 
Manfreda ni več slišala zadnjih besed.
»Ne poskušaj tega, Manfredi, saj bi podlegla. Premlada si še za take
 
grozovite izkušnjave. Glej, golobica moja! Zame in zate bo najbolje, da me za nekaj Časačasa zapustiš. če greš V Ljubljano, se bodeva lahko večkrat videla in ob novem letu se zopet združiva − za vse življenje.
 
Pojdi, Manfreda, zakaj jaz Čutim, da bi ne mogel storiti vsega, kar bo treba, če bom v svoji bližini gledal tebe in čital v tvojih rosnih očeh bolest in očitanja.«
njena duša.
 
»Ne gre in ne gre, Manfreda,« je čez nekaj Časačasa zopet povzel Kn
 
škof. »Težave bi bile prevelike. Pomisli še nekaj. Boj bo trajal še več mesecev. Ti ne boš imela v tem času nobene druge zaslombe in opore kot mojo besedo, ki sem ti jo danes dal. če ostaneš pri meni, nama ne bo ves čas sojena niti ena ura, ko bi se
 
mogla nasloniti na moje srce. Veljala boš za mojega sužnja, za krivo verskegakrivoverskega dečka, ki sem ga v jutrovih deželah kupil in prisiljen bom s teboj tako ravnati, tudi če bi mi krvavelo
 
srce.«
 
»In ko bi morala veljati za tvojega psa, ostala bi pri tebi,u« je vzkliknila Manfreda. »Potovala sem s teboj celo leto v moški obleki in
 
vsi me smatrajo za dečka, vsi mislijo, da sem tvoj suženj, vsi me kličejo Manfred. Rekel si mi že, da si
močno zbegala. Nekam razburjena je vstala in stopila k oknu, odkoder je dolgo časa pazljivo motrila četo, ki se je bila Mengšu že nekoliko približala. Končno je rekla tako tiho, da jo je umel samo Bertonja:
 
»Ne, moj mož to ni. Sporočil mi je, da naj ga tukaj čakam, a sporočil mi je tudi, da ga še ne bo tako kmalu semkaj. Njegov odposlanec mi je povedal, da se zbero vsi zemlje in plena željni plemenitaši, ki jih pridobi moj mož za vojno proti Kamniku. To bo trajalo še nekaj Časačasa, zlasti ker mora moj mož prepotovati velik del dežele, da pregovori in pridobi zadosti vojnih sil. Prestrašila sem se, ko ste rekli, da je morda moj mož že tu, zakaj če bi prišel, bi mogla to povzročiti samo kaka nesreča.«
 
Stisnila je ustne in z dolgim žalostnim pogledom dostavila:
»Kak sum? Zdi se mi, da ima Nikolaj Kolovški sedaj mnogo preveč skrbi in dela, da bi se mogel zanimati za sumničenja. Sicer pa ne vem, kdo naj vas sumniči.«
 
»Vsak Človekčlovek ima sovražnike in največkrat jih niti ne pozna. Kes je sicer, da ima moj mož sedaj mnogo skrbi in dela, in znano vam je tiuli, da se le bore malo zanima za svojo ženo. Ali to zahteva, da moramo ohraniti njegovo ime neomadeževano. Ko bi kaj slišal o najinem razmerju, bi njegov ponos razvnel v njem tako ljubosumnost, da bi žrtvoval vse, da bi vse popustil in prihitel semkaj in potem − gorje meni in £,orje vam,"
 
»Motite se gospa. Naj je Nikolaj Kolovški tudi močan in mogočen mož, jaz se ga ne bojim, ker nima čezme nobene oblasti.«
»Kaj se več ne spominjate tistega viteza, ki se ga niste upali razorožiti? Adam, pomagaj mi, saj ti se gotovo spominjaš tistega moža.«
 
»Najbrže meniš tistega drznega krivo verkrivover ca. ki ga samo zaradi tega nisem javno kaznoval, ker je svoje dni najini materi izkazal veliko uslugo?« je ošabno vprašal Adam Kolovški. »Da, tega se spominjam.«
 
»Kaznoval ga res nisi,« se je smejala bratu Marija � aloma, »a pred menoj se ni treba bahati. Jaz vem, da ga nisi kaznoval, ker si se ga bal. A kaj to. Povej, kako se je imenoval.«
»Drži svoj strupeni jezik za zobmi,« je srdito ukazal Adam svoj sestri. »In Vas, prijatelje, prosim, ne zamerite moji sestri njenih besed, saj ni zmožna presoditi njih pomena.«
 
»Pusti jo,u« se je s posmehom oglasil Bertonja. »Morda nam poskrbi Marija � aloma celo vrsto nepremagljivih junakov, obljubivši jim drugih sladkosti, nego so poljubi na njeno roko.«
 
Marija � aloma seje naglo obrnila k ljubimcu svoje matere.
»To vam povem, kadar bodete utegnili na samem z menoj govoriti.«
 
Adam Kolovški, ki je ves Časčas z napeto pozornostjo opazoval Pirina, kakor bi iskal povoda prepiru ali celo boju, je hitro pristopil, zopet izzivajoče, in surovo rekel:
 
»Vi nimate z mojo sestro ničesar takega govoriti, da bi tega ne mogel slišati ves svet.«
Marko Pirin se je nato lahno priklonil celi družbi in je ponosno odšel. A plahost, ki jo je provzročil s svojim nastopom, ni minila z njegovim odhodom. Molče je zrla vsa družba za njim, ko že ni bilo več slišati njegovih korakov. � ele po dolgem molku se je oglasil mladi plemič Jošt Turn, rekši:
 
»Ta Človekčlovek mora biti čarovnik, da nas je vse tako vgnal.«
 
»Prosim te, Jošt, ne govori o tem človeku,« je srdito zaklical Adam Kolovški. »Ni ga treba ne grajati, ne hvaliti. Ta mož je gost mojega očeta − to je vse, kar nam je treba vedeti o njem. Sicer pa je zdaj Časčas, da gremo k večerji.«
 
Nihče ni na to nič opomnil, a tudi nihče se ni ganil z mesta, ne gospa Katarina, ne Bosio, ne župnik Lavrencij niti Marija � aloma, ki menda niti slišala ni, kar je bil rekel njen brat, ker je ves čas nepremično ogledovala prstan, ki ji ga je bil izročil Marko Pirin. Jošt Turn jo je opetovano opozoril, da je čas za večerjo, a zganila se je šele, ko je začutila, da jo vsi gledajo z največjim začudenjem. Tedaj je naglo vstala in z ošabnim pogledom rekla:
padla je ležala na kolenih in njene ustne so šepetale nerazumljive besede.
 
»Katarina,u« je vzkliknil Bertonja, ko je bil nekaj časa stal sredi sobe in se čudil, da ga njegova ljubimka niti ne zapazi.
 
Gospa Katerina je obrnila samo glavo in je bolestno in obupno zaklicala:
Naslednjega jutra na vse zgodaj so se pri Luki, ki je ležal v predsobi svojega gospodarja, oglasili trije sluge. Prvi sluga je sporočil, da je gospa Katarina pripravljena sprejti Marka Pirina opoldne v svoji sobi, drugi je naznanil, da želi gospodična. Marija � aloma govoriti z Markom Pirinom še tekom dopoldneva in tretji je napovedal, da obiščeta vitez Adam Kolovški in plemič Andrej Bosio koj zjutraj viteza Marka Pirina.
 
Luka je vsa ta naznanila vzel z dostojanstveno resnobo na znanje in se le tiho in zadovoljno smehljal, kakor se smehlja nedolžen Človekčlovek stvarem, ki jih ne razume.
 
XII.
»To je torej tisti fini, tisti lepi in omikani vitez, ki so ga razglasili za pravi vzor junaka in plemenitaša,« je odhajaje govoril Adam. »Navaden in še prav surov pijanec je. Vsa njegova tajnost je, da mu je Žid Ar on posodil nekaj denarja in mu pri tej priliki izdal najino pogodbo.«
 
»A kako je mogel ta Človekčlovek govoriti z Židom še pozneje kot midva, saj sva vendar v ognju pokopala Žida in najini zadolžnici?«
 
Predno je mogel še Adam kaj odgovoriti, je že prihitel za njim Luka in proseče rekel:
»Ne zamerita gospoda, da vaju ne utegnem več zabavati. Prišla je ura, ko se moram pokloniti milostivi gospodični Mariji S al orni.«
 
Nemo sta strmela Adam in njegov prijatelj v Pirina, ki sta ga � e pred nekaj trenotki videla ležati brezzavestnega od pijanosti na tleh in ki je zdaj stal pred njima trezen in svež, kakor nov Človekčlovek.
 
»Prosim − le na eno besedo,« se je v tem obrnil Pirin do Bosia, ga prijel za roko in ga peljal na stran.
Bosio je molče prikimal in da bi mu ne bilo treba povedati Adamu, kaj mu je rekel Pirin, je odšel s hodnika, ne meneč se za namigavanja svojega prijatelja, do čim je Pirin stopil k Adamu ter mu tiho rekel:
 
»Kako morete priti k meni na razgovor o židovskem oderuhu in o njegovih tajnostih s človekom, kakor je Bosio. Ta je tako neumen, da verjame, da more mrlič od smrti vstati. S takim Človekomčlovekom se vendar ne bom pogovarjal o resnih stvareh. Midva imava pred očmi vzvišene smotre; jaz vem, kaj je Vaš smoter, Adam Kolovški, in zato Vam povem: pridite sami k meni, če hočete z menoj govoriti o resnih stvareh.
 
Adam je Pirinu dolgo gledal v oči, kakor bi mu hotel videti na dno duše, potem mu je odhajaj e stisnil roko v potrdilo, da mu zaupa in da ga smatra svojim zaveznikom, kakor je bil storil tudi Bosio, ko je zapustil hodnik. Pirin je ostal sam z Luko. Samo pogledala sta se in se do cela razumela.
Pirin ji je pogledal v oči in zdelo se ji je, da kipe njegove besede iz najtajnejših globin njegove duše, ko ji je rekel:
 
»Marija � aloma, jaz sem Človekčlovek, ki ima na svetu en sam smoter: pridobiti si tvojo ljubezen. Mož sem, ki bi zaradi tebe pohodil in onečastii največje svetinje. Mož sem, ki ga bodo imenovali izdajalca in brezČastnika in mu očitali, da se smeje na grobih, ki bi mu morali biti sveti, ki poljublja roko, ki ga je najhuje udarila in ki prebode srce tistemu, ki ga zove svojega brata. Človekčlovek sem, ki bi moral klicati po krvi, a prosim zdaj ljubezni. Kdor je videl tebe, Marija � aloma, ne pozna več ne rodbinskih ne domovinskih dolžnosti. Ta ima samo še eno domovino, to je kraj, kjer ti prebivaš, in eno dolžnost, služiti tebi. Ali nisi nikdar slišala o možeh, ki so zaradi svoje ljubezni usmrtili lastnega očeta. Ne vprašuj me nikdar ničesar, Marija � aloma. Naj bom v tvojih očeh le mož, ki te bo krvavo maščeval in ki si mu v plačilo obljubila svojo ljubezen.«
 
Zopet so se pogledi Marije Salome uprli v Pirina, a zdaj resno in vprašujoče.
»Razločevati je treba med tistimi, ki so se pridružili vojni zoper krivoverce samo iz posvetnih nagibov, da bi namreč napravili mnogo plena, in med tistimi, ki so se iz verske vneme, iz plemenitega navdušenja za sveto cerkev pridružili armadi in žrtvovali zanjo, kar je bilo v njihovih očeh. Naravno je in ob sebi je umljivo, da ostanejo prvi na strani svojega vojskovodje Nikolaja Kolovškega v vsa
 
kem slučaju, naj ukrene kakorkoli; naravno pa je tudi, da mora vsem dana biti možnost, da rešijo svojega imetja, kar se da še rešiti. Tudi jaz, dasi mašnik Gospodov, sem izkušen vojak. Resnica je vse, kar je povedal nas proslavljeni vojskodja, a resnica je tudi, da ne smemo računati na pomoč od zunaj in na rešitev. Znabiti, da se bomo deset ali štirinajst dni uspešno branili, ali dlje ne. Kamničanje so nas napadli, ker vedo, da so močnejši kakor mi in da mi še nismo pripravljeni na novo vojno. Proti temu ni pomoči. Kriv i smo mi, ker vzlic opominom Nikolajevim nismo skrbeli za varnost Mengša. Zdaj nam je odprta le pot boja ali pot kapitulacije. Moje mnenje je, da bi bilo Častnočastno in pametno, vdati se in skleniti začasen mir.«
 
In s prekanjenim pogledom in zvijačni usmevom je dostavil:
»Izdajalec − jaz?« Pirin je s stisnjenimi ustnicami stopil proti Engelbertu in prijel za svoj meč.
 
»Da, da, izdajalec ste,« je za njegovim hrbtom zakokodakal župnik Lavrencij, »izdajalec ste, krivo verkrivover ec in hudobni duh.«
 
Pri teh besedah se je župnik Lavrencij previdno stisnil za Nikolaja
Nikolaj je najprej Pirina in potem vse druge pogledal izpod Čela pogledal jih je z veliko nezaupnostjo, kajti ponudba Pirinova ga je nad vse presenetila, zadnja opomnja njegova pa zabodla v dušo. A videl je na vseh obrazih le veselje nad Pirinovo ponudbo in še predno je mogel kaj reči, je že vzkliknil njegov sin:
 
»Sprejmite, oče, to ponudbo, sprejmite jo in rešite sebe, svojo Častčast in veljavo ter čast in veljavo nas vseh.
 
Tudi Bertonja se je nagnil k Nikolaju in mu zašepetal na uho:
Pirin je potegnil meč. Isto so storili Nikolaj in Adam in Bosio, dasi so vedeli, da so izgubljeni, Če bi se le enega vojaka dotaknili.
 
Nikolaj Kolovški bil bi v drugih razmerah brez pomisleka žrtvoval Pirina razljuČenosti svoje vojske, kajti vedel je, da ni druge pomoči, časih je s klanjem nedolžnih ljudi nasitil krvoločnost divjih tolp, ki jih je vodil, Časihčasih s plenom in opustošenjem. Zdaj so te Čete zahtevale eno samo žrtev, a Nikolaj jo je moral rešiti za vsako eno, če je hotel rešiti samega sebe, svojo družino, svoje imetje in svojo vojsko.
 
V tem strašnem trenotku, ko je Nikolaj že obupaval in je le z največjim naporom zadrževal vojaštvo, da ni planilo na Pirina in ga pobilo, se je na grajskem oknu prikazal župnik Lavrencij. Vojaštvo ga je pozdravilo z veselimi klici, iz Česar je Nikolaj Kolovški po pravici sklepal, da je Lavrencij iz osebne maščevalnosti naščuval vojaštvo na upor in na uboj Pirina in obšla ga je neskončna jeza, misleč, da se je Lavrencij prikazal na okno z namenom, da vzpodbode in podžge vojaštvo, naj izvrši svoj naklep in naj usmrti Pirina.
preklical, kar je sam razširil med vojaštvom o Pirinu.
 
Trajalo je nekaj Časačasa, predno je nastal na dvorišču mir in ta čas je župnik Lavrencij srečno našel izhod iz svoje stiske.
 
»Vojščaki Gospodovi in bratje v Kristu,« je ogovoril vojaštvo. »Ko sem davi mase val v grajski kapeli, sem slišal iz keliha, ravno ko sem ga nagnil k svojim ustom, nebeški glas, ki mi je rekel: Pazi na viteza Pirina, zakaj zmagal bo sveti križ nad Kamničani le tedaj, če bo na vaši strani vitez Marko Pirin. Rotim vas torej in prosim vas, prizanesite za zdaj vitezu Pirinu.«
»Udarila je ura. Vi KamniČanje ste mene zapustili in zato Vas zadene kazen. Zapustite svoj tabor in bežite.«
 
Topo so gledali vsi, ki so bili zbrani na grajskem stolpu, na Pirina. Gledali so ga, kakor da bi bil zblaznel, zakaj nihče ni razumel, kaj pomenijo te besede in to povelje, ki se je vsem zdelo brezumno. Nihče tudi ni zapazil, da je pri Pirinovih besedah Luka izpustil velikega Pirinovega psa in mu nekaj zaklical, na kar je pes stekel po stopnicah in Čezčez nasipe zbežal v tabor sovražnikov.
 
Pirin se je naslonil na svoj meč in nepremično zrl v daljavo. Ponovno sta ga vprašala Nikolaj in Lavrencij, kaj da pomeni njegovo postopanje in kaj naj se stori in zaman sta ga opozarjala, da postaja vojska nemirna in zahteva, naj se že začne boj. Pirin ni dal nobenega odgovora. Niti ozrl se ni, kakor da sploh ničesar ne sliši.
Na grajskem stolpu je stal Marko Pirin in gledal ljuto, neizprosno bojevanje in beg sovražnikov.
 
Ni se bil zmotil. Krvosrd je ravnal po Pirinovem naročilu. Raznesel je v taboru vest, da sta poražena in ujeta Pyrso in Sternberg in ker Kainničanje niso imeli pravega poveljnika in ker se Sternberg in Pyrso nista vrnila ob določenem Časučasu, so se vdali nasvetom Krvosrdovih tajnih zaveznikov in se začeli umikati. In tedaj je planila nanje armada Nikolaja Kolovškega, jih premagala in jih pognala v beg.
 
� e pol ure ni trajal ves boj. Krvosrd je znal nastalo zmešnjavo na razne načine povečati in izvršil je to tem laglje, ker sta bila oba poveljnika odsotna in sta daleč od tabora lovila spretno bežeči Četi Bertonje in Engelberta Raina.
Nikolaj, ki ga je navdajala neka bojazen pred tajinstvenim tujcem, ki je celo armado pripravil do bega, ne da bi se ganil s stolpa, se je Pirinove grožnje resnično ustrašil. Popeljal ga je s stolpa v svojo sobo in mu rekel:
 
»Zanašajte se name in bodite prepričani, da ostanem mož beseda. Kaj Vam nisem rekel, da ste na stolpu v varstvu moje žene in moje hčere popolnoma varni? Če hočem ohraniti med svojimi vojaki red, se mora pač to zgoditi, kar* jim je obljubil Lavrencij. Potrebno je to, zakaj vojaštvo je sedaj zmage pijano, vojaštvo je videlo, da se vi niste boja udeležili in meni, daje zmagalo iz lastne sile. Zaradi tega mora ostati pri tem, kar je Lavrencij obljubil. Ta zlobni Človekčlovek ima toliko vpliva na vojaštvo, da je lahko vsak trenotek na� čuje na upornost in na punt. S tem moram računati.«
 
Pirin ni ničesar odgovoril, ali čudil se je, da prenaša Nikolaj Kolovški to odvisnost od kamniškega župnika in spominjal se je Lukovih besed, da človek, ki je srečno premagal visoke gore in preplaval globoke vode, lahko spodrsne ob malem kamenčku na ravni cesti in se ubije. In zato je molčal in se po obedn vrnil na stolp, kamor so kmalu prišli
Ko je zopet pogledal na bojišče, je videl, da je bil večji del Pvrsove čete pokončan in da se vojskujejo samo � e posamezniki, med njimi Pvrso, ki so ga napadali Nikolaj, Adam in Bertonja, ne da bi ga mogli premagati.
 
Tedaj se je zaslišalo z nasprotne strani kričanje vojaštva. Vsi pogledi so se obrnili tja. In zagledali so Engelberta Raina, ki je dirjal Čezčez poljane proti preseku v okopih, da spelje grofa Sternberga v tisto past, v kateri je umirala Pvrsova četa.
 
Kakor burja mu je sledil Sternberg s svojo četo. Ni zapazil krvavih sulic, ki so se pri njegovem prihodu razdelile. Sledil je kakor brezumen Rainu na širni prostor za okopi in tam zagledal trupla poraženih sobojevnikov in starega Pyrsa, zapletenega v boj na življenje in smrt.
nTudi tebe, Krvosrd. Svojo osveto hočem. Kdor ni z mano, je proti meni in kdor je proti meni, tistega ugonobim. Zakaj se nisi ločil od Kamničanov, ko so sklenili, ponuditi Nikolaju Kolovškemu mir in so pri določbi pogojev pozabili zahtevati zadoščenja zame, ki sem jih rešil, ko je bil Kamnik že izgubljen.«
 
Iz vojnih Čet, ki so se gnetle v bližini, se je zacul Čezčez vse žvenketanje orožja obupni klic:
 
»Na pomoč, Krištof Zlatopoljec, na pomoč!«
 
Tedaj se je Krištof odvrnil od Krvosrda in starega Davida, zdirjal Čezčez dvorišče in Čezčez vrt ter se zapodil, visoko vihteč svoj meč, med vojskujoče se sovražnike.
 
Stari David je gledal za Krištofom in grozeče za njim dvignil svojo pest.
Krištof ni koj razumel, kako misli Nikolaj Kolovški doseči svoj smoter. A ko št a prišla do gradu, mu je bilo hipoma vse jasno. Nikolaj je pred gradom odložil meč in šljem, sezul škornje in krvaveč − kajti bil je v boju večkrat ranjen − s križem v roki šel proti grajski kapeli. Zdaj je Krištof pojmil, kako misli Nikolaj Kolovški v svojih rokah združiti oblast vojskovodje in oblast dušnega pastirja. i
 
»Ne pusti Lavrencij u možnosti, da te obrekuje,« je resno poživljal Nikolaj svojega spremljevalca. rPosnemaj moj zgled. Vojaštvo te smatra za krivo verkrivover ca in Lavrencij ima tako moč, da ji vse moje prijateljstvo do tebe ni kos.«
 
»Pa bodi � e to,« je po kratkem pomisleku odločil Zlatopoljec in je kmalu potem gologlav in bos s križem v roki korakal ob Nikolajevi strani mimo vsega vojaštva v grajsko kapelo.
»Pa recimo, da sem hotel to pismo na skrivnem prebrati« je jezno rekel župnik Lavrencij. »A čemu? da bi Vam dokazal da je ta človek Vaš in naš vseh smrtni sovražnik. Čitajte sami to pismo, Nikolaj Kolovški.«
 
»Sramota tistemu, ki se drzne sumničiti Človekačloveka po takih dejanjih, kakor smo jih doživeli danes,« je zakričal Nikolaj in je s pestjo udaril ob mizo. »Ne bom ga čital tega pisma, in če bi obsegalo mojo smrtno obsodbo.44
 
Obrnil se je k svoji hčeri, ki je bila vzela pismo Lavrenciju iz rok.
»Marku Pirinu − Krištof Zlatopoljec.«
 
Nasmehnila se je na tihem in toplo ji je postalo pri srcu, da jo je ljubil Marko Pirin, to je bilo zanjo že Častnočastno in laskavo, a da se skriva za tem imenom Krištof Zlatopoljec in da jo ljubi ta vzlio vsemu, kar se je zgodilo njegovemu rodu, to je bil zanjo pravi triuinf, ki ji je napolnil srce in dušo z radostjo in s ponosom.
 
Veseleč se sedanjosti in trdno zaupajoč v še veselejšo prihodnjost se je bila to noč razkropila mengiška grajska družba. Samo en član te družbe je legel ta večer potrt in žalosten k počitku: to je bil Krištof Zlatopoljec.
Starec je stal še vedno nepremično v kotu. Njegov obraz je bil kakor izklesan iz kamna. Nobena najmanjša poteza ni razodevala njegovih misli in njegovih čuvstev. Nič ni več kazalo, da sinu � e kaj očita, a isto tako ni nič kazalo, da so sinove besede napravile nanj le najmanjši vtisk. Krištof je to dobro zapazil in duša se mu je krčila žalosti. Razburjenost ga je prevzela in je zaklical z neskončno bolestjo:
 
»Ah, oče, čemu ste prišli sem?a«
 
Užaljen je ostal stari Zlatopoljec, del na glavo svoj sijem in vzel v kotu sloneči svoj meč. Hotel je zapustiti sina − toda Krištof je pohitel za njim in ga šiloma zadržal.
In ker Manfreda ni ničesar odgovorila, je nadaljeval Bosio še tišje: »Ti nisi deček, četudi nosiš moško obleko, deklica si. Vem, da se ne varam! Tvoj gospodar te je kupil kot deklico, če te je sploh kupil in Če si sploh njegova last. A tudi če je res, da si njegova last − kaj za to! Da je le tvoje srce svobodno. Podari mi svojo ljubezen in jaz te odkupim in namesto da bi služila svojemu gospodarju, boš svobodna gospa in imela služkinj, kolikor jih boš hotela in katerim boš svobodno ukazovala, kakor te bo volja.«
 
Krištof je čutil, da mu teče vsa kri v glavo. Vzel je svoje bodalo v roke in se že bližal vratom, da bi jih odprl in planil na Bosia, ko se je spomnil, da bi bila hitra smrt še prava sreča za tega Človekačloveka. Kaj naj bi Bosia, ki mu je sestro oneČastil in oril, kar na kratko z bodalom poslal na drugi svet? Ne! Vtaknil je godalo zopet za pas in poslušal, kako Je Bosio nadaljeval svoje prigovarjanje.
 
»Ne zameri mi, dražestna deklica,« je govoril Bosio, »da sem ti sledil na
In obrnivši se k staremu Zlatopoljcu je nadaljeval:
 
»Poslušajte me oče. Lahko bodete razsodili, kaj nama je storiti. Že celo leto traja ta nesrečna vojna. Skoro ga ni človeka, ki se mu ni zgodila že kaka krivica; skoro vsaka hiša bi imela vzrok, se maščevati za kako nasilstvo. Nobenemu Človekučloveku se pa ni zgodilo kaj takega, kakor vam in hudodelstva, storjena zlatopoljskemu rodu, kriče na ves glas po neizprosnem maščevanju, po izredni osveti. Toda pri osveti za storjena hudodelstva je Krištof pozabil na to, kar veže vse prebivalce te mejne grofije in pozabil je na to, kar je vsem skupno.«
 
»Samo na ta način dosežem osveto, ki bo primerna storjenim hudodelstvom,« je vzkliknil Krištof. »Vem, kaj namerava Krvosrd, ni torej treba, da mi to razloži. Toda jaz nimam niti volje, služiti tem namenom, niti več moči, skrivati svoje misli o tej stvari. Lepa stvar je mir in blagor naše mejne grofije. A zakaj se gre? za moč in neodvisnost nekaterih mest, za blagor in veljavo nekaterih graščakov. In Krvosrd smatra za svojo dolžnost, se zavzemati za korist teh ljudi proti koristim drugih, njim nasprotnih ljudi in imenuje to domovinsko ljubezen. Moje srce pa je postalo nepristopno takim nazorom.«
»Sreča − domovina − mir − oj, kako lepe so te besede. A zame so to le besede, nič več. Kaj hočete, da naj storim? Najbrž želita, naj zapustim Nikolaja Kolovškega in se združim zopet s Kamničani? Ali pa naj Nikolaja, Adama in Bosia ubijem in se zadovoljim s tem maščevanjem. Ne! Prisegel sem, da se osvetim kolovškemu rodu tako strašno, da bo zatrepetal ves svet. Vem, da bi hitro nastal mir, Če bi jaz Nikolaja spravil iz življenja, ali menije več za osveto, ko za mir v deželi in zadovoljnost drugih ljudi.«
 
Krištof bi bil lahko v tem trenotku rekel še več, in povedal bi bil to, kar ga je v resnici navdajalo, ne da bi se tega zavedal. Njemu že ni bilo več toliko na tem, da zatare kolovški rod in da maščuje očeta in sestro; sledil je samo svoji brezmejni strasti, divjemu hrepenenju, izvesti tako grozovito maščevanje, da takega svet še ni videl. Njegova žeja po osveti zaradi osvete same je bila tako mogočna, da je poleg nje zamrlo vsako drugo čuvstvo. Podoben je bil zdaj Človekučloveku, ki je iskal v pijači pozabljenja svojih bolesti, a ki pije dalje, tudi če so že pozabljene vse bolesti in zaceljene vse rane.
 
»Nobeden izmed vaju me ne razume,« je s trpkim glasom rekel Krištof nin jaz vama ne morem razkriti svoje duše. To pa vama povem: svoji osveti se ne odrečem za nobeno ceno. Nobena žrtev mi ni prevelika, da dosežem svoj namen. Odrekel sem se vsemu, kar me je vezalo na ta svet. Celo očetovo ime sem zavrgel. Postal sem divja zver med ljudmi in raztrgal bom/te ljudi brez usmiljenja, naj bi*tudi*sam sramotno poginil.«
Nekoliko ga je tolažilo dejstvo, da se Marija � aloma ni dosti zmenila za Manfredo. Dokler je mislila, da Krištof ljubi Manfredo, je bila ljubosumna nanjo in je želela, jo dobiti v svojo oblast. Toda prišla je hitro do spoznanja, da Krištofu ni nič za Manfredo. Izpolnil ji je njeno zahtevo dosti hitro in se ni potem nič več zmenil zanjo. In Marija � aloma je menda vsled tega mislila, daje Krištofu služila Manfreda zgolj za kratkočasje, da pa ga ne veže nanjo nobena srčna vez. To ji je do cela zadostovalo in niti najmanj ni zamerila Krištofu, da si je kupil ljubico in jo vlačil seboj po svetu. Mislila je celo na to, da Manfredo vrne Krištofu, zakaj, o tem je bila prepričana, da ji Manfreda ni
 
nevarna, dočim bi kaka druga ljubica lahko poskusila se polastiti Krištofovega srca in izpodriniti Marijo Salomo. Prav za slučaj, da bi si Krištof izbral novo ljubico za kratek Časčas, si je Marija � aloma pridržala Manfredo, Češ, v takem slučaju mu vrnem dekleta, ki meni ni nevarno, prisilim Krištofa, da odslovi nevarno tekmovalko.
 
Spričo takega mišljenja je naravno, da je Marija � aloma posvečala Manfredi le malo pozornosti. Pustila jo je celo, da je nosila moško obleko. Manfreda se je /es dan brez dela potikala po predsobah in je imela le eno bolost, da sta jo Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio vedno zasledovala s svojimi ljubezenskimi ponudbami. Krištof tega ni dolgo zapazil in je bil vesel, da je Marija � aloma, ki jo je poznal kot ošabno in neusmiljeno, pustila Manfredo v mira in se ni zanjo zmenila.
� aloma darovala Manfreda,« se je oglasil Bosio, »Prinesel sem iz Carigrada prekrasnih tkanin in znamenitih dragocenosti, Marija � aloma si lahko izbere in vzame kar hoče, če mi daruje svojega paža.«
 
»Nič ne misli na to,« je zdaj zaklical Adam Kolovški. »Za tiste cunje, ki si jih poropal v Carigradu ali kje na potu, in za tiste pozlačene posode, ki ti jih nihče ni hotel odkupiti, ti moja sestra ne bo darovala Manfreda. Dala ga bo samo za plačilo, ki ga ne zmore nihče drugi, kakor samo jaz. Slušaj, sestra, če mi prepustiš Manfreda, ti darujem tisti rožni venec iz samih biserov, ki ga je blagoslovil sam papež in ki si ga Časihčasih višje cenila, nego vse očetove gradove.«
 
»Ti, Adam, imaš rožni venec od biserov,« se je Čudil Bosio. »In da ga še nisi poskusil prodati.«
 
»Ah ne precenjujte mojega brata,u« se je porogljivo smejala Marija � aloma. »Tisti dragoceni rožni venec je pač njegova last, toda zastavil ga je pri moji materi. Ko bi ne bil zastav|ljen, bi ga bil Adam gotovo že davno prodal. Kaj ni tako, mati?«
 
Gospa Katarina je prikimala in po kratkem pomisleku rekla:
XV.
 
Nikolaj Kolovški je imel v Kamniku dva vohuna, ki sta mu vestno poročala, kaj se godi v taboru njegovih sovražnikov. Vesti, ki sta mu jih pošiljala zadnji Časčas, so ga že močno vznemirjale. Vzlic vsem svojim naporom še ni mogel Nikolaj zbrati take vojske, da bi se upal z gotovostjo zmage lotiti nasprotnikov, vohuna pa sta mu poročala, da se trudijo Kamnicanje na vso moČ, da bi še v zimi prišlo do odločilne bitke, in poročala sta mu tudi, da zna biti armada Kamničanov in njihovih zaveznikov dosti večja, kakor Nikolajeva armada.
 
Končno sta vohuna poslala še vest, da so imeli vsi s Kamničani združeni plemiči v mestu posvetovanje, katerega se je udeležil tudi proslavljeni junak, še nikdar premagani velikaš Gašpar Khisel in da so sklenili, iti nemudoma v boj proti Nikolaju Kolovškemu. V poročilu je bilo tudi rečeno, da je vse to sad neumornega prizadevanja Krvosrdovega.
 
To poročilo je delalo Nikolaju Kolovškemu največje skrbi. Zavedal se je, da pred spomladjo ne bo kos kamniški vojski in da zna bitka v zimskem Časučasu biti zanj najusodnejšega pomena.
 
Kako dobro in srečno je bil vse pripravil. Čez zimo bi bil preskrbel živil, orožja in denarja za novo vojno; na spomlad bi bili prišli plemičizavezniki s svojimi četami, prišli že zaradi pomanjkanja živeža in denarja in tedaj bi Nikolaj udaril na sovražnike in jih uničil.
In v sanjah je Nikolaj dostikrat videl sliko, kako prijezdi kot zmagovalec sredi svoje vojske v Kamnik, kako se mu pokloni cesarjev odposlanec in mu ponudi vojvodsko krono, in videl se je tudi v Ljubljani v sijaj nem spremstvu, ko s krono na glavi zavzema svoje novo mesto.
 
Zdaj pa ni bilo vež Časačasa za take sanje. Zdaj − to je Nikolaj dobro vedel − je bilo od izida ene same bitke od\isno vse, kar je pridobil in pripravil tekom dolgih let in zato je nemudoma storil vse, da � e to pot prisili srečo, da mu ostane zvesta.
 
Razposlal je nemudoma sle k vsem plemičem, ki so mu bili obljubili svojo podporo in pozval jih je, naj se takoj zbero in naj pripeljejo seboj kar morejo največ moštva.
 
Že Čezčez dober teden se je začel kazati uspeh tega poziva. Sicer je mnogo plemičev sporočilo, da jih ne bo, a nekateri so se le odzvali in storili kar so mogli, da bi zbrali čimveč vojaštva.
 
Kmalu so začele čete prihajati na črnelo, kmalu jih je bilo zbranih toliko, da so morali v naglici zgraditi zanje posebne koče. A tudi v Kamnik so dan na dan prihajale nove čete z vseh strani in prišel je tja z veliko četo tudi Gašpar Khisel ter prevzel poveljstvo vse kamniško vojske. Vse te žete so puščale druga drugo v miru. Priprave za veliko bitko so se delale, kakor priprave za kak dvoboj, ko se nasprotnika šele spoprimeta, kadar je vsak na svojem mestu.
Po končani maši je šel Nikolaj pred altar in vzel svoj meč. Vzdignil ga je visoko in klical proti nebu:
 
»Moj Gospod in Bog! V tvojo Častčast in za tvojo zmago sem potegnil ta meč iz nožnice in dokler bom živ, ga ne denem prej iz rok, dokler niso premagani in uničeni tvoji sovraŽ
 
Zavihtel je svoj meč in obrnivš se do vojaštva je rekel:
vrste ter jih razdelil na dva dela.
 
»Na Khi8la,u« je zakričal Nikolaj svojima spremljevalcema in se obrnil na stran, kjer je bil vitez s � ljemom, z oklepom in s ščitom Gašparja Khisla.
 
Napad na viteza je bil tako srdit, da se je mož komaj ubranil. Kamniški vojaki so se zapodili okrog njega in s svojimi dolgimi sulicami in težkimi meči zadrževali Nikolaja in njegova spremljevalca. Vitez je porabil to priliko, da se je s svojim konjem umaknil za svoje branitelje, ki so se nrabro zaganjali na sovražnike, a jih niso mogli ne doseči ne pregnati.
Khisel pobegnil je Krištof vedel, da se je zaman trudil in potratil čas, in da ni imel opraviti s pravim Khislom. S svojim klicem je hotel opozoriti Nikolaja in njegovo vojaštvo, da se ne izplača slediti bežečemu vitezu, a dosegel je ves drug popolnoma nepričakovan uspeh.
 
»Hvala Vam, nepoznani vitez,u« je zaklical glas izmed trume, ki se je borila okrog Nikolaja. »Gašpar Khisel sem jaz.«
 
Bil je to vitez, ki je malo poprej udaril Nikolaja Kolovškega in ki se je zdaj zagnal proti Krištofu Zlatopoljcu.
To je spravilo zbeganost do vrhunca. Nihče ni vprašal, od kod da prihaja ta klic, nihče se ni zmenil, kdo da je oznanjevaleč teh nesreč − kamniško vojsko je prevzel delirij in v blaznem strahu je začela bežati na vse strani prepustivši svoje voditelje njihovi usodi. In voditelji so se morali udati in oditi z bojišča.
 
Tedaj pa se je vsula kolovška vojska za beguni. Ne več kot vojska; Človekčlovek je sledil človeku in daleč na okolu so se razvili boji malih skupin.
 
Krištof Zlatopoljec je ostal pri svoji žrtvi, pri mrtvem Gašparju Khislu. Storil je, kar je bil obljubil in več ni hotel storiti. Kakor kip je stal poleg trupla Gašparja Khisla zatopljen v svoje misli, dokler ga niso prebudili težki koraki.
Pred njim je stal Krvosrd. Molče sta si gledala nekaj časa v oči, potem je vprašal Krvosrd:
 
»� e ne,u« je trdo odgovoril Krištof Zlatopoljec.
 
Zopet sta se nekaj časa gledala nepremično.
»Sedaj si bodete pač z zadovoljstvom ogledali uspeh svoje hrabrosti in svojega junaštva! − Kaj ne, moj lepi vitez, da ste ponosni na svoje delo?«
 
»Moje delo? Lepa gospodična − ali ni marveč ta uspeh vaše delo? Kolnite usodo, da je v tej pokrajini tako malo mest in gradov, zakaj sprevod bi bil še imenitnejši in daljši in jaz bi imel toliko več Časačasa, vam povedati, kar mi je na srcu, a Česar se doslej še nisem upal povedati.«
 
»Potem začnite hitro, lepi vitez,« je menila Marija � aloma, a ko je Krištof molčal, ga je vprašala: »Kdo so ti možje, ki korakajo za plemenitaši in pred vojaštvom.«
pa bi se usmrtila iz ljubezni do Bertonje. Ali pojmite ta razloček?«
 
»čemu mi to pripovedujete?u« je osorno vskliknila Marija � aloma. »Jaz nisem vaša ljubica, moja mati pa je Bertonjeva ljubica.«
 
»Vi bodete moja ljubica, kadar bom to zahteval,« je hladno, a določno odgovoril Krištof
Zvečer, ko so bile slavnosti konČane, je prišel Krištof Zlatopoljec skrivaj pred mestna vrata, kjer je nanj Čakal njegov sluga Luka in je imel ž njim dolg skrivnosten pogovor.
 
»Izpolni, kar sem ti rekel in dam ti kraljevsko plačilo,« je končno dejal Krištof. »Uredi vse natančno. Pismeni ukaz Nikolaja Kolovškega, ki sem ti ga izročil, ti da vso oblast nad Kolovškim gradom. Preglej vse natančno. Izberi tako sobo, da se ne more iz nje slišati noben klic. Pripravljen naj bo strup. Krvosrd naj skrbi, da bo v vsaki sobi lesovje napoj eno z oljem in da bo dovolj smole pri rokah. Skrbi tudi, da pride moj oče o pravem času na Koloveo, ne prezgodaj in ne prekasno. Na mojo Častčast, da dobiš kraljevsko plačilo.« − Luka je samo prikimal.
 
»be nekaj, Luka,« je rekel Krištof. »Kje je Manfreda? Od jutra je nisem videl.«
Na gradu je zavladalo tako veselo življenje kakor še nikdar. Prvi dnevi so bili posvečeni lovu in od zore do mraka so se v temnem gozdu oglašali lovski rogovi in so gonjačitlačani prinašali v grad silne množine ubite divjačine. Seveda so lovom sledile bogate pojedine z običajnim po
 
pivanjem, ki je vedno trajalo toliko Časačasa, dokler niso pivci omagali.
 
Ko so bili gostje zbrani, so prišle na vrsto viteške igre vsake vrste in Marija � aloma je razdeljevala zmagovalcem nagrade. Njena mati, Katarina Kolovška, ji je rada prepuščala prvo mesto in se je le veselila sreče in zadovoljnosti svoje hčere, saj je bila sama srečna, da se je mogla neovirano posvečevati ljubljenemu Bertonji.
V pesmi je bilo povedano, da je hraber plemič iz mejne grofija Kranjske prišel v sveto deželo, kjer si je pridobil ogromnega bogastva. Ko se je vračal domov, je vihar zanesel njegovo ladjo na breg otoka, kjer je vladal kristjanom sovražen kralj. Ta
 
se je polastil kranjskega viteza in ga vrgel v ječo. Kraljeva hči pa je videla viteza in njeno srce je prevzela neskončna ljubezen do lepega iu hrabrega tujca. Vsak dan je morala iznova prositi očeta, da je tujcu zopet za en dan podaljšal življenje. Končno se ji je posrečilo rešiti ljubljenemu vitezu življenje in imetje. Zbežala je ž njim. A žrtvovati je morala svoji ljubezni lastnega očeta. Rešila je kranjskega plemiča le, ker je odbila bogatega in mogočnega snubca, ki je vsled tega začel proti njenemu očetu vojno. Premagal je kralja in ko je kralj um traje klical svojo hčer, je ta hitela rešit ljubimca. Ko sta bila na varnem, je kranjski vitez pokleknil pred kraljevo hčerjo in ji prisegel, da postane njegova žena. In kraljeva hči mu je verjela in ni ji bilo žal, da mu je žrtvovala očeta in domovino, Častčast in nedolžnost.«
 
Vsi poslušalci so si bili zdaj popolnoma svesti, da poje Manfreda ne le o Krištofu Žlatopoljcu, nego tudi o sebi sami. Vsi so se stisnili bliže, vsi so so Čudili, da že prej niso spoznali, da je ta lepi paž ženska, in so z napeto pozornostjo poslušali drugi del pesmi.
Manfreda, ki so jo opevani spomini kar vidno prevzeli tako, da ni mogla skrivati svojega izrednega razburjenja, je po kratkem presledku nadaljevala svojo balado.
 
j,Kaj je prava ljubezen,« je vpraševala v pesmi. rAli je mogoča še večja ljubezen, kakor če žrtvuje kraljevska hči, očeta in domovino ter svojo čast in reši ljubca?u« In odgovorila je: Da, kraljevska hči iz vzhodnega otoka,« je nadaljevala Manfreda, »se je preoblekla v paža in je sledila svojemu vitezu v njegovo domovino. Kraljevska hči je služila in stregla malemu plemiču iz čiste ljubezni. Prišedši domov je plemič izvedel, da je njegov rod zadela grozna nesreča. Sovražniki so zavzeli in razdejali rojstni njegov grad, oropali vse imetje, izrezali očetu jezik, onečastili in umorili sestro. A hitro na to je zagledal ponosno in lepo hčer svojih sovražnikov in tedaj je zavrgel ljubico, ki mu je vse žrtvovala. Kraljevska hči ga je prosila, naj ji da svoje pošteno ime. A rekel � je, da nima več imena. Prosila ga je,
 
naj ji ohrani vsaj svojo ljubezen, a odgovoril je, da njegovo srce ni več zmožno ljubezni. Prosila je, naj jo obdrži pri sebi vsaj kot svojo ljubico, a niti tega ni mogla izprositi. Nič več ni mogla doseči, kakor da je morala zatajiti svoj spol in smela ostati kot sužnja pri njem. Od tistega dne ni več čula iz njegovih ust besede o ljubezni in končno jo je vitez celo daroval v last hčeri svojih smrtnih sovražnikov. Vdala se je tudi v to usodo in bo svoji ljubezni žrtvovala tudi svoje življenje, a na njen grob naj se zapiše: »Tu počiva dekle, ki je dokazalo, kaj je prava ljubezen.«
svojo osveto in odločil se je, da stori tudi to žrtev. Počasi, 8 težkimi koraki je šel na mesto, kjer je stala Manfreda in ji je vzel harpo iz rok. Pod njegovimi prsti so zazvenele strune temno in globoko, kakor bi oznanjale smrt in propast in potem je povzdignil svoj glas in na pol pevaje na pol deklamujoo dal svoj odgovor na vprašanje »kaj je prava ljubezen.«
 
Kdor pravi, da ljubi in žrtvuje svoji ljubezni svoje življenje, nas lahko gane do solz ali prava ljubezen to še ni. Kdor je žrtvoval življenje, še ni žrtvoval vsega kar ima, ker mu ostane Častčast in ker ga spremi v grob usmiljenje.
 
Krištof je bil zdaj prišel popolnoma do zavesti. Kakor Kerub zla je stal med poslušalci in z mogočnim glasom nadaljeval svojo pesem.
»Da, milostivi gospod,« je odgovoril Luka. »Vse je pripravljeno.«
 
»Ključe do železnih vrat, ki zapro ves grad, si tudi razdelil?u«
 
»Tudi ti si natančno zapomnil, kako moraš nastopiti in kaj govoriti?«
»Zdaj se mi ne norčuj,« je t resnobo ukazala Manfreda.
 
»Kako naj govorim resno, ko mi kleSi na želodeu tako težak mož,u« se je šalii Luka. »Moj želodec je najobčutljivejši del mojega telesa.
 
»Luka, ti me poznaš še iz casov, ko sem bila kraljevska hči na otoku mojega očeta in ti veš, da izpeljem vse, kar sem sklenila in naj velja kar hoče. Tudi tvoje življenje sem pripravljena žrtvovati, če mi ne poveš, kar hočem vedeti.«
 
»Kaj naj Vam povem? Da mnogo veni in znam, to tudi za Vas ni nič novega. Ali naj Vam mar povem, kako bi Vam stregel, če bi bila Vi kraljica na tistem dolgočasnem otoku, kjer me je Vaš oče z mojim gospo darjem vred držal vjeČi; jaz pa Vaš kuhar?u«
 
nTi me dobro umeješ in veš natančno kaj hocem izvedeti,« se je razjezila Manfreda. »In, pri vecnem Bogu ti prisegam, da ti sama zasadim bodalo v srce, če mi vsega ne poveS. Kaj se pripravlja za nocojšnjo noČ?u«
 
»Kje se pa kaj pripravlja?« je mesto odgovora dejal Luka. »Kvečjemu v kleti in v kuhinji. Kar Iju dje še sicer na svetu pripravljajo, itak ni vredno truda. Klet in kuhinja to sta edini resnicni svetišČi.«
»Verujte mi, da vam ne morem reci drugega, nego edinole to: Bog [odrezana vrstica]
 
»Tvojih priprošenj ne potrebujem. Reci, ali imata Krištof in Marija Saloma danes po noči v sobi treh levov ljubavni sestanek?a«
 
»Če že to veste, Čemu me potem še izprašujete?u« se je hudobno rogal Luka. »Kaj se zgodi, če se dva zaljubljenca o polnoči najdeta sama v zapuščeni sobi na posteiji, to menda še veste izza časa, ko ste bila kraljevska hči, Krištof Zlatopoljec pa vašega oceta jetnik.«
 
Manfreda je zatrepetala po vsem životu, a premagala je svojo užaljenost.
»Dobro,« je vzkliknila Manfreda z divjim veseljem in vzela manjši ključ, dočim je večji ključ izročila staremu Zlatopoljcu. »Vzemite ta ključ, oče; če se v eni uri ne vrnem s Krištofom iz sobe treh levov, potem vstopite z mečem roki v to sobo.«
 
Zlatopoljec je naglo prikimal in spravil ključ potem pa pokazal na Luko, kakor bi hotel reči; poskrbite, kar treba, da nas ta Človekčlovek ne izda.
 
Manfreda je starca takoj razumela in ukazala vojakom, naj Luko uklenejo in privežejo ob težko posteljo v njegovi sobi ter potem zaklenejo vsa vrata. Luka se ni upiral, kajti zdelo se mu je, da ima dovolj dokazov, da se je vdal samo sili.
»čujte me, plemeniti gospodje. Prisegli ste zvestobo in pokornost Nikolaju Kolovškemu. Ali ga pa tudi poznate? Ta mož je dopuščal svoji Sni aafeonolomsko razmerje z Ber
 
tonjo, samo da je ta hrabri mladenič ostal med vojno na njegovi strani. Idite v spalnico gospe Katarine in jaz stavim svojo glavo, da najdete tamkaj Bertonjo. Ali veste, plemenita gospoda, kdo sta Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio? Roparja in morilca sta. V Ljubljani sta pri starem židu izposodila denarja in mu potem hišo užgala. Njiju zadolžnici sta v mojih rokah in iz njih razvidite, da je bila Adama Kolovškega nasrčnejša želja, da bi umrl ali bil umorjen njegov oče. Ah, povem Vam še mnogo takih stvari, a zato je še Časčas
 
Krištof se je vrnil k Nikolaju, ga prijel za roko in ga vlekel k mrličema, ki sta ležala na tleh.
Groza je bila prevzela Nikolaja Kolovškega; tako ga je bila prevzela, da ni imel ne volje več, ne moči, iztrgati se Krištofu iz rok. A tudi ko bi bil to poskusil, bi ne bil imel uspeha. Krištof bi ga bil v tem trenotku z rokama raztrgal, tako velikanske moči mu je dal triumf njegove osvete.
 
»Pojdi, Nikolaj,« je z divjim smehom zakričal Krištof in potegnil Nikolaja za seboj. nGlej, tu leži drug mrlič. Ali ga poznaš? To je tvoj sin, tvoj Adam, edini dedič tvojega imena, tvoj ponos in tvoja nada. Ta je zgodaj začel delati za čast in slavo Kolovškega imena in zvesto je pomagal onečastiti in umoriti mojo sestro. Zdaj leži tu zaklan. Najboljša prijatelja sta zaklala drug drugega. Ali sta bila vredna Častnejšečastnejše smrti, Nikolaj?«
 
Zdaj je Krištof potegnil Nikolaja do postelje, na kateri je ležalo golo žensko truplo.
1.476

urejanj