Krščen denar: Razlika med redakcijama

 

Ali kakor so takrat zopet vsi mislili, kaka je to sreča—, da so oteli vsaj eno poslopje, jim je bilo pozneje prej žal nego ne, da je ravno ta bajta ostala. Zakaj vsakega drugega gospodarja v vasi bi bilo že radi njega samega sram, da ima tako domačijo — samo S

 

Ali jeziti se ni pomagalo in možje so ji rajši z navidezno prijaznostjo obečavali, da bi ji že nekoliko pomagali, če bi hotela prezidati. Saj je kak goldinar celo še od milodarov ostal. Pa je bilo tudi res, da je nekoliko i njena hiša trpela — vsaj pošteno osmojena je bila — in bi nikdo ne mogel reči, da ni pravično, ako tudi ona dobi kak desetak. Ali Šilarica je hotela, da ji napravijo vse iz nabranega denarja. Tega pa možje niso mogli privoliti. In tako je ostalo že petnajsto leto po požaru vse pri starem; le slamnato streho je zamenjala z opekasto, skoro na ukaz oblasti. Trideset let in še pet mesecev je namreč že preteklo od tistega strašnega dne do danes, ko se začne ta povest.

 

== 4.<br> Kod je hodil, kje je bil. ==

 

"Torej biriče so poslali za mano! Tega mi do danes še nihče ni storil, čeprav sem obhodil že mnogo sveta, pretrpel veliko zaničevanja in preganjanja. Ker se je našla končno usmiljena duša, ki mi ni pokazala poti naprej, kakor so mi jo dosedaj kazali še vsi človeški prsti in vsi prsti na kažipotih ob cestah, pa gredo ljudje, ki imajo na svetu vsega preveč, in naženejo takorekoč psa za menoj! Čakajte vi tam gori, to mi boste še plačali! Če vsega, mojega poštenja se ne boste dotikali. Čakajte!"

Samo v eni stvari se je zdelo celo Šilarici in Matijčku, da se bo Martin ljudem zameril in si vse dosedanje vspehe skazil: neko noč, ko so pivci ostali do desetih zvečer, jim je Martin rekel, da bo zdaj dovolj in da bi bilo prav, ako gredo spat. In ko niso hoteli oditi, jim Martin kar pijače ni hotel več dati. Da morajo vsi zgodaj vstajati in da brez počitka drugi dan ne bodo za nič, ne oni ne on. In da tudi postava tako zapoveduje.

 

 

"Pri nas pa tega ne bo!" je Martin trdno odgovoril. "Ne rečem, da ne bomo včasih tudi malo zategnili, če bo kaka posebna priložnost; ampak danes je navadna nedelja in jutri navaden ponedeljek." In tudi, ko so mu grozili, da jih ne bo nikoli več, se ni pustil omehčati. Op pol enajstih so bila vrata zaprta.

In pomenkovala sta se prijateljsko do doma. Šele pred zadnjim ovinkom je začel Martin ustavljati.

 

 

"Da ... ali ... vseeno ni bilo prav, da sem se z vami vozila, ko je on proti temu ... Nazadnje je le moj mož in ima pravico ukazati!" je odgovorila malo v zadregi.

"Eh, veste, soseda!" je skomignil Martin. "Najboljši sodnik je še vest. Mene že ne peče radi tega."

 

 

"Stari Marijani pošljite včasih lonček juhe v ta namen! In hvala vam, soseda, za lepo druščino!"