Redakcija: 15:58, 28. september 2012 uredi Kajamohoric (pogovor \| prispevki) 52 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 16:54, 28. september 2012 uredi razveljavi Kajamohoric (pogovor \| prispevki) 52 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 1.847: Takrat je bil seveda premlad. Zdaj ... zdaj je morebiti že prestar. do tu popravljeno▼ V spominu so na Arerjevih porcelanastih pečnicah plesale nimfe, tiste, ki mu jih je mojster podaril za spomin in so mu potem pomagale, da so njega in brata sprejeli v risarsko šolo. A tudi Dunaj je poln nimf. Po vseh omarah in komodah stojijo, večno mlade se naslanjajo na pozlačene baročne urice. Sklanjajo se nad vodnjake na dvoriščih gosposkih hiš, v kotičkih vrtov se skrivajo, z vseh slik gledajo, odete v presojno tenčico. — Če bi gospa Elisabeth odložila žalno črnino in se zavila v tenčico, bi bila kakor katera od njih. Tako lepa je, tako vzvišena nad vsem! Spomnil se je stare pravljice, ki so jo pripovedovali pastirji. Neki pastir je nevede ujel v torbo praprotno seme in je v kresni noči videl pri potoku vodne vile, ki so plesale in si razčesavale zlate lase. Čar je trajal malo časa, on pa poslej ni bil več tak kot prej. Vsako noč se je vračal k potoku, da bi spet videl vile. Vsakomur je pripovedoval o njih — ljudje pa so sodili, da mu je čarovnija zmešala pamet in so ga izločili iz svoje družbe. Potem je svoj živi dan taval okoli in nikoli več ni našel miru. Stara pastirska pravljica je nenadoma vsa nova in živa. Saj jo vidi, nimfo, ki je odložila tenčico in si nadela črčrno obleko! Na klopi sedi zraven nje, samo toliko odmaknjen, kot se spodobi zaradi velike razlike v rodu in stanu, o čebelah ji pripoveduje, ona pa mu v povračilo pripoveduje pravljice iz svojega sveta, v katerega ne bo nikoli stopil. Boljše bi bilo, če bi je nikoli ne videl, črnolase nimfe z modrimi otroškimi očmi! no obleko! Na klopi sedi zraven nje, samo toliko odmaknjen, kot se spodobi zaradi velike razlike v rodu in stanu, o čebelah ji pripoveduje, ona pa mu v povračilo pripoveduje pravljice iz svojega sveta, v katerega ne bo nikoli stopil. Boljše bi bilo, če bi je nikoli ne videl, črnolase nimfe z modrimi otroškimi očmi! Pomislil je, da je vse življenje segal po ciljih, ki so bili previsoko, da bi jih bil mogel doseči. Zmeraj spet pa je puščal iz rok tisto, kar bi bilo lahko njegovo in bi po vsej pravici tudi moralo biti. — Ali mu ni bila namenjena domačija, ali bi ne morala biti njegova? Vsem se je zameril, ko jo je izpustil iz rok! Navsezadnje ni bila tako slab delež! Preredila je številno družino, pa bi mogla tudi njemu in njegovi družini dajati kruha! Kmetoval bi, dokupil njivo ali dve, kak travnik morda in bi se živelo. Oženil bi se bil s Cilko ... ne, ne s Cilko! Še po toliko letih ji ne more odpustiti, ker ga je tako za norca imela! Oženil bi se bil s katero drugo. Kaj se mu je bilo treba zagledati v Cilko! Vedel je, da je gruntarska, ošabna in da gleda visoko. Potem je nizko sedla, a je pač tako prišlo ... Bratranec Janez, ki mu jo je speljal, ni bil boljši od njega. Še manj ji je mogel ponuditi. On pa si je zabil v glavo, da mora najprej imeti voz in konje, potem šele bo lahko Cilko pripeljal v hišo. Pa se je zgodilo, da so mu jo sosedje zagodli s čebelami. Kakšna prekleta reč, poslati pijane čebele na rop! — No, kaj bi zdaj s Cilko! Minilo je. Samo nespameten je bil, ker je tako visoko segel! Vrstica 1.860 ⟶ 1.858: Potem so mu zblodile misli barve in lesene sohe. O, kako je stal v Arerjevi delavnici in požiral z očmi vsak mojstrov gib, da bi si vse vtisnil v spomin in nikoli ne pozabil! Takrat ni hotel biti čebelar, temveč slaven slikar. Nikoli ni videl nobene zares imenitne slike, samo Arer mu je pravil o njih, a si je že na skrivnem mislil, da bo nekoč sam delal take slike in da bodo ljudje po vseh deželah s spoštovanjem izgovarjali njegovo ime! Kakšne neumne sanje! ~~pravil o njih, a si je že na skrivnem mislil, da bo nekoč sam delal take slike in da bodo ljudje po vseh deželah s spoštovanjem izgovarjali njegovo ime! Kakšne neumne sanje!~~ Zaradi tega je šel na Dunaj. Še svoje čebele je pustil, se jim odrekel, samo da bi postal slikar. Bil je v bakrorezni šoli, zrel mož med mladiči, ki jim še prvi puh ni pognal pod nosom! Čudno, da se mu niso še bolj posmehovali! O, in potem je spoznal, da nikoli ne bo velik slikar. Nekaj je dosegel kot slikar; »sehr beriihmter Ma-ler ...« Grenko se je nasmehnil nabuhlemu slogu, v katerem je dvorna pisarna sestavljala svoje akte. Sehr ~~beriihmter~~berühmter Maler ... saj zveni kakor porog! Toda segel je po tem, po nedosežnem, in samo razočaranje mu je ostalo. Zdaj pa se je spozabil tako daleč, da mu blodi po glavi plemenita Austerlitz! On, tlačan, kmet, ki je postal učitelj na čebelarski šoli, z letnim dohodkom šeststo goldinarjev in petdesetimi goldinarji dodatka, in z milostnim dovoljenjem presvetle cesarice, da se sme v prostem času ukvarjati s slikanjem! Za božjo voljo, ali se mu je zmešalo! Zgrabilo ga je, da bi se noro zakrohotal. Tinetu zmeraj manjka denarja, ker ne zna varčevati kakor Lovrenc. Vsak čas prihaja in ~~čuka~~cuka brata za mošnjič. Potem je doma mati, ki ji po voznikih pošilja denar, in sestra Neža, ki kar naprej plete nogavice in še zmeraj nekoliko upa, da se bo oglasil kak ženin — zadnji čas so mu vozniki povedali, da jo nemara vzame nekdo iz sosednje vasi, ki ga ni poznal — potem je brat Janez, ki težko gospodari, in navsezadnje še sestra Polona, ki ima z Gregorjem Kajdižem devet otrok. Vsi ti vedo, da Tonej na Dunaju pase sami cesarici čebele in si s tem služi šmarne petice. Ne more jih pustiti na cedilu! — No, nekaj si je vseeno že prihranil. Več kot tisoč goldinarjev. Čebele so vredne drugi tisoč. Dovolj, da bi si uredil žiživljenje. Prav res bi bil čas, da bi se oženil. Dovolj dolgo že osebenkuje pri materi Matildi. Morebiti bi se tudi res oženil — potem ti pa pride ta gosposka nimfa! Sam hudič ga je spet v nekaj zapredel. Čas ajdove paše je preživel s čebelami na Moravskem polju. Tri tedne je ajda medila in tri tedne so čebele ~~izleta-vale~~izletavale od prvega sonca do mraka in se vračale vse prašne in trudne. Satje je rastlo in se polnilo. V tem času si je izmislil spet nekaj novega. Uvedel je dvojni panj. Povezal ~~gaje~~ga je s spodnjim in nastavil vanj prazno satje. Ko so čebele napolnile spodnji panj, so začele nositi v zgornjega. To ga je tako razveselilo, da je malone pozabil na gospo plemenito Austerlitz.▼ vljenje. Prav res bi bil čas, da bi se oženil. Dovolj dolgo že osebenkuje pri materi Matildi. Morebiti bi se tudi res oženil — potem ti pa pride ta gosposka nimfa! Sam hudič ga je spet v nekaj zapredel. V tem času je v čebelarsko šolo prišlo nekaj novih učencev, pa tudi dunajski meščani so prihajali na Moravsko polje in poslušali njegova predavanja. Bil je lep, srečen čas. Ob večerih je posedal z rojakom Kuraltom. Dobro mu je delo, da je mogel z nekom govoriti v domači besedi. Podnevi pa je tehtal panje in pošiljal Družbi poročila, kolikšna je bera. Zdaj je bil zares slaven čebelar. Njegov sloves je že prekosil Schirachovega. Lužiški pastor je ponižno priznal, da se je sam v resnici v mnogih rečeh motil. Pisal je, da je delal poskuse v panju s steklenimi stranicami in se prepričal, da je vse res, kar trdi gospod cesarski čebelarski učitelj Janša. Spoznal je, da troti v resnici ne nosijo vode, temveč so v panju zato, da oprašijo matico. Spoznal je tudi, da je resnična Janševa trditev, da je matica oprašena enkrat za vse življenje, da se to zgodi nekako šest tednov po tem, ko se matica izleže, in da so troti za opraševanje matic nepogrešljivi. — S tem je Schirach preklical celo vrsto samozavestnih trditev, ki jih je napisal v knjigi Bayerscher Bienenmeister in je dolgo veljala za najboljšo knjigo o čebelarstvu. Zdaj je tudi Ekonomska ~~dru~~družba spoznala, da je Janša v resnici najboljši čebelar v cesarstvu in med njenimi odborniki je imel veliko prijateljev. Ne samo na Dunaju, tudi drugod so brali preproste in iskrene besede, ki jih je bil napisal v zimskih večerih ob brleči sveči:▼ ▲Čas ajdove paše je preživel s čebelami na Moravskem polju. Tri tedne je ajda medila in tri tedne so čebele izleta-vale od prvega sonca do mraka in se vračale vse prašne in trudne. Satje je rastlo in se polnilo. V tem času si je izmislil spet nekaj novega. Uvedel je dvojni panj. Povezal gaje s spodnjim in nastavil vanj prazno satje. Ko so čebele napolnile spodnji panj, so začele nositi v zgornjega. To ga je tako razveselilo, da je malone pozabil na gospo plemenito Austerlitz. »... že v svoji mladosti sem čutil silo, ki me ni samo z ljubeznijo priklepala na ta drobna bitja, temveč me je vlekla, da sem opazoval njihovo spretno snovanje, kolikor in kadar sem utegnil ... da sem čedalje pogosteje razmišljal o njihovi smiselnosti, redu v panju, delu in skrivnosti ... zato mislim, da mi je ušlo le malo tega, kar je vredno našega opazovanja.«▼ ▲V tem času je v čebelarsko šolo prišlo nekaj novih učencev, pa tudi dunajski meščani so prihajali na Moravsko polje in poslušali njegova predavanja. Bil je lep, srečen čas. Ob večerih je posedal z rojakom Kuraltom. Dobro mu je delo, da je mogel z nekom govoriti v domači besedi. Podnevi pa je tehtal panje in pošiljal Družbi poročila, kolikšna je bera. Zdaj je bil zares slaven čebelar. Njegov sloves je že prekosil Schirachovega. Lužiški pastor je ponižno priznal, da se je sam v resnici v mnogih rečeh motil. Pisal je, da je delal poskuse v panju s steklenimi stranicami in se prepričal, da je vse res, kar trdi gospod cesarski čebelarski učitelj Janša. Spoznal je, da troti v resnici ne nosijo vode, temveč so v panju zato, da oprašijo matico. Spoznal je tudi, da je resnična Janševa trditev, da je matica oprašena enkrat za vse življenje, da se to zgodi nekako šest tednov po tem, ko se matica izleže, in da so troti za opraševanje matic nepogrešljivi. — S tem je Schirach preklical celo vrsto samozavestnih trditev, ki jih je napisal v knjigi Bayerscher Bienenmeister in je dolgo veljala za najboljšo knjigo o čebelarstvu. Zdaj je tudi Ekonomska dru žba spoznala, da je Janša v resnici najboljši čebelar v cesarstvu in med njenimi odborniki je imel veliko prijateljev. Ne samo na Dunaju, tudi drugod so brali preproste in iskrene besede, ki jih je bil napisal v zimskih večerih ob brleči sveči: ▲»... že v svoji mladosti sem čutil silo, ki me ni samo z ljubeznijo priklepala na ta drobna bitja, temveč me je vlekla, da sem opazoval njihovo spretno snovanje, kolikor in kadar sem utegnil... da sem čedalje pogosteje razmišljal o njihovi smiselnosti, redu v panju, delu in skrivnosti... zato mislim, da mi je ušlo le malo tega, kar je vredno našega opazovanja.« Njegova knjižica ni bila pisana učeno, kakor sta pisala Scopoli in Schirach. Mnogih reči, ki sta jih učena moža navajala, sploh ni poznal. Vendar pa je bilo v njej nekaj, česar učena opazovalca čebel nista imela: Janša je čebele ljubil. ▲do tu popravljeno Tega nihče ni vedel tako dobro kakor eden njegovih najzvestejših učencev, Jožef Poschl s Češkega. Ta je velikokrat videl, kako Janša zamaknjeno strmi v čebele. Videl ga je, ko je stal sredi med njimi, da so mu sedale na glavo in obraz. Nikoli ni nobene zdruznil s sebe in zlepa se ni zgodilo, da bi ga katera pičila. Jožef Poschl je bil priča Janševih dolgih samogovorov s čebelami, ko se je pomenkoval z njimi, kakor da ga morejo razumeti. — Teh reči ni nikoli pozabil. Še v tem, ko je poslušal svojega učitelja in prebil čas od jutra do noči pri uku, je vsak večer prestavljal Janševo Razpravo o čebeljih rojih v češčino.

Zlati roj: Razlika med redakcijama