Ivan Slavelj: Razlika med redakcijama

dodanih 1.766 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
In ker je skalnati rob podpiral samo severno stran, staro poslopje se je pa nagibalo tudi proti zahodu, je posekal umni gospodar v svojem smrečju dvoje débel ter prišel ž njima tudi zahodu na pomoč. In posreči se mu. Koča stoji zdaj trdno ter daje prebivavcem stanovanje in gorkoto.
 
Ti pa, dragi bravec, ki si vajen druzega sveta, ki nosiš obleko, katera morda ni veliko manj vredna, kakor vse Slavljevo posestvo in ki zakosiš opoldne več, kakor Slavelj in njegova {{prelom strani}} družina ves teden; ti si lahko misliš, da ni pričakovala svila in mehka blazina mladega Slavlja, ko se je imel poroditi ter v leseni koči stopiti v to solzno dolino.
 
Mnogo smo se trudili, vendar le malosti poizvedeli o tej imenitni uri.
 
Naši viri so ohranili iz istega večera še drug prigodek, kateri bode morda slabo zapisal ime očeta Slavlja v marsikatero deviško srce; ali jaz, vestni poročnik te resnične zgodbe, ne morem ga utajiti ter prikriti ga prihodnosti. Oče Slavelj zapali ogenj za večerjo ter izmiva in napolni
vsakovrstno lončeno posodo. Vzame iz stare vežne omare ječmenove kaše, moke in česar je sicer potreba. Ko pa pride do solnjaka, vidi, da je prazen. A kako narediti večerjo brez {{prelom strani}} soli, ki je duša tečnemu jedilu? Stisne torej solnjak pod pazduho in urno šine proti vasi, katera je bila nekoliko streljajev od njegovega bivališča. Tu pri prodajavcu in vaškem gostilničarju se je pripetila pregreha.
 
Slavelj si nakupi soli, zraven si ukaže prinesti tudi polič dolenjskega vina ter ga izpije
kočo revnega Slavlja. A l i vrnimo se zopet k povesti!
 
Naključilo se je bilo tako, da je naš junak šele drugo jutro bil sprejet v naročje svete {{prelom strani}} cerkve. Ko pridejo domov iz božje veže in oče Slavelj ogleduje obličje svojemu rojencu, se mu je zdelo zdaj mirnejše, lepše in prijaznejše.
 
Pobožna in pri štiridesetih letih še neomožena samotarka Meta, ki je morala biti pri tacih
Mi pa se ognemo vsaki zmešnjavi, porabimo to priliko ter navedemo nekoliko krstnih imen.
 
Očetu Slavlju so dali ime svetega Antona, egipčanskega puščavnika. Ugenili so jo. Naš Anton je skušal na vso moč posnemati sveti svoj vzgled. Nikdar ni popival, ob največih praznikih je užil zmerno in pametno kupo vina in samo o Veliki noči se je najel mesa in belega kruha. V nedeljo popoldne ni zahajal na vas, {{prelom strani}} ostajal je po »nauku« pri domu, dejal raz sebe praznično obleko ter se napravil v delavniško; potem pa je letal z veliko pazljivostjo in potrpežljivostjo za staro Mavro, edinim živinčetom svojega hleva, da mu ne uide z vrta ali v zelnik ali pa v žito, in da mu ne objé mladih drevesec, katera je bil zasadil pomladi. S svojo ženo je živel složno in če je dejala ona tako, gotovo ni dejal on drugače. Nikdar ni godrnjal, če ni bilo zjutraj kosila ali če je hodilo devet dni zaporedoma eno in isto na mizo: v oblicah krompir ali pa kislo zelje. Saj je imel v miznici ovsenjaka; tega je jedel še z isto slastjo, kakor nekdaj, ko je še vaško drobnico gonil na pašo. V kratkem: oče Anton Slavelj je bil dober mož, pošten hišni gospodar, kateri je družil z varčnostjo tudi potrebno pobožnost. Zakaj vsak advent in vsako Veliko noč se je razodel duhovnemu
pastirju svojemu ter prosil odpuščanja grehov. In kadar mu je storilo živinče, vrgel je v cerkveno pušico desetico ali pa postavil na oltar voščenega volička.
 
mila. Barba mu je postala dobrodušna družica na poti življenja.
 
Prenašala je s potrpežljivostjo težave nove domačije in z enako radostjo, kakor je rezala poprej bogata grajska žita, žela je zdaj nizko klasovje po suhih rebrih, katere so bile prišle {{prelom strani}}
v last Slavljevim prednikom. Pobožna je bila še bolj kakor njen mož; po maši je ostajala
vedno še pol ure v cerkvi, da je odmolila brezmašne molitve, kakor so za hišo in polje, za
 
Ko je bila Meta malega Slavlja povila v plenice, položi ga v novo zibel in naredi mu križ čez čelo in usta. Potem reče: {{pg|Molitve je treba, molitve!}}
{{prelom strani}}
 
{{pg|Ta je prava, Meta, prav govoriš, Meta!}} odgovori oče Slavelj, ali kaj pravimo {{pg|odgovori}}? – zavpije oče Slavelj; zakaj prišlo mu je iz dna srca.
 
Počasi bere in navede vse dobrote, katere so sveti oče papež Silvester za to molitvico in za te vzdihljaje podarili, »ako se zmolijo z vrednim duhom, ter se moli deset ,Češčena si
Marija' in ravno toliko ,Čast bodi', ako se človek izpove in prejme kruh božji.«
{{prelom strani}}
 
Oče Slavelj vzdihne strmeč o tolikem blagoslovu. Meta pa moli ter konča tako: {{pg|In ti sveti križ in sveti les in sveti žeblji in sulica presveta in vse svete svetinje, vpijte na glas,
da gledajo nebesa na ta novi ud udov svetecerkve z največim dopadajenjem.}}
 
Popoldne pa je Slavljev Janezek z okorno svojo roko poskušal začrtati prve črke.
{{prelom strani}}
 
== Izve se, s čim se peča bobovški gospod učitelj ==
 
mi ni še prinesel za drva; moram danes povprašati, kako da ne. Slabo se mi godi!}}
 
In godrnjaje stopa dalje in dospe do svoje lasti, kjer se oprosti težkega bremena. Z olajšano dušo se vrača potem ter vrže z nekako zadovoljno gracijoznostjo slabopleteni košek čez učena ramena. Sum novega življenja {{prelom strani}} je prebudil menda tudi pri Deski učiteljsko stran trpeče duše, zakaj s slastjo govori sam s sabo:
 
{{pg|Pri Porekarju že dim – včeraj zopet metal kamenje po farovškem Tetirju – tri gorke po
 
Povedali smo že poprej, da je tekel skozi Bobovec potok in ob njegovem obrežju je stala bobovška usnjarija in šola. Gospod Deska je moral torej vselej, kadar je hotel v svoje svetišče, čez mal mostiček, kjer je stala navadno druga četica njegovih učencev ter zrla mirno v dalje hitečo vodo.
{{prelom strani}}
 
Ali komaj zapazijo otroci Desko z domačo kapico na osiveli glavi in s čudodelno leskovko pod pazduho, uderό se v šolsko poslopje.
 
 
{{pg|Mirnost, le mirnost, ta je tolažba!}} reče Deska. {{pg|Ali ste že kaj poskušali?}}
{{prelom strani}}
 
{{pg|Ne vemo ničesar, take bolezni še ni bilo v hiši!}}
 
{{pg|Tedaj ni nič gotovega?}} ustraši se ženica.
 
{{pg|Tega bi ne trdil}}, pravi učiteljski zdravnik, {{pg|tega ne trdim. Temveč prišel sem do prepričanja po dolgih premišljevanjih, mati, po težavnih primerah, mati, da je vročinam najhujša {{prelom strani}} nasprotnica voda.}} — {{pg|Voda, voda, Vam pravim}}, govori z navdušenjem. {{pg|Ta dobrodejna moča,
katera nam goni mlinska kolesa in z zelenjemn obdava travnike in polje naše, ta je pomočnica
tudi našemu zdravju!}}
Deska pa, čuteč, da ni potreba več njegovih vednosti, govori:
 
{{pg|Mirnost, mirnost, mati, ta je tolažba!}}— 14 —
{{prelom strani}}
 
In odide in nočemo reči, da čisto brez sočutja.
 
{{pg|Iz mesta torej!}}
 
{{pg|Opravila}}, razlaga Lavrencij, {{pg|opravila kličejo človeka zdaj sem, zdaj tja. Danes sem se {{prelom strani}}
preskrbel. Tu dve libri najboljšega ultramarina, tu štiri libre angleške fine rumene boje, in tu
šestindvajset unč francoskega karmina. Časi so dragi, moj Štefan, karmin je poskočil, in prašam,
na zidu ali kam drugam nametati pisanih moči, povsod so klicali našega umetnika Lavrencija Žolno.
 
Rodil se je v čisto kmečki hiši; pasel je v mladih letih koze, in umetna roka njegova je znala sukati brezovko po hrbtiščih nagajivih bradatih dvorožnikov ravno tako, kakor pozneje napravljati lično in spretno s funtom dobrega francoskega karmina svetemu Martinu v nebo vpijoč plašč. Ali v onih časih pastirstva se mu prikaže boginja umetnosti in zdajci začuti v sebi moči, da se dvigne nad kozarja. In ni ga {{prelom strani}} zapustil dobri genij. Pričel je z znamenji, z golidami svetega Florjana, in končal je z oltarskimi podobami. Ali kakor imajo vsi umetniki velike napake, tako je imel tudi Lavrencij svojo. V boljših časih, ko se mu je plačevalo po dvajset goldinarjev za oltarske podobe in ko karmin ni bil še tako drag, se je bil privadil vina. Kadar je v takih urah prijel mazilce, posrečilo se mu je delo tako dobro, da ga je komaj umela najkolovratnejša fantazija. Tedaj mu ni težilo srca, ako je bilo videti tu nogo zlomljeno, tam roko kakor velikonočni kolač; ne, če je gledalo to oko proti jugu, in drugo na zahodno stran. Ideja je veljala, umetna ideja, kateri je služil bobovški umetnik.
 
In tudi danes je bil obšel duh idej Lavrencija Žolno. Komaj vstaneta z učiteljem, prime ga za roko ter mu reče zavestno: {{pg|Štefan, ali si že kdaj mislil na to, da slikarstvo napreduje?}}
 
{{pg|Cerkev, bivališče Najsvetejšega, daje pohujšanje}}, zavpije vaški umetnik na vse grlo, {{pg|cerkev daje pohujšanje, ino, ko bi sami župnik, vse časti vredni gospod, bili tu pričujoči, ino vendar ga daje.}}
{{prelom strani}}
 
Tu moramo pristaviti, da je rabil naš umetnik, kadar je dospel na vrhunec svoje navdušenosti,
premnogokrat besedico »ino«, kakor se je pisalo tedaj po molitvenih knjigah, da bi se tako obdal s svitom umetne učenosti.
 
In Lavrencij Žolna konča navdušeno svoj govor: {{pg|Ino sveta Magdalena ino sveta Lucija, kdo bi ne tožil, da vise po naših cerkvah. Proč torej ž njimi, proč podobe stranskih bobovških oltarjev!}}
{{prelom strani}}
 
Ne vemo, ali je govoril Lavrencij besede o stranskih oltarjih iz dobičkarije ali iz čiste ljubezni, katera mu je gorela v srcu za vse, kar je dobro, lepo in umetno. Veseli nas pa, da je gojil naš Lavrencij Žolna že tedaj ideje, katere je razvijal mnoga leta pozneje cerkvenega
lista Aristotel vsem slovenskim dušam v pouk in veselje!
 
Prišla sta do lesenih stopnic, katere vodijo v vežo. Pod koraki gospodarjevimi in učiteljevimi se tresejo in šibé kaj nevarno, tako da s strahom vpraša Deska: {{pg|Prijatelj Žolna, ali jih ne misliš še popraviti?}}
{{prelom strani}}
 
{{pg|Čemu?}} mu odvrne hladnokrvno, {{pg|mene že še pretrpe.}}
 
Leksa pa se začne truditi; nanosi drv, zaneti ogenj in pristavi lonce. Potem pa sede, podpre
z dlanjo glavico in jame jokati.
{{prelom strani}}
 
Boječe se mu približa mala deklica.
 
 
Temotno je bilo že, ko stopita naša prijatelja v nizko sobico. Lavrencij prižge lojevo
svečo in pri luči se prikažejo mnogovrstna {{prelom strani}} umetna dela po steni. Tu obrazi na smeh, tam začetki nog in druzih udov in tam zopet narava v svoji večni krasoti.
 
Na sredi tega kmečkega umetnišča pa je bilo stalo in na stalu zagrnjena slikarija.
 
In oddahne se.
{{prelom strani}}
 
{{pg|Torej poslušaj, Deska, prijatelj Deska! Najsvetejši človek ino Bog je bil naš Zveličar; najsvetejši ino najbogoljubnejši človek vse župnije, sem dejal, so gospod župnik ino prečastiti
duhovni oče. Ino katera obleka bi bila boljša, kakor obleka najpobožnejšega duhovnega pastirja?
{{pg|Malo potrpi, s teboj pojdem; saj vem, da mi ni še skuhal ta pritepenec. Z otroki so križi,
Štefan!}}
{{prelom strani}}
 
{{pg|Križi in težave, Lavrencij!}}
 
 
Žolna nadaljuje: {{pg|O freskah in o velikanskem načrtu in risu, o katerem sem mislil govoriti z Vami, gospod duhovni oče in vse česti vredni gospod župnik!}}
{{prelom strani}}
 
{{pg|Dobro, Žolna, dobro, mojster! Ali sedaj so skrbi. Sinoči mi je storila krava; krti mi rijejo travnike – skrbi so, mojster Žolna!}}
 
In gospod župnik vstane. {{pg|Lahko noč!}} in ju zapusti.
 
Tudi naša prijatelja se ločita. Mojster Žolna nekoliko potrt, ker se mu ni posrečilo z načrtom {{prelom strani}} in risom. Deska pa je bil dobre volje, ker nocoj pojde v posteljo z lahko vestjo in s trdnim prepričanjem, da ga čaka jutri dobra hrana.
 
Bleda luna pa je veslala po jasnem nebu smejé se: kdo bi trdil, da ni imela tehtnih razlogov,
 
»Danes pa imam nekaj posebnega, mati«, izpregovori Deska, raztezajoč se rahlo na sedežu.
{{prelom strani}}
 
»Ali res, ali res?« čudi se ženica, odpre mizni predal ter vzame iz njega velik hleb črnega kruha, ki ga položi pred Desko.
 
 
»Ako je prav, če pravim: Dober večer, pravim: Dober večer!«
{{prelom strani}}
 
S temi besedami zleze v hišo.
 
 
»Kaj hočete, mati, ali naj ostane doma v revščini? Deček ima dobre talente, lepe talente, mati!«
{{prelom strani}}
 
»Revščina, revščina, gospod Štefan!« oglasi se Jakope, »a tu je moj brat drugačen mož. Obširen kakor vipavski sod; v hlevu pa dvajset glav in še drobnice in še prašičev; jej, moj brat! — bogat!«
 
 
Tu se vrine Jakope: »Če bo kaj naprodaj, kupil bo moj brat, denar ima. Poglejte, gospod
Štefan, poglejte mojega brata sestro, tja k Hribarju {{prelom strani}} se je primožila, in dobila kup dolga, a moj brat ji je dal kup denarja, in zdaj je vsega dosti: v shrambah klobas in žita v predalih. Jej, moj brat, moj brat!«
 
»Bova z Antonom premislila«, reče Slaveljka, »bova premislila!«
 
»No, bo pa gospod«, govori Deska s polnimi usti, »no, bo pa gospod. In meni bo dajal hvalo«, pristavi zadovoljno.
{{prelom strani}}
 
»Gospod«, zakašlja Jakope, »gospod, to je nekaj, ali ne vse. Jaz pa pravim, gospod Štefan, ni ga človeka na svetu nad kmetom. Kmetom, pravim, gospod Štefan; poglejte takole: imeti žemljico, imeti živinico, piti vince in jesti mesce; oj gospod Štefan, pri nas smo tako, bogataši!«
 
 
»Sam, sam«, vzdihne Štefan Deska.
{{prelom strani}}
 
»Gospod Štefan«, nadaljuje Jakope, »gospod Štefan, Vi zahajate med kmete, do bogatije, imetja, do mladih deklet!«
 
 
Bil je zadovoljen; zadovoljen s svojim opravkom, in viri nam pravijo, da tudi s svojo večerjo!
{{prelom strani}}
 
==Kratko, vendar usodepolno poglavje==
 
 
»Kaj mi moraš zmerom najprej govoriti?« zajezi se oni, ki se je opotekal. »Prosil bi res«, pristavi potem prijazno.
{{prelom strani}}
 
»Malo kaše bi skuhala, mati!« prosi prvi.
 
»A denar, denar!«
 
»Kaj denar! Koliko jih je gospodov revnih staršev, in vendar maše bero, da je res tako. {{prelom strani}} Tam in tam, povsod jih je dosti, beraških otrok, gospodov, mašnikov, cerkvenih učenikov, pobožnih, molitvenih dušnih pastirjev, da je res tako, očka!«
 
»Revnih, praviš?«
 
»Kdo je kupil zabele, da se polije — kaj?«
{{prelom strani}}
 
Ali trdo kladivo je padalo na trdo naklo.
 
==Pozabljeno==
 
Prekoračimo čas za kakih dvanajst let. Bobovec se ni mnogo izpremenil; vse je še na starem, kakor nekdaj. Samo tu pa tam pobeljen {{prelom strani}} zid, tu večja okna, tam na štiri ogle stekla v oknih (prej so bila okrogla), tu streha zakrpana, tam celo vsa nova! Ali drugo vse na starem; samo te male nasledke je pustila za sabo kultura, ko je vela zopet dvanajst novih let čez Bobovec.
 
Toda danes se ne mudimo predolgo v vasi; dasi nam je bolj znana nego grad, obračamo vendar bravčevo pozornost na to poslopje.
»Ako ti je po volji, pojdiva čez travnike mimo potoka. Danes sije sonce in videl bodeš, kako bodo švigale postrvi po peščeni strugi.«
 
Nekoliko časa molče korakata po mehkih bilkah, potem prične prvi: »Kakovi ste vendar ti Salderni, tako čudni ljudje, črnogledi, pusti. Povem ti, Hugon«, pristavi bridko, »ko bi ne {{prelom strani}} bilo tvoje sestre Olge, vrag me vzemi, ako bi me še kdaj videlo to pusto zidovje vaše!«
 
Toda oni koraka molče dalje.
»Uganka! To vam je vse uganka, kar vam ne gre v vaša tako grozno mehka, aristokratska srca. Uganka!«
 
»Poglej!« In pobere kamen ter ga zažene v vodo, da se razpluskne po skalovju, in krogi se delajo na vršini. »Poglej, to vam je življenje:« {{prelom strani}} delajo se krogi, ali počasi izginejo, vršina je zopet mirna in gladka, kakor da bi se ne bila ravnokar razburila; to je vaše življenje; vedno ravno gladko, in vtiski izginejo, kakor krogi na vodi, in morala vse poravna, vse popravi. Morala — uganka!«
 
»Pustiva to«, reče oni.
»Tako je bilo, Oton, tako je bilo! Ti veš, da je imel moj oče sina od prve žene. Ne vem, ali ga je ljubil kdaj, ali ne; toliko pa vem, da je bil Karlo silno krasen človek!
 
Silno krasen človek! In kako sva se ljubila! Bil sem star kakih deset let; Karlo pa gotovo dvajset let starejši. In četudi sva bila vsak svoje matere, vendar menim, da bi me ne bil bolj ljubil pravi brat. Koliko sva preletala in preigrala skupaj! Vse je znal narediti tako lepo, vse, prav vse, kar sem želel. Kadar sem hotel jezdariti, takoj je izlekel konja od jasli in posadil {{prelom strani}} me nanj. Ako sem želel ribe loviti, takoj sva bila pri vodi; ali kar sem hotel. Oj, bil je krasen človek, brat Karlo!
 
Nekdaj je bilo — v nedeljo popoldne je bilo. Ondi v vasi je zvonilo v cerkev in s Karlom sva stala pri grajskih vratih. Pri oskrbniku je bila tedaj sorodnica, mlado dekle, krasna kakor gorska vila, zlita iz prečistega zlata. Šla je mimo v cerkev, in Karlo je šel ž njo.«
 
»Ženiti! Star sem menda dovolj!« odgovori Karlo.
{{prelom strani}}
 
Odprem oči. Pri očetu stoji Karlo; mrak je bil; vendar sem videl, kako je bil bled in kako se mu je bilo nabralo v goste gube visoko čelo.
 
 
»Marjetko oskrbnikovo!«
{{prelom strani}}
 
To je Karlo počasno govoril, ali vtisek je bil strašan! Kakor da bi ga bil pičil gad, skoči oče s sedeža, in videl sem, da se je tresel po vsem životu.
 
 
»Ako je pa tako«, zavpije zamolklo, »ako je pa tako, naj vrani žro na vislicah moje meso!«
{{prelom strani}}
 
In zagrabi s srebrom okovani samokres.
 
 
Sedel je molče in globoko se mu je bila sklonila glava na prsi.
{{prelom strani}}
 
Žarki so se vsipali skozi čisto steklo in obsevali mu črne lase, ki so mu neredni viseli do ramen.
 
 
Pozabljeno, pozabljeno! — —
{{prelom strani}}
 
 
»Sedaj pa, ljubi Oton!« pristavi bridko,»sedaj pa mi povej, kako bi se vedel moralno proti očetu, kako? ... To je uganka!«
 
==Poglavje brez napisa==
 
Ali si, dragi bravec, sedel že kdaj na holmu nad domačo vasjo in zrl doli v tiho kmečko življenje? Gotovo si že. In tedaj je sijala pomlad okoli tebe in cvetje je hitelo iz zemlje, soncu naproti. Prejšnji dan ga ni še bilo; ali po noči v mesečini so ga natresle gorske vile in okrasile ž njim naravo, iznova oživljeno. Tedaj pa je cvelo okoli tebe tisoč pisanih cvetov in po njih je mrgolelo tisoč drobnih živalic. Ti pa si raztegnil ude, položil si glavo na mehko rušo in gledal si kvišku v modro nebo. In iz vasi so zapeli zvonovi in sladka harmonija se je razprostirala po dolu in hribih; in sladka harmonija se ti je vselila v dušo; in vzdignil si glavo ter gledal v dolino pod sabo; in videl si vse kakor skozi jasno tenčico. In videl si na okrog pisano cvetje in videl majajoče se veje in veter je pihal raznašajoč bele cvetove. Voda je šumela in tiče {{prelom strani}} so pele in lastovke so poletavale v sinji višini, ali pa sedale ti na očetovo hišo, kjer so v ljubezni znašale gnezdo. Srce ti je bilo veselo in ponosno si dvigal oko na okrog radujoč se
življenja — dokler nisi dospel do tihega, mirnega kraja, kjer je stal križ poleg križa. In dušo ti je preplula ločitve bolest; koprnelo ti je srce in naslonil si se v mehko travo ter zatisnil oči, da bi ne gledal krasote okrog in da bi branil solzam, ki so ti kipele iz bolečega srca.
 
Kdo ga ne pozna suhotnega dijaškega življenja slovenskega mladeniča! Po samostanih, pri dobrih dušah dobiva v prvih letih tu in tam podpore. V tankih hlačicah, v trdookovanih, debelopodplatnih čevljih lazi okrog, v šolo; v nedeljo s pobožno gospodinjo v cerkev. Koliko solza pod odejo po noči in vzdihovanja po domači dolini!
 
Pozneje v gimnazijskih letih poučevanje po hišah za slabo plačo. Kdo ga ne pozna takovega stradanja in suhoparnega življenja! Vse je suho in prazno. Samo ti spomini na domačo vas, na domače hribe in potoke; to so kaplje, ki mu padajo od kupe veselja, katero usoda drugim polni do vrha, posamezne kaplje na pustošno življenje! — In potem se zagrebe v seminar za polno mizo; uči se in uči, dokler ga ne {{prelom strani}} pošljejo v gorsko vas, da bere v nedeljo in praznik evangelje vernim in se živi in podpira svoje sorodnike. Dobra duša, dobra duša! — In naposled, seve, zaneso ga tudi tja v kot na pokopališče; in »žlahta« pride, poprazni predale in vse odnese; in če je premalo, roti ga v grobu, da je vse zajedel in zapravil. Uborna duša, uborna duša! —
 
Ali pa pride tudi drugače. Zagledal se je v kako modro oko, nosil je zaradi tega že poprej dolge lase in brado; tedaj pa je izgubljen seminar, in doma jeza in srd in sovraštvo!
Bil je po vročem dnevi hladen večer, ko pride gosposk človek pred Slavijevo hišo in sede ondi na kamen, ki je ležal že od nekdaj tam. Bil je visok, vitke rasti; mlado obličje mu je senčila prva brada in nekako čudno trudno je zrl predse z velikimi, temnimi očmi — Ivan Slavelj!
 
Tako je sedel. Vse tiho v hiši. Čez nekaj časa pride mati in nalije vode v lonec. Videla je poznega, zaprašenega popotnika, ali dejala {{prelom strani}} mu mrzlo: »Pod našo streho ne boš spal več! Le pojdi, odkoder si prišel!«
 
»Odkoder si prišel!« se oglasi oče v veži, kakor veren odmev svoje soproge!
Ivan Slavelj odide počasi proti sosedovi Zolnovi koči. Glasno so škripale stare stopnice, ko je plezal po njih. Stopi v okajeno vežo. Na levi, kjer je delovala Zolnova muza svoje pobožne podobe, je bilo vse tiho. Umetnika ni bilo doma. Na desni pa se je culo skozi priprte duri zamolklo ječanje, in svit je padal skozi nje v vežo. Tiho stopi Ivan Slavelj v borno stanico. Tam pri oknu je brlela lučica in mračno razsvetljevala dolgočasni kraj.
 
V kotu je ležal na deskah med starimi cunjami Leksa in se tresel od mraza. Pri njem {{prelom strani}} pa je klečala Marjanica in stiskala obličje na njegovo odejo in jokala.
 
»Mraz mi je, mraz«, je dejal bolnik, in dekle ga je zavijalo tesneje v staro odejo.
 
Leksa pa je ležal mirno ter gledal proti črnemu stropu.
{{prelom strani}}
 
»In rad bi še živel«, je zdihoval, »in hotel bi iti po svetu med ljudi. Kaj vse sem hotel narediti, da bi se mi bil čudil svet! In tebe, Marjanica, bil bi naredil na platno, prav kakor živiš. In za tabo nebeško zarjo, rumenordečo, zlato, in vrt pod tabo, poln cvetic, pisanih. In tički bi nanašali gnezda, in legli jajčka rumenopikasta in po sredi bi tekel studenček iz tal, čist kakor srebro, sonce pa bi sijalo nad tem in lilo bi zlato z nebes. In nad vsem bi bila ti, Marjanica, v svilnati obleki in tvoje oko bi se svetilo in zrlo na kvišku, kjer bi se po srebrnih oblakih lovili mali angeli in čez in čez bi bila preprežena nebeška mavrica, čez in čez nad tabo, Marjanica!«
 
 
»Leksa, Leksa!«
{{prelom strani}}
 
»Oj le pridi kdaj, le pridi, kadar ti bo hudo, takisto hudo pri srcu; le pridi tja k meni, in poslušal te bom in gledal doli z modrega neba in jokal s teboj, Marjanica!«
 
 
Roke skloni čez prsi in umrje. — Ubogi Leksa!
{{prelom strani}}
 
Sapa je bila odprla slabi zatvor pri oknu in luna pogleda notri, in bledi žarki njeni obsevajo obličje umrlega.
 
»Res je, še ubije se nihče ne!«
 
In stopita v Žolnovo umetnišče in zapreta duri za sabo. Tu pa je vladal mir. Zamišljen je {{prelom strani}} sedel Ivan Slavelj. Marjanica se je bila tiho naslonila nanj in zadremala. Čudne moči so mu delale v duši in otožen je bil. Brez ljubezni, brez prijateljstva sam na svetu. Sladko hrepenenje ga je preobladalo, ko je gledal speči obrazek, ki se je bil nagnil k njemu. Lice ji je bilo še mokro od solza in dolgi lasje so se
ji bili razsuli po ramah ...
 
Ivan Slavelj je jemal slovo. Molče stisne Marjanico k sebi; sramežljivo se mu brani dekle, potem skrije svoj obraz na njegovih prsih. In močno zardi, ko ji prime z rokama glavico in ji poljubi mokro oko. Potem pa Ivan Slavelj tiho odide.
 
Dolgo še je slonelo dekle in gledalo skozi okno za njim v rano jutro in zrlo v kipečo zarjo. In odpre se ji srce glasovom, ki so odmevali po gaju in cvetje čudne sreče ji je preplelo dušo. Ali mlado jutro se je jokalo, ko se je rodilo za gorami. In zvenih so ji cvetovi v srcu, slana je pala nanje in pustota je nastala, ko se je videla zapuščeno v siromaštvu in ko {{prelom strani}} se je ozrla v mrliča na borni postelji. Glasno je zaječala in pala je čezenj in točila solze.
 
Ivan Slavelj pa je korakal po cesti iz domače vasi. Iz grma si ureze popotno palico. Na kraju, kjer se je videla zadnjič očetova vas, je obrnil oko po dragih mu strehah, ki so gledale izmed gostega drevja.
==V življenju==
 
Bilo je zimsko nedeljo popoldne. Izbrana družbica je sedela v stranski sobi »Pri slovenskem jelenu«. Pivo se je pilo in govorilo se je domoljubno. Oživila se je bila tedaj »vseslovanska ideja« in napolnjevala je mlada srca. Sedaj, ko je potihnil prvi pišč, gledamo z mirnejšim {{prelom strani}} duhom na one čase, in morda jih sodimo pravično, da se je razluščilo tedaj mnogo strokov,a malo je bilo zrna.
 
»Že zopet eden«, vzdihne »rodoljub« Ikra, in žalostno zre v kupo pred sabo, »že zopet eden! Tako nas zapuščajo najboljše moči in pri nas ostaja ledina duševnega polja našega nerazorana, neobsejana, nepovlečena!«
 
»Rušo kopal, gospod Ikra?« vpraša gospod Oven, in z rdečico na licih zre v pene svojega vrčka. »Seme sejal? Ali kako ste že izrazili?«
{{prelom strani}}
 
»Takisto, takisto«, mu pritrdi Ikra ter pristavi ponosno:»Ako zamrjo naše najboljše moči v ruskem ledu ter poginejo v sibirskem snegu?«
 
 
Vse vstane; kozarci zazvene in nekoliko pijače izteče po grlih.
{{prelom strani}}
 
»Živeli!« In vsi hite k njemu, ki je bil ponižno položil kupo na mizo, in mu stiskajo roko.
 
 
Gospod Ikra vstane ter napije »naši mladini.«
{{prelom strani}}
 
»Živela naša mladina, naša nada, naš up, naša pomoč, izkratka: naša domorodna mladezen!« sklene svoj govor gospod Ikra. Bil je ginjen in debele solze so mu tekle po domorodnem obrazu v grenko pivo, katero je potem še bolj ginjen popil.
 
Njemu pa se zablisne oko in ostro reče: »Kako, da si jemlje gospod Ikra, mladi gospod Ikra, pravico, govoriti o mladosti, katera doseže, pravi, česar nam ni bilo moči?«
 
Viri nam kažejo, da je bil gospod Ikra tedaj v letih, v katerih se dela po navadi matura, {{prelom strani}} in da je bil končal gimnazijo s četrtim razredom.
 
»Gospoda!« je nadaljeval doktor, »odklej se že napiva slovenski domorodni mladini, toda kako malo se gibljejo do sedaj te moči.«
 
»Prekrasno, preživahno!« — gospod Nožek.
{{prelom strani}}
 
»Živeli!« — gospod Stolček.
 
 
Ivan Slavelj je ta večer počasno stopal po mestu; bil je zamišljen, kakor smo rekli. Pri gledališču ga prebude zamolkli glasovi orkestra.
{{prelom strani}}
 
Ko je stopil v razsvetljeno dvorano, se je bilo že začelo in ravno se je trudil hudobni Jago zdramiti iz trdnega spanja benečanskega plemenitnika, naj pazi na čast svoje hčere. Po ložah je bilo polno gospode, sleparskega bleska in lepotičenih lic, a vse je hotelo biti v živahnem navdušenju zamaknjeno tja v oder, po katerem je danes stopal klasični koturen. Vse je bilo zamaknjeno, dokler ni palo zagrinjalo po končanem dejanju. Potem pa se je začelo vse prijazno pogovarjati ali pa opazovati skozi
steklo, kako se je polepotičila nocoj soseda; koliko ima v nasprotni loži kupljenih las bankirjeva; kako se trudi zraven nje gospa sodnega svetovavca, da bi pokazala svoje bele zobe, ki so bili nekdaj v prvi podobi bengalskemu slonu v čeljusti ali pa polarnemu somu. Toseve, da se je vse to videlo in pošepetalo prijatelju ali prijateljici.
»Ti si še vedno tisti baron Rafael«, odgovori ta, »ki je že tedaj, ko smo sedeli na gimnazijskih klopeh, prebral vse kdaj spisane francoske romane.«
 
In smejala sta se ter si podala roke. Prvi je bil še silno mlad in take postave, ki na prvi pogled očara človeka, take moške lepote, ki {{prelom strani}} vodi vse ženstvo za sabo. In Rafael baron Velden je bil človek, ki je vedel ceniti lepoto svojega telesa, in ki se je igral z gospemi in gospicami in obetal jim svojo ljubezen. Če povemo, da je bil človek strašno lahkomišljen in malo učen, povedali smo vse, kar je povedati o takovem človeku. Tega pač ni treba omenjati, da je tak baron častnik pri konjikih; to se umeje samo
ob sebi.
 
 
»Tu imam lep predmet, zopet lep predmet iz tega Otela, gospod doktor!« reče veselo.
{{prelom strani}}
 
»Pravil sem že«, se vtakne Rafael vmes, »že pravil, ljubi brat, vse že povedal, in gospod doktor se ti je čudil; za Boga, čudil!«
 
 
Te oči, te oči! ...
{{prelom strani}}
 
Tu je bila; tu je bila, prav kakor mu je bivala že zdavnaj v srcu, temno cvetoča, kakor skrita v zarji domišljije.
 
 
Tudi on je šel domov. Dolgo je hodil po sobi; obhajali so ga spomini nekdanjega siromaštva, nekdanjih solza in nekdanjega trpljenja!
{{prelom strani}}
 
==Kontesa Marija Ana==
 
Ali tudi letos so bili v svoji slavi; tudi letos so se svetila okna vsega nadstropja, da so se vsipali bliščeči žarki na zapuščene ulice, koder je lazil morda ubožni delavec mimo in pač globoko zdihoval nad tem bogastvom!
 
Gori v razsvetljeni sobani sta pa grof Hugon in žena njegova sprejemala goste. Prišel je bil {{prelom strani}} tudi Ivan Slavelj in bil je prijazno sprejet. Ali komaj pozdravi gospodarja in gospodinjo, in že se ga polasti Rafael Velden ter ga vleče tja k oknu; komaj mu je dal časa, da je stisnil kakih dvajset rok, k i so se mu priljudno ponujale.
 
»Sedaj vem vse«, mu reče ondi tiho, »sedaj vem, kdo je. Vse govori o nji, vsi saloni so polni te govorice.«
Tedaj pa pristopi Oton Velden in razloži v kratkem, da tujka, včeraj v Saldernovi loži, je hči brata hišnega gospodarja, ki je bil nekdaj tak in tak, a sedaj je zopet dober; hči Karla Salderna, ki jo je vzgajal nekje tam na Nemškem in ki je z njo dospel pred dvema dnema, ali koliko, tu sem, in danes sta oba tukaj, — in potem so se pogovarjali o druzih stvareh.
 
Prične se zopet godba in burni glasovi zabuče. Ves mladi svet je hitel v bližnjo dvorano, gibat po taktu šibka telesca. Izginil je, seveda, {{prelom strani}} tudi Rafael Velden. Ivan Slavelj je ostal sam pri oknu. Čez srce mu šine nekaj, sam ne ve, kaj. Zopet mu stopi pred dušo ona drobna, zračna podoba, s katero se je bil poslovil na tako revnem kraju. Kontesa Marija Ana, Bog ve, bode li hotela še poznati nekdanjega tovariša? Bog ve!
 
Ivan Slavelj stopi v dvorano. Bil je velik prostor, ki ga je vrsta bliščečih stebrov delila na dva kraja. Na eni strani se je plesalo; na drugi so gomazeli gledavci in so sedele stare device ter dajale si sladkati priletnim gospodom ali pa brezplačnim mladim uradnikom. Doktor Slavelj stopi tu sem, in oprostivši
 
Ravno mimo njega je priplesal Rafael Velden in imel v naročju tenko osebico v dolgo belo obleko zavito. Verno je poslušala sladko govorico njegovo in nekako udano mu zrla v krasno obličje. Iz mladih oči pa ji je sijalo veselje in mehak smeh ji je obdal rdeča ustna.
{{prelom strani}}
 
Bila je Marija Ana!
 
Vroče lice pritiska na kamen, da bi si ohladil razburjeno kri, ki mu je vrela iz srca. In pred dušo mu stopi trenotje, ko je bil prišel čez dolgo časa zopet v domačo vas in izvedel, da so mu pomrli roditelji in da so mu vzeli aristokrati njo, katere je bil prišel iskat. Čutil je, da mu je izgubljena; a nekoliko upov mu je bilo vendar še ostalo. A sedaj je imel samo grobe, zarastene grobe in trobnele križce po njih.
 
In Ivanu se je napolnilo srce z neizrečeno bolestjo; krčila se mu je duša, da se je tresel kakor otrok. Zavrtelo se mu je pred očmi in kakor iz daljave so mu prihajali glasovi; čutil je samo to, da je strašno nesrečen, strašno nesrečen! Kakor v megli je videl Rafaelov krasni obraz, ki je gledal še krasnejšega, kateri mu je slonel na prsih. Bilo mu je, kakor da bi gledal gada, ki koplje pisano glavo svojo v cvetu nedolžne lilije in sika svoj strup v njeno osrčje. Hotelo se mu je glasno zaječati, razkipeti mu je hotelo srce. Moral je biti sam! Hitel je izmed gledavcev, da se je vse obračalo za njim, za tem doktorjem, ki je nocoj tako nestrpno nepriljuden. On pa je hitel dalje do prvih vrat, in stopil je v sobo, jasno razsvetljeno. Tu se je igralo okoli mizic; ali sive glave so bile tako zamišljene, da ga ni zapazil nihče, ko je hitel mimo njih. Sam je moral biti, sam! Hitel je dalje in dalje, da pride v sobo, katera ni imela več izhoda. Pod {{prelom strani}} stropom je visela svetilnica in brlela je tako slabo, da je bilo mračno, skoraj temno po sobi. Stopi k oknu, privzdigne široke preproge in se skrije zanje. Bil je čisto sam!
 
Bil je dolgo sam. Naposled ga probudi šumenje svilnatega krila. Obrne se, in njegovo oko, ki se je bilo privadilo mraka, zagleda žensko, ki je hodila po sobi ter krčevito stiskala in trgala batistovo rutico z drobnimi ročicami. In čez nekaj časa stopi še nekdo v sobo; in tega je poznal dobro, predobro!
 
Ivan Slavelj pa je ostal, in bilo mu je, kakor da bi sanjal, sanjal prebridke sanje in ... toliko da se ni zagrohotal nad tem svetom in nad temi črvi, ki glojejo na njem in gospodujejo po njem.
{{prelom strani}}
 
Ali sedaj se odpro vrata iz koridora — in zopet je bila ženska, ki je stopala boječe čez prag. Ozirala se je bojazljivo okrog, potem pa obstala, kakor okamenela. Slabi žarki svetilnice so padali na njeno lice in Ivanu Slavlju se je zdelo, da je — kontesa Marija Ana.
 
 
»Marija Ana! Kontesa!« in glas mu je zastajal in se tresel,«s tem človekom ne bodete več govorili!«
{{prelom strani}}
 
Ona pa povzdigne oko samoglavno.
 
»Lahko urnem«, mu reče hudobno, »če ste ljubili ono ubožno Marjanico, da zdaj ljubite konteso še bolj. Ni čudo torej, da odganjate vsakega, kdor se mi bliža; prav čudno jih odganjate, gospod doktor!« pristavi smeje se suhotno.
 
Bile so to trde besede, prav zelo trde. Ivana Slavlja so zadele v srce, v življenje. Omahnila {{prelom strani}} mu je skoraj v hipu visoka postava; odstopil je za korak in pritisnil je dlan na čelo. Potem pa plane k ponosno stoječemu dekletu, zgrabi ji roko in glasovi so mu skoraj nerazumni sikali izmed zob.
 
»Stvar, strašna, grozna!« in stiskal je njene drobne prstke, da je skoraj zaječala od bolečine, — »take smrtne besede! Ali imaš srce? Meni si ga zamorila na večne čase, o!«
 
»Poglejte Olgo«, reče na to ponosno, »ali ni krasna nocoj? To Vam je ženska!«
{{prelom strani}}
 
In ko je potihnila godba, mu reče radostno: »Odpustite, dragi gospod doktor; vprašat je grem, ali ni že trudna, tako močno pleše!«
 
Pomlad je bila prišla; čez noč je bila prišla; ali meščani so jo videli samo na grmih, ki so gledali tu in tam čez zide zapaženih vrtov, z belim cvetjem posutih. In v daljavi je zelenelo hribovje in temnila so se pobočja visokih snežnikov.
 
Ivan Slavelj je pri odprtem oknu sloneč zrl na cvetoči vrt. A oko njegovo ni videlo {{prelom strani}} cvetja in uho njegovo ni culo vršenja mrčesov, srca mu ni genilo modro obnebje. Čutil je z grozo, da mu je led zaklenil osamelo srce, in z grozo se ga je polastila misel, da se mu ta led ne raztaja morebiti nikdar več. Večna zima, večna zima!
 
Zaprl je okno in spustil rdeče preproge čez steklo, da se je soba zavila v rdečkast mrak. Življenje je ležalo z vso svojo težo na njem.
Duri se odpro in v sobo stopi ženska. Ko pride bliže in odgrne z lica tenčico, zagleda Ivan Slavelj nežni obrazek kontese Marije Ane!
 
Mraz mu prešine ude, molče potegne preprogo raz okno, da se vsuje polna svetloba v {{prelom strani}} sobo. Mrzlo je stal pred njo, izpregovoril ni besede.
 
»Gospod doktor!« ga nagovori Marija Ana, in mehki glasek se ji je tresel, in z roko se je opirala ob stolov držaj pred sabo; videlo se ji je, da hoče govoriti. Ali boječe je povzdigovala poglede proti njemu, ki je stal pred njo kakor kamenena podoba, in besede ji ni bilo čez bleda ustna.
Tako tihe so bile te besede, da so prišle kakor vzdihljaj do njega. Vendar jih je čul. Divja strast se mu vzbudi v srcu; polaste se ga duhovi maščevanja.
 
»Pravijo? Kako da se svet meni za to? — Ako bi ležal kot težak na ječmenovi slami in bi o smrtni uri ne imel drugega, nego vrč prestane vode in kup lačnih otrok, pustili bi ga, naj v miru umrje, in jeli bi in pili dalje brez skrbi. Ali ko umira grof Saldern, bogati grof Saldern — to je drugače! Meni je žal, gospica, da ste prišli prepozno. Sedaj moram k delavcu, v ... Kolo mu je odtrgalo roke in umira. Ker pa ima ravno isto pravico živeti kakor grof Saldern, in pred večnim Stvarnikom tudi isto ceno: naj {{prelom strani}} živi, ako mu morem pomagati! Bojim se tudi, premilostna kontesa, da bi se — svet je hudoben — ne dejalo potem: šel je v bogato palačo, v visoke sobane, a siromaka je pustil zapuščenega v težavah, in vendar ga je on prej prosil pomoči. In vprašalo se bode: kaj ga je vleklo tja in reklo se bode takoj: rumeni zlati bogatinov; rumeni zlati grofa Karla Salderna, kontesa!«
 
Bridko je govoril te besede.
 
In poleg vsega tega jo obide zavest, jasna zavest, da ljubi tega človeka, ki jo tako očitno sovraži, zaničuje! In srd se ji vzbudi, da ne more sovražiti tudi ona njega, kakor jo on sovraži. Ali Marija Ana ga je morala ljubiti! In to je že vedela tisti večer, ko jo je bil tako ponosno peljal v dvorano, in ko mu je ona tako skrivaj, samo zdaj pa zdaj pogledavala bledo obličje. Ostati je hotela zdaj tu pri njem.
{{prelom strani}}
 
Sonce je bilo že zašlo, ko pride doktor Slavelj domov. Srce se mu je bilo umirilo in v duši mu je bil potihnil vihar.
 
Dolgo jo je gledal tako.
 
»Marija Ana!« jo ogovori čez nekaj časa, in glas se mu je skoraj tresel, »časih pomori slana cvetje po polju, in če tudi potem dobrodejni dež nanje rosi, umreti mora, poginiti! {{prelom strani}} Tako je moje srce, Marija Ana, puščava je moje srce, brez zlate zarje, brez hladilnega studenca!«
 
»Marija Ana!« pristavi pristopivši k oknu; »moje srce je zamorjeno, zamorjeno in jaz Vas ne morem ljubiti!«
 
Ivan Slavelj se ozre: »Gospod baron, tako pozno še tu? Sedaj je čas spanja vsakemu, kdor ni zdravnik in kdor hoče ostati zdrav.«
{{prelom strani}}
 
»Jaz pa nočem ostati zdrav, in to je ravno, gospod doktor!« Te besede je govoril tako nekako mrtvaško trudno!
 
»Vse, vse; in vendar nihče ne ve, kako je tam doli, gospod doktor, in to je, to je!«
 
Prideta do poslopja. Vhod je bil odprt. Po stopnicah stopata gori v umetnišče Oton-Veldenovo. {{prelom strani}} Ta kraj je bil Slavlju dobro znan. Vstopita in Velden zapre vestno duri za sabo. Tema je bila tu notri in Slavelj obstane; Velden porine stol k njemu, naj sede. Potem pa prižge skrito svetilnico. Ali soba se ni razsvetlila, samo na podobo slikano so padali žarki; ali ta podoba je bila tudi pregrnjena s tenčico.
 
V Otona pa je prišlo življenje. Stopal je hitro po sobi. Na to sname v temi nekje razstene bodalo ter ga položi na mizico pred stalom, na katerem je bila podoba.
 
Ivan Slavelj vzklikne pri tem pogledu. Hotel je vstati, a oni vzdigne ponosno roko in ukaže mu, naj miruje.
{{prelom strani}}
 
»Rafael«, reče, »Rafael! Nocoj sem prišel, da ti povem pregrozno povest!«
 
In sede k mizici, si podpre glavo z rokama in tako gleda tja v obraz na platnu.
 
»Rafael, tisti večer je bilo. Sedeli smo pri mizi in bili smo veseli. Govoril si mnogo in Olga se ti je sladko smejala. Tisti večer je bilo, Rafael! Se vse predobro vem. Vstal sem in šel gledat v noč. Ali predno pridem do okna, sem obrnil oči. Po naključju sem jih obrnil proti vama za mizo. In videl sem, kako sta se pogledala. Prav iz srca sta se pogledala. Ta pogled! Ta pogled mi je umoril srečo. In tebi, Rafael, je umoril življenje! Strašno me je prešinilo, Rafael! In še sedaj ne smem misliti na tisto strahoto, ki mi je prešinila dušo tedaj. Zrl sem v jasno noč. Potem pa smo se poslovili. Jaz sem šel gori v svoje umetnišče. Tu sem časi spal po noči, inti si to dobro vedel, Rafael! Tisto noč pa nisem mogel spati. Vstal sem in hotel sem iti na vrt, v hlad. Prišel sem do hišnih vrat; in vrata so bila odprta. Rafael, tedaj pa me je obsedel satan! Prav čutil sem, kako se mu je odprla duša. Urno sem se povrnil tu sem in snel sem raz stene tole bodalo! Potem pa sem lezel nazaj, na vrt. Za grmovjem po trati sem lezel proti sredi. Tja, kjer rastejo košate lipe v krogu. In v resnici: tu si bil, Rafael! Tu na klopi si sedel. V naročju pa ti je slonela ženska, katera je bila že udana drugemu. Udana za večno! {{prelom strani}} Ali to te je malo skrbelo. In ti si pil med iz nje! Iz nje, ki je bila tvojega brata, Rafael! —
 
Jaz pa sem tičal za deblom; in poslušal sem, kaj sta si obljubovala. V grehu obljubovala! In kri po žilah se mi je izpremenila v led. Bil sem pri jasni zavesti, da moraš umreti! V trenotju umreti, Rafael! Tako je moralo biti! S poljubom sta se poslovila. Lahno je odšla po pesku. In mesec je vsipal žarke na vitko njeno telo. Ti pa si sedel; in zamišljen si zrl za njo, da se je skrila za grmovjem!
In postal si čudno bled; bal si se smrti. Govoriti nisi mogel. Padel si na kolena in sklenil si roke. Pa saj veš, da si moral umreti! Globoko v prsi sem ti zasadil ostro orožje. Kratko si vzdihnil in umrl si, kakor je moralo biti! —
 
In vzel sem ti, kar si imel kaj vrednega pri sebi, vrgel sem v vodo. Ha, ha! Kakor sem menil, tako se je zgodilo. Dejali so: roparji so ga pobili. Ha, ha! Potem pa sem te še pogledal, Rafael! — luna te je bila obsijala; obsijala bledo obličje tvoje! Bolečina ti je bila skrčila obrvi; {{prelom strani}} izpod trepalnice se ti je bila prikazala solza. In solza ti je blisketala na licu. V solzah si umrl, ha, ha! In zagrebli so te in trava rase po tebi. In tudi po Olgi. Morala je umreti, ko sem ji spuščal dan na dan v dušo to strašno, strupeno povest, Rafael! In zdaj sta morebiti združena!
 
»Združena, združena; in vendar bi ne smela biti!« ...
 
»Smrt Otona Veldena je pretresla vse tukajšnje kroge. Bil je gospod baron mož splošno priljubljen zaradi svoje izborne priljudnosti. In pa še ta tragična smrt! Vse je bilo razburjeno, ko se je izvedelo, da so ga našli v sobi z razbito glavo. Kaki nagibi so ga vodili, to se za dobro ne ve. A ne motimo se pač, ako jih iščemo v tako nagli smrti brata in predragemu soproge. Čudno se je vedel v zadnjem času in živel je čisto sam v svoji vili. Samo podnevi je smel biti pri njem star sluga, ki mu je stregel. Lahka mu bodi zemljica!«
{{prelom strani}}
 
In čez nekoliko dni se je bralo zopet:
 
Po cesti je ležal debel prah; kadar je potegnila sapa, ga je vzdignila ter nesla nakvišku, da se je kadilo in da je klel voznik, ko mu je neprijetni gost polnil nos in oči.
 
Ivan Slavelj je korakal proti domači vasi. Čudni občutki so se mu zbujali v srcu, ko je od daleč zagledal stare obrastene strehe. Brez blagoslova se je bil ločil od tod, in sedaj se je vračal in srce mu je bolno, bolna duša. Ona, ki sta mu dala življenje, sta ležala v grobu. Ko jima je podajal roko v prijazno slovo, nista je hotela. Umrla sta bila v srdu, da jima je razkalil edino upanje siromaškega življenja. In tako je stal tu in zrl na domače strehe. Potem pa je krenil med travnike po znani poti. Vse je bilo še tako, kakor nekdaj, ko je letal tod, otrok, za cvetjem in za metulji. Malo izpremembe! Tu poleg ceste plot; tedaj je bil nov, sedaj razpal, razmetan po tleh. Tu je stalo prej drevo, sedaj je bilo prazno mesto. Kjer je bila poprej njiva, {{prelom strani}} tam je danes travnik, in kjer je bil travnik, se ziblje zlato klasje sedaj! Tako se izpreminja zemlji lice. Namestu cvetja požene čez leto in dan trnje. Tako je v našem srcu: mladosti cvetje mu odpade, zarase ga bodoče trnje starosti.
 
Pri cesti je bila njivica in poleg nje je stalo češnjevo drevo, ki je bilo vse rdeče tedaj od samega sadja. Med vejami pa je visel Jakope Jermenovec in je zobal češnje.
 
»Doma sem tam.«
{{prelom strani}}
 
»Doma tam, doma tam? — Pa nisi ti tisti Slavljev, ki se je bil popačil? Ti?«
 
»Iz dne koče, tam za vasjo?«
 
»Iz one hiše tam za vasjo. Tisto Speluzo tam za vasjo, ki ima tiste njive in tiste laze, {{prelom strani}} tisto Špeluzo. Brat mi nič ne da, ta zgaga, ta brat!«
 
Sedaj prične prijetnejšo mu govorico:
 
Ivan Slavelj stopi v osamelo vežo. Samotno je tu stala posoda ter žalovala; voda v nji je bila kakor luža v ruskih stepah. Duri v hišo so bile priprte, in ko jih je Ivan Slavelj odtisnil, zaškripljejo glasno.
{{prelom strani}}
 
Iz sredi hiše planejo miši, ki so mirno tu gostovale, tja po kotih v skrivna stanišča. Roj muh zleti z mize; za mizo pa je slonela stara ženska. Povzdignila je glavo ter odprla stare čeljusti: »Kdo je?« in med prsti je premikala debele molkove jagode; »kdo me moti v molitvi? Moj Bog, kdo je?»
 
 
In vstane in sname vrečico, ki je visela na steni poleg vrat, vzame v roko palico iz kota rekoč: »Kadar pojdeš, pa zapri! O moj Bog, moj križani Bog! Čemu smo berači na svetu, čemu berači!«
{{prelom strani}}
 
Tako vzdihujoč odide. Slavelj je bil sam. Za mizo sede, za staro mizo, glavo nasloni nanjo in globoko se zamisli. Oj, sam je bil, tako sam na svetu!
 
 
»Poliči, pravim, in takisto po gosposko pogladi, Jakope!«
{{prelom strani}}
 
»Jojmene! Kdo te naj posluša, povej ti meni to, pravim!«
 
Hejra si sa!</poem>
 
Ali v tem trenotju obledi naš Jakope Jermenovec, da se je kar videlo, in kolena so se mu šibila in prav boječe se je oziral tja za {{prelom strani}} mizo, kjer je izlival Žolna vzdihujoč kupico za kupico v žejno grlo. Kaj je bilo tedaj Jakopetu, da so ga tako zapustile moči? Dejali smo že, da je boječe obračal oči proti Žolni, a potem še bolj boječe proti oglu gostilne, kjer se je po stezi mu bližala zvesta zakonska polovica.
 
Bila je Špeluza, kakor je tedaj živela in dihala. Ali živela je tedaj v srdu in bliskalo se ji je iz oči.
 
»Nikoli več! Kolikokrat si mi že to obetal! Ali ti bi rad vse pognal po grlu, pa ne boš; jaz sem tu, da ne boš! Ne boš, ne boš!«
{{prelom strani}}
 
In obseli so jo hudi duhovi, in ondi iz Pelinovčeve skladalnice vzame poleno in ga zavihti tako spretno, da pade s tleskom Jakopetu ravno čez pleča.
 
 
Ivan Slavelj pa je zapustil potem kraj žalostne dogodbe in prišel je kmalu iz vasi.
{{prelom strani}}
 
==Modrijan na deželi==
 
V tem kotu je bobovško pokopališče, s starim zidom obdano in s kapelico svetega Lavrencija. Tu sem prineso vsakega, kogar smrt pokosi v Bobovcu, in vsakemu vsade na gomilo lesen križec, malo pojokajo in potem ga kmalu pozabijo. Ali vsakega prineso tu sem! In ta zavest leži nad vasjo, in če se snideta dva, katera sta bila v mladosti vkup, ta Bobovčan, oni gorjanec, pač majeta sive glave in si pravita, da sta že »blizo svetega Lovrenca«, in majeta glave in vzdihujeta.
 
Tu sem pride Ivan Slavelj tisti dan. Obiskal je bil žive in hotel je obiskati tudi mrtve na mirnem ležišču. Lesena vratca so bila lahko priprta. Po grobovih je rasla visoka trava in cvetje vmes. Koliko jih je ležalo tu, ki so ga nekdaj poznali, in tukaj sta ležala tudi ona, ki ju je klical nekdaj očeta in mater. Kje pač? Grob se {{prelom strani}} je vrstil za grobom in trava je rasla po njih čez in čez!
 
Ivan Slavelj hodi od križa do križa. Prav tam v kotu obstoji in gleda strmeč. Tu je bil na grobu spominek, edini na pokopališču. Ivan Slavelj se ni čudil, da ga ni videl poprej; čudil se je pa tej do srca govoreči poeziji, ki je vela iz tega spominka. Na nizkem podnožju je stal genij, izsekan iz belega marmorja. Pobesila se mu je bila glavica, na kateri se je kazala globoka toga. Pred njim pa je ležala pušica in lok prelomljen, in spodaj je bilo vsekano ime: Aleksander.
 
»Saj ima vendar dobro srce«, je vzdihoval, »dobro srce, ali jaz je ljubiti ne smem!«
{{prelom strani}}
 
In dvigne se mu duša v velikem ponosu proti dekletu, katero ga je bilo zavrglo tedaj, ko je nosil njen obraz v najskrivnejšem svetišču svojega srca.
 
Ivan Slavelj povzdigne obraz in vidi, da ni več sam. Tu pod vrbo je sedel nekdo, žalosten, kakor je bilo videti. Redki lasje, beli kot sneg, so mu krili glavo ter mu padali čez tilnik na umazano obleko. Obraz pa je bil zračen, prav kakor utelešena lakot je gledalo iz njega in oči so mu bile globoko vdrte. Bil je Štefan Deska. Ivanu Slavlju se je zdelo, kakor da mu je lahna rdečica prešinila bledo lice, ko je njega
zagledal. Z usmiljenjem je zapazil, kako je mož stiskal k sebi komolce, da bi tujec ne videl, da so cveli. Strahoma je dejal urno nogo pod nogo, da bi se ne zapazil palec, ki je gledal iz raztrganega obuvala.
{{prelom strani}}
 
Ivan Slavelj stoji molče pred to žalostno prikaznijo.
 
»Pač res, kaj je to naše življenje, prijatelj? Če je bil človek petdeset let bobovški učitelj, če je petdeset let stradal in se jezil, in če je potem, ko prenaša stare kosti, vržen v kot in mora sedaj dan za dnevom hoditi od hiše do hiše, če je ostalo kaj jedi in prenašati zavest, da imajo povsod rajši mačko, nego Štefana Desko; zakaj oba sta malo prida, ali ona vsaj miši lovi, ta pa pride vsak teden enkrat, da kaj
poje; — če je tako, pravim, čemu je naše življenje?«
{{prelom strani}}
 
In ko Ivan Slavelj vedno molči, prične zopet: »Če pogledam tja v vodo: ribice plavajo in se grejejo na soncu; ali voda jim prinaša jedi do gobčka. In te lastovke, po zraku se izpreletavajo in muhe jim lete same v kljunčke! In tu po zemlji črviči! Povsod jih obdajajo sokovi in hladno zelenje. Samo človeku je pridobivati vse z delom in trudom; kaj je torej naše življenje?«
 
 
»Vi me bodete umeli, ako rečem, da mora živeti. Oj kolikokrat bi pač vrgel s sebe to slabotno odejo življenja! — Ali človek mora živeti! Zakaj pogledite«, pristavi s tisto naivnostjo, ki je lastna starim ljudem, »ako bi bilo tako, potem bi nekega dne dejala ta voda: teči več nočem; in ta drevesa: nočemo rasti; in sonce: nočem sijati. In vse bi se uprlo in zemlja bi prišla pod nič in vode bi jo pokrile. Vidite, zatorej mora živeti Štefan Deska!«
{{prelom strani}}
 
Nekaj časa molči.
 
 
»Ne vem, čemu sem živel!«
{{prelom strani}}
 
Potem pa mrmra sam pri sebi in počasi odhaja proti vasi, kjer se je bil oglasil zvon in zapel: »Zdrava Marija!«
 
 
In Ivan Slavelj urno odide.
{{prelom strani}}
 
==Konec==
 
 
Ko je hotel odpreti vrata, ga prime Ivan Slavelj za roko ter mu reče, naj le pusti, kontesa že ve.
{{prelom strani}}
 
In urno odpre ter pusti slugo, ki je sklepal roke o toliki nespodobnosti.
 
 
In Ivan Slavelj se spne kvišku in objame šibko, trepetajoče dekle. In ljubila sta se, neizrečeno ljubila!
{{prelom strani}}
 
Tedaj pa pristopi iz bližnje sobe Karlo Saldern. Nista ga videla. Počasi je bil pristopil, starost mu je bila sklonila telo.
 
 
Za gotovo smo zvedeli tudi to, da je Jermenovčev Jakope, ko se mu je bilo povedalo vse to, odprl na stežaj svoja usta in da jih je šele zaprl, ko je preteklo dosti časa, in ko ga je nemilo dregnila zakonska družica, »da naj gre okopavat, lenoba, lenobasta!«
{{prelom strani}}
 
Vse se je čudilo, vse je strmelo. Vse je hitelo k oknom ter gledalo od strani, ko je novi graščak stopal tisto popoldne čez vas in se mu je ženica, drobna kakor metulj, naslanjala na roko.
 
Štefan Deska je dobil, kar si, bravec, gotovo že ugenil, prostora v bobovškem gradu, kjer se vsak dan do sitega naje. To mu je pa nekoliko zmedlo »filozofično sistemo«, ker sedaj ima vsega dovolj brez truda, kakor ribice v vodi ali tiče pod nebom. Ali ljubezen do filozofije mu je ostala in poln je upanja, da se mu vendar še posreči rešiti težavno vprašanje: čemu je človek na svetu.
 
Manj vesela je vest o Lavrenciju Žolni. Žganje mu je do smrti podpiralo muzo, ali po nesreči mu pride v roko številka slovenskega lista, v kateri se obravnava cerkvena umetnost. Mož se je polastil novih idej, in neko jutro ga najdejo brez življenja; mrtvoud ga je bil {{prelom strani}} zadel na možganih. Mir mu bodi v grobu, ki si ga je zaslužil z mučeniško svojo smrtjo!
 
Če izpregovorimo še zadnjo besedo o Jakopetu Jermenovcu in povemo, da ni dneva, da bi ga ne pokorila z vso svojo težo težka roka zakonske družice, povedali smo vse, kar je bilo mogoče.
330

urejanj