Iz globočine morja: Razlika med redakcijama

dodanih 396 zlogov ,  pred 12 leti
brez povzetka urejanja
(New page: Iz sodnijskega življenja. Po spominu starega skušenega pravnika. Spisuje Jakob A1 e š o v e c. Iz globočine morja. Sreča je človeku v njegovem življenji važna reč. Komur o...)
 
{{naslov
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Sodba večne pravice
| avtor= Jakob Alešovec
| opombe= Objavljeno v Kmetijske in rokodelske novice 1874, letnik 33, sl. v rubriki Zabavno berilo kot 6. del serije [[Iz sodnijskega življenja]]: Po spominu skušenega starega pravnika.
| obdelano=4
| spisano= Postavil in popravil [[Uporabnik:Plamenček|Luka Pavlin]].
| vir= http://www.dlib.si/}}
 
Iz sodnijskega življenja.
Spisuje Jakob A1 e š o v e c.
Iz globočine morja.
 
Sreča je človeku v njegovem življenji važna reč. Komur ona ni mila, britko mu je življenje, ker z vsem svojim prizadevanjem, z najboljšo voljo in naj-večonajvečo zmožnostjo doseže le malo ali nič. Zato je že starim narodom veljala Fortuna za mogočno boginjo.
To tudi sem jaz skusil pri svojih sodnijskih opra­vilih premnogokrat. Po čemur sem z vso bistroum­nostjo in skušenostjo, katero sem si bil pridobil v svo­jem službovanji, zastonj hrepenel, to mi je večkrat sreča v naročje vrgla, ko sem se tega najmanj nadjal. Ven­dar jaz ne morem tožiti sreče, da mi poprek ni bila mila, zato sem se skoro povsod in vselej kolikor toliko zanašal na-njo in zaupanje moje do nje bilo je le red-kokrat osramoteno. — To tu omenim, ker pri dogodbi, katero bom popisal, je imela sreča velik del zaslug in je prav ona zaslužila pohvalo, katero sem si pri tej priliki naklonil.--------
 
To tudi sem jaz skusil pri svojih sodnijskih opra­vilih premnogokrat. Po čemur sem z vso bistroum­nostjo in skušenostjo, katero sem si bil pridobil v svo­jem službovanji, zastonj hrepenel, to mi je večkrat sreča v naročje vrgla, ko sem se tega najmanj nadjal. Ven­dar jaz ne morem tožiti sreče, da mi poprek ni bila mila, zato sem se skoro povsod in vselej kolikor toliko zanašal na-njo in zaupanje moje do nje bilo je le red-kokratredkokrat osramoteno. — To tu omenim, ker pri dogodbi, katero bom popisal, je imela sreča velik del zaslug in je prav ona zaslužila pohvalo, katero sem si pri tej priliki naklonil.-------- — —
 
Bil sem že par let preiskovalni sodnik v P., in ker sem imel po mestu in okolici pogostoma sodnijske opravke, sem se v tem primeroma kratkem času se­znanil precej dobro z ljudmi, mestom in njegovo oko­lico. Tega mi je bilo pač res tudi treba, ker se je vedno kaj pripetilo, kar spada pod kazensko postavo. Zavoljo tega se pa tudi skladovnica preiskovalnih pisem pred mano vkljub pridnosti moji ni hotela nič kaj po­nižati.
 
Ko nekega jutra tako zdelan za akti sedim, vstopi znan menjevaiec, povsod po svetu sloveč za nenavadno premožnega moža, skoz čegar roke gre po več mili­jonov na leto. Tu naj mu bo ime Ripar. Ljubo mi ravno ni bilo, da me je motil v poročilu, katero sem, prebravši veliko obširnih zapiskov, ravno sestavljati jei; zato mu tudi nisem posebno veselega obraza pokazal. To je moral on zapaziti, kajti ko mu molčč pokažem stol, naj bi sedel, odloži klobuk in palico in pravi res­nega, zelo prestrašenega obraza:
„Dobro vem in tudi po skladovnici sodnijskih pisem
Brezimni uporabnik