Osvetnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 6:
| obdelano=2
| spisano= SN 1906
| vir= ''Slovenski narod'', 1906, št. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XA2LLZ90 132], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YI7PTCLF 133], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-2Q6JVG36 134], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-ZCLLNOBF 135], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-D67L8UG4 136], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-BVD5X914 137], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UST2QRX2 138], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VJ2RTS1Z 139], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-A2N2V3X0 140], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5OAEWKZY 141], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9W88XPHP 142], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DMCWQ0LI 143], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QHVOEMYN 144], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PO72V84Q 145], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PBGUG7IB 146], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JWAFOXEY 147], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-K4FJXBQD 148], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9ME8XPWR 149], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-J4C2FJG5 150], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TGZJGQUF 151], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DF6Y4F34 152], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-81S94W52 153], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-HBMZDDD1 154], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QMFPMTL0 155], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-D6B6QOYU 156], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-2PAWQ248 157], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-USYN7LES 158], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OTPMKOIV 159], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7F5TTC45 160], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-1JMB2MK0 161], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JYWE3WUU 162], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XSIEO20J 163], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LBG4PG6X 164], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SLH3568K 165], 166 (manjka), [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-90R66GIE 167], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-438OFQYA 168], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CE2EN769 169], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PXUZXSWY 170], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YQSJXFR0 171], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-6JGFEPDW 172], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-S0MEMCDZ 173], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XQQ2FNHS 174], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-IQQ7W3VS 175], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XM2QCGD8 176], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-V9IS5OLH 177], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QU4365NF 178], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AUBIUUW4 179], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9NWNWFGS 180], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-O2E04ZKB 181], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SACU5321 182], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9ONX6ECW 183], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-K0AE7LQ6 184], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-C17NSXOY 185], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-KC0D0EWX 186], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8CT99LG8 187], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PR4BAVQ3 188], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-E931B9WH 189], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VVQHS7CF 190], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-B97T0QGX 191], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5DOB90WT 192], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GOBSA8A3 195], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YLRO3Q60 194], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-G7E5KNNY 196], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-
}}
Vrstica 2.747:
Tiho in enakomerno je bilo življenje v mengeškem gradu in tudi navzočnost Pirinova ni provzročila nobene premembe. Pirin si je bil v nekaterih dneh pridobil spoštovanje in prijateljstvo skoro vseh grajskih prebivalcev. Katarina in Bertonja sta v Pirinovem varstvu bila srečnejša in brezskrbnejša kakor kdaj poprej, ponosna Marija Saloma pa je bila še ponosnejsa, ker jo je vsak dan bolj prepričaval, kako brezmejno vdan ji je Pirin in kako neskončna je njegova ljubezen do nje. Ta ljubezen jo je tako osrečevala, da se ni nikdar upala vprašati Pirina, kdo da je v resnici, boječ se, da ga užali in prežene od sebe. Sprijaznila se je celo z mislijo, da ni Marko Pirin nihče drugi, kakor Krištof Zlatopoljec in končno ji je postala ta misel še ljuba in je povečevala njen ponos, češ, da mora biti res pristna in nad vse plemenita njegova ljubezen, če ji žrtvuje vse in celo svoje smrtno sovraštvo do njene rodovine.
Marija
Z Adamom Kolovškim in z Andrejem Bosiom je Pirin sklenil pravo prijateljstvo. Popival je ž njima cele noči in hodil ž njima lovit kmetska dekleta. Kadar sta bila v zadregi, jima je Pirin vselej rad pomagal z denarjem, tako da sta se ga oklenila z resnično vnemo. Pirin je vsakemu posebej pojasnil, da si je dovolil samo šalo, ko je izkoristil svojo podobnost s Krištofom Zlatopoljcem in verjela sta mu tem raje, ker jima dal umeti, da o njiju zvezi z zgorelim Židom Aronom v Ljubljani ne ve drugega, kakor da sta si pri Židu izposodila nekaj denarja.
Edini župnik Lavrencij se ni dal spreobrniti. Trdno je bil prepričan, da je Krištof Zlatopoljec umrl, v njegovo telo pa se je naselil zli duh in hodi zdaj po svetu kot Marko Pirin. Raznesel je to po vsem Mengšu in praznoverne ljudi močno razburil. Zgodilo se je večkrat, da so ljudje strahoma bežali pred Pirinom in se pred njim prekriževali, ali pa se mu skrivaj približevali in ga škropili z blagoslovljeno vodo. Zlasti vojaštvo, ki se ga je zbiralo čedalje več v Mengšu, je bilo Pirinu sovražno, češ, odkar se je ta mož pridružil armadi Nikolaja Kolovškega, jo je zapustila sreča in je armado zadel poraz za porazom, dasi se je vojskovala v znamenju križa in za zmago cerkve nad krivoverci.
Morda bi se bilo to nasprotje še poostrilo, da se ni zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Tisti dan, ko je prišel Nikolaj Kolovški v Mengeš, hoteč tu počakati, da se zbero za vojno pridobljeni plemiči s svojim moštvom, so se Kamničanje pod vodstvom grofa Sternberga do cela nepričakovano prikazali pred Mengšem in provzročili med vojaštvom in med prebivalstvom strah in trepet. Kamničanje so vedeli, da Nikolaj Kolovški še nima dovolj moštva, da bi mogel vnovič začeti z obleganjem mesta, dočim sami niso imeli nič upanja, da pomnože svoje vrste. Zato so se po nasvetu Bernarda Sternberga odločili, da napadejo Mengeš, češ, če uničimo Nikolaja Kolovškega in kar ima dozdaj nabrane vojske, je zmaga naša in izostanejo tudi tisti plemenitaši, ki se šele pripravljajo za pridruženje bojevnikom prelata Orsana in Nikolaja Kolovškega.
V tihi temni noči so prišli Kamničanje pred Mengeš. Ko se je začelo daniti, so straže zapazile, da je sovražnik obkolil malo vas in zajel grad in da dela nasipe za redno obleganje tabora in gradu. Zapeli so rogovi in v nekaj trenotkih je bilo vse pokonci in sicer se je neustrašni Nikolaj Kolovški s plahimi pogledi oziral po mnogoštevilni množici svojih sovražnikov, ki so takorekoč prišli v levji brlog, da ugonobe svojega sovražnika. Nikolaj Kolovški ni tajil, da so mu Kamničanje pokvarili vse njegove račune s tem, da niso za svojimi trdnimi in varnimi zidovi čakali njegovega prihoda in napada, nego da so prišli napast njega v času, ko armada še ni bila zbrana in še ne pripravljena za vojskovanje.
Ves dan so se sovražniki samo gledali. Sternberg je svoje ljudi uporabil za to, da so delali okope in nasipe, in isto tako je Nikolaj Kolovški skrbel za utrjenje gradu.
Tudi naslednji dan se sovražni armadi nista genili. Toda v mraku se je priplazilo pred mengeški grad nekaj tujih vojakov in od teh je izvedel Nikolaj, da ga je bila zadela nova nesreča. Sternbergovi jezdeci so bili izsledili plemiča Žrjava, ki je hitel z osemdesetimi možmi z Dolenjskega v Mengeš. Jezdeci so ujeli žrjava in razbili njegovo četo.
V mengškem gradu je zavladala velika potrtost in nikdar ni bilo Nikolaju Kolovškemu tako jasno, kakor tisti večer, da se gre zdaj za življenje in smrt. In jasno je bilo to tudi vsem njegovim vitezom in članom njegove rodovine. A dočim so drugi očitno kazali svojo zbeganost, je ostal Nikolaj miren in je ohranil svojo hladnokrvnost. Vso svojo pozornost je posvetil zdaj pripravam za obrambo. Skrbel je, da je vojaštvo napravilo novih nasipov in ogradilo graščino z barikadami, kakršne so se pač dale v naglici napraviti. Segnal je iz gradu vse kmetske ljudi, ki so se bili tja zatekli, češ, da nima zanje živil, in pazil je skrbno, da se je vse vojaštvo dobro oborožilo. Več ur je pregledoval grajske shrambe in tehtal živila, da bi bilo natančno preskrbljeno, koliko pride na posameznega moža.
Šele precej pozno zvečer je bilo vse to delo končano. Nikolaj Kolovški je imel prepričanje, da se bo mogel vsaj štirinajst dni braniti oblegovalcev in si računal, da mu pride v tem času morda vendarle pomoč, dasi sam ni vedel, odkod da naj mu pride.
Po večerji so stali plemiči pri Nikolaju, da se dogovore o nadaljnem postopanju. Sluge so prinesli na mizo velike vrče in ko so se možje pokrepčali, jim je Nikolaj Kološki mirno in stvarno pojasnil položaj in vprašal za njih mnenje.
Vrstica 2.783 ⟶ 2.771:
Oglasil se je tudi kamniški župnik Lavrencij.
»Razločevati je treba med tistimi, ki so se pridružili vojni zoper krivoverce samo iz posvetnih nagibov, da bi namreč napravili mnogo plena, in med tistimi, ki so se iz verske vneme, iz plemenitega navdušenja za sveto cerkev pridružili armadi in žrtvovali zanjo, kar je bilo v njihovih očeh. Naravno je in ob sebi je umljivo, da ostanejo prvi na strani svojega vojskovodje Nikolaja Kolovškega v
In s prekanjenim pogledom in zvijačni usmevom je dostavil:
Vrstica 2.793 ⟶ 2.779:
»In pod katerimi pogoji bi se vi hoteli vdati gospod župnik,« je z živim sarkazmom vprašal Nikolaj. »Kaj bi vi radi rešili?«
»O pogojih se pomenite med seboj,« je ošabno odgovoril župnik Lavrencij. »Meni ni treba ničesar rešiti. Župnik sem kamniški in dokler bom živ, mi tega nihče ne mor« vzeti. Jaz ne morem ničesar izgubiti.«
»Moja misel je, da o kapitulaciji sploh ne more biti govora,« je z največjo ljubeznivostjo rekel Pirin. »Ostane nam samo boj.«
Vrstica 2.801 ⟶ 2.785:
»In zakaj naj bo kapitulacija nemogoča,« je pikro in izzivajoče vprašal Lavrencij.
»Iz prav preprostega razloga,« je odgovoril Pirin. »
»Z velikodušnostjo ne,« je rekel Nikolaj, »ali previdni so in sami se boje prihodnjosti. Prav ti naši sovražniki so mi poslali ponudbo, naj se vdam.«
Vrstica 2.807 ⟶ 2.791:
»Kaj?« Pirin je bil ves presenečen. »Bernard Sternberg se hoče z vami pogajati?«
»Bernard ne, pač pa vitez Pyrso, ki je pravi poveljnik Kamničanov, dasi je vodstvo prepustil
Na Pirinovih ustnih se je pojavil izraz preziranja, a hitro ugasnil; odgovoril pa ni ničesar.
»In kaj je tvoje mnenje, ljubi
»Menim, da bi se bilo treba pogajati, dokler je še čas za to,« je spoštljivo rekel Bertonja. »Ker se žele
Pirin je bil med pogovorom postal nekoliko vznemirjen; bistrooki Nikolaj je to zapazil in postal nekoliko nezaupen.
»
»Mogoče je to, mogoče je pa
Ostro kakor udarci se je glasila ta opomba. Vsi so čutili, da meri na Pirina in vsi pogledi so se obrnili na njega. Pirin je hipoma spoznal, da se mu je s tem posvetovanjem nastavila past. Videl je izraz nezaupnosti v Nikolajevih očeh in uganil, da je obudil to nezaupnost župnik Lavrencij. Ves njegov načrt je bil s tem uničen. A v njegovi duši se je v tem hipu že začel snovati nov načrt. V nekaj hipih že več ni mislil, ne kje da je, ne kaj se godi okrog njega. Usedel se je na svoj stol in se zamislil. Nikolaj je to s presenečenjem opazoval.
»Vitez Marko Pirin
»Moje mnenje hočete vedeti? Čemu? Kaj vam more biti ležeče na mojem mnenju? Življenje je zame tolika nesreča, da si ga pač nočem še otežavati z mnenji o posamičnih stvareh. Saj uvidevamo prav sedaj, prav v tem trenutku, kako blazno je bilo moje mnenje, da sem si pridobil nekaj zaupanja pri ljudeh, ki sem jih branil v največji nevarnosti in jim pomagal tedaj, ko so bili moje pomoči najbolj potrebni.«
Pomen teh besed je še povišal žalosti polni pogled, s katerim se je Pirin ozrl po zbrani družbi. A kakor led mrzel molk je bil ves odgovor. Adam Kolovški je bil v toliki zadregi, da je začel gledati skozi okno, kakor bi bil zamaknen; gospa Katarina je v svoji zadregi plaho gledala na Bertonjo, da bi ne izdala, v kaki zvezi da je s Pirinom, Marija Saloma pa je grizla ustne in izraz njenega lica je razodeval njeno preziranje. Nikolaj Kolovški je vse to zapazil z zadovoljstvom. S trdim porogljivim glasom je vprašal:
»Kdo pa so tisti, ki ste jim pomagali v največji nevarnosti in ki so vas zdaj zapustili?«
Zopet se je s svojim
»Vprašujete me, kdo me je zapustil? Vedite torej, prvi, ki me je zapustil, ste bili vi, Nikolaj Kolovški.«
Adam in Bosio, Katarina in Marija
»Jaz?« je vprašal Nikolaj Kolovški in videlo se mu je, da je bil v veliki zadregi.
»Da, vi, Nikolaj Kolovški!« Gromko je zdaj donel Pirinov glas. »V bojih pred Kamnikom sem nosil svoje življenje za vas na semenj, rešil sem vam življenje in s suhim zlatom napolnil vašo blagajno. Vi pa niste imeli niti besedice v obrambo za mene, ko so me obrekovali strahopetni
Obtoženi Pirin je v tem hipu postal tožnik in je s tem prisilil Kolovškega, da je moral nehati z
»Ali če je to res, kar se mi je reklo ...«
»Kaj se vam je reklo,« ga je prekinil Pirin, »in kdo vam je kaj rekel.«
Nikolaj Kolovški je bil zopet v zadregi in ni vedel, kaj bi odgovoril.
»Le molčite, Nikolaj,« je z ironijo rekel Pirin. »Vaš molk mi priča, da so proti meni izrečene obdolžitve tako nesmiselne, da se jih ne upate ponoviti, tisti pa, ki so vam jih nanesli na uho, so tako
Kakor udarci z bičem so se glasile te besede. Ves razburjen je planil plemič Engelbert Rain iz Begunj s svojega sedeža.
Vrstica 2.863 ⟶ 2.843:
»Izdajalec − jaz?« Pirin je s stisnjenimi ustnicami stopil proti Engelbertu in prijel za svoj meč.
»Da, da, izdajalec ste,« je za njegovim hrbtom zakokodakal župnik Lavrencij, »izdajalec ste,
Pri teh besedah se je župnik Lavrencij previdno stisnil za Nikolaja in Adama, vedoč, da ga tu ne doseže tako hitro Pirin.
»Visokospoštovani vitez Kolovški, prosim vas, pokličite svojega zdravnika,« je vzkliknil Pirin. »Tega duhovnika, ki se skriva za vami, mu izročite, da ga ozdravi očitne njegove norosti; Engelbertu Rainu pa naj zapiše, kar je potrebno človeku, kateremu bom iztrgal jezik, ki je izrekel besedo izdajalec.«
Nikolaj Kolovški je hitro ostal in z vso svojo avtoriteto rekel:
Vrstica 2.875 ⟶ 2.853:
»Tako pa ne, vitez Pirin. Take obdolžitve se ne rešijo z mečem, če ste res izdajalec, nimate pravice nositi meča in ostrog, če ste res izdajalec, nimate pravice zahtevati in dajati zadoščenja; če ste res izdajalec, je itak zapadlo vaše življenje krvniku.«
»Če sem izdajalec,« je hladno rekel Pirin. »Doslej sem pač že večkrat slišal, da me imenujete izdajalca, a nihče še ni povedal, kakšno izdajstvo sem storil. Na dan ž njim; povejte moj greh. Gospod Engelbert plem. Rain, govorite! Kdor me izdajstva dolži, a ga ne dokaže, ve kaj da je.«
Engelbert Rain je bil še mlad in neizkušen človek. Pirin
»Župnik Lavrencij
Nikolaj Kolovški je vrgel jezen pogled na Engelberta Raina, a rekel
»Govorite torej vi, častivredni župnik Lavrencij, in dokažite mi izdajstvo.«
Župnik se ni upal zapustiti varnega zavetišča za Nikolajem in Adamom
»Da, da, izdajalec ste. O, dolgo sem molčal, dolgo sem se brzdal. A zdaj bom govoril. Zdaj bom govoril
Župnik se je naglo prekrižal in slovesno rekel:
»Predvsem te prekolnem, Marko Pirin! Ti nisi človek, nego hudobni duh. Bodi proklet! Izgubi se izpred mojih oči, pogrezni se v zemljo ali zbeži pri dimniku, sin pekla, otrok satanov.«
Pirin se je glasno zasmejal, Nikolaj Kolovški pa je nejevoljno pozval župnika, da naj neha.
»Kaj da vem! Oh, zadosti, več kakor je treba.« Župnik Lavrencij je govoril še vedno kričaje: »Predvsem vam povem, da ta mož sploh ni Marko Pirin.«
»Kdo pa sem?« Pirin je to vprašanje izrekel z mirno ironijo, smehljaje, kakor da
»Vi niste Marko Pirin, vi niste nihče drugi kakor Krištof Zlatopoljec.«
»Tišti, ki je mrtev.« Pirin se je zopet zasmejal na ves glas, veselo in ponosno, ali tudi ta smeh ni napravil vtiska na
»Ne tisti Zlatopoljec, ki je mrtev,« je namesto župnika zaklical Nikolaj Kolovški z divjim gnevom, »marveč tisti Krištof Zlatopoljec, ki se je zaklel in zarotil, da bo neusmiljeno maščeval svojega očeta in svojo sestro, tako maščeval, da bo svet zatrepetal od groze. Odgovorite: Ste-li vi Krištof Zlatopoljec ali ne. In povem vam naprej, da bom kruto kaznoval izdajalca, ki se je vtihotapil v
»Kaj čujem? Celo tak mož, kakor je proslavljeni vojskovodja Nikolaj Kolovški, veruje v take bajke?« Pirin je govoril smehljaje z dobrohotno ironijo. »Ah, mogočni vitez Nikolaj Kolovški, kako ste me razočarali! Kar se da odpustiti omejenemu razumu kakega župnika Lavrencija, se ne more odpustiti enemu prvih velikašev mejne grofije naše. Dovolite mi, da se umaknem in da stopim iz vaše armade. Pridružil sem se armadi v mnenju, da ima ne samo pogumnega, nego tudi prosvetlenega zapovednika. Poguma vam ne odrekam, a da sem v zmoti glede vaše prosvitlenosti, o tem sem se danes tukajle prepričal.«
Vrstica 2.917 ⟶ 2.893:
Zunaj pred dvorano pa je prisluškoval Luka in imel je vtisk, da je Pirin izgubljen in da nikdar ne izvrši tiste strašne osvete, ki jo je bil obljubil na razvalinah zlatopoljskega gradu.
Pirin je bil miren, kakor da mu ne preti niti najmanjša nevarnost. Uvideval je, da je danes zadel ob eno največjih ovir, kar jih bo moral premagati, ako hoče do konca izvesti svoj načrt, ako hoče triumfirati nad svojimi sovražniki in ako hoče doseči svojo osveto. Spoznaval je jasno, da je v smrtni nevarnosti. Smrti same ga ni bilo strah, ali morila ga je skrb, da ne izvede svojega maščevanja in to mu je stiskalo srce in mučilo dušo tako, da nekaj trenotkov ni mogel
V dvorani je vladal mučen molk, Pirin je končno vzdignil glavo, ki mu je bila padla na prsi in se obrnil do Nikolaja Kolovškega.
»Nikar ne mislite, da sem že v Vaši oblasti,« je rekel s svojim blagozvočnim glasom. »Res, da Vas je mnogo proti meni samemu, a ni me strah. Razen meča, ki ga lahko potegnem izza pasa, imam tudi v svojem srcu besede, ki Vas bodo razorožile,
»Na mojo čast, poslali so to ponudbo,« je odgovoril Kolovški.
Vrstica 2.929 ⟶ 2.905:
»Na mojo čast,« je živahno zaklical Bertonja, »da je vitez Pyrso, ki je duševni voditelj Kamničanov, poslal tako ponudbo.«
»Molči, Bertonja,« se je razIjutil Kolovški. »
»Nikolaj Kolovški,« je s svarilnim glasom dejal Pirin: »Vaša usoda je bolj v mojih rokah, kakor je moja usoda odvisna od Vas. Dokažite mi, da so ti Kamničanje poslali ponudbo se z Vami pogajati, in izvedeli bodete vse, kar hočete vedeti, in izvedeli bodete tudi, kaj Vas čaka. Lahko me umorite predno zapustim to sobo. V tem imate jamstvo, da Vas ne bom mogel izdati. Kar bodete zaupali mojemu ušesu, pokopljete lahko takoj z manoj vred v zemljo, dokažite mi torej, da ste dobili ponudbo. Dokažite, Nikolaj Kolovški, dokažite in videli bodete
Iz Pirinovih besedi je zvenelo nekaj tako odkritosrčnega in tako mogočnega, nekaj tako obupnega in obenem strašnega, da se ni nihče mogel ubraniti vtisku
»Dobro, dokažem Vam,« je rekel Kolovški po kratkem omahovanju in je strme zapazil, da je Pirin pri teh besedah prebledel, kakor da je zaslišal najstrašnejšo novico. A Nikolaj Kolovški se je motil, sodeč, da se je Pirin prestrašil vsled spoznanja, da se zdaj ne bo mogel rešiti iz svojega obupnega položaja; motil se je, ker je sodil, da upa Pirin, da se mu ne bo mogla dokazati ponudba Kamničanov. Pirin se je ustrašil, ker je spoznal, da bo sedaj moral rabiti zadnje sredstvo, ki je je imel na razpolaganje, da se reši.
Nikolaj je naročil svojemu sinu Adamu, naj pokliče odposlance
»Častita odposlanca grofa Sternberga in kamniških mestjanov,« ju je nagovoril Nikolaj Kolovški, »ponovita svojo ponudbo, da jo slišijo tukaj zbrani plemenitaši in izrečejo o njej svojo sodbo.«
Vrstica 2.943 ⟶ 2.919:
»Ali jim niste že vi sporočili naše ponudbe,« je vprašal stari David z vidno nezaupnostjo.
»Ne. Treba je, da jo slišijo na svoja ušesa. A požurita se, zakaj mudi se za odločitev, naj že bo kakršnakoli.«
»Slušajte torej, plemeniti gospodje,« je rekel David. »V imenu viteza Pyrsa vam predlagam naslednje pogoje miru: Armada, ki jo je zbral vitez Nikolaj Kolovški se razide in vsi plemenitaši prisežejo na svojo čast, da se več ne bodo vojskovali proti Kamniku. Vitez Nikolaj Kolovški vrne vzete graščine in imetje vitezu Pyrsu in vitezu Bertoldu Kamniškemu, drugo ostane njegova last; dalje priseže vitez Kolovški, da so vse proti vitezu Pyrsu izrečene obdolžitve neresnične in končno izročiti grofu Sternbergu kamniškega župnika Lavrencija, ki je pravi vzrok vse vojne in vseh nesreč, ki jih je rodila ta vojna.«
»Brezbožnik, bogokletnik, krivoverec,« je besno kričal Lavrencij. »Vešala zaslužiš!«
Vrstica 2.953 ⟶ 2.927:
»Tiho, župnik Lavrencij,« je ukazal Nikolaj.
»
»Vse,« je odgovoril David in radovedno gledal v kot, kjer je slonel Pirin, zakaj zdelo se mu je, da pozna ta glas.
»Ali veste prav natanko, da je to vse,« je vprašal
»Da, to je vse,« je odgovoril David in mož z iztaknjenim očesom mu je pritrdil.
Nastala je taka tihota, da se je slišalo Pirina sopsti. Skoro
»In zbor mestjanov in plemenitašev je zahteval zadoščenja in povrnitev imetja samo za viteza
»Samo za ta dva,« sta v eni sapi odgovorila David in mož z iztaknjenim očesom.
Vrstica 2.981 ⟶ 2.953:
Pirin je počasi in težko vstal s svojega sedeža kakor da ga bole vse kosti, in z utrujenimi koraki je stopil pred Nikolaja. Naenkrat ga je nekaj pretreslo. Vzravnal se je ponosno in z jasnim, močnim glasom zaklical:
»In sedaj Nikolaj Kološki, − kaj zahtevate od mene? Ime hočete slišati, prazen glas, ki ga jaz ne maram več slišati, in ki nima več pomena kakor senca. Vaša zahteva je blazna. Ponudim Vam jamstvo za svojo osebo, ne ime, in ne prisege, nego vse nekaj druzega. Čujte me, Nikolaj Kolovški. Pripravljen sem premagati, razgnati in uničiti vojsko, ki vas je obkolila. Ne ponujam Vam obupne brambe niti negotove bitke, ponujam Vam sigurno zmago in osveto nad
Nikolaj je najprej Pirina in potem vse druge pogledal izpod
»Sprejmite, oče, to ponudbo, sprejmite jo in rešite sebe, svojo čast in veljavo ter čast in veljavo nas vseh.«
Tudi Bertonja se je nagnil k Nikolaju in mu zašepetal na uho:
Vrstica 2.991 ⟶ 2.963:
»Sprejmite ponudbo; Pirin je mož za to, da jo izpolni.«
In
Nikolaj se
»Sprejmite, oče,« je dihnila končno tudi Marija
Zdaj se je Nikolaj nasmehnil in trde poteze njegovega obraza so dobile prijaznejši izraz.
»Vem, da si lepa
Stopil je pred Pirina in mu položil roko na ramo.
Vrstica 3.005 ⟶ 2.977:
»V Vaše roke, vitez Pirin, izročam usodo svojo in svojih zaveznikov. Kaj naj odgovorim odposlancema Kamničanov?«
»Povejte odposlancema, da prinesete odgovor na njih ponudbo
Brez obotavljanja in z najpopolnejšim zaupanjem je Nikolaj naročil svojemu sinu, naj odposlancema Kamničanov sporoči ta žaljivi in poniževalni odgovor. Kakor vsi, tako je zdaj tudi Nikolaj veroval, da izvede Pirin svoje obljube do pičice, dasi je bil zdaj kakor vsi drugi popolnoma prepričan, da ni Marko Pirin nihče drugi, kakor Krištof Zlatopoljec.
Vrstica 3.013 ⟶ 2.983:
»In sedaj, gospodje, pojdite z menoj, da ukrenemo kar treba za zmago.«
Marija
==XII.==
Iz temne noči so se kakor žareče oči svetili okrog Mengša ognji, ob katerih je bilo zbrano moštvo kamniške vojske, dočim je dal Nikolaj Kolovški pogasniti vse luči, tako da ni mogel nihče videti, kaj se godi v gradu in v taboru.
Vrstica 3.025 ⟶ 2.995:
Napočil je dan in vojaštvo je nestrpno čakalo, kako povelje izda vojskovodja. Toda Nikolaj Kološki je samo pregledoval orožje svojega moštva, razdeljeval nove meče in bodala ter dal popravljati oklepe in šljeme, sicer pa ni z nobeno besedico povedal, kaj namerava in kaj se zgodi.
»Najbrž poskusi ponoči s celo vojsko pobegniti,« je menilo vojaštvo in dasi je bil položaj vojske v mengiškem gradu naravnost obupen, je bilo vojaštvo vendar nezadovoljno, da naj brez boja, nekako tihotapsko pobegne. Nevolja vojaštva pa se ni obračala proti Nikolaju Kolovškemu, nego proti Pirinu, ki so ga vojaki če že ne sovražili, pa ga vsaj neradi in z največjo nezaupnostjo gledali zlasti sedaj, ko je bilo očividno, da je duševni vodja poveljnika Nikolaja. To nevoljo vojaštva je z vednim podpihovanjem povečeval župnik Lavrencij, ki ni mogel in ni hotel pozabiti, da ga je Pirin objestno razžalil.
Po opoldanskem obedu je bilo zbrano vse vojaštvo na grajskem dvorišču in mrmraje, z mrkimi pogledi opazovalo Pirina, ki je z Nikolajem in z drugimi plemenitaši stal sredi dvorišča in se ž njimi živahno posvetoval.
Vrstica 3.031 ⟶ 3.001:
Mrmranje vojaštva je počasi naraščalo in postajalo čedalje glasneje. Čuli so se porogljivi klici na Pirina in glasovi ogorčenja. »Ta tujec nas ne bo vodil« − »Ta nam ne bo zapovedoval« − »Ta nam je prinesel nesrečo.« Kmalu so se čuli tudi klici »Pirin je izdajalec« − »Pirin je v satanovi službi« − »Najbolje bi bilo, da ga ubijemo.«
Nikolaj je postal nemiren, zlasti ko je videl, da so začeli vojaki vstajati s tal in prijemati za orožje. Spoznal je, da je župnika
»Smrt izdajalcu! Proč s Pirinom, ki nas popelje v nesrečo! Ubijte ga.«
Pirin je potegnil meč. Isto so storili Nikolaj in Adam in Bosio, dasi so vedeli, da so izgubljeni, če bi se le enega vojaka dotaknili.
Nikolaj Kolovški bil bi v drugih razmerah brez pomisleka žrtvoval Pirina razljučenosti svoje vojske, kajti vedel je, da ni druge pomoči, časih je s klanjem nedolžnih ljudi nasitil krvoločnost divjih tolp, ki jih je vodil, časih s plenom in opustošenjem. Zdaj so te čete zahtevale eno samo žrtev, a Nikolaj jo je moral rešiti za vsako eno, če je hotel rešiti samega sebe, svojo družino, svoje imetje in svojo vojsko.
V tem strašnem trenotku, ko je Nikolaj že obupaval in je le z največjim naporom zadrževal vojaštvo, da ni planilo na Pirina in ga pobilo, se je na grajskem oknu prikazal župnik Lavrencij. Vojaštvo ga je pozdravilo z veselimi klici, iz česar je Nikolaj Kolovški po pravici sklepal, da je Lavrencij iz osebne maščevalnosti naščuval vojaštvo na upor in na uboj Pirina in obšla ga je neskončna jeza, misleč, da se je Lavrencij prikazal na okno z namenom, da vzpodbode in podžge vojaštvo, naj izvrši svoj naklep in naj usmrti Pirina.
»Vse je izgubljeno,« je škripaje z zobmi zaječal Nikolaj, »a prisegam Vam − −«
»Vse je dobljeno in rešeno,« ga je naglo prekinil Pirin, ki je bil na oknu poleg župnika Lavrencija zagledal svojega slugo Luko in za paža oblečeno Manfredo in bil v tem hipu prepričan, da Lavrencij ni prišel prostovoljno na okno, marveč da je bil v to prisiljen.
Med tem ko je vojaštvo kričaje pošiljalo pozdrave proti oknu, je Luka s svojim dolgim bodalom šegetal župnika Lavrencija po hrbtu in mu s pritajenim glasom govoril:
»Glejte, duhovni oče, teh 250 vojakov, ki krožijo okrog mojega gospodarja, kakor lačni volki okrog svoje žrtve. Ali prisežem Vam, da vas tukaj na mestu denem iz kože, da skuham Vašo glavo in jo snem za telečjo glavo, iz Vašega mesa pa napravim klobase, ki jih podarim svetemu očetu, če vi teh lačnih volkov ne prepodite in ne rešite mojega gospodarja.«
»Rešite ga, za boga rešite ga,« je prosila Manfreda s sklenjenimi rokami. »Kupim vam najlepši kelih, ki bo okrašen z najdražjimi kamni.«
Župnik Lavrencij je sicer trepetal, a vendar je premogel toliko poguma, da je odgovoril Luki s pogledom, iz katerega so švigale strele neskončnega sovraštva. Vesel pa je bil, da ga je Manfreda prosila in mu olajšala izvršitev Lukovega ukaza. Poželjivo je ogledoval Manfredo, saj je slutil, da je deklica in ji milostno rekel:
»Prej bo vaš jezik ležal prekajen s hrenom pripravljen pred mano na mizi, kakor postane ta deček vaš služabnik,« se je zadrl Luka nad župnikom. »In zdaj storite, kar sem vam ukazal. Prisegam vam pri svojem krstnem botru Belcebubu, da vas umorim v tistem trenotku, ko se le ena roka dotakne mojega gospodarja.«
Župnik Lavrencij ni imel poguma, da bi se ustavil Luki, kajti dvomiti ni mogel, da izpolni Luka svoje strašne grožnje. Lavrencija pa ni še prav nič mikalo zapustiti ta grešni svet. Zato se je, četudi jeznega obraza, nagnil iz okna in kričaje ter mahaje z rokami ukazal vojakom, naj bodo mirni. Župnik je imel vojaštvo popolnoma na svoji strani. Med vojaki je imel več ljudi, ki so stali v njegovi službi in po njegovih naročilih vplivali na svoje tovariše. S pomočjo teh ljudi je zasejal med vojaštvom toliko nezaupnost v plamteče sovraštvo in naščuval te poldivje tolpe, da so zahtevale Pirinovo smrt.
Sedaj, ko se je župnik Lavrencij z najhujšo jezo v srcu uklonil jeklenemu, ostro nabrušenemu argumentu, ki se je bliskal v Lukovih rokah, sedaj ga je prešinil strah, da morda sam ne bo več v stanu, rešiti Pirina iz rok nahujskanega vojaštva. Zavedal se je, da ima izvršiti skoro nadčloveško nalogo, če noče izkrvaveti pod Lukovim bodalom in zato je ugibal, kako bi to nalogo izpolnil, ne da bi preklical, kar je sam razširil med vojaštvom o Pirinu.
Trajalo je nekaj časa, predno je nastal na dvorišču mir in ta čas je župnik Lavrencij srečno našel izhod iz svoje stiske.
»Vojščaki Gospodovi in bratje v Kristu,« je ogovoril vojaštvo. »Ko sem davi
Vzlic mogočnemu vplivu, ki ga je imel župnik Lavrencij na
Luki se je zdelo, da mora župnika Lavrencija vzpodbosti k večji vnetosti.
»Ali nič ne
»Nehajte − saj jih umirim,« je zaječal župnik in zopet razprostrl roke ter začel kričati kar je mogel:
»Vojščaki Gospodovi, bratje in prijatelji! Poslušajte me! Da sem vaš zvesti prijatelj, v sreči in
Pri teh besedah je prešinila župnika Lavrencija vprav satanska misel. Raje je žrtvoval celo armado Nikolajevo in korist cerkve, kakor da bi bil udušil svoje sovraštvo do Pirina.
»Slušajte me dalje, bratje in prijatelji,« je kričal. »Pirin vas ne bo vodil v boju in vam ne bo zapovedoval. Njegova ponudba je bila sprejeta s pogojem, da ostane moj jetnik, dokler ne bo bitka dobljena. Da, bratje, moj jetnik bo. Na grajskem stolpu bo med bojem njegovo bivališče in jaz ga bom čuval.«
»Pred vratmi bom pa jaz stal z nabrušenim nožem, gospod župnik,« je grozil Luka. »Čemu − si pač lahko mislite.«
Nikolaj se je tako prestrašil Lavrencijevega naznanila, da je začel grdo kleti in bi se najraje z mečem lotil svojih vojakov. Uvideval je, kako hudobijo je storil Lavrencij s tem, da je Pirinu onemogočil udeležbo pri boju. S tem je rešil Pirina pač za ta dan, a z gotovostjo, da ga drugi dan izroči maščevalnosti in sovraštvu vojaštva.
Pirin pa je bil že popolnoma pomirjen.
Vrstica 3.093 ⟶ 3.057:
»Obljubite jim, kar jim je obetal ta blazni duhovnik,« je dejal Nikolaju skrivaj. »Kar se zdaj vojakom zdi dobro in potrebno, to bodo pozneje spoznali sami kot nepotrebno.«
»In naša zmaga?« je vprašal
»Ne skrbite za to. Najprej je treba, da se rešim zdaj. Obljubite vojakom vse, kar
Nikolaj se je obrnil do vojaštva,
»Slušajte zdaj mene,« je velel Nikolaj, »obetam vam na svojo plemsko čast, da se zgodi vse tako, kakor vam je naznanil prečastiti župnik Lavrencij. Vse to je bilo že prej dogovorjeno in sklenjeno. In slovesno vam obetam, da zapade vitez Pirin smrti, če ne premagamo sovražne vojske.«
Ta obljuba, izrečena z vso slovesnostjo in avtoriteto mogočnega velikaša, je končno pomirila vojaštvo. Prvim, ki so vtaknili meče v nožnice, so
Komaj so se zaprle za njimi grajske duri, je Nikolaj odpeljal Pirina v stransko sobo.
Vrstica 3.107 ⟶ 3.071:
»Težko mi je, da sem se moral ukloniti Lavrencijevi zvijači in bojim se zdaj za izid boja,« je rekel Nikolaj. »Prisegam vam, če izpolnite svojo obljubo, da vas bom maščeval in da bom tega ravno tako ošabnega kakor hudobnega mašnika tako kaznoval, in ponižal, da bo pomnil vse žive dni. Za zdaj vas prosim, branite in ustavljate se navidezno pogoju, da bodete bitki prisostvovali na grajskem stolpu kot jetnik. Če bi se prehitro vdali, bi znal Lavrencij kaj sumiti in nam vse pokvariti. Domišljati si mora, da nas je s svojo zvijačnostjo vse ujel in ugnal in da nad nami triumfira − le v tem slučaju mi prekrižamo njegove račune.«
Pirin je bil zadovoljen in komedija, ki jo je zamislil Nikolaj, se je izvršila srečno. Nikolaj je grmel nad Lavrencijem kar se je dalo in ga ošteval brezobzirno, dočim se je Lavrencij veselil na vso moč,
noža in zvijačno ujel Pirina ter si zagotovil maščevanje nad njim, ga je tako prevzela, da ni nič pazil, kaj je določil Nikolaj glede pažnje na Pirina med bojem s Kamničani. Nikolaj je določil, da bodo stražili Pirina štirje pohabljenci, češ, da v bitki ne more pogrešati nobenega zdravega moža in Lavrencij je bil s tem zadovoljen. Tudi se Lavrencij ni zmenil za to, da bodeta poleg njega samega pri Pirinu tudi Katarina in Marija Saloma, ker ni pomisil, da pri pohabljencih njegova beseda ne bo dosti zalegla, če bodeta Katarina in Marija Saloma drugačnega mnenja. Mislil je, da bodeta Katarina in Marija Saloma ž njim vred molili za zmago križa. Triumfiral je tako, da je preslišal, ko je Nikolaj rekel Pirinu:
»Dal sem Vam zaščitnico, ki Lavrencija ne more trpeti. Marija Saloma vas gotovo obvaruje vsake nesreče.«
Nikolaj Kolovški se je pri teh besedah nasmehnil, kakor bi hotel reči: Marija Saloma te bo varovala, ker te ljubi. In Pirin je na ta usmev odgovoril s pogledom, iz katerega je sklepal Nikolaj, da je njegov migljaj z blaženstvom napolnil Pirinovo srce.
Ko pa je bil zopet sam z Luko, je ugasnil sij njegovih oči in izraz žalosti in bolesti je legel na njegovo obličje.
Vrstica 3.125 ⟶ 3.087:
Pirin je zapazil Manfredo pri vratih sosedne sobe.
»Molči, Luka,« je rekel tiho in z očmi opozoril svojega slugo, da nista
Luka pa tega
Pirin ni vedel,
»
»Ah, ta ženska, ta ženska,« je vzdihoval Luka. »Slabotna je, a vendar zna postati za vas tisti lahni
Pirin je stopil pred Luko in mu pogledal v oči, kakor bi hotel uganiti tajnosti njegove duše.
Vrstica 3.145 ⟶ 3.107:
»Če jo sovražim, dasi je lepa in plemenita, je vzrok samo eden: bojim se, da Vam pokvari vse Vaše načrte in Vas pahne v pogubo.« In z neko srditostjo kazaje svoje volčje zobe, je dostavil: »In kar je mož sklenil v svojem srcu, to mora izvesti, pa če bi ga veljalo tudi to, kar mu je najljubše na svetu.«
Počasi in turobno so tekle ure tega dneva. Grajski prebivalci so se ugibali drug drugemu, kakor bi se zavedali, da so drug druzega varali in da so lagali: župnik Lavrencij, ko je govoril o zmagi sv. križa in o nebeškem glasu iz keliha, Nikolaj Kolovški, ko je Pirinu obetal ljubezen Marije Salome, Pirin in Nikolaj, ko sta igrala svojo dogovorjeno komedijo pred Lavrencijem. Pirin je ležal v svoji sobi in razmišljeval o svoji usodi.
Topla in jasna
Končno
In vsi so se zavedali, da pade ta stolp in ta grad, da nihče več ne bo gledal božjega solnca, da bodo vsi do zadnjega še pred večerom močili to zemljo s svojo srčno krvjo, če zmaga kamniška armada.
Megla je oblegala ravan in videli
In tesno je postajalo tem ljudem na grajskem stolpu pri srcu in strah jim je legel na dušo, da so spričo strašne nevarnosti pozabili na svoja nasprotnja, na svoje strasti in
Nikolaj je stal na stolpu in motril tabor sovražnikov, ko sta bila prepeljana pred njega Bertonjev in Rainov odposlanec. Na stolpu so bili tudi Pirin in župnik Lavrencij, Katarina in Marija
Pirin ni vsega tega ničesar opazil. Pozorno je poslušal Bertonjevega in Rainovega odposlanca. Ko sta končala, je rekel Nikolaju:
Vrstica 3.165 ⟶ 3.127:
»Kar sem hotel in napovedal, se je zgodilo. Na odposlanca se lahko zanašate, saj ste ju sam izbrali. Zdaj mi je izpolniti le še drugi del moje obljube.«
S ponosnimi koraki je stopil Pirin prav na kraj stolp,
»Udarila je ura. Vi
Topo so gledali vsi, ki so bili zbrani na grajskem stolpu, na Pirina. Gledali so ga, kakor da bi bil zblaznel, zakaj nihče ni razumel, kaj pomenijo te besede in to povelje, ki se je vsem zdelo brezumno. Nihče tudi ni zapazil, da je pri Pirinovih besedah Luka izpustil velikega Pirinovega psa in mu nekaj zaklical, na kar je pes stekel po stopnicah in čez nasipe zbežal v tabor sovražnikov.
Vrstica 3.173 ⟶ 3.135:
Pirin se je naslonil na svoj meč in nepremično zrl v daljavo. Ponovno sta ga vprašala Nikolaj in Lavrencij, kaj da pomeni njegovo postopanje in kaj naj se stori in zaman sta ga opozarjala, da postaja vojska nemirna in zahteva, naj se že začne boj. Pirin ni dal nobenega odgovora. Niti ozrl se ni, kakor da sploh ničesar ne sliši.
Minila je cela ura, ne da bi se bilo v sovražnikovem taboru kaj zgodilo. Solnce je razpršilo meglo in v jasnem svitu je ležal tabor pred očmi na grajskem stolpu zbranih gledalcev. Nikolaj Kolovški je postajal od minute do minute nemirnejši. Prevzel ga je zopet sum, da ga Pirin vara. In ta misel se je porajala tudi
Tudi Pirin ni bil miren, dasi je stal nepremično na svojem mestu. Njegov lepi moški obraz je začel upadati in razlila se je po njem smrtna bledost, kakor da bi mu odtakala kri. Saj je vedel, da ga lahko pahne v pogubo najmanjša stvar in da
Luka je zapazil, kako bledi Pirin. Uganil je mislil svojega gospodarja. Tiho je pristopil in mu rekel:
Vrstica 3.185 ⟶ 3.147:
»Koga si videl, da je prišel na cilj.«
»Satana, prečastiti duhovni oče,«
Morda bi jo bil Luka za svojo drznost hudo skupil, da ni v tem trenotku v sovražnikovem taboru nastal nepopisen vrišč in splošna zbeganost. To je obrnilo vso pozornost nase. Videlo se je, da gonijo kmetje živino iz tabora, da zbirajo svoje stvari, da tovorijo vozove in se pripravljajo na odhod. Nikolaj bi bil najraje zavriskal veselja. Skočil je k ograji in nastavil rog, da bi dal vojski znamenje, naj plane nad sovražnika. Pirin pa mu je strgal rog izpred ust.
Ni bilo treba dolgo čakati in Pirin se je obrnil in mogočno je zaoril njegov klic:
Vrstica 3.195 ⟶ 3.157:
»Zdaj!«
Nikolaj Kolovški je potegnil svoj meč in dal toli težko pričakovano znamenje. Zadonele so trombe in kričaje in
Na grajskem stolpu je stal Marko Pirin in gledal ljuto, neizprosno bojevanje in beg sovražnikov.
Ni se bil zmotil. Krvosrd je ravnal po Pirinovem naročilu. Raznesel je v taboru vest, da sta poražena in ujeta Pyrso in Sternberg in ker
Kamničanje so bežali proti svojemu mestu,
Srečen in ponosen se je vrnil Nikolaj Kolovški na čelu svojih
Pirin je odklonil zahvalo, odklonil pa tudi vsako pojasnilo, kako je sovražnika pripravil do bega, dasi je Nikolaj na vso moč silil, naj mu to pojasni.
»Izpolnil sem svojo obljubo,« je rekel Pirin, »in to naj Vam zadostuje. Zmagali ste. Sovražnikove utrdbe so v Vaših rokah, sovražna armada je razpodena in pot za odhod Vam je prosta. Tudi je nastavljena past Pyrsu in Sternbergu. V to past prideta gotovo, ali nikar ne pozabite, da sta to dva junaška moža, ki se ne bodeta dala tako lahko premagati, kakor kamniška vojska. Dva tigra sta Pyrso in Sternberg. Zvabil sem ju v past a zdaj je na Vas, da ju premagate in ne zadene mene nobena odgovornost za izid tega boja.«
A že se je oglasil župnik Lavrencij, ki je vsled prve zmage postal ošaben in mogočen, kakor da je sam razpodil sovražnike.
Vrstica 3.215 ⟶ 3.177:
»Stojte, vitez Pirin,« je zaklical Lavrencij. »Tako se nismo domenili. Vi ste Nikolaju slovesno obljubili zmago, popolno zmago in za to nam jamčite s svojo glavo, dokler nista premagana tudi Pyrso in Sternberg.«
Pirin ni maral odgovoriti Lavrenciju, pač pa se je obrnil do Nikolaja
»Kaj mislite tako držati svoje obljube? Čuvajte se, Nikolaj Kolovški! Z mano se ni šaliti. Kdor je mogel razgnati kamniško vojsko, jo lahko tudi znova zbere in jo popelje proti Vam. Kakor sem imel moč
Nikolaj, ki ga je navdajala neka bojazen pred tajinstvenim tujcem, ki je celo armado pripravil do bega, ne da bi se ganil s stolpa, se je Pirinove grožnje resnično ustrašil. Popeljal ga je s stolpa v svojo sobo in mu rekel:
»Zanašajte se name in bodite prepričani, da ostanem mož beseda. Kaj Vam nisem rekel, da ste na stolpu v varstvu moje žene in moje hčere popolnoma varni? Če hočem ohraniti med svojimi vojaki red, se mora pač to zgoditi, kar
Pirin ni ničesar odgovoril, ali čudil se je, da prenaša Nikolaj Kolovški to odvisnost od kamniškega župnika in spominjal se je Lukovih besed, da človek, ki je srečno premagal visoke gore in preplaval globoke vode, lahko spodrsne ob malem kamenčku na ravni cesti in se ubije. In zato je molčal in se po
Končno se je v daljavi pojavil oblak prahu in kmalu so je razločilo, da se podita po polju dva viteza.
Bertonja je bil s svojo
Že se mu je bil približal, že je mislil, da ga zajame, kar so iz zasede, izza okopov planili Nikolajevi vojaki in obkolili Pyrsa in njegove spremljevalce. Ujeli so se v nastavljeno past. Bertonja je bil pribežal na kraj, ki mu ga je bil določil Pirin. Zapodil se je bil v pesek med dvema okopoma ki sta bila na strani zavarovana. Pyrso in njegovi spremljevalci niso mogli ne naprej ne nazaj.
Vnel se je ljut boj. Vzlic vsi hrabrosti mengeških
Prihitela sta Adam Kolovški in Bosio, a tudi ta dva nista mogla pomagati. Tiger je bil pač zajet ali do živega mu ni nihče mogel.
Župnik Lavrencij tudi v najrazburljivejših trenutkih ni umaknil očesa od Pirina. Zapazil je ogenj v v njegovih očeh in izraz njegovega obličja in srdito siknil:
Vrstica 3.247 ⟶ 3.205:
»Poglejte, poglejte,« je v temi trenutku zakričal Nikolaj, »star tiger Pyrso je naskočil mladega leva Adama. Zadel gaje na šljem. Adam pa ga zadene v srce, glejte, Pyrso krvavi.«
»Da, Pyrso krvavi, a
Pirin je izrekel te besede s takim porogljivim zadovoljstvom, da je zavrela kri Nikolaju.
Vrstica 3.253 ⟶ 3.211:
»Gorje vam, če ste naše ljudi zapeljali v past in jih vrgli Pyrsu pod meč.«
»Nikolaj Kolovški − ne razburjajte se po nepotrebnem. Povedal sem vam v naprej, da sta Pyrso in Sternberg dva tigra. Zdaj imate opraviti s starim Pyrsom. Pripravljeni bodite, da se bo mladi Sternberg še vse drugače branil.«
»Gorje vam, vitez
Potem pa je zgrabil Nikolaj svoj ščit, nadel šljem in zapustil grajski stolp.
Vriskaje je vojaštvo pozdravilo svojega poveljnika in z novim pogumom se je vrglo na sovražnika. Vsem je bil na
Vojna sreča se je zdaj obrnila. Upehana in izmučena Pyrsova četa, ki so ji sulice zapirale vsak izhod, ni mogla več kljubovati premoči kolovških
Pirin je zatisnil oči. Ni hotel gledati poraza hrabrih junakov, ki so bili njegovi prijatelji, a so ga bili iz dali, in ni hotel videti zmage tistih ljudi,
Ko je zopet pogledal na bojišče, je videl, da je bil večji del Pyrsove čete pokončan in da se vojskujejo samo
Tedaj se je zaslišalo z nasprotne strani kričanje vojaštva. Vsi pogledi so se obrnili tja. In zagledali so Engelberta Raina, ki je dirjal čez poljane proti preseku v okopih, da spelje grofa Sternberga v tisto past, v kateri je umirala Pyrsova četa.
Vrstica 3.275 ⟶ 3.233:
Naenkrat se je začul od zadnje strani gradu klic:
Kakor pšica, ki zadene v živo, je vplival ta klic na vse, ki so bili zbrani na stolpu.
Čez okope se je priplazilo nekaj mož, njim na čelu Krvosrd, ki se je bil, izpolnivši Pirinovo
»Kristof − − Krištof Zlatopoljec?« je z blaznim glasom zaklicala Marija
V deliriju svojega srda, svojih bolesti in svoje osvetoželjnosti se zdaj Pirin ni mogel več premagovati. Ponosno je dvignil glavo
»Da, da, jaz nisem Marko Pirin, jaz sem Krištof Zlatopoljec.«
In vesel, mlad glas je vzkliknil: »
»Krištof, kličejo te bratje,« je vpil Krvosrd.
Krištof se je ozrl na svoje sovražnike, na
Marijo Salomo je pretresel ta
»Krištof Zlatopoljec,
Zlatopoljec je obstal. Ni ga premamila zapeljiva obljuba Marije
»
»Prizanesite nam, Krištot Zlatopoljec,« je jokaje prosila Katarina Kolovška, videč, kako je Krištof dvignil svoj meč.
Nekaj hipov je Krištof še premišljeval in z mrkim pogledom rekel: »Ne bojte se,« in je odšel z Luko s stolpa.
Ravno ko sta hotela Krvosrd in stari David s svojimi spremljevalci vdreti v stolp, se je na koncu stopnic pred razsekanimi vratmi pojavil Krištof Zlatopoljec in dvignil svoj meč ter zaklical:
Vrstica 3.315 ⟶ 3.273:
Krištof se je zagrohotal, prezirljivo in srdito.
Krvosrd je skoro omahnil, tako so ga presenetile
»Krištof, kaj si tudi mene varal, ko si mi naročil, da provzročim, da se kamniška vojska umakne izpred Mengša.«
»Tudi tebe, Krvosrd. Svojo osveto hočem. Kdor ni z mano, je proti meni in kdor je proti meni, tistega ugonobim. Zakaj se nisi ločil od Kamničanov, ko so sklenili, ponuditi Nikolaju Kolovškemu mir in so pri določbi pogojev pozabili zahtevati zadoščenja zame, ki sem jih rešil, ko je bil Kamnik že izgubljen.«
Iz vojnih čet, ki so se gnetle v bližini, se je začul čez vse žvenketanje orožja obupni klic:
»Na pomoč, Krištof Zlatopoljec, na pomoč!«
Vrstica 3.333 ⟶ 3.289:
Stari David je gledal za Krištofom in grozeče za njim dvignil svojo pest.
»Ne prisegaj, David,« je siknil Krvosrd in prijel Davida za roko.
Vrstica 3.341 ⟶ 3.297:
Krvosrd je potegnil Davida v temno vežo stolpa. Z eno roko ga je držal, z drugo se je branil proti spokornikom, ki so bili spremili njega in Davida in so zdaj hoteli pomagati svojemu načelniku.
David je s prosto roko potegnil izza pasa bodalo in je zavihtel proti Krvosrdu. Ta je še o pravem času zapazil nevarnost in je treščil Davida ob tla, ravno ko je ta zamahnil. David je padel na svoje lastno bodalo in si je zasadil v prsi.
Krvosrd se je nagnil nad Davida. Izdrl je
Krvosrd je govoril tako tiho, da ga pred vratmi stoječi spokorniki niso umeli. David je zasopel in zagrgral, kakor bi hotel nekaj zavpiti, a napete grudi so mu upadle, oči so ugasnile, izdihnil je in vzel s seboj na drugi svet Krvosrdovo tajnost.
Vrstica 3.357 ⟶ 3.311:
Krvosrd je poslal Davidove spremljevalce domov in je ostal sam pri truplu umrlega spokornika, da tu počaka izida boja.
Srditi boj, ki se je med nasipi in okopi bil že celo uro, se je bil končno obrnil Kolovškim na korist. Odločil je to Krištof, ki se je bil z ljuto silo zapodil med sovražnike in sekal glave, da so bila tla vsa namočena od prelite krvi. Utrujeni in od dolgega boja že izmučeni sovražniki niso bili v stanu, kljubovati silnemu vitezu v srebrnem okovu in z belim peresom na šljemu. Potrlo jih je tudi, da je nenadoma prihitela z gradu pomoč, kajti mislili so, da v gradu ni nobenega bojevnika več. Stemberg je šele zdaj spoznal, da mu je bila nastavljena past in da utegne imeti Nikolaj še rezervo, pripravljeno, da priskoči v poslednjem trenotku in uniči vse sovražnike do zadnjega. Naglo se je porazumel s Pyrsom, ki je bil že tako utrujen, da se je komaj držal na konju in sklenila sta, da poskusita pobegniti s svojim moštvom, kar sta ga še imela.
Odslej je bil njiju boj samo še navidezen. Imel je le še namen, spraviti kolovške bojevnike od preseka med nasipoma in si zagotoviti prosto pot na polja ter omogočiti beg. Končno se je to vendar posrečilo. Predno je še Zlatopoljec pridirjal do preseka, sta bila Pyrso in Sternberg pobegnila s tistim malim krdeloem, ki jima je bil še ostal od prej tako močnih čet. Kolovški jim niso utegnili slediti, ker so se skoro vsi vojskovali peš.
Zlatopoljec se je povspel na vrh nasipa in je gledal za bežečimi vojskovodji in njih maloštevilnimi bojevniki. Z zadoščenjem je gledal za njimi, saj je videl, kako je kaznoval neverne zaveznike, ki so ga bili izdali s tem, da so prelomili svojo obljubo in hoteč skleniti mir prezrli njega in niso zanj zahtevali zadoščenja. Zadovoljstvo Krištofa Zlatopoljca bi se bilo še postoterilo, ko bi bil vedel, da sta Pyrso in Sternberg ta večer odpovedala Kamničanom zvezo in jih zapustila, dolžeč jih, da so postopali izdajalsko, ko so v njijn odsotnosti zbežali izpred Mengša.
»Izdajstvo je postalo v zadnjem času vsakdanja stvar,« je menil stari Pyrso, a kjer se izdajsko postopa, tam nimam jaz ničesar iskati.«
Ta večer je bil konec ponosni kamniški vojski. S
Radost, da so premagani in razgnani sovražniki, je vse tako prevzela, da je zavladala vprav svečana tihota na bojišču. Nemo so zrli vitezi in vojščaki za bežečo četo.
Vrstica 3.375 ⟶ 3.327:
»Kristof − treba je misliti na varnost tvojega očeta, predno se ga spomnijo Kamničanje. Jaz ne vem zanj drugega zavetišča, nego razvaline zlatopoljskega gradu.«
»Ne boj se,« je odgovoril Krištof, »jaz mu odprem gradove Nikolaja
Ta tihi pogovor je kakor iz sna prebudil zmagovalce. Z glasnimi vzkliki so se usuli okoli Zlatopoljca in se mu zahvaljevali ter mu čestitali na njegovem čudovitem junaštvu in na slavni zmagi. Nikolaj Kolovški mu je stiskal roke in ga imenoval svojega sina, Adam ga je klical svojega brata, Bertonja ga je prosil, naj mu bo prijatelj, Engelbert Rain je z mladeniško vnemo obžaloval svoja sumničenja.
Zlatopoljec se je ljubeznivo zahvaljeval ali pri srcu mu je bilo zdaj težje, kakor poprej, ko je divjal bojni krik, ko je žvenketalo orožje, ko je tekla kri in so padale glave hrabrih bojevnikov. Luka je bil edini, ki je vedel, kako težko se je Zlatopoljec delal srečnega in veselega in kako mučno mu je bilo stiskati roke ljudem, ki jih je duša njegova sovražila. Tedaj pa je Luka sklenil, da naredi temu prizoru konec in s svojim hripavim glasom je vrgel med družbo besede, ki so vsakega zadele kakor udarec s kolom.
Vrstica 3.387 ⟶ 3.337:
»In temu očetu je dal Nikolaj Kolovški izrezati jezik in to sestro so njegovi vitezi in vojščaki onečastili.«
Kar odskočili so ti krivci spričo Lukovih besed, prebledeli in umolknili, Krištof pa se je ločil od njih
Ko se je vrnil, je naletel na Nikolaja Kolovškega.
»Čakal sem te, moj ljubi sin,« je rekel Nikolaj. »Vem, da si bil potreben samote in zato te nisem zadrževal in ti nisem sledil. A predno se vrneva v grad,
Krištof ni koj razumel, kako misli Nikolaj Kolovški doseči svoj smoter. A ko sta prišla do gradu, mu je bilo hipoma vse jasno. Nikolaj je pred gradom odložil meč in šljem, sezul škornje in krvaveč − kajti bil je v boju večkrat ranjen − s križem v roki šel proti grajski kapeli. Zdaj je Krištof pojmil, kako misli Nikolaj Kolovški v svojih rokah združiti oblast vojskovodje in oblast dušnega pastirja.
»Ne pusti Lavrenciju možnosti, da te obrekuje,« je resno poživljal Nikolaj svojega spremljevalca. »Posnemaj moj zgled. Vojaštvo te smatra za krivoverca in Lavrencij ima tako moč, da ji vse moje prijateljstvo do tebe ni kos.«
»Pa bodi še to,« je po kratkem pomisleku odločil Zlatopoljec in je kmalu potem gologlav in bos s križem v roki korakal ob Nikolajevi strani mimo vsega vojaštva v grajsko kapelo.
Tudi Katarina in Marija Saloma sta se odpravili, da prisostvujeta zahvalni molitvi v kapeli, čakali sta bili pred stolpom, da ju pride pozdravit junak tega dneva, a čakali sta zaman. Ko je Zlatopoljec odšel z Nikolajem v kapelo, se je Marija
»
»In kaj ste obljubili,« je naglo in zvedavo vprašala Manfreda.
»To, kar je zahteval,« je mirno odgovorila Marija
Manfredi so solze zalile oči in bridko je zavzdihnila za odhajajočo grajsko gospodično:
Vrstica 3.417 ⟶ 3.361:
»Vi ga torej ljubite, gospodična?«
Marija
»
»In − on,« je živahno vprašala Manfreda. »Ali jo ljubi − on?«
Vrstica 3.425 ⟶ 3.369:
»Zdaj, ko poznam tebe, tega sama ne vem in ne pojmim,« je menila gospa Katarina in je pohitela v cerkev, prepustivši Manfredo svoji žalosti in svojemu obupu.
Manfreda je sedla na stopnice, vodeče na grajski stolp in jokala. Zakrila je obraz z rokama in ni zapazila, da se je priplazila senca in se stisnila za vrata. Bil je to Luka. Prišel je, da po Krištofovem naročilu odstrani truplo starega Davida, a ko je zagledal jokajočo Manfredo, se je naglo skril v temni kot za vratmi. Niti dihati se ni upal. V očeh njegovih je žarel tajinstven ogenj in kazal je svoje dolge volčje zobe, kakor v trenotkih, ko ni več mogel prikrivati svojih čuvstev.
Kaj je rojilo v tej glavi, kaj je divjalo v tej duši, kake strasti in kaka poželjenja so se iskrila v tem srcu − tega ni izdal Luka z nobeno kretnjo in z nobeno besedo. Slonel je v kotu, dokler niso težki koraki na dvorišču naznanjali, da je zahvalna molitev v grajski kapeli končana. Tedaj je mirno stopil iz svojega skrivališča in ne da bi se zmenil za Manfredo, prav kakor da bi je niti ne zapazil, je pograbil truplo starega spokornika Davida in je odnesel iz veže in čez vrt tja, kjer se je pred nekaj časom bil še boj na življenje in na smrt, ter je vrgel med druge mrliče, ki so jih začeli vojaki kar na bojišču pokopavati. Manfreda pa je po Lukovem odhodu plaho **************************[odrezana vrstica, št.207]********************************************
==XIII.==
Ko je Krištof Zlatopoljec posvetil svoje življenje maščevanju, se je zavedal, da bo moral neizmerno mnogo prestati in žrtvovati, predno uresniči svoj namen. Pripravljen je bil na vse mogoče slučaje in računal je z vsemi mogočimi okoliščinami, a vzlic temu si je dostikrat rekel, da ga čakajo še velike doslej nepoznane ovire in da mora biti pripravljen na vsakovrstna presenečenja, tudi na taka, ki bi znala vse njegove namene hipoma uničiti.
Krištof Zlatopoljec je mislil o tem tudi v trenotku, ko je
Župnik Lavrencij je togote škripal z
Župnik Lavrencij ni imel najmanjšega povoda, da bi bil mogel reči kako zlo besedo o Krištofu. Po zahvalni molitvi je imel izpred altarja govor, v katerem je hvalil hrabrost in junaštvo vseh plemičev in vsega vojaštva, ne da bi razen poveljnika koga posebej omenil. S tem pa je župnik le napeljal vodo na Zlatopoljčev mlin. Vojaštvo je na svoje oči videlo izredno hrabrost Zlatopoljčevo in vedelo je natančno, da je bil sovražnik poražen samo vsled tega, ker je bil Zlatopoljec v zadnjem hipu priskočil na pomoč. Vojaštvo je to zdaj toliko višje cenilo, ker je bilo prej Zlatopoljcu zabranilo udeležbo pri boju in ga prisililo, da je ostal med bojem ujetnik župnika
Sprejem, ki so ga plemiči in vojaki priredili Krištofu Zlatopoljcu, ko je zapustil grajsko kapelo, je bil tako
Zvečer so se zbrali vsi plemiči v veliki grajski dvorani na proslavo izvojevane zmage. Te pojedine sta se udeležili tudi gospa Katarina in njena hči Marija
Mladina se je večinoma sukala okrog Marije Salome, ali kmalu se je začela od nje oddaljevati, zgolj iz namena, da bi mogel Krištof Zlatopoljec z njo svobodno občevati. Vsem tem mladim vitezom se je zdelo, da so dolžni dati Zlatopoljcu priliko, se zabavati z Marijo Salomo, ne da bi kdo nepoklicani motil to zabavo.
Vrstica 3.449 ⟶ 3.393:
Sedel je poleg Marije Salome. V njenih očeh je čital ljubezenske obljube in ljubezensko hrepenenje. Videl je, da je tudi pri Mariji Salomi zmagal. Ni slutil, koliko ga bo veljala ta zmaga, nego si le prizadeval, da bi v srcu Marije Salome razvnel ljubezensko strast do viška, da bi potem mogel doseči svoj namen.
Marija
»Moj lepi vitez,« mu je rekla z najljubeznivejšim usmevom, »pripravili ste me tako daleč, da zdaj verujem v resničnost vaše ljubezni do mene.«
Krištof je vedel, da pomeni
»Da lepi vitez,« je nadaljevala Marija
»Govorite, plemenita gospodična, je silil Krištof, »povejte, kaj je
»Ne, take žrtve nikakor ne zahtevam.«
»Kaj bi vam torej moglo biti nov dokaz moje ljubezni,« je vprašal Krištof. »
»Ah, lepi vitez,« je menila Marija
Kadar ženska v ljubezni kaj zahteva, prevzame s tem obveznosti − si je mislil Krištof in zdelo se mu je, da bolj ko vsi pogledi pričajo te besede, da ga Marija
Po kratkem molku je Marija Saloma z dolgim, vročim pogledom in nagnivši se h Krištofu rekla:
Vrstica 3.471 ⟶ 3.415:
»Da me ljubite, vem. Rekli ste mi to in vaša beseda mi zadostuje. Imam pa neko željo, a če mi je ne morete izpolniti, povejte mi to brez ovinkov.«
Zdaj je bil Krištof Zlatopoljec tam, kamor ga je hotela s svojimi zvijačami spraviti Marija
»Vse ste pripravljeni zame storiti? Verujem Vam, lepi vitez! Kdor resno ljubi, je pripravljen svoji ljubezni žrtvovati celo − drugo ljubezen.«
Krištofu se je začelo svitati, a Marija
»Da, ko bi se vi mogli ločiti od srca, ki vam je resnično vdano, ki vas istinito ljubi, ki se je zaradi vas odpovedalo vsemu svetu − potem bi bil to zame dokaz, da me ljubite nadvse na svetu. In jaz zahtevam tako ljubezen.«
Marija
»Tega, kar zahtevate od mene, plemenita gospodična, imam res malo ali pa nič. Ko bi mi bil kdo tako od srca vdan, kakor ste govorili, jaz bi vam žrtvoval tudi to vdanost in to ljubezen. Ali takega bitja, ki bi bilo vredno, da se nanj s svoje
Nekako sanjavo, a zapeljivo in nežno je skoro polglasno menila Marija
»Nimate ne sorodnikov, ne prijateljev, na katere bi vas vezalo vaše srce? Nikogar ni, ki bi vas ljubil? Jaz sem edino bitje, ki je ljubite? Dobro, žrtvujte mi torej tisto bitje, o katerem jaz mislim, da vas ljubi. Moje srce hoče imeti ta triumf, moja duša koprni po takem zadoščenju, moja ljubosumnost zahteva, da mi žrtvujete svojega paža, tistega otroka, ki se kliče Manfred in o katerem sem prepričana, da ga neskončno ljubite, bolj kakor mene,
»Ali − kaj hočete s tem nesrečnim dečkom?« je vzkliknil Krištof. »Ta deček je moja last, je moj
»Mogoče,« je menila Marija
Krištof je menil, da govori iz Marije Salome samo ženski ponos. Mislil je, da iz golega ponosa ne more trpeti, da bi njenega čestilca kakršnokoli
»Čemu vam bo ta deček?« je vprašal Krištof. »Meni je Manfred ljub in drag. Manfredova vdanost mi je bila vedno močno opora, zlasti v časih, ko sem brez svojcev in brez prijateljev taval po svetu, ko sem si moral vsak dan vnovič z mečem zagotoviti življenje in ko mi je bil ves svet sovražen in me je ves svet obrekoval. Odkritosrčno vam povem, da sem Maufredu hvaležen, ker mi je bil zvest in vdan v naj težjih urah
Marija
»Vidim, da sem Vas zaman prosila,« je rekla nekako bridko. »O, saj sem slutila, da na žrtve od vaše strani ne smem računati, da bi mi izpolnili le tiste želje in prošnje, ki bi vas nič posebnega ne veljale.«
Hotela je oditi, a Krištof jo je zadržal.
»Motite se, Marija
»Žrtev je torej za Vas tako velika, da bi je ne storili brez plačila?« je vprašala Marija
»Jaz cenim to žrtev tako visoko, kakor ste jo cenili Vi sami. Rekli
Spomin na Gašparja Khisela je hipoma premenil Marijo Salomo. V njenih očeh je zasvetil ogenj sovraštva, njen obraz je
»Kar se tiče Gašparja Khisla, ostanem pri svoji besedi in ko bi morala sramote in bede umreti. Kdor mi prinese glavo Gašparja Khisla, temu darujem svoje telo in svojo ljubezen in če bi bil to sam krvnik.«
Vrstica 3.517 ⟶ 3.461:
Pogledala ga je zopet goreče in omamljivo in Krištof je vzkliknil:
»Jutri je
Prijel jo je za roko in ona mu je ni odtegnila. Obrnila je glavo nekoliko na stran, kakor bi bila v zadregi, potem je z jasnim usmevom rekla:
Vrstica 3.523 ⟶ 3.467:
»Če Vas ljubim, še ne vem, a srečna sem, neizmerno srečna, ker sem zdaj res prepričana, da me ljubite.«
Stekla je od njega in se stisnila k svoji materi. Njen obraz je bil tako
Zmagoslavje je bilo doseglo svoj vrhunec in radost je začela že pozabljati na meje dostojnosti, ko se je na vratih v dvorano prikazal tuj plemič. Ves je bil zaodet z železjem in vizir mu je zakrival obraz. Na šljemu je imel dolgo
Nekako plaho se je ozrl Krištof na moža v železju, ki je ravno in nepremično stal pred njim.
»Marku Pirinu − Krištof Zlatopoljec,« je bilo zapisano na pergamentu in mesto podpisa je bilo s krvjo naslikano človeško oko.
Krištof je pogledal, na tujca, je vstal in se mu približal, kakor bi hotel skozi železni vizir spoznati njegovo lice. Tujec je za trenotek odprl vizir, a ga tako hitro zopet zaprl, da nihče ni videl njegovega obraza, dasi so bili vsi pogledi vanj obrnjeni. Ob enem se je tujec obrnil, pozdravil z mečem celo družbo in zapustil dvorano.
Vsi so se približali Krištofu, kajti vsak je pričakoval, da pove, kdo je skrivnostni tujec, kaj da želi in kam da je
Nikolaj Kolovški naposled ni mogel več premagovati svoje radovednosti, nego je pristopil h Krištofu in mu rekel:
Vrstica 3.545 ⟶ 3.489:
»Nič ni posebnega,« je odgovoril. »Priporočilo od prijatelja ...«
»A morda je prijateljevo željo in priporočila težko izpolniti,« je menil župnik Lavrencij, ki je že ves čas nezaupno krožil okrog Krištofa in ki bi bil silno rad izvedel, kaj poroča skrivnostni pergament.
»Kar mi je izpolniti, je dolžnost, a
Krištof se je naglo poslovil od družbe, ki se je itak že pripravljala, da se razide, in je zapustil dvorano. Odhajajeje namenoma izpustil iz rok pergamentič, ki mu ga je bil prinesel skrivnostni vitez; župnik Lavrencij je listek pobral in ga hotel skriti v žep svojega talarja, toda Marija
»Pa ne da je to tisto pismo, ki je je bil ravnokar prinesel neznani železni plemič?«
»Najbrž,« je odgovoril župnik Lavrencij, ki ga je Marija
»Ali pa da bi je na skrivnem
»Pa recimo, da sem hotel to pismo na skrivnem prebrati,« je jezno rekel župnik Lavrencij. »A čemu? da bi Vam dokazal da je ta človek Vaš in naš vseh smrtni sovražnik. Čitajte sami to pismo, Nikolaj Kolovški.«
»Sramota tistemu, ki se drzne sumničiti človeka po takih dejanjih, kakor smo jih doživeli danes,« je zakričal Nikolaj in je s pestjo udaril ob mizo. »Ne bom ga čital tega pisma, in če bi obsegalo mojo smrtno obsodbo.
Obrnil se je k svoji hčeri, ki je bila vzela pismo Lavrenciju iz rok.
Vrstica 3.565 ⟶ 3.509:
»Ali morda ti kaj sumiš in hočeš iskati pojasnil v tem pismu?«
»Ne oče,« je z jasnim usmevom rekla Marija
Stopila je k mizi in počasi na goreči plamenici sežgala pismo. Seveda je to izvršila tako, da je mogla obenem
»Marku Pirinu − Krištof Zlatopoljec.«
Nasmehnila se je na tihem in toplo ji je postalo pri srcu, da jo je ljubil Marko Pirin, to je bilo zanjo že častno in laskavo, a da se skriva za tem imenom Krištof Zlatopoljec in da jo ljubi ta
Veseleč se sedanjosti in trdno zaupajoč v še veselejšo prihodnjost se je bila to noč razkropila mengiška grajska družba. Samo en član te družbe je legel ta večer potrt in žalosten k počitku: to je bil Krištof Zlatopoljec.
»Tako se dostikrat
Ko je bil Krištof Zlatopoljec pod tujim imenom prestopil prag mengeškega gradu, so ga vsi grajski prebivalci sovražili in ga imeli na sumu, da jih hoče ugonobiti. Zbegal je vse s svojo drznostjo in s svojimi opomnjami o raznih tajnostih, in potem mirno počival,
Zdaj je dosegel Krištof, kar je želelo njegovo srce in za kar se je toliko trudil in prestal toliko nevarnosti in nadčloveškega duševnega in telesnega napora. Postal je zaupnik Nikolaja Kolovškega in njegov najboljši prijatelj; užival je neomejeno zaupanje Nikolajeve rodovine in njenih prijateljev, ljubila ga je Marija
Prišedši v svoje stanovanje je našel Krištof v obednici skrivnostnega viteza, ki mu je prinesel na
»Oče,« je vzkliknil Krištof Zlatopoljec in je hitel proti staremu možu, da bi ga objel in pritisnil na svoje srce, a starec je naglo vstal in
Stala sta drug pred drugim in si srepo gledala v oči. In zdaj so se odprle rane
Zdaj je tudi uganil, kaj da je očetu, zakaj ni pustil, da bi se mu sin približal, uganil je, da mu oče več ne zaupa, ker si ne zna tolmačiti sinovega postopanja, ker ima sina na sumu, da je pozabil na svojo sinovsko dolžnost, na strašno zlo, ki je zadelo njegovo
Začel je begati po sobani, kakor bi bil iz uma, do čim se je starec stisnil v kot pri peči, in je s temnimi nezaupnimi pogledi sledil sinu.
Vrstica 3.595 ⟶ 3.539:
Uvideval je, da mu zna očetova navzočnost postati nevarna pri njegovih prizadevanjih, da mu zna oče vsled svoje nezaupnosti ravno v najvažnejših trenotkih pokvariti vse načrte in bridko je obžaloval, da sta ga ponos in veselje nad zmago prevzela tako, da je Krvosrdu zaklical, da odpre očetu vrata Nikolajevih graščin. Zavedal se je, da bi očeta na noben način ne prepričal, tudi če bi mu še tako natančno pojasnil svoj zadnji smoter in še tako dobro utemeljeval nagibe svojemu nenavadnemu ravnanju.
»OČe, oče, jaz vam ne morem ničesar povedati in ničesar razložiti,« je novic vzkliknil Krištof in vsa bolest
Starec je stal še vedno nepremično v kotu. Njegov obraz je bil kakor izklesan iz kamna. Nobena najmanjša poteza ni razodevala njegovih misli in njegovih čuvstev. Nič ni več kazalo, da sinu
»Ah, oče, čemu ste prišli sem?«
Užaljen je ostal stari Zlatopoljec, del na glavo svoj
»Ostanite, oče, prosim vas, ostanite. Saj ne vem, kaj govorim. Če hočete, vam vse razodenem. Kadar vas obide sum, da sem se izneveril svoji dolžnosti in svoji prisegi, pa se na vsak način spomnite, kar vam bom sedaj povedal. Tisti dan, ko bodete prepričani, da sem izdajalec, storite brez usmiljenja z menoj tako, kakor so z vami storili vaši sovražniki. Ali ste me razumeli, oče? In zdaj ostanite tu in bodite mirni ali idite počivat, kakor
Planil je z ležišča in začel hoditi po svoji sobi iz kota v kot. Hodil je s težkimi koraki in se naslanjal ob mize in stole, ker so ga noge komaj nesle.
»
»Manfreda,« je
Krištof je mislil, da ga skrb za Manfredo in bolest, da jo izgubi, uniči. Vsa neskončna vdanost in brezmejna ljubezen te deklice ni nikdar napravila tolikega vtisa na Krištofa, kakor ga je napravilo sedaj dejstvo, da je Manfreda izginila
Hitel je iz svojega
Vrnil se je potrt v grad. Prišedši mimo stolpa se mu je zdelo, da sliši šepetanje. Postal je pri vratih in poslušal. Kmalu je spoznal glas Andreja Bosia.
Končno se je Krištof priplazil do vrat, ki so vodila na vrh stolpa. Bila so toliko odprta, da je spoznal Bosia, ki je stal na stolpu in da je videl drobne nožice Manfredine.
»Ljubi deček,
In ker Manfreda ni ničesar odgovorila, je nadaljeval Bosio še tišje: »Ti nisi deček, četudi nosiš moško obleko, deklica si. Vem, da se ne varam! Tvoj gospodar te je kupil kot deklico, če te je sploh kupil in
Krištof je čutil, da mu teče vsa kri v glavo. Vzel je svoje bodalo v roke in se že bližal vratom, da bi jih odprl in planil na Bosia, ko se je spomnil, da bi bila hitra smrt še prava sreča za tega človeka. Kaj naj bi Bosia, ki mu je sestro
»Ne zameri mi, dražestna deklica,« je govoril Bosio, »da sem ti sledil na ta stolp. Mesečina mi je izdala, da si tu. Opazoval sem te dolgo in zdelo se mi je, da jočeš in da si nesrečna. Smiliš se mi deklica, vem, da si mnogo trpela in da še trpiš, in vem, da te čaka še huje trpljenje. Oh, umejem te. Tvoja nesreča je tako velika, da se ti zdi prijazen pogled tvojega gospodarja že kakor solnčen žarek v zimski megli in tako hvaležna si za tak pogled, da si se iz same hvaležnosti zaljubila v svojega gospodarja In danes ljubi tvoj gospodar drugo in ti trpiš, kakor da bi smela zahtevati, naj tvoj gospodar tudi tebe ljubi. Pozabila si, da je on plemič, ti pa si njegova last, njegova posest, s katero lahko stori kar hoče. A čakajo te še veliko hujše bolesti, proti katerim je preziranje tvoje ljubezni še prava malenkost. Jaz te ljubim, draga deklica, resnično in čisto. Ljubi te pa tudi Adam Kolovški. Jaz bi te rad osvobodil in ti pomagal do sreče; Adam Kolovški pa bi le rad užival tvojo ljubezen in se te hoče polastiti na ta način, da te odkupi in potem pridrži kot svojo priležnico.«
Manfreda še vedno ni ničesar odgovorila.
»Jutri hoče Adam Kolovški govoriti s tvojim gospodarjem in ker ljubi ta Marijo Salomo, se bo gotovo rad prikupil njenemu bratu. Pomisli to, deklica, in preudari kaj te čaka.«
Bosio je pristopil k
»Ljuba deklica, povej, ali
Bosio je bil, presenečen Krištofovega prihoda,
»Spravi svoj meč, prijatelj Bosio,« je rekel s prisiljeno prijaznostjo »in nikar ne obupaj. Marija
Krištof je to govoril tako tiho, da ga Manfreda, ki je bila skočila na stran, ni mogla razumeti. Glasno pa je dostavil:
»Idi zdaj, prijatelj Bosio, in
Segla sta si v roke in Bosio je zapustil stolp.
»Manfreda, ljuba moja Manfreda,« je rekel Krištof: »Govoriti moram s teboj. Poslušaj me Manfreda in veruj mi, da izpolnim vse, kar sem ti obljubil.«
Vrstica 3.657 ⟶ 3.599:
Manfreda je pogledala Krištota udano in ponižno − potem pa ga rahlo odrinila od sebe in ga vprašala:
»Kateri dan je danes Krištof?«
»Danes je prvi dan oktobra meseca.« »Dobro,« je odgovorila Manfreda, potem pa pozorno nekaj štela pomagajoč si s prsti in na to rekla: »Tedaj bom stara dvajset let. Ah, dolgo je
Potem se je naglo obrnila h Krištofu in s popolnoma premenjenim glasom vprašala:
Vrstica 3.665 ⟶ 3.609:
»Kaj ukazujete, gospod?«
»
In sedaj se je pokazalo, da je Manfreda užaljena do dna srca. V vsakem drugem slučaju bi bila rekla, da stori z veseljem vse, kar zahteva Krištof, tudi zdaj je Krištof to
»Gospod − Manfrede, ki bi Vam mogla pomagati, ni več; ostal je samo vaš paž in ščitonosec Manfred, ki se bo pokoril vsakemu Vašemu povelju
Ta odgovor je razdražil Krištofa, ki si je domišljal, da mora Manfreda vedeti, kaj želi in po čem hrepeni in da se mora posvetiti njegovemu maščevanju s tisto strastjo in požrtvovalnostjo kakor on sam. V tej svoji razdraženosti je ostro in brezobzirno odgovoril:
Vrstica 3.675 ⟶ 3.619:
»Ker si moja last, ker sem te odkupil in plačal, storim lahko s tabo kar hočem, naznanjam ti torej, da sem te daroval plemeniti gospodični Mariji Salomi Kolovški in jutri postaneš njena last.«
»Prav − torej jutri,« je mirno odgovorila Manfreda.
Ta Manfredina vdanost je zapekla Krištofa v srce. Strastno je objel deklico in poljubljajoč ji usta in
»Ah, saj ni mogoče! Ti, moja edina, ljubljena Manfreda, da bi postala dekla Marije Salome, celo njena sužnja. Ne, ne, to ni mogoče.«
»Osveti − je vse mogoče,« je odgovorila mirno in tiho Manfreda. »
»Torej si me vendarle razumela,« se je veselil Krištof, »in me umeješ tudi zdaj. Hvala ti, Manfreda.«
Krištof je novic stisnil Manfredo k sebi. Kar je bila rekla, se mu je zdelo zadostno pojasnilo njenega nenavadnega vedenja. Zavzet je bil za svojo osveto tako, da se ni mogel
Z novim dnevom se je začelo novo življenje za vse, ki so bili zbrani v mengiškem gradu. Nikolaj Kolovški se je z novimi močmi in z novim pogumom posvetil svojim velikim ciljem; za Katarino in Bertonjo se je začela doba brezskrbnega uživanja njiju ljubezenske sreče, zaradi katere sta doslej takorekoč dan in noč trepetala; Adam Kolovški in njegov prijatelj Andrej Bosio sta imela gotovost, da bodeta lahko zopet živela razuzdano in veselo, kakor se jima je hotelo; Marija Saloma je imela zdaj gotovost, da je rešitelj kolovškega roda, Krištof Zlatopoljec, ves njen, tako da lahko ž njim stori in doseže kar hoče; Krištof sam je vedel, da se je znatno približal svojemu cilju in da se z novim dnem začno priprave za zadnje in poglavitno dejanje njegove osvete. In tudi Manfreda se je zavedala, da ji je novi dan prinesel novo življenje in dozdevalo se ji je, da se bo to novo življenje končalo z nepopisnimi grozotami, s krvjo, s požigi in umori.
Tihi, enakomerni jesenski dnevi so minevali Krištofu v sladkem pokoju. Naporov in bojev vajeni plemič se je temu miru udal s tem večjim veseljem, ker je bil izmučen in potreben poživljajočega počitka.
Vrstica 3.697 ⟶ 3.639:
Krištof je imel dovolj prilike, občevati z Marijo Salomo in lahko je spoznaval od dneva do dneva, kako vse bolj se ga oklepa ponosna hči kolovškega velikaša in kako rase in se utrja njena ljubezen do njega.
Niti trenotek ni Krištof obžaloval, da je svoje sovraštvo raztegnil tudi na Marijo Salomo, dasi ta ni bila kriva hudodelstev, ki so jih storili Nikolaj, Adam in Bosio zlatopoljskemu rodu. Z radostjo je opazoval, kako je Marija
Nikolaj
V Mengšu, ki je bil itak ves oplenjen in izropan, je ostala le mala posadka, gospa Katarina pa se je z Adamom in z Marijo Salomo preselila na Črnelo, kamor so ji sledili malone vsi njeni gostje. Nikolaj pa tudi v tem jesenskem času ni miroval, nego je potoval daleč naokrog od gradu do gradu, od kraja v kraj, da si pridobi novih zaveznikov in najame novih vojakov, kajti hotel je Kamnik ponižati in zavzeti za vsako ceno, pa če bi ga veljalo glavo. Toda uspehi njegovih prizadevanj niso bili nič kaj povoljni. Ker ni bilo plana, se je izgubilo mnogo vojakov, in ker ni bilo gotovega denarja, je marsikak plemič ostal doma, tudi če je slovesno in na svoj meč obljubil, da se udeleži vojne.
Kamničanje in njihovi zavezniki bi bili takrat brez posebnih težav lahko ugnali in uničili Nikolaja Kolovškega in njegovo vojsko, ali poraz pri Mengšu je bil preplašil druga mesta, ki so bila v tajni zvezi s Kamnikom in pregnal je tudi kamniške vojskovodje na njihove grajščine. Kamničanje, dasi hrabri in požrtvovalni, niso imeli ne dovolj moštva ne sposobnih voditeljev in zato se niso upali zapustiti ozidja svojega mesta. Na
V takih razmerah ni bilo misliti, da pride v doglednem času do odločilnega boja in do miru. Obe stranki sta se zadovoljevali z malimi napadi in boji. Zdaj je kak plemič izmed Nikolajevih zaveznikov naskočil in oplenil kak grad ali kako vas sovražnikov, zdaj so tako storili zavezniki Kamničanov. Vojne ni bilo, ali ropanje in ubijanje je bilo na dnevnem redu in krvavela je vsa mejna grofija kranjska, zakaj vsa dežela je bila takorekoč dan in noč v vojnem stanju.
Tedaj pa se je Krvosrd odpravil na pot, da pridobi
Krvosrd je vedel, da to ne bo všeč Krištofu ali njegova ljubezen do domovine je bila močnejša, kakor ljubezen do brata in zato je storil, kar mu je velevalo srce. Ko je bilo to težko delo končano, se je odpravil v Črnelo, da vse pove Krištofu in se pred njim opraviči.
Prišel je v grad le z veliko težavo. Nikolaj Kolovški je bil ravno ta dan
Ves grad je bil razburjen, ko je prišel tja Krvosrd in moral je postopati skrajno previdno, da ga ni kdo spoznal. Naposled se mu je to res posrečilo in priplazil se je v sobo
Krištof je že vedel, da dela Krvosrd zopet v prid Kamničanov in bolelo ga je to toliko bolj, ker je obsodba
Brata se nista preveč prijazna pozdravila, a Krvosrd je imel samega sebe v oblasti in je bil vsled tega v stanu jasno in mirno razložiti svoje stališče in nagibe svojemu postopanju. Krištof mu je razburjeno ugovarjal med tem ko je stari Zlatopoljec poslušal z napeto pozornostjo, trepetajo onemogle jeze, da ne more razložiti svojih misli.
In obrnivši se k staremu Zlatopoljcu je nadaljeval:
Vrstica 3.729 ⟶ 3.671:
Krvosrd je hotel Krištofa prekiniti, toda ta ga je hitro zavrnil:
»Pusti me, da povem, kar mi je na duši. Od svoje domovine jaz ne morem ničesar zahtevati in ničesar dobiti. Ali mi more domovina oživiti sestro in vrniti očeta zdravega in nepohabljenega? Celo božja roka ne more veii popraviti, kar se je zgodilo mojemu rodu. A če domovina ne more zame ničesar storiti, če prepušča meni samemu maščevanje, nimam tudi jaz napram domovini nobenih dolžnostih več. In ta domovina zahteva
»Krištof − strast te je tako prevzela, da ne moreš več pravično soditi.«
Vrstica 3.735 ⟶ 3.677:
Toda Krištof se ni zmenil za ta Krvosrdov opomin.
»Jaz jih sovražim in zaničujem te Kamničane in njihove zaveznike kakor sovražim in zaničujem kolovški rod in njegove zaveznike,« je z ljuto srditostjo nadaljeval Krištof. »Pomagal sem Kamničanom in jih rešil v v največjih stiskah − a ko so imeli Mengeš z Nikolajem in vso njegovo rodovino vred že
Stari Zlatopoljec je grgraje poskušal dati izraza svojim mislim in svojim čuvstvom in je bolestno stegal roke, da mu to ni bilo mogoče. Poskusil je pantominično igrati svoje mnenje, a Krištof je le
»Oče, jaz ne razumem, kaj hočete povedati.«
»Jaz pa razumem, kaj pravi oče,« se je naglo oglasil Krvosrd in s slovesnim glasom je dostavil: »Oče ti pravi, da bi pozabil storjeno mu pohabljenje, pozabil onečaščenje in smrt svoje hčere, pozabil na porušenje rodnega gradu, pozabil na vse, da bi bila le domovina močna in srečna.«
Stari Zlatopoljec je s hitrim prikimavanjem pokazal, da je Krvosrd res izrazil njegove misli. Toda na Krištofa ni napravilo to nič vtiska. Ravnodušno, celo nekoliko porogljivo je rekel:
»Sreča − domovina − mir − oj, kako lepe so te besede. A zame so to le besede, nič več. Kaj hočete, da naj storim? Najbrž želita, naj zapustim Nikolaja Kolovškega in se združim zopet s Kamničani? Ali pa naj Nikolaja, Adama in Bosia ubijem in se zadovoljim s tem maščevanjem. Ne! Prisegel sem, da se osvetim kolovškemu rodu tako strašno, da bo zatrepetal ves svet. Vem, da bi hitro nastal mir, če bi jaz Nikolaja spravil iz življenja, ali meni je več za osveto, ko za mir v deželi in zadovoljnost drugih ljudi.«
Krištof bi bil lahko v tem trenotku rekel še več, in povedal bi bil to, kar ga je v resnici navdajalo, ne da bi se tega zavedal. Njemu že ni bilo več toliko na tem, da zatare kolovški rod in da maščuje očeta in sestro; sledil je samo svoji brezmejni strasti, divjemu hrepenenju, izvesti tako grozovito maščevanje, da takega svet še ni videl. Njegova žeja po osveti zaradi osvete same je bila tako mogočna, da je poleg nje zamrlo vsako drugo čuvstvo. Podoben je bil zdaj človeku, ki je iskal v pijači pozabljenja svojih bolesti, a ki pije dalje, tudi če so že pozabljene vse bolesti in zaceljene vse rane.
»Nobeden izmed vaju me ne razume,« je s trpkim glasom rekel Krištof,
Strast, ki je vladala Krištofa, je prikipela do vrha. Krištof se ni mogel več brzdati.
»O, jaz vaju dobro urnem,« je klical Krištof. »Vidva pozabljata hitro, če vama sovražnik danes kaj vzame, računata
»Ah, Krištof − sedaj šele vidim, kaj je iz tebe postalo,
»Kar sem postal, to ostanem, dokler ni zatrt kolovški rod.«
Krištofa je to očitanje zadelo tako, kakor da bi ga bil kdo s kolom udaril po glavi. Res, da Krvosrd ni spadal med velikaše in
»Kaj − tudi ti me hočeš zapustiti? Poglej, Krvosrd, ta starec, ki ga hočem maščevati, je tudi
»Maščuj jih in jaz ti pomagam, ali opusti tiste blazne načrte, katerim hočeš vse žrtvovati in naposled še samega sebe. Maščevanje je hitro doseženo, ali če hočeš svoje načrte uresničiti, mora domovina prej izkrvaveti in zato se ločim od tebe, ako teh temnih načrtov ne opustiš.«
Vrstica 3.773 ⟶ 3.713:
»Pa bodiva sovražnika − jaz se za nobeno ceno na svetu ne odrečem takemu maščevanju, kakor sem je zasnoval.«
Krištof je pri teh besedah stopil k oknu in pokazal bratu hrbet. Krvosrd je odšel, a prišedši do vrat,
==XV.==
Krištof Zlatopoljec se je čutil osamljenega in zapuščenega,
Nekoliko ga je tolažilo dejstvo, da se Marija
Spričo takega mišljenja je naravno, da je Marija Saloma posvečala Manfredi le malo pozornosti. Pustila jo je celo, da je nosila moško obleko. Manfreda se je ves dan brez dela potikala po predsobah in je imela le eno bolost, da sta jo Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio vedno zasledovala s svojimi ljubezenskimi ponudbami. Krištof tega ni dolgo zapazil in je bil vesel, da je Marija Saloma, ki jo je poznal kot ošabno in neusmiljeno, pustila Manfredo v miru in se ni zanjo zmenila.
Nekega dne je prišel Nikolaj Kolovški obiskat svojo rodovino in je pri ti priliki povabil Krištofa na zaupno posvetovanje. Razvedelo se je bilo, da je Krvosrd pridobil mnogo plemičev, da priskočijo Kamničanom na pomoč ter poskusijo ž njimi premagati Nikolaja Kolovškega in potem ponuditi cesarju in patrijarhu mir. Posebno je Nikolaja razburila vest, da se je končno tudi Gašpar Khisel pridružil Kamničanom in njihovim zaveznikom. Gašpar Khisel je bil eden najmogočnejših velikašev cele dežele, ki se je proslavil v brezštevilnih bojih in je bil Nikolaju nevarnejši, kakor vsi drugi plemiči.
Krištof je dobro vedel, kako mogočen in nevaren sovražnik je in uvideval je, kako velike skrbi dela
Obupno kričanje iz bližnje sobe je prekinilo to posvetovanje. Krištof in Nikolaj sta tekla gledat, kaj se godi, in sta v eni sosednih sob našla Manfredo, vso razburjeno in trepetajočo, ko je slonela v kotu z bodalom v roki. Blizu nje je stal Andrej Bosio, ves zasopel, kakor človek, ki je dolgo tekel, na drugi strani pa je temnih pogledov, z izrazom največjega srda Bosia in Manfredo motril Adam Kolovški.
Ko sta vstopila v sobo Krištof in Nikolaj, so se odprla še druga vrata, in prihiteli sta gospa Katarina in Marija
Ko je Manfreda zagledala Krištofa, je zavrisnila in je hotela steči k njemu, a Krištof ji je z zapovedujočo gesto ukazal, naj ostane na svojem mestu.
Kaj se je bilo zgodilo, so vsi navzočni pač takoj uganili. Tudi Nikolaj, saj mu je bilo znano, kdo je Manfreda in kako skušata Adam in Bosio pridobiti si njeno ljubezen. Toda prekanjenemu možu ni kazalo, da bi nastopil kot oče in poglavar družine ter pripoznal, da ve vse. Hotel je, naj ima Marija
»Kaj si za svoje igre in zabave niste mogli izbrati pripravnejše sobane?« je šegavo vprašal Nikolaj: »Idite vendar v obednico − tam se lahko podite, kolikor hočete. Jaz in moj prijatelj imava važne pogovore in želiva imeti mir.«
Vrstica 3.803 ⟶ 3.741:
»Čez uro lahko nadaljujeva svoje posvetovanje, zdaj grem gledat nove konje, ki so jih davi pripeljali.«
Po teh besedah je hitro zapustil sobo in si zadovoljno mel roke, da ****************[odrezana vrstica]***********************
nemu razgovoru. Komaj so se bila vrata za njim zaprla, je Marija Saloma pohitela sredi dvorane in se postavila pred brata in njegovega prijatelja.
»Kaj sta tu počenjala?« je vprašala osorno: »Kaj sta hotela mojemu pažu? Ali sta ga žalila, ali storila še kaj hujšega? Nekaj posebnega je moralo biti, sicer bi ne bil Manfred klical tako obupno na pomoč. Ali mar mislita, da smeta z mojimi ljudmi delati kar hočeta in da ne vem, na koga se naj obrnem, da vaju kaznuje
»Plemenita gospodična,« je vskliknil Krištof z večjo presrčnostjo, nego je bilo umestno, »
Marija
»Sicer pa mislim, da je najbolje, če velikodušno odpustite Adamu in Bosiu, saj njiju pregreha ni tako velika, da bi bila vredna tolikih besedi.«
Krištof je govoril smehljaje, brezskrbno in ljubeznivo, toda vse to mu ni nič pomagalo. Marija
»Prav pravite,« je rekla Krištofu, »zaradi tega paža, ki ste mi ga darovali,
Krištof pa je bil tudi nezaupen. Mislil je, da mu je Marija
»Sodim, da bilo najbolje, če obdržite Manfreda; bolje od vas ga sploh nihče ne more varovati.«
»Ne, dragi gospod,« je z lahno ironijo pripomnila Marija
Krištof je bil navajen vladati samega sebe tako, da je bila malokdaj volja njegova podlegla njegovim
Toda Krištof ni imel nobenega pogleda za Manfredo. Gledal je v tla in trpinčil svoje možgane, kako bi odvrnil Marijo Salomo od njenega sklepa in obvaroval Manfredo prežalostne usode, ki ji je bila namenjena, domislil si je, da to doseže še najprej,
»Ali cenite moja darila tako malo, da se hočete kar na kratko iznebiti paža, ki sem vam ga dal v dokaz svoje izredne ljubezni. Manfred mi je bil vedno resnično zvest in udan in jaz bi ga pač ne bil daroval nikomur drugemu na svetu, kakor le samo vam.«
»Nič ne misli na to,« je zdaj zaklical Adam Kolovški. »Za tiste cunje, ki si jih poropal v Carigradu ali kje na potu, in za tiste pozlačene posode, ki ti jih nihče ni hotel odkupiti, ti moja sestra ne bo darovala Manfreda. Dala ga bo samo za plačilo, ki ga ne zmore nihče drugi, kakor samo jaz. Slušaj, sestra, če mi prepustiš Manfreda, ti darujem tisti rožni venec iz samih biserov, ki ga je blagoslovil sam papež in ki si ga časih višje cenila, nego vse očetove gradove.«
»Ti, Adam, imaš rožni venec od biserov,« se je
»Ah ne precenjujte mojega brata,« se je porogljivo smejala Marija
Gospa Katarina je prikimala in po kratkem pomisleku rekla:
»Zdi se mi, da bi ne bilo častno,
To je bila pomoč v največji sili. Marija
»Mati ima prav,« je končno pridala, če tudi z vidno nevoljo. »Prodala ne bom Manfreda in tudi darovala ga ne bom, ker sem ga sama dobila v dar.«
Priklonila se je lahno, skoro malo
»A vedela bi vendar rada, kako
»
»Jaz pa vso
»To ni ravno mnogo,« je menila Marija
Zdaj šele je Krištof pogledal, kaj poreče Manfreda in ostrmel je, videč, da sloni mirno in ravnodušno s
Adam in Bosio sta obenem potegnila kocke iz žepa. Smeje se jih je vrgla Marija
»Sramuj
Jezno se je zasukala Marija
»A, kaj vas to briga − saj pri našem početju ni udeležen ljubi vaš prijatelj Bertonja.«
Gospa Katarina je spričo teh žaljivih besedi najprej zardela do las in potem prebledela, a zamogla je vendar še z odločnim povdarkom
»Bertonja bi se take igre gotovo ne udeležil, ker ima boljše pojme o dostojnosti. Sicer pa velja moja beseda še vedno nekaj v tej hiši in zato prepovedujem te igre.«
»Kaj − meni hočete to prepovedati,« je z vso strastjo in arogantnostjo zakričala Marija
»Vem, da delaš, kar hočeš in da so ti oziri nepoznano stvari,« je z veliko trpkostjo rekla gospa Katarina. »Toda do
»Hvala vam, plemenita gospa,« se je veselil Bosio. »Adam je res
Adam je bil res odstopil, a približal se je Krištofu in mu zašepetal na uho:
Vrstica 3.885 ⟶ 3.818:
»Pomagajte mi, da ne dobi Bosio Manfreda.«
Krištof je še vedno premišljeval in ugibal, kako bi rešil Manfredo, ko mu je Marija
»Ali se nečete morda vi namesto mojega poslušnega brata udeležiti igre,« ga je vprašala porogljivo. »Če vam je sreča mila, lahko dobite nazaj tistega zvestega in udanega paža, od katerega ste se tako težko ločili.«
Vrstica 3.895 ⟶ 3.828:
Krištof bi bil v tem trenotku dal vse svoje veliko bogastvo, če bi bil vedel, kaj zdaj misli Manfreda. Ta pa ni trenila in ni niti z najmanjšo kretnjo izdala svojih čuvstev.
»Prav − začniva Bosio,« je zaklicala Marija
»Sestra − nikar ne igraj,« je prosil Adam, ki se je bal, da bi Bosio dobil in da bi postala Manfreda njegova.
Toda Marija Saloma se ni zmenila za bratovo prošnjo.
»Kako bodeva igrala?« je vprašala Bosia. »Če vam je prav, predlagam, da vrževa vsak trikrat kocke; kdor ima manj pik, je dobil. Ali velja?«
»Velja,« je zaklical Bosio. »
Marija
»Stopi semkaj, moj lepi paž,« je velela. »Saj te mora vendar zanimati, kdo bo danes zvečer tvoj gospodar. Če izgubim igro, postaneš last plemiča Bosia, če dobim igro, te darujem svojemu bratu Adamu.«
Krištof je z mrkim pogledom premotril najprej Marijo Salomo, potem pa se je ozrl na Bosia in na Adama, kakor bi pri njiju izbiral mesto, kamor enemu ali drugemu zasadi svoj meč. Trdno je bil odločen, da ne dobi Manfrede niti Bosio niti Adam. Za Bosia mu je bilo lahko. Namenjen je bil, ga razžaliti in v dvoboju ubiti. Toda z Adamom je bilo drugače. Na Adama je moral imeti ozire, ker je potreboval za svoje namene njegovega očeta.
»Luka ga mora zastrupiti,« je rekel sam pri sebi in bil tako zamaknjen v svoje misli, da niti zapazil ni, kako teče igra.
»Devet,« je zaklicala Marija
»Devet in prejšnjih dvanajst − je skupaj enoindvajset pik,« se je veselil Adam. »Sestra ti imaš povsod srečo. Pri moji veri, če mi pride še kdaj rožni venec od biserov v roke, ga dobiš v dar.«
Vrstica 3.927 ⟶ 3.856:
»Sedem,« je zaklical Adam in se nekoliko prestrašil. »Nadaljuj.«
Bosio je vdrugič stresal
»Osem,« je zaklical nekoliko prepaden. »To ni več slučaj, da v igri nimam nikdar sreče.«
»
»Kaj vas nič ne zanima, kdo dobi igro in Manfreda?« ga je vprašala pikro.
»Ne, plemenita gospodična. Take zabave sploh niso po mojem ukusu.«
»
»Igra se začne znova,« je zakričal Adam, ki ga je bila strast popolnoma prevzela. »Sestra − začni.«
»Ne,« je odgovorila Marija
Marija
»Kaj bi bila storila, če bi bila postala last Adamova
Te
==XV.==
Nikolaj Kolovški je imel v Kamniku dva vohuna, ki sta mu vestno poročala, kaj se godi v taboru njegovih sovražnikov. Vesti, ki sta mu jih pošiljala zadnji čas, so ga že močno vznemirjale. Vzlic vsem svojim naporom še ni mogel Nikolaj zbrati take vojske, da bi se upal z gotovostjo zmage lotiti nasprotnikov, vohuna pa sta mu poročala, da se trudijo
Končno sta vohuna poslala še vest, da so imeli vsi s Kamničani združeni plemiči v mestu posvetovanje, katerega se je udeležil tudi proslavljeni junak, še nikdar premagani velikaš Gašpar Khisel in da so sklenili, iti nemudoma v boj proti Nikolaju Kolovškemu. V poročilu je bilo tudi rečeno, da je vse to sad neumornega prizadevanja Krvosrdovega.
Vrstica 3.961 ⟶ 3.890:
To poročilo je delalo Nikolaju Kolovškemu največje skrbi. Zavedal se je, da pred spomladjo ne bo kos kamniški vojski in da zna bitka v zimskem času biti zanj najusodnejšega pomena.
Kako dobro in srečno je bil vse pripravil. Čez zimo bi bil preskrbel živil, orožja in denarja za novo vojno; na spomlad bi bili prišli
In v sanjah je Nikolaj dostikrat videl sliko, kako prijezdi kot zmagovalec sredi svoje vojske v Kamnik, kako se mu pokloni cesarjev odposlanec in mu ponudi vojvodsko krono, in videl se je tudi v Ljubljani v
Zdaj pa ni bilo vež časa za take sanje. Zdaj − to je Nikolaj dobro vedel − je bilo od izida ene same bitke
Razposlal je nemudoma sle k vsem plemičem, ki so mu bili obljubili svojo podporo in pozval jih je, naj se takoj zbero in naj pripeljejo seboj kar morejo največ moštva.
Vrstica 3.971 ⟶ 3.900:
Že čez dober teden se je začel kazati uspeh tega poziva. Sicer je mnogo plemičev sporočilo, da jih ne bo, a nekateri so se le odzvali in storili kar so mogli, da bi zbrali čimveč vojaštva.
Kmalu so začele čete prihajati na
Oba sovražnika sta varovala svoje vojaštvo in nista hotela v malih bojih izrabiti svojih moči. To je kazalo, da se pripravlja boj na življenje in na smrt, boj do uničenja.
Da hočejo sedaj tudi
Nikolaj je bil poslal pet mož na skriven kraj blizu Kamnika, da bi prevzeli poročila njegovih dveh kamniških vohunov. Slučaj je nanesel, da sta Bernard Sternberg in Krvosrd z malo četo zajela te Nikolajeve odposlance. Sternberg je naročil Krvosrdu, naj odpravi jetnike v Kamnik, toda Krvosrd je to le deloma izpolnil. Prišedši do kamniških vrat, je dal vseh pet jetnikov obesiti na mestni zid, kakor bi hotel s tem pokazati, kako usodo so Kamničani namenili Nikolaju Kolovškemu in celi njegovi armadi. Zaradi tega sta se Krvosrd in Bernard Sternberg trdo spoprijela in se razšla kot neprijatelja, ali obveljal je le nazor Krvosrdov, da je sovražnike brez usmiljenja ugonobiti.
Sneg je bil zapadel visoko in zima je pritiskala z vso silo, ko je Gašpar Khisel popeljal kamniško vojsko na odločilni boj zoper Nikolaja Kolovškega, ki je bil svojo vojsko utrdil med gradovi črnelo, Volčji potok in
Kamniška vojska je šla z zavestjo v boj, da bo sicer krvav in da bo zahteval mnogo žrtev, a končno da jim prinese popolno zmago in deželi toli zaželjeni mir. Kakor sta pa pri obleganju Mengša imela Pyrso in Sternberg premalo poguma in preveč preudarnosti, tako je zdaj Gašpar Khisel imel preveč poguma in premalo preudarnosti. Prej je vsak odločilen korak
Burja je brila čez ravni, ko je Gašpar Khisel pripeljal kamniško vojsko pred Črnelo in Nikolaju je postalo tesno pri srcu, ko je videl, da je kamniška vojska dosti močnejša kakor njegova. Nikolaj je imel komaj 300 mož na razpolago, kamniška vojska pa je štela nad
Čim je njegova četa prišla do prvega nasipa, se je razstopila in vojaštvo se je zapodilo na nasip ter hipoma premagalo in razpodilo maloštevilne branitelje.
n Gospodje plemeniti,« je rekel to je že moja navada, da na tak način naznanim svojemu sovražniku, da sem tu in pripravljen na boj. Ko sem bil na jugu v boju, sem še krivoverskim vojskovodjem dal časa, da so se pripravili za boj, koliko bolj
Vrstica 3.995 ⟶ 3.922:
kristijanskemu velikašu, ki je moj rojak. Kaj bi vi rekli, gospodje plemeniti, Če bi kdo v dvoboju napadel nasprotnika med tem, ko si šele natika šljem in še nima meča v rokah. Rekli bi, da je postopal izdajalsko in nečastno. Tako je tudi v tem slučaju. Nikolaj Kolovški je obveščen, da smo tu in ga kličemo na boj − a zdaj naj ima tri dni časa, da se pripravi na ta boj.«
Gašpar Khisel je bil že po naravi viteškega značaja, a veliki uspehi, ki jih je bil dosegel v različnih vojnah, so še razvili njegov ponos. Žejen je bil osebne glave in ko se je pridruži] Kamnicanom, ga je vodilo pri tem pred vsem prepričanje, da poslavi sebe in da si s premaganjem krutega Nikolaja
S tem, da je dal
da se hoče vsa kamniška vojska vreči na Črnelo, je prepustil Čemšenik in Volčji potok svoji usodi in je vse svoje vojaštvo zbral na Črnelem. Stavil je na ta način sicer vse na eno kocko, a računal je pri tem z značajem in z vojnimi običaji Gašpar j a Khisela in računal je dobro.
| |||