Osvetnik: Razlika med redakcijama

odstranjenih 152 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
| obdelano=2
| spisano= SN 1906
| vir= ''Slovenski narod'', 1906, št. [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XA2LLZ90 132], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YI7PTCLF 133], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-2Q6JVG36 134], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-ZCLLNOBF 135], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-D67L8UG4 136], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-BVD5X914 137], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UST2QRX2 138], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VJ2RTS1Z 139], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-A2N2V3X0 140], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5OAEWKZY 141], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9W88XPHP 142], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DMCWQ0LI 143], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QHVOEMYN 144], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PO72V84Q 145], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PBGUG7IB 146], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JWAFOXEY 147], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-K4FJXBQD 148], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9ME8XPWR 149], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-J4C2FJG5 150], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TGZJGQUF 151], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DF6Y4F34 152], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-81S94W52 153], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-HBMZDDD1 154], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QMFPMTL0 155], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-D6B6QOYU 156], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-2PAWQ248 157], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-USYN7LES 158], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OTPMKOIV 159], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7F5TTC45 160], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-1JMB2MK0 161], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JYWE3WUU 162], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XSIEO20J 163], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LBG4PG6X 164], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SLH3568K 165], 166 (manjka), [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-90R66GIE 167], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-438OFQYA 168], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CE2EN769 169], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PXUZXSWY 170], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YQSJXFR0 171], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-6JGFEPDW 172], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-S0MEMCDZ 173], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XQQ2FNHS 174], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-IQQ7W3VS 175], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XM2QCGD8 176], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-V9IS5OLH 177], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QU4365NF 178], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AUBIUUW4 179], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9NWNWFGS 180], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-O2E04ZKB 181], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SACU5321 182], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9ONX6ECW 183], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-K0AE7LQ6 184], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-C17NSXOY 185], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-KC0D0EWX 186], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8CT99LG8 187], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PR4BAVQ3 188], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-E931B9WH 189], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VVQHS7CF 190], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-B97T0QGX 191], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5DOB90WT 192], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GOBSA8A3 195], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YLRO3Q60 194], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-G7E5KNNY 196], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-G7E5KNNYXMO8LXXS 197], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5EC427JO 198], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-MTN72ITI 199], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-6KH0PCFF 200], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-OZS3QMPA 201], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5E35QXZ4 202], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-B6XCFFFP 203], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-M0PM8UF2 204], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-XBC291TC 205], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-IBC8PH7C 206], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-0QMBQSH6 207], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CJELJ7HJ 208], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-6NW2RHXE 209], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-US3KDTHD 210], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-C7ENE4R8 211], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AUUO7CZH 212], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QRZYGGN8 213], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-Z1TOPWV7 214], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-GNF46TB5 215], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-MXF4MJET 216], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PMQ2N4CB 217], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-WFEY4DY7 218], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-EUP14O81 219], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TVF6Y6Q5 220], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-269W7NY3 221], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-QP7L714I 222], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-63PYGL80 223], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-2R2RC9NQ 224], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-B2WHLQVP 225], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LDIYMX9Z 226], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-3ST1M8JT 227], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UBLGFDVJ 228], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-54DR8RVW 229], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-1GZCQFN6 230], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-X1MOQWP4 231], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-9X5GFI19 232], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UEHOUEW0 233], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LX94NJ7Q 234]
}}
 
Tiho in enakomerno je bilo življenje v mengeškem gradu in tudi navzočnost Pirinova ni provzročila nobene premembe. Pirin si je bil v nekaterih dneh pridobil spoštovanje in prijateljstvo skoro vseh grajskih prebivalcev. Katarina in Bertonja sta v Pirinovem varstvu bila srečnejša in brezskrbnejša kakor kdaj poprej, ponosna Marija Saloma pa je bila še ponosnejsa, ker jo je vsak dan bolj prepričaval, kako brezmejno vdan ji je Pirin in kako neskončna je njegova ljubezen do nje. Ta ljubezen jo je tako osrečevala, da se ni nikdar upala vprašati Pirina, kdo da je v resnici, boječ se, da ga užali in prežene od sebe. Sprijaznila se je celo z mislijo, da ni Marko Pirin nihče drugi, kakor Krištof Zlatopoljec in končno ji je postala ta misel še ljuba in je povečevala njen ponos, češ, da mora biti res pristna in nad vse plemenita njegova ljubezen, če ji žrtvuje vse in celo svoje smrtno sovraštvo do njene rodovine.
 
Marija � alomaSaloma si sama ni bila na jasnem, kaka čuvstva goji do Pirina. Dostikrat si je rekla, da ga ne ljubi ne najmanj, a bila je toli odkrita in si tudi priznavala, da bi ga na noben način ne hotela pogrešati. Časih si je mislila, da si želi njegovo vdanost in njegovo ljubezen ohraniti samo zaradi tega, ker nadkriljuje Pirin vse v gradu navzočne plemenitaše v vsakem oziru, torej iz gole ničemurnosti. A če je potem videla Pirina v prijaznem razgovoru z njeno materjo in čutila, kako jo to razburja in ozlovolja, tedaj si je priznala, da so jo na Pirina vezala že tudi druga čuvstva in naposled si je priznala, da je celo ljubosumna na svojo mater, dasi je poznala razmerje med gospo Katarino in mladim Bertonjo.* V urah takega spoznanja je plašno zbežala iz družbe in se zaprla v svojo sobo. Pripravljena je bila, darovati Pirinu svoje telo, Čeče ji prinese glavo Ga� parjaGašparja Khisla, a bala se je, da bi se resno zaljubila v Pirina in se trudila na vso moč, da bi nastajajoče nagnenje do skrivnostnega tujca zadušila.
 
Z Adamom Kolovškim in z Andrejem Bosiom je Pirin sklenil pravo prijateljstvo. Popival je ž njima cele noči in hodil ž njima lovit kmetska dekleta. Kadar sta bila v zadregi, jima je Pirin vselej rad pomagal z denarjem, tako da sta se ga oklenila z resnično vnemo. Pirin je vsakemu posebej pojasnil, da si je dovolil samo šalo, ko je izkoristil svojo podobnost s Krištofom Zlatopoljcem in verjela sta mu tem raje, ker jima dal umeti, da o njiju zvezi z zgorelim Židom Aronom v Ljubljani ne ve drugega, kakor da sta si pri Židu izposodila nekaj denarja.
se trudila na vso moč, da bi nastajajoče nagnenje do skrivnostnega tujca zadušila.
 
Edini župnik Lavrencij se ni dal spreobrniti. Trdno je bil prepričan, da je Krištof Zlatopoljec umrl, v njegovo telo pa se je naselil zli duh in hodi zdaj po svetu kot Marko Pirin. Raznesel je to po vsem Mengšu in praznoverne ljudi močno razburil. Zgodilo se je večkrat, da so ljudje strahoma bežali pred Pirinom in se pred njim prekriževali, ali pa se mu skrivaj približevali in ga škropili z blagoslovljeno vodo. Zlasti vojaštvo, ki se ga je zbiralo čedalje več v Mengšu, je bilo Pirinu sovražno, češ, odkar se je ta mož pridružil armadi Nikolaja Kolovškega, jo je zapustila sreča in je armado zadel poraz za porazom, dasi se je vojskovala v znamenju križa in za zmago cerkve nad krivoverci.
Z Adamom Kolovškim in z Andrejem Bosiom je Pirin sklenil pravo prijateljstvo. Popival je ž njima cele noči in hodil ž njima lovit kmetska
 
Morda bi se bilo to nasprotje še poostrilo, da se ni zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Tisti dan, ko je prišel Nikolaj Kolovški v Mengeš, hoteč tu počakati, da se zbero za vojno pridobljeni plemiči s svojim moštvom, so se Kamničanje pod vodstvom grofa Sternberga do cela nepričakovano prikazali pred Mengšem in provzročili med vojaštvom in med prebivalstvom strah in trepet. Kamničanje so vedeli, da Nikolaj Kolovški še nima dovolj moštva, da bi mogel vnovič začeti z obleganjem mesta, dočim sami niso imeli nič upanja, da pomnože svoje vrste. Zato so se po nasvetu Bernarda Sternberga odločili, da napadejo Mengeš, češ, če uničimo Nikolaja Kolovškega in kar ima dozdaj nabrane vojske, je zmaga naša in izostanejo tudi tisti plemenitaši, ki se šele pripravljajo za pridruženje bojevnikom prelata Orsana in Nikolaja Kolovškega.
dekleta. Kadar sta bila v zadregi, jima je Pirin vselej rad pomagal z denarjem, tako da sta se ga oklenila z resnično vnemo. Pirin je vsakemu posebej pojasnil, da si je dovolil samo šalo, ko je izkoristil svojo podobnost s Krištofom Zlatopoljcem in verjela sta mu tem raje, ker jima dal umeti, da o njiju zvezi z zgorelim Židom Aronom v Ljubljani ne ve drugega, kakor da sta si pri Židu izposodila nekaj denarja.
 
V tihi temni noči so prišli Kamničanje pred Mengeš. Ko se je začelo daniti, so straže zapazile, da je sovražnik obkolil malo vas in zajel grad in da dela nasipe za redno obleganje tabora in gradu. Zapeli so rogovi in v nekaj trenotkih je bilo vse pokonci in sicer se je neustrašni Nikolaj Kolovški s plahimi pogledi oziral po mnogoštevilni množici svojih sovražnikov, ki so takorekoč prišli v levji brlog, da ugonobe svojega sovražnika. Nikolaj Kolovški ni tajil, da so mu Kamničanje pokvarili vse njegove račune s tem, da niso za svojimi trdnimi in varnimi zidovi čakali njegovega prihoda in napada, nego da so prišli napast njega v času, ko armada še ni bila zbrana in še ne pripravljena za vojskovanje.
Edini župnik Lavrencij se ni dal spreobrniti. Trdno je bil prepričan, da je Krištof Zlatopoljec umrl, v njegovo telo pa se je naselil zli duh in hodi zdaj po svetu kot Marko Pirili. Raznesel je to po vsem Mengšu in praznoverne ljudi močno razburil. Zgodilo se je večkrat, da so ljudje strahoma bežali pred Pirinom in se pred njim prekriževali, ali pa se mu skrivaj približevali in ga škropili z blagoslovljeno vodo. Zlasti vojaštvo, ki se ga je zbiralo Čedalje več v Mengšu, je bilo Pirinu sovražno, češ, odkar se je ta mož pridružil armadi Nikolaja Kolovškega, jo je zapustila sreča in je armado zadel poraz za porazom, dasi se je vojskovala v znamenju križa in za zmago cerkve nad kriv o ver ci.
 
Morda bi se bilo to nasprotje še
 
poostrilo, da se ni zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Tisti dan, ko je prišel Nikolaj Kolovški v Mengeš, hoteč tu počakati, da se zbero za vojno pridobljeni plemiči s svojim moštvom, so seKamničanje pod vodstvom grofa Sternberga do cela nepričakovano prikazali pred Mengšem in provzročili med vojaštvom in med prebivalstvom strah in trepet. Kamničanje so vedeli, da Nikolaj Kolovški še nima dovolj moštva, da bi mogel vnovič začeti z obleganjem mesta, dočim sami niso imeli nič upanja, da pomnože svoje vrste. Zato so se po nasvetu Bernarda Sternberga odloČili, da napadejo Mengeš, Češ, če uničimo Nikolaja Kolovškega in kar ima dozdaj nabrane vojske, je zmaga naša in izostanejo tudi tisti plemenitaši, ki se šele pripravljajo za pridruženje bojevnikom prelata Orsana in Nikolaja Kolovškega.
 
V tihi temni noči so prišli Kamničanje pred Mengeš. Ko se je začelo daniti, so straže zapazile, da je sovražnik obkolil malo vas in zajel grad in da dela nasipe za redno obleganje tabora in gradu. Zapeli so rogovi in v nekaj trenotkih je bilo vse pokonci in sicer se je neustrašni Nikolaj Kolovški s plahimi pogledi oziral po mnogoštevilni množici svojih
 
sovražnikov, ki so takorekoč prišli v levji brlog, da ugonobe svojega sovražnika. Nikolaj Kolovški ni tajil, da so mu Kamničanje pokvarili vse njegove račune s tem, da niso za svojimi trdnimi in varnimi zidovi čakali njegovega prihoda in napada, nego da so prišli napast njega v času, ko armada še ni bila zbrana in še ne pripravljena za vojskovanje.
 
Ves dan so se sovražniki samo gledali. Sternberg je svoje ljudi uporabil za to, da so delali okope in nasipe, in isto tako je Nikolaj Kolovški skrbel za utrjenje gradu.
 
Tudi naslednji dan se sovražni armadi nista genili. Toda v mraku se je priplazilo pred mengeški grad nekaj tujih vojakov in od teh je izvedel Nikolaj, da ga je bila zadela nova nesreča. Sternbergovi jezdeci so bili izsledili plemiča Žrjava, ki je hitel z osemdesetimi možmi z Dolenjskega v Mengeš. Jezdeci so ujeli žrjava in razbili njegovo četo. JCnEn del je potegnil na razne strani, drugi del pa se je pridružil Kamničanom, ker so ti obljubili moštvu dobro plačilo in mnogo plena.
 
del pa se je pridružil Kamničanom, ker so ti obljubili moštvu dobro plačilo in mnogo plena.
 
V mengškem gradu je zavladala velika potrtost in nikdar ni bilo Nikolaju Kolovškemu tako jasno, kakor tisti večer, da se gre zdaj za življenje in smrt. In jasno je bilo to tudi vsem njegovim vitezom in članom njegove rodo vine. A dočim so drugi očitno kazali svojo zbeganost, je ostal Nikolaj miren in je ohranil svojo hladnokrvnost. Vso svojo pozornost je posvetil zdaj pripravam za obrambo. Skrbel je, da je vojaštvo napravilo novih nasipov in ogradilo graščino z barikadami, kakršne so se pač dale v naglici napraviti. Segnal je iz gradu vse kmetske ljudi, ki so se bili tja zatekli, češ, da nima zanje živil, in pazil je skrbno, da se je vse vojaštvo dobro oborožilo. Več ur je pregledoval grajske shrambe in tehtal živila, da b* bilo natančno preskrbljeno, koliko pride na posameznega moža.
 
V mengškem gradu je zavladala velika potrtost in nikdar ni bilo Nikolaju Kolovškemu tako jasno, kakor tisti večer, da se gre zdaj za življenje in smrt. In jasno je bilo to tudi vsem njegovim vitezom in članom njegove rodovine. A dočim so drugi očitno kazali svojo zbeganost, je ostal Nikolaj miren in je ohranil svojo hladnokrvnost. Vso svojo pozornost je posvetil zdaj pripravam za obrambo. Skrbel je, da je vojaštvo napravilo novih nasipov in ogradilo graščino z barikadami, kakršne so se pač dale v naglici napraviti. Segnal je iz gradu vse kmetske ljudi, ki so se bili tja zatekli, češ, da nima zanje živil, in pazil je skrbno, da se je vse vojaštvo dobro oborožilo. Več ur je pregledoval grajske shrambe in tehtal živila, da bi bilo natančno preskrbljeno, koliko pride na posameznega moža.
� ele precej pozno zvečer je bilo vse to delo končano. Nikolaj Kolovški je imel prepričanje, da se bo mogel vsaj štirinajst dni braniti oblegovalcev in si računal, da mu pride v tem
 
Šele precej pozno zvečer je bilo vse to delo končano. Nikolaj Kolovški je imel prepričanje, da se bo mogel vsaj štirinajst dni braniti oblegovalcev in si računal, da mu pride v tem času morda vendarle pomoč, dasi sam ni vedel, odkod da naj mu pride.
 
Po večerji so stali plemiči pri Nikolaju, da se dogovore o nadaljnem postopanju. Sluge so prinesli na mizo velike vrče in ko so se možje pokrepčali, jim je Nikolaj Kološki mirno in stvarno pojasnil položaj in vprašal za njih mnenje.
Oglasil se je tudi kamniški župnik Lavrencij.
 
»Razločevati je treba med tistimi, ki so se pridružili vojni zoper krivoverce samo iz posvetnih nagibov, da bi namreč napravili mnogo plena, in med tistimi, ki so se iz verske vneme, iz plemenitega navdušenja za sveto cerkev pridružili armadi in žrtvovali zanjo, kar je bilo v njihovih očeh. Naravno je in ob sebi je umljivo, da ostanejo prvi na strani svojega vojskovodje Nikolaja Kolovškega v vsavsakem slučaju, naj ukrene kakorkoli; naravno pa je tudi, da mora vsem dana biti možnost, da rešijo svojega imetja, kar se da še rešiti. Tudi jaz, dasi mašnik Gospodov, sem izkušen vojak. Resnica je vse, kar je povedal nas proslavljeni vojskodja, a resnica je tudi, da ne smemo računati na pomoč od zunaj in na rešitev. Znabiti, da se bomo deset ali štirinajst dni uspešno branili, ali dlje ne. Kamničanje so nas napadli, ker vedo, da so močnejši kakor mi in da mi še nismo pripravljeni na novo vojno. Proti temu ni pomoči. Krivi smo mi, ker vzlic opominom Nikolajevim nismo skrbeli za varnost Mengša. Zdaj nam je odprta le pot boja ali pot kapitulacije. Moje mnenje je, da bi bilo častno in pametno, vdati se in skleniti začasen mir.«
 
kem slučaju, naj ukrene kakorkoli; naravno pa je tudi, da mora vsem dana biti možnost, da rešijo svojega imetja, kar se da še rešiti. Tudi jaz, dasi mašnik Gospodov, sem izkušen vojak. Resnica je vse, kar je povedal nas proslavljeni vojskodja, a resnica je tudi, da ne smemo računati na pomoč od zunaj in na rešitev. Znabiti, da se bomo deset ali štirinajst dni uspešno branili, ali dlje ne. Kamničanje so nas napadli, ker vedo, da so močnejši kakor mi in da mi še nismo pripravljeni na novo vojno. Proti temu ni pomoči. Kriv i smo mi, ker vzlic opominom Nikolajevim nismo skrbeli za varnost Mengša. Zdaj nam je odprta le pot boja ali pot kapitulacije. Moje mnenje je, da bi bilo častno in pametno, vdati se in skleniti začasen mir.«
 
In s prekanjenim pogledom in zvijačni usmevom je dostavil:
»In pod katerimi pogoji bi se vi hoteli vdati gospod župnik,« je z živim sarkazmom vprašal Nikolaj. »Kaj bi vi radi rešili?«
 
»O pogojih se pomenite med seboj,« je ošabno odgovoril župnik Lavrencij. »Meni ni treba ničesar rešiti. Župnik sem kamniški in dokler bom živ, mi tega nihče ne mor« vzeti. Jaz ne morem ničesar izgubiti.«
 
Lavrencij. »Meni ni treba ničesar rešiti. Župnik sem kamniški in dokler bom živ, mi tega nihče ne mor« vzeti. Jaz ne morem ničesar izgubiti.**
 
»Moja misel je, da o kapitulaciji sploh ne more biti govora,« je z največjo ljubeznivostjo rekel Pirin. »Ostane nam samo boj.«
»In zakaj naj bo kapitulacija nemogoča,« je pikro in izzivajoče vprašal Lavrencij.
 
»Iz prav preprostega razloga,« je odgovoril Pirin. »TišteTiste, ki imajo danes nas v rokah, ste časih imeli v rokah že vi, gospodje. Vi se ž njimi niste hoteli nikdar pogajati in jim niste nikdar dovolili milosti. Ali mislite, da bodo ti sovražniki z velikodušnostjo plačevali vašo neusmiljenost?«
 
»Z velikodušnostjo ne,« je rekel Nikolaj, »ali previdni so in sami se boje prihodnjosti. Prav ti naši sovražniki so mi poslali ponudbo, naj se vdam.«
»Kaj?« Pirin je bil ves presenečen. »Bernard Sternberg se hoče z vami pogajati?«
 
»Bernard ne, pač pa vitez Pyrso, ki je pravi poveljnik Kamničanov, dasi je vodstvo prepustil JšternberguSternbergu
 
Na Pirinovih ustnih se je pojavil izraz preziranja, a hitro ugasnil; odgovoril pa ni ničesar.
 
»In kaj je tvoje mnenje, ljubi BertoujaBertonja,« je vprašal Kolovški ljubimca svoje žene. »Dasi si � eše mlad, vendar pogumen in razumen in zato bi rad slišal tvojo sodbo.«
 
»Menim, da bi se bilo treba pogajati, dokler je še čas za to,« je spoštljivo rekel Bertonja. »Ker se žele KctmničanjeKamničanje pogajati, se mi zdi, da jim je bolj za mir in varnost, kakor za zmago* in maščevanje.«
 
Pirin je bil med pogovorom postal nekoliko vznemirjen; bistrooki Nikolaj je to zapazil in postal nekoliko nezaupen.
 
l\do»Kdo ve, če ni Kamničanom bolj 2aza maščevanje, kakor za najslavnejšo agozmago in za naj trajnejšinajtrajnejši mir,« jeŠenilje menil Nikolaj. »Meni se vse tako 2&zdi ...«
 
»čeČe bi bilo Kamničanom za maščevje, ne bi ponujali sprave,« je pre**&ilprekinil Pirin starega Nikolaja. »To se 1111mi zdi vendar jasno.«
 
»Mogoče je to, mogoče je pa ditudi, da se kdo upira in zoperstavlja Pogajanjupogajanju in kapitulaciji, ker bi rad amniČaneKamničane podžgal na maščevanje.«
 
Ostro kakor udarci se je glasila ta opomba. Vsi so čutili, da meri na Pirina in vsi pogledi so se obrnili na njega. Pirin je hipoma spoznal, da se mu je s tem posvetovanjem nastavila past. Videl je izraz nezaupnosti v Nikolajevih očeh in uganil, da je obudil to nezaupnost župnik Lavrencij. Ves njegov načrt je bil s tem uničen. A v njegovi duši se je v tem hipu že začel snovati nov načrt. V nekaj hipih že več ni mislil, ne kje da je, ne kaj se godi okrog njega. Usedel se je na svoj stol in se zamislil. Nikolaj je to s presenečenjem opazoval.
 
»Vitez Marko Pirin., prosim vas, povejte nam svoje mnenje, kako naj postopamo,« je s povzdignenim glasom rekel Nikolaj Pirinu, ki se je pri tem vprašanju zganil, kakor bi se bil prebudil iz spanja.
 
»Moje mnenje hočete vedeti? Čemu? Kaj vam more biti ležeče na mojem mnenju? Življenje je zame tolika nesreča, da si ga pač nočem še otežavati z mnenji o posamičnih stvareh. Saj uvidevamo prav sedaj, prav v tem trenutku, kako blazno je bilo moje mnenje, da sem si pridobil nekaj zaupanja pri ljudeh, ki sem jih branil v največji nevarnosti in jim pomagal tedaj, ko so bili moje pomoči najbolj potrebni.«
»Moje mnenje hočete vedeti? Cemu? Kaj vam more biti ležeče na
 
Pomen teh besed je še povišal žalosti polni pogled, s katerim se je Pirin ozrl po zbrani družbi. A kakor led mrzel molk je bil ves odgovor. Adam Kolovški je bil v toliki zadregi, da je začel gledati skozi okno, kakor bi bil zamaknen; gospa Katarina je v svoji zadregi plaho gledala na Bertonjo, da bi ne izdala, v kaki zvezi da je s Pirinom, Marija Saloma pa je grizla ustne in izraz njenega lica je razodeval njeno preziranje. Nikolaj Kolovški je vse to zapazil z zadovoljstvom. S trdim porogljivim glasom je vprašal:
mojem mnenju? Življenje je zame tolika nesreča, da si ga pač nočem še otežavati z mnenji o posamičnih stvareh. Saj uvidevamo prav sedaj, prav v tem trenutku, kako blazno je bilo moje mnenje, da sem si pridobil nekaj zaupanja pri ljudeh, ki sem jih branil v največji nevarnosti in jim pomagal tedaj, ko so bili moje pomoči najbolj potrebni.«
 
Pomen teh besed je še povišal žalosti polni pogled, s katerim se je Pirin ozrl po zbrani družbi. A kakor led mrzel molk je bil ves odgovor. Adam Kolovški je bil v toliki zadregi, da je začel gledati skozi okno, kakor bi bil zamaknen; gospa Katarina je v svoji zadregi plaho gledala na Bertonjo, da bi ne izdala, v kaki zvezi da je s Pirinom, Marija � aloma pa je grizla ustne in izraz njenega lica je razodeval njeno preziranje. Nikolaj Kolov� ki je vse to zapazil z zadovoljstvom. S trdim porogljivim glasom je vprašal:
 
»Kdo pa so tisti, ki ste jim pomagali v največji nevarnosti in ki so vas zdaj zapustili?«
 
Zopet se je s svojim ži/imživim pogledom ozrl Pirin po družbi in vsi so sedaj povesili oči: Adam Kolovški in Andrej Bosio, gospa Katarina in Marija Saloma. Zdaj je bil Pirin na vrsti, da se je prezrljivo nasmehnil, potem pa je pogledal Nikolaju Kolovškemu naravnost v oči in živahno rekel:
 
in Andrej Bosio, gospa Katarina in Marija � aloma. Zdaj je bil Pirin na vrsti, da se je prezrljivo nasmehnil, potem pa je pogledal Nikolaju Kolovškemu naravnost v oči in živahno rekel:
 
»Vprašujete me, kdo me je zapustil? Vedite torej, prvi, ki me je zapustil, ste bili vi, Nikolaj Kolovški.«
 
Adam in Bosio, Katarina in Marija � alomaSaloma so si oddahnili, da jim je Pirin prizanesel.
 
»Jaz?« je vprašal Nikolaj Kolovški in videlo se mu je, da je bil v veliki zadregi.
 
»Da, vi, Nikolaj Kolovški!« Gromko je zdaj donel Pirinov glas. »V bojih pred Kamnikom sem nosil svoje življenje za vas na semenj, rešil sem vam življenje in s suhim zlatom napolnil vašo blagajno. Vi pa niste imeli niti besedice v obrambo za mene, ko so me obrekovali strahopetni zavistni kizavistniki in smešni bojazljivci v duhovni obleki.«
 
Obtoženi Pirin je v tem hipu postal tožnik in je s tem prisilil Kolovškega, da je moral nehati z cbdolžitvamiobdolžitvami in braniti samega sebe.
 
»Ali če je to res, kar se mi je reklo ...«
 
»Kaj se vam je reklo,« ga je prekinil Pirin, »in kdo vam je kaj rekel.«
 
Nikolaj Kolovški je bil zopet v zadregi in ni vedel, kaj bi odgovoril.
 
»Le molčite, Nikolaj,« je z ironijo rekel Pirin. »Vaš molk mi priča, da so proti meni izrečene obdolžitve tako nesmiselne, da se jih ne upate ponoviti, tisti pa, ki so vam jih nanesli na uho, so tako brezcastnibrezčastni strahopetci, da se ne upajo ponoviti svoje obdolžitve vpričo mene.«
 
Kakor udarci z bičem so se glasile te besede. Ves razburjen je planil plemič Engelbert Rain iz Begunj s svojega sedeža.
»Izdajalec − jaz?« Pirin je s stisnjenimi ustnicami stopil proti Engelbertu in prijel za svoj meč.
 
»Da, da, izdajalec ste,« je za njegovim hrbtom zakokodakal župnik Lavrencij, »izdajalec ste, krivover eckrivoverec in hudobni duh.«
 
Pri teh besedah se je župnik Lavrencij previdno stisnil za Nikolaja in Adama, vedoč, da ga tu ne doseže tako hitro Pirin.
 
»Visokospoštovani vitez Kolovški, prosim vas, pokličite svojega zdravnika,« je vzkliknil Pirin. »Tega duhovnika, ki se skriva za vami, mu izročite, da ga ozdravi očitne njegove norosti; Engelbertu Rainu pa naj zapiše, kar je potrebno človeku, kateremu bom iztrgal jezik, ki je izrekel besedo izdajalec.«
in Adama, vedoč, da ga tu ne doseže tako hitro Pirin.
 
»Visokospoštovani vitez Kolovški, prosim vas, pokličite svojega zdravnika,« je vzkliknil Pirin. »Tega duhovnika, ki se skriva za vami, mu izročite, da ga ozdravi očitne njegove norosti; Engelbertu Rainu pa naj zapiše, kar je potrebno Človeku, kateremu bom iztrgal jezik, ki je izrekel besedo izdajalec.«
 
Nikolaj Kolovški je hitro ostal in z vso svojo avtoriteto rekel:
»Tako pa ne, vitez Pirin. Take obdolžitve se ne rešijo z mečem, če ste res izdajalec, nimate pravice nositi meča in ostrog, če ste res izdajalec, nimate pravice zahtevati in dajati zadoščenja; če ste res izdajalec, je itak zapadlo vaše življenje krvniku.«
 
»Če sem izdajalec,« je hladno rekel Pirin. »Doslej sem pač že večkrat slišal, da me imenujete izdajalca, a nihče še ni povedal, kakšno izdajstvo sem storil. Na dan ž njim; povejte moj greh. Gospod Engelbert plem. Rain, govorite! Kdor me izdajstva dolži, a ga ne dokaže, ve kaj da je.«
 
Engelbert Rain je bil še mlad in neizkušen človek. Pirin, ga je bil s svojim pozivom spravil v veliko zadrego. Odgovoril je nekako neodločno a vendar briskantno:
 
»Župnik Lavrencij mijemi je na svojo vest in na svojo čast zatrdil, da je larkoMarko Pirin izdajalec.«
 
Nikolaj Kolovški je vrgel jezen pogled na Engelberta Raina, a rekel uini ničesar. Pirin pa se je naravnost obrnil do župnika Lavrencij aLavrencija.
 
»Govorite torej vi, častivredni župnik Lavrencij, in dokažite mi izdajstvo.«
 
Župnik se ni upal zapustiti varnega zavetišča za Nikolajem in Adamom. Kolovškim. Pirinova zahteva ga je presenetila, a vdal se ni in je z neko srdito odločnostjo začet vpiti.
 
»Da, da, izdajalec ste. O, dolgo sem molčal, dolgo sem se brzdal. A zdaj bom govoril. Zdaj bom govoril min vse povedal.«
 
Župnik se je naglo prekrižal in slovesno rekel:
 
»Predvsem te prekolnem, Marko Pirin! Ti nisi človek, nego hudobni duh. Bodi proklet! Izgubi se izpred mojih oči, pogrezni se v zemljo ali zbeži pri dimniku, sin pekla, otrok satanov.«
 
Pirin se je glasno zasmejal, Nikolaj Kolovški pa je nejevoljno pozval župnika, da naj neha.
 
Preklinjajte in blagoslavljajte v cerkvi, tu pa ni mesto za to; tu se gre za resne stvari. Obdolžili ste Marka Pirina, da je izdajalec; zdaj je treba, da to dokažete. Govorite, gospod župnik, kaj veste o izdajstvu tega viteza?«
 
»Kaj da vem! Oh, zadosti, več kakor je treba.« Župnik Lavrencij je govoril še vedno kričaje: »Predvsem vam povem, da ta mož sploh ni Marko Pirin.«
 
»Kdo pa sem?« Pirin je to vprašanje izrekel z mirno ironijo, smehljaje, kakor da župuikovažupnikova trditev ni vredna resnega uvaže van j auvaževanja.
 
»Vi niste Marko Pirin, vi niste nihče drugi kakor Krištof Zlatopoljec.«
 
»Tišti, ki je mrtev.« Pirin se je zopet zasmejal na ves glas, veselo in ponosno, ali tudi ta smeh ni napravil vtiska na navzocnenavzočne. MolČeMolče so gledali zdaj Pirina zdaj Lavrencij aLavrencija, in videlo se jim je na obrazih, da zahtevajo od Pirina popolnega in jasnega dokaza o vseh obdolžitvah, izrečenih proti njemu.
 
»Ne tisti Zlatopoljec, ki je mrtev,« je namesto župnika zaklical Nikolaj Kolovški z divjim gnevom, »marveČ tisti Krištof Zlatopoljec, ki se je zaklel in zarotil, da bo neusmiljeno maščeval svojega očeta in svojo sestro, tako maščeval, da bo svet zatrepetal od groze. Odgovorite: Steli
 
»Ne tisti Zlatopoljec, ki je mrtev,« je namesto župnika zaklical Nikolaj Kolovški z divjim gnevom, »marveč tisti Krištof Zlatopoljec, ki se je zaklel in zarotil, da bo neusmiljeno maščeval svojega očeta in svojo sestro, tako maščeval, da bo svet zatrepetal od groze. Odgovorite: Ste-li vi Krištof Zlatopoljec ali ne. In povem vam naprej, da bom kruto kaznoval izdajalca, ki se je vtihotapil v m; jomojo armado, v moj grad in v mojo družino.«
 
»Kaj čujem? Celo tak mož, kakor je proslavljeni vojskovodja Nikolaj Kolovški, veruje v take bajke?« Pirin je govoril smehljaje z dobrohotno ironijo. »Ah, mogočni vitez Nikolaj Kolovški, kako ste me razočarali! Kar se da odpustiti omejenemu razumu kakega župnika Lavrencija, se ne more odpustiti enemu prvih velikašev mejne grofije naše. Dovolite mi, da se umaknem in da stopim iz vaše armade. Pridružil sem se armadi v mnenju, da ima ne samo pogumnega, nego tudi prosvetlenega zapovednika. Poguma vam ne odrekam, a da sem v zmoti glede vaše prosvitlenosti, o tem sem se danes tukajle prepričal.«
Zunaj pred dvorano pa je prisluškoval Luka in imel je vtisk, da je Pirin izgubljen in da nikdar ne izvrši tiste strašne osvete, ki jo je bil obljubil na razvalinah zlatopoljskega gradu.
 
Pirin je bil miren, kakor da mu ne preti niti najmanjša nevarnost. Uvideval je, da je danes zadel ob eno največjih ovir, kar jih bo moral premagati, ako hoče do konca izvesti svoj načrt, ako hoče triumfirati nad svojimi sovražniki in ako hoče doseči svojo osveto. Spoznaval je jasno, da je v smrtni nevarnosti. Smrti same ga ni bilo strah, ali morila ga je skrb, da ne izvede svojega maščevanja in to mu je stiskalo srce in mučilo dušo tako, da nekaj trenotkov ni mogel izpregoN oritiizpregovoriti besede.
 
V dvorani je vladal mučen molk, Pirin je končno vzdignil glavo, ki mu je bila padla na prsi in se obrnil do Nikolaja Kolovškega.
 
»Nikar ne mislite, da sem že v Vaši oblasti,« je rekel s svojim blagozvočnim glasom. »Res, da Vas je mnogo proti meni samemu, a ni me strah. Razen meča, ki ga lahko potegnem izza pasa, imam tudi v svojem srcu besede, ki Vas bodo razorožile, Čeče pridejo čeečez moje ustne. Toda − čemu naj bi govoril o drugih ljudeh? Govoril bom o sebi. Ker hočem biti odkritosrčen, zahtevam, da ste odkritosrčni tudi vi. Povejte mi: ali so Vam res Kamničanje poslali ponudbo, da so pripravljeni se z Vami pogajati?«
 
»Na mojo čast, poslali so to ponudbo,« je odgovoril Kolovški.
»Na mojo čast,« je živahno zaklical Bertonja, »da je vitez Pyrso, ki je duševni voditelj Kamničanov, poslal tako ponudbo.«
 
»Molči, Bertonja,« se je razIjutil Kolovški. »SiliSi-li ti poklican odgovarjati možu, ki je na sumu, da je izdajalec?«
 
»Nikolaj Kolovški,« je s svarilnim glasom dejal Pirin: »Vaša usoda je bolj v mojih rokah, kakor je moja usoda odvisna od Vas. Dokažite mi, da so ti Kamničanje poslali ponudbo se z Vami pogajati, in izvedeli bodete vse, kar hočete vedeti, in izvedeli bodete tudi, kaj Vas čaka. Lahko me umorite predno zapustim to sobo. V tem imate jamstvo, da Vas ne bom mogel izdati. Kar bodete zaupali mojemu ušesu, pokopljete lahko takoj z manoj vred v zemljo, dokažite mi torej, da ste dobili ponudbo. Dokažite, Nikolaj Kolovški, dokažite in videli bodete Čudesačudesa
 
Iz Pirinovih besedi je zvenelo nekaj tako odkritosrčnega in tako mogočnega, nekaj tako obupnega in obenem strašnega, da se ni nihče mogel ubraniti vtisku .tega poziva. Tudi ne Nikolaj Kolovški.
 
»Dobro, dokažem Vam,« je rekel Kolovški po kratkem omahovanju in je strme zapazil, da je Pirin pri teh besedah prebledel, kakor da je zaslišal najstrašnejšo novico. A Nikolaj Kolovški se je motil, sodeč, da se je Pirin prestrašil vsled spoznanja, da se zdaj ne bo mogel rešiti iz svojega obupnega položaja; motil se je, ker je sodil, da upa Pirin, da se mu ne bo mogla dokazati ponudba Kamničanov. Pirin se je ustrašil, ker je spoznal, da bo sedaj moral rabiti zadnje sredstvo, ki je je imel na razpolaganje, da se reši.
 
Nikolaj je naročil svojemu sinu Adamu, naj pokliče odposlance KamniČanovKamničanov. Vrata so se kmalu odprla in v sobo sta stopila kamniški mestjan in vodja spokornikov stari David ter zvesti spremljevalec Krvosrdov, mož z iztaknjenim očesom. Ko ju je Pirin zagledal, je skoro omahnil.
 
»Častita odposlanca grofa Sternberga in kamniških mestjanov,« ju je nagovoril Nikolaj Kolovški, »ponovita svojo ponudbo, da jo slišijo tukaj zbrani plemenitaši in izrečejo o njej svojo sodbo.«
»Ali jim niste že vi sporočili naše ponudbe,« je vprašal stari David z vidno nezaupnostjo.
 
»Ne. Treba je, da jo slišijo na svoja ušesa. A požurita se, zakaj mudi se za odločitev, naj že bo kakršnakoli.«
 
»Slušajte torej, plemeniti gospodje,« je rekel David. »V imenu viteza Pyrsa vam predlagam naslednje pogoje miru: Armada, ki jo je zbral vitez Nikolaj Kolovški se razide in vsi plemenitaši prisežejo na svojo čast, da se več ne bodo vojskovali proti Kamniku. Vitez Nikolaj Kolovški vrne vzete graščine in imetje vitezu Pyrsu in vitezu Bertoldu Kamniškemu, drugo ostane njegova last; dalje priseže vitez Kolovški, da so vse proti vitezu Pyrsu izrečene obdolžitve neresnične in končno izročiti grofu Sternbergu kamniškega župnika Lavrencija, ki je pravi vzrok vse vojne in vseh nesreč, ki jih je rodila ta vojna.«
mudi se za odločitev, naj že bo kakršnakoli.«
 
»Slušajte torej, plemeniti gospodje,« je rekel David. »V imenu viteza Pyrsa vam predlagam naslednje pogoje miru: Armada, ki jo je zbral vitez Nikolaj Kolovški se razide in vsi plemenita� i prisežejo na svojo čast, da se več ne bodo vojskovali proti Kamniku. Vitez Nikolaj Kolovški vrne vzete graščine in imetje vitezu Pyrsu in vitezu Bertoldu Kamniškemu, drugo ostane njegova last; dalje priseže vitez Kolovški, da so vse proti vitezu Pyrsu izrečene obdolžitve neresnične in končno izročiti grofu Sternbergu kamniškega župnika Lavrencija, ki je pravi vzrok vse vojne in vseh nesreč, ki jih je rodila ta vojna.«
 
»Brezbožnik, bogokletnik, krivoverec,« je besno kričal Lavrencij. »Vešala zaslužiš!«
»Tiho, župnik Lavrencij,« je ukazal Nikolaj.
 
»KonČnoKončno zahteva vitez Pyrso,« je zaključil David svoje pripovedovanje, »da mu Nikolaj Kolovški zastavi Kolovec za toliko časa, dokler ne bodo izpolnjeni navedeni pogoji.«
 
»Jeli to vse, David,« je pol
 
glasno»Je-li to vse, David,« je polglasno vprašal Pirin, ki je stal v kotu pri oknu.
 
»Vse,« je odgovoril David in radovedno gledal v kot, kjer je slonel Pirin, zakaj zdelo se mu je, da pozna ta glas.
 
»Ali veste prav natanko, da je to vse,« je vprašal novicnovič Pirin.
 
»Da, to je vse,« je odgovoril David in mož z iztaknjenim očesom mu je pritrdil.
 
Nastala je taka tihota, da se je slišalo Pirina sopsti. Skoro šepetajošepetaje se je Čuločulo iz kota, kjer je stal, vprašanje:
 
»In zbor mestjanov in plemenitašev je zahteval zadoščenja in povrnitev imetja samo za viteza P}TrsaPyrsa in viteza Bertolda Kamniškega?«
 
»Samo za ta dva,« sta v eni sapi odgovorila David in mož z iztaknjenim očesom.
Pirin je počasi in težko vstal s svojega sedeža kakor da ga bole vse kosti, in z utrujenimi koraki je stopil pred Nikolaja. Naenkrat ga je nekaj pretreslo. Vzravnal se je ponosno in z jasnim, močnim glasom zaklical:
 
»In sedaj Nikolaj Kološki, − kaj zahtevate od mene? Ime hočete slišati, prazen glas, ki ga jaz ne maram več slišati, in ki nima več pomena kakor senca. Vaša zahteva je blazna. Ponudim Vam jamstvo za svojo osebo, ne ime, in ne prisege, nego vse nekaj druzega. Čujte me, Nikolaj Kolovški. Pripravljen sem premagati, razgnati in uničiti vojsko, ki vas je obkolila. Ne ponujam Vam obupne brambe niti negotove bitke, ponujam Vam sigurno zmago in osveto nad KamniČaniKamničani. Sedaj pa povejte, Čeče staste zadovoljni s tem jamstvom in če sprejmete mojo ponudbo brez daljših pojasnil ali ne. Lahko bi Vam sicer dal zadovoljivih pojasnil, a tega ne maram storiti. To je moja zadnja beseda, če hočete, me lahko zdaj na mestu ubijete, samo ne pozabite, da vam lahko še umiraj eumiraje ranim srce tako, da mi bodete kmalu sledili Vv grob.«
 
Nikolaj je najprej Pirina in potem vse druge pogledal izpod Čelačela pogledal jih je z veliko nezaupnostjo, kajti ponudba Pirinova ga je nad vse presenetila, zadnja opomnja njegova pa zabodla v dušo. A videl je na vseh obrazih le veselje nad Pirinovo ponudbo in še predno je mogel kaj reči, je že vzkliknil njegov sin:
 
»Sprejmite, oče, to ponudbo, sprejmite jo in rešite sebe, svojo čast in veljavo ter čast in veljavo nas vseh.«
 
Tudi Bertonja se je nagnil k Nikolaju in mu zašepetal na uho:
»Sprejmite ponudbo; Pirin je mož za to, da jo izpolni.«
 
In tu litudi Katarini in Mariji Salomi je trepetala na ustnih prošnja, naj sprejme Nikolaj Pirinovo ponudbo.
 
Nikolaj se � eše ni mogel odloČitiodločiti, kajti nezaupnost njegova je bila tako velika, da je niso premagale željo njegoyenjegove družine in priporočila ž njimi združenih plemenitašev. Ni mu šlo v glavo, da bi mogel Krištof Zlatopoljec pozabiti, kar se je zgodilo njegovemu očetu in njegovi sestri, zlasti ker ni vedel, da so Kamničanje pozabili in prezrli pri svoji mirovni ponudbi prav tistega, kateremu so Mse imeli zahvaliti za vse svoje velike uspehe v boju proti Nikolaju Kolo vskemuKolovškemu
 
»Sprejmite, oče,« je dihnila končno tudi Marija � alomaSaloma Nikolaju na krivnostnemuuho. »Kdo ve, če ni ljubezen vzrok skrivnostnemu vedenju Marka Pirina.«
 
Zdaj se je Nikolaj nasmehnil in trde poteze njegovega obraza so dobile prijaznejši izraz.
 
»Vem, da si lepa*, hčerka moja,« je rekel tiho in obrnivši se k družbi je glasno dostavil: »Odločil sem se. »emVem, da Vam je vsem za čast in slavo iain da bi za njo žrtvovali življenje. In ker mi vsi priporočate, naj sprejmem ponudbo viteza Pirina, se uklonim Vaši želji.«
 
Stopil je pred Pirina in mu položil roko na ramo.
»V Vaše roke, vitez Pirin, izročam usodo svojo in svojih zaveznikov. Kaj naj odgovorim odposlancema Kamničanov?«
 
»Povejte odposlancema, da prinesete odgovor na njih ponudbo c$ebnoosebno v Kamnik, ko bo mestno zijovjezidovje razdejano in bo na kamniškem erkvenemcerkvenem stolpu vihrala Vaša zastava in zastave oglejskega patrijarha. Recite jima tudi, da pridejo Ez Vami vsi Vaši plemenitaši in župnik Lavrencij. In takrat Nikolaj Kolovški, če bo treba, Vam bom povedal v kamniški cerkvi, ob krsti, katere župnik Lavrencij ni hotel blagosloviti, kar želite vedeti. In lahko me tisti dan položite mrtvega v tisto krsto, če ne izpolnim svoje obljube.«
 
Kolovški, če bo treba, Vam bom povedal v kamniški cerkvi, ob krsti, katere župnik Lavrencij ni hotel blagosloviti, kar želite vedeti. In lahko me tisti dan položite mrtvega v tisto krsto, če ne izpolnim svoje obljube.«
 
Brez obotavljanja in z najpopolnejšim zaupanjem je Nikolaj naročil svojemu sinu, naj odposlancema Kamničanov sporoči ta žaljivi in poniževalni odgovor. Kakor vsi, tako je zdaj tudi Nikolaj veroval, da izvede Pirin svoje obljube do pičice, dasi je bil zdaj kakor vsi drugi popolnoma prepričan, da ni Marko Pirin nihče drugi, kakor Krištof Zlatopoljec.
»In sedaj, gospodje, pojdite z menoj, da ukrenemo kar treba za zmago.«
 
Marija � alomaSaloma je stopila k oknu in gledala na dvorišče, koder so se zbrali vodje kolovških čet. A njeno oko je viselo samo na enem teh mož in na njenem cvetočem obrazu je žarela sreča in je odseval ponos, da jo ljubi ta junak vseh junakov.
 
==XII.==
 
Iz temne noči so se kakor žareče oči svetili okrog Mengša ognji, ob katerih je bilo zbrano moštvo kamniške vojske, dočim je dal Nikolaj Kolovški pogasniti vse luči, tako da ni mogel nihče videti, kaj se godi v gradu in v taboru.
Napočil je dan in vojaštvo je nestrpno čakalo, kako povelje izda vojskovodja. Toda Nikolaj Kološki je samo pregledoval orožje svojega moštva, razdeljeval nove meče in bodala ter dal popravljati oklepe in šljeme, sicer pa ni z nobeno besedico povedal, kaj namerava in kaj se zgodi.
 
»Najbrž poskusi ponoči s celo vojsko pobegniti,« je menilo vojaštvo in dasi je bil položaj vojske v mengiškem gradu naravnost obupen, je bilo vojaštvo vendar nezadovoljno, da naj brez boja, nekako tihotapsko pobegne. Nevolja vojaštva pa se ni obračala proti Nikolaju Kolovškemu, nego proti Pirinu, ki so ga vojaki če že ne sovražili, pa ga vsaj neradi in z največjo nezaupnostjo gledali zlasti sedaj, ko je bilo očividno, da je duševni vodja poveljnika Nikolaja. To nevoljo vojaštva je z vednim podpihovanjem povečeval župnik Lavrencij, ki ni mogel in ni hotel pozabiti, da ga je Pirin objestno razžalil.
 
Po opoldanskem obedu je bilo zbrano vse vojaštvo na grajskem dvorišču in mrmraje, z mrkimi pogledi opazovalo Pirina, ki je z Nikolajem in z drugimi plemenitaši stal sredi dvorišča in se ž njimi živahno posvetoval.
Mrmranje vojaštva je počasi naraščalo in postajalo čedalje glasneje. Čuli so se porogljivi klici na Pirina in glasovi ogorčenja. »Ta tujec nas ne bo vodil« − »Ta nam ne bo zapovedoval« − »Ta nam je prinesel nesrečo.« Kmalu so se čuli tudi klici »Pirin je izdajalec« − »Pirin je v satanovi službi« − »Najbolje bi bilo, da ga ubijemo.«
 
Nikolaj je postal nemiren, zlasti ko je videl, da so začeli vojaki vstajati s tal in prijemati za orožje. Spoznal je, da je župnika Lavrencij aLavrencija večdnevno hujskanje rodilo skrajno nevaren sad. Ukazal je pač ostro in in z grozečim glasom mir, a vojaštvo ga že ni več poslušalo. Ožji in ožji je postajal krog, ki ga je sklepalo vojaštvo okoli Nikolaja in Pirina. Začeli so blesketati meči v zraku, vpitje se je razvilo v tulenje.
 
»Smrt izdajalcu! ProČ s Pirinom, ki nas popelje v nesrečo! Ubijte ga.«
 
Pirin je potegnil meč. Isto so storili Nikolaj in Adam in Bosio, dasi so vedeli, da so izgubljeni, Če bi se le enega vojaka dotaknili.
 
»Smrt izdajalcu! Proč s Pirinom, ki nas popelje v nesrečo! Ubijte ga.«
Nikolaj Kolovški bil bi v drugih razmerah brez pomisleka žrtvoval Pirina razljuČenosti svoje vojske, kajti vedel je, da ni druge pomoči, časih je s klanjem nedolžnih ljudi nasitil krvoločnost divjih tolp, ki jih je vodil, časih s plenom in opustošenjem. Zdaj so te Čete zahtevale eno samo žrtev, a Nikolaj jo je moral rešiti za vsako eno, če je hotel rešiti samega sebe, svojo družino, svoje imetje in svojo vojsko.
 
Pirin je potegnil meč. Isto so storili Nikolaj in Adam in Bosio, dasi so vedeli, da so izgubljeni, če bi se le enega vojaka dotaknili.
V tem strašnem trenotku, ko je Nikolaj že obupaval in je le z največjim naporom zadrževal vojaštvo, da ni planilo na Pirina in ga pobilo, se je na grajskem oknu prikazal župnik Lavrencij. Vojaštvo ga je pozdravilo z veselimi klici, iz Česar je Nikolaj Kolovški po pravici sklepal, da je Lavrencij iz osebne maščevalnosti naščuval vojaštvo na upor in na uboj Pirina in obšla ga je neskončna jeza, misleč, da se je Lavrencij prikazal na okno z namenom, da vzpodbode in podžge vojaštvo, naj izvrši svoj naklep in naj usmrti Pirina.
 
Nikolaj Kolovški bil bi v drugih razmerah brez pomisleka žrtvoval Pirina razljučenosti svoje vojske, kajti vedel je, da ni druge pomoči, časih je s klanjem nedolžnih ljudi nasitil krvoločnost divjih tolp, ki jih je vodil, časih s plenom in opustošenjem. Zdaj so te čete zahtevale eno samo žrtev, a Nikolaj jo je moral rešiti za vsako eno, če je hotel rešiti samega sebe, svojo družino, svoje imetje in svojo vojsko.
»Vse je izgubljeno,« je škripaj e z zobmi zaječal Nikolaj, »a prisegam Vam"
 
V tem strašnem trenotku, ko je Nikolaj že obupaval in je le z največjim naporom zadrževal vojaštvo, da ni planilo na Pirina in ga pobilo, se je na grajskem oknu prikazal župnik Lavrencij. Vojaštvo ga je pozdravilo z veselimi klici, iz česar je Nikolaj Kolovški po pravici sklepal, da je Lavrencij iz osebne maščevalnosti naščuval vojaštvo na upor in na uboj Pirina in obšla ga je neskončna jeza, misleč, da se je Lavrencij prikazal na okno z namenom, da vzpodbode in podžge vojaštvo, naj izvrši svoj naklep in naj usmrti Pirina.
»Vse je dobljeno in rešeno,« ga je naglo prekinil Pirin, ki je bil na oknu poleg župnika Lavrencij a zagledal svojega slugo Luko in za paža oblečeno Manfredo in bil v tem hipu prepričan, da Lavrencij ni prišel prostovoljno na okno, marveč da je bil v to prisiljen.
 
»Vse je izgubljeno,« je škripaje z zobmi zaječal Nikolaj, »a prisegam Vam − −«
Med tem ko je vojaštvo kričaje pošiljalo pozdrave proti oknu, je Luka s svojim dolgim bodalom šegetal župnika Lavrencij a po hrbtu in mu s pritajenim glasom govoril:
 
»Vse je dobljeno in rešeno,« ga je naglo prekinil Pirin, ki je bil na oknu poleg župnika Lavrencija zagledal svojega slugo Luko in za paža oblečeno Manfredo in bil v tem hipu prepričan, da Lavrencij ni prišel prostovoljno na okno, marveč da je bil v to prisiljen.
»Glejte, duhovni oče, teh 250 vojakov, ki krožijo okrog mojega gospodarja, kakor lačni volki okrog svoje žrtve. Ali prisežem Vam, da vas tukaj na mestu denem iz kože, da skuham Vašo glavo in jo snem za telečjo glavo, iz Vašega mesa pa napravim klobase, ki jih podarim svetemu očetu, Če vi teh lačnih volkov ne prepodite in ne rešite mojega gospodarja.«
 
Med tem ko je vojaštvo kričaje pošiljalo pozdrave proti oknu, je Luka s svojim dolgim bodalom šegetal župnika Lavrencija po hrbtu in mu s pritajenim glasom govoril:
»Resite ga, za boga rešite ga,« je prosila Manfreda s sklenjenimi rokami. »Kupim vam najlepši kelih, ki bo okrašen z najdražjimi kamni.«
 
»Glejte, duhovni oče, teh 250 vojakov, ki krožijo okrog mojega gospodarja, kakor lačni volki okrog svoje žrtve. Ali prisežem Vam, da vas tukaj na mestu denem iz kože, da skuham Vašo glavo in jo snem za telečjo glavo, iz Vašega mesa pa napravim klobase, ki jih podarim svetemu očetu, če vi teh lačnih volkov ne prepodite in ne rešite mojega gospodarja.«
Župnik Lavrencij je sicer trepetal, a vendar je premogel toliko poguma, da je odgovoril Luni s pogledom, iz katerega so švigale strele neskončnega sovraštva. Vesel pa je bil, da ga je Manfreda prosila in mu olajšala izvršitev Lukovega ukaza. Poželjivo je ogledoval Manfredo, saj je slutil, da je deklica in ji milostno rekel:
 
»Rešite ga, za boga rešite ga,« je prosila Manfreda s sklenjenimi rokami. »Kupim vam najlepši kelih, ki bo okrašen z najdražjimi kamni.«
.Če se posvetiš duhovskemu stanu in stopiš v mojo službo, uslišim tvojo prošnjo in rešim tvojega gospodarja.«
 
Župnik Lavrencij je sicer trepetal, a vendar je premogel toliko poguma, da je odgovoril Luki s pogledom, iz katerega so švigale strele neskončnega sovraštva. Vesel pa je bil, da ga je Manfreda prosila in mu olajšala izvršitev Lukovega ukaza. Poželjivo je ogledoval Manfredo, saj je slutil, da je deklica in ji milostno rekel:
»Prej bo vaš jezik ležal prekajen s hrenom pripravljen pred mano na mizi, kakor postane ta deček vaš služabnik,« se je zadri Luka nad župnikom. »In zdaj storite, kar sem vam ukazal. Prisegam vam pri svojem
 
krstnem»Če botruse Belcebubu,posvetiš daduhovskemu vasstanu umorimin stopiš v tistemmojo trenotkuslužbo, ko seuslišim letvojo enaprošnjo rokain dotaknerešim mojegatvojega gospodarja.«
 
»Prej bo vaš jezik ležal prekajen s hrenom pripravljen pred mano na mizi, kakor postane ta deček vaš služabnik,« se je zadrl Luka nad župnikom. »In zdaj storite, kar sem vam ukazal. Prisegam vam pri svojem krstnem botru Belcebubu, da vas umorim v tistem trenotku, ko se le ena roka dotakne mojega gospodarja.«
Župnik Lavrencij ni imel poguma, da bi se ustavil Luki, kajti dvomiti ni mogel, da izpolni Luka svoje strašne grožnje. Lavrencij a pa ni še prav nič mikalo zapustiti ta grešni svet. Zato se je, četudi jeznega obraza, nagnil iz okna in kriČaje ter mahaj e z rokami ukazal vojakom, naj bodo mirni. Župnik je imel vojaštvo popolnoma na svoji strani. Med vojaki je imel več ljudi, ki so stali v njegovi službi in po njegovih naročilih vplivali na svoje tovariše. S pomočjo teh ljudi je zasejal med vojaštvom toliko nezaupnost v plamteče sovraštvo in naščuval te poldivje tolpe, da so zahtevale Pirinovo smrt.
 
Župnik Lavrencij ni imel poguma, da bi se ustavil Luki, kajti dvomiti ni mogel, da izpolni Luka svoje strašne grožnje. Lavrencija pa ni še prav nič mikalo zapustiti ta grešni svet. Zato se je, četudi jeznega obraza, nagnil iz okna in kričaje ter mahaje z rokami ukazal vojakom, naj bodo mirni. Župnik je imel vojaštvo popolnoma na svoji strani. Med vojaki je imel več ljudi, ki so stali v njegovi službi in po njegovih naročilih vplivali na svoje tovariše. S pomočjo teh ljudi je zasejal med vojaštvom toliko nezaupnost v plamteče sovraštvo in naščuval te poldivje tolpe, da so zahtevale Pirinovo smrt.
Sedaj, ko se je župnik Lavrencij z najhujšo jezo v srcu uklonil jeklenemu, ostro nabrušenemu argumentu, ki se je bliskal v Lukovih rokah, sedaj ga je prešinil strah, da morda sam ne bo več v stanu, rešiti Pirina iz rok nahujskanega vojaštva. Zavedal se je, da ima izvršiti skoro nadčloveško nalogo, Če noče izkrvaveti pod Lukovim bodalom in zato je ugibal, kako bi to nalogo izpolnil, ne da bi
 
Sedaj, ko se je župnik Lavrencij z najhujšo jezo v srcu uklonil jeklenemu, ostro nabrušenemu argumentu, ki se je bliskal v Lukovih rokah, sedaj ga je prešinil strah, da morda sam ne bo več v stanu, rešiti Pirina iz rok nahujskanega vojaštva. Zavedal se je, da ima izvršiti skoro nadčloveško nalogo, če noče izkrvaveti pod Lukovim bodalom in zato je ugibal, kako bi to nalogo izpolnil, ne da bi preklical, kar je sam razširil med vojaštvom o Pirinu.
preklical, kar je sam razširil med vojaštvom o Pirinu.
 
Trajalo je nekaj časa, predno je nastal na dvorišču mir in ta čas je župnik Lavrencij srečno našel izhod iz svoje stiske.
 
»Vojščaki Gospodovi in bratje v Kristu,« je ogovoril vojaštvo. »Ko sem davi mase valmaševal v grajski kapeli, sem slišal iz keliha, ravno ko sem ga nagnil k svojim ustom, nebeški glas, ki mi je rekel: Pazi na viteza Pirina, zakaj zmagal bo sveti križ nad Kamničani le tedaj, če bo na vaši strani vitez Marko Pirin. Rotim vas torej in prosim vas, prizanesite za zdaj vitezu Pirinu.«
 
Vzlic mogočnemu vplivu, ki ga je imel župnik Lavrencij na\Tojaštvo vojaštvo, kateri vpliv je bil v verskih stvareh dosti izdatnejši, kakor vsako povelje Nikolaja Kolovškega, se našČu vanonaščuvano in razburjeno vojaštvo ni takoj uklonilo. Kakor konja, ki se je splašil, ni mogoče takoj ustaviti, tako se tudi ljudje, če so enkrat nahujskani, ne dajo več brzdati. Eni vojaki so mrmrajo ugovarjali, drugi so kričali na Lavrencija, naj odide in naj jih pusti, da poravnajo svoj račun s Pirinom in le malo jih je bilo, ki so se čeprav z nevoljo vdali.
 
Luki se je zdelo, da mora župnika Lavrencija vzpodbosti k večji vnetosti.
 
»Ali nič ne Čutitečutite mojega bodalca, gospod prečastiti?« je vprašal � egavošegavo in obenem pritisnil na bodalo tako, da je prišla njegova ost župniku do živega.
 
»Nehajte − saj jih umirim,« je zaječal župnik in zopet razprostrl roke ter začel kričati kar je mogel:
 
»Vojščaki Gospodovi, bratje in prijatelji! Poslušajte me! Da sem vaš zvesti prijatelj, v sreči in \v nesreči, to veste. Zaupajte mi tudi zdaj! Zmaga nam je zagotovljena, če ostane Pirin v naših vrstah. Prisegel je vašemu vojskovodju, Nikolaju Kolov � kemuKolovškemu, da mu pomore do zmage, če ne zmaga, je njegovo življenje zapadlo krvniku.«
 
Pri teh besedah je prešinila župnika Lavrencija vprav satanska misel. Raje je žrtvoval celo armado Nikolajevo in korist cerkve, kakor da bi bil udušil svoje sovraštvo do Pirina.
 
»Slušajte me dalje, bratje in prijatelji,« je kričal. »Pirin vas ne bo vodil v boju in vam ne bo zapovedoval. Njegova ponudba je bila sprejeta s pogojem, da ostane moj jetnik, dokler ne bo bitka dobljena. Da, bratje, moj jetnik bo. Na grajskem stolpu bo med bojem njegovo bivališče in jaz ga bom čuval.«
 
»Pred vratmi bom pa jaz stal z nabrušenim nožem, gospod župnik,« je grozil Luka. »Čemu − si pač lahko mislite.«
Da, bratje, moj jetnik bo. Na grajskem stolpu bo med bojem njegovo bivališče in jaz ga bom čuval.«
 
Nikolaj se je tako prestrašil Lavrencijevega naznanila, da je začel grdo kleti in bi se najraje z mečem lotil svojih vojakov. Uvideval je, kako hudobijo je storil Lavrencij s tem, da je Pirinu onemogočil udeležbo pri boju. S tem je rešil Pirina pač za ta dan, a z gotovostjo, da ga drugi dan izroči maščevalnosti in sovraštvu vojaštva.
»Pred vratini bom pa jaz stal z nabrusenim nožem, gospod župnik,« je grozil Luka. »Oemu − si pačlahko mislite.«
 
Nikolaj se je tako prestrašil Lavrencijevega naznanila, da je začel grdo kleti in bi se najraje z mečem lotil svojih vojakov. Uvidevai je, kako hudobijo je storil Lavrencij s tem, da je Pirinu onemogočil udeležbo pri boju. S tem je rešil Pirina pač za ta dan, a z gotovostjo, da ga drugi dan izroči maščevalnosti in sovraštvu vojaštva.
 
Pirin pa je bil že popolnoma pomirjen.
»Obljubite jim, kar jim je obetal ta blazni duhovnik,« je dejal Nikolaju skrivaj. »Kar se zdaj vojakom zdi dobro in potrebno, to bodo pozneje spoznali sami kot nepotrebno.«
 
»In naša zmaga?« je vprašal NilajNikolaj ves prepaden, ker si sam ni vedel pomoči. »Kako naj zmagamo, Čeče bodete vi na stolpu stali in gledali boj, namesto da se ga udeležite.«
 
»Ne skrbite za to. Najprej je treba, da se rešim zdaj. Obljubite vojakom vse, kar hoSejohočejo
 
Nikolaj se je obrnil do vojaštva, kiseki se je bilo vsled Lavrencijeve obljube že precej umirilo.
 
»Slušajte zdaj mene,« je velel Nikolaj, »obetam vam na svojo plemsko čast, da se zgodi vse tako, kakor vam je naznanil prečastiti župnik Lavrencij. Vse to je bilo že prej dogovorjeno in sklenjeno. In slovesno vam obetam, da zapade vitez Pirin smrti, če ne premagamo sovražne vojske.«
 
Ta obljuba, izrečena z vso slovesnostjo in avtoriteto mogočnega velikaša, je končno pomirila vojaštvo. Prvim, ki so vtaknili meče v nožnice, so malukmalu sledili vsi drugi; možje so se počasi zacelizačeli odmikati in naredili prostor, da so mogli Nikolaj in Pirin ter drugi prebivalci oditi v v grad.
 
Komaj so se zaprle za njimi grajske duri, je Nikolaj odpeljal Pirina v stransko sobo.
»Težko mi je, da sem se moral ukloniti Lavrencijevi zvijači in bojim se zdaj za izid boja,« je rekel Nikolaj. »Prisegam vam, če izpolnite svojo obljubo, da vas bom maščeval in da bom tega ravno tako ošabnega kakor hudobnega mašnika tako kaznoval, in ponižal, da bo pomnil vse žive dni. Za zdaj vas prosim, branite in ustavljate se navidezno pogoju, da bodete bitki prisostvovali na grajskem stolpu kot jetnik. Če bi se prehitro vdali, bi znal Lavrencij kaj sumiti in nam vse pokvariti. Domišljati si mora, da nas je s svojo zvijačnostjo vse ujel in ugnal in da nad nami triumfira − le v tem slučaju mi prekrižamo njegove račune.«
 
Pirin je bil zadovoljen in komedija, ki jo je zamislil Nikolaj, se je izvršila srečno. Nikolaj je grmel nad Lavrencijem kar se je dalo in ga ošteval brezobzirno, dočim se je Lavrencij veselil na vso moč, mislecmisleč, da je svoj namen popolnoma dosegel. Radost, da se je rešil Lukovega
 
noža in zvijačno ujel Pirina ter si zagotovil maščevanje nad njim, ga je tako prevzela, da ni nič pazil, kaj je določil Nikolaj glede pažnje na Pirina med bojem s KamniČani. Nikolaj je določil, da bodo stražili Pirina štirje pohabljenci, češ, da v bitki ne more pogrešati nobenega zdravega moža in Lavrencij je bil s tem zadovoljen. Tudi se Lavrencij ni zmenil za to, da bodeta poleg njega samega pri Pirinu tudi Katarina in Marija � aloma, ker ni pomisil, da pri pohabljencih njegova beseda ne bo dosti zalegla, če bodeta Katarina in Marija � aloma drugačnega mnenja. Mislil je, da bodeta Katarina in Marija � aloma ž njim vred molili za zmago križa. Triumfiral je tako, da je preslišal, ko je Nikolaj rekel Pirinu:
 
noža in zvijačno ujel Pirina ter si zagotovil maščevanje nad njim, ga je tako prevzela, da ni nič pazil, kaj je določil Nikolaj glede pažnje na Pirina med bojem s Kamničani. Nikolaj je določil, da bodo stražili Pirina štirje pohabljenci, češ, da v bitki ne more pogrešati nobenega zdravega moža in Lavrencij je bil s tem zadovoljen. Tudi se Lavrencij ni zmenil za to, da bodeta poleg njega samega pri Pirinu tudi Katarina in Marija Saloma, ker ni pomisil, da pri pohabljencih njegova beseda ne bo dosti zalegla, če bodeta Katarina in Marija Saloma drugačnega mnenja. Mislil je, da bodeta Katarina in Marija Saloma ž njim vred molili za zmago križa. Triumfiral je tako, da je preslišal, ko je Nikolaj rekel Pirinu:
»Dal sem Vam zaščitnico, ki Lavrencij a ne more trpeti. Marija � aloma vas gotovo obvaruje vsake nesreče.«
 
»Dal sem Vam zaščitnico, ki Lavrencija ne more trpeti. Marija Saloma vas gotovo obvaruje vsake nesreče.«
Nikolaj Kolovški se je pri teh besedah nasmehnil, kakor bi hotel reči: Marija � aloma te bo varovala, ker te ljubi. In Pirin je na ta usmev
 
Nikolaj Kolovški se je pri teh besedah nasmehnil, kakor bi hotel reči: Marija Saloma te bo varovala, ker te ljubi. In Pirin je na ta usmev odgovoril s pogledom, iz katerega je sklepal Nikolaj, da je njegov migljaj z blaženstvom napolnil Pirinovo srce.
 
Ko pa je bil zopet sam z Luko, je ugasnil sij njegovih oči in izraz žalosti in bolesti je legel na njegovo obličje.
Pirin je zapazil Manfredo pri vratih sosedne sobe.
 
»Molči, Luka,« je rekel tiho in z očmi opozoril svojega slugo, da nista veČveč sama.
 
Luka pa tega opozorjen j aopozorjenja ali res ni zapazil ali ga ni hotel zapaziti. Z nedolžnim obrazom je rekel tako glasno, da ga je slišala tudi Manfreda:
 
nedolžnim obrazom je rekel tako glasno, da gaje slišala tudi Manfreda: • »Ne bojte se, milostivi gospod, jaz ne izdam Vaših tajnosti in najmanj Vašo gorečo ljubezen do Marije Salome.«
 
Pirin ni vedel, jelije-li ga Luka res ni umel, ali je govoril brez pomisleka, zapazil pa je, da je Manfreda prebledela kakerkakor smrt in ihte zbežala iz sobe.
 
»SiliSi-li videl Manfredo? Slišala te je!«
 
»Ah, ta ženska, ta ženska,« je vzdihoval Luka. »Slabotna je, a vendar zna postati za vas tisti lahni vetriČvetrič, ki pahne pšico od cilja na stran.«
 
Pirin je stopil pred Luko in mu pogledal v oči, kakor bi hotel uganiti tajnosti njegove duše.
»Če jo sovražim, dasi je lepa in plemenita, je vzrok samo eden: bojim se, da Vam pokvari vse Vaše načrte in Vas pahne v pogubo.« In z neko srditostjo kazaje svoje volčje zobe, je dostavil: »In kar je mož sklenil v svojem srcu, to mora izvesti, pa če bi ga veljalo tudi to, kar mu je najljubše na svetu.«
 
Počasi in turobno so tekle ure tega dneva. Grajski prebivalci so se ugibali drug drugemu, kakor bi se zavedali, da so drug druzega varali in da so lagali: župnik Lavrencij, ko je govoril o zmagi sv. križa in o nebeškem glasu iz keliha, Nikolaj Kolovški, ko je Pirinu obetal ljubezen Marije Salome, Pirin in Nikolaj, ko sta igrala svojo dogovorjeno komedijo pred Lavrencijem. Pirin je ležal v svoji sobi in razmišljeval o svoji usodi. U videvalUvideval je, da je od trenotka, ko je pod razvalinami zlatopoljskega gradu ugledal pohabljenega očeta in umorjeno sestro vse njegovo življenje le ena sama laž. Luka je ležal v predsobi in jezno škripal z zobmi, čuteč, da je njegov gospodar uganil vsaj eno malenkost velikih tajnosti, ki jih je nosil v svojem srcu. Samo Manfreda ni imela ničesar prikrivati, kot svoje bolesti in svoje obupanje.
 
Topla in jasna noČ(noč ni oblegancem v mengeškem gradu prinesla pokoja in spoČitkaspočitka. Nemirno so pričakovali naslednjega dne, zibajoč se zdaj v lepih upanjih in trepetaje zdaj groze, da jih zadene poraz.
 
Končno j Jje jutranja zarja oznanila, da je prišel dan, ko se odloči usoda znamenitega velikaša Nikolaja Kolovškega. Prva svetloba na nebu je prebudila vojaštvo iz spanja in prvi žvenket orožja je pregnal prebivalce z ležišč. In hiteli so na stolp, vsi edini v eni misli, da vidijo bojno polje in sovražni tabor še enkrat, predno se spoprimeta armadi, in da še enkrat sebi v tolažbo preudarijo, koliko je upanja na zmago.
 
In vsi so se zavedali, da pade ta stolp in ta grad, da nihče več ne bo gledal božjega solnca, da bodo vsi do zadnjega še pred večerom močili to zemljo s svojo srčno krvjo, če zmaga kamniška armada.
 
Megla je oblegala ravan in videli SOso se iz nje v jutranji zarji lesketajoči vrhovi gora. Kakor voda na jezeru se je zibala megla, a kamor se je obrnilo oko, povsod je zazrlo v sivi megli temne skupine − nasipe, utrdb eutrdbe in šotore sovražnikov.
 
In tesno je postajalo tem ljudem na grajskem stolpu pri srcu in strah jim je legel na dušo, da so spričo strašne nevarnosti pozabili na svoja nasprotnja, na svoje strasti in Črnečrne naklepe. Katarina in Marija � alomaSaloma sta se stisnili druga k drugi in prvič ju je obšlo čuvstvo medsebojne ljubezni. Župnik Lavrencij je začel obžalovati svojo hudobijo in se kesati, da je Pirinu onemogočil udeležbo v boju, doČimdočim je Nikolaj Kolovški začel misliti, da je morda župnik le previdno ukrenil, ko je onemogočil Piri nuPirinu vsaj izdajstvo med bitko.
 
� eŠe ponoči sta se bila v tabor utihotapila dva odposlanca. Enega je bil poslal Bertonja, drugega Engelbert Rain. Oba sta sporočila, da se je zvijača, ki jo je bil nas veto valnasvetoval Pirin, docela obnesla. Bertonja in Rain, ki sta bila dan poprej odšla iz Mengša z malimi Četamičetami, sta srečno ušla sovražnikovim stražam, najela v bližini nekaj ljudi in napodila pred seboj nekaj žensk, da so vse zbegane hitele v tabor Kamničanov ter tam naznanile, da se bliža Nikolaju Kolovškemu pomoč. Pyrso in Sternberg sta vsled tega oduoslalaodposlala dva močna oddelka novemu sovražniku nasproti; en oddelek je šel na moravsko stran, drugi proti ljubljanski strani. Pyrso je lovil Bertonjo, ki je imel ukaz, da se izogiblje boju tako, da izvabi svojega nnsprotnikanasprotnika do poldneva tik mengiških nasipov. Rain je imel enako povelje, le da mora Sternberga zvabiti nekaj ur kasneje v isto past.
 
Nikolaj je stal na stolpu in motril tabor sovražnikov, ko sta bila prepeljana pred njega Bertonjev in Rainov odposlanec. Na stolpu so bili tudi Pirin in župnik Lavrencij, Katarina in Marija � alomaSaloma in Adam Kolovški, pa tudi Luka in' za paža oblečena Manfreda. Marija � alomaSaloma je videla prvič iz bližine tega paža, o Čigarčigar Čudovitičudoviti lepoti je slišala toliko govoriti. Na prvi pogled jo je spreletel sum, da ta paž ni deček, nego v moško obleko opravljena deklica. Vsaka kretnja in vsaka beseda tega paža je utrdila ta sum in vzbudila v srcu Marije Salome toliko strastnejšo ljubosumnost, ker se je čutila Marija � alomaSaloma ponižano pred vsemi, ki so videli, kako si skuša Pirin pridobiti njeno ljubezen. Ponosna in sedaj globoko užaljena Marija � alomaSaloma bi bila gotovo zahtevala od Pirina pojasnila, toda v tem resnem in nevarnosti polnem trenotku se tega ni upala storiti inje zadušila svojo jezo, svojo užaljenost in svojo ljubosumnost.
 
Pirin ni vsega tega ničesar opazil. Pozorno je poslušal Bertonjevega in Rainovega odposlanca. Ko sta končala, je rekel Nikolaju:
»Kar sem hotel in napovedal, se je zgodilo. Na odposlanca se lahko zanašate, saj ste ju sam izbrali. Zdaj mi je izpolniti le še drugi del moje obljube.«
 
S ponosnimi koraki je stopil Pirin prav na kraj stolp,« potegnil meč in zamahnil proti sovražnem taboru.
 
»Udarila je ura. Vi KamniČanjeKamničanje ste mene zapustili in zato Vas zadene kazen. Zapustite svoj tabor in bežite.«
 
Topo so gledali vsi, ki so bili zbrani na grajskem stolpu, na Pirina. Gledali so ga, kakor da bi bil zblaznel, zakaj nihče ni razumel, kaj pomenijo te besede in to povelje, ki se je vsem zdelo brezumno. Nihče tudi ni zapazil, da je pri Pirinovih besedah Luka izpustil velikega Pirinovega psa in mu nekaj zaklical, na kar je pes stekel po stopnicah in čez nasipe zbežal v tabor sovražnikov.
Pirin se je naslonil na svoj meč in nepremično zrl v daljavo. Ponovno sta ga vprašala Nikolaj in Lavrencij, kaj da pomeni njegovo postopanje in kaj naj se stori in zaman sta ga opozarjala, da postaja vojska nemirna in zahteva, naj se že začne boj. Pirin ni dal nobenega odgovora. Niti ozrl se ni, kakor da sploh ničesar ne sliši.
 
Minila je cela ura, ne da bi se bilo v sovražnikovem taboru kaj zgodilo. Solnce je razpršilo meglo in v jasnem svitu je ležal tabor pred očmi na grajskem stolpu zbranih gledalcev. Nikolaj Kolovški je postajal od minute do minute nemirnejši. Prevzel ga je zopet sum, da ga Pirin vara. In ta misel se je porajala tudi l...«vrencijuLavrenciju, Katarini in Mariji Salomi. Vsi so mislili, da hoče Pirin žrtvovati samega sebe, samo da uniči Kolovški rod. Plaho se je oziral Nikolaj na Pirina in bridko se je kesal, da je pustil Bertonjo in Raina iz gradu, kajti rekel si je, da bi ga sovražniki zdaj z lahkoto uničili.
 
Tudi Pirin ni bil miren, dasi je stal nepremično na svojem mestu. Njegov lepi moški obraz je začel upadati in razlila se je po njem smrtna bledost, kakor da bi mu odtakala kri. Saj je vedel, da ga lahko pahne v pogubo najmanjša stvar in da najneznatnej� anajneznatnejša ovira lahko uniči ves njegov načrt. Naj mu kak vojak iz hudobije ali prešernosti ubije ali samo zadrži psa − je vse izgubljeno.
 
Luka je zapazil, kako bledi Pirin. Uganil je mislil svojega gospodarja. Tiho je pristopil in mu rekel:
»Koga si videl, da je prišel na cilj.«
 
»Satana, prečastiti duhovni oče,« eje smeje se s svojo običajno nesramnostjo odgovoril Luka, poglavarja vseh hudičev. Ko bi ga ne poznal že davno, bi ga bil spoznal po tem, da je Vam podoben, kakor bi bil Vaš brat.«
 
Morda bi jo bil Luka za svojo drznost hudo skupil, da ni v tem trenotku v sovražnikovem taboru nastal nepopisen vrišč in splošna zbeganost. To je obrnilo vso pozornost nase. Videlo se je, da gonijo kmetje živino iz tabora, da zbirajo svoje stvari, da tovorijo vozove in se pripravljajo na odhod. Nikolaj bi bil najraje zavriskal veselja. Skočil je k ograji in nastavil rog, da bi dal vojski znamenje, naj plane nad sovražnika. Pirin pa mu je strgal rog izpred ust.
 
BČakajte»Čakajte še,« je ukazal »nered � eše ni tako velik, da ne bi mogla sramota nad begom sovražnika ustaviti.«
 
Ni bilo treba dolgo čakati in Pirin se je obrnil in mogočno je zaoril njegov klic:
»Zdaj!«
 
Nikolaj Kolovški je potegnil svoj meč in dal toli težko pričakovano znamenje. Zadonele so trombe in kričaje in vriskaj evriskaje se je usulo voja� tvovojaštvo iz gradu na nasipe in se zapodilo na sovražno armado ...
 
Na grajskem stolpu je stal Marko Pirin in gledal ljuto, neizprosno bojevanje in beg sovražnikov.
 
Ni se bil zmotil. Krvosrd je ravnal po Pirinovem naročilu. Raznesel je v taboru vest, da sta poražena in ujeta Pyrso in Sternberg in ker KainničanjeKamničanje niso imeli pravega poveljnika in ker se Sternberg in Pyrso nista vrnila ob določenem času, so se vdali nasvetom Krvosrdovih tajnih zaveznikov in se začeli umikati. In tedaj je planila nanje armada Nikolaja Kolovškega, jih premagala in jih pognala v beg.
 
� eŠe pol ure ni trajal ves boj. Krvosrd je znal nastalo zmešnjavo na razne načine povečati in izvršil je to tem laglje, ker sta bila oba poveljnika odsotna in sta daleč od tabora lovila spretno bežeči Četičeti Bertonje in Engelberta Raina.
 
Kamničanje so bežali proti svojemu mestu, vedoČvedoč, da so za njega močnimi utrdbami zavarovani tako dobro, da bi jim tudi večja armada nego jo je imel Nikolaj Kolovški ne mogla priti do živega.
 
Srečen in ponosen se je vrnil Nikolaj Kolovški na čelu svojih Četčet v tabor, da tu pričaka, kakor je bilo domenjeno, Bertonjo in Raina zasledujoča sovražna oddelka pod vodstvom viteza Pyrsa in grofa Sternberga. Ponosen in srečen je bil Nikolaj Kolovški tako, kakor še nikdar, saj je u tekelutekel gotovemu porazu in gotovi smrti, in hvaležno je stisnil roke možu, ki mu je pripomogel do zmage.
 
Pirin je odklonil zahvalo, odklonil pa tudi vsako pojasnilo, kako je sovražnika pripravil do bega, dasi je Nikolaj na vso moč silil, naj mu to pojasni.
 
»Izpolnil sem svojo obljubo,« je rekel Pirin, »in to naj Vam zadostuje. Zmagali ste. Sovražnikove utrdbe so v Vaših rokah, sovražna armada je razpodena in pot za odhod Vam je prosta. Tudi je nastavljena past Pyrsu in Sternbergu. V to past prideta gotovo, ali nikar ne pozabite, da sta to dva junaška moža, ki se ne bodeta dala tako lahko premagati, kakor kamniška vojska. Dva tigra sta Pyrso in Sternberg. Zvabil sem ju v past a zdaj je na Vas, da ju premagate in ne zadene mene nobena odgovornost za izid tega boja.«
 
A že se je oglasil župnik Lavrencij, ki je vsled prve zmage postal ošaben in mogočen, kakor da je sam razpodil sovražnike.
»Stojte, vitez Pirin,« je zaklical Lavrencij. »Tako se nismo domenili. Vi ste Nikolaju slovesno obljubili zmago, popolno zmago in za to nam jamčite s svojo glavo, dokler nista premagana tudi Pyrso in Sternberg.«
 
Pirin ni maral odgovoriti Lavrenciju, pač pa se je obrnil do Nikolaja Kolo vškegaKolovškega in ga o čitaj očeočitajoče vprašal.
 
»Kaj mislite tako držati svoje obljube? Čuvajte se, Nikolaj Kolovški! Z mano se ni šaliti. Kdor je mogel razgnati kamniško vojsko, jo lahko tudi znova zbere in jo popelje proti Vam. Kakor sem imel moč VaiVas rešiti, tako imam tudi moč Vas ugonobiti.«
 
Nikolaj, ki ga je navdajala neka bojazen pred tajinstvenim tujcem, ki je celo armado pripravil do bega, ne da bi se ganil s stolpa, se je Pirinove grožnje resnično ustrašil. Popeljal ga je s stolpa v svojo sobo in mu rekel:
 
»Zanašajte se name in bodite prepričani, da ostanem mož beseda. Kaj Vam nisem rekel, da ste na stolpu v varstvu moje žene in moje hčere popolnoma varni? Če hočem ohraniti med svojimi vojaki red, se mora pač to zgoditi, kar* jim je obljubil Lavrencij. Potrebno je to, zakaj vojaštvo je sedaj zmage pijano, vojaštvo je videlo, da se vi niste boja udeležili in meni, da je zmagalo iz lastne sile. Zaradi tega mora ostati pri tem, kar je Lavrencij obljubil. Ta zlobni človek ima toliko vpliva na vojaštvo, da je lahko vsak trenotek na� čujenaščuje na upornost in na punt. S tem moram računati.«
 
Pirin ni ničesar odgovoril, ali čudil se je, da prenaša Nikolaj Kolovški to odvisnost od kamniškega župnika in spominjal se je Lukovih besed, da človek, ki je srečno premagal visoke gore in preplaval globoke vode, lahko spodrsne ob malem kamenčku na ravni cesti in se ubije. In zato je molčal in se po obednobedu vrnil na stolp, kamor so kmalu prišli Nikolaj in Lavrencij, Katarina in Marija Saloma, nestrpno pričakujé zadnjega dejanja velikega boja za rešitev Kolovškega rodu.
 
Nikolaj in Lavrencij, Katarina in Marija � aloma, nestrpno pričakuje zadnjega dejanja velikega boja za rešitev Kolovškega rodu.
 
Končno se je v daljavi pojavil oblak prahu in kmalu so je razločilo, da se podita po polju dva viteza.
 
Bertonja je bil s svojo Četicočetico res zapeljal izkušenega PjrsaPyrsa, da ga je trdovratno zasledoval. Pyrso je imel lepo četo in je vedel, da muči nasprotnike do zadnjega, Čeče jih le dohiti. Begali so sem in tja in končno se je Bertonjeva četa po ukazu svojega voditelja razkropila in so možje bežali na vse strani. Bojna strast je bila prevzela Pyrsa in sledil je poveljniku sovražnikov Bertonji, da ga doide in premaga. Začela se je blazna gonja. Bertonja je jezdil naravnost proti mengeškemu gradu in Pyrso mu je s svojo četo sledil.
 
Že se mu je bil približal, že je mislil, da ga zajame, kar so iz zasede, izza okopov planili Nikolajevi vojaki in obkolili Pyrsa in njegove spremljevalce. Ujeli so se v nastavljeno past. Bertonja je bil pri bežal na kraj, ki mu ga je bil določil Pirin. Zapodil se je bil v pesek med dvema okopoma ki
 
Že se mu je bil približal, že je mislil, da ga zajame, kar so iz zasede, izza okopov planili Nikolajevi vojaki in obkolili Pyrsa in njegove spremljevalce. Ujeli so se v nastavljeno past. Bertonja je bil pribežal na kraj, ki mu ga je bil določil Pirin. Zapodil se je bil v pesek med dvema okopoma ki sta bila na strani zavarovana. Pyrso in njegovi spremljevalci niso mogli ne naprej ne nazaj.
 
Vnel se je ljut boj. Vzlic vsi hrabrosti mengeških vojšČakovvojščakov se je Pyrso s svojo četo vrlo držal. S tistim nadčloveškim pogumom, ki ga da je obup, so se Pyrso in njegovi ljudje zaganjali v svoje rovražnike in če jih niso mogli razgnati, so jih vsaj pobili tolikd>toliko, da SOso bila tla kmalu s krvjo napoj enanapojena.
 
Prihitela sta Adam Kolovški in Bosio, a tudi ta dva nista mogla pomagati. Tiger je bil pač zajet ali do živega mu ni nihče mogel.
 
Trepetaj eTrepetaje so na grajskem stolpu zbrani gledali prizor. Zlasti Pirina je bila minila vsa mirnost in preudarnost. Dasi ni zinil besede, se je vendar videlo na njegovem obrazu, kako občuduje izredno hrabrost in spretnost viteza Pyrsa in kako se veseli, če se Pyrsu posreči kakega napadalca podreti na tla.
 
Župnik Lavrencij tudi v najrazburljivejših trenutkih ni umaknil očesa od Pirina. Zapazil je ogenj v v njegovih očeh in izraz njegovega obličja in srdito siknil:
»Poglejte, poglejte,« je v temi trenutku zakričal Nikolaj, »star tiger Pyrso je naskočil mladega leva Adama. Zadel gaje na šljem. Adam pa ga zadene v srce, glejte, Pyrso krvavi.«
 
»Da, Pyrso krvavi, a stariJ?yrsostari Pyrso se drži krepko na svojem konju, mladi lev Adam pa omahuje.«
 
Pirin je izrekel te besede s takim porogljivim zadovoljstvom, da je zavrela kri Nikolaju.
»Gorje vam, če ste naše ljudi zapeljali v past in jih vrgli Pyrsu pod meč.«
 
»Nikolaj Kolovški − ne razburjajte se po nepotrebnem. Povedal sem vam v naprej, da sta Pyrso in Sternberg dva tigra. Zdaj imate opraviti s starim Pyrsom. Pripravljeni bodite, da se bo mladi Sternberg še vse drugače branil.«
 
»Gorje vam, vitez« Pirin, če ne zmagamo,« je rekel Nikolaj sicer tiho, a s tako grozečim glasom, kakor bi hotel Pirinu napovedati najstrahovitej�enajstrahovitejše muke.
 
Potem pa je zgrabil Nikolaj svoj ščit, nadel šljem in zapustil grajski stolp. � elŠel je sam v boj, da s svojim ugledom, s svojo vojaško slavo vzpodbode svoje vojaštvo in če treba z lastno roko premaga nasprotnika.
 
Vriskaje je vojaštvo pozdravilo svojega poveljnika in z novim pogumom se je vrglo na sovražnika. Vsem je bil na 'čelu Nikolaj Kolovški, ki se je z nekim blaznim srdom lotil boja in s svojim vzgledom podžgal svoje viteze in svoje moštvo, da so vprav besneli.
 
Vojna sreča se je zdaj obrnila. Upehana in izmučena Pyrsova četa, ki so ji sulice zapirale vsak izhod, ni mogla več kljubovati premoči kolovških Četčet.
 
Pirin je zatisnil oči. Ni hotel gledati poraza hrabrih junakov, ki so bili njegovi prijatelji, a so ga bili iz dali, in ni hotel videti zmage tistih ljudi, kijihki jih je duša njegova sovražila, katerim pa je sam pomagal, da se maščuje onim, ki so se mu izneverili.
 
Ko je zopet pogledal na bojišče, je videl, da je bil večji del Pyrsove čete pokončan in da se vojskujejo samo � eše posamezniki, med njimi Pyrso, ki so ga napadali Nikolaj, Adam in Bertonja, ne da bi ga mogli premagati.
 
Tedaj se je zaslišalo z nasprotne strani kričanje vojaštva. Vsi pogledi so se obrnili tja. In zagledali so Engelberta Raina, ki je dirjal čez poljane proti preseku v okopih, da spelje grofa Sternberga v tisto past, v kateri je umirala Pyrsova četa.
Naenkrat se je začul od zadnje strani gradu klic:
 
pKrištof»Krištof − bodi pripravljen − bliža se pomoč.«
 
Kakor pšica, ki zadene v živo, je vplival ta klic na vse, ki so bili zbrani na stolpu.
 
Čez okope se je priplazilo nekaj mož, njim na čelu Krvosrd, ki se je bil, izpolnivši Pirinovo naroČilonaročilo, ločil od pobegle kamniške armade in se vrnil, da osvobodi Pirina.
 
»Kristof − − Krištof Zlatopoljec?« je z blaznim glasom zaklicala Marija � alomaSaloma, doČimdočim se je Lavrencij prekrižal in namignil čuvajem, naj se pripravijo, da se polaste Pirina.
 
V deliriju svojega srda, svojih bolesti in svoje osvetoželjnosti se zdaj Pirin ni mogel več premagovati. Ponosno je dvignil glavo [in na ves glas, kakor bi si odvalil morečo tajnost s srca, za klicalzaklical:
 
»Da, da, jaz nisem Marko Pirin, jaz sem Krištof Zlatopoljec.«
 
In vesel, mlad glas je vzkliknil: »daDa, zopet Krištof Zlatopoljec!« in Manfreda je pristopila ter Pirinu izročila njegov meč, ki je bil stal v kotu.
 
»Krištof, kličejo te bratje,« je vpil Krvosrd.
 
Krištof se je ozrl na svoje sovražnike, na Lavrencij aLavrencija, na Katarino in na Marijo Salomo in prešinila ga je misel, da stori najbolje, če jih sedaj usmrti ter gre na bojišče mamaščevatmaščevat se Nikolaju, Adamu in Bosiu. 1
 
»Krištof − kličejo te bratje,« je zopet vpil Krvosrd, ki je bil premagal straže in se je bližal stolpu. »Prišla je ura osvete.«
 
Marijo Salomo je pretresel ta gla .glas, dvignila je glavo in z gorečim pogledom zaklicala:
 
»Krištof Zlatopoljec, jazJsemVtijaz sem ti obljubila svojo jljubezenjljubezen in svoje telo, če mi prineseš glavo Ga� parjaGašparja Khisla.«
 
Zlatopoljec je obstal. Ni ga premamila zapeljiva obljuba Marije j Salome, prevzela ga je le misel,$ da z usmrcenjemusmrčenjem rodu Kolov�Kolovškega kegaUifni zaTdostizadosti maščeval rodu Zlatopoljskih, da mora biti njegova osveta groznejša.
 
»(5ujČuj, Krištof,« se je oglasila Manfreda, »Krvosrd je vlomil vrata v stolp. Čas je, da greš. Osveta te kliče.«
 
»Prizanesite nam, Krištot Zlatopoljec,« je jokaje prosila Katarina Kolovška, videč, kako je Krištof dvignil svoj meč.
 
Nekaj hipov je Krištof še premišljeval in z mrkim pogledom rekel: »Ne bojte se,« in je odšel z Luko s stolpa.
 
Ravno ko sta hotela Krvosrd in stari David s svojimi spremljevalci vdreti v stolp, se je na koncu stopnic pred razsekanimi vratmi pojavil Krištof Zlatopoljec in dvignil svoj meč ter zaklical:
Krištof se je zagrohotal, prezirljivo in srdito.
 
»Povej, Krvosrd, kamniškim mestjanom in njihovim voditeljem, da nisem več njih prijatelj. Izdali so me in prodati so me hoteli in to izdajstvo se zdaj nad njimi maščuje.«
 
Krvosrd je skoro omahnil, tako so ga presenetile ZlatopoljČeveZlatopoljčeve besede.
 
»Krištof, kaj si tudi mene varal, ko si mi naročil, da provzročim, da se kamniška vojska umakne izpred Mengša.«
 
»Tudi tebe, Krvosrd. Svojo osveto hočem. Kdor ni z mano, je proti meni in kdor je proti meni, tistega ugonobim. Zakaj se nisi ločil od Kamničanov, ko so sklenili, ponuditi Nikolaju Kolovškemu mir in so pri določbi pogojev pozabili zahtevati zadoščenja zame, ki sem jih rešil, ko je bil Kamnik že izgubljen.«
ko si mi naročil, da provzrocim, da se kamniška vojska umakne izpred Mengša.«
 
Iz vojnih čet, ki so se gnetle v bližini, se je začul čez vse žvenketanje orožja obupni klic:
nTudi tebe, Krvosrd. Svojo osveto hočem. Kdor ni z mano, je proti meni in kdor je proti meni, tistega ugonobim. Zakaj se nisi ločil od Kamničanov, ko so sklenili, ponuditi Nikolaju Kolovškemu mir in so pri določbi pogojev pozabili zahtevati zadoščenja zame, ki sem jih rešil, ko je bil Kamnik že izgubljen.«
 
Iz vojnih Čet, ki so se gnetle v bližini, se je zacul čez vse žvenketanje orožja obupni klic:
 
»Na pomoč, Krištof Zlatopoljec, na pomoč!«
Stari David je gledal za Krištofom in grozeče za njim dvignil svojo pest.
 
nLe»Le hiti pomagat, izdajalec, a tvoj oče je v mojih rokah in pri večnem bogu ti prisegam, da bom nad njim maščeval tvoje izdajstvo.«
 
»Ne prisegaj, David,« je siknil Krvosrd in prijel Davida za roko.
Krvosrd je potegnil Davida v temno vežo stolpa. Z eno roko ga je držal, z drugo se je branil proti spokornikom, ki so bili spremili njega in Davida in so zdaj hoteli pomagati svojemu načelniku.
 
nTi»Ti si izdajalec vseh izdajalcev. Smrti ne utečeš. Pri večnem bogu ...«
 
David je s prosto roko potegnil izza pasa bodalo in je zavihtel proti Krvosrdu. Ta je se o pravem času zapazil nevarnost in je treščil Davida ob tla, ravno ko je ta zamahnil. David je padel na svoje lastno bodalo in si je zasadil v prsi.
 
David je s prosto roko potegnil izza pasa bodalo in je zavihtel proti Krvosrdu. Ta je še o pravem času zapazil nevarnost in je treščil Davida ob tla, ravno ko je ta zamahnil. David je padel na svoje lastno bodalo in si je zasadil v prsi.
»Bodi proklet, izdajalec/ je za
 
ječal»Bodi proklet, izdajalec,« je zaječal. »Koliko ti je dal Kolovški, da si me umoril.«
 
Krvosrd se je nagnil nad Davida. Izdrl je booalobodalo in vlila se je kri. Krvosrd je videl, da staremu spokorniku ni več pomagati.
 
nNe»Ne sodi me krivo, stari David,« je rekel Krvosrd. »Bliža se ura, ko se loči tvoja duša od telesa. Vedi torej, da je moje mesto v sreči in v nesreči vedno na strani Krištota Zlatopoljca, kajti jaz sem njegov nezakonski brat.«
 
Krvosrd je govoril tako tiho, da ga pred vratmi stoječi spokorniki niso umeli. David je zasopel in zagrgral, kakor bi hotel nekaj zavpiti, a napete grudi so mu upadle, oči so ugasnile, izdihnil je in vzel s seboj na drugi svet Krvosrdovo tajnost.
Krvosrd je poslal Davidove spremljevalce domov in je ostal sam pri truplu umrlega spokornika, da tu počaka izida boja.
 
Srditi boj, ki se je med nasipi in okopi bil že celo uro, se je bil končno obrnil Kolovškim na korist. Odločil je to Krištof, ki se je bil z ljuto silo zapodil med sovražnike in sekal glave, da so bila tla vsa namočena od prelite krvi. Utrujeni in od dolgega boja že izmučeni sovražniki niso bili v stanu, kljubovati silnemu vitezu v srebrnem okovu in z belim peresom na šljemu. Potrlo jih je tudi, da je nenadoma prihitela z gradu pomoč, kajti mislili so, da v gradu ni nobenega bojevnika več. Stemberg je šele zdaj spoznal, da mu je bila nastavljena past in da utegne imeti Nikolaj še rezervo, pripravljeno, da priskoči v poslednjem trenotku in uniči vse sovražnike do zadnjega. Naglo se je porazumel s Pyrsom, ki je bil že tako utrujen, da se je komaj držal na konju in sklenila sta, da poskusita pobegniti s svojim moštvom, kar sta ga še imela.
 
Odslej je bil njiju boj samo še navidezen. Imel je le še namen, spraviti kolovške bojevnike od preseka med nasipoma in si zagotoviti prosto pot na polja ter omogočiti beg. Končno se je to vendar posrečilo. Predno je še Zlatopoljec pridirjal do preseka, sta bila Pyrso in Sternberg pobegnila s tistim malim krdeloem, ki jima je bil še ostal od prej tako močnih čet. Kolovški jim niso utegnili slediti, ker so se skoro vsi vojskovali peš.
sekal glave, da so bila tla vsa namo čena od prelite krvi. Utrujeni in od dolgega boja že izmučeni sovražniki niso bili v stanu, kljubovati silnemu vitezu v srebrnem okovu in z belim peresom na šljemu. Potrlo jih je tudi, da je nenadoma prihitela z gradu pomoč, kajti mislili so, da v gradu ni nobenega bojevnika več. Stemberg je šele zdaj spoznal, da mu je bila nastavljena past in da utegne imeti Nikolaj še rezervo, pripravljeno, da priskoči v poslednjem trenotku in uniči vse sovražnike do zadnjega. Naglo se je porazumel s Pyrsom, ki je bil že tako utrujen, da se je Komaj držal na konju in sklenila sta, da poskusita pobegniti s svojim moštvom, kar sta ga � e imela.
 
Zlatopoljec se je povspel na vrh nasipa in je gledal za bežečimi vojskovodji in njih maloštevilnimi bojevniki. Z zadoščenjem je gledal za njimi, saj je videl, kako je kaznoval neverne zaveznike, ki so ga bili izdali s tem, da so prelomili svojo obljubo in hoteč skleniti mir prezrli njega in niso zanj zahtevali zadoščenja. Zadovoljstvo Krištofa Zlatopoljca bi se bilo še postoterilo, ko bi bil vedel, da sta Pyrso in Sternberg ta večer odpovedala Kamničanom zvezo in jih zapustila, dolžeč jih, da so postopali izdajalsko, ko so v njijn odsotnosti zbežali izpred Mengša.
Odslej je bil njiju boj samo še navidezen. Imel je le še namen, spraviti kolovške bojevnike od preseka med nasipoma in si zagotoviti prosto pot na polja ter omogočiti beg. Končno se je to vendar posrečilo. Predno je še Zlatopoljec pridirjal do preseka, sta bila Pyrso in Sternberg pobegnila s tistim malim krdeloem, ki jima je bil � e ostal od prej tako močnih čet. Kolovški jim niso utegnili slediti, ker so se skoro vsi vojskovali peš.
 
Zlatopoljec se je povspel na vrh nasipa in je gledal za bežečimi vojskovodji in njih maloštevilnimi bojevniki. Z zadoščenjem je gledal za njimi, saj je videl, kako je kaznoval neverne zaveznike, ki so ga bili izdali s tem, da so prelomili svojo obljubo in hoteč skleniti mir prezrli njega in niso zanj zahtevali zadoščenja. Zadovoljstvo Krištofa Zlatopoljca bi se bilo še postoterilo, ko bi bil vedel, da sta P3TS0 in Sternberg ta večer odpovedala Kamničanom zvezo in jih zapustila, dolžeČ jih, da so postopali izdajalsko, ko so v njijn odsotnosti zbežali izpred Mengša.
 
»Izdajstvo je postalo v zadnjem času vsakdanja stvar,« je menil stari Pyrso, a kjer se izdajsko postopa, tam nimam jaz ničesar iskati.«
 
Ta večer je bil konec ponosni kamniški vojski. S S ter nb ergomSternbergom in Pyrsom so odšli tudi vsi drugi plemiči, nemirni duh, ki je vodil in navduševal kamniško mestjanstvo pa je ležal mrtev pod stopnicami grajskega stolpa v Mengšu.
 
Radost, da so premagani in razgnani sovražniki, je vse tako prevzela, da je zavladala vprav svečana tihota na bojišču. Nemo so zrli vitezi in vojščaki za bežečo četo.
»Kristof − treba je misliti na varnost tvojega očeta, predno se ga spomnijo Kamničanje. Jaz ne vem zanj drugega zavetišča, nego razvaline zlatopoljskega gradu.«
 
»Ne boj se,« je odgovoril Krištof, »jaz mu odprem gradove Nikolaja KolovšltegaKolovškega
 
Ta tihi pogovor je kakor iz sna prebudil zmagovalce. Z glasnimi vzkliki so se usuli okoli Zlatopoljca in se mu zahvaljevali ter mu čestitali na njegovem čudovitem junaštvu in na slavni zmagi. Nikolaj Kolovški mu je stiskal roke in ga imenoval svojega sina, Adam ga je klical svojega brata, Bertonja ga je prosil, naj mu bo prijatelj, Engelbert Rain je z mladeniško vnemo obžaloval svoja sumničenja.
 
je z mladeniško vnemo obžaloval svoja sumničenja.
 
Zlatopoljec se je ljubeznivo zahvaljeval ali pri srcu mu je bilo zdaj težje, kakor poprej, ko je divjal bojni krik, ko je žvenketalo orožje, ko je tekla kri in so padale glave hrabrih bojevnikov. Luka je bil edini, ki je vedel, kako težko se je Zlatopoljec delal srečnega in veselega in kako mučno mu je bilo stiskati roke ljudem, ki jih je duša njegova sovražila. Tedaj pa je Luka sklenil, da naredi temu prizoru konec in s svojim hripavim glasom je vrgel med družbo besede, ki so vsakega zadele kakor udarec s kolom.
»In temu očetu je dal Nikolaj Kolovški izrezati jezik in to sestro so njegovi vitezi in vojščaki onečastili.«
 
Kar odskočili so ti krivci spričo Lukovih besed, prebledeli in umolknili, Krištof pa se je ločil od njih iriin videč, da ga pred grajskimi vratmi čakata Katarina in Marija � alomaSaloma, odšel ven na polje, da si ohladi glavo in razburjeno srce. Zdaj ni bil več v stanu, igrati svoje vloge, zdaj ni mogel več prenašati teh ljudi, ki jih je hotel vse uničiti.
 
ni mogel več prenašati teh ljudi, ki jih je hotel vse uničiti.
 
Ko se je vrnil, je naletel na Nikolaja Kolovškega.
 
»Čakal sem te, moj ljubi sin,« je rekel Nikolaj. »Vem, da si bil potreben samote in zato te nisem zadrževal in ti nisem sledil. A predno se vrneva v grad, 'ti moram nekaj povedati. Tebi se imam zahvaliti, da danes ni propadel in v krvi utonil kolovški rod. Tebi se imam tudi zahvaliti, da sem se mogočno približal svojemu cilju. Danes si ti postal meni ne le prvi plemič moje vojske in njen prvi nedosežni junak, nego tudi najbližji prijatelj mojemu srcu. In Čimčim bolj sem prej dvomil o tvoji zvestobi, toliko večje je zdaj moje zaupanje. A ker nočem, da bi ostal kar si zdaj, ker te hočem povzdigniti tako visoko, kakor tega sam ne slutiš, zato ni dovolj, da ti zaupam samo jaz. Zaupati ti mora tudi moje vojaštvo. Midva se ne ločiva nikdar več in zato moram ukreniti kar treba, da bo vojaštvo tebi tako udano, kakor meni. Obljubil sem ti, da uničim vpliv verskega fanatizma, ki ga ima župnik Lavrencij v svojih rokah. Pomagaj mi pri tem. Kdor hoče imeti veliko moč, mora vedeti, da njegova prva naloga ni, premagati sovražnike, nego izpodbiti njihovo nezaupanje.
 
sovražnike, nego izpodbiti njihovo nezaupanje.
 
Krištof ni koj razumel, kako misli Nikolaj Kolovški doseči svoj smoter. A ko št a prišla do gradu, mu je bilo hipoma vse jasno. Nikolaj je pred gradom odložil meč in šljem, sezul škornje in krvaveč − kajti bil je v boju večkrat ranjen − s križem v roki šel proti grajski kapeli. Zdaj je Krištof pojmil, kako misli Nikolaj Kolovški v svojih rokah združiti oblast vojskovodje in oblast dušnega pastirja. i
 
Krištof ni koj razumel, kako misli Nikolaj Kolovški doseči svoj smoter. A ko sta prišla do gradu, mu je bilo hipoma vse jasno. Nikolaj je pred gradom odložil meč in šljem, sezul škornje in krvaveč − kajti bil je v boju večkrat ranjen − s križem v roki šel proti grajski kapeli. Zdaj je Krištof pojmil, kako misli Nikolaj Kolovški v svojih rokah združiti oblast vojskovodje in oblast dušnega pastirja.
»Ne pusti Lavrencij u možnosti, da te obrekuje,« je resno poživljal Nikolaj svojega spremljevalca. rPosnemaj moj zgled. Vojaštvo te smatra za krivoverca in Lavrencij ima tako moč, da ji vse moje prijateljstvo do tebe ni kos.«
 
»Ne pusti Lavrenciju možnosti, da te obrekuje,« je resno poživljal Nikolaj svojega spremljevalca. »Posnemaj moj zgled. Vojaštvo te smatra za krivoverca in Lavrencij ima tako moč, da ji vse moje prijateljstvo do tebe ni kos.«
»Pa bodi � e to,« je po kratkem pomisleku odločil Zlatopoljec in je kmalu potem gologlav in bos s križem v roki korakal ob Nikolajevi strani mimo vsega vojaštva v grajsko kapelo.
 
»Pa bodi še to,« je po kratkem pomisleku odločil Zlatopoljec in je kmalu potem gologlav in bos s križem v roki korakal ob Nikolajevi strani mimo vsega vojaštva v grajsko kapelo.
Tudi Katarina in Marija � aloma sta se odpravili, da prisostvujeta zahvalni molitvi v kapeli, čakali sta bili pred stolpom, da ju pride pozdravit junak tega dneva, a Čakali sta zaman. Ko je Zlatopoljec odšel z
 
Tudi Katarina in Marija Saloma sta se odpravili, da prisostvujeta zahvalni molitvi v kapeli, čakali sta bili pred stolpom, da ju pride pozdravit junak tega dneva, a čakali sta zaman. Ko je Zlatopoljec odšel z Nikolajem v kapelo, se je Marija � alomaSaloma obrnila do Manfrede, ki je bila, oblečena za paža, ostala pri grajskih damah tudi po Krištofovem odhodu v boj in ji je rekla:
 
»DeČekDeček, sporoči svojemu gospodu mojo zahvalo in reci mu, da mu je Marija � alomaSaloma pripravljena darovati, kar je obljubila.«
 
»In kaj ste obljubili,« je naglo in zvedavo vprašala Manfreda.
 
»To, kar je zahteval,« je mirno odgovorila Marija � alomaSaloma in odšla.
 
Manfredi so solze zalile oči in bridko je zavzdihnila za odhajajočo grajsko gospodično:
»Vi ga torej ljubite, gospodična?«
 
Marija � alomaSaloma že ni več slišala tega bolestnega vprašanja, pač pa je slišala gospa Katarina in se ustavila.
 
»CeČe ga Marija � alomaSaloma ljubi, tega ne vem, vem pa, da sovraži tebe.«
 
»In − on,« je živahno vprašala Manfreda. »Ali jo ljubi − on?«
»Zdaj, ko poznam tebe, tega sama ne vem in ne pojmim,« je menila gospa Katarina in je pohitela v cerkev, prepustivši Manfredo svoji žalosti in svojemu obupu.
 
Manfreda je sedla na stopnice, vodeče na grajski stolp in jokala. Zakrila je obraz z rokama in ni zapazila, da se je priplazila senca in se stisnila za vrata. Bil je to Luka. Prišel je, da po Krištofovem naročilu odstrani truplo starega Davida, a ko je zagledal jokajočo Manfredo, se je naglo skril v temni kot za vratmi. Niti dihati se ni upal. V očeh njegovih je žarel tajinstven ogenj in kazal je svoje dolge volčje zobe, kakor v trenotkih, ko ni več mogel prikrivati svojih čuvstev.
 
Kaj je rojilo v tej glavi, kaj je divjalo v tej duši, kake strasti in kaka poželjenja so se iskrila v tem srcu − tega ni izdal Luka z nobeno kretnjo in z nobeno besedo. Slonel je v kotu, dokler niso težki koraki na dvorišču naznanjali, da je zahvalna molitev v grajski kapeli končana. Tedaj je mirno stopil iz svojega skrivališča in ne da bi se zmenil za Manfredo, prav kakor da bi je niti ne zapazil, je pograbil truplo starega spokornika Davida in je odnesel iz veže in čez vrt tja, kjer se je pred nekaj časom bil še boj na življenje in na smrt, ter je vrgel med druge mrliče, ki so jih začeli vojaki kar na bojišču pokopavati. Manfreda pa je po Lukovem odhodu plaho **************************[odrezana vrstica, št.207]********************************************
 
==XIII.==
 
Ko je Krištof Zlatopoljec posvetil svoje življenje maščevanju, se je zavedal, da bo moral neizmerno mnogo prestati in žrtvovati, predno uresniči svoj namen. Pripravljen je bil na vse mogoče slučaje in računal je z vsemi mogočimi okoliščinami, a vzlic temu si je dostikrat rekel, da ga čakajo še velike doslej nepoznane ovire in da mora biti pripravljen na vsakovrstna presenečenja, tudi na taka, ki bi znala vse njegove namene hipoma uničiti.
 
Krištof Zlatopoljec je mislil o tem tudi v trenotku, ko je golo glavgologlav in bos korakal proti grajski kapelici. To spoznanje ga je napotilo, da se je sploh vdal prigovarjanju Nikolaja Kolovškega in posnemal njegov zgled. Bilo je dobro in koristno, da je tako storil, zakaj za vratmi grajske kapelice je prežal župnik Lavrencij in se pripravljal, da pri zahvalni molitvi napade Krištofa in da nasčujenaščuje proti njemu vojaštvo. Nameraval je od velikašev in plemičev zahtevati poseben dokaz verne vdanosti cerkvi in duhovščini, posebno ponižanje pred vsem vojaštvom, da tako povzdigne svojo veljavo in svoj vpliv, obenem pa izzove ponosnega Zlatopoljca na odpor. Računal je, da je Zlatopoljec sovražen cerkvi, ker je dovolil patrijarhov zastopnik, prelat Orsano, da je Nikolaj Kolovški porušil zlatopoljski grad in računal je, da se bo Krištof zanašal na svoje uspehe v bitki tega dneva in se ne bo hotel ponižati prav pred onim, ki je bil najbolj ščuval proti njemu in ga najhuje sumničil kot krivoverca in izdajalca.
 
Župnik Lavrencij je togote škripal z 7obrnizobmi, ko je videl, da sta Nikolaj Kolovški in Krištof Zlatopoljec iz lastnega nagiba storila to, kar jim je nameraval ukazati kot namestnik bolnega prelata Orsana. Jezilo ga je, ker v tem dokazu vernosti in vdanosti ni bilo niČnič poniževalnega, saj se Nikolaj in Krištof nista pokorila kakemu ukazu, nego se prostovoljno odloČilaodločila za ta korak.
 
Župnik Lavrencij ni imel najmanjšega povoda, da bi bil mogel reči kako zlo besedo o Krištofu. Po zahvalni molitvi je imel izpred altarja govor, v katerem je hvalil hrabrost in junaštvo vseh plemičev in vsega vojaštva, ne da bi razen poveljnika koga posebej omenil. S tem pa je župnik le napeljal vodo na Zlatopoljčev mlin. Vojaštvo je na svoje oči videlo izredno hrabrost Zlatopoljčevo in vedelo je natančno, da je bil sovražnik poražen samo vsled tega, ker je bil Zlatopoljec v zadnjem hipu priskočil na pomoč. Vojaštvo je to zdaj toliko višje cenilo, ker je bilo prej Zlatopoljcu zabranilo udeležbo pri boju in ga prisililo, da je ostal med bojem ujetnik župnika Lavrencij aLavrencija. Hvaležno mu je bilo, da je utekel iz tega ujetništva v tistem trenotku, ko je bila nevarnost največja in da je prihitel na pomoč tistim, ki so mu malo ur prej stregli po življenju. Vojaštvu ni bilo prav, da žup nikžupnik Lavrencij v svojem govoru ni omenil Zlatopoljca, zlasti ker je ta prišedši bosonog in gologlav v grajsko kapelo pokazal, da ni niti s hudobnim duhom v zvezi, niti privrženec krivoverskih spokornikov.
 
Sprejem, ki so ga plemiči in vojaki priredili Krištofu Zlatopoljcu, ko je zapustil grajsko kapelo, je bil tako presrČenpresrčen, da Krištof zdaj ni več dvomil, da so premagani vsi sumi, ki so vladali proti njemu in da ima zdaj med armado Nikolaja Kolovškega tako zaslombo, da se bo lahko z velikimi koraki približal svojemu smotru.
 
Zvečer so se zbrali vsi plemiči v veliki grajski dvorani na proslavo izvojevane zmage. Te pojedine sta se udeležili tudi gospa Katarina in njena hči Marija � alomaSaloma in ves večer je vladala v družbi vesela prijaznost in zaupnost ter je vsakdo skušal drugim delati prijetne te urice. Najveselejši je bil Nikolaj Kolovški. Videl je, da igra njegov sin na kocke in da se je njegova žena Katarina zapredla v skrivnosten pogovor z Bertonjo, a niti to mu ni pokvarilo večera.
 
Mladina se je večinoma sukala okrog Marije Salome, ali kmalu se je začela od nje oddaljevati, zgolj iz namena, da bi mogel Krištof Zlatopoljec z njo svobodno občevati. Vsem tem mladim vitezom se je zdelo, da so dolžni dati Zlatopoljcu priliko, se zabavati z Marijo Salomo, ne da bi kdo nepoklicani motil to zabavo.
Sedel je poleg Marije Salome. V njenih očeh je čital ljubezenske obljube in ljubezensko hrepenenje. Videl je, da je tudi pri Mariji Salomi zmagal. Ni slutil, koliko ga bo veljala ta zmaga, nego si le prizadeval, da bi v srcu Marije Salome razvnel ljubezensko strast do viška, da bi potem mogel doseči svoj namen.
 
Marija � alomaSaloma ga je s slastjo poslušala.
 
»Moj lepi vitez,« mu je rekla z najljubeznivejšim usmevom, »pripravili ste me tako daleč, da zdaj verujem v resničnost vaše ljubezni do mene.«
 
Krištof je vedel, da pomeni ta>to ravno toliko, kakor če bi bila Marija � alomaSaloma rekla: »Jaz vas ljubim.«
 
»Da lepi vitez,« je nadaljevala Marija � alomaSaloma. »Danes ste mi dokazali svojo ljubezen tako, da o njej ntne morem in ne smem več dvomiti. Ali žensko srce je že tako, da hoče vedno novih jamstev in dokazov, če naj veruje. Tudi jaz želim takega novega jamstva. Malenkostno je, a vendar si ga želim iz vse duše.«
 
»Govorite, plemenita gospodična, je silil Krištof, »povejte, kaj je vasavaša želja. Sicer sem se šele vrnil iz težkega boja, a če ukažete, vzamem zopet orožje v roke in grem v nov boj "
 
»Ne, take žrtve nikakor ne zahtevam.«
 
»Kaj bi vam torej moglo biti nov dokaz moje ljubezni,« je vprašal Krištof. »OeČe se da ta dokaz dobiti za zlato ali z dejanji − za vas, o Marija � alomaSaloma, storim vse.«
 
»Ah, lepi vitez,« je menila Marija � alomaSaloma. »Kaj res mistite, da ženska ne more zahtevati drugih dokazov ljubezni, kakor da gre kdo zanjo v boj ali ji prinaša dragocenih daril. Borili ste se zame danes. Prav! Toda, povejte mi, bilibi-li ne šli istotako v boj za najmanjšo svojo pravico, če bi vam jo kdo hotel vzeti? In kaka žrtev naj so darila, ko vam je vsled ogromnega vašega bogastva prava malenkost, deliti taka darila. S tem, česar imate v izobilju, mi ne morete dokazati svoje ljubezni. Poiskati je treba nekaj takega, kar bo za vas res žrtev, česar ne bodete mogli nadomestiti.«
 
Kadar ženska v ljubezni kaj zahteva, prevzame s tem obveznosti − si je mislil Krištof in zdelo se mu je, da bolj ko vsi pogledi pričajo te besede, da ga Marija � alomaSaloma resnično ljubi. Kaj bi utegnila Marija � alomaSaloma zahtevati, tega si Krištof ni mogel misliti, in zato je molče Čakalčakal, da nadaljuje Marija � alomaSaloma svoje razlaganje.
 
Po kratkem molku je Marija Saloma z dolgim, vročim pogledom in nagnivši se h Krištofu rekla:
»Da me ljubite, vem. Rekli ste mi to in vaša beseda mi zadostuje. Imam pa neko željo, a če mi je ne morete izpolniti, povejte mi to brez ovinkov.«
 
Zdaj je bil Krištof Zlatopoljec tam, kamor ga je hotela s svojimi zvijačami spraviti Marija � alomaSaloma.
 
»Vse ste pripravljeni zame storiti? Verujem Vam, lepi vitez! Kdor resno ljubi, je pripravljen svoji ljubezni žrtvovati celo − drugo ljubezen.«
 
Krištofu se je začelo svitati, a Marija � alomaSaloma mu ni dala govoriti, marveč je naglo nadaljevala:
 
»Da, ko bi se vi mogli ločiti od srca, ki vam je resnično vdano, ki vas istinito ljubi, ki se je zaradi vas odpovedalo vsemu svetu − potem bi bil to zame dokaz, da me ljubite nadvse na svetu. In jaz zahtevam tako ljubezen.«
 
Marija � alomaSaloma je po teh besedah nagnila glavo h Krištofu, da je čutil sapo in da mu je njen vse razkošje sveta obetajoč pogled proti njegovi volji razvnel kri.
 
»Tega, kar zahtevate od mene, plemenita gospodična, imam res malo ali pa nič. Ko bi mi bil kdo tako od srca vdan, kakor ste govorili, jaz bi vam žrtvoval tudi to vdanost in to ljubezen. Ali takega bitja, ki bi bilo vredno, da se nanj s svoje visoČinevisočine ozre Marija � alomaSaloma Kolovška, takega bitja ni. Nimam ne staršev, ne bratov, ne sester, da bi vam jih mogel žrtvovati, nimam ne znancev, ne prijateljev, ki bi mi bili resnično vdani. Nikogar nimam razen nekaj najetnikov, ki mi bodo služili, dokler jim bo kazalo in me zapustili, kadar jim bo to kazalo. Edino bitje na svetu, za katero gojim v svojem srcu Čuvstvočuvstvo ljubezni, to ste vi, plemenita gospodična.«
 
Nekako sanjavo, a zapeljivo in nežno je skoro polglasno menila Marija � alomaSaloma:
 
»Nimate ne sorodnikov, ne prijateljev, na katere bi vas vezalo vaše srce? Nikogar ni, ki bi vas ljubil? Jaz sem edino bitje, ki je ljubite? Dobro, žrtvujte mi torej tisto bitje, o katerem jaz mislim, da vas ljubi. Moje srce hoče imeti ta triumf, moja duša koprni po takem zadoščenju, moja ljubosumnost zahteva, da mi žrtvujete svojega paža, tistega otroka, ki se kliče Manfred in o katerem sem prepričana, da ga neskončno ljubite, bolj kakor mene, Četudičetudi se morda sami tega ne zavedate. Verujem vam, da da me ljubite, ali dokler mi niste tega dečka žrtvovali, nisem prepričana.«
 
»Ali − kaj hočete s tem nesrečnim dečkom?« je vzkliknil Krištof. »Ta deček je moja last, je moj tlaČantlačan, kajti kupil sem ga in ga plačal.«
 
»Mogoče,« je menila Marija � alomaSaloma, »ali da to ni navaden tlačanski otrok, to je gotovo. V njegovih žilah se pretaka plemenitejša kri. Odkar sem tega dečka videla, se mi dozdeva, da ni vaš, da nimate vi nad njim nikakih pravic, nego da vam sledi prostovoljno, iz ljubezni. Prisegam vam: nikdar nisem mislila, da spada ta Manfred med tista zavržena bitja, ki jih prodajajo v Carigradu pohotnikom. Ne. To je najbrž sin kake žene, ki ste jo vi ljubili in ki vam je na smrtni postelji poverila usodo svojega otroka. Ali pa je celo sad vaše ljubezni s kako imenitno in krasno damo iz jutrovih dežel. Tako prijateljstvo kakor veže vas in Manfreda, je mogoče le med enakovrednimi ljudmi in izvira iz srca, nikdar pa ga ni med mogočnim plemičem in sužnjem ali tlačanskim otrokom. A naj se že motim ali naj imam prav, žrtvujte mi Manfreda., če hočete naj bom do dna duše prepričana, da bi se iz ljubezni vdala vsaki vaši želji! Žrtvujte mi Manfreda, kajti kar veruje ljubosumno srce, je dostikrat močnejše, kakor sama resnica.«
 
Krištof je menil, da govori iz Marije Salome samo ženski ponos. Mislil je, da iz golega ponosa ne more trpeti, da bi njenega čestilca kakršnokoli Čuvstvočuvstvo vezalo še na kako drugo bitje; sodil je, da zahteva, naj živi izključno in edinole zanjo in njej na ljubav pretrga vse druge vezi, ni pa slutil, da je uganila Marija � alomaSaloma že davno, da je Krištofov paž − ženska.
 
»Čemu vam bo ta deček?« je vprašal Krištof. »Meni je Manfred ljub in drag. Manfredova vdanost mi je bila vedno močno opora, zlasti v časih, ko sem brez svojcev in brez prijateljev taval po svetu, ko sem si moral vsak dan vnovič z mečem zagotoviti življenje in ko mi je bil ves svet sovražen in me je ves svet obrekoval. Odkritosrčno vam povem, da sem Maufredu hvaležen, ker mi je bil zvest in vdan v naj težjih urah mojmojega ega ži vlj enj aživljenja
 
Marija � alomaSaloma je nevoljno vstala s svojega sedeža.
 
»Vidim, da sem Vas zaman prosila,« je rekla nekako bridko. »O, saj sem slutila, da na žrtve od vaše strani ne smem računati, da bi mi izpolnili le tiste želje in prošnje, ki bi vas nič posebnega ne veljale.«
 
Hotela je oditi, a Krištof jo je zadržal.
 
»Motite se, Marija � alomaSaloma« je rekel Krištof. »Nisem vam odrekel, kar ste zahtevali. Le to bi rad vedel, Čeče bi mi taka žrtev dala gotovost, da dosežem smoter svojega hrepenenja, edino stvar, ki jo želim, da si s to žrtvijo pridobim Vašo ljubezen. Manfred je Vaš, Marija � alomaSaloma. Ali dobim za to žrtev tudi kako plačilo?«
 
»Žrtev je torej za Vas tako velika, da bi je ne storili brez plačila?« je vprašala Marija � alomaSaloma.
 
»Jaz cenim to žrtev tako visoko, kakor ste jo cenili Vi sami. Rekli gteste, da je to edina žrtev, ki bi Vas prepričala, da T asVas resnično ljubim, da je to edina stvar, s katero bi mogel dokazati svojo dejansko u danostudanost. Rekli ste sami, da na najdragocenejša darila ničesar ne daste, ker sam bogat in da Vam tudi Činičini junaštva nič ne pričajo. Ko bi Vam jutri prinesel glavo GasparjaGašparja Khisela, kdo ve, če bi ne rekli, da sem storil le to, kar bi storil vsak drugi in da to ni nobena žrtev z moje strani.«
 
Spomin na Gašparja Khisela je hipoma premenil Marijo Salomo. V njenih očeh je zasvetil ogenj sovraštva, njen obraz je z ado bilzadobil trd in neusmiljen izraz.
 
»Kar se tiče Gašparja Khisla, ostanem pri svoji besedi in ko bi morala sramote in bede umreti. Kdor mi prinese glavo Gašparja Khisla, temu darujem svoje telo in svojo ljubezen in če bi bil to sam krvnik.«
Pogledala ga je zopet goreče in omamljivo in Krištof je vzkliknil:
 
»Jutri je Man fredManfred Vaš. In zdaj, povejte mi, Marija � alomaSaloma, ali me ljubite?«
 
Prijel jo je za roko in ona mu je ni odtegnila. Obrnila je glavo nekoliko na stran, kakor bi bila v zadregi, potem je z jasnim usmevom rekla:
»Če Vas ljubim, še ne vem, a srečna sem, neizmerno srečna, ker sem zdaj res prepričana, da me ljubite.«
 
Stekla je od njega in se stisnila k svoji materi. Njen obraz je bil tako solnČnojasensolnčnojasen, da Krištof ni več dvomil o svoji zmagi.
 
Zmagoslavje je bilo doseglo svoj vrhunec in radost je začela že pozabljati na meje dostojnosti, ko se je na vratih v dvorano prikazal tuj plemič. Ves je bil zaodet z železjem in vizir mu je zakrival obraz. Na šljemu je imel dolgo Črnočrno pero, v rokah pa je držal meč, kakor da si je moral vstop v dvorano šele priboriti.
 
TsaVsa družba ja ostrmela nad tem nepričakovanim gostom in Nikolaj Kolovški je vstal s svojega sedeža in šel tujcu nasproti. Med tem pa se je bil tujec že ozrl po dvorani in šel naravnost in ne da bi se za koga zmenil na ono stran, kjer je sedel Krištof Zlatopoljec in le temu molče izročil košček popisanega pergamenta.
 
Nekako plaho se je ozrl Krištof na moža v železju, ki je ravno in nepremično stal pred njim.
 
»Marku Pirinu − Krištof Zlatopoljec,« je bilo zapisano na pergamentu in mesto podpisa je bilo s krvjo naslikano človeško oko.
 
Krištof je pogledal, na tujca, je vstal in se mu približal, kakor bi hotel skozi železni vizir spoznati njegovo lice. Tujec je za trenotek odprl vizir, a ga tako hitro zopet zaprl, da nihče ni videl njegovega obraza, dasi so bili vsi pogledi vanj obrnjeni. Ob enem se je tujec obrnil, pozdravil z mečem celo družbo in zapustil dvorano.
 
Vsi so se približali Krištofu, kajti vsak je pričakoval, da pove, kdo je skrivnostni tujec, kaj da želi in kam da je ielšel, toda Krištof se je umaknil vsem vprašanjem s tem, da je vzel v roke pergament, ki mu ga je prinesel tujec, in se vanj zaglobil, kakor da obsega kdo Veve kake tajnosti ali važnosti.
 
Nikolaj Kolovški naposled ni mogel več premagovati svoje radovednosti, nego je pristopil h Krištofu in mu rekel:
»Nič ni posebnega,« je odgovoril. »Priporočilo od prijatelja ...«
 
»A morda je prijateljevo željo in priporočila težko izpolniti,« je menil župnik Lavrencij, ki je že ves čas nezaupno krožil okrog Krištofa in ki bi bil silno rad izvedel, kaj poroča skrivnostni pergament.
 
»Kar mi je izpolniti, je dolžnost, a prije trn aprijetna dolžnost,« je s povdarkom odgovoril Krištof, »in zato se lotim koj sedaj izpelnitveizpolnitve te dolžnosti.«
 
Krištof se je naglo poslovil od družbe, ki se je itak že pripravljala, da se razide, in je zapustil dvorano. Odhajajeje namenoma izpustil iz rok pergamentič, ki mu ga je bil prinesel skrivnostni vitez; župnik Lavrencij je listek pobral in ga hotel skriti v žep svojega talarja, toda Marija � alomaSaloma je videla, kaj se je zgodilo in je hitro rekla:
 
»Pa ne da je to tisto pismo, ki je je bil ravnokar prinesel neznani železni plemič?«
 
»Najbrž,« je odgovoril župnik Lavrencij, ki ga je Marija � alomaSaloma spravila v veliko zadrego s svojim vprašanjem. »Pobral sem pismo, da je vrnem lastniku.«
 
»Ali pa da bi je na skrivnem precitaliprečitali in če mogoče izkoristili za nove obdolžit veobdolžitve in nova obrekovanja,« je osorno menil Nikolaj Kolovški, ki je bil ta večer precej mnogo pil in vsled tega ni več mogel zatajevati svojih čustev, kakor je sicer znal.
 
»Pa recimo, da sem hotel to pismo na skrivnem prebrati,« je jezno rekel župnik Lavrencij. »A čemu? da bi Vam dokazal da je ta človek Vaš in naš vseh smrtni sovražnik. Čitajte sami to pismo, Nikolaj Kolovški.«
 
»Sramota tistemu, ki se drzne sumničiti človeka po takih dejanjih, kakor smo jih doživeli danes,« je zakričal Nikolaj in je s pestjo udaril ob mizo. »Ne bom ga čital tega pisma, in če bi obsegalo mojo smrtno obsodbo.44«
 
Obrnil se je k svoji hčeri, ki je bila vzela pismo Lavrenciju iz rok.
»Ali morda ti kaj sumiš in hočeš iskati pojasnil v tem pismu?«
 
»Ne oče,« je z jasnim usmevom rekla Marija � alomaSaloma, »jaz ničesar ne sumim in nimam nobenih dvomov.«
 
Stopila je k mizi in počasi na goreči plamenici sežgala pismo. Seveda je to izvršila tako, da je mogla obenem citatičitati zapisane besede:
 
»Marku Pirinu − Krištof Zlatopoljec.«
 
Nasmehnila se je na tihem in toplo ji je postalo pri srcu, da jo je ljubil Marko Pirin, to je bilo zanjo že častno in laskavo, a da se skriva za tem imenom Krištof Zlatopoljec in da jo ljubi ta vzliovzlic vsemu, kar se je zgodilo njegovemu rodu, to je bil zanjo pravi triuinftriumf, ki ji je napolnil srce in dušo z radostjo in s ponosom.
 
Veseleč se sedanjosti in trdno zaupajoč v še veselejšo prihodnjost se je bila to noč razkropila mengiška grajska družba. Samo en član te družbe je legel ta večer potrt in žalosten k počitku: to je bil Krištof Zlatopoljec.
 
»Tako se dostikrat zasucejozasučejo stvari, ki jih zasleduje človek z največjo vnemo in strastjo,« je menil Krištof sam pri sebi. »Človek misli, da se spočije, ko se enkrat približa svojemu smotru, a mesto do počitka zaide v obup.«
 
Ko je bil Krištof Zlatopoljec pod tujim imenom prestopil prag mengeškega gradu, so ga vsi grajski prebivalci sovražili in ga imeli na sumu, da jih hoče ugonobiti. Zbegal je vse s svojo drznostjo in s svojimi opomnjami o raznih tajnostih, in potem mirno počival, doČimdočim so tisto noč vsi prizadeti grajski prebivalci trepetali strahu.
 
Zdaj je dosegel Krištof, kar je želelo njegovo srce in za kar se je toliko trudil in prestal toliko nevarnosti in nadčloveškega duševnega in telesnega napora. Postal je zaupnik Nikolaja Kolovškega in njegov najboljši prijatelj; užival je neomejeno zaupanje Nikolajeve rodovine in njenih prijateljev, ljubila ga je Marija � alomaSaloma. Bil je gospodar Kolovškega rodu, imel je zdaj v rokah vse niti, da je mogel splesti iz njih tisto strašno osveto, ki jo je prisegel na razvalinah zlatopoljskega gradu in vendar je bila ta noč za njegove sovražnike noč brezskrbnega in zadovoljnega miru, zanj pa noč tuge in bolesti.
 
Prišedši v svoje stanovanje je našel Krištof v obednici skrivnostnega viteza, ki mu je prinesel na zmagoslavij ezmagoslavlje tajinstveni pergament. Tujec je bil odložil šljem.
 
»Oče,« je vzkliknil Krištof Zlatopoljec in je hitel proti staremu možu, da bi ga objel in pritisnil na svoje srce, a starec je naglo vstal in tsese umaknil, njegov pogled je bil tako resen in očitajoč, da je Krištof hipoma obstal in se ni upal stopiti k očetu. Krištof je poskusil uganiti, kaj da je očetu in zakaj se brani sinovega objema. Rad bi bil vprašal, a ni se upal, vedoč, da bi očeta le bolelo, Čeče bi ga sin spravil v zadrego s katerimkoli vprašanjem, saj ni mogel govoriti.
 
Stala sta drug pred drugim in si srepo gledala v oči. In zdaj so se odprle rane Krišt fovegaKrištofovega srca. Spomnil se je, kako so očeta ponižali, trpinčili in mu izrezali jezik; spomnil se je, kako so sestro onečaščali, dokler ni umrla in v duhu je videl razvaline zlatopoljskega gradu, pod katerimi je po dolgih letih videl očeta − pohabljenega in sestro − umorjeno.
 
Zdaj je tudi uganil, kaj da je očetu, zakaj ni pustil, da bi se mu sin približal, uganil je, da mu oče več ne zaupa, ker si ne zna tolmačiti sinovega postopanja, ker ima sina na sumu, da je pozabil na svojo sinovsko dolžnost, na strašno zlo, ki je zadelo njegovo rodo vinorodovino, na zapriseženo osveto. Jasno je bral sedaj v očetovem pogledu očitanje, da je izdajalec svojega rodu in da se je prodal tistim, ki jim je obljubil osveto za njih vnebovpijoča hudodelstva.
 
Začel je begati po sobani, kakor bi bil iz uma, do čim se je starec stisnil v kot pri peči, in je s temnimi nezaupnimi pogledi sledil sinu.
Uvideval je, da mu zna očetova navzočnost postati nevarna pri njegovih prizadevanjih, da mu zna oče vsled svoje nezaupnosti ravno v najvažnejših trenotkih pokvariti vse načrte in bridko je obžaloval, da sta ga ponos in veselje nad zmago prevzela tako, da je Krvosrdu zaklical, da odpre očetu vrata Nikolajevih graščin. Zavedal se je, da bi očeta na noben način ne prepričal, tudi če bi mu še tako natančno pojasnil svoj zadnji smoter in še tako dobro utemeljeval nagibe svojemu nenavadnemu ravnanju.
 
»OČe, oče, jaz vam ne morem ničesar povedati in ničesar razložiti,« je novic vzkliknil Krištof in vsa bolest*, ki ga je pretresala in ga davila, je odmevala iz njegovega obupnost razodevajočega glasu. »Zaupajte mi, oče. Verujte mi, da izpolnim svojo prisego, strašneje, kakor si to more predstavljati najsmelejša domišljija. Ni mi mar, kaj govore Kamuičauj©Kamničanje in njihovi zavezniki. Služil sem j in*jim pošteno in dobro, a izdali so me in zato sem jih Kaznovalkaznoval. Izpolnil lbom kar sem se namenil in kar sem obljubil in gorje vsakemu, kdor bi mi stopil na pot ali bi me hotel ovirati. Preveč sem že žrtvoval in preveč sem že trpel, da bi se mogel zadovoljiti z navadno osveto. Smrt mojih sovražnikov, hitra smrt, ni nika.nikakor maščevanje za grozodejstva, ki so jih storili mojemu rodu. To je vse, kar vam morem povedati.« In z mirnejšim glasom, kakor otrok proseče, je dostavil Krištof: »Oče − zaupajte mi; ne bodete se varali.«
 
Starec je stal še vedno nepremično v kotu. Njegov obraz je bil kakor izklesan iz kamna. Nobena najmanjša poteza ni razodevala njegovih misli in njegovih čuvstev. Nič ni več kazalo, da sinu � eše kaj očita, a isto tako ni nič kazalo, da so sinove besede napravile nanj le najmanjši vtisk. Krištof je to dobro zapazil in duša se mu je krčila žalosti. Razburjenost ga je prevzela in je zaklical z neskončno bolestjo:
 
»Ah, oče, čemu ste prišli sem?«
 
Užaljen je ostal stari Zlatopoljec, del na glavo svoj sijemšljem in vzel v kotu sloneči svoj meč. Hotel je zapustiti sina − toda Krištof je pohitel za njim in ga šilomasiloma zadržal.
 
»Ostanite, oče, prosim vas, ostanite. Saj ne vem, kaj govorim. Če hočete, vam vse razodenem. Kadar vas obide sum, da sem se izneveril svoji dolžnosti in svoji prisegi, pa se na vsak način spomnite, kar vam bom sedaj povedal. Tisti dan, ko bodete prepričani, da sem izdajalec, storite brez usmiljenja z menoj tako, kakor so z vami storili vaši sovražniki. Ali ste me razumeli, oče? In zdaj ostanite tu in bodite mirni ali idite počivat, kakor poj dempojdem tudi jaz.«
 
KriitofKrištof je poklical Luko in mu poveril skrb za očeta, sam pa se je umaknil v svojo spalnico. Utrujen je bil na smrt, duševno in telesno, tako utrujen, kakor žival, ki je noben bič ne spravi več na noge, ki raje pogine, kakor da bi nesla Seše dalje svoj tovor. Legel je na svoje počivališče, toda pokoja ni našel, ker ga je navdajala zavest, da svoje naloge tega dneva ieše ni iivrailizvršil. Nemirno se je premetaval po svojem ležišču, toliko nemirnejše, ker se ni upal, da bi izpolnil to, kar je nekaj ur poprej v sili in stiski obljubil.
 
Planil je z ležišča in začel hoditi po svoji sobi iz kota v kot. Hodil je s težkimi koraki in se naslanjal ob mize in stole, ker so ga noge komaj nesle.
 
»KonČamKončam − danes ali nikdar,« so šepetale njegove blede ustne in omahuje je stopil k vratom vodečim v sosedno sobo in jih rahlo odprl.
 
»Manfreda,« je z sklicalzaklical polglasno in se na prstih bližal postelji, a ko je nanjo posvetil, mu je skoro plamenica padla iz rok, tako se je prestrašil, videč, da je posterjapostelja prazna.
 
� elŠel je klicat Luko in ga ostro izpraševal, kje da je Manfreda. A Luka ni vedel ničesar povedati. Videl je bil Manfredo na stopnicah v grajski stolp, ko je prišel iskat ubitega Davida, a potem nič več.
 
Krištof je mislil, da ga skrb za Manfredo in bolest, da jo izgubi, uniči. Vsa neskončna vdanost in brezmejna ljubezen te deklice ni nikdar napravila tolikega vtisa na Krištofa, kakor ga je napravilo sedaj dejstvo, da je Manfreda izginila,. deleŠele zdaj mu je bilo jasno, da jo resnično ljubi iz vse duše, dasi je v boju za svojo osveto, kateri je vse žrtvoval, skoro pozabijpozabil na to ljubezen; šele sedaj se je zavedal, da mu brez Manfrede ni obstanka.
 
Hitel je iz svojega stano\anjastanovanja in izpraševal po gradu, če kdo kaj ve o Manfredu. In ker mu ni vedel nihče povedati, kje da je zali paž, je začel iskati po dvorišču, po vrtu in celo po vojaških spalnicah, okrog nasipov in po bojišču, a vse zaman.
 
Vrnil se je potrt v grad. Prišedši mimo stolpa se mu je zdelo, da sliši šepetanje. Postal je pri vratih in poslušal. Kmalu je spoznal glas Andreja Bosia. čudnoČudno se mu je zdelo, da govori samo Bosio in da nihče ne odgovarja, a vendar ga je prevzela misel, da ima Manfreda na tem stolpu ljubav enljubaven sestanek z Bosio, kar ga je do skrajnosti raztogotilo. Vtihotapil se je v stolp in previdno plazil po stopnicah navzgor. Ljubosumnost je vstajala v njegovem srcu in le s težavo je krotil to Čuvstvočuvstvo in si ohranil hladno kri.
 
Končno se je Krištof priplazil do vrat, ki so vodila na vrh stolpa. Bila so toliko odprta, da je spoznal Bosia, ki je stal na stolpu in da je videl drobne nožice Manfredine.
 
»Ljubi deček,tt« je ravno govoril Bosio, QBakaj»zakaj si tako molčeč. Zdi se mi, da si plemenite krvi in gotovo si prišel le po nesreči v sužnost. Pomisli pa, dečko, da tisti, ki te je prodal tvojemu sedanjemu gospodarju, mu je prodal samo tvoje telo, ne pa tudi tvoje duše. Kaj je telesna sužnost? Nič! Z nekaj zlati se lahko odkupiš, kadar hočeš.«
 
In ker Manfreda ni ničesar odgovorila, je nadaljeval Bosio še tišje: »Ti nisi deček, četudi nosiš moško obleko, deklica si. Vem, da se ne varam! Tvoj gospodar te je kupil kot deklico, če te je sploh kupil in Čeče si sploh njegova last. A tudi če je res, da si njegova last − kaj za to! Da je le tvoje srce svobodno. Podari mi svojo ljubezen in jaz te odkupim in namesto da bi služila svojemu gospodarju, boš svobodna gospa in imela služkinj, kolikor jih boš hotela in katerim boš svobodno ukazovala, kakor te bo volja.«
 
Krištof je čutil, da mu teče vsa kri v glavo. Vzel je svoje bodalo v roke in se že bližal vratom, da bi jih odprl in planil na Bosia, ko se je spomnil, da bi bila hitra smrt še prava sreča za tega človeka. Kaj naj bi Bosia, ki mu je sestro oneČastilonečastil in orilumoril, kar na kratko z bodalom poslal na drugi svet? Ne! Vtaknil je godalobodalo zopet za pas in poslušal, kako Jeje Bosio nadaljeval svoje prigovarjanje.
 
»Ne zameri mi, dražestna deklica,« je govoril Bosio, »da sem ti sledil na ta stolp. Mesečina mi je izdala, da si tu. Opazoval sem te dolgo in zdelo se mi je, da jočeš in da si nesrečna. Smiliš se mi deklica, vem, da si mnogo trpela in da še trpiš, in vem, da te čaka še huje trpljenje. Oh, umejem te. Tvoja nesreča je tako velika, da se ti zdi prijazen pogled tvojega gospodarja že kakor solnčen žarek v zimski megli in tako hvaležna si za tak pogled, da si se iz same hvaležnosti zaljubila v svojega gospodarja In danes ljubi tvoj gospodar drugo in ti trpiš, kakor da bi smela zahtevati, naj tvoj gospodar tudi tebe ljubi. Pozabila si, da je on plemič, ti pa si njegova last, njegova posest, s katero lahko stori kar hoče. A čakajo te še veliko hujše bolesti, proti katerim je preziranje tvoje ljubezni še prava malenkost. Jaz te ljubim, draga deklica, resnično in čisto. Ljubi te pa tudi Adam Kolovški. Jaz bi te rad osvobodil in ti pomagal do sreče; Adam Kolovški pa bi le rad užival tvojo ljubezen in se te hoče polastiti na ta način, da te odkupi in potem pridrži kot svojo priležnico.«
»Ne zameri mi, dražestna deklica,« je govoril Bosio, »da sem ti sledil na
 
Manfreda še vedno ni ničesar odgovorila.
ta stolp. Mesečina mi je izdala, da si tu. Opazoval sem te dolgo in zdelo se mi je, da jočeš in da si nesrečna. Smiliš se mi deklica, vem, da si mnogo trpela in da še trpiš, in vem, da te Čaka še huje trpljenje. Oh, umejem te. Tvoja nesreča je tako velika, da se ti zdi prijazen pogled tvojega gospodarja že kakor solnčen žarek v zimski megli in tako hvaležna si za tak pogled, da si se iz same hvaležnosti zaljubila v svojega gospodarja In danes ljubi tvoj gospodar drugo in ti trpiš, kakor da bi smela zahtevati, naj tvoj gospodar tudi tebe ljubi. Pozabila si, da je on plemič, ti pa si njegova last, njegova posest, s katero lahko stori kar hoče. A čakajo te še veliko hujše bolesti, proti katerim je preziranje tvoje ljubezni še prava malenkost. Jaz te ljubim, draga deklica, resnično in Čisto. Ljubi te pa tudi Adam Kolovški. Jaz bi te rad osvobodil in ti pomagal do sreče; Adam Kolovški pa bi le rad užival tvojo ljubezen in se te hoče polastiti na ta način, da te odkupi in potem pridrži kot svojo priležmco.«
 
Manfreda � e vedno ni ničesar odgovorila.
 
»Jutri hoče Adam Kolovški govoriti s tvojim gospodarjem in ker ljubi ta Marijo Salomo, se bo gotovo rad prikupil njenemu bratu. Pomisli to, deklica, in preudari kaj te čaka.«
 
Bosio je pristopil k Man ir ediManfredi. Rahlo ji je pogladil lice in nežno vprašal:
 
»Ljuba deklica, povej, ali neČe�nečeš biti raje moja, kakor pa Adama Kolovškega?«
 
nNe»Ne tvoja ne bo, niti Adamova,« je zagrmel Krištof in je planil na stolp. Jeza ga je bila premagala tako, da se je spozabil in stopil pred Bosia. A bilo mu je takoj žal in zato je hitro poskusil, da popravi storjeno napako. »Ta deklica je moja last, jaz sem jo kupil in jutri jo podarim Mariji Salomi.«
 
Bosio je bil, presenečen Krištofovega prihoda, odskoČilodskočil in potegnil svoj meč, a Krištof ga je hitro potolažil.
 
»Spravi svoj meč, prijatelj Bosio,« je rekel s prisiljeno prijaznostjo »in nikar ne obupaj. Marija � alomaSaloma si je zahotela to deklico in − saj veš, kako je − moral sem ji jo podariti. A Marija � alomaSaloma se bo tega dekleta kmalu naveličala in − no, potem poskusiš lahko svojo srečo.«
 
Krištof je to govoril tako tiho, da ga Manfreda, ki je bila skočila na stran, ni mogla razumeti. Glasno pa je dostavil:
 
»Idi zdaj, prijatelj Bosio, in odpoČijodpočij se; jutri bodeva govorila dalje.«
 
Segla sta si v roke in Bosio je zapustil stolp. � eleŠele ko so se vrata za Bosiom zaprla, se je Krištol približal Manfredi, ki je slonela ob ograji. Ovil ji je roko okrog pasa in jo stisnil k sebi.
 
»Manfreda, ljuba moja Manfreda,« je rekel Krištof: »Govoriti moram s teboj. Poslušaj me Manfreda in veruj mi, da izpolnim vse, kar sem ti obljubil.«
Manfreda je pogledala Krištota udano in ponižno − potem pa ga rahlo odrinila od sebe in ga vprašala:
 
»Kateri dan je danes Krištof?« »Danes je prvi dan oktobra meseca.«
 
»Danes je prvi dan oktobra meseca.«
 
»Dobro,« je odgovorila Manfreda, potem pa pozorno nekaj štela pomagajoč si s prsti in na to rekla: »Tedaj bom stara dvajset let. Ah, dolgo je � eše, dolgo. A − nič za to.«
 
Potem se je naglo obrnila h Krištofu in s popolnoma premenjenim glasom vprašala:
»Kaj ukazujete, gospod?«
 
»NiČesarNičesar ti ne ukazujem, ljuba moja Manfreda,« je rekel Krištof. »Prišel sem te le prosit pomoči in podpore v mojem težkem boju.«
 
In sedaj se je pokazalo, da je Manfreda užaljena do dna srca. V vsakem drugem slučaju bi bila rekla, da stori z veseljem vse, kar zahteva Krištof, tudi zdaj je Krištof to priČakovalpričakoval, toda to vprašanje se mu ni izpolnilo.
 
»Gospod − Manfrede, ki bi Vam mogla pomagati, ni več; ostal je samo vaš paž in ščitonosec Manfred, ki se bo pokoril vsakemu Vašemu povelju "
 
Ta odgovor je razdražil Krištofa, ki si je domišljal, da mora Manfreda vedeti, kaj želi in po čem hrepeni in da se mora posvetiti njegovemu maščevanju s tisto strastjo in požrtvovalnostjo kakor on sam. V tej svoji razdraženosti je ostro in brezobzirno odgovoril:
»Ker si moja last, ker sem te odkupil in plačal, storim lahko s tabo kar hočem, naznanjam ti torej, da sem te daroval plemeniti gospodični Mariji Salomi Kolovški in jutri postaneš njena last.«
 
»Prav − torej jutri,« je mirno odgovorila Manfreda.
 
Ta Manfredina vdanost je zapekla Krištofa v srce. Strastno je objel deklico in poljubljajoč ji usta in o5ioči je ječal:
 
»Ah, saj ni mogoče! Ti, moja edina, ljubljena Manfreda, da bi postala dekla Marije Salome, celo njena sužnja. Ne, ne, to ni mogoče.«
 
»Osveti − je vse mogoče,« je odgovorila mirno in tiho Manfreda. »OstvetnikuOsvetniku ni nobena žrtev prevelika.«
 
»Torej si me vendarle razumela,« se je veselil Krištof, »in me umeješ tudi zdaj. Hvala ti, Manfreda.«
 
Krištof je novic stisnil Manfredo k sebi. Kar je bila rekla, se mu je zdelo zadostno pojasnilo njenega nenavadnega vedenja. Zavzet je bil za svojo osveto tako, da se ni mogel poglo3itipoglobiti v misli in v Čuvstvačuvstva lepe ManfiradeManfrede in tudi ni opazil, da ni z noben*nobeno besedo in z nobeno kretnjo pritrdiapritrdila njegovemu domnevanju.
 
KfštofKrištof in Manfreda sta skupno zapustihzapustila stolp, šla sta roko v roki in Manr/edaManfreda se je bolestno spominjala, da že mnogo mesecev nista šla tako sku»ajskupaj. Mirno je trpela, da jo je Krištof O)jemalobjemal in poljubljal, in Krištofu ni jrišloprišlo na misel, da mu Manfreda pr€)ušČaprepušča samo še svoje telo, njena duši pa ni o tem ničesar več vedela ...
 
Z novim dnevom se je začelo novo življenje za vse, ki so bili zbrani v mengiškem gradu. Nikolaj Kolovški se je z novimi močmi in z novim pogumom posvetil svojim velikim ciljem; za Katarino in Bertonjo se je začela doba brezskrbnega uživanja njiju ljubezenske sreče, zaradi katere sta doslej takorekoč dan in noč trepetala; Adam Kolovški in njegov prijatelj Andrej Bosio sta imela gotovost, da bodeta lahko zopet živela razuzdano in veselo, kakor se jima je hotelo; Marija Saloma je imela zdaj gotovost, da je rešitelj kolovškega roda, Krištof Zlatopoljec, ves njen, tako da lahko ž njim stori in doseže kar hoče; Krištof sam je vedel, da se je znatno približal svojemu cilju in da se z novim dnem začno priprave za zadnje in poglavitno dejanje njegove osvete. In tudi Manfreda se je zavedala, da ji je novi dan prinesel novo življenje in dozdevalo se ji je, da se bo to novo življenje končalo z nepopisnimi grozotami, s krvjo, s požigi in umori.
Z novm dnevom se je začelo
 
novo življenje za vse, ki so bili zbrani v mengiškem gradu. Nikolaj Kolovški se je z novimi močmi in z novim pogumom posvetil svojim velikim ciljem; za Katarino in Bertonjo se je začela doba brezskrbnega uživanja njiju ljubezenske sreče, zaradi katere sta doslej takorekoč dan in noč trepetala; Adam Kolovški in njegov prijatelj Andrej Bosio sta imela gotovost, da bodeta lahko zopet živela razuzdano in veselo, kakor se jima je hotelo; Marija � aloma je imela zdaj gotovost, da je rešitelj kolovškega roda, Krištof Zlatopoljec, ves njen, tako da lahko ž njim stori in doseže kar hoče; Krištof sam je vedel, da se je znatno približal svojemu cilju in da se z novim dnem začno priprave za zadnje in poglavitno dejanje njegove osvete. In tudi Manfreda se je zavedala, da ji je novi dan prinesel novo življenje in dozdevalo se ji je, da se bo to novo življenje končalo z nepopisnimi grozotami, s krvjo, s požigi in umori.
 
Tihi, enakomerni jesenski dnevi so minevali Krištofu v sladkem pokoju. Naporov in bojev vajeni plemič se je temu miru udal s tem večjim veseljem, ker je bil izmučen in potreben poživljajočega počitka.
Krištof je imel dovolj prilike, občevati z Marijo Salomo in lahko je spoznaval od dneva do dneva, kako vse bolj se ga oklepa ponosna hči kolovškega velikaša in kako rase in se utrja njena ljubezen do njega.
 
Niti trenotek ni Krištof obžaloval, da je svoje sovraštvo raztegnil tudi na Marijo Salomo, dasi ta ni bila kriva hudodelstev, ki so jih storili Nikolaj, Adam in Bosio zlatopoljskemu rodu. Z radostjo je opazoval, kako je Marija � alomaSaloma vse bolj in bolj trepetala ljubezenskega hrepenenja in vporabil je vse, kar si je le mogel izmisliti, da jo čim bolj priveze nase in razvname njene strasti do tiste skrajnosti, ko sledi človek brez pomisleka svojim čuvstvom in svojim poželjenjem, pa če bi bil potem nesrečen vse svoje življenje. In nikdar ni Krištofa zaradi tega opominjala njegova vest. Zajedel in zagrizel se je bil v svojo osveto tako, da mu je bilo maščevanje kolovškemu rodu najsvetejša stvar, in da je vse presojal samo s tega stališča in opravičeval tudi najnemoralnejše sredstvo, samo da je služilo njegovim namenom.
 
Nikolaj Kolov� kiKolovški se je le še nekaj časa mudil v Mengšu. Omrzil se mu je bil ta grad, ki si ga je osvojil z brezvestnim umorom, saj ga je vsaka najmanjša stvarica spominjala, da je tu doživel največje ponižanje svojega življenja. Kakor je bil Nikolaj tudi hvaležen Krištofu, da ga je rešil, ošabni velikaš ni mogel prenašati zavesti, da je bil kdaj skoro že poražen in uničen. Zato ni imel obstanka v Mengšu in je silil, da naj se rodovina preseli na drug kraj.
 
V Mengšu, ki je bil itak ves oplenjen in izropan, je ostala le mala posadka, gospa Katarina pa se je z Adamom in z Marijo Salomo preselila na Črnelo, kamor so ji sledili malone vsi njeni gostje. Nikolaj pa tudi v tem jesenskem času ni miroval, nego je potoval daleč naokrog od gradu do gradu, od kraja v kraj, da si pridobi novih zaveznikov in najame novih vojakov, kajti hotel je Kamnik ponižati in zavzeti za vsako ceno, pa če bi ga veljalo glavo. Toda uspehi njegovih prizadevanj niso bili nič kaj povoljni. Ker ni bilo plana, se je izgubilo mnogo vojakov, in ker ni bilo gotovega denarja, je marsikak plemič ostal doma, tudi če je slovesno in na svoj meč obljubil, da se udeleži vojne.
 
Kamničanje in njihovi zavezniki bi bili takrat brez posebnih težav lahko ugnali in uničili Nikolaja Kolovškega in njegovo vojsko, ali poraz pri Mengšu je bil preplašil druga mesta, ki so bila v tajni zvezi s Kamnikom in pregnal je tudi kamniške vojskovodje na njihove grajščine. Kamničanje, dasi hrabri in požrtvovalni, niso imeli ne dovolj moštva ne sposobnih voditeljev in zato se niso upali zapustiti ozidja svojega mesta. Na zavoj evanjezavojevanje niso nič več mislili, mislili so samo še na obrambo svojega mesta, svojega imetja in svojega življenja.
 
V takih razmerah ni bilo misliti, da pride v doglednem času do odločilnega boja in do miru. Obe stranki sta se zadovoljevali z malimi napadi in boji. Zdaj je kak plemič izmed Nikolajevih zaveznikov naskočil in oplenil kak grad ali kako vas sovražnikov, zdaj so tako storili zavezniki Kamničanov. Vojne ni bilo, ali ropanje in ubijanje je bilo na dnevnem redu in krvavela je vsa mejna grofija kranjska, zakaj vsa dežela je bila takorekoč dan in noč v vojnem stanju.
 
Tedaj pa se je Krvosrd odpravil na pot, da pridobi KamniČanomKamničanom kar mogoče prijateljev in zaveznikov in da prouzroči odločilni boj, ki naj ima že katerikoli izid, samo da prinese deželi in prebivalstvu toli potrebni mir. Romal je od grada do grada s svojo malo Četočeto in Ikončnokončno vendar pregovoril nekaj uplivnih plemiČevplemičev, da so obljubili, stopiti na stran Kamničanov in jim v odločilni uri pomagati z vsemi močmi.
 
Krvosrd je vedel, da to ne bo všeč Krištofu ali njegova ljubezen do domovine je bila močnejša, kakor ljubezen do brata in zato je storil, kar mu je velevalo srce. Ko je bilo to težko delo končano, se je odpravil v Črnelo, da vse pove Krištofu in se pred njim opraviči.
 
Prišel je v grad le z veliko težavo. Nikolaj Kolovški je bil ravno ta dan [izvedel, da je vitez Pyrso, prejšnji lastnik grada črnelaČrnela, vjel mladega plemiča Majnharda NevdekaNeydeka, grajščaka na Mirni, in ga dal z njegovimi spremljevalci vred obesiti. Neydek je bil zapustil Črnelo, da okrog Kamnika nabere kaj plena in je pri tem izletu zašel sovražniku v roke. Nikolaj je divjal, zlasti ker se mu je sporočilo, da je bil Pyrso obsodil NevdekaNeydeka ne kot roparja, marveč kot izdajalca domovine.
 
Ves grad je bil razburjen, ko je prišel tja Krvosrd in moral je postopati skrajno previdno, da ga ni kdo spoznal. Naposled se mu je to res posrečilo in priplazil se je v sobo., kjer je našel starega Zlatopoljca in Krištofa, zatopljena v spojesvoje misli.
 
Krištof je že vedel, da dela Krvosrd zopet v prid Kamničanov in bolelo ga je to toliko bolj, ker je obsodba NevdekaNeydeka pričala, da veljajo Nikolaj in vsi njegovi zavezniki z&za sovražnike in izdajalce domovine.
 
Brata se nista preveč prijazna pozdravila, a Krvosrd je imel samega sebe v oblasti in je bil vsled tega v stanu jasno in mirno razložiti svoje stališče in nagibe svojemu postopanju. Krištof mu je razburjeno ugovarjal med tem ko je stari Zlatopoljec poslušal z napeto pozornostjo, trepetajo onemogle jeze, da ne more razložiti svojih misli.
 
wCemu»Čemu bi se prepirala,« je končno rekel Krvosrd. »Naj odloči oče.«
 
In obrnivši se k staremu Zlatopoljcu je nadaljeval:
Krvosrd je hotel Krištofa prekiniti, toda ta ga je hitro zavrnil:
 
»Pusti me, da povem, kar mi je na duši. Od svoje domovine jaz ne morem ničesar zahtevati in ničesar dobiti. Ali mi more domovina oživiti sestro in vrniti očeta zdravega in nepohabljenega? Celo božja roka ne more veii popraviti, kar se je zgodilo mojemu rodu. A če domovina ne more zame ničesar storiti, če prepušča meni samemu maščevanje, nimam tudi jaz napram domovini nobenih dolžnostih več. In ta domovina zahteva z<Jajzdaj celo, da naj se jaz odpovem svojemu maščevanju in naj se posvetim delu za moč in svobodo KamniČanovKamničanov, viteza Pyrsa, grofov Sternbergov in drugih gospodov. To je blaznost.«
 
»Krištof − strast te je tako prevzela, da ne moreš več pravično soditi.«
Toda Krištof se ni zmenil za ta Krvosrdov opomin.
 
»Jaz jih sovražim in zaničujem te Kamničane in njihove zaveznike kakor sovražim in zaničujem kolovški rod in njegove zaveznike,« je z ljuto srditostjo nadaljeval Krištof. »Pomagal sem Kamničanom in jih rešil v v največjih stiskah − a ko so imeli Mengeš z Nikolajem in vso njegovo rodovino vred že takoreČtakoreč v rokah, so me sramotno izdali. Nase so mislili in na vsakega izmed sebe, mene pa so pozabili, zame se niso zmenili in mi iztrgali osveto iz rok. Jaz si jo moram noviČnovič izvojevati. To je zdaj edina moja naloga, edina moja dolžnost, edini cilj mojega življenja in temu cilju sem se posvetil in žrtvoval mu bom vse, prav vse.«
 
Stari Zlatopoljec je grgraje poskušal dati izraza svojim mislim in svojim čuvstvom in je bolestno stegal roke, da mu to ni bilo mogoče. Poskusil je pantominično igrati svoje mnenje, a Krištof je le odkima valodkimaval z glavo.
 
»Oče, jaz ne razumem, kaj hočete povedati.«
 
»Jaz pa razumem, kaj pravi oče,« se je naglo oglasil Krvosrd in s slovesnim glasom je dostavil: »Oče ti pravi, da bi pozabil storjeno mu pohabljenje, pozabil onečaščenje in smrt svoje hčere, pozabil na porušenje rodnega gradu, pozabil na vse, da bi bila le domovina močna in srečna.«
j, Jaz pa razumem, kaj pravi oče,"
 
Stari Zlatopoljec je s hitrim prikimavanjem pokazal, da je Krvosrd res izrazil njegove misli. Toda na Krištofa ni napravilo to nič vtiska. Ravnodušno, celo nekoliko porogljivo je rekel:
se je naglo oglasil Krvosrd in s slovesnim glasom je dosttvil: Oce ti pravi, da bi pozabil storjeno mu popohabljenje, pozabil onečašČenje in smrt svoje hčere, pozabil na porušenje rodnega gradu, pozabil na vse, da bi bila le domovina močna in srečna.«
 
»Sreča − domovina − mir − oj, kako lepe so te besede. A zame so to le besede, nič več. Kaj hočete, da naj storim? Najbrž želita, naj zapustim Nikolaja Kolovškega in se združim zopet s Kamničani? Ali pa naj Nikolaja, Adama in Bosia ubijem in se zadovoljim s tem maščevanjem. Ne! Prisegel sem, da se osvetim kolovškemu rodu tako strašno, da bo zatrepetal ves svet. Vem, da bi hitro nastal mir, če bi jaz Nikolaja spravil iz življenja, ali meni je več za osveto, ko za mir v deželi in zadovoljnost drugih ljudi.«
Stari Zlatopoljec je s hitrim prikimavanjem pokazal, da je Krvosrd res izrazil njegove misli. Toda na Krištofa ni napravilo to nič vtiska. Ravnodušno,"celo nekoliko porogljivo je rekel:
 
»Sreča − domovina − mir − oj, kako lepe so te besede. A zame so to le besede, nič več. Kaj hočete, da naj storim? Najbrž želita, naj zapustim Nikolaja Kolovškega in se združim zopet s Kamničani? Ali pa naj Nikolaja, Adama in Bosia ubijem in se zadovoljim s tem maščevanjem. Ne! Prisegel sem, da se osvetim kolovškemu rodu tako strašno, da bo zatrepetal ves svet. Vem, da bi hitro nastal mir, Če bi jaz Nikolaja spravil iz življenja, ali menije več za osveto, ko za mir v deželi in zadovoljnost drugih ljudi.«
 
Krištof bi bil lahko v tem trenotku rekel še več, in povedal bi bil to, kar ga je v resnici navdajalo, ne da bi se tega zavedal. Njemu že ni bilo več toliko na tem, da zatare kolovški rod in da maščuje očeta in sestro; sledil je samo svoji brezmejni strasti, divjemu hrepenenju, izvesti tako grozovito maščevanje, da takega svet še ni videl. Njegova žeja po osveti zaradi osvete same je bila tako mogočna, da je poleg nje zamrlo vsako drugo čuvstvo. Podoben je bil zdaj človeku, ki je iskal v pijači pozabljenja svojih bolesti, a ki pije dalje, tudi če so že pozabljene vse bolesti in zaceljene vse rane.
 
»Nobeden izmed vaju me ne razume,« je s trpkim glasom rekel Krištof, nin»in jaz vama ne morem razkriti svoje duše. To pa vama povem: svoji osveti se ne odrečem za nobeno ceno. Nobena žrtev mi ni prevelika, da dosežem svoj namen. Odrekel sem se vsemu, kar me je vezalo na ta svet. Celo očetovo ime sem zavrgel. Postal sem divja zver med ljudmi in raztrgal bom/ te ljudi brez usmiljenja, naj bi* tudi* sam sramotno poginil.«
 
Strast, ki je vladala Krištofa, je prikipela do vrha. Krištof se ni mogel več brzdati. � irokoŠiroko se je postavil pred starega Zlatopoljca in Krvosrda, pred očeta in pred nezakonskega brata.
 
»O, jaz vaju dobro urnem,« je klical Krištof. »Vidva pozabljata hitro, če vama sovražnik danes kaj vzame, računata s vej osvojo izgubo samo po tem, kar sta imela še včeraj. Nikdar ne mislita na to, kar sta prvotno imela. Podobna sta človeku, ki je imel dvanajst otrok in dvanajst hiš. Sovražnik mu je umoril enega otroka in sežgal eno hišo. Mož se je tolažil, Češčeš, enajst otrok in enajst hiš mi ostane še vedno in vdal se je v svojo usodo. In ko je izgubil zopet enega otroka in eno hišo, se je zopet vdal in računal, kakor da je zopet izgubil le enega otroka in le eno hišo. In kojeko je šlo tako dalje, da ni imel več nobenega otroka in nobene hiše, se je bil trpljenja že tako navadil, da je svojim sovražnikom odpustil njihova grozodejstva in zanje celo molil. Toda jaz nisem drČaldrčal počasi navzdol v prepad. Iz največje sreče sem padel kar hipoma, kakor bi me bila zadela strela, v najglobje brezno bolesti in zato kriči moja duša nepre! stanoneprestano po osveti. To je cilj, edini cilj mojega življenja. Naj hodim kjerkoli, naj delam karkoli, vedno se mi zdi, da čujem kli3klic: osveta, osveta! Odzval sem se temu pozivu, in dokler moji zobje ne bodo raztrgali plena, dokler ni uničen tisti rod, ki sem obljubil, in s prisego potrdil grozovito maščevanje, dotlej se ne premaknem niti za korak s svojega pota in naj me sovraži in zaničuje ves svet.«
 
»Ah, Krištof − sedaj šele vidim, kaj je iz tebe postalo,**« je z globoko žalostjo vzkliknil Krvosrd.
 
»Kar sem postal, to ostanem, dokler ni zatrt kolovški rod.«
 
nPotem»Potem si nimava ničesar več povedati,« je tiho rekel Krvosrd. »Od danes naprej sva sovražnika. Zdravstvuj Krištof Zlatopoljec − Krvosrd pojde svojo* pot. Ah, zakaj sem si zaupal, ko si mi poslal vest, naj odpravim kamniško vojsko izpred Mengša. Varal si me in tega ti ne odpustim, kakor ti ne morem odpustiti, da ti je več za svojo osveto, kakor za srečo, varnost in mir vseh rojakov.«
 
Krištofa je to očitanje zadelo tako, kakor da bi ga bil kdo s kolom udaril po glavi. Res, da Krvosrd ni spadal med velikaše in mo gočnikemogočnike v deželi in da njegovo nasprotstvo ni dosti pomenilo za Krištofa, ali vezalo ga je resnično prijateljstvo, ki je bilo še močneje, kakor njiju krvno sorodstvo.
 
»Kaj − tudi ti me hočeš zapustiti? Poglej, Krvosrd, ta starec, ki ga hočem maščevati, je tudi tv ojtvoj oče; tista sestra, ki jo hočem maščevati, je tudi tvoja sestra.«
 
»Maščuj jih in jaz ti pomagam, ali opusti tiste blazne načrte, katerim hočeš vse žrtvovati in naposled še samega sebe. Maščevanje je hitro doseženo, ali če hočeš svoje načrte uresničiti, mora domovina prej izkrvaveti in zato se ločim od tebe, ako teh temnih načrtov ne opustiš.«
»Pa bodiva sovražnika − jaz se za nobeno ceno na svetu ne odrečem takemu maščevanju, kakor sem je zasnoval.«
 
Krištof je pri teh besedah stopil k oknu in pokazal bratu hrbet. Krvosrd je odšel, a prišedši do vrat, jcje zaČulzačul za seboj padec. Stari Zlatopoljec, ki ni vedel, kateremu sinu bi ialdal prav, kateremu bi sledil, se je bil vsled silnega napora zgrudil brez zavesti na tla,.
 
==XV.==
 
Krištof Zlatopoljec se je čutil osamljenega in zapuščenega, kaKorkakor še nikdar v svojem življenju. Vse je žrtvoval svoji osveti, celo Manfredo jnin Krvosrda, ki sta bila najbližja njegovemu srcu, a ta osamljenost in zapuščenost ga je bolela, kakor da bi bil izgubil največjo svojo oporo.
 
Nekoliko ga je tolažilo dejstvo, da se Marija � alomaSaloma ni dosti zmenila za Manfredo. Dokler je mislila, da Krištof ljubi Manfredo, je bila ljubosumna nanjo in je želela, jo dobiti v svojo oblast. Toda prišla je hitro do spoznanja, da Krištofu ni nič za Manfredo. Izpolnil ji je njeno zahtevo dosti hitro in se ni potem nič več zmenil zanjo. In Marija � alomaSaloma je menda vsled tega mislila, da je Krištofu služila Manfreda zgolj za kratkočasje, da pa ga ne veže nanjo nobena srčna vez. To ji je do cela zadostovalo in niti najmanj ni zamerila Krištofu, da si je kupil ljubico in jo vlačil seboj po svetu. Mislila je celo na to, da Manfredo vrne Krištofu, zakaj, o tem je bila prepričana, da ji Manfreda ni nevarna, dočim bi kaka druga ljubica lahko poskusila se polastiti Krištofovega srca in izpodriniti Marijo Salomo. Prav za slučaj, da bi si Krištof izbral novo ljubico za kratek čas, si je Marija Saloma pridržala Manfredo, češ, v takem slučaju mu vrnem dekleta, ki meni ni nevarno, prisilim Krištofa, da odslovi nevarno tekmovalko.
 
Spričo takega mišljenja je naravno, da je Marija Saloma posvečala Manfredi le malo pozornosti. Pustila jo je celo, da je nosila moško obleko. Manfreda se je ves dan brez dela potikala po predsobah in je imela le eno bolost, da sta jo Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio vedno zasledovala s svojimi ljubezenskimi ponudbami. Krištof tega ni dolgo zapazil in je bil vesel, da je Marija Saloma, ki jo je poznal kot ošabno in neusmiljeno, pustila Manfredo v miru in se ni zanjo zmenila.
nevarna, dočim bi kaka druga ljubica lahko poskusila se polastiti Krištofovega srca in izpodriniti Marijo Salomo. Prav za slučaj, da bi si Krištof izbral novo ljubico za kratek čas, si je Marija � aloma pridržala Manfredo, Češ, v takem slučaju mu vrnem dekleta, ki meni ni nevarno, prisilim Krištofa, da odslovi nevarno tekmovalko.
 
Spričo takega mišljenja je naravno, da je Marija � aloma posvečala Manfredi le malo pozornosti. Pustila jo je celo, da je nosila moško obleko. Manfreda se je /es dan brez dela potikala po predsobah in je imela le eno bolost, da sta jo Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio vedno zasledovala s svojimi ljubezenskimi ponudbami. Krištof tega ni dolgo zapazil in je bil vesel, da je Marija � aloma, ki jo je poznal kot ošabno in neusmiljeno, pustila Manfredo v mira in se ni zanjo zmenila.
 
Nekega dne je prišel Nikolaj Kolovški obiskat svojo rodovino in je pri ti priliki povabil Krištofa na zaupno posvetovanje. Razvedelo se je bilo, da je Krvosrd pridobil mnogo plemičev, da priskočijo Kamničanom na pomoč ter poskusijo ž njimi premagati Nikolaja Kolovškega in potem ponuditi cesarju in patrijarhu mir. Posebno je Nikolaja razburila vest, da se je končno tudi Gašpar Khisel pridružil Kamničanom in njihovim zaveznikom. Gašpar Khisel je bil eden najmogočnejših velikašev cele dežele, ki se je proslavil v brezštevilnih bojih in je bil Nikolaju nevarnejši, kakor vsi drugi plemiči.
 
Krištof je dobro vedel, kako mogočen in nevaren sovražnik je in uvideval je, kako velike skrbi dela NilajuNikolaju Kolovškemu, a vendar je bodril svojega prijatelja, naj ne izgubi poguma, ker je to zadnja ovira, ki jo ima premagati, če hoče stopiti med prve velikaše celega cesarstva.
 
Obupno kričanje iz bližnje sobe je prekinilo to posvetovanje. Krištof in Nikolaj sta tekla gledat, kaj se godi, in sta v eni sosednih sob našla Manfredo, vso razburjeno in trepetajočo, ko je slonela v kotu z bodalom v roki. Blizu nje je stal Andrej Bosio, ves zasopel, kakor človek, ki je dolgo tekel, na drugi strani pa je temnih pogledov, z izrazom največjega srda Bosia in Manfredo motril Adam Kolovški.
 
Ko sta vstopila v sobo Krištof in Nikolaj, so se odprla še druga vrata, in prihiteli sta gospa Katarina in Marija � alomaSaloma. Tudi njiju je bilo privabilo obupno klicanje.
 
Ko je Manfreda zagledala Krištofa, je zavrisnila in je hotela steči k njemu, a Krištof ji je z zapovedujočo gesto ukazal, naj ostane na svojem mestu.
 
Kaj se je bilo zgodilo, so vsi navzočni pač takoj uganili. Tudi Nikolaj, saj mu je bilo znano, kdo je Manfreda in kako skušata Adam in Bosio pridobiti si njeno ljubezen. Toda prekanjenemu možu ni kazalo, da bi nastopil kot oče in poglavar družine ter pripoznal, da ve vse. Hotel je, naj ima Marija � alomaSaloma kar največ vpliva na Krištofa in zato je sklenil, da prepusti uredbo te stvari njej in se dela, kakor bi ne vedel, za kaj se gre.
 
»Kaj si za svoje igre in zabave niste mogli izbrati pripravnejše sobane?« je šegavo vprašal Nikolaj: »Idite vendar v obednico − tam se lahko podite, kolikor hočete. Jaz in moj prijatelj imava važne pogovore in želiva imeti mir.«
»Čez uro lahko nadaljujeva svoje posvetovanje, zdaj grem gledat nove konje, ki so jih davi pripeljali.«
 
Po teh besedah je hitro zapustil sobo in si zadovoljno mel roke, da ****************[odrezana vrstica]***********************
nemu razgovoru. Komaj so se bila vrata za njim zaprla, je Marija Saloma pohitela sredi dvorane in se postavila pred brata in njegovega prijatelja.
 
nemu razgovoru. Komaj so se bila vrata za njim zaprla, je Marija � aloma pohitela sredi dvorane in se postavila pred brata in njegovega prijatelja.
 
»Kaj sta tu počenjala?« je vprašala osorno: »Kaj sta hotela mojemu pažu? Ali sta ga žalila, ali storila še kaj hujšega? Nekaj posebnega je moralo biti, sicer bi ne bil Manfred klical tako obupno na pomoč. Ali mar mislita, da smeta z mojimi ljudmi delati kar hočeta in da ne vem, na koga se naj obrnem, da vaju kaz
 
»Kaj sta tu počenjala?« je vprašala osorno: »Kaj sta hotela mojemu pažu? Ali sta ga žalila, ali storila še kaj hujšega? Nekaj posebnega je moralo biti, sicer bi ne bil Manfred klical tako obupno na pomoč. Ali mar mislita, da smeta z mojimi ljudmi delati kar hočeta in da ne vem, na koga se naj obrnem, da vaju kaznuje
nuje
 
»Plemenita gospodična,« je vskliknil Krištof z večjo presrčnostjo, nego je bilo umestno, »nihČenihče se ne bo nekaznovano dotaknil vaših ljudi, če meni poverite, da krivce kaznujem.«
 
Marija � alomaSaloma se je naglo obrnila. Spoznala je hipoma, da je Krištofu vendarle veliko več' za Manfredo, nego je mislila sodeč po njegovem vedenju. Tudi Krištof je koj uganil, kaj misli Marija � alomaSaloma in spoznal, da se je prenaglil. Zato je hitro dostavil:
 
»Sicer pa mislim, da je najbolje, če velikodušno odpustite Adamu in Bosiu, saj njiju pregreha ni tako velika, da bi bila vredna tolikih besedi.«
 
Krištof je govoril smehljaje, brezskrbno in ljubeznivo, toda vse to mu ni nič pomagalo. Marija � alomaSaloma je bila nezaupna in je to tudi ostala, saj je bila vse zapazila: kako je Manfreda vzkliknila, videvši Krištofa in kako je hotela pohiteti k njemu, kako ji je to Krištof zabranil in kako se je razburil. Njena ljubosumnost je bila pač zaspala, ali ne ugasnila, njeni dvomi so bili pač pozabljeni ali ne razgnani. Zdaj so se obnovili vsi ti dvomi in ljubosumnost jo je prevzela z vso močjo.
 
»Prav pravite,« je rekla Krištofu, »zaradi tega paža, ki ste mi ga darovali, paČpač ni vredno, da bi se prepirala z bratom in s prijateljem. Žal mi je dovolj, da sta se tako iskrena prijatelja, kakor sta Adam in Bosio, sprla zaradi tega paža. Temu mora biti konec. Dala bom Manfreda gospodarju, ki ga bo varoval vsakega žaljenja, da še vsake misli na žaljenje.«
 
Krištof pa je bil tudi nezaupen. Mislil je, da mu je Marija � alomaSaloma nastavila past in rekel je jako hladno in brezbrižno:
 
»Sodim, da bilo najbolje, če obdržite Manfreda; bolje od vas ga sploh nihče ne more varovati.«
 
»Ne, dragi gospod,« je z lahno ironijo pripomnila Marija � alomaSaloma. »Če bi Manfreda darovala Adamu ali Bosiu, bi bil bolje zavarovan, kakor kjerkoli drugje.«
 
Krištof je bil navajen vladati samega sebe tako, da je bila malokdaj volja njegova podlegla njegovim Čuvstvomčuvstvom. Zlasti kadar je imel kak sum in je bil previden, takrat je skrbno pazil nase, da se ni izdal. Toda zdaj je moral zbrati vse svoje izredne sile, kajti besede Marije Salome so ga ne le popolnoma osupnile, nego ga tudi zapekle tako, kakor da mu je kdo prebodel srce. Ni se upal pogledati Manfrede, ki je slišala vsako besedo njegovega pogovora z Marijo Salomo, zakaj zdelo se mu je, da bi na njenem obrazu videl vso neskončno njeno bolest in ves neizmerni njen strah, v očeh njenih pa najtrpkejše očitanje. Domneval je, da ga mora Manfreda v tem trenotku preklinjati. Ko bi pa bil povzdignil svoj pogled, bi bil videl, da je tudi pri groznem naznanilu Marije Salome ohranila Manfreda tisto nerazumljivo hladnokrvnost, ki jo je kazala vse te tedne, kar se Krištof ni zanjo zmenil. In ko bi bil malo premišljeval, bi bil gotovo spoznal, da se je v duši tega dekleta zgodila velika sprememba in da se je iz užaljenosti, poniževanja in prevarane ljubezni rodil trden, a usodepoln sklep.
 
Toda Krištof ni imel nobenega pogleda za Manfredo. Gledal je v tla in trpinčil svoje možgane, kako bi odvrnil Marijo Salomo od njenega sklepa in obvaroval Manfredo prežalostne usode, ki ji je bila namenjena, domislil si je, da to doseže še najprej, Čeče izigra svojo ljubezen do Marije Salome.
 
»Ali cenite moja darila tako malo, da se hočete kar na kratko iznebiti paža, ki sem vam ga dal v dokaz svoje izredne ljubezni. Manfred mi je bil vedno resnično zvest in udan in jaz bi ga pač ne bil daroval nikomur drugemu na svetu, kakor le samo vam.«
 
»Saj ne želim, da bi mi Marija alomaSaloma darovala Manfreda,« se je oglasil Bosio, »Prinesel sem iz Carigrada prekrasnih tkanin in znamenitih dragocenosti, Marija � alomaSaloma si lahko izbere in vzame kar hoče, če mi daruje svojega paža.«
 
»Nič ne misli na to,« je zdaj zaklical Adam Kolovški. »Za tiste cunje, ki si jih poropal v Carigradu ali kje na potu, in za tiste pozlačene posode, ki ti jih nihče ni hotel odkupiti, ti moja sestra ne bo darovala Manfreda. Dala ga bo samo za plačilo, ki ga ne zmore nihče drugi, kakor samo jaz. Slušaj, sestra, če mi prepustiš Manfreda, ti darujem tisti rožni venec iz samih biserov, ki ga je blagoslovil sam papež in ki si ga časih višje cenila, nego vse očetove gradove.«
 
»Ti, Adam, imaš rožni venec od biserov,« se je Čudilčudil Bosio. »In da ga še nisi poskusil prodati.«
 
»Ah ne precenjujte mojega brata,« se je porogljivo smejala Marija � alomaSaloma. »Tisti dragoceni rožni venec je pač njegova last, toda zastavil ga je pri moji materi. Ko bi ne bil zastav|ljenzastavljen, bi ga bil Adam gotovo že davno prodal. Kaj ni tako, mati?«
 
Gospa Katarina je prikimala in po kratkem pomisleku rekla:
 
»Zdi se mi, da bi ne bilo častno, Čeče bi moja hči za kakršnokoli ceno prodala paža, ki ji ga je v znak posebne vdanosti daroval naj odličnejšinajodličnejši prijatelj naše rodo vinerodovine
 
To je bila pomoč v največji sili. Marija � alomaSaloma je malo zardela, kajti sramovala se je, da v svoji jezi hiin ljubosumnosti ni takoj odbila Adamove in Bosiove ponudbe.
 
»Mati ima prav,« je končno pridala, če tudi z vidno nevoljo. »Prodala ne bom Manfreda in tudi darovala ga ne bom, ker sem ga sama dobila v dar.«
 
Priklonila se je lahno, skoro malo koničnoironično pred Krištofom in potem prešerno nadaljevala:
 
»A vedela bi vendar rada, kako Velikavelika je Adamova in Bosiova vnema Zaza mojega paža in kaj bi žrtvovala, da bi ga dobila. Naj sreča v igri odloči, čegav bodi Manfred. Povejta Adam in Bosio, kaj stavita − potem bodemo kockali. Adam govori.«
 
»JaxJaz stavim vse svoje pravice, kot sin in dedič Nikolaja Kolovškega,« je s hudobnim smehom odgovoril Adam.
 
»Jaz pa vso dedSčinodediščino, ki jo pričakujem od svojih staršev,« je izjavil Bosio.
 
»To ni ravno mnogo,« je menila Marija � alomaSaloma. »A Čeče doda Adam svoja škotska sokola in Bosio svojega arabskega konja − pa naj velja.*«
 
Zdaj šele je Krištof pogledal, kaj poreče Manfreda in ostrmel je, videč, da sloni mirno in ravnodušno s prekrlzanimaprekrižanima rokama ob zidu, kakor da se je ves ta pogovor nič ne tiče. V njenih očeh pa je Čitalčital očitanje: Glej, kaj si iz mene napravil; obljubila sem ti, da bom poslušna, zato molčim in trpim.
 
Adam in Bosio sta obenem potegnila kocke iz žepa. Smeje se jih je vrgla Marija � alomaSaloma v skodelico za igranje in je stopila k mizi, a v tem hipu se je približala gospa Katarina in je sunila v skodelico, da so kocke odletele.
 
»Sramuj |se takega nevrednega početja,« je ogorčeno zaklicala. »Niti največji razuzdanci v očetovi vojski bi se tako brezsrčno ne igrali z življenjem in srečo mladega dečka.«
 
Jezno se je zasukala Marija � alomaSaloma in z njej lastno predrznostjo zaklicala materi:
 
»A, kaj vas to briga − saj pri našem početju ni udeležen ljubi vaš prijatelj Bertonja.«
 
Gospa Katarina je spričo teh žaljivih besedi najprej zardela do las in potem prebledela, a zamogla je vendar še z odločnim povdarkom recireči:
 
»Bertonja bi se take igre gotovo ne udeležil, ker ima boljše pojme o dostojnosti. Sicer pa velja moja beseda še vedno nekaj v tej hiši in zato prepovedujem te igre.«
 
»Kaj − meni hočete to prepovedati,« je z vso strastjo in arogantnostjo zakričala Marija � alomaSaloma. »A vedite, da si jaz ne dam ničesar prepovedati in da storim, kar hočem.«
 
»Vem, da delaš, kar hočeš in da so ti oziri nepoznano stvari,« je z veliko trpkostjo rekla gospa Katarina. »Toda do tebstebe se tudi ne obračam, pač pa do Adama. čujČuj, Adam, bodi boljši kakor je tvoja sestra.«
 
»Hvala vam, plemenita gospa,« se je veselil Bosio. »Adam je res dodober sin; vsaj svojo mater rad sluša. Jaz pa sem zdaj rešen tekmeca. Gospodična Marija Saloma − začniva igro.«
 
ber sin; vsaj svojo mater rad sluša. Jaz pa sem zdaj rešen tekmeca. Gospodična Marija � aloma − začniva igro.«
 
Adam je bil res odstopil, a približal se je Krištofu in mu zašepetal na uho:
»Pomagajte mi, da ne dobi Bosio Manfreda.«
 
Krištof je še vedno premišljeval in ugibal, kako bi rešil Manfredo, ko mu je Marija � alomaSaloma rekla:
 
»Ali se nečete morda vi namesto mojega poslušnega brata udeležiti igre,« ga je vprašala porogljivo. »Če vam je sreča mila, lahko dobite nazaj tistega zvestega in udanega paža, od katerega ste se tako težko ločili.«
Krištof bi bil v tem trenotku dal vse svoje veliko bogastvo, če bi bil vedel, kaj zdaj misli Manfreda. Ta pa ni trenila in ni niti z najmanjšo kretnjo izdala svojih čuvstev.
 
»Prav − začniva Bosio,« je zaklicala Marija � alomaSaloma in pobrala kocke.
 
»Sestra − nikar ne igraj,« je prosil Adam, ki se je bal, da bi Bosio dobil in da bi postala Manfreda njegova.
 
Toda Marija Saloma se ni zmenila za bratovo prošnjo.
prosil Adam, ki se je bal, da bi Bosio dobil in da bi postala Manfreda njegova.
 
Toda Marija � aloma se ni zmenila za bratovo prošnjo.
 
»Kako bodeva igrala?« je vprašala Bosia. »Če vam je prav, predlagam, da vrževa vsak trikrat kocke; kdor ima manj pik, je dobil. Ali velja?«
 
»Velja,« je zaklical Bosio. »ZaČniteZačnite
 
Marija � alomaSaloma je vrgla kocke v skodelico. Pogledala je skrivaj na Krištofa in dozdevalo se ji je, da mu dela ta prizor velike mula*muke in velike skrbi. To ji je bilo veliko zadoščenje in hitro je poklioalapoklicala Manfredo.
 
»Stopi semkaj, moj lepi paž,« je velela. »Saj te mora vendar zanimati, kdo bo danes zvečer tvoj gospodar. Če izgubim igro, postaneš last plemiča Bosia, če dobim igro, te darujem svojemu bratu Adamu.«
 
Krištof je z mrkim pogledom premotril najprej Marijo Salomo, potem pa se je ozrl na Bosia in na Adama, kakor bi pri njiju izbiral mesto, kamor enemu ali drugemu zasadi svoj meč. Trdno je bil odločen, da ne dobi Manfrede niti Bosio niti Adam. Za Bosia mu je bilo lahko. Namenjen je bil, ga razžaliti in v dvoboju ubiti. Toda z Adamom je bilo drugače. Na Adama je moral imeti ozire, ker je potreboval za svoje namene njegovega očeta.
 
potreboval za svoje namene njegovega očeta.
 
»Luka ga mora zastrupiti,« je rekel sam pri sebi in bil tako zamaknjen v svoje misli, da niti zapazil ni, kako teče igra.
 
»Devet,« je zaklicala Marija � alomaSaloma, ko je vtretjič vrgla kocke.
 
»Devet in prejšnjih dvanajst − je skupaj enoindvajset pik,« se je veselil Adam. »Sestra ti imaš povsod srečo. Pri moji veri, če mi pride še kdaj rožni venec od biserov v roke, ga dobiš v dar.«
»Sedem,« je zaklical Adam in se nekoliko prestrašil. »Nadaljuj.«
 
Bosio je vdrugič stresal kookekocke in jih vrgel.
 
»Osem,« je zaklical nekoliko prepaden. »To ni več slučaj, da v igri nimam nikdar sreče.«
 
»SeŠe enkrat vržeš kookekocke − naj se že odloči igra,« je ves razburjen kričal Adam in govoril je vsem iz srca, zakaj igrajeigra je bila vsem razdražila živce.
 
* Krištof je stopil k oknu, da bi ne gledal tega prizora nebrzdane strasti. A Marija � alomaSaloma ga je poklicala, naj pride zopet k mizi.
 
»Kaj vas nič ne zanima, kdo dobi igro in Manfreda?« ga je vprašala pikro.
 
»Ne, plemenita gospodična. Take zabave sploh niso po mojem ukusu.«
 
»� estŠest,« − je v tem trenotku zavpil Bosio, ki je bil vrgel kocke − »petnajst in šest je enoindvajset.«
 
»Igra se začne znova,« je zakričal Adam, ki ga je bila strast popolnoma prevzela. »Sestra − začni.«
 
»Ne,« je odgovorila Marija � alomaSaloma. »Igra je končana. Oba imava enako pik − nihče ni dobil, nihče izgubil. Naj obdrži Bosio kar je stavil, jaz obdržim Manfreda.«
 
Marija � alomaSaloma je bila od razburjenja tako iz sebe, da je kar zbežala iz sobe. Krištof je porabil ta trenotek občne zmešnjave, da je tiho vprašal Manfredo:
 
»Kaj bi bila storila, če bi bila postala last Adamova ah*ali Bosiova?«
 
rSlužila»Služila bi mu bila, kakor Mariji Salomi − zakaj obljubila sem, da bom zvesto izpolnjevala tvoja naročila, naj mi bo kdorkoli gospodar.«
 
Te bes adebesede so Krištofu raz o delerazodele, da se hoče tudi Manfreda maščevati, ker jo jo tako kruto in brezobzirno žrtvoval svojim namenom. Sprevidel je Krištof, da se mora na to pripraviti, ali svojega namena ni uresničil, ker ni utegnil.
 
==XV.==
 
Nikolaj Kolovški je imel v Kamniku dva vohuna, ki sta mu vestno poročala, kaj se godi v taboru njegovih sovražnikov. Vesti, ki sta mu jih pošiljala zadnji čas, so ga že močno vznemirjale. Vzlic vsem svojim naporom še ni mogel Nikolaj zbrati take vojske, da bi se upal z gotovostjo zmage lotiti nasprotnikov, vohuna pa sta mu poročala, da se trudijo KamnicanjeKamničanje na vso moČmoč, da bi še v zimi prišlo do odločilne bitke, in poročala sta mu tudi, da zna biti armada Kamničanov in njihovih zaveznikov dosti večja, kakor Nikolajeva armada.
 
Končno sta vohuna poslala še vest, da so imeli vsi s Kamničani združeni plemiči v mestu posvetovanje, katerega se je udeležil tudi proslavljeni junak, še nikdar premagani velikaš Gašpar Khisel in da so sklenili, iti nemudoma v boj proti Nikolaju Kolovškemu. V poročilu je bilo tudi rečeno, da je vse to sad neumornega prizadevanja Krvosrdovega.
To poročilo je delalo Nikolaju Kolovškemu največje skrbi. Zavedal se je, da pred spomladjo ne bo kos kamniški vojski in da zna bitka v zimskem času biti zanj najusodnejšega pomena.
 
Kako dobro in srečno je bil vse pripravil. Čez zimo bi bil preskrbel živil, orožja in denarja za novo vojno; na spomlad bi bili prišli plemičizaveznikiplemiči-zavezniki s svojimi četami, prišli že zaradi pomanjkanja živeža in denarja in tedaj bi Nikolaj udaril na sovražnike in jih uničil.
 
In v sanjah je Nikolaj dostikrat videl sliko, kako prijezdi kot zmagovalec sredi svoje vojske v Kamnik, kako se mu pokloni cesarjev odposlanec in mu ponudi vojvodsko krono, in videl se je tudi v Ljubljani v sijaj nemsijajnem spremstvu, ko s krono na glavi zavzema svoje novo mesto.
 
Zdaj pa ni bilo vež časa za take sanje. Zdaj − to je Nikolaj dobro vedel − je bilo od izida ene same bitke od\isnoodvisno vse, kar je pridobil in pripravil tekom dolgih let in zato je nemudoma storil vse, da � eše to pot prisili srečo, da mu ostane zvesta.
 
Razposlal je nemudoma sle k vsem plemičem, ki so mu bili obljubili svojo podporo in pozval jih je, naj se takoj zbero in naj pripeljejo seboj kar morejo največ moštva.
Že čez dober teden se je začel kazati uspeh tega poziva. Sicer je mnogo plemičev sporočilo, da jih ne bo, a nekateri so se le odzvali in storili kar so mogli, da bi zbrali čimveč vojaštva.
 
Kmalu so začele čete prihajati na črneloČrnelo, kmalu jih je bilo zbranih toliko, da so morali v naglici zgraditi zanje posebne koče. A tudi v Kamnik so dan na dan prihajale nove čete z vseh strani in prišel je tja z veliko četo tudi Gašpar Khisel ter prevzel poveljstvo vse kamniško vojske. Vse te žete so puščale druga drugo v miru. Priprave za veliko bitko so se delale, kakor priprave za kak dvoboj, ko se nasprotnika šele spoprimeta, kadar je vsak na svojem mestu.
 
Oba sovražnika sta varovala svoje vojaštvo in nista hotela v malih bojih izrabiti svojih moči. To je kazalo, da se pripravlja boj na življenje in na smrt, boj do uničenja.
 
Da hočejo sedaj tudi KamnicanjeKamničanje postopati s tisto brezobzirno neusmiljenostjo, kakor je doslej postopal Nikolaj Kolovški, se je kmalu pokazalo.
 
Nikolaj je bil poslal pet mož na skriven kraj blizu Kamnika, da bi prevzeli poročila njegovih dveh kamniških vohunov. Slučaj je nanesel, da sta Bernard Sternberg in Krvosrd z malo četo zajela te Nikolajeve odposlance. Sternberg je naročil Krvosrdu, naj odpravi jetnike v Kamnik, toda Krvosrd je to le deloma izpolnil. Prišedši do kamniških vrat, je dal vseh pet jetnikov obesiti na mestni zid, kakor bi hotel s tem pokazati, kako usodo so Kamničani nam enih Nikolaju Kolovškemu in celi njegovi armadi. Zaradi tega sta se Krvosrd in Bernard Sternberg trdo spoprijela in se razšla kot neprijatelja, ali obveljal je le nazor Krvosrdov, da je sovražnike brez usmiljenja ugonobiti.
 
Nikolaj je bil poslal pet mož na skriven kraj blizu Kamnika, da bi prevzeli poročila njegovih dveh kamniških vohunov. Slučaj je nanesel, da sta Bernard Sternberg in Krvosrd z malo četo zajela te Nikolajeve odposlance. Sternberg je naročil Krvosrdu, naj odpravi jetnike v Kamnik, toda Krvosrd je to le deloma izpolnil. Prišedši do kamniških vrat, je dal vseh pet jetnikov obesiti na mestni zid, kakor bi hotel s tem pokazati, kako usodo so Kamničani namenili Nikolaju Kolovškemu in celi njegovi armadi. Zaradi tega sta se Krvosrd in Bernard Sternberg trdo spoprijela in se razšla kot neprijatelja, ali obveljal je le nazor Krvosrdov, da je sovražnike brez usmiljenja ugonobiti.
Sneg je bil zapadel visoko in zima je pritiskala z vso silo, ko je Gašpar Khisel popeljal kamniško vojsko na odločilni boj zoper Nikolaja
 
Sneg je bil zapadel visoko in zima je pritiskala z vso silo, ko je Gašpar Khisel popeljal kamniško vojsko na odločilni boj zoper Nikolaja Kolovškega, ki je bil svojo vojsko utrdil med gradovi črnelo, Volčji potok in čemšenikČemšenik in sklenil, da tu počaka na napad sovražnikov. Nikolaj je dal okrog svojih postojank napraviti Čveteročvetero vrst nasipov, tako da bi morali sovražniki zavzeti vsak nasip posebej, predno bi prišli do gradu. Seveda je bil grad še posebno utrjen in zavarovan.
 
Kamniška vojska je šla z zavestjo v boj, da bo sicer krvav in da bo zahteval mnogo žrtev, a končno da jim prinese popolno zmago in deželi toli zaželjeni mir. Kakor sta pa pri obleganju Mengša imela Pyrso in Sternberg premalo poguma in preveč preudarnosti, tako je zdaj Gašpar Khisel imel preveč poguma in premalo preudarnosti. Prej je vsak odločilen korak KamniČanovKamničanov zadrževal izredni strah pred grozovitim Nikolajem, zdaj jih je neomejeno zaupanje do Gašparja Khisela zapeljalo v brezmejno prešernost. In ta jih je pogubila.
 
Burja je brila čez ravni, ko je Gašpar Khisel pripeljal kamniško vojsko pred Črnelo in Nikolaju je postalo tesno pri srcu, ko je videl, da je kamniška vojska dosti močnejša kakor njegova. Nikolaj je imel komaj 300 mož na razpolago, kamniška vojska pa je štela nad B00500 mož.
 
KamnicanjeKamničanje so prikorakali v treh skupinah. Srednjo skupino je vodil Gašpar Khisel sam in je na veliko presenečenje Nikolaja Kolovškega začel takoj boj. Nikolaj je mislil, da se Kamničani utabore pred gradom in da ga bodo oblegali in poskusili izstradati, dočim se je bil Gašpar Khisel odloČilodločil za takojšnje bojevanje.
 
Čim je njegova četa prišla do prvega nasipa, se je razstopila in vojaštvo se je zapodilo na nasip ter hipoma premagalo in razpodilo maloštevilne branitelje. GasparGašpar Khisel je bil prvi na nasipu, a ko so se bili Nikolajevi vojaki umaknili za drugi nasip, je vzel Khisel svoj rog in dal znamenje, da se naj njegovi vojaki tudi umaknejo. Njegovi plemiči niso vedeli, kaj naj to pomeni in so mu očitali, da ravna nespametno, ko sovražniku prepušča že zavzet nasip, a Gašpar Khisel jih je ponosno zavrnil.
 
n Gospodje plemeniti,« je rekel to je že moja navada, da na tak način naznanim svojemu sovražniku, da sem tu in pripravljen na boj. Ko sem bil na jugu v boju, sem še krivoverskim vojskovodjem dal časa, da so se pripravili za boj, koliko bolj
kristijanskemu velikašu, ki je moj rojak. Kaj bi vi rekli, gospodje plemeniti, Če bi kdo v dvoboju napadel nasprotnika med tem, ko si šele natika šljem in še nima meča v rokah. Rekli bi, da je postopal izdajalsko in nečastno. Tako je tudi v tem slučaju. Nikolaj Kolovški je obveščen, da smo tu in ga kličemo na boj − a zdaj naj ima tri dni časa, da se pripravi na ta boj.«
 
Gašpar Khisel je bil že po naravi viteškega značaja, a veliki uspehi, ki jih je bil dosegel v različnih vojnah, so še razvili njegov ponos. Žejen je bil osebne glave in ko se je pridruži] Kamnicanom, ga je vodilo pri tem pred vsem prepričanje, da poslavi sebe in da si s premaganjem krutega Nikolaja KolovSkegaKolovškega pridobi čast, da je svoji domovini izvojeval toli zaželjeni mir. Nameraval je celo pozvati Nikolaja Kolovškega na dvoboj, Češ, naj sama izvojujeta ves boj, da ne bo preveč žrtev in krvoprelitja, in odnehal je le, ker drugi plemiči v to nikakor niso hoteli privoliti.
 
S tem, da je dal GaSparGašpar Khisel svojim sovražnikom tri dni odloga, je storil Nikolaju Kolovškemu veliko
 
da se hoče vsa kamniška vojska vreči na Črnelo, je prepustil Čemšenik in Volčji potok svoji usodi in je vse svoje vojaštvo zbral na Črnelem. Stavil je na ta način sicer vse na eno kocko, a računal je pri tem z značajem in z vojnimi običaji Gašpar j a Khisela in računal je dobro.
1.476

urejanj