Wikivir

Osvetnik: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Madi (pogovor | prispevki)
1.476 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9:
}}
 
{{rimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16|17|18|19|20}}
 
==I.==
Vrstica 3.741:
»Čez uro lahko nadaljujeva svoje posvetovanje, zdaj grem gledat nove konje, ki so jih davi pripeljali.«
 
Po teh besedah je hitro zapustil sobo in si zadovoljno mel roke, da ****************[odrezana vrstica, št. 217]*************************************************
nemu razgovoru. Komaj so se bila vrata za njim zaprla, je Marija Saloma pohitela sredi dvorane in se postavila pred brata in njegovega prijatelja.
 
Vrstica 3.918:
Čim je njegova četa prišla do prvega nasipa, se je razstopila in vojaštvo se je zapodilo na nasip ter hipoma premagalo in razpodilo maloštevilne branitelje. Gašpar Khisel je bil prvi na nasipu, a ko so se bili Nikolajevi vojaki umaknili za drugi nasip, je vzel Khisel svoj rog in dal znamenje, da se naj njegovi vojaki tudi umaknejo. Njegovi plemiči niso vedeli, kaj naj to pomeni in so mu očitali, da ravna nespametno, ko sovražniku prepušča že zavzet nasip, a Gašpar Khisel jih je ponosno zavrnil.
 
n »Gospodje plemeniti,« je rekel, »to je že moja navada, da na tak način naznanim svojemu sovražniku, da sem tu in pripravljen na boj. Ko sem bil na jugu v boju, sem še krivoverskim vojskovodjem dal časa, da so se pripravili za boj, koliko bolj kristijanskemu velikašu, ki je moj rojak. Kaj bi vi rekli, gospodje plemeniti, če bi kdo v dvoboju napadel nasprotnika med tem, ko si šele natika šljem in še nima meča v rokah. Rekli bi, da je postopal izdajalsko in nečastno. Tako je tudi v tem slučaju. Nikolaj Kolovški je obveščen, da smo tu in ga kličemo na boj − a zdaj naj ima tri dni časa, da se pripravi na ta boj.«
 
Gašpar Khisel je bil že po naravi viteškega značaja, a veliki uspehi, ki jih je bil dosegel v različnih vojnah, so še razvili njegov ponos. Žejen je bil osebne glave in ko se je pridružil Kamnicanom, ga je vodilo pri tem pred vsem prepričanje, da poslavi sebe in da si s premaganjem krutega Nikolaja Kolovškega pridobi čast, da je svoji domovini izvojeval toli zaželjeni mir. Nameraval je celo pozvati Nikolaja Kolovškega na dvoboj, češ, naj sama izvojujeta ves boj, da ne bo preveč žrtev in krvoprelitja, in odnehal je le, ker drugi plemiči v to nikakor niso hoteli privoliti.
kristijanskemu velikašu, ki je moj rojak. Kaj bi vi rekli, gospodje plemeniti, Če bi kdo v dvoboju napadel nasprotnika med tem, ko si šele natika šljem in še nima meča v rokah. Rekli bi, da je postopal izdajalsko in nečastno. Tako je tudi v tem slučaju. Nikolaj Kolovški je obveščen, da smo tu in ga kličemo na boj − a zdaj naj ima tri dni časa, da se pripravi na ta boj.«
 
S tem, da je dal Gašpar Khisel svojim sovražnikom tri dni odloga, je storil Nikolaju Kolovškemu veliko *****************manjka nekaj vrstic (št.221)********************************************
Gašpar Khisel je bil že po naravi viteškega značaja, a veliki uspehi, ki jih je bil dosegel v različnih vojnah, so še razvili njegov ponos. Žejen je bil osebne glave in ko se je pridruži] Kamnicanom, ga je vodilo pri tem pred vsem prepričanje, da poslavi sebe in da si s premaganjem krutega Nikolaja Kolovškega pridobi čast, da je svoji domovini izvojeval toli zaželjeni mir. Nameraval je celo pozvati Nikolaja Kolovškega na dvoboj, Češ, naj sama izvojujeta ves boj, da ne bo preveč žrtev in krvoprelitja, in odnehal je le, ker drugi plemiči v to nikakor niso hoteli privoliti.
da se hoče vsa kamniška vojska vreči na Črnelo, je prepustil Čemšenik in Volčji potok svoji usodi in je vse svoje vojaštvo zbral na Črnelem. Stavil je na ta način sicer vse na eno kocko, a računal je pri tem z značajem in z vojnimi običaji Gašparja Khisela in računal je dobro.
 
Videč nenavadno postopanje Kamničanov je župnik Lavrencij mislil, da bo Gašpar Khisel ponudil Nikolaju Kolovškemu mir in spravo. Vedel je, da bi v tem slučaju nikdar več ne videl Kamnika in hotel je zaradi tega preprečiti mir. Slučaj mu je bil že pred več tedni prinesel v roke pismo Gašparja Khisela na lepo udovo Hildegardo Turjaško. V tem pismu je Khisel naznanjal Hildegardi, da pojde v boj proti Nikolaju Kolovškemu zaradi njenih lepih oči in da stopi pred njo šele tedaj, ko bodeta Katarina Kolovška in njena hči Marija Saloma na njenem vrtu tlako delali. To pismo je vporabil Lavrencij, da je podžgal Nikolaja in vso njegovo rodovino, da vodi boj do zadnje skrajnosti. Zmaga ali smrt, to je bilo zdaj geslo Nikolajevo.
S tem, da je dal Gašpar Khisel svojim sovražnikom tri dni odloga, je storil Nikolaju Kolovškemu veliko
 
Nikolaj je Khiselovo pismo po************************manjka nekaj vrstic, št. 221****************************
da se hoče vsa kamniška vojska vreči na Črnelo, je prepustil Čemšenik in Volčji potok svoji usodi in je vse svoje vojaštvo zbral na Črnelem. Stavil je na ta način sicer vse na eno kocko, a računal je pri tem z značajem in z vojnimi običaji Gašpar j a Khisela in računal je dobro.
kot čestilca Marije Salome pridobil za najljutejši boj, in pokazal je to pismo tudi Bertonji, prav kakor bi vedel, da stori ta kar bo le mogoče, da obvaruje vsake nesreče − Nikolajevo ženo.
 
Videč nenavadno postopanje Kamničanov je župnik Lavrencij mislil, da bo Gašpar Khisel ponudil Nikolaju Kolovškemu mir in spravo. Vedel je, da bi v tem slučaju nikdar več ne videl Kamnika in hotel je zaradi tega preprečiti mir. Slučaj mu je bil že pred veČ tedni prinesel v roke pismo Gašparja Khisela na lepo udovo Hildegardo Turjaško. V tem pismu je Khisel naznanjal Hildegardi, da poj de v boj proti Nikolaju Kolovškemu zaradi njenih lepih oci in da stopi pred njo � ele tedaj, ko bodeta Katarina Kolovška in njena hči Marija � aloma na njenem vrtu tlako delali. To pismo je vporabil Lavrencij, da je podžgal Nikolaja in vso njegovo rodovino, da vodi boj do zadnje skrajnosti. Zmaga ali smrt, to je bilo zdaj geslo Nikolajevo.
 
Nikolaj je Khiselovo pismo pokot čestilca Marije Salome pridobil za najljutej� i boj, in pokazal je to pismo tudi Bertonji, prav kakor bi vedel, da stori ta kar bo le mogoče, da obvaruje vsake nesreče − Nikolajevo ženo.
 
Kamniška armada se je razvrstila okrog nasipov in čakala, da poteče tridnevni rok, ki ga je dovolil Gašpar Khisel sovražniku. V kamniškem taboru ni nihče mislil, da bi se začel boj že poprej. Mislil pa je na to Nikolaj Kolovški. Drugi dan po prihodu Kamničanov se je tiho pripravil na boj. Ko je bilo vojaštvo oboroženo, je župnik Lavrencij pred gradom daroval mašo. Na altar, pri katerem je maševal, je bil Nikolaj položil svoj bojni meč. Tako je župnik orožje kolovške vojske priporočil Bogu in je blagoslovil.
Vrstica 3.936 ⟶ 3.934:
Po končani maši je šel Nikolaj pred altar in vzel svoj meč. Vzdignil ga je visoko in klical proti nebu:
 
»Moj Gospod in Bog! V tvojo čast in za tvojo zmago sem potegnil ta meč iz nožnice in dokler bom živ, ga ne denem prej iz rok, dokler niso premagani in uničeni tvoji sovraŽsovražniki ********************** manjka nekaj vrstic, št. 221**********************************
 
Zavihtel je svoj meč in obrnivš se do vojaštva je rekel:
 
r »Vojaki! Ta moj meč je po posebni božji milosti, kakor meč sv. Mihaela. Sledite mi neustrašno in zmaga bo naša. In zdaj −– nanaprej.«
 
prej
 
Navdušeni klici vojaštva so bili odgovor na Nikolajev poziv in navdušeni so se zapodili čez nasipe na sovražnika.
 
Kamniška vojska ni bila pripravljena na takojšnjo bitko. Sicer se je Khislu in drugim plemičem zdelo sumljivo nenavadno gibanje v Nikolajevem taboru, ali na to vendar niso računali, da pride že ta dan do boja. SeleŠele ko so se sovražniki prikazali vrh svojih nasipov, je kamniško vojaštvo spoznalo nevarnost in je v naglici prijelo za orožje, ne da bi se moglo pravočasno razpostaviti v trdne bojne vrste.
 
Tudi Gašpar Khisel ni bil pripravljen in oborožen. Skočil je v bližnji šotor in nadel oklep in šljem neznanega viteza ter zasedel njegovega konja. Že ko je sedel na konju, je vitez zapazil, kaj se je zgodilo in je hitel v Khiselov šotor ter vzel ***************************** manjka nekaj vrstic, št. 221******************************
 
Tudi Gašpar Khisel ni bil pripravljen in oborožen. Skočil je v bližnji šotor in nadel oklep in šljem neznanega viteza ter zasedel njegovega konja. Že ko je sedel na konju, je vitez zapazil, kaj se je zgodilo in je hitel v Khiselov šotor ter vzel V tem je Nikolajevo vojaštvo prekoračilo zadnji nasip, vrglo se je na kamniško vojsko in začela se je bitka.
 
Nikolaj je bil vso svojo moč vrgel na sovražnikovo središče, ho tečhoteč kamniško vojsko razcepiti na dva dela in vsak teh delov posebe razbiti. Zapustil je v gradu pri svoji rodovini samo tiste ljudi, katerim ni zaupal, da bi zvesto in z navdušenim samozatajenjem sledili njegovemu zgledu in se pokorili njegovim zapovedim.
 
Nad središčem kamniške vojske je vihral prapor Gašparja Khisla in Nikolaj bi bil najraje zavrisnil veselja, ko je med sovražniki zagledal bogato z zlatom okovani naklep, krasni šljem in s Khislovim grbom okrašeni ščit. To je Gašpar Khisel, je mislil, in se zapodil proti njemu. Sledila sta mu Adam Kolovški in Engelbert Rain.
 
Ljut, nad vse besen je bil naval kolovškega vojaštva in kakor klin v zagozdo se je zari ni 1zarinil v sovražnikove vrste ter jih razdelil na dva dela.
 
»Na Khisla,« je zakričal Nikolaj svojima spremljevalcema in se obrnil na stran, kjer je bil vitez s šljemom, z oklepom in s ščitom Gašparja Khisla.
vrste ter jih razdelil na dva dela.
 
»Na Khi8la,« je zakričal Nikolaj svojima spremljevalcema in se obrnil na stran, kjer je bil vitez s � ljemom, z oklepom in s ščitom Gašparja Khisla.
 
Napad na viteza je bil tako srdit, da se je mož komaj ubranil. Kamniški vojaki so se zapodili okrog njega in s svojimi dolgimi sulicami in težkimi meči zadrževali Nikolaja in njegova spremljevalca. Vitez je porabil to priliko, da se je s svojim konjem umaknil za svoje branitelje, ki so se nrabro zaganjali na sovražnike, a jih niso mogli ne doseči ne pregnati.
 
V trenutku najljutejšega boja je od strani v divjem diru prijezdil Krištof Zlatopoljec in prevrnil celo kamniško četo, ki je Nikolaja zadrževala, da ni mogel naprej. Sicer so bihbili ravno tedaj prihiteli tudi Kolovški pešaki, a ker so pritisnili tudi Kamničanje in se je okrog Nikolaja vnel najhujši boj, se ni mogel Nikolaj ganiti z mesta. Krištof pa je bil v tem že prodrl do viteza, ki ga je smatral za Gašparja Khisla, razgnal vojaštvo, ki je bilo okrog njega in se s tako silo lotil viteza, da je ta po kratkem boju, izgubivši sulico, obrnil konja iz poskušal zbežati.
 
vojaštvo, ki je bilo okrog njega in se s tako silo lotil viteza, da je ta po kratkem boju, izgubivši sulico, obrnil konja iz poskušal zbežati.
 
Nikolaj je imel oči samo za domnevanega Khisla, svojega mogočnega tekmeca in sedanjega voditelja njegovih sovražnikov. Vsak hip je poskusil, da bi si med sovražniki napravil pot do Khisla. Pri tem prizadevanju je zašel na stran in naenkrat ga je zadel meč nepoznanega viteza s tako močjo, da je začel na konju omahovati in da se je le z največjo težavo vzdržal v sedlu. Napadalec je bil v tem svoj velikanski meč, ki ga je držal z obema rokama zopet dvignil in je hotel zamahniti. Ko bi bil zdaj zadel, bi bil Nikolaja Kolovškega na mestu usmrtil, ali Kamničanje sami so ga nehote potisnili v stran, ko so vsi zbegani planili nazaj čuvši klic:
Vrstica 3.970 ⟶ 3.964:
»Gašpar Khisel beži.«
 
Vse se je hotelo zagnati za bežeČimbežečim vitezom, a tedaj se je zaslišal drug klic.
 
»Ni mogoče, da bi bil ta strahopetec Gašpar Khisel. Prevarani smo!tf«
 
Vitez, ki je to klical, je bil Krištof Zlatopoljec. Čim je domnevani Khisel pobegnil je Krištof vedel, da se je zaman trudil in potratil čas, in da ni imel opraviti s pravim Khislom. S svojim klicem je hotel opozoriti Nikolaja in njegovo vojaštvo, da se ne izplača slediti bežečemu vitezu, a dosegel je ves drug popolnoma nepričakovan uspeh.
Vitez, ki je to klical, je bil Krištof Zlatopoljec. Čim je domnevani
 
Khisel pobegnil je Krištof vedel, da se je zaman trudil in potratil čas, in da ni imel opraviti s pravim Khislom. S svojim klicem je hotel opozoriti Nikolaja in njegovo vojaštvo, da se ne izplača slediti bežečemu vitezu, a dosegel je ves drug popolnoma nepričakovan uspeh.
 
»Hvala Vam, nepoznani vitez,« je zaklical glas izmed trume, ki se je borila okrog Nikolaja. »Gašpar Khisel sem jaz.«
Vrstica 3.986 ⟶ 3.978:
V trenotku je Krištof skočil s svojega konja in stopil Gašparju Khislu na prsa, še predno je ranjencu mogel kdo priti na pomoč. Sicer so takoj priskočili Kamničanje in z blazno jezo poskušali oteti Khisla smrti, a Krištof je besno branil svojo žrtev.
 
Tedaj pa je Nikolaj Kolovški pokazal svojo vojskovodsko nadarjenost. V trenotku največje zbeganosti je z bistrim očesom spoznal, da mu je zmaga gotova, Čeče porabi to priliko. Naglo je dal na svojem rogu znamenje in vojaštvo njegovo ga je ubogalo in se zagnalo na sovražnike s podvojenim pogumom. In žvenketali so meči, lomila so se kopja in kri je tekla v potokih. In nad vse je grmel bojni klic Nikolaja Kolovškega.
 
Kmalu so bili razgnani ali pobiti vsi tisti, ki so se trudili, rešiti Gašparja Khisla iz Zlatopoljčevih rok. Krištof je ostal sam s svojo žrtvijo. Videl je, da je Khisel še živ in da se začenja zavedati. Za trenotek je Krištofa obšlo usmiljenje s tem hrabrim in ponosnim junakom, ki je pred njim ležal v krvi in začel je misliti, da svoje zmage ne izkoristi do konca in da pusti Gašparju Khislu življenje. Toda, ko se je ozrl po bojnem polju, ko je videl, da sta grofa Sternberga, vitez Pyrso in Krvosrd obkolili Nikolaja Kolovškega in da se ta le še iz težka brani; ko je videl, da bi znala kamniška vojska vendarle še zmagati vsled čudovite hrabrosti in vsled eneržije svojih voditeljev, tedaj je zasadil Gašparju Khislu svoj meč v srce, potem pa se držeč roko na meč obrnil na stran, kjer je bil boj in zaklical kar mogoče glasno:
 
do konca in da pusti Gašparju Khislu življenje. Toda, ko se je ozrl po bojnem polju, ko je videl, da sta grofa Sternberga, vitez Pyrso in Krvosrd obkolili Nikolaja Kolovškega in da se ta le še iz težka brani; ko je videl, da bi znala kamniška vojska vendarle še zmagati vsled Čudovite hrabrosti in vsled eneržije svojih voditeljev, tedaj je zasadil Gašparju Khislu svoj meč v srce, potem pa se držeč roko na meč obrnil na stran, kjer je bil boj in zaklical kar mogoče glasno:
 
»Bežite, Kamničanje, rešite se, Gašpar Khisel je mrtev.«
Vrstica 4.008 ⟶ 3.998:
Pred njim je stal Krvosrd. Molče sta si gledala nekaj časa v oči, potem je vprašal Krvosrd:
 
»Je-li že končano tvoje delo?«
»� e ne,« je trdo odgovoril Krištof Zlatopoljec.
 
»Še ne,« je trdo odgovoril Krištof Zlatopoljec.
 
Zopet sta se nekaj časa gledala nepremično.
Vrstica 4.016 ⟶ 4.008:
»Pod razvalinami Zlatopoljskega gradu, poleg trupla moje onečaščene in umorjene sestre in pričo najinega očeta, ki so mu bili izrezali jezik.«
 
»Brat, kdaj in kje se vidiva zopet?«
 
»Na Kolovškem gradu, v božični noči ob truplu onečaščene in umorjene grajske hčere spričo osramočene njene matere, uničenega sina in ubitega njegovega očeta.«
zopet?«
 
»Na Kolov� kem gradu, v božični noči ob truplu onečaščene in umorjene grajske hčere spričo osramočene njene matere, uničenega sina in ubitega njegovega očeta.«
 
»Jaz pridem.«
Vrstica 4.028 ⟶ 4.018:
Segla sta si v roke in potem je Krvosrd odšel. Krištof Zlatopoljec je ostal pri mrtvem Khislu. Snežilo je zopet in beli sneg je polagoma pokril trupla ubitih junakov, a Krištof je stražil Khisla, dokler se ni v mraku vrnil Nikolaj Kolovški in so njegovi vojaki odnesli truplo ubitega velikaša v črnelski grad.
 
==XVI.==
 
Bližali so se božični prazniki. Zmaga nad Kamničani in njihovimi zavezniki pri OrnelskemČrnelskem gradu je bila tako popolna, da je bil sedaj konec vsakemu odporu. Nikolaj Kolovški je bil gospodar vse pokrajine od Save do grada, od Moravč do Litije pa gori do Kranja. Zavzel je bil hitro grad za gradom, saj ni bilo nikjer resne obrambe in se je končno odpravil v Kamnik. Mesto se je vdalo brez boja, čim se je pred zidovi pokazal prvi oddelek kolovškega vojaštva. Za boj vneti in sposobni kamniški meščanje so večinoma trohneli na poljih med Črnelom in Kamnikom, njih vojaštvo se je bilo razgubilo na vse vetrove in v mestu ni bilo več nikogar, ki bi bil hotel in mogel iti v boj.
 
Zvonovi kamniške župne cerkve so veselo zvonili, kakor bi oznanjali praznik sreče, a oznanjali so dan največjega ponižanja tako bogetega, svobodnega in ponosnega mesta. Vse hiše so bile okrašene z zelenjem in z zastavami, a v srcih prebivalstva je vladala žalost in je divjal obup.
 
Pred mestno hišo je bilo zbrano skoro vse prebivalstvo v prazničnih oblekah. Večinoma so bile to ženske in otroci ter nekaj starčkov. MladeniČevMladeničev in mož ni bilo skoro nič, ker so bili žrtvovali svoje življenje za čast in svobodo Kamnika.
 
Na glavnem oknu mestne hiše je slonela gospa Katarina Kolovška in smehljaje zrla na množico. Bila je srečna, da je njen soprog končno vendarle dosegel smoter svojega hrepenenja in svojega vojskovanja ter se povspel na prvo stopnjo tiste lestve, ki naj bi ga pripeljala do knežjih časti in oblasti. Upala je, da bo odslej mirneje in brezskrbneje uživala srečo svoje skrivne ljubezni do mladega Bertonje, ki je slonel ob njeni strani na oknu. Bertonja je bil v bitki pri Črnelu težko ranjen in se je dober teden boril s smrtjo. Tedaj je gospa Katarina prestala toliko strahu in prelila toliko solza za ljubljenega mladeniča, da jo je zdaj sreča popolnoma prevzela, ko je videla, da je Bertonja rešen.
 
Tudi na drugih oknih mestne hiše je bilo videti mnogo plemiških gospa in gospodičen. Plemiči Nikolajeve vojske so bili večinoma povabili svoje žene in hčere v Kamnik. Eno samo okno je bilo prazno in zagrneno, a nihče se ni za to zmenil, kajti vse ljudstvo je nemirno pričakovalo slavnostni vhod Nikolaja Kolovškega.
 
okno je bilo prazno in zagrneno, a nihče se ni za to zmenil, kajti vse ljudstvo je nemirno pričakovalo slavnostni vhod Nikolaja Kolovškega.
 
Po dolgem čakanju so se začuli najprej iz daljave posamični klici. Ljudstvo se je stisnilo k zidovom in vsi glasovi so se združili in zlili v oznanilo: »Že gredo.«
 
Tedaj je nevidna roka odmaknila preprogo, ki je zagrinjala okno, koder doslej ni bilo nikogar. Na oknu se je najprej v vsem sijaju svoje lepote in bogastvu svoje obleke prikazala Marija � alomaSaloma in koj na to je pristopil k nji in se nagnil čez okno Krištof Zlatopoljec. Za trenotek so se vsi pogledi na nasprotni strani stoječega ljudstva obrnili na ta dva krasna človeka, za katerima je stal kakor Kerub mlad paž − Manfreda. Ali že so zadonele trombe in na trgu so se prikazali zastavonosci, katerim je v zlatem oklepu in z zlatim šljemom na glavi sledil srečni zmagovalec Nikolaj Kolovški. Za Nikolajem so jezdili plemiči in potem je korakalo vojaštvo. Sprevod so zaključili jezdeci, ki si jih je izbral Nikolaj kot svojo častno stražo in katerim je poveljeval njegov sin Adam.
 
Ko so zadonele trombe, se je
 
MarijaKo �so zadonele trombe, se je Marija alomaSaloma z jasnim pogledom, razodevajoČimrazodevajočim ves njen ponos in njeno radost obrnila do Krištofa ŽlatopoljcaZlatopoljca.
 
»Sedaj si bodete pač z zadovoljstvom ogledali uspeh svoje hrabrosti in svojega junaštva! − Kaj ne, moj lepi vitez, da ste ponosni na svoje delo?«
 
»Moje delo? Lepa gospodična − ali ni marveč ta uspeh vaše delo? Kolnite usodo, da je v tej pokrajini tako malo mest in gradov, zakaj sprevod bi bil še imenitnejši in daljši in jaz bi imel toliko več časa, vam povedati, kar mi je na srcu, a Česarčesar se doslej še nisem upal povedati.«
 
»Potem začnite hitro, lepi vitez,« je menila Marija � alomaSaloma, a ko je Krištof molčal, ga je vprašala: »Kdo so ti možje, ki korakajo za plemenitaši in pred vojaštvom.«
 
»Premagani plemiči, oziroma zastopniki podvrženih gradov,« je odgovoril Krištof. »Pred cerkvijo bodo prisegli Nikolaju Kolovškemu zvestobo in pokornost in ga pripoznali za nekakega svojega vladarja. Tako upa vaš oče, da dobi še knežjo krono.«
 
Sprevod je bil dospel do cerkve. Vojaštvo se je razpostavilo po trgu, plemiči pa so se zbrali okrog Nikolaja Kolovškega in ga z golimi meči v rokah spremili do cerkvenih vrat, kjer je bil napravljen baldahin, pod katerim je stal s škrlatom pregrnjen sedež. Nad sedežem je visel Nikolajev zlati ščit s Kolovškim grbom.
 
rokah spremili do cerkvenih vrat, kjer je bil napravljen baldahin, pod katerim je stal s škrlatom pregrnjen sedež. Nad sedežem je visel Nikolajev zlati ščit s Kolovškim grbom.
 
Župnik Lavrencij je pozdravil v imenu kamniškega mesta s slovesnim ogovorom Nikolaja Kolovškega, nakar je ta zasedel prestolu podobni sedež pod balkonom. Glasnik je zatrobil trikrat in pozval premagance in njih zastopnike, naj prisežejo Nikolaju Kolovškemu zvestobo in udanost.
 
Gologlavi so se približali pozvanci. Prvi je bil kamniški sodnik es tremi mestnimi starešinami.
 
»Kaj ima Kamnik samo štiri mest nihmestnih gospodarjev,« je vprašala Marij t �Marija alomaSaloma.
 
»Dvajset bi jih moralo biti,« jje rekel s trdim glasom Krištof, »toditoda zdaj nima celo mesto toliko mož, d;da bi mogli zavzeti starešinske častčasti. Padli so v vojni.«
 
»Tega Kamnik pač mojemu rodrodu ne bo nikdar pozabil.«
 
»Tudi jaz sodim tako, še marmanj pa bo to pozabil katoliški cerkvcerkvi. Župnik Lavrencij in oglejski patrijarpatrijarh sta največ kriva te vojske in kaj ti kegatakega ne pozabi ljudstvo, ki ima v selsebi kaj časti in kaj ponosa.
 
Priseganje se je nadaljevalo počasi, kajti ceremonija je bila pri vsakem posamezniku dolga. Vselej je glasnik zatrobil, nakar je pristopil tisti, ki je bil pozvan. Župnik Lavrencij je preči talprečital dolgovezno formulo in šele pofcempotem se je storila prisega.
 
»Kaj pa to pomeni,« je presenečena vprašala Marija � alomaSaloma. »Glasnik je zatrobil, a nihče ni pokleknil pred mojega očeta, pač pa je nekdo položil pred očeta ščit in prapor in župnik vendar Čitačita svoje dolgočasne litanije.«
 
Krištof se je nagnil iz okna. Spoznal je grb na ščitu, ki je ležal Nikolaju pred nogami, in spoznal prapor.
Vrstica 4.082 ⟶ 4.066:
»Zdaj bi moral priseči lastnik zlatopoljskega gospodstva ali njegov pooblaščenec.«
 
Marija � alomaSaloma se je zganila.
 
»Lastnik je gotovo odsoten ali ni mogel pravočasno koga pooblastiti.«
Vrstica 4.090 ⟶ 4.074:
»Veseli me pa, da ni nikogar tu, ki bi v imenu zlatopoljskega rodu poljubil roko Nikolaju Kolovškemu.«
 
»Lepi vitez − pokleknite in poljubite mojo roko,« je velela Marija � alomaSaloma.
 
In Krištof Zlatopoljec je pokleknil pred hčerjo svojega smrtnega sovražnika in ji je poljubil roko. Ko je nagnil glavo, je začutil, da mu je nekaka kaplja padla na vrat, ki ga je zapekla kakor ogenj. Prijel se je za vrat in Čuteččuteč mokroto, jo je okusil; kaplja je bila grenka. Začuden se je ozrl, a Marija � alomaSaloma se je bila že zopet nagnila čez okno, Manfrede pa ni bilo več v sobi.
 
»Zdaj prisegajo mengiški odposlanci,« je rekla Marija � alomaSaloma. »Ah Mengeš − kaki spomini mi vstajajo. Vi ste nas rešili vse. Kaj bi pač bilo iz mene, da nam niste vi pomogli.«
 
»Sovražniku bi vas ne bil izročil,« jezje z resnim povdarkom rekel Krištof. »Morda bi vas bil raje sam umoril.«
 
»Jaz sem takrat že sama mislila, da se usmrtim.«
 
»To vam rad verujem,« je rekel Krištof. nA»A zakaj bi se bili vi usmrtili? Iz ponosa in ošabnosti, vaša mati pa bi se usmrtila iz ljubezni do Bertonje. Ali pojmite ta razloček?«
 
pa bi se usmrtila iz ljubezni do Bertonje. Ali pojmite ta razloček?«
 
»čemuČemu mi to pripovedujete?« je osorno vskliknila Marija � alomaSaloma. »Jaz nisem vaša ljubica, moja mati pa je Bertonjeva ljubica.«
 
»Vi bodete moja ljubica, kadar bom to zahteval,« je hladno, a določno odgovoril Krištof.
 
Marijo Salomo je prevzela blazna jeza. Vsa je prebledela. Stiskala je pesti in se grizla v ustne, iz njenih oči pa so švigale strele.
 
»Da, Marija � alomaSaloma, kadar Vas bom jaz hotel spomniti na storjeno obljubo, tedaj bodete moja ljubica,« je nadaljeval Krištof. »Preveč ste ponosni, da bi prelomili dano besedo. Vsak dan stopim lahko pred vas in vam rečem: Marija � alomaSaloma, jaz sem izpolnil vse svoje obljube in vam prinesel tudi glavo Gašparja Khisla, sedaj ste vi na vrsti, da izpolnite svojo obljubo.«
 
Zopet je Krištofa zadel temen pogled iz globokih, temnih oči Marije Salome Kolovške in s pekočim sarkazmom je rekla:
 
»Vidim, da niste samo hraber ju| nakjunak, ampak tudi imeniten trgovec.
 
»Ah, ne, ne! Ne reci tega!« je vzkliknil Krištof ognjevito. »Ti, Marija � alomaSaloma, ne smeš tako govoriti.« Prijel jo je za roko in jo potegnil zopet k oknu. »Poglej doli pred cerkev! Ali vidiš vse te plemiče, ki prisegajo tvojemu očetu zvestobo in pokornost ter ga slovesno pripoznavajo za svojega gospodarja? Ali vidiš duhovnike, ki so stopili iz cerkve in se klanjajo tvojemu očetu, kakor bi že bil dosegel, po čemer hrepeni, knežjo krono in vladarsko oblast? Sama si priznala, da je to moje delo, da se ima Nikolaj Kolovški za vse to meni zahvaliti. � eŠe davi mi je ponudil, naj danes sedim na njegovi strani in ponudil mi je, naj si izberem tri njegove gradove v dar, a jaz sem vse odklonil. Dal sem mu vse, kar ima, a zahvale in plačila od njega ne maram. Zakaj, me vprašujejo tvoje oči. Ker zaradi tvojega očeta nisem ničesar storil, vse le zaradi tebe. Tvoj oče žanje danes sadove sijajnih uspehov, ki sem mu jih pridobil iz ljubezni do tebe, Marija � alomaSaloma. Poglej ovenčani in z zastavami okrašeni voz, ki ga peljejo zdaj pred cerkev. Ali veš, da peljejo krsto in da leži v tej krsti truplo naj odličnejšeganajodličnejšega velikaša in najhrabnajhrabrejšega junaka, Gašparja Khisla? Še mrlič mora danes povečevati slavo tvojega očeta. S krste bodo vzeli duhovniki meč, šljem in ščit Gašparja Khisla in vse to bodo položili pred noge tvojemu očetu kot zmagovalcu. Svobodno mu. Ti Marija Saloma veš, da sem Gašparja Khisla jaz premagal, a slavo te zmage prepuščam rad tvojemu očetu zopet le zaradi tebe. Sicer pa ti niti ne veš, zakaj sem se lotil Gašparja Khisla in zakaj sem mu zabodel svoj meč v srce.«
 
Marija Saloma se je začudila nad temi besedami, saj ni nikdar za trenotek pozabila, da je obljubila svojo ljubezen in svoje telo tistemu, kdor ji prinese glavo Gašparja Khisla.
rejšega junaka, Gašparja Khisla? � e mrlič mora danes povečevati slavo tvojega očeta. S krste bodo vzeli duhovniki meč, šljem in ščit Gašparja Khisla in vse to bodo položili pred noge tvojemu očetu kot zmagovalcu. Svobodno mu. Ti Marija � aloma veš, da sem Gašparja Khisla jaz premagal, a slavo te zmage prepuščam rad tvojemu očetu zopet le zaradi tebe. Sicer pa ti niti ne veš, zakaj sem se lotil Gašparja Khisla in zakaj sem mu zabodel svoj meč v srce.«
 
»Motiš se, Marija Saloma,« je nadaljeval Krištof, »če meniš, da sem te z glavo Gašparja Khisla hotel prisiliti, da bi izpolnila svojo obljubo. Ne! Jaz ne spadam med tiste moške, ki sprejmejo ljubezen kot plačilo za storjeno delo. Ne, ne, Marija Saloma, lahko mi veruješ, jaz te nisem nikdar mislil terjati, da izpolniš, kar si mi obljubila, če ti prinesem glavo Gašparja Khisla. Ako si ti kdaj tako o meni mislila, potem so uničene vse moje nade.«
Marija � aloma se je začudila nad temi besedami, saj ni nikdar za trenotek pozabila, da je obljubila svojo ljubezen in svoje telo tistemu, kdor ji prinese glavo Gašparja Khisla.
 
Trepetaje je poslušala Marija Saloma te Zlatopoljčeve besede. Ni jih natančno umela, a slutila je njih pomen in to ji je pretreslo ves život in v tem močnem in ponosnem dekletu so se porajala čuvstva, ki jih doslej ni poznala.
nMotiš se, Marija � aloma,« je nadaljeval Krištof, »Če meniš, da sem te z glavo Gašparja Khisla hotel prisiliti, da bi izpolnila svojo obljubo. Ne! Jaz ne spadam med tiste moške, ki sprejmejo ljubezen kot plačilo za storjeno delo. Ne, ne, Marija � aloma, lahko mi veruješ, jaz te nisem nikdar mislil terjati, da izpolniš, kar si mi obljubila, če ti prinesem glavo Gašparja Khisla. Ako si ti kdaj tako o meni mislila, potem so uničene vse moje nade.«
 
»Verujem ti,« je rekla po dolgem presledku Marija Saloma. »Nikdar še ni noben moški storil iz ljubezni toliko, kakor si ti storil zame.«
Trepetajo je poslušala Marija � aloma te Zlatopoljčeve besede. Ni jih natančno umela, a slutila je njih pomen in to ji je pretreslo ves život in v tem močnem in ponosnem dekletu so se porajala Čuvstva, ki jih doslej ni poznala.
 
»Verujem ti,« je rekla po dolgem presledku Marija � aloma. »Nikdar še ni noben moški storil iz ljubezni toliko, kakor si ti storil zame.«
 
Tikala sta se, ne da bi se tega zavedala, iz naravnega nagona, iz instinktivnega spoznanja, da se pri takem pogovoru ne moreta vikati.
Vrstica 4.132 ⟶ 4.112:
»Obljubila si mi zato največje plačilo, kar jih moreš dati,« je rekel Krištof.
 
»Da, obljubila sem ti,« − Marija � alomaSaloma je bila razburjena, da ni mogla do konca izgovoriti.
 
»Ali ti je žal, da si mi obljubila svojo ljubezen in svoje telo?«
 
»Ah − da − žal mi je, žal tako, kakor niMafnikdar za nobeno stvar.«
 
»Potem te odvezujem storjene obljube in ti vračam dano besedo,« je slovesno in nekako veselo rekel Krištof Zlatopoljec.
 
V prvem trenotku je Marija � alomaSaloma bila tako presenečena, da ni mogla ziniti besede. Nemo je strmela v Krištofa, a ko se je vzbudila iz tega strmenja, se je hitro nagnila in poljubila Krištofu roko.
 
»Hvala ti, hvala ti iz vsega srca,« je vzkliknila. »Torej sem zdaj zopet svobodna, popolnoma svobodna?«
Vrstica 4.150 ⟶ 4.130:
»Prav ničesar,« je odgovoril Krištof.
 
Marija � alomaSaloma je zagrnila okno. � laŠla je dvakrat in trikrat po sobi gor in dol, potem se je zopet ustavila pred Krištofom.
 
»In če te zdaj za vedno spodim od sebe, če bi ti zdaj rekla, da te sovražim in zaničujem − kaj bi mi očital?«
Vrstica 4.156 ⟶ 4.136:
»Ničesar, prav ničesar − na mojo dušo, da ne.«
 
Marija � alomaSaloma je prekrižala roke čez prsi in je stopila tik Krištofa, tako da je čutil njen dih. Gledala mu je nekaj trenotkov v oči, potem sta ji omahnili roki in tiho, ponižno in vdano je rekla:
 
»Potem vedi − da te ljubim.«
 
Naslonila se je k njemu in Krištof jo je objel, jo pritisnil na svoje prsi in ji vroče in strastno poljubljal usta in oči, da je kar gine valaginevala ljubezenskega koprnenja in klicala: »Jaz te ljubim in sem tvoja, kadar hočeš, popolnoma tvoja z dušo in telesom.«
 
Oklenila se ga je okrog vratu in ga poljubljala tako blazno, kakor bi ga hotela s svojimi poljubi omamiti.
Vrstica 4.166 ⟶ 4.146:
Z ulice se je začulo petje, tožno in slovesno.
 
»Kaj pomeni to?« je vprašala Marija � alomaSaloma.
 
»Gašparja Khisla so zdaj položili v rakev pod cerkvijo,« je odgovoril Krištof in se spomnil tistega večera, ko je skrit v tej rakvi poslušal posvetovanje KamniČanovKamničanov in njihovih zaveznikov.
 
»Prej, ko so pripeljali krsto,« je rekla Marija � alomaSaloma, »me je obšla želja, da bi mogla stopiti na krsto in vsklikniti: »To sem jaz provzročila!«
 
»In zdaj?«
Vrstica 4.176 ⟶ 4.156:
»Zdaj nimam druge želje, kakor da mi rečeš: Jaz te ljubim.«
 
Zvečer, ko so bile slavnosti konČanekončane, je prišel Krištof Zlatopoljec skrivaj pred mestna vrata, kjer je nanj Čakalčakal njegov sluga Luka in je imel ž njim dolg skrivnosten pogovor.
 
»Izpolni, kar sem ti rekel in dam ti kraljevsko plačilo,« je končno dejal Krištof. »Uredi vse natančno. Pismeni ukaz Nikolaja Kolovškega, ki sem ti ga izročil, ti da vso oblast nad Kolovškim gradom. Preglej vse natančno. Izberi tako sobo, da se ne more iz nje slišati noben klic. Pripravljen naj bo strup. Krvosrd naj skrbi, da bo v vsaki sobi lesovje napoj enonapojeno z oljem in da bo dovolj smole pri rokah. Skrbi tudi, da pride moj oče o pravem času na KoloveoKolovec, ne prezgodaj in ne prekasno. Na mojo čast, da dobiš kraljevsko plačilo.« − Luka je samo prikimal.
 
»beŠe nekaj, Luka,« je rekel Krištof. »Kje je Manfreda? Od jutra je nisem videl.«
 
»Jaz sem jo videl pred uro v predsobi gospodične Marije Salome.«
 
»Dobro,« je menil Krištof. »Tudi Manfreda pride na KoloveoKolovec.«
 
Krištof je odšel, Luka pa je pognal konja in zdirjal v noč.
 
»Da, moj milostivi gospod,« je mrmral Luka sam zase, »tudi Manfreda pride na KoloveoKolovec.«
 
==XVII.==
 
Sredi kamniškega hribovja je stal močni in ponosni grad Kolovec. Sezidan na precej visokem hribu in obdan na okoli od gostih temnih lesov, je kljubovalno kipel proti nebu. Vsled svoje oddaljenosti in lege še ni bil nikdar zavzet od sovražnikov, dasi je bil dostikrat oblegan. Vedno je s stolpa tega gradu vihrala samo zastava kolovškega rodu, ki se je bil od malih začetkov povzpel do velike moči in veljave.
 
Ko je bila vojna s Kamnikom končana, ko so bili podvrženi še tisti plemiči, ki so se tudi po zmagi pri črneluČrnelu upali nadaljevati boj, se je Nikolaj Kolovški na prigovarjanje Krištofa Zlatopoljca odločil, da priredi na svojem rodnem kraju, kjer se je sicer s svojo rodovino le malokdaj mudil, veliko slavje. Pokazati je hotel s tem slavjem ne samo svojo veliko moč, ne samo svoje bogastvo, nego tudi svojo spravljivost in svojo miroljubnost. V proslavo končane vojne in nastalega miru je priredil to slovesnost in povabil je nanjo vse velikaše in plemiče mejne grofije Kranjske.
 
to slovesnost in povabil je nanjo vse velikaše in plemiče mejne grofije Kranjske.
 
Nekaj dni pred Božičem so se začeli zbirati gostje. Prihajali so od vseh strani klanjat«»e novi zvezdi. Vsak je bitel pridobit si naklonjenost novega velikaša, ki je v kratkem času potisnil na stran vse svoje tekmece, ki si je pridobil posebno naklonjenost rimskonemškega cesarja in oglejskega patrijarha, ker je podvrgel svobodna mesta in kljubovalne plemiče ter smel pričakovati, da postane deležen še največjih časti in dostojanstev.
 
Nekaj dni pred Božičem so se začeli zbirati gostje. Prihajali so od vseh strani klanjat se novi zvezdi. Vsak je hitel pridobit si naklonjenost novega velikaša, ki je v kratkem času potisnil na stran vse svoje tekmece, ki si je pridobil posebno naklonjenost rimskonemškega cesarja in oglejskega patrijarha, ker je podvrgel svobodna mesta in kljubovalne plemiče ter smel pričakovati, da postane deležen še največjih časti in dostojanstev.
Naval gostov je bil tako velik, da je moral Nikolaj Kolovški dati napraviti okrog gradu vse polno lesenih koč, ker ni imel za došlece drugih prostorov. Za temi, skrbno stesanimi in s kožami obitimi kočami so stali hlevi za konje in bivališča za s luži n čad
 
Naval gostov je bil tako velik, da je moral Nikolaj Kolovški dati napraviti okrog gradu vse polno lesenih koč, ker ni imel za došlece drugih prostorov. Za temi, skrbno stesanimi in s kožami obitimi kočami so stali hlevi za konje in bivališča za služinčad.
Na gradu je zavladalo tako veselo življenje kakor še nikdar. Prvi dnevi so bili posvečeni lovu in od zore do mraka so se v temnem gozdu oglašali lovski rogovi in so gonjačitlačani prinašali v grad silne množine ubite divjačine. Seveda so lovom sledile bogate pojedine z običajnim po
 
Na gradu je zavladalo tako veselo življenje kakor še nikdar. Prvi dnevi so bili posvečeni lovu in od zore do mraka so se v temnem gozdu oglašali lovski rogovi in so gonjači-tlačani prinašali v grad silne množine ubite divjačine. Seveda so lovom sledile bogate pojedine z običajnim popivanjem, ki je vedno trajalo toliko časa, dokler niso pivci omagali.
pivanjem, ki je vedno trajalo toliko časa, dokler niso pivci omagali.
 
Ko so bili gostje zbrani, so prišle na vrsto viteške igre vsake vrste in Marija � alomaSaloma je razdeljevala zmagovalcem nagrade. Njena mati, Katarina Kolovška, ji je rada prepuščala prvo mesto in se je le veselila sreče in zadovoljnosti svoje hčere, saj je bila sama srečna, da se je mogla neovirano posvečevati ljubljenemu Bertonji.
 
Te igre je zaključilo tekmovanje pevcev in pesnikov, ki so bili prišli ne le iz Ljubljane, nego celo iz Ogleja, ker je bila zmagovalcu poleg venca obljubljena posebna nagrada sto zlatov.
 
Velika grajska dvorana je bila za to tekmovanje posebno prirejena. Ob zidu je bil postavljen prestol in na tem prestolu je kraljevala Marija � alomaSaloma, njej ob vznožju pa je ležala pozlačena krona in pevski grb, na kateri je bila našita nagrada sto zlatov.
 
»Kaj je prava ljubezen?« − to je bila naloga, ki jo je dala Marija � alomaSaloma tekmovalcem in ki so jo ti reševali, kakor je pač kateri znal, ne da bi bil napravil kak poseben vtisk. Marija �Saloma aloma joje bila v precejšnji
 
stiski, komu naj prizna prvenstvo in izroči krono in nagrado. Omahovala je in premišljevala ter se ozirala po Krištofu, kaj da naj stori, ko se je približala Manfreda, kakor vedno v moški obleki in prosila dovoljenja, da se tudi ona udeleži tekmovanja.
 
»Dobro, dobro,« je vzkliknila Marija � alomaSaloma. »Zapoj nam, lepi dečko svojo pesem o ljubezni, zakaj meni se zdi, da ve le mlado in mehko srce, kaj da je prava ljubezen.«
 
Krištof Zlatopoljec je slutil, da namerava Manfreda nekaj posebnega. Srepo ji je pogledal v oči, a Manfreda je vzdržala neustrašeno ta ostri pogled in potem vzela harpo ter sedla na stolček Mariji Salomi pod nogami. Lahko so preleteli njeni prsti čez strune in ne čakaj ečakaje, da bi nastala tihota, je začela peti.
 
Že pri prvih verzih je vse občinstvo začelo zadrževati sapo, kajti spoznalo je, da poje Manfreda o Krištofu ŽlatopoljcuZlatopoljcu.
 
V pesmi je bilo povedano, da je hraber plemič iz mejne grofija Kranjske prišel v sveto deželo, kjer si je pridobil ogromnega bogastva. Ko se je vračal domov, je vihar zanesel njegovo ladjo na breg otoka, kjer je vladal kristjanom sovražen kralj. Ta se je polastil kranjskega viteza in ga vrgel v ječo. Kraljeva hči pa je videla viteza in njeno srce je prevzela neskončna ljubezen do lepega in hrabrega tujca. Vsak dan je morala iznova prositi očeta, da je tujcu zopet za en dan podaljšal življenje. Končno se ji je posrečilo rešiti ljubljenemu vitezu življenje in imetje. Zbežala je ž njim. A žrtvovati je morala svoji ljubezni lastnega očeta. Rešila je kranjskega plemiča le, ker je odbila bogatega in mogočnega snubca, ki je vsled tega začel proti njenemu očetu vojno. Premagal je kralja in ko je kralj umiraje klical svojo hčer, je ta hitela rešit ljubimca. Ko sta bila na varnem, je kranjski vitez pokleknil pred kraljevo hčerjo in ji prisegel, da postane njegova žena. In kraljeva hči mu je verjela in ni ji bilo žal, da mu je žrtvovala očeta in domovino, čast in nedolžnost.«
 
Vsi poslušalci so si bili zdaj popolnoma svesti, da poje Manfreda ne le o Krištofu Zlatopoljcu, nego tudi o sebi sami. Vsi so se stisnili bliže, vsi so so čudili, da že prej niso spoznali, da je ta lepi paž ženska, in so z napeto pozornostjo poslušali drugi del pesmi.
se je polastil kranjskega viteza in ga vrgel v ječo. Kraljeva hči pa je videla viteza in njeno srce je prevzela neskončna ljubezen do lepega in hrabrega tujca. Vsak dan je morala iznova prositi očeta, da je tujcu zopet za en dan podaljšal življenje. Končno se ji je posrečilo rešiti ljubljenemu vitezu življenje in imetje. Zbežala je ž njim. A žrtvovati je morala svoji ljubezni lastnega očeta. Rešila je kranjskega plemiča le, ker je odbila bogatega in mogočnega snubca, ki je vsled tega začel proti njenemu očetu vojno. Premagal je kralja in ko je kralj um traje klical svojo hčer, je ta hitela rešit ljubimca. Ko sta bila na varnem, je kranjski vitez pokleknil pred kraljevo hčerjo in ji prisegel, da postane njegova žena. In kraljeva hči mu je verjela in ni ji bilo žal, da mu je žrtvovala očeta in domovino, čast in nedolžnost.«
 
Vsi poslušalci so si bili zdaj popolnoma svesti, da poje Manfreda ne le o Krištofu Žlatopoljcu, nego tudi o sebi sami. Vsi so se stisnili bliže, vsi so so Čudili, da že prej niso spoznali, da je ta lepi paž ženska, in so z napeto pozornostjo poslušali drugi del pesmi.
 
Manfreda, ki so jo opevani spomini kar vidno prevzeli tako, da ni mogla skrivati svojega izrednega razburjenja, je po kratkem presledku nadaljevala svojo balado.
 
j,»Kaj je prava ljubezen,« je vpraševala v pesmi. rAli»Ali je mogoča še večja ljubezen, kakor če žrtvuje kraljevska hči, očeta in domovino ter svojo čast in reši ljubca?« In odgovorila je: »Da, kraljevska hči iz vzhodnega otoka,« je nadaljevala Manfreda, »se je preoblekla v paža in je sledila svojemu vitezu v njegovo domovino. Kraljevska hči je služila in stregla malemu plemiču iz čiste ljubezni. Prišedši domov je plemič izvedel, da je njegov rod zadela grozna nesreča. Sovražniki so zavzeli in razdejali rojstni njegov grad, oropali vse imetje, izrezali očetu jezik, onečastili in umorili sestro. A hitro na to je zagledal ponosno in lepo hčer svojih sovražnikov in tedaj je zavrgel ljubico, ki mu je vse žrtvovala. Kraljevska hči ga je prosila, naj ji da svoje pošteno ime. A rekel � je, da nima več imena. Prosila ga je, naj ji ohrani vsaj svojo ljubezen, a odgovoril je, da njegovo srce ni več zmožno ljubezni. Prosila je, naj jo obdrži pri sebi vsaj kot svojo ljubico, a niti tega ni mogla izprositi. Nič več ni mogla doseči, kakor da je morala zatajiti svoj spol in smela ostati kot sužnja pri njem. Od tistega dne ni več čula iz njegovih ust besede o ljubezni in končno jo je vitez celo daroval v last hčeri svojih smrtnih sovražnikov. Vdala se je tudi v to usodo in bo svoji ljubezni žrtvovala tudi svoje življenje, a na njen grob naj se zapiše: »Tu počiva dekle, ki je dokazalo, kaj je prava ljubezen.«
 
Manfreda je svojo sicer okorno sestavljeno, a pretresujočo pesem pela v začetku z neko obupno odločnostjo, proti koncu pa z jako eksaltacijo. Prevzela so jo njena čuvstva, vlile so se ji solze in zadnje besede so se čule le kakor ihtenje.
naj ji ohrani vsaj svojo ljubezen, a odgovoril je, da njegovo srce ni več zmožno ljubezni. Prosila je, naj jo obdrži pri sebi vsaj kot svojo ljubico, a niti tega ni mogla izprositi. Nič več ni mogla doseči, kakor da je morala zatajiti svoj spol in smela ostati kot sužnja pri njem. Od tistega dne ni več čula iz njegovih ust besede o ljubezni in končno jo je vitez celo daroval v last hčeri svojih smrtnih sovražnikov. Vdala se je tudi v to usodo in bo svoji ljubezni žrtvovala tudi svoje življenje, a na njen grob naj se zapiše: »Tu počiva dekle, ki je dokazalo, kaj je prava ljubezen.«
 
Nihče se ni ganil, ko je Manfreda končala. Vsi so zadrževali še sapo, tako jih je pretresla ta pesem. Sedaj je razkrila tajnost Krištofa Zlatopoljca − so mislili vsi. Nihče ni dvomil, da je vse resnično, kar je v svoji pesmi povedala Manfreda, nihče ni niti domneval, da je Manfreda sodila le po tem, kar je videla, nihče ni slutil, da so Krištofa pri vsem njegovem postopanju vodili morda le drugi globokejši nagibi, nego tisti, ki mu jih je pripisovala Manfreda.
Manfreda je svojo sicer okorno sestavljeno, a pretresujoČo pesem pela v začetku z neko obupno odločnostjo, proti koncu pa z jako eksaltacijo. Prevzela so jo njena čuvstva, vlile so se ji solze in zadnje besede so se čule le kakor ihtenje.
 
Ves prepadel je stal Krištof na strani in zrl naravnost pred se, ne da bi koga videl. Vsi pogledi sa bili uprti vanj, zlasti srepo ga je gledala Marija Saloma, kakor bi ga hotela izzvati, da povzdigne k njej svoje poglede, da bi v njih čitala svojo usodo. Manfredino razkritje jo je tako presenetilo, da ji je zastajala kri v žilah. Smatrala je vedno Manfredo za Zlatopoljčevo priležnico in menila, da mu je zanjo malo več, kakor za njegovega psa in malo manj, kakor za njegovega slugo Luko. Sodila je tako zlasti od takrat, ko ji je bil Krištof tako hitro in radovoljno daroval Manfredo v last. Sedaj pa je izvedela, da je ta njega sužnja kraljevskega rodu plemenita in nad vse požrtvovalna, da ima večje pravice do Zlatopoljčeve ljubezni, kakor kdorkoli, dosti večje, kakor Marija Saloma.
Nihče se ni ganil, ko je Manfreda končala. Vsi so zadrževali še sapo, tako jih je pretresla ta pesem. Sedaj je razkrila tajnost Krištofa Zlatopoljca − so mislili vsi. Nihče ni dvomil, da je vse resnično, kar je v svoji pesmi povedala Manfreda, nihče
 
»Zdaj se mora Krištof odločiti − ali zanjo ali zame,« si je rekla Marija Saloma in zazeblo jo je v dušo, ko se je domislila, da stisne Krištof Manfredo na svoje srce in pokaže tako pred vsem plemstvom, pred vsemi gosti takorekoČ pred celo deželo, da se je iz Marije Salome pravzaprav le norčeval, ali če že ne to, da je vendar ni ljubil, kakor so mislili vsi, ki so bili sedaj zbrani na Kolovškem gradu.
ni niti domneval, da je Manfreda sodila le po tem, kar je videla, nihče ni slutil, da so Krištofa pri vsem njegovem postopanju vodili morda le drugi globokejši nagibi, nego tisti, ki mu jih je pripisovala Manfreda.
 
Ves prepadel je stal Krištof na strani in zrl naravnost pred se, ne da bi koga videl. Vsi pogledi sa bili uprti vanj, zlasti srepo ga je gledala Marija � aloma, kakor bi ga hotela izzvati, da povzdigne k njej svoje poglede, da bi v njih čitala svojo usodo. Manfredino razkritje jo je tako presenetilo, da ji je zastajala kri v žilah. Smatrala je vedno Manfredo za Zlatopoljčevo priležnico in menila, da mu je zanjo malo več, kakor za njegovega psa in malo manj, kakor za njegovega slugo Luko. Sodila je tako zlasti od takrat, ko ji je bil Krištof tako hitro in radovoljno daroval Manfredo v last. Sedaj pa je izvedela, da je ta njega sužnja kraljevskega rodu plemenita in nad vse požrtvovalna, da ima večje pravice do Zlatopoljčeve ljubezni, kakor kdorkoli, dosti večje, kakor Marija � aloma.
 
»Zdaj se mora Krištof odloČiti − ali zanjo ali zame,« si je rekla Ma
 
rija � aloma in zazeblo jo je v dušo, ko se je domislila, da stisne Krištof Manfredo na svoje srce in pokaže tako pred vsem plemstvom, pred vsemi gosti takorekoČ pred celo deželo, da se je iz Marije Salome pravzaprav le norčeval, ali če že ne to, da je vendar ni ljubil, kakor so mislili vsi, ki so bili sedaj zbrani na
 
Kolovškem gradu.
 
Čakala je zaman, da bi se Krištof nanjo ozrl. Srce se ji je krčilo od bolesti in užaljenosti, toliko bolj, ker si je bila svesta, da ljubi Krištofa z vsem ognjem svoje mlade sveže krvi, z vso strastjo svoje ponosne duše. Ta ljubezen je bila toliko večja, ker se je razvila le počasi.
 
Krištof pa je zrl še vedno v daljavo, nepremično, kakor da je na mestu okamenel. Tedaj pa se Marija � alomaSaloma ni mogla več premagovati in je s svojim žezlom potipala Krištofa po rami.
 
Zatrepetal je in se vzbudil iz svoje zamaknjenosti − se ozrl plaho in zbegano, a se ni ganil s svojega mesta.
 
Počasi ga je obšlo spoznanje, da je njegov položaj obupen. Bil je takorekoč na cilju svojega hrepenenja, iztegniti mu je bilo pravzaprav le še roko, da doseže svoje maščevanje, kateremu je žrtvoval vse, in zdaj naj bi razpadlo vse v nič.
 
Uvidel je, da zahteva usoda od njega novo veliko žrtev, ako naj ne bo v zadnjem trenotku prevaran za svojo osveto in odločil se je, da stori tudi to žrtev. Počasi, s težkimi koraki je šel na mesto, kjer je stala Manfreda in ji je vzel harpo iz rok. Pod njegovimi prsti so zazvenele strune temno in globoko, kakor bi oznanjale smrt in propast in potem je povzdignil svoj glas in na pol pevaje na pol deklamujoč dal svoj odgovor na vprašanje »Kaj je prava ljubezen.«
takorekoč na cilju svojega hrepenenja, iztegniti mu je bilo pravzaprav le še roko, da doseže svoje mas T vanje, kateremu je žrtvoval vse, in zdaj naj bi razpadlo vse v nič.
 
Uvidel je, da zahteva usoda njega novo veliko žrtev, ako naj ne bo v zadnjem trenotku prevaran za
 
svojo osveto in odločil se je, da stori tudi to žrtev. Počasi, 8 težkimi koraki je šel na mesto, kjer je stala Manfreda in ji je vzel harpo iz rok. Pod njegovimi prsti so zazvenele strune temno in globoko, kakor bi oznanjale smrt in propast in potem je povzdignil svoj glas in na pol pevaje na pol deklamujoo dal svoj odgovor na vprašanje »kaj je prava ljubezen.«
 
Kdor pravi, da ljubi in žrtvuje svoji ljubezni svoje življenje, nas lahko gane do solz ali prava ljubezen to še ni. Kdor je žrtvoval življenje, še ni žrtvoval vsega kar ima, ker mu ostane čast in ker ga spremi v grob usmiljenje.
Vrstica 4.266 ⟶ 4.228:
Krištof je bil zdaj prišel popolnoma do zavesti. Kakor Kerub zla je stal med poslušalci in z mogočnim glasom nadaljeval svojo pesem.
 
»Prava ljubezen je, če kdo priseže umirajočemu prijatelju osveto, a prelomi svojo prisego zaradi ljubljenega dekleta in pritisne morilca na svoje srce, naj potem sodi svet o njem kakor hože. Prava ljubezen je, če vidi kdo brata v verigah in mu onemogoči beg in rešitev, ter ga pahne v smrt, da se prikupi izvoljenemu dekletu. Prava ljubezen je, če
Prava ljubezen je, če kdo priseže umirajočemu prijatelju osveto,
 
domovina klice na pomoč edinega, ki bi jo mogel rešiti, a ta edini se združi s sovražniki in pomaga premagati svojo domovino; če kdo zapusti vse, ki so mu ljubi, jih izroči nesreči in propasti, in če ravnodušno prenaša zaničevanje vsega sveta, če pahne od sebe čast in slavo in prekolne svojega lastnega očeta − ta ljubi resnično izbrano dekle.«
a prelomi svojo prisego zaradi ljubljenega dekleta in pritisne morilca na svoje srce, naj potem sodi svet o
 
KriStof je bil pri kraju s svojimi močmi. A ko je povzdignil oči in pogledal Marijo Salomo, je videl, da jo pretresa skoro nenaravno blaženstvo. Vsi poslušalci so umeli Krištofovo grozno izpoved, Marijo Salomo pa je prešinjalo urnebesno veselje, da je Krištof javno izpovedal, kaj je vse žrtvoval, da si pridobi njeno ljubezen.
njem kakor hože. Prava ljubezen je, Če vidi kdo brata v verigah in mu onemogoči beg in rešitev, ter ga pahne v smrt, da se prikupi izvoljenemu dekletu. Prava ljubezen je, če
 
»Čast zmagovalcu!« je vzkliknila Marija Saloma radostnim glasom, »čast in krono pesništva možu, ki je najbolje pogodil, kaj je prava ljubezen.«
domovina klice na pomoč edinega, ki bi jo mogel rešiti, a ta edini se združi s sovražniki in pomaga premagati svojo domovino; če kdo zapusti vse, ki so mu ljubi, jih izroči nesreči in propasti, in Če ravnodušno prenaša zaničevanje vsega sveta, če pahne od sebe čast in slavo in prekolne svojega lastnega očeta − ta ljubi resnično izbrano dekle,"
 
Krištof je bil pokleknil in Marija Saloma mu je dela krono na glavo. Nagnila se je pri tem h Krištofu in mu zašepetala na uho:
KriStof je bil pri Kraju s svo jimi močmi. A ko je povzdignil oči in pogledal Marijo Salomo, je videl, da jo pretresa skoro nenaravno blaženstvo. Vsi poslušalci so umeli Krištofovo grozno izpoved, Marijo Salomo pa je prešinjalo urnebesno veselje, da je Krištof javno izpovedal, kaj je vse žrtvoval, da si pridobi njeno ljubezen.
 
»Čast zmagovalcu!« je vzkliknila Marija � aloma radostnim glasom, »čast in krono pesništva možu, ki je najbolje pogodil, kaj je prava ljubezen.«
 
Krištof je bil pokleknil in Marija � aloma mu je dela krono na glavo. Nagnila se je pri tem h Krištofu in mu zašepetala na uho:
 
»In danes ponoči ti darujem samo sebe; v sobi treh levov bom tvoja.«
 
»Da, v dvorani treh levov,« je ponovil Krištof in dostavil. »Ah, Marija � alomaSaloma, ko bi ti vedela, kako te ljubim.«
 
Ko je Marija � alomaSaloma dvignila glavo, je zagledala kraj sebe Manfredo, ki jo je ostro opazovala, kakor bi hotela uganiti, kaj da sta se domenila s Krištofom.
 
»RaženRazen zmagovalca v pesniškem turnirju,« je vzkliknila Marija � alomaSaloma, »zasluži gotovo tudi moj paž Manfred posebno priznanje in darilo za svojo pesem.«
 
In obrnivši se do Bertonje ga je prosila, naj ji da svoje dragoceno bodalo, ki ga je imel za pasom.
 
»Ne maram darila,« se je oglaoglasila Manfreda. »Če nisem zaslužila krone, ne maram ničesar.«
 
»Poglej vendar, kaj sem ti namenila,« je rekla Marija Saloma in pokazala Manfredi Bertonjevo krasno bodalo.
sila Manfreda. »če nisem zaslužila krone, ne maram ničesar.«
 
»Poglej vendar, kaj sem ti namenila,« je rekla Marija � aloma in pokazala Manfredi Bertonjevo krasno bodalo.
 
Ko je Manfreda zagledala namenjeno ji darilo, je stegnila obe roki po njem.
 
rAh»Ah, bodalo, aLah dajte mi ga, dajte mi ga.«
 
Krištof in Marija � alomaSaloma sta v tem trenotku mislila, da se Manfreda zdaj in zdaj zapodi v enega ali v drugega izmed njiju in da krvavo zaključi dramo, ki jo je razkril pevski turnir. Toda Manfreda se ni ganila nego je le z vročimi pogledi ogledovala svoje bodalo. Marija � alomaSaloma videč, da je bil njen strah prazen, je na to s primernimi besedami zaključila pevski turnir. Zmagovalec v tem turnirju, Krištof Zlatopoljec, je peljal Marijo Salomo iz dvorane, drugi gostje pa so jima sledili šušljajoč med sabo, da ga ni lepšega para, kakor sta Krištof Zlatopoljec in Marija � alomaSaloma Kolovška.
 
V dvorani sta ostali samo dve osebi, Manfreda in visok vitez, ves v železju z zaprtim vizirjem, ki je bil med turnirjem stal v najtemnejšem kotu prostorne dvorane in se ves čas ni premaknil s svojega mesta. Šele, ko je bil odšel iz dvorane zadnji gost, je železni vitez zapustil svoje mesto in je stopil k Manfredi. Dvignil je vizir in Manfreda je spoznala Krištofovega očeta, starega Zlatopoljca. Poznala sta se pač že dolgo, a starec ni nikdar slutil, kaj veže Manfredo na njegovega sina Krištofa. Izvedel je to šele na pevskem turnirju.
 
ves čas ni premaknil s svojega mesta � ele, ko je bil odšel iz dvorane zadnji gost, je železni vitez zapustil svoje mesto in je stopil k Manfredi. Dvignil je vizir in Manfreda je spoznala Krištofovega očeta, starega Zlatopoljca. Poznala sta se pač že dolgo, a starec ni nikdar slutil, kaj veže Manfredo ha njegovega sina Krištofa. Izvedel je to šele na pevskem turnirju.
 
Začudeno je Manfreda pogledala starca, kaj da hoče od nje − in njegov pogled ji je vse razodel. Vrgla se je na njegova prsa in se na njih razjokala, starec pa jo je stiskal k sebi in tudi njemu so solze zarosile oči.
Vrstica 4.314 ⟶ 4.268:
»Oče, pojdite z menoj,« je rekla in prijela starca za roko, »povedati Vam imam mnogo.«
 
Ko sta prišla iz dvorane na hodnik, sta pogledala na dvorišče. Tam so bili zbrani plemiči in njih uslužbenci in so vihteč svoje barete klicali Krištofu in Mariji Salomi: »ZivelaŽivela kraljica tega dne! ZivioŽivio zmagovalec.«
 
==XVIII.==
 
Manfreda je peljala star egastarega Zlatopoljca v oddaljeno sobo in ostala tamkaj ž njim veČveč ur. Njiju pogovora ni nihče motil, saj so bili gostje zbrani na slavnostnem obedu, s katerim je Nikolaj Kolovški zaključil turnir in sploh vsa razveseljevanja, kar jih je bil priredil. Večina gostov je hotela koj po obedu oditi, ker je skoro vsakdo želei, da prebije sveti večer v krogu svoje rodovine.
 
Ko so se začeli prvi gostje odpravljati, sta Manfreda in stari Zlatopoljec ravno končala svoj pogovor in sta šla skupno v Krištofovo stanovanje, resno in slovesno, kakor da gresta iskat odločitve za vse prihodnje življenje.
ni nihče motil, saj so bili gostje zbrani na slavnostnem obedu, s katerim je Nikolaj Kolovški zaključil turnir in sploh vsa razveseljevanja, kar jih je bil priredil. Večina gostov je hotela koj po obedu odi ti, ker je skoro vsakdo želei, da prebije sveti večer v krogu svoje rodovine.
 
Stopila sta v predsobo in tu sta obstala, kajti slišala sta iz sosedne sobe Krištofov glas in koj na to glas Lukov.
Ko so se začeli prvi gostje odpravljati, sta Manfreda in stari Zlatopoljec ravno koncala svoj pogovor in sta šla skupno v Krištofovo stanovanje, resno in slovesno, kakor da gresta iskat odločitve za vse prihodnje življenje.
 
»Ti si torej vse natančno tako pripravil, kakor sem ti naročii,« je vprašal Krištof.
Stopila sta v predsobo in tu sta obstala, kajti sli� ala sta iz sosedne sobe Kri� tofov glas in koj na to glas Lukov.
 
»Ti si torej vse natanČno tako pripravil, kakor sem ti naročii,« je vprašal Kri� tof.
 
»Da, milostivi gospod,« je odgovoril Luka. »Vse je pripravljeno.«
 
»Ključe do železnih vrat, ki zapro ves grad, si tudi razdelil?«
 
»Da.«
 
»Tudi ti si natančno zapomnil, kako moraš nastopiti in kaj govoriti?«
 
»Da.«
)q U
 
»Tudi zadolžnico, ki sta jo podpisala Alam Kolovški in Andrej Bosio v hiši ljubljanskega Žida, imaš pri sebi?«
Vrstica 4.340 ⟶ 4.294:
»Tudi to.«
 
»Potem je vse v redu,« je dejal Krištof. »Stori vse tako, kakor sem ti naročil, poplačam te kraljevsko. Vreča, polna zlata, ki stoji v moji sobi, je namenjena tebi. Luka, če mi boš zvesto služil v tej odločilni noČinoči. In zdaj − naj mi Bog pomaga, da se mi vse posreči.«
 
Čim je Krištof odšel, sta vstopila v njegovo sobo Manfreda in stari Zlatopoljec. Vstopila sta tiho in previ dno in zalotila sta Luko, ko je čepel na tleh, in iz razliČnihrazličnih vrČkovvrčkov zlival neke tekočin •tekočine v posebno posodo. Zamaknen je bil v svoje delo tako, da se niti ozrl ni, ko so se odprla vrata. Izraz njegovega obraza je bil tak, da sta se Manfreda in stari Zlatopoljec nehote spogledala. Neko divje zadovoljstvo je odsevalo z vol čj egavolčjega lica Lukov egaLukovega in žarel je v njegovih očeh ogenj, ki je kazal, da pričaknje nekaj izrednega, nekaj vevelikanskega, uresničenja starih želj in srčnih upanj.
 
Z enim samim pogledom sta se bila stari Zlatopoljec in Manfreda porazumela. Zlatopoljec je vzel izza pasa svoje bodalo. Z enim samim skokom je bil pri Luki in ga je podrl vznak na tla, potem pa mu pokleknil na prsa in mu nastavil bodalo na vrat. Luka se tudi potem ni branil, ko ga je bilo minilo prvo presenečenje, ako ga je napad sploh presenetil. Celo nasmehnil se je in očividno je bilo, da si ne dela nobenih skrbi zaradi svojega položaja.
likanskega, uresničenja starih želj in srčnih upanj.
 
Z enim samim pogledom sta se bila stari Zlatopoljec in Manfreda porazumela. Zlatopoljec je vzel izza pasa svoje bodalo. Z enim samim skokom je bil pri Luki in ga je podrl vznak na tla, potem pa mu pokleknil na prsa in mu nastavil bodalo na vrat. Luka se tudi potem ni branil, ko ga je bilo minilo prvo preseneČenje, ako ga je napad sploh presenetil. Čelo nasmehnil se je in očividno je bilo, da si ne dela nobenih skrbi zaradi svojega položaja.
 
Manfreda je pristopila in se sklonila nad Luko.
 
»Povej mi, Luka, kaj je tvoja najsrČnejšanajsrčnejša želja?«
 
»V tem trenotku je moja uajsrčnejša želja ta, da bi me nehal vitez Zlatopoljec z bodalom šegetati po vratu. Jaz sem na vratu posebno občutljiv.«
 
»Zdaj se mi ne norčuj,« je tz resnobo ukazala Manfreda.
 
»Kako naj govorim resno, ko mi kleSikleči na želodeuželodcu tako težak mož,« se je šaliišalil Luka. »Moj želodec je najobčutljivejši del mojega telesa.«
 
»Luka, ti me poznaš še iz časov, ko sem bila kraljevska hči na otoku mojega očeta in ti veš, da izpeljem vse, kar sem sklenila in naj velja kar hoče. Tudi tvoje življenje sem pripravljena žrtvovati, če mi ne poveš, kar hočem vedeti.«
 
»Kaj naj Vam povem? Da mnogo venivem in znam, to tudi za Vas ni nič novega. Ali naj Vam mar povem, kako bi Vam stregel, če bi bila Vi kraljica na tistem dolgočasnem otoku, kjer me je Vaš oče z mojim gospo darjemgospodarjem vred držal vjeČiv ječi; jaz pa Vaš kuhar?«
 
nTi»Ti me dobro umeješ in veš natančno kaj hocemhočem izvedeti,« se je razjezila Manfreda. »In, pri vecnemvečnem Bogu ti prisegam, da ti sama zasadim bodalo v srce, če mi vsega ne poveSpoveš. Kaj se pripravlja za nocojšnjo noČnoč?«
 
»Kje se pa kaj pripravlja?« je mesto odgovora dejal Luka. »Kvečjemu v kleti in v kuhinji. Kar Iju djeljudje še sicer na svetu pripravljajo, itak ni vredno truda. Klet in kuhinja to sta edini resnicniresnični svetišČisvetišči.«
 
Stari Zlatopoljec se je nad bur******************* [odrezana vrstica, št.229]****************************************
začel grgrati in stiskasti svojo žrtev za goltanec, kakor bi hotel Luko zadaviti.
 
»Govori, Luka, ali pa umri,« je vzkliknila Manfreda. »Kaj naj se zgodi danes po noči v sobi treh levov?«
zacel grgrati in stiskasti svojo žrtev za goltanec, kakor bi hotel Luko zadaviti.
 
»Govori, Luka, ali pa umriu je vzkliknila Manfreda. »Kaj naj se zgodi danes po noči v sobi treh levov?«
 
Luka je zamižal in po kratkem pomisleku vzdihnil.
 
»OeČe me umori stari Zlatopoljec ali njegov sin, je naposled vse eno in zato ne izdam tajnosti svojega gospodarja.«
 
»Jaz in oče Krištofa ti jamčiva s svojim življenjem, da ti Krištof ničesar ne stori, če pove�poveš, kaj se zgodi to noč v sobi treh levov.«
 
»To je že nekajunekaj,« je menil Luka, ki ga je zopet prevzela želja, da bi pogovor zasukal na smešno stran. »A kaj je samo življenje − ko pa izgubim ugled kot zvest.«
 
Manfreda je udarila z nogo ob tla.
Vrstica 4.384 ⟶ 4.335:
»Zdaj bodi konec takega besedovanja. Kaj se zgodi to noč v sobi treh levov?«
 
»Verujte mi, da vam ne morem recireči drugega, nego edinole to: Bog **************[odrezana vrstica, št. 229]**************************************
 
»Tvojih priprošenj ne potrebujem. Reci, ali imata Krištof in Marija Saloma danes po noči v sobi treh levov ljubavni sestanek?«
 
»Če že to veste, Čemučemu me potem še izprašujete?« se je hudobno rogal Luka. »Kaj se zgodi, če se dva zaljubljenca o polnoči najdeta sama v zapuščeni sobi na posteiji, to menda še veste izza časa, ko ste bila kraljevska hči, Krištof Zlatopoljec pa vašega ocetaočeta jetnik.«
 
Manfreda je zatrepetala po vsem životu, a premagala je svojo užaljenost.
Vrstica 4.396 ⟶ 4.347:
»Kaj naj se zgodi« je menil Luka. »Ko sem bil še v samostanu, sem večkrat slišal, da je po ljubezenskem vžitku vsako bitje žalostno, izvzeti so le petelini in menihi.«
 
»Oče, umorite gauga,« je v najvecjemnajvečjem srdu zakričala Manfreda in v tistem hipu je stari Zlatopoljec že dvignii svoje bodalo. A predno je še zamahnil, ga je Luka z nadČloveškonadčloveško silo pahnil raz sebe in planil na noge.
 
»Prokleti vi vsi,« je kakor razjarjena zver kričal Luka. »Tako mislite z menoj narediti? To vam poplačam − vsem skupaj.«
 
Pri teh besedah je zagrabil Luka sekiro, ki je ležala kraj peči in je planil na starega Zlatopoljca. SeŠe predno ga je dosegel, je Manfreda zavihtela svoje bodalo in je ž njim zabodla Luka v ramo. Luka se je ustavil. Sunek sicer ni bil kdo ve kako močan in ga tudi ni posebno težko poškodoval, a da je to storila Manfreda, krotka, blaga Manfreda, to je Luko tako presenetilo, da se je ustavil, kakor da bi bil sredi pota okamenel.
 
Manfreda je uganila, da ima Luka v tem trenotku sto misli, kaj bi storil, a zato mu je hotela zapreti vsak izhod. Zapiskala je na piščalko in koj na to so v sobo stopili štirje možje, štirje zvesti vojščaki starega Zlatopoljca in se postavili pred obe vrati.
 
Luka je začel vihteti sekiro, kakor bi hotel začeti boj tudi proti tem možem. Začel bi ga bil lahko, kajti Luka je bil močan in hraber, zvit in izkušen bojevnik in bi se vsaj toliko časa gotovo uspešno branil, dokler bi ne prišla pomoč in te pomoči je bilo na dvorišču več kot dovolj.
Luka je začel vihteti sekiro, ka
 
kor bi hotel začeti boj tudi proti tem možem. Začel bi ga bil lahko, kajti LuKa je bil močan in hraber, zvit in izkušen bojevnik in bi se vsaj toliko časa gotovo uspešno branil, dokler bi ne prišla pomoč in te pomoči je bilo na dvorišču več kot dovolj.
 
Kako sta se torej začudila stari Zlatopoljec in Manfreda, ko je Luka naenkrat vrgel sekiro iz rok, padel na kolena in prosil:
Vrstica 4.414 ⟶ 4.363:
Vsi so bili tako presenečeni, da ni nihče zapazil izraza zaničevanja in tajnega triumfa na Lukovem volčjem obrazu. Gotovo je bil prišel na misel, ki mu je nad vse ugajala.
 
»Zdaj povej po pravici, kaj se zgodi to noč,« je ukazala Manfreda:. »Govori!«
 
»Ker me silite, ker ste mi hoteli celo življenje vzeti, moram pač govoriti,« je dejal Luka in potem � epetaj ešepetaje pristavil: »Krištof Zlatopoljec in Marija � alomaSaloma Kolovška hočeta danes ponoči pobegniti iz grada.«
 
»Kam mislita iti?« je vprašala Manfreda.
Vrstica 4.422 ⟶ 4.371:
»Natančno tega ne vem,« je odgovoril Luka. »To veste, da ljubezen ni edina strast Krištofa Zlatopoljca.
 
Meni se zdi, da je Krištof obljubil Mariji Salomi, dajoda jo popelje na otok, kjer bo ž njim vred vladala kot kraljica, na znan otok, kjer je bil Krištof že jetnik ...«
 
Manfreda je zatrepetala in obupno stiskala bodalo, ki je je držala v rokah. Stari Zlatopoljec si je lomil roke in grgral neumljive besede, a vsakdo je slutil, da se starec jezi nad svojim izdajskim sinom in da ga preklinja.
 
»Luka − povej, zakaj se snideta Krištof in Marija �Saloma aloma ravravno v sobi treh levov?«
 
»Ker je tam najvarnejši kraj, kjer se lahko pomudita nekaj časa in ker pride Marija � alomaSaloma opolnoči najlaglje v to sobo.«
 
»Kako to?« je z napeto pozornostjo vprašala Manfreda.
 
»V sobo treh levov vodijo tajna vrata,« je pojasnjeval Luka. »Marija � alomaSaloma pride iz svojih sob lahko skozi ta tajna vrata v sobo treh levov, ne da bi jo kdo zapazil.«
 
»Ali ima samo Marija � alomaSaloma ključ do teh vrat?«
 
»Zdaj ga imam še jaz, a vročim ji ga še zvečer, prav kmalu.«
Vrstica 4.440 ⟶ 4.389:
»Daj meni ta ključ, Luka.«
 
»Čemu Vam bo?« je vprašal Luka z nevidezno nezaupnostjo, dasi je komaj čakal da izroči Manfredi ta ključ.
 
»Kaj ti mar, čemu mi bo? Daj mi ga, ali pa ti ga iztrgam iz rok, kakor sem ti iztrgala iz srca tajnost Krištofa Zlatopoljca in Marije Salome.«
je komaj čakal da izroči Manfredi ta ključ.
 
Luki je kazalo, da se ustavlja, da tako čim sigurneje doseže svoj namen.
»Kaj ti mar, čemu mi bo? Daj mi ga, ali pa ti ga iztrgam iz rok, kakor sem ti iztrgala iz srca tajjhost Krištofa Zlatopoljca in Marije Salome.«
 
»Dam Vam ključ, a le če mi povesta, čemu Vam bo,« je dejal Luka in se začel pripravljati za boj.
Luki je kazalo, da se ustavlja, da tako Čim sigurneje doseže svoj namen.
 
»Dam Vam ključ, a le Če mi povesta, čemu Vam bo,« je dejal Luke in se začel pripravljati za boj.
 
Stari Zlatopoljec je koj zavihtel svoje dolgo bodalo in pri vratih stoječi možje so dvignili meče, toda Manfreda jim je zabranila, da bi se lotili Luke.
 
»Pustite ga,« je rekla Manfreda:, »saj ve, Čemučemu da hočem ključ in se le šali, kakor je njegova navada.
 
In ko je pogledala na starega Zlatopoljca, ter videla njegovo začudenje, je pohitela k njemu in mu ovila svoji roki okrog vrata.
Vrstica 4.468 ⟶ 4.415:
Ko so se za odhajajočim vojakom zaprla vrata se je Luka zasmejal hripavo in na ves glas, a le za trenotek, potem je umolknil in nič ni izdalo več njegovih misli.
 
==XIX.==
 
Prišel je Sveti večer, ki so ga kakor po vseh gradovih tako tudi na Kolovcu vedno kar najslovesneje obhajali. V pritlični dvorani, koder se je vršil pevski turnir, so bile postavljene jaslice in povabljen je bil kamniški župnik Lavrencij, da bi o polnoči v grajski kapeli daroval mašo in podelil kolovški rodo vinirodovini blagoslov.
 
Domačini in gostje, kar jih je bilo ostalo čez praznike, so se kmalu zbrali v obednici, kjer je bilo pripravljeno za sijajno pojedino in tu si je razvila živahna in vesela zabava, kateri je po večeri sledila igra s kockami in potem divje pijančevanje.
 
Krištof Zlatopoljec je bil prvi pri igri in prvi pri pijači. Preskrbel se bil za ta večer še posebnega vina Jeiz Italije. »Kristove solze« je imenoval to vino in točil ga je zlasti Adamu Kolovškemu in Andreju Bosiu tako pridno, da sta kmalu začela razgrajati in se prepirati z vsakim, kdor se jima je približal.
 
»To je kapljica,« je jecljal Bosio ko je pomaknil svoj vrč pred Krištofa, da mu novic natoči Kristovih solza. »To je vino, ki vzbudi v človeški duši vse hudiče. Škoda, da tratimo to vino v taki družbi. Sami bi morali biti mi trije. Ju, hahaha, kake deklice bi morali imeti pri sebi. To bila zabava. To bi bila noč. Če bi danes iztaknil kako lepo dekle − pri moji veri, da bi dal zato petdeset srebrnikov.«
Adamu Kolovškemu in Andreju Bosiu tako pridno, da sta kmalu začela razgrajati in se prepirati z vsakim, kdor se jima je približal.
 
»Ah − kaj to − jaz vidim v duhu same lepe deklice − pred očmi mi plešejo − ah − cel grad ta dolgočasni kolovški grad bi žrtvoval in povrh še svojega očeta, če bi mogel tako deklico zdaj stisniti k sebi in se opijaniti na njenim ustnih.«
»To je kapljica,« je jecljal Bosio ko je pomaknil svoj vrč pred Krištofa, da mu novic natoči Kristovih solza. »To je vino, ki vzbudi v Človeški duši vse hudiče. � koda, da tratimo to vino v taki družbi. Sami bi morali biti mi trije. Ju, hahaha, kake deklice bi morali imeti pri sebi. To bila zabava. To bi bila noč. Če bi danes iztaknil kako lepo dekle − pri moji veri, da bi dal zato petdeset srebrnikov.«
 
»Ah − kaj to − jaz vidim v duhu same lepe deklice − pred očmi mi plešejo − ah − cel grad ta dolgočasni kolovški grad bi žrtvoval in povrh � e svojega očeta, če bi mogel tako deklico zdaj stisniti k sebi in se opijaniti na njenim ustnih.«
 
Tako je govoril Adam Kolovški in zdaj in zdaj vstal s stola ter razprostrl roke, kakor bi hotel nekaj objeti, a je brez moči in skoro omamljen padel nazaj na svoj stol.
 
»To vino mijemi je kri tako razvnelo, la še nikoli kaj tacega,« je mrmal Bosio. »Sam zlodej vedi, kaj je to, da mi hodi vedno Manfreda na misel.«
 
»Prijatelj Bosio − zdi se mi, da morate biti pri ženskah posebno nerodni, ker poznate Manfredo že toliko časa, pa še vedno niste ničesar pri njej dosegli.«
Vrstica 4.490 ⟶ 4.435:
»Vi lahko tako govorite,« se je jezil Bosio ... »To prokleto vino ...«
 
»CeČe hočete, Bosio, je Manfreda še danes Vaša ...«

»Kaj pravite?«
 
Predno je mogel Krištof še kaj reči, se je nagnil k njemu Adam Kolovški.
Vrstica 4.498 ⟶ 4.445:
Krištof ga ni hotel koj umeti.
 
»Vina sem,« je kričal, »kaj ne vidite, da naši plemiči mrjo žeje.«
 
»Kaj hoče Bosio od Manfrede?« je silil Adam v Krištofa. »Prisegam Vam, da ne bo njegova. Nikdar! Na svojo dušo Vam to prisegam.«
 
»Če ga Manfreda ljubi ...«
 
»Mene ljubi, mene mora ljubiti,« je zavpil Adam in je s pestjo udaril ob mizo.
 
,»Krištof, povej mi, kje je Manfreda,« je vpraševal z druge strani Bosio.
 
»Čemu naj ti to povem? Ko bi prvič zakričala, bi ti že bežal.«
 
»Naj me zlodej na mestu zadavi, če sem � eže v stanu, razločiti molitve od kletve.«
 
»Ali veš ti, kje da je Manfreda,« je vpraševal Adam. »Tako jo ljubim, da bi vse zanjo žrtvoval, ona pa beži pred mano. Ah, prijatelj, ti ne veš, kako sem žalosten.«
 
»Vina sem, vina dajte,« je zopet kričal Krištof. »Točite vina. Prvič izpraznimo na čast in v slavo našega gostitelja Nikolaja Kolovškega.«
 
»Živio Nikolaj Kolovški,« je odmevalo po dvorani in zazveneli so vrči.
 
»Kje je Manfreda?« je med tem vpitjem vprašal Bosio in položil svojo roko Krištofu na ramo. Bosio je bil ves razburjen in pripravljen na vsako hudodelstvo.
Vrstica 4.522 ⟶ 4.469:
»Pij Bosio in pozabi na tisto žensko,« je rekel Krištof in vnovič natočil Bosiov vrč.
 
»To vino je hujše kakor strup' .,« je menil Bosio.
 
»In mož, ki se boji vrča plemenitega vina, naj se polasti Manfrede?'4«
 
Bosio je na en požirek izpil ves vrč vina.
Vrstica 4.538 ⟶ 4.485:
»Ubijem jo, če bi mi branila priti do Manfrede,« je rekel Bosio, »da, ubijem jo in za lase bi jo vlekel okrog celega gradu, če bi se upala kaj reči.«
 
»Ti si norec, Bosio. Pijmo, gospodje. Pijmo zdaj na zdravje Marije Salome KolcvškeKolovške.«
 
Bosio se niti zmenil ni za napitnico na Marijo Salomo, nego je s pijansko nadležnostjo silil v Krištofa, naj mu svetuje, kako bi prišel do Manfrede. Na drugi strani pa je tudi Adam Kolovški neprestano izpraševal za Manfredo. V tej pijanosti in strasti sta se naposled začela Bosio in Adam med seboj prepirati in drug drugemu groziti z ubojem in s smrtjo. Krištof, ki ju je sicer previdno ščuval, ju je komaj zadrževal, da se nista začela kar v obednici vpričo vseh gostov klati.
Bosio se niti zmenil ni za napitnico na Marijo Salomo, nego je s
 
pijansko nadležnost]o silil v Krištofa, naj mu svetuje, kako bi prišel do Manfrede. Na drugi strani pa je tudi Adam Kolovški neprestano izpraševal za Manfredo. V tej pijanosti in strasti sta se naposled začela Bosio in Adam med seboj prepirati in drug drugemu groziti z ubojem in s smrtjo. Krištof, ki ju je sicer previdno ščuval, ju je komaj zadrževal, da se nista začela kar v obednici vpričo vseh gostov klati.
 
»Bosio, prosim vas bodite mirni,« je končno rekel Krištof. »Manfreda vsaj danes ne bo Vaša, to je nemogoče.«
Vrstica 4.548 ⟶ 4.493:
»Zakaj naj bi bilo to nemogoče?« je vprašal trmoglavi Bosio.
 
»Zato, ker je Marija � alomaSaloma obljubila svojemu bratu Adamu, da dobi Manfredo danes o polnoči v sobi treh levov.«
 
Bosio je molče vzel svoje bodalo v roke in je hotel planiti na Adama, toda Krištof ga je zadržal z železno roko.
Vrstica 4.560 ⟶ 4.505:
»Vina semkaj, vina dajte,« je z divjim zadovoljstvom klical Krištof in napival po vrsti prisotnim in tudi odsotnim ljudem, pazeč posebno na to, da je Adam pil kar mogoče mnogo.
 
»Ti si drug mož, kakor Bosio,« je hvalil Krištof pijanega Adama Kolovškega. »Ti vsaj kaj preneseš; Bosio pa ni nič pil in me le nadle govalnadlegoval s svojo ljubezensko srečo.«
 
Adama je takoj prevzela ljubosumnost.
 
»Ali se morda hvali, da ima srečo tudi pri Manfredi?« je vprašal Adam. »To je kraljevska hči in Čeče se Bosio le dotakne njene roke, ga ubijem.«
 
»Ne bo treba Adam,« je menil
 
Krištof. »Saj vendar poznaš Bosia in veš, da mu ni dosti verjeti, posebno ne kadar govori o svojih zmagah pri ženskah.«
 
»Ne bo treba Adam,« je menil Krištof. »Saj vendar poznaš Bosia in veš, da mu ni dosti verjeti, posebno ne kadar govori o svojih zmagah pri ženskah.«
»Ali je govoril tudi o zmagi pri
 
»Ali je govoril tudi o zmagi pri Manfredi?«
 
»Ves čas me je s tem nadlegoval, Če�češ, da je končno vendar premag.ilpremagal Manfredine pomisleke in si pridobil njeno ljubezen.«
 
»Bosio je lagal, nesramno je lagalulagal!« je zakričal Adam in začel razbijati po mizi. »Ali verjameš, da je lagal V"?«
 
»Gotovo ti verjamem, ljubi Adam,« je rekel Krištof. »Saj poznam Bosia dovolj. Izmuznil se je iz obednice in si kje hladi glavo, kadar bo prišel nazaj, se bo pa hvalil, da je imel ljubezenski sestanek z Manfredo.«
 
»Kam je šel Bosio,« je vprašal Adam čisto tiho in mirno ter poteggnilpotegnil svoje bodalo izza pasa.
 
»Rekel je, da gre v sobo treh levov,« je tiho odgovoril Krištof.
 
»čemuČemu naj bi šel v to sobo?«
 
»Najbrž ga tam pričakuje − kraljevska hči ManfredeManfreda.«
 
Adam ni ničesar več vprašal. Obrnil se je in odšel počasi iz sobe. Dasi je popil ogromno mnogo vina, je zdaj hodil tako ravno in sigurno, kakor da je popolnoma trezen.,
 
In v dvorani se je nadaljevalo pijančevanje in med pijanimi gosti so se vneli večkrat prepiri tako, da se je bilo bati najhujšega.
 
r Nare dim o»Naredimo že konec,« je menil Nikolaj Kolovški. »Skoro se začne pomočnica jaz moram iti tja.«
 
»Ostanite še malo, Nikolaj Kolovški,« je rekel Krištof. »Sedite in poslušajte: zdaj šele se začne največja zabava tega slavnega dne.
Vrstica 4.602 ⟶ 4.543:
Vsi gostje so se stisnili okrog Krištofa.
 
»Da pa bodete to izredno zabavo bolje umeli, vam jo moram najpoprej razložiti. Kajti namesto, da bi nastopil posamičen pevec in vam opeval gotove dogodke, nastopi pri današnji naši eabavizabavi več oseb, ki bodo posnemali in izvajali dejanja tistih, ki jih predstavljajo. Neke vrste gledališka predstava bo to; saj ste gotovo že slišali, da so take predstave poganski Rimljani zelo ljubili in jih smatrali ********************+++++[odrezana vrstica, št.232]****************************
 
»Zanimive zgodbe Vam uprizorim, plemeniti gospodje,« je nadaljeval Krištof, »gre se za veliko maščevanje.«
 
»Čujmo, čujmo,« so klicali plemiči, Krištof pa se je ozrl na Nikolaja Kolovškega in je spoznal, da je ta nekako nemiren.
Vrstica 4.616 ⟶ 4.557:
»Da, vsi enih misli,« je bil soglasni odgovor.
 
»Potem, plemeniti gospodje, pojdite gledat, kako igro sem Vam uprizoril,« je dejal Krištof in potem, obrnivši se do Nikolaja Kolovškega, dostavil, »Pojditepojdite naprej, plemič Nikolaj − tu, pri teh vratih.«
 
Nikolaj je pogledal Krištofu natančneje v obraz, in se je prestrašil. Iz teh oči je žarel ogenj brezmejnega tovraštva.
Vrstica 4.630 ⟶ 4.571:
Nikolaju Kolovškemu je postalo težko pri srcu, obšla ga je grozna slutnja, da hoče Krištof Zlatopoljec danes ž njim obračunati in zatrepetal je pri tej misli, zlasti ker je bil sam med dvajsetimi vinjenimi moškimi, med katerimi pa ni imel ne enega resničnega prijatelja.
 
»Idite vendar, plemeniti Nikolaj Kolovški,« je zopet zaklical Krišto;Krištof, »Pojdimopojdimo gospodje.«
 
S teskimiteškimi koraki je šel Nikolaj Kolovški poleg Krištofa iz dvorane in za njima se je usula vsa muožamnožica Nikolaj se je pač večkrat ustavil, ali Krištof ga je prijel za roko in ga skoro šilomasiloma vlekel za seboj.
 
� liŠli so po temnih stopnicah in prišli do vrat, ki jih je Krištof klenilodklenil.
 
»Potrpite malo,« je rekel KrišKrištof, da Vam poiščem plamenic.
 
Potegnil je Nikolaja za seboj drugih vrat, v istem trenotku pa je zaprl za seboj iz debelih železnih križev narejena vrata, tako da mu nihče ni mogel slediti.
 
V naglici je užgal nekaj plamenic in jih pričvrstil oh steni. Svet lobaSvetloba se je razlila po dvorani in razkrila grozote, da je Nikolaj strahom*strahomoma zakričal in hotel pobegniti. A Krišto:Krištof ga je zgrabil za roko in ga vlačil za seboj po dveranidvorani. In pri tem se je veselja smejal in je vriskal, kakor da je doživel najlepši dan svojega življenja.
 
Na tleh pred posteljo, ki so jo nosili trije pozlačeni levi, sta ležala v krvi dva moža. � eŠe mrtva sta držala v rokah bodala, s katerima sta se klala in morila. Na svilenih blazinah pa je ležala gola ženska tudi vsa v krvi in mrtva.
 
Kakor tiger svojo žrtev je vlačil Krištof Nikolaja Kolovškega po dvorani. Uresničene so bile njegove sanje, uresničene najstrašnejše njegove nade; končno, končno je vender dosegel svoj cilj.
Vrstica 4.648 ⟶ 4.589:
»Kaj vender mislite Krištof,« je naposled vskliknil nad vse zbegani Nikolaj Kolovški: »Kaj pomeni vse to?«
 
»Jaz nisem zate Krištof Zlatopoljec marveč samo neusmiljeni osvetnik zlatopoljskega rodu!« je zakričal Krištof. r,»Kar si ti, Nikolaj Kolovški, storil zlatopoljskemu rodu, to se ti danes povrne desetkrat. Oko za oko in zob za zobuzob.«
 
Krištof se je obrnil do plemičev, ki so stali za železnimi vratmi in vsi zamakneni gledali ta strašni prizor.
 
»čujteČujte me, plemeniti gospodje. Prisegli ste zvestobo in pokornost Nikolaju Kolovškemu. Ali ga pa tudi poznate? Ta mož je dopuščal svoji Sniženi aafeonolomskozakonolomsko razmerje z BerBertonjo, samo da je ta hrabri mladenič ostal med vojno na njegovi strani. Idite v spalnico gospe Katarine in jaz stavim svojo glavo, da najdete tamkaj Bertonjo. Ali veste, plemenita gospoda, kdo sta Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio? Roparja in morilca sta. V Ljubljani sta pri starem židu izposodila denarja in mu potem hišo užgala. Njiju zadolžnici sta v mojih rokah in iz njih razvidite, da je bila Adama Kolovškega nasrčnejša želja, da bi umrl ali bil umorjen njegov oče. Ah, povem Vam še mnogo takih stvari, a zato je še čas.«
 
tonjo, samo da je ta hrabri mladenič ostal med vojno na njegovi strani. Idite v spalnico gospe Katarine in jaz stavim svojo glavo, da najdete tamkaj Bertonjo. Ali veste, plemenita gospoda, kdo sta Adam Kolovški in njegov prijatelj Bosio? Roparja in morilca sta. V Ljubljani sta pri starem židu izposodila denarja in mu potem hišo užgala. Njiju zadolžnici sta v mojih rokah in iz njih razvidite, da je bila Adama Kolovškega nasrčnejša želja, da bi umrl ali bil umorjen njegov oče. Ah, povem Vam še mnogo takih stvari, a zato je še čas.«
 
Krištof se je vrnil k Nikolaju, ga prijel za roko in ga vlekel k mrličema, ki sta ležala na tleh.
 
»No, Nikolaj mogočni, ali poznaš tega plemiča, Kiki leži tu pred tvojimi nogami?« Krištof je z nogo obrnil truplo, da se je videlfcobrazvidel obraz. »Lej, to je najboljši prijatelj tvojega sina in tvoje rodo vinerodovine. Preskrbel sem mu danes tako zabavo, kakor si mu jo preskrbel ti, ko si zavzel zlatopoljski grad. Preskrbel sem mu naj plemenitejšonajplemenitejšo in najponosnej� onajponosnejšo hčer tvojega rodu, da jo onečasti in umori, kakor je unečastil in umoril mojo sestro.«
 
Groza je bila prevzela Nikolaja Kolovškega; tako ga je bila prevzela, da ni imel ne volje več, ne moči, iztrgati se Krištofu iz rok. A tudi ko bi bil to poskusil, bi ne bil imel uspeha. Krištof bi ga bil v tem trenotku z rokama raztrgal, tako velikanske moči mu je dal triumf njegove osvete.
 
»Pojdi, Nikolaj,« je z divjim smehom zakričal Krištof in potegnil Nikolaja za seboj. nGlej»Glej, tu leži drug mrlič. Ali ga poznaš? To je tvoj sin, tvoj Adam, edini dedič tvojega imena, tvoj ponos in tvoja nada. Ta je zgodaj začel delati za čast in slavo Kolovškega imena in zvesto je pomagal onečastiti in umoriti mojo sestro. Zdaj leži tu zaklan. Najboljša prijatelja sta zaklala drug drugega. Ali sta bila vredna častnejše smrti, Nikolaj?«
 
Zdaj je Krištof potegnil Nikolaja do postelje, na kateri je ležalo golo žensko truplo.
 
»In poglej to žensko, Nikolaj. To žensko sta nocoj onecastilaonečastila tvoj sin Adam in njegov prijatelj Bosio. Ta ženska se je najbrž sama usmrtila vsled prevelike sramote. Ali veš, kdo da je ta žrtev pohotnosti. Ta ženska je tvoja hči, Nikolaj, tvoja lepa, ponosna Marija � alomaSaloma.«
 
Kakor zver, ki po dolgem boju zmaga, tako divje je zakričal te besede Krištof Zlatopoljec, planil k postelji in obrnil mrtvo žensko na to stran, kjer je stal z Nikolajem. Zdaj � elešele je videl njen obraz in zatrepetal je njegov život, izbulile so se mu oči in v trenotku, mahoma je padel pred posteljo brez zavesti na tla kakor da bi ga bila zadela in podrla strela z jasnega.
 
Mrtva ženska ni bila Marija � alomaSaloma, nego Manfreda.
 
Nikolaj Kolovški morda ni prav umel, kar je videl, ali zavedal se je, kaj mu je bilo namenjeno. Vedel je, da bi morala biti onečaščena od lastlastnega brata njegova hči Marija Saloma, a kako da je utekla tej usodi in kako da je ta nesreča zadela Manfredo, o tem ni utegnil razmišljevati. Sam je bil nekaj časa kakor okamenel, zavedal se je šele, ko je videl, da je Krištof začel plaho ozirati se okrog sebe in počasi vstajati s tal.
 
Kar je Nikolaj premogel volje in eneržije, vso je zdaj zbral, zakaj uverjen je bil, da se vname med njim in Krištofom neusmiljen boj in tesno mu je bilo pri duši, ko je videl, da ni upati na pomoč, da bo moral sam dobojevati za svoje življenje odločilni boj. Plemiči za železnimi vratmi so pač že večkrat poskušali dvigniti jih iz tečajev, a ker se jim to ni posrečilo, so končno pohiteli po poti, odkoder so bili prišli in hoteli od druge strani priti v stolp, kjer je bila soba treh levov, in narediti konec groznemu prizoru. Za kaj se gre, tega niti umeli niso. Mislili so, da je Krištof zblaznel. Ko pa so prišli do vrat v stolp, so našli močna železna vrata zaprta in niso jih mogli odpreti.
nega brata njegova hči Marija � aloma, a kako da je utekla tej usodi in kako da je ta nesreča zadela Manfredo, o tem ni utegnil razmišljevati. Sam je bil nekaj časa kakor okamenel, zavedal se je šele, ko je videl, da je Krištof začel plaho ozirati se okrog sebe in počasi vstajati s tal.
 
V sobi treh levov pa sta bila zdaj sama Nikolaj Kolovški in Krištof Zlatopoljec.
Kar je Nikolaj premogel volje in eneržije, vso je zdaj zbral, zakaj uverjen je bil, da se vname med njim in Krištofom neusmiljen boj in tesno mu je bilo pri duši, ko je videl, da ni upati na pomoč, da bo moral sam dobojevati za svoje življenje odločilni boj. Plemiči za železnimi vratmi so pač že večkrat poskušali dvigniti jih iz tečajev, a ker se jim to ni posrečilo, so končno pohiteli po poti, odkoder so bili prišli in hoteli od druge strani priti v stolp, kjer je bila soba treh levov, in narediti konec groznemu prizoru. Za kaj se gre, tega niti umel i niso. Mislili so, da je Krištof zblaznel. Ko pa so prišli do vrat v stolp, so našli močna železna vrata zaprta in niso jih mogli odpreti.
 
V sobi treh levov pa sta bila
 
zdaj sama Nikolaj Kolov� ki in Krištof Zlatopoljec.
 
Počasi, kakor bi bil na smrt utrujen, je Krištof vstal. Niti ozrl se ni na Nikolaja. Stopil je k postelji in se sklonil na njo; objel je mrtvo Manfredo z obema rokama in jo stisnil k sebi. Jokaje je poljuboval njena usta in njene oči in jo obupno klical v življenje.
 
Nikolaju je � inilšinil hudoben usmev čez lice. Zdaj je bila prilika iznebiti se groznega sovražnika. Nagnil se je previdno k tlom in vzel svojemu mrtvemu sinu bodalo iz rok. Dolgo in tanko je bilo to bodalo. Nikolaj je skrbno pogledal, če je bodalo ostro in se potem pripravil za svoj napad. Krištof je bil gluh in slep za vse, kar se je godilo okrog njega. Nikolaj je stopil z eno nogo nazaj, zavihtel bodalo ter planil na Krištofa. Z enim skokom je bil pri njem in mu zabodel bodalo do ročaja v hrbet s tako silo, da ga je vsega prebodel. In zdaj ga je prevzela strast in krvoločnost. Potegnil je bodalo iz rane in hotel Krištofa vnovič zabosti, a roka mu je omahnila, ko se je na vratih na nanasprotni steni v beli nočni obleki s cvetlicami v razplatenih laseh prikazala Marija Saloma.
 
sprotni steni v beli nočni obleki s cvetlicami v razplatenih laseh prikazala Marija � aloma.
 
»Nehaj, oče,« je zakričala na Nikolaja;, »slišala in videla sem vse.« Za Marijo Salomo so vstopili štirje vojšČakivojščaki, tisti, ki so vedno stražili oni del grada, koder so stanovali Kolov� kiKolovški. Ko je bil Nikolaj Kolov� kiKolovški v največji nevarnosti, tedaj je Marija � alomaSaloma hitela klicat te stražarje in je obenem dala zapreti vhod v stolp, da je bila nemogoča vsaka pomoč Krištofu Zlatopoljcu.
 
Marija � alomaSaloma je stopila k postelji.
 
»Ali je mrtev?« je vprašala očeta in pokazala z glavo na Krištofa.
 
»Mrtev ni, a smrtno je ranjen,« je odgovoril Nikolaj, ko je v naglici pregleda!pregledal Krištofa in je videl, da še diha.
 
Marija � alomaSaloma je prijela očeta za roko in z vročim pogledom težko sopeČsopeč zaklicala:
 
»Oče − daruj mi življenje Krištofa Zlatopoljca.«
 
»Čemu?« je vprašal Nikolaj Kolov� kiKolovški ves presenečen.
 
»To je moja stvar,« je odgovorila Marija � alomaSaloma in obrnivši se k vojakom je ukazala: »Nesite ranjenca v mojo sobo.« − − − − − − −
 
Čez dobro uro po tem dogodku se je splazil v grajsko klet s temnim plaščem odet človek. V kleti sta goreli dve svecisveči in med njima je ležal na golih tleh Krištof Zlatopoljec.
 
»Dober večer, milostivi gospod,« je rekel tujec, »jaz sem tu − Vaš Luka.«
 
Pri teh besedah se je Luka sklonil lnin je položil Krištofu roko na srce.
 
»Mrtev še nisi, Krištof Zlatopoljec,« je rekel tiho. »Hitro in močno bije tvoje srce. Ali upaš še na rešitev? Upaj, Krištof Zlatopoljec, upanje, to je življenje. Grdo so te razmesarili. Iztrgali so ti jezik in odrezali trepalnice in zdaj so te vrgli v klet, da bi te tukaj podgane pri živem telesu raztrgale. To se imaš gotovo zahvaliti Mariji Salomi.«
 
Luka je sedel kraj Krištofa na tla. Zdaj, ko se je njegovo oko navadilo poluteme, je videl, da je Krištof vklenjen v težka železja, da se ne more ganiti, vide!videl je pa tudi, kako nemirno, pomoč proseče begajo Krištof o viKrištofovi pogledi semintja.
 
»Ne upaj nič, Krištof Zlatopoljec, da ti jaz pomagam/,« je s trdim glasom rekel Luka. »Služil sem ti za hlapca in za norca, dasi sem tebi raven po hrabrosti in krvi. Jaz sem Luka plemič Pele, brat mengeškega gra� čakagraščaka, ki ga je dal Nikolaj Kolov� kiKolovški obesiti. Kakor vidiš, imam jaz svoj posebni račun s Kolovškim in zato sem te podpiral pri tvoji osveti. A tudi s teboj imam svoj račun. Tam na onem otoku, kjer sva bila oba jetnika, sem ti prisegel maščevanje. Ljubil sem Manfredo, a ti si jo odvrnil od mene in jo vzel zase. Najin račun je danes poravnan, Krištof Zlatopoljec; pozdravi angele v nebesih ali hudiče v peklu in povej jim, da sem iz lastne volje postal tvoj dedič. Da, Krištof Zlatopoljec, vse ogromno bogastvo, ki si je naropal v jutrovih deželah, je zdaj moje, ker le jaz vem, kje da je shranjeno.«
 
Luki se je zdelo, da čuje korake in hitro se je stisnil v kot. Res sta se tiho bližali dve osebi: stari Zlatopoljec in Krvosrd. Ihte se je zgrudil Krvosrd poleg brata. Videl je, da so se še enkrat dvignile mogočne prsi, ujel je še en pogled mil in proseč pogled, potem je Krištof Zlatopoljec nagnil glavo in je izdihnil.
Vrstica 4.722 ⟶ 4.655:
»Naj počiva tod,« je rekel Krvosrd, »naj bo vsaj kot mrlič priča, da je bila vendarle izvedena njegova osveta.«
 
Ko sta Krvosrd in Zlatopoljec odšla, se je hotel tudi Luka izmuzniti iz kleti, a vsi izhodi so bili zaprti. Začel je razbijati in klicati na pomoč in klicanje njegovo je postalo blaznoobupnoblazno-obupno, ko je temna božična noč zažarela v strahotnem svitu. Kmalu so se začuli tudi drugi klici na pomoč, a nihče jim ni odgovoril.
 
Plamen pa se je širil od sobe do sobe tako hitro, da je bil ves grad v nekaj trenotkih v ognju. Vse je bilo že zdavno poprej pripravljeno za ta požar in vsa vrata so bila tako skrbno zadelana, da se ni mogel nihče rešiti.
 
Vzhajajoče solnce je posijalo samo seše na razvaline, iz katerih so se dvigali oblaki dima. Tedaj pa je prijel Krvosrd starega Zlatopoljca za roko in je rekel:
 
»Idiva oče; osveta je izvršena in Kolovškega rodu ni več.«
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Osvetnik«