Osvetnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 4.180:
Velika grajska dvorana je bila za to tekmovanje posebno prirejena. Ob zidu je bil postavljen prestol in na tem prestolu je kraljevala Marija Saloma, njej ob vznožju pa je ležala pozlačena krona in pevski grb, na kateri je bila našita nagrada sto zlatov.
»Kaj je prava ljubezen?« − to je bila naloga, ki jo je dala Marija Saloma tekmovalcem in ki so jo ti reševali, kakor je pač kateri znal, ne da bi bil napravil kak poseben vtisk. Marija Saloma je bila v precejšnji stiski, komu naj prizna prvenstvo in izroči krono in nagrado. Omahovala je in premišljevala ter se ozirala po Krištofu, kaj da naj stori, ko se je približala Manfreda, kakor vedno v moški obleki in prosila dovoljenja, da se tudi ona udeleži tekmovanja.
»Dobro, dobro,« je vzkliknila Marija Saloma. »Zapoj nam, lepi dečko svojo pesem o ljubezni, zakaj meni se zdi, da ve le mlado in mehko srce, kaj da je prava ljubezen.«
Vrstica 4.216 ⟶ 4.214:
Uvidel je, da zahteva usoda od njega novo veliko žrtev, ako naj ne bo v zadnjem trenotku prevaran za svojo osveto in odločil se je, da stori tudi to žrtev. Počasi, s težkimi koraki je šel na mesto, kjer je stala Manfreda in ji je vzel harpo iz rok. Pod njegovimi prsti so zazvenele strune temno in globoko, kakor bi oznanjale smrt in propast in potem je povzdignil svoj glas in na pol pevaje na pol deklamujoč dal svoj odgovor na vprašanje »Kaj je prava ljubezen.«
»Kdor pravi, da ljubi in žrtvuje svoji ljubezni svoje življenje, nas lahko gane do solz ali prava ljubezen to še ni. Kdor je žrtvoval življenje, še ni žrtvoval vsega kar ima, ker mu ostane čast in ker ga spremi v grob usmiljenje.«
Krištof je bil zdaj prišel popolnoma do zavesti. Kakor Kerub zla je stal med poslušalci in z mogočnim glasom nadaljeval svojo pesem.
»Prava ljubezen je, če kdo priseže umirajočemu prijatelju osveto, a prelomi svojo prisego zaradi ljubljenega dekleta in pritisne morilca na svoje srce, naj potem sodi svet o njem kakor hože. Prava ljubezen je, če vidi kdo brata v verigah in mu onemogoči beg in rešitev, ter ga pahne v smrt, da se prikupi izvoljenemu dekletu. Prava ljubezen je, če domovina kliče na pomoč edinega, ki bi jo mogel rešiti, a ta edini se združi s sovražniki in pomaga premagati svojo domovino; če kdo zapusti vse, ki so mu ljubi, jih izroči nesreči in propasti, in če ravnodušno prenaša zaničevanje vsega sveta, če pahne od sebe čast in slavo in prekolne svojega lastnega očeta − ta ljubi resnično izbrano dekle.«
Krištof je bil pri kraju s svojimi močmi. A ko je povzdignil oči in pogledal Marijo Salomo, je videl, da jo pretresa skoro nenaravno blaženstvo. Vsi poslušalci so umeli Krištofovo grozno izpoved, Marijo Salomo pa je prešinjalo urnebesno veselje, da je Krištof javno izpovedal, kaj je vse žrtvoval, da si pridobi njeno ljubezen.
Vrstica 4.260 ⟶ 4.256:
»Oče, pojdite z menoj,« je rekla in prijela starca za roko, »povedati Vam imam mnogo.«
Ko sta prišla iz dvorane na hodnik, sta pogledala na dvorišče. Tam so bili zbrani plemiči in njih uslužbenci in so vihteč svoje barete klicali Krištofu in Mariji Salomi: »Živela kraljica tega dne! Živio zmagovalec
==XVIII.==
| |||