Popotni spomini: Razlika med redakcijama

Prisopihali smo naposled pod streho. Na suhem je bilo vrlo zanimivo gledati razburjeno jezero in boj podečih se oblakov. Ali treba {{prelom strani}} je bilo misliti na toaleto. Ob 1/2 7. uri smo obedovali v sijajno lepi »salle a manger, couvert a 5 francs«. Jako fino kosilo: morske ribe, renski losos, divjina, neapolitansko sadje, sladoled i. t. d. Pri desertu so točili, komur je bilo ljubo, Marsalla in Lacrimae Christi.

 

==III.==

 

Z dušo, polno še vtisov, ki so jih bile napravile jezerske podobe, bili sva hipno premaknem v hribovit svet. Veličastno pogorje se je vrstilo po poti s soteskami in najmičnejšimi brdovitimi kraji. Po več nego li jedno uro trajajoči vožnji smo dospeli na vrh. Ko se ozreva, očaralo — očaralo v pravem pomenu te besede — naju je poslednjič komsko jezero. Preradi bi se bili ustavili dlje na višavi, toda skoraj spočita je bila — ali morebiti tudi ni bila — uboga živina in z udarci in s pokanjem bičevim jo je neusmiljeni voznik gonil dalje. Strmo se je vzdigal na najini levi Monte Crociano in pred nama je stal Monte Galbiga. Cesta se je vila okoli krmul in strlin ter počasi nagibala se nizdolu. Zdaj se je razširila okolica in lepi, zeleni, senčni logi naju pozdravljajo na vseh straneh. Oj, in tam se zalesketa med drevjem, svetlo zrcalo je položeno na zelena tla in nebo in logi se ogledujejo v njem! Pred očmi mi stoji druga, znana, ljuba slika, na kateri je takisto vse zeleno, gozdno, prijazno, kjer tudi čisto nebo odseva iz velicega, dragocenega smaragda, kateri je Bog sam pripel na obleko gorovite zemlje ... Lago del Piano, kako si podobno prvemu belo-peških jezer v predragi mi domovini!

Priličiti bi mogla to, kar sem ondu neprestano čutila, divnemu veselju, kadar sem majhno dekletce zagledala željno pričakovano božično drevo s svojimi lueicami in z blestečimi svojimi darovi. Res, takšno čustvo mi je iz nova, povsodi in vedno iznenadejalo, prevzemalo in povzdigovalo vriskaj očo dušo!

 

 

==IV.==