Na obali: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
metapodatki |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 43:
»Za naju pa še posebno strašen,« odvrne Ivan in stisne krepkeje nje roko, kakor bi se bal, da mu déklica ne uide.
{{prelom strani}}
Dekle ga plaho pogleda in se še bolj ustraši, ko vidi, kakó je bled in kako mu je tožen pogled.
Vrstica 57:
»Zdi se mi, dragi moj, da premalo poznaš tega moža, katerega moram imenovati očeta, in bojim se, da me ne najdeš žive, ko se vrneš! Ali pa, kar je vsekakor slabše, najdeš me v rokah onega, katerega ni imenovati ne morem. Oni trije so to premislili dokaj dobro, ne boj se, Ivan.«
{{prelom strani}}
Ivan jo tolaži, da vidi vse prečrno in da ne bode tako hudo, zakaj za leto dnij bode že zopet pri nji.
Vrstica 91:
Nekoliko prej, nego prideš po tržaškem póti na Prosek, vidiš srednje veliko poslopje. Zidano je ukusno; jako umetno obdelani vrt pred njim pa kaže, da gospodar umeje, kaj je lepo. Okolo posestva je vse mirno; videti je, kakor bi tu ne stanoval nihče. Nikjer ni slišati glasu, nikjer videti človeka.
{{prelom strani}}
Semkaj po voznem poti tržaškem, prav tam, kjer se cesta močno zavija, stopa mož, gospodski oblečen, toda ves bel od silnega cestnega prahu. Človek bi mu na prvi pogled prisodil osemindvajset let. Zunanjost njegova je prijetna, njega resni obraz in njegove oči kažejo, da je mladenič že izkušen mož. V desnici nosi potno palico, z levico pa si privzdiguje velik slamnik, da bi si hladil vročo glavo. Na desni rami preko prsij in hrbtu do levega boka ima pas, ki nosi kositarjevo škatljo, iz katere so videti korenike raznih rastlin. Ko je že blizu omenjene hiše, hipoma postane in stopi h kraju ceste.
Vrstica 103:
»Oprostite, gospodičina, da vas motim. Poslan sem v ta kraj; toda tujec sem in zaman sem iskal človeka, da bi ga vprašal, ali sem na pravem ali na krivem poti. Sreča mi je potem pokazala vas v tem gozdiči; ali ker sem videl, da imate svoje misli, nisem se vas upal motiti. Nerodnost moja vas je vzdramila, in zdaj vas prav lepo prosim, povejte mi, ali sem na pravem poti do Petroviča, posestnika v tem kraji?« Med njegovim govorom je gineval srd raz njen obraz, in oči so izgubljale svetli plamen, kateri jih je prešinjal prej; na vse njeno obličje je legla le čarobna tožnost.
{{prelom strani}}
»K Petroviču ste namenjeni? No, to je moj — moj oče,« dejala je s tresočim glasom, »in naša hiša je tu-le blizu ob cesti. Nekoliko prej je odšel tu gori na bližnje posestvo, ali skoro se vrne k obedu ; sedite tu-le in počakajte ga, ako morate govoriti ž njim.«
Vrstica 133:
Ne da bi najmenj odgovorila očetu svojemu, deklica znova pogleda znanca svojega in odide.
{{prelom strani}}
»Kakó postaja, kakor bi ne znala, da je čas kosila! Seveda, tam doli v senci gostega drevja je lepše, nego kaj pomagati v kuhinji,« mrmra Petrovič sam zase in si prižiga smodko, kakor da je sam. Ko naposled venderle obrne pogled v tujca, stopi ta bliže in pravi kratko toda odločno:
Vrstica 163:
»Ha, kaj pa ste tam-le nabrali?«
{{prelom strani}}
»Nekaj rastlin,« pravi Ribar, »katerih še nimam v svoji zbirki in katere so mi še neznane.«
Vrstica 188:
Ribar se ni hotel spuščati v pogovor, zakaj moral bi po svojem prepričanji pobijati do malega vsa njegova načela. Ali to bi ne izdalo ničesar in bi ne bilo spodobno prvokratnemu gostu.
Gabrijela je molčala, ker je oče ni nagovarjal, in bilo ji je ugodneje tako. Sploh je Ribar lehko opazil, da ta nežna, neizkušena, blaga deklica ni ustvarjena za tega očeta in on ne zanjo. Dasi je govoril z Gabrijelo le to, kar je zahtevala vljudnost, vender sta se umela dobro; {{prelom strani}} pogledovala sta se molče, in tako skupno pobijala očetovo besedovanje. Njiju oči so se ujele večkrat, in Ribarjeve so vedno izražale resnično pomilovanje. Ko je po obedu Petrovič odšel po svoje stvari, stala je Gabrijela žalostna, in ko jo je on gledal tako pomiluje, užalilo jo je tem bolj, in v njenih lepih, tožnih, modrih očeh je igrala solza. Pri odhodu sta se iskreno pozdravila, kakor bi bila že stara znanca. Gabrijela je stala na vozni cesti in gledala proti Trstu še dolgo potem, ko se je voz skril njenim pogledom.
{{prelom strani}}
==III.==
Vrstica 222:
»Gabrijela, gospodičina Gabrijela, dober večer!«
{{prelom strani}}
Déklica se vzdrami, ozre se in ugleda nekaj korakov za sabo Ribarja, kakor ónega dné, ko je jokala toli bridko. Veselega obraza stopi mladenič k nji.
Vrstica 249:
Déklica ga samó pogleda, toda ta nje pogled mu pove mnogo več nego besede.
»Našli ste me jokajočo,« reče deklica, »in jokala nisem zastonj. Nikogar nimam, da bi me imel rad, da bi me tolažil, branil, zagovarjal pred njim — pred očetom! Toda ne, saj ni moj oče, ne; to mi pravi glas prirodni; saj oče ne more tako ravnati z otrokom svojim! In njega zvesta hišina Katra se je nekdaj zarekla in mi v srdu svojem razodela, da ni moj oče. Toda hitro se je skesala, ko sem jo pogledala začudena. — In kakó bi neki bil? — Otroška leta, ki so vsakomur najljubša, najsrečnejša leta, bila so meni trnjeva; mučil me je, ne da bi me pretepal, nego kar je hujše, preziral, zaničeval in sovražil me je. In v čem bi se bila pregrešila, nedolžno dete? Spominjam se, da se je stara naša hišina večkrat jokala, ko me je spravljala v postelj. Tedaj sem imela vender njo, da me je ljubila, ali umrla je, bila je takó {{prelom strani}} stara, ali toli dobra Marija moja! Matere, o kateri mi je pravila, da je bila pravi angelj, nisem poznala in — očeta tudi ne, saj to ni in ni moj oče!«
Takó je govorila deklica s povešeno glavo, zardela se je in ustavila, ko se je ozrla v Ribarja.
Vrstica 266:
»Gabrijela, od ónega dne, ko sem vas videl, ko sem vas mislil nesrečno, od onega dne živite v srci mojem. Odkritosrčno povem: izprva sem mislil, da ste napravili name le prijeten vtisek in vzbudili v srci mojem pomilovanje, katero se bode sčasoma dalo odpraviti, ali dan za dnevom sem čimdalje bolj hrepenel po vas. Hotel sem se upirati, ali zaman. Gabrijela! Ljubiti vas hočem, moram vas ljubiti za vse: za očeta, mater, za brate in sestre — ljubiti na veke! Glejte, tudi jaz sem sirota, in pogrešal sem vedno ljubezni. Toda od dne, ko sem ugledal vas, od tedaj je drugače«.
{{prelom strani}}
Zopet se ujamejo njiju oči, in v njenih igrajo solze veselja. Jelica mu poda roko in reče:
Vrstica 297:
Ali kakor se poleti pripode oblaki na jasno nebó, tako se je na mlada znanca naša pripodila usodna nevihta.
{{prelom strani}}
Nekega dné, ko sta popolnoma mislila, da je Petrovič v Piranu, kamor je odpotoval že rano zjutraj, sedela sta v gozdiči pod cesto.
Vrstica 327:
Prišedši na cesto, ugleda poleg Petrovičevega voza mladega gospoda. Spomnil se je Petrovičevih besed, da je Jeli namenjen že drug ženin. Ne mene se za onega, gré Ivan svojim potem.
{{prelom strani}}
==V.==
Vrstica 356:
Svetek si je blizu Petrovičevega doma kupil majhno hišo z vrtom; »za poletje«, tako je dejal, ali glavni namen je bil, da bi lože pazil na Jelo.
Bili so za deklico hudi časi. Ivana je videla le redkokdaj; tolažila se je samó z listi njegovimi. Smela ni nikamor, zakaj če ni bilo očeta {{prelom strani}} doma, prežal je nanjo Svetek; naključje namreč ni nikdar naneslo, da bi bila oba zajedno po opravkih. Uboga Jela je torej trpela in molčala — komu naj bi tožila!
Pela ni več; nje citre so počivale, bila je zopet resna, molčeča kakor prej, razven v trenutkih, ko je dobivala Ivanove liste.
Vrstica 386:
Koliko sta si imela povedati, saj zadnjič nista mogla govoriti, ker ju je težilo slovó! Pozabila sta vse zlo, ki je ločilo ono srečno dobo poldrugega leta od dobe sedanje; poznala nista več zaprek, domišljala se nista brezsrčnega očeta, ne lakomnega Svetka. Nič jima ni bilo do sveta, sama sta si bila vse!
{{prelom strani}}
Zatopljena v svoj pogovor nista videla, da se je jesensko solnce skrilo, da so se na nebó privlekli črni oblaki, in da je morje strahovito v bučalo. Šele ko jamejo z vetrom padati težke kaplje, spogledata se.
Jela se hitro zave in reče:
Vrstica 401:
Napósled prideta venderle do zaželene kočice.
{{prelom strani}}
Vse je zaprto.
Vrstica 433:
Cesto ga je videla, kako se je plazil po gozdu in okrog nje doma. Kadar ga je kdo videl, iskal je suhljadi, ali ko ni bilo nikogar, ogledoval je le in poslušal.
{{prelom strani}}
Bil je suh, sklonjen, zarjavelotemnega obraza in popolnoma sivih las. Z obraza pa se mu je brala dobrotnost in poštenost.
Vrstica 465:
Mrak je že legel na zemljo, ko se oblaki pretrgajo in se ploha poleže.
{{prelom strani}}
Mlada znanca naša iskreno zahvalita starčka za zavetje; on ju spremi do vrat in kliče za njima:
Vrstica 503:
''Dolgo nisem vedel, da živiš, mislil sem, da si me tudi ti zapustila in šla za materjo svojo; dolgo nisem vedel, da živiš — dolgih petnajst let! Zapuščen nisem imel nobene duše razven Slaka, starega sluge, kateri j edini mi je ostal zvest.
{{prelom strani}}
''Pet let je že, kar vem, kakó so me osleparili, kakó so mi ugrabili najdražje imetje, ali vender, zvedel sem tudi, da živiš ti, draga moja Jela!
Vrstica 531:
''Imeli smo do cela neprijeten pot po slabem morji, vender smo že hvalili Boga, da nas je otel, ker smo že bili blizu Odese, kjer bi se ustavili za delj časa.
{{prelom strani}}
''Samó še jedna noč!
Vrstica 561:
''Ladja je bila že pripravljena za odhod, jaz sem stal na luki, dajal še zadnja naročila, ko pride pred mene Slak z neznanim človekom in mi pravi: »Prosi me, naj bi ga vzeli s sabo v Trst, šiloma hoče odpluti z našo ladjo, ali jaz ga nečem, ker ga poznam.«
{{prelom strani}}
''Ko čuje tujec, da ga pozna, iztrga se mu iz rok in zbeži. Za nekaj trenutkov je odplavala ladja, in jaz sem se hotel vrniti v mesto, kar vidim nekaj korakov od sebe, kako vlečejo mornarji nekoga iz morja. Stopim bliže in spoznam moža, ki je silil v Trst.
Vrstica 587:
''Sovražila je svojega moža, ta pa je bil zadovoljen, da jo je imel v svojih rokah. Ali samo leto dnij.
{{prelom strani}}
''Prisvojil si je mojo hišico na proseški cesti, kjer sva poleti prebila toliko sreče s tvojo materjo, in si jo prezidal v grad, kjer bivaš ti sedaj.
Vrstica 625:
Dan za dnevom je čakala Jela novice o ljubljenci in očetu; dan za dnevom je zrla daleč tja na morje, ali še ne ugleda drage dvojice.
{{prelom strani}}
Bila je pri ribičevih. Slak je tudi pustil ubožno svojo kočo, slekel siromaško obleko in iztežka pričakoval Dolinarja.
| |||