Rokopis: Razlika med redakcijama

»In tvoje najnovejše delo — dej, ali še nisi dobil nič odgovora? Ne ? Kakó rada bi že videla, da bi prišel! Je li, papá, saj pač še veš kaj si mi obetal, če ga vzprejmó? Daleč od tod pojdeva iz tega pustega {{prelom strani}} mesta, na kmete, kjer bode poleti takó lepo... Res je,« pristavi važno, »sloveče ime, to je nekaj vredno, ali novci, ki jih prejmeš za svoje delo, ti so tudi nekaj vredni. Daj, da te objamem, ljubi, dobri papá!«

In veselo govoreč ga prime za roko in ga odvede s seboj v bližnjo sobo. Tega pa ni videla, kakó bridko in plašno se je časih ozrl po nji in kakó se je silil, da bi bil miren, dočim mu je srce utripalo od hudega nemira!... <p align=right>(Dalje prihodnjič.)</p>

Zamišljen stopi od okna in hodi po sobi. Bilo je njegovo iskreno prepričanje, da je »Siromak« izdelan z izrednim zanosom in vender takó resnično, takó živo, kakor ga more izvêsti samó človek, kateremu vré srce od pristne mogočne poezije. In nekaj kakor zavist se mu hoče vsiliti v dušo do tega Gorana, ki morda sam niti ne sluti, kakšen dragocen umotvor mu je zaupal... Bron sam se čuti takó {{prelom strani}} nizkega ob takšnem orlovskem poletu, in zajedno s tem čustvom, o katerem si neče priznati, da bi bila zavist, obide ga veliko spoštovanje do stvaritelja tolikanj krasnega proizvoda...

Bron séde ves iznemogel na stol. Vse mogoče, da pride takó. In če pride, toli neupravičeno ni. Oskromno se bode moral ukloniti ónemu prezirnemu nasmehu, in samó ta zavest ga utegne naudati, da je bil baš on sam, ki je prvi izustil ugodno sodbo o predloženem delu, {{prelom strani}} da je baš on ohrabril neznanega mladeniča in ga napotil do sedanje časti...

Deset let! Dôkaj se ni zgodilo v tej dôbi, da bi bilo vredno imena. Bron je zahajal v družbo, kolikor je moral, živel oskromno — kakó tudi ne, ko mu »Blisek« ni dal živeti sijajno. — in se skrbno bavil z vzgojo svoje Olge. Presrčna ljubezen je spajala očeta in hčer, in takó bi se utegnilo reči, da nì oblačec ni zatemnil nebá njiju sreče, {{prelom strani}} ako bi Bron prepogostoma ne gledal v bodočnost in vzgrožen ne premišljal, kaj potem, ko mu nekega dné prestane moč življenja in ostane Olga sama na svetu. Zató je poleg tega, da je uredoval svoj list, tudi sicer marljivo delal na književnem polji in sodeloval tu in tam, nekoliko, ker je čutil za to poziv v sebi, nekoliko pa tudi, da si prisluži denarja za dôbo, kateri se končno ne izogne nihče. In takó je prihajal novec za novcem, in vse je vestno spravljal v hranilnico, ne zase, nego za dete svoje. In da napravi Olgi tudi vsaj jedenkrat v življenji nekoliko veselja, obetal ji je, da odideta poleti na kratko potovanje, kateremu bi ravno zadoščala nagrada, katere se je nadejal za poslednji svoj dramatski proizvod — —

Dosti slepila — dolžnost ni! To vse, s čimer slepí samega sebe, ni nič drugega nego olepšavanje namerjanega zločinstva! Če seže po rokopisu, tedaj mu ostane vse žive dni pečat književnega sleparstva, {{prelom strani}} sramotno znamenje, da bi ljudjé lahko s prsti kazali na brezvestnega tatu...

Da ni bil Bron v tem času takó zatopljen sam vase, brez dvojbe bi mu ne bila ušla izprememba, ki se je takisto zgodila z njega hčerjo. {{prelom strani}} To ti je prej skakalo in pelo po sobah kakor utelešeno veselje, to je objemalo Brona časih iz ljubezni, časih iz zgolj nagajivosti — sedaj je minilo vse to. Deklica je zrla resno, kakor se ni prav prilegalo njeni mladosti, in je bila molčeča, zamišljena kakor še nikoli. Iz kratka: vse je kazalo, da se je brezskrbno dete razvilo v deklico, ki je premišljala to in óno, najrajši pa — o mladem, nekoliko bledem visokem moži, katerega je nedavno prvič videla v svojem življenji, prvič sicer, ali vender tolikanj bistro, da se je njegova podoba neizbrisno vtisnila v nje deviško srcé...

»Kàj posebnega ni treba pričakovati,« povzame mladi mož po kratkem premolku, »moje življenje je navadno in vsakdanje. Blizu tega mesta sem ugledal svet, siromašen, pod slamnato streho. Oče, razsoden mož, dal me je v mestne šole in me vzdržaval ondu do konca, dasi mu ni bilo prelahko. Ko mi je bilo oditi na vseučilišče, umrl je nagloma, in ostala sva samá z materjo, dobro ženico — jaz, stoječ na pragu življenja, zaupen, z vsemi možnimi načrti, ona, stara, bolehna ženica ob odprtem grobu, pobita, vsa v skrbéh zaradi bodočnosti. Naj se le na kratko dotaknem poznejše dôbe. Prebil sem svoje študije, takó ali drugače, trpel mnogo, stradal dovolj. Prebil, pravim, ali ne popolnoma. V stolnem mestu me je obšla strast do gledališča, in nisem je hotel, ali kar je morda tisto, nisem je mogel {{prelom strani}} brzdati. Trpel sem glad, mraz, samó da sem zahajal v gledališče. In glejte, ko so se pred mano v tesni sobici porajale vse tiste nebeškolepe podobe, katere sem bil gledal pred nekaterimi urami, naudalo me je nevdržno hrepenenje, da bi tudi sam ustvaril kaj takega. In ta in druga ideja mi je rojila po glavi, in prebiral sem vse vprek, kar se je dostajalo dramatske umetnosti, vse, karkoli sem utegnil dobiti. In čital sem v nekakšnih grozničavih sanjah, da so me pekle očí in mi goreli možgani. Svoji umetnosti na ljubo sem žrtvoval učenje, ne razmišljujé o tem, ali bi si ne bilo pametneje prej postaviti trdno stališče v družbi človeški... Da vam povem po pravici: v tisti dôbi mi je mrzél takšen posel, živel sem zgolj ob misli: Toliko jih je, ki niso drugega nego književniki, in poglej, kakó jih časté, kakó slavé! Ta misel me ni minila niti dandanes — seveda, gospod Bron jo je pehnil v prah, ali kdo vé, če se iz nova ne vzdigne poteptana misel moja, vzdigne, da se naposled venderle vzpné na solnčno višino!«

Potem pa, ko je potekal dan za dnevom, bilo je videti, kakor bi se zopet nekoliko upokojil. Delal je vztrajneje, bil vedrejšega lica in se prijazneje razgovarjal z Olgo. Deklica je hvalila Bogá, da se je oče brez dvojbe iznebil moreče skrbí, in vse je kazalo, da se prejšnje {{prelom strani}} razmerje vrne v hišo. Veselejša pa je bila tem bolj, ker ji je Goran pisal, da je izborno prebil svoj izpit in da se sedaj, krepak v svoji ljubezni in svoji volji, pripravlja na poslednjega. In že se ji je v tihi uri, ko je sama zase sanjala v svoji sobi, učvrstil sklep, da očetu razodene svojo tajnost — saj je sedaj popolnoma pozabil na to, da bi se kdaj zopet rogal mladeniču — ko se je nekega večera, bil je sveti božični večer, nenadoma zopet vse izprevrglo takó, kakor je bilo nedavno.

Toda siloma se otrese tega čustva in se trudi biti vesela. Mimo tega jo obide nadeja, da utegne oče sedaj, ko je dosegel óno, po čemer sta tolikanj hrepenela oba in zaradi česar je bil morda tudi {{prelom strani}} takó čmeren zadnje čase, dôkaj mirneje zaslišati to, kar mu mora itak odkriti prej ali slej. Glasno ji utriplje srcé, ko ga pokliče nazaj.

Sveži nočni zrak ni ostal brez vpliva nanj; vrhu tega je provzročila telesna utrujenost, da je hodil nekoliko počasneje. Toda sedaj šele, ko se mu je polagoma vračala zavest, zavedel se je vsega gorjá, od katerega mu je drhtelo srcé, in krčevit trepet mu je izpreletel teló, v prsih pa ga je kàr zaskelelo, da je zdajci obstal in globoko zasopel vase mrzli zrak. Ozré se nazaj proti mestu — glej, kakó daleč ga je pustil za sabo! In baš ondu je tudi ostavil deklico, ki sedaj strahoma čaka njega, očeta... sama v svoji bolesti... sama na božični večer! Ali baš ta deklica je kriva vsega tega zlà, ki se je v poslednji dôbi vsulo nanj! In česar ni provzročila vedoma in hotoma, to je storila pozneje, ko se je udala njemu, mlademu možu, katerega {{prelom strani}} bi najrajši pehnil v najglobočje brezdno peklensko!... Po bliskovo se vrsté Bronu vse podobe iz nedavnih dnij pred duševnimi pogledi — ondu pod neštetimi zvezdami se izpoveduje samemu sebi...

In vender: tatvina je bila venderle! Če zdajci stopi Goran predenj in mu vrže v obraz besedo: »Tat«! — tedaj ne more jezno vzkipeti, kakor vzkipí poštenjak ob nezasluženem očitanji, in še več: ako mu {{prelom strani}} Goran vpričo vsega sveta očita književno tatvino, tedaj mora takisto pogoltniti te strupene besede — —

Srcé ji je zastalo, poslušajoči to srdito zagovarjanje in bridko obtoževanje, s katerim je mučil Bron samega sebe. In zazeblo jo je {{prelom strani}} do duše, in nje okó se je malone sovražno uprlo na možá, ki je ljubljencu otel delo, da bi se sam okoristil ž njim; toda précej nató se je zopet iskreno ljubeče vzrlo nanj, ki je šepetal kakor samemu sebi, kakó li je ljubil njo, Olgo, kakó se je trudil zanjo, koliko boril. In bridkost ji je zalila srcé, ko je milo prosil, naj o vsem tem nihče ne pové njega miljenki, ker bi sicer ne hotela iti ž njim na zaželeno potovanje poleti iz mesta, in tudi Goranu ni treba ničesar razodeti, da bi ji ne zabranil tega nedolžnega veselja!