Redakcija: 16:50, 28. november 2010 uredi Dbc334 (pogovor \| prispevki) 17.101 urejanje m dovoljenje ← Starejše urejanje		Redakcija: 22:38, 22. oktober 2012 uredi razveljavi Tea Erjavec (pogovor \| prispevki) 330 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 12: }} ~~Tako sta se dogovorila.~~ ~~Ko pa se ga je oklenila Elza zadnjič, da se poljubita, mu je dejala, poredno se smehljaje:~~ ~~»Ah, koliko časa sem morala čakati! — In vendar sem te ljubila že takrat, ko si se mi predstavil, iz vse duše, iz vsega srca! — Ti pa nisi vedel — ah, bal si se me tako ... tako ...!«~~ ~~In z nova ga je poljubila burno, strastno, zadušljivo, da se mu je vrtelo v glavi, kakor da je vinjen ... Ta bojazljivec ... ta sramežljivec! —~~ ~~In kar sta sklenila, sta izvršila: dr. Janko je postal suplent na gimnaziji v K. — Elza pa njegova ženka.~~ Bil sem celo na njiju poroki. Oh, oba sta bila tako lepa! Ona črnolaska krasnih, ognjevitih, kakor brušen topas se iskrečih oči, lahno zardelih, bledih, kakor vosek belih lic, v krilu nedolžnosti in čistosti, ki se je prilegalo divno njenemu klasično oblikovanemu nedriju in ~~njenim bokom ... on pa v elegantnem fraku, plavolas, vitek, postaven in — mirno srečen ...~~ Od ostrega, mrzlega vrhovja Kamniških planin pihljajo svežilne jutranje sape preko plodovite ljubljanske ravani sem proti tajnotihemu grobišču pri svetem Krištofu, plovejo hladni toki valovoma, mehko, laskavo črez staro ozidje doli na zimzelen, zeleniko, bršljan, počivajo, snivajo v žalobnih vrbah, finovejnih tujah, mrakotnih cipresah ... In z nova se vzdignejo in zibljejo travo, pisane in duhteče cvetlice po mnogobrojnih gomilah ... Vrstica 29 ⟶ 17: Pomladansko jutro nad grobovjem! Topli dnevi so izvabili zemlji čarobno bogastvo vonjavega, žarnobarvnega cvetja, zasejanege ljubim pokojnikom od milih rok. Po lahko klanjajo mesečne rože svoje temnordeče glavice in vabijo pestrokrile metulje k sebi; — vzdrhtavajo bisernobeli in bagreni klinčki, skromno {{prelom strani}} lianti, velikocvetne zardele grandiflore; — vztrepetavajo mečaste juke in dracene ... Povsodi na okolo razsipava solnce blestečo, slepečo svetlobo na Vrstica 75 ⟶ 63: »Tudi ne,« se mu je nasmehnila mlada mamica. {{prelom strani}} »Ne?« seje začudil neutrudni izpraševalček in se obliznil. »Kompot bi pa vendar rada?! —« Vrstica 126 ⟶ 114: Od Tržaške ceste sem so korakali vojaki domačega pešpolka od napornih vaj, vsi blatni, znojni in izdelani, za godbo, pred katero je {{prelom strani}} stopalo neredno krdelo neaktivnih civilnih »prostovoljcev«. Daleč tam zadaj je zamolklo pel boben stotnije ... Vrstica 159 ⟶ 147: »Moja, moja! ...« je zaihtel, objemajoč jo in poljubljajoč. »Ne umrčkati, ne umrčkati! — Saj bom priden, mamica, tako priden!« — {{prelom strani}} — Drugi dan je ležala bleda mamica sredi sveč v prekrasni krsti … Vrstica 206 ⟶ 194: Trudili so se tovariši in prijatelji, da bi ga odvedli v razvedrilno druščino. Ali kaj naj mu bo zdaj vse drugo, njemu, ki je izgubil svoje najdražje za vselej, na veke izgubil svoje vse — njo ! — {{prelom strani}} Dal si je bil osedlati konja in dirjal v divjem diru po poljskih potih po Posavju, da mu je bil vranec ves zasopljen in zapenjen. Vrstica 254 ⟶ 242: mrtvaški zvon — ko so polagali krsto v grob — ko so drsketale iz jame vrvi — ko je padala težka prst in kamenje, otlo bobneč, na krsto, takrat mu ni hotela kaplja iz oči. Zdaj pa, na tem veličastnomirnem {{prelom strani}} svetem kraju mu je šiloma, nevzdržno privrel solzni tok, mu lajšat neizmerno srčno gorje. Vrstica 302 ⟶ 290: svetijo v trepetajočem mesečnem svitu gole kosti! Kako klopočejo brezmesne čeljusti! Kako plapolajo v polnočni sapi dolge bele odeje! {{prelom strani}} Viharni vrtinec ugrabi tudi ženina in nevesto in ju zažene sredi med besno kolo strahov. Vrstica 351 ⟶ 339: S svojimi šibkimi ročicami se trudi sirota, da bi očistila gomilico kolikor mogoče lepo. {{prelom strani}} »Zakaj puliš travo?« se ji približa Ivanček. Vrstica 407 ⟶ 395: zdrav, se je igral z njimi vojake; bili so vsi dobri soldati in vsi sami majorji in generali! On pa jim je bil vojskovodja. {{prelom strani}} Vse te svoje tovariše je pozval k sebi; stali so tiho pred posteljico, kjer je imel mali bolnik na odeji poleg sebe konjičke in kravice,

Zunaj: Razlika med redakcijama