Srečavanja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
metapodatki |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 26:
Vitke rasti je bila, a vendar polnih, okroglih udov. Nosila je svetlozeleno obleko, z žametom obloženo, a izpod gornjega krila, katero je koketno nekoliko privzdigovala, so se ji blestele snežnobele, umetno vezljane čipke. Košati njeni lasje so bili kostanjeve barve, a iz velikih, temnorjavih oči ji je švigal plamen, ki je pretil uničiti vse, kar je dosegal. Ni čudo torej, da mi je zadrhtelo in zatrepetalo srce, in da sem se stresel po vsem životu, ko me je zadel žarek iz njenega očesa. Skoro da mi je sapa pošla; s tako hitrostjo mi je šinila kri k srcu, a od srca zopet v glavo. Ona pa je takoj zapazila, kako mogočen vtisk je napravila name, in oni smehljaj, ki je ravnokar še tako vabljivo zgibaval njena mala, rožna usteca, je zadobil hkrati pomilovalen, skoro zaničljiv izraz. Zdelo se mi je, kakor bi hotela reči: »Premagan si! Pa prvi nisi, ki je tako vztrepetal pred menoj!«
{{prelom strani}}
Mene pa je bilo sram, da sem se pokazal tako slabega. Hotel sem takoj popraviti, kolikor bi se dalo; zato sem se vrnil in šel za njo. A kri se mi ni hotela tako hitro umiriti, kakor bi bil želel. Ko je tako stopala pred mano, kakor kaka kraljica, mi je še vedno nervozno tolklo srce, in kri mi je zalivala lice. Vendar sem šel za-njo, misleč, da se pojde dalje izprehajat. Toda to upanje se mi ni izpolnilo, kajti iz drevoreda je šla proti domu. A drug uspeh je imela ta moja pot. Srečam namreč znanca, katerega vprašam, če pozna to krasno žensko.
Vrstica 49:
»Ti si velik modrijan!« sem nato dejal skoro razžaljivo, kajti jezilo me je to, kar sem bil zvedel.
»Izkušnja, izkušnja!« se mi je posmejal tovariš. »Jaz nisem tak mlečnozobež, kakor ti, moj dragi! Toda predolgo sem te zadržaval. {{prelom strani}} Tvoja krasotica je že daleč pred tabo, in požuriti se boš moral, da jo dojdeš. Z Bogom!«
Po teh besedah sva se ločila, in jaz sem jo res krenil po cesti, koder je bila ona odšla s svojo materjo; toda ugledal je nisem več. Izgubila se mi je bila v množici ljudi.
Vrstica 61:
In vsaki dan je uprla vame svoje lepe oči z isto samosvestjo in z isto ognjevitostjo, kakor prvikrat; jaz pa, zvest storjenemu sklepu, sem se kazal mirnega in hladnokrvnega. Sicer mi je tudi zdaj še silila kri v glavo, in lagal bi, ako bi trdil, da sem bil popolnoma ravnodušen proti njej, a ker mi ni prihajala več tako nenadoma pred oči, ampak sem jo vselej že od daleč videl, tedaj sem imel dovolj časa, zbrati svoje moči ter zatajiti občutke svojega srca. Sicer pa me je res navdajala z nekako nejevoljo misel, da je zaročena, in da se navzlic temu vede tako proti meni, in ta nejevolja je dosti pripomogla k temu, da sem lahko vztrajal pri ulogi, katero sem se bil odločil igrati.
Hodil pa sem nalašč vedno po isti progi v drevoredu, koder se je ona navadno izprehajala, in čim bolj sem čutil, da sem ubral njej nasproti pravo struno, tem bolj me je mikalo, jo srečavati. Sicer sem večjidel gledal v stran, kadar sva si prišla nasproti, a opazil sem vendarle, kaj se godi v njej. Nemira, kateri se je je bil polotil, ni mogla zatajiti; kajti kadar sem prišel blizu nje, je vselej začela hitreje stopati, in obračala je tako ostentativno glavo za menoj, da je bilo videti, kakor bi me hotela prav prisiliti, da ji vrnem pogled. Ali jaz se nisem dal spraviti iz ravnotežja. Včasih sem se pač ozrl tudi na-njo, a to je bilo le bolj tako, kakor slučajno, in še tistikrat je bil moj pogled tako malomaren, tako hladen, da jo je menda zazeblo do dna srca. V {{prelom strani}} takem trenotku sem pač videl, kako so jo izpreletavale barve. Najpoprej prijetno presenečenje, češ, vdal se je, a precej nato žalostna osuplost in prepričanje, da se je bridko zmotila!
Od začetka jo je to vselej iznenadilo, kajti kaj takega se ji dozdaj najbrže še ni bilo prigodilo. Upala pa je gotovo še vedno, da se ji v kratkem uklonim takisto, kakor se ji je pred mano morda uklonilo že mnogo, mnogo drugih, A ko je to že precej časa trajalo, in ko je začela uvidevati, da so jo nade varale, in da ostanem dosleden, tedaj se je polotil srd njenega srca. Odslej so ji švigale strele iz velikih, temnorjavih oči, kadar mi je prišla nasproti, in jeza, katero je imela name, ji je podila kri v glavo, da ji je kar žehtelo iz obraza; to pa nikakor ni škodilo njeni lepoti, kajti nje itak cvetoča lica so ji bila videti vsled tega še bolj sveža. A tudi s tem ni dosegla svojega namena. Jaz sem ostal, kakršen sem bil. Malomarno sem stopal mimo nje, k večjemu, da sem semintja zategnil svoji ustnici v ironski nasmehljaj, a tako, da ni bil naravnost na-njo naperjen in ji je bilo na voljo dano, si ga tako ali pa drugače tolmačiti.
Vrstica 69:
Da bi njo mogel in smel kdo tako prezirati! To je bilo pač nečuveno! —
Hrepenenje, da bi dosegla svoj namen, in strast, ki jo je pri tem podžigala, sta jo pripravili tako daleč, da je skoro prestopila meje dostojnosti. Sicer v tem nisem gotov, je-li to storila nalašč, ali je le naključje tako naneslo; izključeno vendar ni, da se je v svojem srdu izpozabila tako daleč. Ko se namreč nekoč zopet srečava, se zasuče tako hitro proti meni, da se je močno zadenem in ji pri tem izbijem solnčnik iz roke. Tudi to bi bilo mogoče, da je, porabivši ugodni trenotek, izpustila solnčnik nalašč sama; toda ker tega natanko ne vem, ji tudi nečem delati krivice. Bodisi, kakor že koli, za trenotek je bila zdaj ona vladarica situvacije. Da bi jo bil pustil pobrati samo solnčnik, to se ni spodobilo, pa tudi nikomur drugemu nisem privoščil te sreče. Pripognil sem se torej, pobral solnčnik in ji ga s hladnim priklonom izročil. Ko pa sta se pri tem dotaknili najini roki, me je izpreletel čuden občutek po vsem životu, in ni manjkalo dosti, da se nisem izneveril sam sebi, ali bolje rečeno svoji obljubi. Ona pa je z nečuveno hitrostjo izkoristila ta položaj, in v malo sekundah so mi {{prelom strani}} povedale nje oči več, nego bi mi bila mogla usta povedati v celi uri. Kako naj tudi povedo usta, kaj se godi v srcu, ko je človeška beseda tako okorna in naša govorica tako ubožna! Vse prerazlične osene srčnih čutov zna izraziti edino oko, edini pogled! In kaj je govorilo vse v tem trenotku nje čudapolno oko! Kako se je stopnjeval izraz njenega pogleda od migljaja do migljaja, in kako je prehajal z enega na drugo! Najpoprej se ji je brala grozna ogorčenost v očesu, kakor bi hotela reči: »Poglej me vendar! Kako moreš hoditi mimo mene in zreti v stran! Ali nisem vredna, da me občuduješ?« Potem pa je postajal žarek njenega očesa milejši in milejši, in končno ji je postal pogled nekako mrkel in otožen, kakor bi mi hotela reči: »Zakaj ravnaš tako z menoj? Glej, rada te imam! O nikar me ne muči in bodi dober z menoj!«
To me je omamilo. Skoro da bi ji bile tudi moje oči izdale mojo skrivnost, a o pravem času mi je še prišlo na misel: »Komedija! Nikar se ne daj premotiti! Drugemu je zaročena, iz tebe se le norčuje! Ako podležeš, ji boš v zasmeh!«
Vrstica 76:
Črez noč pa se je hkrati zopet izpremenila! Ko sem jo drugi dan po tistem srečal, je stopala z največjo ravnodušnostjo mimo mene. Niti ozrla se ni na-me, in bilo je videti, kakor bi bila popolnoma pozabila včeranji dogodek. In taka je ostala cel večer. Vračal sem se nalašč sredi drevoreda, da bi šel večkrat mimo nje, vedno upajoč, da si premisli in me zopet pogleda, kakor me je doslej pogledovala — a moje nade se niso izpolnile. Niti enkrat se ni ozrla vame in stopala je ponosneje, nego kdaj poprej, kakor bi mi hotela dati občutiti, da sem si preveč domišljeval, ako sem menil, da se tudi le količkaj zanimlje zame. V začetku sem se tolažil, češ, moje orožje uporablja! A ko se je drugi in tretji dan takisto vedla proti meni in se je sploh delala, kakor da me ne bi bila še živ dan videla, sem se zasačil pri občutkih, ki so glasno pričali, da sem se predolgo bavil s to žensko. Res, moje orožje je porabljala — a z največjim uspehom!
{{prelom strani}}
Človek je človek, vsaki je bolj ali manj samoljuben — vsaj jaz sem se čutil po njeni taktiki grozno zadetega. Ko bi bil prepričan, da je to res le gola taktika! A polotovati so se me začele dvojbe, in bolj in bolj se mi je vsiljevala zavest, da sem osramočen! Kaj pa sem pravzaprav nameraval s svojim postopanjem? Jaz, ubogi velikošolec, vendar nisem mogel zahtevati, da bi se svojemu ženinu odpovedala in svojo ljubezen naklonila meni! Zadovoljen bi bil moral biti in hvaležnega bi se ji bil moral izkazati, da me je sploh kdaj svojega pogleda vrednega spoznala. Mimo nje bi bil moral hoditi ter se veseliti njene lepote, pa ji s strmečim svojim pogledom izražati svoje občudovanje! Ker sem bil pričel z njo boj, sem si prisvajal dosti več veljave, nego sem je sploh mogel imeti kdaj pri njej, in za kazen imam zdaj nje tiho — zaničevanje! Da, nič druzega to ni moglo biti, nego zaničevanje! Mogoče, da je pozvedovala po meni, in ko so ji povedali, kdo in kaj sem, je sklenila, me popolnoma prezirati. A zakaj je vendar poprej kazala toliko zanimanja za-me! Toda, ali se nisem motil? Ali ni bila vse to le domišljivost? Ali me ni preživa moja fantazija že dostikrat premotila? Ni-li bila ona vedno ena in ista, in samo jaz sem videl vsaki dan kaj druzega na njej?
Tako sem premišljeval, in bil sem grozno nesrečen! Kaj bi bil dal, ko bi se bila hotela le enkrat še ozreti name! Pa ona je ostala vztrajna in neizprosna! Bila je sploh vsa druga, nego se mi je dozdevala od začetka. Tako nekako resna, nič več tako otročja, kakor je bila videti preje. Oči ji niso zrle tako nemirno sem in tja, in po njenih ustnicah se niso več zigravali venomer smehljaji. Meni pa se je v tej resnosti zdela še lepša, nego prej. Nekako častitljiva je bila sedaj videti, in neko nerazumno spoštovanje se mi je budilo v prsih do nje. Imela je do mene čudno moč, kakor še nikdar nobena ženska ne prej in morda tudi — ne pozneje.
Bolan in potrt sem vsaki dan odslej zapuščal park in misliti sem moral na to, da se ozdravim! Igral sem se z ognjem in opekel sem se bil, hudo opekel. Naposled sklenem, da ne pojdem več v park. Ne več v park? To bi bilo preveč! V park sem še zahajal, a ob tisti uri, ko je prihajala ona, ne več. A dasi nje ni bilo v parku, sem jo vendar videl povsod. Spominjal sem se vseh posameznosti, in vsakega najmanjšega dogodka, ki se je tikal nje. Videl sem natanko, kje sta se bila prvič ujela naju pogleda; na mestu pa, kjer sem ji bil pobral solnčnik, mi je zastala vsaki pot noga. Mislil sem vselej dolgo dolgo, kako je bilo tisti trenotek, in srce se mi je krčilo, kadar sem se spomnil, kako po neumnosti sem razdejal svojo srečo. Bila je res {{prelom strani}} morda to sama igrača, a vsekakor prijetna igrača, in zakaj ne bi se človek včasih tudi malo poigral! Zakaj bi naziral vse vedno le z najresnejše strani! Pa jaz sem bil že tak! Najlepše trenotke mojega življenja mi je uničilo razmišljevanje, kake posledice bo to ali to imelo! Ne da bi bil z lahkim srcem užival, kar mi je noklonilo ali naključje ali usoda, rajši sem mučil svojo ubogo glavo z razmotrovanjem tega ali onega vprašanja!
Vendar, kar človek kdaj zamudi, se ne da več prihiteti, in treba se je vdati neizogibni usodi. Tolažil sem se, kakor sem vedel in znal. Potolaži pa se človek najlaglje, ako se prilagodi misli, da to, kar je izgubil, ni imelo posebne vrednosti. Tudi jaz sem izkušal pomiriti na ta način svoje srce.
Vrstica 92:
Sčasoma pa sem se vendar-le potolažil. Ker sem bil premoški, da bi bil šel zopet kdaj v park ob času, ko je hodila ona na izprehod, ni nikdar nanesel slučaj, da bi se bila srečala. In kaj se v življenju vse ne pozabi! Tudi je bila zima nastopila, in že vsled slabega vremena je bila nevarnost sploh mnogo manjša, da bi jo kje srečal, na plese pa tako nisem hodil, kjer je ona kraljevala. In da so mi sčasoma bolj in bolj poredkoma uhajale misli do nje, k temu je največ pripomogla vestnost, s katero sem se od nekdaj pečal s svojimi študijami. Da bi radi kake ženske zanemarjal svoje študije, tega mi ne bi bila nikdar dopustila vest, in učil sem se nalašč z največjo marljivostjo in vztrajnostjo. Tako je prišlo, da sem si jo skoraj do malega izbil iz glave, in pomiril bi se bil brez dvojbe popolnoma, ko se ne bi bilo nekaj dogodilo, kar me je spravilo zopet iz pravega tira. <p align=right>(Dalje prihodnjič.)</p>
{{prelom strani}}
<center>(Dalje.)</center>
Bilo je v začetku majnika meseca. Navadno sem se učil doma; a tisti dan me kar ni bilo strpelo v sobi. Prekrasno jutro je bilo, in odločil sem se, da pojdem na Grad. Vzel sem s seboj skripta in krenil skozi park. Še danes čutim, kako prijetno mi je bilo pri srcu. Zima je bila tisto leto zelo huda in trdovratna. Še celi april se je kremžil in pomišljal, sedaj pa je bila hipoma nastopila v vsej svoji krasoti spomlad. Brezštevilni kosi so vzletavali z grma na grm in čulo se je veselo žgolenje raznovrstnih ptic. Mehka spomladanska sapica mi je božala lice in mi vzbujala prijetne občutke v prsih. Silil sem se učiti, a nič ni prav šlo. Naposled sklenem, da toliko časa pustim učenje, dokler ne pridem do pripravnega prostorčka, kjer se ustavim in potem nadomestim, kar sem med potom zumudil. Zaprem torej skripta, a v tistem trenotku zapazim v parku na neki stranski stezi — njo! Bila ni proti meni obrnjena, a spoznal sem jo takoj. Pa ni bila sama, ampak bila je v moški družbi.
»Oh, to je gotovo njen ženin!« sem vzkliknil. Čudno, kaj ne da, da ga nisem že preje poznal. A tedaj, ko je hodila z materjo na izprehod, ga ni bilo nikdar z njima. Sicer pa on ni živel v Gradcu, kakor sem zvedel pozneje. »Ženin, seveda, kdo drugi če biti?« sem ponovil sam pri sebi. In sedaj moram priznati veliko slabost, katero očitamo večjidel le nežnemu spolu, katere pa menda tudi moški niso popolnoma prosti; polotila se me je namreč taka radovednost, da si nisem mogel kaj, da ne bi bil krenil po isti stezi, po kateri sta šla onadva. Rad bi bil videl njega, o čigar lepoti sem čul že toliko, a morda me je tudi še kaj druzega zvabilo tjakaj. Čudno se mi je zdelo, kaj imata {{prelom strani}} tako zgodaj sama opraviti tu v parku. Ker sta hodila počasi, sem bil kmalu tako blizu njiju, da sem ju lahko opazoval. Pri tem so mi služila skripta jako dobro. Delal sem se, kakor bi jih bral, a v resnici sem neprenehoma gledal izpod čela na ona dva. Zdelo se mi je, kakor bi bila v živem razgovoru. Čul nisem sicer njiju pogovora, ker tako blizu si vendar nisem upal, a iz vsega njiju vedenja se je dalo posneti, da se v neki stvari ne zlagata. Pri visokem grmu, ki je bil že poln cvetja, sta se ustavila, in tu sem opazil, kako je snela ona prstan z roke in ga izročila njemu. In to je storil tudi on. Nato je on na lahko dvignil klobuček in odšel razburjen, ona pa se je obrnila proti meni. Jaz sem prebledel in zardel, vse ob enem. Izgubljen sem bil, kajti izogniti se ji nisem mogel. Vrniti se in tako rekoč bežati pred njo, bi bilo smešno. Kaj bi bila pač mislila o meni! Da lazim za njo in jo zasledujem! V tej misli je nikakor nisem smel potrditi. Tako sem sklenil ter se odločil, da ji stopim s kar najbolj mirnim obrazom in osornim očesom nasproti. Toda ostati miren, je bilo težko. Kri mi je silila v glavo, in sreča je bila res, da sem imel skripta v roki. Delal sem se, kakor bi se učit dasi svoje zadrege tudi s tem nisem mogel prikriti.
Ko pa se mi je približala, sploh nisem mogel obrniti svojega pogleda od nje. Bilo je videti, kakor da se ji zdaj pa zdaj udirajo solze po licih; barve so jo izpreletavale in ustnice si je grizla z drobnimi bisernimi zobmi, kakor človek, ki se le s težavo vzdržuje joka. Čim bližje pa mi je prihajala, tem bolj ji je rdečica zalivala obraz. Preje me menda niti spoznala ni bila, kajti zdelo se mi je, kakor bi se bila hkrati zgenila. Izraz nepričakovanega veselja ji je zasijal na obrazu, in njen pogled je bil ta hip tako neizmerno koprneč in tako proseč, kakor bi mi bila hotela reči: »Glej, zaradi tebe sem to storila! Prosta sem sedaj, in tvoja postanem, ako hočeš! Ne obotavljaj se in sprejmi, kar ti darujem!«
Vrstica 104:
In zategnil sem ustnice v zaničljiv zasmeh. Njej pa se je v tem trenotku zalesketala solza v lepem očesu ter se utrnila po zornem licu. Kakor bi hotela prikriti vse to, je zbežala potem urnih korakov mimo mene.
{{prelom strani}}
»Komu je veljala ta solza?« ta misel me je zdaj mučila neprenehoma, a odgovora na to vedno in vedno se mi vsiljujoče vprašanje nisem vedel. Pamet me je učila, da meni ne, a samoljubje je dostikrat v odločnem protislovju s pametjo. Kar lase bi si bil ruval, da sem napravil zopet tako budalost. Toda po toči zvoniti je prepozno. Nekateremu človeku ni pomagati, in izmed tacih ljudi sem bil tudi jaz! — Po njej sem hrepenel tako goreče, a ko sem jo črez dolgo časa zopet srečal, sem jo pahnil na ta način od sebe! Seveda, če sem razmišljeval in preudarjal, sem prišel do zaključka, da moja ne more postati; ona lepa, bogata — jaz nič druzega, nego ubog študent. Pamet mi je govorila, da sem ravnal prav, a pri tacih stvareh se najbolje opravi brez pameti!
Vrstica 111:
Začel sem zategadelj zopet zahajati zvečer v park ob tistem času, ko je hodila nekdaj ona s svojo materjo na izprehod. Hotel sem popraviti, kar sem bil zagrešil, iz izbrisati vtisk, katerega sem bil napravil nanjo. »Vsakdo se je veseli, kdor jo vidi, zakaj se je ne bi veselil ti!« sem govoril sedaj sam sebi. »Četudi nikdar ne bo tvoja, en pogled iz tako lepega očesa pa vendar tudi deje dobro!« To je bil vendar zopet moder sklep!
Pridno sem hodil odslej v park, zvečer in zjutraj, a zaman! — Nje, katero sem iskal, ni bilo več na izpregled. O kolikokrat so me tisti čas zmotile moje oči! Kolikokrat se mi je zazdelo, da prihaja tu ali tam, ali ko sem pospešil svoje korake in se približal dotični osebi, sem se uveril, da so me varale oči. Dan je potekal za dnevom, a nje le ni bilo. Izpraševal sem in pozvedoval na vse strani, kaj je z njo, a dolgo mi ni vedel nihče povedati, kam je izginila. Končno so mi povedali, da je radi bolehnosti odpotovala nekam, in da se najbrž dalj časa ne vrne domov. Jaz sem verjel in v svoji gorostasni domišljavosti sem si očital, da sem morda tudi jaz kriv njene bolezni. Potrt sem lazil okrog, in na obrazu se mi je bralo, da moja duša trpi. Odkar pa sem bil zvedel, da nje ni več tukaj, in da je ne bode v park, sem se izogibal tega kraja. Zahajal sem v samoto, a tudi v samoti nisem našel miru, katerega sem iskal. Njena podoba mi je plavala vedno pred očmi, in hrepenenje, da bi jo zazrl, me ni zapustilo na nobenem mojih potov. Sicer so mi prihajale včasih prav zdrave in trezne misli. Prigovarjal sem si, da je vse to abotnost, da je nespametno se mučiti, {{prelom strani}} a sedaj, ko bi bilo umestno, da bi bila premagala pamet, je nadvladalo srce, edino le srce! —
Izpraševal sem se in si rekel: Ako ti pride sedaj nasproti, boš li postopal res mnogo drugače, nego si postopal poprej? Ali boš toliko pogumen, da si ji približaš? Ne! No, in da bi se samo z njenimi pogledi naslajal! Bode to li res zadostovalo tvojemu koprnečemu srcu?
Vrstica 123:
Hodil sem po lepem, prostornem vrtu. Vsakovrstne cvetice so cvetle in duhtele po umetno sestavljenih gredicah. Bele stezice so se vile na vse strani, a s pritlikovega, umetno okleščenega sadnega drevja, katero je bilo lepo razvrščeno med gredicami, se je usipalo nežno cvetje na tla. Iz košatih vej pa se je čulo veselo ptičje petje. Bilo mi je nekako tesno pri srcu, kakor bi se bal, da me kdo ne prežene iz tega tako milega kraja. Toda žive duše ni bilo blizu. Bil sem sam, čisto sam. Hrepenenje pa me je gnalo dalje in dalje. Iskal sem nekoga, dasi v tistem trenotku sam nisem prav vedel, koga. Bolj in bolj sem se izgubljal v prijetne misli in se topil v sladkih čutih, tako da nisem opazil, kako je vrt izginil za menoj. Ko se zopet zavem, ni bilo nič več onih umetnih nasadov okrog mene, temveč razprostirala se je enakolična, neizmerna puščava pred mano. Ne drevja, ne cvetja, ne ptičjega petja ni bilo tukaj. In vendar me je srce gnalo dalje.
Pusta je bila zemlja pred mano, a tem čudovitejše je bilo nebo nad mojo glavo. Na eni strani lepo jasno, od solnca razsvetljeno, nekako zelenkastomodro, kakor se v resnici le malokdaj vidi. Na drugi strani pa so se kopičili črni oblaki, po katerih so strele švigale sem in tja. Bilo je videti, kakor bi se bližala huda ura od te strani, vendar pa je rosil le droben dež na zemljo, in vmes je solnce sijalo. Tam v daljavi pa se je dvigala iz tal v velikanskem oboku proti nebu pisana mavrica. Osupel sem gledal vanjo, in želja, kakršna se poloti otroka, ko prvič v svojem življenju vidi to prekrasno nebesno prikazen, je polnila tudi meni dušo. Tja me je gnalo srce, kjer se je opiral živo {{prelom strani}} bojni obok na zemljo. »Da, tja pojdem!« sem vzkliknil, in v tistem hipu mi je šinila čudna misel v glavo, kakor je le v sanjah mogoče. »Tja pojdem! a dospevši tja, splezam po stebru tja gori vrh oboka v neizmerno visočino, in od tam pregledam vse dele sveta! Ozrem se od tam na desno in levo, naprej in nazaj in gledal bom tako dolgo, dokler mi ne zazro oči nje, po kateri tako koprni moja duša, po kateri mi tako mre ubogo srce!«
Tako sem si mislil in se spustil v tek, a mavrica pred mano v beg. Čim bolj sem hitel, tem bolj se je ona umikala, in žalosten sem uvideval, da je ne dohitim. Hudo mi je bilo pri srcu, ko nekaj drugega vzbudi mojo pozornost. Tu sredi neizmerne puščave mi je bilo hkrati žvenketanje živinskih zvoncev na uho, in ko sem se ustavil in poslušal, se mi je zazdelo, kakor bi se čulo tudi ovčje bleketanje vmes. Oziral sem se, a nisem ugledal ničesar. Zavil sem proti strani, od katere so prihajali glasovi, in kmalu sem stal na robu majhne, prijetne dolinice. Bujno je v tej vdrtini poganjala zelena trava, kar je bilo v živem nasprotju s peščeno okolico. V dolinici pa se je vse gnetlo snežnobelih jagnjet in dobro rejenih ovac. A sredi živahno se gibajoče črede je sedela na nizkem kamenu mlada deklica nenavadne lepote. Preprosto je bila oblečena, kakor so oblečene pastirice, in tako lahko, da so se njeni polni udje videli skozi tanka krila. Pred sabo je imela v tla zapičeno palico, katera je bila na gorenjem koncu zakrivljena. Z obema rokama se je opirala ob palico, na roke pa je bila po strani položila svojo lepo glavico. Uzrla me je bila in zapeljivo me je gledala, pa nagajivo se mi je smehljala.
Vrstica 129:
»Saj vem, koga iščeš!« izpregovori z zvenečim glasom. »Če hočeš, te pa popeljem k njej!«
Kakor bi se hotela prepričati, kak vtisk so napravile njene besede name, je umolknila in zrla zvedljivo vame. Jaz pa sem strmel in strmel, a nisem dobil besede, da bi ji odgovoril. Pri tem se mi je dozdevalo, kakor bi postajala ona resnejša in resnejša. Končno je vstala, se pregnetla skozi ovce, ki so jo v gostih gručah obsipale, ter mi namignila, naj ji sledim. Jaz sem ubogal in šel molče za njo. Precej časa sva hodila, predno sva dospela do strmega, gosto zaraščenega hriba. Sive skale so se dvigale tu v fantastičnih podobah iz tal, in le težko se je hodilo med skalovjem in trnjevim grmičevjem navzgor. Meni je prihajalo tesno pri srcu, in rad bi se bil vrnil. A ona je le hitela kvišku, in jaz sem nehote begal za njo. Prišla sva na vrh. Tu je skočila kakor lahka srna na visoko, ploščnato skalo ter mi dala znamenje, naj splezam za njo. S težavo sem izvršil, kar mi {{prelom strani}} je velela. Globoka dolina se je odpirala tu pred nama. Okrog in krog je bila gosto obraščena in obdana od samih strmin, na dnu pa je bila videti precejšnja ravnina. Nepremično je zrla moja voditeljica nekaj časa doli v dolino, po tem pa dvignila nežno, do komolca golo roko, in pokazavši s prstom doli, je rekla z mehkim glasom in solzami v očeh: »Glej, tu doli najdeš svojo Evelino!«
Mene pa so te besede čudno pretresle! Strmeč sem šel doli, a ko sem se zopet ozrl, sem bil sam; nič nisem bil opazil, kdaj in kam je izginila moja izpremljevalka. A neprenehoma so mi donele besede na uho: »Tu doli najdeš svojo Evelino!« Oh tedaj pa le doli, doli!
In spustil sem se v divjem teku nizdol. Kakor bi bil brez uma, sem drvil v dolino, ne boječ se strmin in prepadov, ki so mi zijali nasproti. Prav čutil sem, kako sem se zadeval ob kamenje, in kako mi je trgalo trnje kožo, a menil se nisem za vse to nič. Neutešno hrepenenje me je obladovalo ter me gnalo dalje in dalje, dokler nisem dospel do dna doline. Majhna ravnica se je razprostirala tu, in mogočni hrasti in druga veličastna drevesa so dvigala orjaška svoja debla proti nebu. Čudno leseno poslopje je stalo sredi drevja. Nič posebnega ni bilo na njem. Najpodobnejše je bilo še kakemu skednju. Skrivnostno so šepetale sapice po vejah dreves, a iz poslopja je prihajala godba, kakršne dosedaj še niso slišale moja ušesa; med godbo pa se je čulo petje, tako sladko in tako otožno ob enem, da se mi je topilo srce v nepopisni mehkobi. V začetku se je čulo vse v nekaki daljavi, a potem so prihajali glasovi bližje, vedno glasnejše in v vedno mogočnejših akordih. Dolgo sem strmel nepremično, potem pa sem se počasi bližal lesenemu poslopju. Vrata so bila napol priprta. Previdno sem pomolil glavo skozi vrata, a predno sem se zavedel, me je pahnila nevidna moč noter. Od znotraj pa je bilo to poslopje vse veličastnejše in prostornejše, nego je bilo videti od zunaj. Stene so bile iz črnega blestečega lesa, polne različnih umetnih rezbarij. Strop pa je bil bogato obložen z zlatom in slonovo kostjo. Zadivljen sem se oziral okrog. Petje in godba sta bila za nekaj časa prenehala. Sredi poslopja pa je bilo videti, kakor v kakem vrtu. Vitke palme so se dvigale v dolgih vrstah kvišku, a mednje je bilo uvrščeno vsakovrstno drugo drevje, kakršnega ne pozna naše podnebje. Duhteče cvetice so polnile z mamečo vonjavo lepe prostore. Jaz sem obstal, kakor okamenel, ter premišljeval, kje da sem. Zdajci je završelo nekaj med drevjem in cveticami, in zopet je zadonelo ono otožno petje in ona očarujoča godba, a še milejše, še bolj pretresujoče, nego prej. Iz teh čudovito ubranih glasov je donela neka nepopisna bolest, katera se je hkrati lotila tudi {{prelom strani}} mene. To je bil klic po nečem, kar je bilo na veke izgubljeno, to je bil vzdih, porojen v obupu in neizmerni bridkosti.
Stopil sem bližje k palmovim vrstam, in tedaj sem se prepričal, od kod prihaja ta godba in to petje. Med cveticami in duhtečim grmičevjem je stala poleg vsake palme črno oblečena devica, bledega, a lepega lica. Velika resnost se je brala vsem na obrazu; vsaka izmed njih pa je držala nekake cimbale v rokah ter bila z zlato paličico ob nje in pela zraven. Bilo je videti, kakor bi pela vsaka sama zase, in vendar se je to petje zlivalo v prikupno prekrasno harmonijo! —
Vrstica 146:
Moj Bog, kak smešen sanjač sem bil še v tistih časih! — <p align=right>(Dalje prihodnjič.)</p>
{{prelom strani}}
<center>(Dalje.)</center>
Vrstica 156:
Tedaj sem bil pač še neizkušen! Tedaj še nisem vedel, da na svetu ni doslednosti, in da je je najmanj v srčnih rečeh! —
{{prelom strani}}
Ko pa sem se bil popolnoma zavedel, me je obšla želja, da bi mogel izginiti s sveta. Sram me je bilo, da sem se dal tako zalotiti. Kaj me je vendar zapeljalo, da sem se ji tako izpostavil? Kaj si mora misliti o meni! Tja pred cerkev sem bil šel ter se vstopil tako, da je morala mimo mene! Ali se ji nisem zdel grozno smešen? Pa še topi obraz, katerega sem ji kazal v prvi osuplosti! Oh, ta sramota! Ko bi ji vsaj povedati mogel, da nisem bil prišel zaradi nje, in da bi me nikdar blizu ne bilo, ko bi bil le slutil, da se ona poročuje!
Vrstica 166:
Drugi državni izpit sem bil prebil ter odšel potem na počitnice. Oktobra meseca pa sem se vrnil zopet v Gradec, da bi napravil tu še tretji državni izpit. Ko sem se nekega dne izprehajal po Gosposkih ulicah, sta me srečala ona in njen soprog. Nekako leno sta se pomikala dalje, in molče sta stopala drug poleg druzega, kakor si ne bi imela ničesar povedati. Zdela sta se mi oba nekako prepadla, zlasti pa so bila njena poprej tako cvetoča, tako lepo okrogla lica vidno obledela in upadla. On je malomarno zrl pred se v tla, ona pa me je bila menda že od daleč ugledala; kajti dobro sem videl, kako je tiste čudovite oči zopet uprla vame. Mene pa je navdajal v tem trenotku nenavaden pogum; mirno sem ji šel nasproti in zdržal sem cel čas njen pogled. Iz oči ji pač ni več plamtel tisti živi ogenj, kakor nekdaj — ugasel je bil! A radi tega ni bil njen pogled sedaj nič manj nevaren; miloben je bil še bolj, nego preje, in neka otožnost ji je sijala iz oči, ki mi je globoko segala do srca. Kmalu bi bil zopet omagal, a o pravem času sem se še spomnil, kaj mi je bila storila. Ironiški sem se ji nasmejal, kakor bi ji hotel reči: vem, da nisi srečna, a jaz te ne pomilujem!
{{prelom strani}}
Ona me je razumela, kajti zardela je in povesila oči. Meni pa je bilo to v neizmerno tolažbo. Zdelo se mi je, kakor bi se bil maščeval s tem edinim nasmehljajem za vse poniževanje, vso sramoto in vse bridko razočaranje, ki sem je okusil radi nje.
Vrstica 177:
Nekega popoludne sem se bil napotil na Grad. Bil je krasen jesenski dan, in bilo je pričakovati prav lepega razgleda. Prišel sem bil s počasnimi koraki že precej visoko, in tedaj mi je nenadoma, ne da bi si bil vedel razložiti, kako in zakaj, stopila pred oči ona podoba, ki me je nekdaj s tako čarobno silo vezala na-se. Sam sebi sem se čudil, kako sem jo mogel tako pozabiti, da sem se je šele sedaj spomnil. Tačas pa se me je polastila neka neodoljiva sila, in neki notranji glas mi je velel, naj se vrnem, ker jo gotovo srečam. Zaman sem se ustavljal; srce me je vleklo šiloma nazaj. Skoro v tek sem se tedaj spustil nizdolu proti parku in potem črez park dalje. — Glas mojega srca me ni varal! Prav pri tistem kotičku, kjer je postavljen Schillerjev doprsni kip, sem jo zagledal. Poleg nje je stopalo mlado, rdečelično dekle ter rinilo otročji voziček pred sabo. Ko sem prišel bližje, sem zapazil v vozičku prelepo otroče, zdravo in živo, da je je bilo res veselje videti.
Da, to je bil njen otrok! Popolnoma je bil njej podoben! Tista usteca, tisti mali, fino izraženi nosek, tiste čarobne oči! Tja k njemu bi bil skočil in ga udušil s poljubi! Nisem vedel, ali bi se bolj otroku divil, ali njej; kajti tudi ona je bila sedaj lepša, nego kdaj poprej; na novo se je bila razcvetla. Nekoliko bujnejša je bila postala, odkar je nisem bil videl. V njenih očeh pa je žarel mladostni ogenj s podvojeno močjo, in vztrepetal sem, kakor nekdaj, ko je uprla svoj pogled vame. Videla je mojo zadrego in na lahko se je nasmejala. Potem pa ji je oko mirno in veličastno in v vidnem veselju plavalo od mene na otroka in od otroka zopet nazaj na-me. Kaj je hotela s {{prelom strani}} tem povedati? Oh, jaz sem jo le predobro razumel! Sedaj je bila vrsta na njej, da se je maščevala, in kako se je maščevala! Vedela je, da občudujem njenega otroka, in da občudujem njo; zato je nje pogled govoril: »Kaj ne, da je lepo to dete, ta prisrčni moj sinček? Glej, s tabo ne bi bila nikdar tako srečna!« —
Zardel sem in zaman sem se trudil, da bi prikril, kar se je godilo v meni. Ko sem bil že mimo nje, sem se ozrl nehote nazaj, a v tistem hipu se je ozrla tudi ona. Še vedno se ji je bralo zmagoslavje na obrazu. Urno sem se zasukal in pospešil korake. Žal mi je bilo, da sem slušal notranji glas, in da nisem bežal na nasprotno od tiste strani, kamor me je bilo vleklo srce. To je bilo dobro, da sem že drugi dan popoludne lahko zapustil Gradec. Vesel sem bil, ko sem bil zopet v beli Ljubljani, četudi mi je nekoliko dni nekako domotožje težilo srce.
Vrstica 189:
To ni bila več tista Evelina!
Ker se je ona ozrla strani, sem ji tudi jaz obrnil hrbet ter se začel razgovarjati s svojimi sopotniki, ne da bi se menil dalje za-njo, boječ se, da bi ji bil nadležen, ako bi se bil še dalje oziral po nji. A ko se je dalo znamenje za odhod vlaka, v katerem je sedela ona, si nisem mogel kaj, da se ne bi bil ozrl še enkrat na-njo. Še vedno je bila pri oknu, in glej! naju pogledi so se ujeli. V tem, ko sem bil {{prelom strani}} obrnjen proč od nje, so počivale njene oči na meni, in ko sem se nemudoma ozrl, ni mogla tako hitro umakniti pogleda. Ko pa se je začel vlak pomikati dalje, sem dobro videl, kako se je ugriznila v spodnje ustnice in zdelo se mi je, kakor bi se ji bilo zaihtelo; kajti hitro je potegnila robec iz žepa ter si ga pritisnila na obraz. Ob enem pa se je sklonila k svojemu sinčku ter ga začela strastno poljubovati in stiskati na srce.
V naslednjem hipu mi je izginila izpred oči.
Od tistega časa pa se nisva videla nikdar več. —
{{prelom strani}}
== II. Elvira. ==
Vrstica 206 ⟶ 205:
»Femina feminae lupior«; lepote ji niso mogle odpustiti. Zbadale so jo večkrat, in pogostoma ji je priletela kaka žaljiva beseda na uho. Ona pa se za to ni mnogo menila. Če je le bilo mogoče, je šla sama v šolo in iz šole. Pa tudi v šoli se je po možnosti izogibala tovarišic ter je le malokdaj govorila z njimi. Prav ta nje ponos je bil vzrok njene osamelosti, pa menda tudi njene nepokvarjenosti.
Šestnajsto leto je bila dopolnila Elvira, a še ni vedela, kaj je svet. Toda narava zahteva z neodoljivo silo svoje pravice. Tudi Elviri {{prelom strani}} ni ostalo srce vedno ledeno in kamenito. Že dolgo jo je srečeval mlad mož. Nekaj časa se tudi zanj ni menila, kakor za nobenega druzega ne; toda sčasoma je vzbudil njeno zanimanje. Saj jo je pa tudi pogledoval tako otožno-milo, da je bila vselej čudno ganjena, in da je nehote tudi njej obstal pogled na njem. Nič ni vedela, kdo in odkod je, a navadila se ga je sčasoma tako, da ga je zelo pogrešala, ako ga kdaj ni srečala ob navadni uri. Hodil je navadno ob tistem času, kadar je šla ona v šolo, t. j. zjutraj proti osmi uri v nasprotno smer, in tako strogo se je držal te ure, da sta se skoro vsaki dan na nekem mestu skoro ob isti minuti srečala. Videti je bilo, kakor bi oba vedno natanko ob istem določenem času odhajala z doma. Kdo ve, če res tudi nista. Vsaj Elvira je začela vselej, kadar se je bližala tistemu mestu, kjer sta se navadno srečala, stopati počasneje, kakor bi se bala, da mu ne odhiti. In vsaki dan je težje pričakovala trenotka, ko ga je imela srečati; in če se je kak dan prigodilo, da ga ni bilo, potem je bila celi dan žalostna in čemerna. Sama ni vedela, kdaj in kako je prišlo, da jo je imel ta človek tako v svoji oblasti. Z neznano silo jo je vleklo k njemu, in če se je zgodilo, da se je mimogrede zadel tudi le njene obleke, je zdrgetala po celem životu. Postajala je zamišljena, in učenje ji ni šlo nič več tako izpod rok, kakor nekdaj. Vedno ji je bil on pred očmi, in čim dalje, tem huje je koprnela po njem.
Tudi v sanjah ji je stopal pred oči, in dasi v resnici ni nikdar govorila z njim in se ji je le včasih zdelo, kadar sta se srečala, da so se mu ustnice, sicer toli resnobne, zategnile v prijazen, a ob enem bolesten nasmeh, se ji je vendar v sanjah dogodilo, da jo je strastno pritiskal na svoje srce in jo vroče poljubljal na ustnice.
Vrstica 212 ⟶ 211:
Elvira je bila pobožno vzgojena, in take sanje so ji zavdajale strah. Mislila je, da tudi s sanjami greši. Molila je tedaj vsaki večer, da ne bi sanjala več kaj tacega; toda iznebiti se ni mogla mamečih prikazni. Prišlo je celo tako daleč, da jo je ona sladka groza, ki jo je izpreletavala v spanju, izpreletela vselej, kadar se je tudi le spomnila nanj. — In čim bolj se je je otresala, tem češče ji je prihajala zopet misel, kako bi bilo, ako bi jo res tako strastno objel ter ji tak vroč poljub pritisnil na ustnice.
Hude boje je bojevala in krepko se je ustavljala zapeljivim podobam. Kesala se je, da je bila v začetku tako nepazljiva, in da se je bila začela ozirati v tega nenavadnega človeka, ki se je s tako lehkoto polastil njenega prej tako samostojnega srca. K Mariji je sedaj pogosto vzdihovala in zjutraj in zvečer je molila k njej, da bi {{prelom strani}} jo vzela v svoje posebno varstvo; a čudno, da njena molitev ni imela pravega uspeha. Zato pa je bila še žalostnejša in večkrat je skoro obupovala. Zdelo se ji je, da je že zavržena, in hudo se je obtoževala. Hodila je k izpovedi; odkritosrčno je tožila duhovnemu očetu, kaj ji teži srce, in prosila ga je pomoči. Za veliko grešnico se je imela in hude pokore je pričakovala; toda izpovednik je bil nepričakovano mehak z njo. Nič se ni hudoval, nič ji ni grozil, in tudi pokora, katero ji je naložil, je bila zelo majhna. A to je ni potolažilo. Nasprotno! To ji je vzbudilo nove dvojbe, in bala se je pristopiti k mizi gospodovi. Bala se je, da jo je morda izpovednik napak razumel, in da je bil le zategadelj tako dober z njo. To je vendar strašen greh, če se njene misli celo v cerkvi med sveto daritvijo vrte okrog njega — in to se ji je vedno in vedno dogajalo. Niti toliko moči ni imela, da bi bila očenaš izmolila z zbranimi mislimi. In če se je tudi v začetku toliko prisilila, da je mislila na pomen besed, katere je izgovarjala v molitvi — kadar je prišla do besed: »ne peljaj nas v izkušnjavo«, tedaj pa je že bila izkušnjava pred njenimi očmi. Ravno nasprotno, kar si je hotela izprositi! Večkrat je jokala, a ne samo obžalujoč dozdevne svoje pregrehe, temveč tudi drugače je čutila pogosto nekako potrebo, da se izjoče ter si olajša srce.
Sklenila je potem, da onega ne bode več srečevala, in da bode odslej prej ali pozneje hodila iz doma. Toda srce se je odločno upiralo tej nameri. Ako je šla prepozno iz doma, tedaj so se ji noge spuščale kar v tek, da ji ne bi odšel; če pa je bila odšla prej v šolo, nego po navadi, potem pa so ji noge zastajale, da ne bi prišla prehitro skozi ulice, v katerih sta se srečevala. A če je tudi semtertja imela dovolj moči in volje, da bi se mu bila izognila, tedaj pa je že slučaj nanesel tako, da sta se zopet videla. In kaj je dosegla, ako se mu je res enkrat izognila? Še nesrečnejša je bila, nego sicer. Tem želneje in težje je potem čakala druzega dne, ko se ji zopet priložnost ponudi, da ga bode videla.
Ti notranji boji niso ostali brez zunanjih sledov. Izpremenjeno je bilo nje lice, nje vedenje in vse bitje. Opazili so to doma njeni stariši in opazili učitelji v šoli. Elvira že davno ni bila več najboljša učenka. Poslušala ni več pazno svojih učiteljev in odgovarjala je razmišljeno na zastavljena ji vprašanja. Naloge je ona v prejšnjih časih vselej najmarljivejše izgotovila in nikdar ni slabo pisala, bodisi v tem, ali drugem predmetu. Sedaj je bilo drugače. Kadar so pisali naloge, je grizla pero ter zamaknjena zrla proti oknu, kakor bi pričakovala, da se ji tam pokaže njegova podoba. Ura se je bližala že h koncu, {{prelom strani}} a ona je bila jedva začela. Zdrznila se je potem, napela vse moči ter hitela. Le tedaj, kadar so dobili kako nalogo, da ji je prijala, in da je burnim občutkom, ki so ji polnili srce, lahko dala nekoliko duška, tedaj je pisala celo uro brez prenehanja s čudovito ognjevitostjo; pravi pesniški vzlet se je razodeval tedaj v vsaki njeni vrstici. Toda posamezna izvrstna dela je niso mogla rešiti in niso mogla biti odločilna glede splošnega napredovanja v učenju. Poprej prva, je bila sedaj izmed zadnjih učenk. Njene tovarišice so se veselile njenega nazadovanja in še bolj strupeno so jo zbadale, nego poprej. Tudi učitelji so ji delali svoje opazke, a stariši so bili vprav obupani. Oče je postopal strogo z njo, mati jo je svarila ter jo izpraševala po vzrokih njenih neuspehov. A na taka vprašanja ni vedela odgovora, ampak zgreznila se je na stol ter se glasno razjokala. Materi ni preostajalo druzega, nego da jo je tolažila. Slutila je, kaj se godi v njeni hčeri, a ni je vedela, niti znala do tega pripraviti, da bi ji razkrila, kar se godi v njenem srcu.
Med Elvirinimi učitelji je bil mlad profesor, kateri ni bil ravnodušen proti njeni lepoti. Postopal je jako mehko z njo, in v njegovem srcu je bila že davno dozorela želja, da bi si pridobil njeno naklonjenost. Sklenil je bil že davno, da poprosi nje stariše za njeno roko, brž ko izstopi iz pripravnice. A že zdaj se je trudil, da bi si pridobil njeno srce, seveda v nekih mejah in na tak način, da se mu ni moglo nič očitati. Toda poprej je bila Elvira le hladnokrvna njemu nasproti, sedaj pa mu je kazala kar naravnost, da ji je zoprn in nadležen. Poprej niti slutila ni, kaj namerava s svojo prijaznostjo, sedaj pa ji je postalo hkrati jasno, in to ji je v dno duše mrzelo. Kar videti ni mogla odslej tega učitelja. Vse druge, dasi so vsi strožje ravnali z njo, je videla raje. Onemu to ni ostalo prikrito, in sklepal je takoj, da mora biti kdo drugi, ki se je polastil njenega srca. Do tega prepričanja ga je dovedlo tudi vse vedenje Elvirino in njeno nazadovanje v učenju. Druzega ne more biti, si je mislil, nego da je zaljubljena, grozno zaljubljena. A to je vzbudilo ljubosumnost v njem. Hotel je dognati, kaj se godi. Že prej je rad Elviro izven šole videl. Večkrat je šel po tisti poti v učilnico in ob istem času, kakor ona, a bil je tako zamaknjen vanjo, da ni nikogar videl razen nje. Sedaj pa je bil pozornejši in zapazil je kmalu onega, ki je kraljeval v njenem srcu. Videl je, kako se ji je nasmehnil, in dozdevalo se mu je, kakor bi se bila Elvira vidno zgenila, ko je šel mimo nje. Da bi se pa do dobrega prepričal, je-li njegova sumnja upravičena, je uredil nekoč svojo pot tako, da je šel trdo za onim, ko je imel srečati Elviro. Da {{prelom strani}} se srečujeta vsaki dan, to mu je bilo kmalu znano, in ni mu bilo težko, stvar urediti tako, da je videl, kar je hotel videti. Sedaj ni bilo zanj več dvojbe, kaj se godi v Elvirinem srcu, in kdo gospodari v njem. Opaževal je natanko, kako je ostrmela, ko je šel mimo nje, kako globoko je uprla vanj svoj pogled, in kako ji je sedaj rdečica, sedaj zopet bledota izpreletavala lica. Opazil je tudi, kako zmešana je bila, ko je šla naprej proti šoli; njega niti videla ni, ko je šel kmalu za onim čisto blizu mimo nje. To je speklo nekoliko domišljavega učitelja, in od tega dne je bil osoren in trd z njo in zaničljive opazke je delal o njej.
Elvire pa njegovo preganjanje ni mnogo motilo. Da je on ni več maral, ji je bilo še celo ljubo. Vobče pa je bila tako rekoč obupala sama nad seboj; prepričana je bila, da nima več daru za učenje, in da ne more nikdar več postati to, kar je bila. Sčasoma se je tudi zavedala, da je ta čut, katerega goji za nepoznanega človeka, ljubezen. Prava ljubezen pa ne razmišljuje o tem in onem; kdor ljubi istinito, ljubi slepo. In tako je ljubila Elvira. Toda včasih se ji je vendar vsiljevalo vprašanje, kaj ji hoče ta neznanec, zakaj se ji nasmiha, zakaj jo pogleduje tako milo, tako proseče s svojim lepim modrim očesom, ko pa druzega nič ne stori. Ako jo tudi on ljubi, zakaj ne izpregovori, zakaj ji naravnost ne razodene svojega srca?
Vrstica 225 ⟶ 224:
Toda sovraštvo do njega ni bilo nikoli trajno, in njen srd se je umaknil vedno zopet mehkejšim čutom, brž ko ga je iz nova ugledala. <p align=right>(Dalje prihodnjič.)</p>
{{prelom strani}}
<center>(Dalje.)</center>
Vrstica 241 ⟶ 240:
Toda preteklo je kakih osem dni, predno si je toliko opomogla, da je mogla zopet v šolo. Prepadla in bleda je bila, oči pa so ji bile globoko udrte.
{{prelom strani}}
Prosila je na tihem Boga, da ga vsaj danes ne sreča; bala se je, da ji ne bi pošle moči, ako ga ugleda. Pa še neka skrb jo je mučila. Ko se je zjutraj v zrcalu pogledala, se je sama sebe prestrašila, tako prepadla je bila; ako jo on vidi v takem položaju, mu pač ne bo mogla ugajati. A srečal jo je, pozdravil, in iz njegovega itak milega očesa je danes odsevala še neka posebna miloba; nekako žalosten in otožen se ji je zdel njegov pogled. Se mu je li smilila? Ali pa goji morda tudi še druge čute zanjo?
Vrstica 257 ⟶ 256:
Toda kako se je prestrašila, ko ga ni bilo. Počasi je stopala ter se ozirala na uro v zvoniku, ni-li bila danes morda prehitro ali prepozno odšla z doma. Toda bilo je prav tisti čas, ko je navadno on tod mimo hodil. Plaho je gledala v daljavo, ji li morda ne prihaja naproti, ter se ozirala zopet nazaj, ni-li morda že odšel. Toda ni ga v bilo videti nikjer. Še vedno upajoč, da ga morda vendarle sreča, je tako počasi hodila, da bi bila skoro zamudila šolo. Toda varala se je; ni ga bilo, in morala se je tolažiti s prihodnjim dnem.
{{prelom strani}}
Pa tudi drugi dan se je zaman po njem ozirala. Kaj je bilo to? Ga je li res s svojim nespametnim vedenjem prepodila? Oh, kako se je sedaj kesala, da je bila tako trda proti njemu! Kakega druzega bi si bila s svojim vedenjem gotovo še bolj priklenila; a on je bil gotovo prav rahločuten človek. Bolelo ga je to, da ga je tako prezirala, in morda se je iz same obupnosti umaknil.
Vrstica 270 ⟶ 269:
Prišle so bile naposled velike počitnice. Po zdravnikovem nasvetu je zapustila Elvira mesto ter se preselila na kmete k neki teti, in bivanje na kmetih ji je zelo dobro delo. Sicer je še nekaj časa potem, ko je bila z doma, čutila ono bolezen, ki ji jo je bila provzročila ljubezen, stožilo se ji je še včasih po mestnem življenju, in nekako hrepenela je po oni poti, ki je vodila do pripravnice, koder je njega srečevala; toda sčasoma ji je postalo srce mirnejše, in po nekolikih mesecih je skoro popolnoma okrevala dušno in telesno.
Sicer se je njega še rada često spominjala, a vsa stvar se ji je sedaj videla drugačna. Čudila se je sama sebi, da se je mogla tako razburjati radi človeka, ki jo je znal res tako milo in otožno pogledati, ki pa o njem niti vedela ni, kdo da je. Nekako sram jo je bilo same sebe, da ga je tako ljubila, in da je tako hrepenela po njem. Smešno se ji je sedaj h krati videlo, da je vselej tako strahoma in trepetaje čakala, pride-li mimo nje, ali ne. Smejala se je sama sebi ter je trdno {{prelom strani}} sklenila, da mu bode s celo drugim licem zrla v obraz, ako se še kdaj srečata. Ne, zardeti noče več pred njim, naj jo še tolikokrat sreča!
Tako je sklepala, toda nje srčece ni bilo vedno zadovoljno s takimi sklepi. Včasih, ko se je najmanj nadejala, se je je zopet polotila neka čudna bolest, in nekako hrepenenje je čutila po onih časih, ko ga je še srečevala. Včasih so se ji znova budile želje, da bi ga zopet videla. Toda izkušala je take želje takoj zatreti.
Vrstica 283 ⟶ 282:
Neki dan pozno jeseni je bilo, ko je šla Elvira ob enajsti uri iz šole sama. Pot jo je vodila mimo cerkve. Danes so stale pred cerkvijo štiri lepe kočije; kočijaži so imeli pripete šopke na suknjah v znamenje, da vozijo svate. To je bilo nekaj za Evine hčere, ki so šle iz šole! Kakor lahkonoge srnice so pohitele druga za drugo po stopnicah v cerkev. Radovednost jih je gnala gledat ženina in nevesto. Elvira si ni mogla kaj, da ne bi bila potegnila z drugimi.
Ne da bi bila kaj mislila ali slutila, iz gole radovednosti, in ker je videla druge, je šla tudi Elvira v cerkev. Mehanično je stopala za drugimi ter obstala prav blizu oltarja, pred katerim je že stal mladi par. Ozrla se je najprej na nevesto. Bode-li tudi ona kdaj tako stala pred oltarjem, in kdo bode ob njeni strani? Ta misel jo je prešinjala. Dolgo je zrla nepremično na nevesto. Kar jo zdrami nekak osoren {{prelom strani}} »da«, s katerim se je ženin odzval pozivu duhovnikovemu, da naj pritrdi, ali hoče postati mož zraven stoječe žene. Sedaj šele se je ozrla tudi po njem ter — ostrmela. Bil je on, po katerem je nekdaj tako hrepenela! Zdajci ji je vzplamtelo zopet srce; komaj ga je bila uzrla pred seboj, pa je bila že zopet popolnoma v njegovi oblasti.
Toda kaj naj misli o njem? Ali se ni še pred nekaj tedni oziral po njej ter se ji tako mameče in zapeljivo nasmihal? Zdaj pa se je zavezal z drugo na večno!
Vrstica 294 ⟶ 293:
Toda nesreča je hotela, da je začel on zopet hoditi isto pot, kakor nekdaj, in da sta se zopet srečevala. Včasih je šel sam, včasih ga je spremljala soproga, a vselej jo je pogledal z istim milim in iskrenim pogledom kakor nekdaj.
{{prelom strani}}
To ji je bilo preveč. Obrnila se je nekoč tako nejevoljno od njega v stran, da je moral čutiti, kako ga zaničuje. Hodil je odslej vedno le po drugi strani ulic, in na ta način sta se izogibala drug drugemu.
Vrstica 300 ⟶ 299:
Prišla pa ji je čudna ideja, da bi se gotovo pomirila, ako bi se tudi ona omožila. Zdelo se ji je, kakor da se s tem osveti njemu, ako bi se mu prav v kratkem pokazala na strani izvoljenega moža. — Ta želja se ji je izpolnila! <p align=right>(Dalje prihodnjič.)</p>
{{prelom strani}}
<center>(Konec.)</center>
Vrstica 313 ⟶ 312:
Nekoliko so se izpremenile razmere, ko je črez leto dni povila dečka svojemu možu. Mož je bil tega dogodka neizmerno vesel, a tudi za-njo je bilo to dobro. Bavila se je zdaj z otrokom, ki ga je presrčno ljubila. Pri tem pa je nekoliko pozabila pretekle dni.
Zdravje se ji pa vendar ni hotelo izboljšati; vidno je hujšala in od dne do dne je bila bolj bleda in prepadla v obraz. Če jo je kdo vprašal, kaj ji je, ni vedela pravega odgovora. Potožila je k večjemu, {{prelom strani}} da ne more spati, in da je zategadelj slabotna in trudna; kaj tacega pa navadno ljudem ne velja za bolezen.
Navzlic temu se je mož radi njenega zdravja posvetoval z različnimi zdravniki, in nekateri izmed njih so mu velevali, naj jo pošlje v kako kopel; konštatovali so živčno bolezen, in za to vrsto bolezni lekarnica menda nima zdravil.
Vrstica 329 ⟶ 328:
Tako je včasih po celo uro zrla v daljavo, a kadar se ji je oko utrudilo, da je je povesila k tlom, tedaj je, kakor iznenadena, globoko vzdihnila.
Neko popoldne je zopet sedela na klopici, na katero je posebno rada zahajala. Bil je tu skrit, prijeten prostorček; malokdo je vedel {{prelom strani}} zanj. Včasih je po več ur sedela tu, ne da bi jo bil kdo motil pri njenem razmišljevanju. V obližju je žuborel bister studenček, do katerega je semtertja stopila, da si ohladi žejo s požirkom hladne studenčine. Po vejah in po tleh je bilo tu vse polno kosov, ki so se čvrsto in ljubko oglašali, vabeč samice, in kosovo petje je Elvira zelo rada poslušala; segalo ji je v srce, in prihajala je semkaj, kadar je bila najbolj žalostna.
Navadno je bila pestunja z njo, tisto popoldne pa je bila sama s sinkom. Sedla je po stari navadi na klopico, otroka pa je pustila, da je letal po stezi semtertja. Pazila ni mnogo nanj, vedoč, da se mu ne more nič zgoditi, ker je bil svet ondod raven in steze gladke. Brez skrbi se je tedaj vdajala svojim sanjam.
Vrstica 342 ⟶ 341:
Ko sta prišla do klopice, je postavil on otroka na tla, kamor je bil začel siliti, a sam je sedel na klop. Elviri ni preostajalo druzega, nego da je tudi ona sedla. A bila je hude hoje. Kaj naj pač stori, da bode prav? Ali naj ga takoj odslovi?
{{prelom strani}}
Neki glas ji je rekel, da bi bilo to edino prav, a nekaj drugega zopet jo je sililo z elementarno močjo, da bi obsedela vsaj nekaj minut na strani tega moža, katerega je tako ljubila in tako sovražila, in katerega — sovraži — ali ljubi, kdo ve? — tudi še sedaj. Neizrečeno sladko se ji je zdelo v njegovem obližju, in otrpnila je po vseh udih, tako da ji ni bilo mogoče vstati. On pa, kakor bi vedel, kaj se godi z njo, je začel govoriti:
Vrstica 358 ⟶ 357:
Toda kaj je vzrok njegovega trpljenja? Ta misel ji je šinila v glavo, in prestrašila se je. Neprijetna slutnja se je je polotila in mraz ji je izpreletaval život. Jo li zopet zalezuje? Da bi prišla čim preje resnici do dna, ga je vprašala: »Pa vi imate vendar svojo soprogo s seboj?«
{{prelom strani}}
On je nekoliko pomolčal, uprl nato svoj pogled vanjo ter dejal z nekako surovim glasom:
Vrstica 368 ⟶ 367:
»Moja soproga ni bila kriva moje nesreče, zato mi je žal, da sem tako neljubeznivo ravnal z njo. Toda jaz nisem mogel drugače. Hliniti se nisem mogel in ji kazati ljubezni, katere nisem občutil do nje. Prelahkomiselno sem se bi zaročil z njo in prelomiti nisem hotel dane besede. To je vzrok moje nesreče. A morda bi se bilo moje srce sčasoma sprijaznilo z njo, morda bi se mi bila celo ljubezen vnela za-njo, ko ne bi si mojega srca bila popolnoma prilastila druga. Moja soproga je bila z dežele; v malem mestecu, kjer je živela s svojo materjo, in kjer sem bil nastavljen par let tudi jaz, je bila brez dvojbe najlepše dekle daleč na okoli. Rad sem jo videl; ona mi je verjela in se mi vdala. Tedaj sem res mislil, da jo ljubim. Ako sem bil premeščen v stolno mesto, sem srečaval zopet ono drugo bitje, za katero mi je bilo že preje vzplamtelo srce v neskončni ljubezni. Premagoval sem se in premagoval, a zaman. Kriv sem bil toliko, ker se nisem izogibal mameče prikazni. Srce bi se mi bilo morda umirilo, da je nisem videl vsaki dan. A vleklo me je po sili vedno po isti poti, po kateri sem vedel, da ona pride. Vsaki dan sem vodil oči na sladko pašo, in srce mi je čim dalje bolj utripalo, čim češče sem videl ljubljeno bitje. Tako sem prišel sam s seboj v strašno protislovje. Imel sem nevesto, a ljubil sem drugo. Je-li tudi ona kaj občutila, tega ne vem. Bil sem navezan na drugo, in malo mi je koristilo, naj me li ljubi, ali ne. Nesreča je bila to, da je bila moja nevesta ubožna. Ako bi bila bogata, bi ji bil z lahkim srcem povedal, da je ne ljubim. Nič bi ji ne bilo škodilo; dobila bi bila lahko druzega, boljšega, nego sem bil jaz. A ker je bila uboga, je nisem mogel, niti hotel zapustiti. Poročil sem se, in bil sem nesrečen, kajti moje srce ni bilo pri njej, bilo je drugje.«
{{prelom strani}}
Nekoliko je obmolknil. Glavo je bil naslonil nazaj, in zrl je v zrak proti oblakom. Ona ga je strmeč poslušala, in srce ji je kipelo od neznanih čuvstev. Še ji ni bil povedal, da je bila ona tista, katero je tako neizmerno ljubil. Zvedavo je uprla oči vanj, in tudi on se je ozrl nanjo. Njegov pogled je bil v začetku miloben, hkrati pa mu je zažarelo oko v divjem ognju. »O, Elvira,« je vzkliknil, in solze so se mu udrle po licih, »o Elvira, ti ne veš, koliko sem trpel, in koliko trpim!« Izrekši je položil roko okoli njenega vratu, in vroč poljub jo je zaskelel v lice. Strast ga je bila obladala popolnoma.
| |||