Trnje in lavor: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
metapodatki |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 32:
A tudi to je za menoj. Tudi to je prešlo, minilo, izginilo! ...
A kadar obrnem oko nazaj v one dneve, ko sem mladenič kodrastih las prvič stopil boječe in trepetaje na oder, ko zopet preživim v duhu one trenotke, ko sem slavljen pevec stal pred nebrojnim občinstvom, ko se je zazibal po dvorani moj glas, v katerem sem se kopal jaz, s katerim se je napajala in naslajala presenečena, vznesena, razburjena množica, kakor očarana mirno in tiho sedeč na svojih sedežih; ko zrem z duševnim očesom, kako se pripogibljejo iz lož dame v dragocenih baržunastih in svilnatih oblekah, kako težko, kratko sopejo, kako napol otvarjajo bujne, rdeče ustnice, kako jim polje in sili kri v mlečna, žametasta lica, kako se jim iskre oči; ko zaslišim v tihi svoji sobici — v dušnem polusnu — one vznesene, ihteče, plakajoče, smejoče se, oduševljene in frenetične klice, ki so dreveli po mojih spevih po dvorani nalik orkanu; ko zrem nežno, raznobojno cvetje, dragocene vence, lavorike, s katerimi so me obsipali — o, tedaj {{prelom strani}} mi zopet zavre in zapolje po žilah vroča, mladostna kri, in mrtvo srce mi zopet začne utripati, hitro, burno, strastno — koprneče po nečem izgubljenem ...
In solze mi rose lica!
Vrstica 66:
Jaz pa sem pel.
In ko sem očarjal tisoče in tisoče, ko je napeto, drhteč in diveč se, poslušalo vse moje glasove, od ubogega dninarja do mogočnega kneza, od obubožanega aristokrata pa do obogatelega, oholo bahavega {{prelom strani}} parvenuja ter si nihče niti prav dihati ni upal; ko se je vse omamljalo in kakor v polusnu zibalo po onih vročih, strastnih, opojnih arijah, ki so kakor burni valovi vrveli in šumeli po razkošni dvorani ter vse premagali in očarali — tedaj sem mislil, da sem srečen!
Oj, kaj je pač sreča človeška! ...
Vrstica 102:
Nastopil sem torej zadnjikrat pred odhodom.
V širnem gledališču se je vse trlo ljudstva. Vroči vzduh se je mešal z raznimi dišavami in mazili, parfumi in esencami, ki so duhtele iz obleke, iz las, z obrazov moške in ženske gospode. — Tak težak, {{prelom strani}} nasičen, zaduhel in zagaten zrak mi ni nikdar prijal, a tisti večer me je navdajal z nekim neizrečeno tesnobnim čuvstvom, z neko morečo bojaznijo ...
Ta večer je vse tekmovalo, kako bi me najsijajnejše počastili, kako bi mi izkazali ljubezen, vdanost in občudovanje.
Vrstica 131:
Po predstavi mi je naznanil impresario, da je po drugem činu omedlela v loži markiza Olanija nečakinja, komtesa Silvija.
{{prelom strani}}
Dasi povsod slavljen in obožavan, sem vendar čutil v tujini neko dotlej neznano, neznosno in morečo praznoto in tesnobo. Vedno mi je šepetal neki notranji glas: Vrni se — vrni se!
Vrstica 155:
»Oh, to je dobro, da si se vrnil!« je vzkliknil zdajci mladi, nekoliko brbljavi slikar Antonio, zibljoč se v velikem, mehkem fotelju in spuščajoč v odmorih v sveži, topli pomladanski zrak go ste oblake sivkastega dima.
{{prelom strani}}
»Veš, grofu Paolu lahko poješ — na poročni večer. Ali ni res, gospoda, da mora peti? — In kaj praviš ti, Paolo?«
Vrstica 193:
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
A šel sem pet! —
Vrstica 219:
Gostje so se bili že zbrali.
{{prelom strani}}
V velikem, bogato in okusno opremljenem salonu, razsvetljenem od neštetih luči, katere so držali ljubki amoretki, kipeči iz sten, zastrtih z damastnimi, bolj temnimi draperijami, je vrelo in drvelo veselo, glasno in hrumno življenje.
Vrstica 238:
Veliko, črez mero dolgo glavo je imel skoro do cela plešasto in golo, le nad tilnikom se mu je vil ozek venec redkih, nekoliko svedrastih, rdečkastih las. Upadlo, pepelnato lice, sovje oči, globoko ležeče v jamicah, prežeče, lokave in od nasladnega življenja skaljene, njegove redke, kratke, belkaste obrvi, njegove osinjele, modrikaste, tanke in izpite ustnice — vse to mi ga je delalo nesimpatičnega, da, odurnega.
Ustavil me je torej ter mi na dolgo in široko pripovedoval zgodovino in življenjepis nekega baje nad vse krasnega in znamenitega konja, katerega je bil kupil pred kratkim za ogromno ceno od nekega rojaka. S čudovito, pedantično natančnostjo mi je opisoval mater konjevo, žrebca očeta, jokeja, ki ga je do sedaj oskrboval ... Naštel mi je imena dosedanjih gospodarjev konjevih, a tem imenom, dolgim {{prelom strani}} kakor morska kača, je prilepil imena vseh pradedov ter naštel ob enem vse gradove, ki so jih imela nekdaj ali pa jih morda še imajo sedaj ona srečna bitja, katerim je bila usoda tudi naklonila osrečevalno posest tistega konjskega čudesa.
Za konjem so prišli na vrsto psi, katerih je imel lord menda toliko, kolikor prijateljic! Hvalil jih je do smešnosti, povzdigoval in koval v zvezde ...
Vrstica 264:
Nehote sem se malce nasmehnil. Spomnil sem se namreč škandalčka, o katerem je o svojem času govorilo celo mesto.
Pred kakim letom dni se je bila namreč v hipu razširila po vseh salonih — in ne samo salonih — novica, da je vrgla mlada markiza lorda iz svojega boudoirja ter ga prav nemilostno sunila s svojo malo rožnato nožico črez, marmornate stopnice iz svoje vrlo znane vile, {{prelom strani}} katero ji je bil zapustil neki nemški knez, ki je izdahnil v njenih mehkih rokah svojo dušo, otrovano od njenih poljubov.
Umel sem lordovo jezo! —
Vrstica 306:
»Fej!«
Tedaj pa se je bankirka nagnila k desno sedeči sosedi ter ji nekaj šepetnila v uho. Ta je obledela pod šminko, izbulila belkaste, vodene oči, roke pa povesila, kakor bi jo bila zadela kap. Tanke {{prelom strani}} pobarvane ustnice so ji nervozno zatrepetale, izvil se ji je nekak grgrajoč glas, a govoriti ni mogla.
V tem je prijavila bankirka isto skrivnost tudi levi sosedi ...
Vrstica 329:
»Fej!« —
{{prelom strani}}
Pustil sem lorda in kritikujočo trojico ter zbežal k zadnjemu oknu. Skril sem se za težke, dragocene zavese.
Vrstica 345:
»Signore, opisali ste nam jo že enkrat,« se je oglasil z zaspanim, nosljajočim glasom parfumovan, bled gospodek ter si gladil majhne brčice.
{{prelom strani}}
»Ali sem vam jo res že opisal?! — Nič ne de, pa jo lahko še enkrat; škodovalo ne bo! Bila je ...«
Vrstica 371:
»Z grofico? — Oh!« — Na tolstem obrazu so se mu pojavile tožne, elegične poteze ... »Z grofico? — Ta se je nekoliko dni pozneje utopila v istem jezeru.« —
{{prelom strani}}
»Aj!«
Vrstica 401:
In zaljubil se je v Nastenko — ta dečak!
{{prelom strani}}
Oče pa jo je namenil nekemu sosednjemu vlastelinu, ki ni bil ravno v cvetu življenja, majhnemu, debelemu, plešastemu bedaku.
Vrstica 453:
Jaz pa sem stražil. —
{{prelom strani}}
Tedaj pa se nekdo počasi in previdno priplazi ob zidu proti nama.
Vrstica 491:
»Tiho! — Midva s tem kavalirjem se bodeva bíla!«
{{prelom strani}}
»Ah!« zaječa spet sluga. »Gospodine Bog, pomiluj! ... Batjuška, izgubljen si — njih milost, tvoj gost, je velik vitez.« —
Vrstica 507:
In tedaj sem sklenil, otresti raz svoje noge prah ruskih dežela ter se vrniti v domovino, a ravno ...
{{prelom strani}}
V tem trenotku je prihitel iz sosednje sobe Antonio, si gladil valovito, dolgo brado, mehko kakor volna in črno kakor ebenovina ter kričal:
Vrstica 545:
Šampanjec se je penil v srebrnih, starih, težkih in dragocenih čašah.
{{prelom strani}}
Sluge so stopali dostojanstveno in tiho nalik sencam med gosti ter jim ponujali krepil.
Vrstica 564:
Nekoliko pod stropom so se draperije oddaljevale od sten ter se sredi stropa spet združevale v polukrogu. — Tako je bila vsa sobica do cela podobna kakemu bogato okrašenemu in potratno odičenemu šatoru.
Raz strop je visel v sredini, kjer so se spajale draperije, majhen, eleganten, pozlačen lestenec, katerega svetloba je le dremotno prodirala motnozelenkast, okroglast senčnik ... Sobica je bila tako fantastično {{prelom strani}} in mistično razsvetljena, in po njej se je prostiral tih, blagodejen mir kakor v stranski, dremotni kapelici kakega gotiškega doma.
Ob stenah so bile razpostavljene umetne, tanke majoličaste vaze, v katerih so duhtele različne, domače in tuje, bujne cvetlice ter napolnjevale budoar s prijetnim, mehkim, a vendar dokaj opojnim in mamečim vonjem. —
Vrstica 602:
Stala je nekoliko trenotkov tiho, mirno, nepremično.
Črno, veliko oko se ji je uprlo bodeče, globoko v moje, prsi so se ji burno dvigale, črez ovalno mehko lice, zalito s temno rdečico, {{prelom strani}} se ji je prostrla neka čudna, mehka, obledela senca ... Blesteči, dragoceni nakit v laseh — fin, umetalen dijadem s svetlimi, čistimi, sevajočimi demanti, v sredi s tankim, majhnim polumesecem — se ji je nagnil nekoliko na stran, a črni kodri so se ji prilepili na vroči, potni vrat.
Malo, mehko roko je položila v mojo trepetajočo desnico ter tiho, poluzadušeno, a vendar strastno vzkliknila:
Vrstica 631:
Iz salona se je slišal šum, smeh, zadušena, vrveča govorica.
{{prelom strani}}
Tamkaj so blagrovali grofa radi krasne neveste, mu jo zavidali, mu čestitali ... In on sam se je kopal v sreči in blaženstvu — a ona — ona ...!
| |||