Stari dolg: Razlika med redakcijama

Popravil je mlin ob potoku, prezidal žago,

delal neumorno noč in dan ter pomnožil podedovano

gospodarskega bremena, in oni dan je pri

sodišču vse izročil jedrnemu Ivanu.

 

»E, nisem ne. Rad bi bil, seveda, pa leta

tudi vi še poskusite to, Ivan, verjemite. Drugače

je bilo ondaj, ko sem tudi jaz nosil puško

mislil o njej, samo o njej, s katero je bil srečen in

bi bil srečen — v samo večnost brez ločitve. Prišla

peli v slovo njegovi ljubljeni ženki; njemu so

bili ti glasovi oster meč v boleče srce. Zemlja

Minkinih pogledov ni mogel pozabiti, in

materine besede, da se mu bo treba res drugič

Dobršen mesec pozneje je kupoval v gozdu

za Jelovim Vrhom smreke za na žago in je

»Ti potrebuješ ženske, ki bo znala kakor

tvoja rajnica — moja hči!«

»Minka zna —.«

 

Deček je odšel in pismo je zgorelo v peči.

Opoldne pa so imeli v Prašnikovi hiši zopet

Teden dnij potem je prišla k Prašnikovim

sama Mešičkova Meta. Domače je nekoliko iznenadil

Meta je šla klicat ljudi, da so nezavestno

starico spravili v postelj. Kmalu potem se je

Tasta Reclja besede:

 

da je Mešički namenjeni zet pozabil

Minko in njeno bolest.

»Tiho, pssst! Andrej, ti si mlad. Prvič sta

te zvabili s prijaznimi besedami, sedaj bi te

povedal Reclju, kako je bilo. Recelj je Andreju

stvar opisal v nekoliko milejši barvi in pristavil:

»Pustimo jo, Andrej, da pokoplje mater;

potem pojdem jaz tje gori, pa denarje mi izročiš,

rad. Kaj hočem! Človek skrbi najprej zase . . .

Take misli so ga do cela potolažile ali mu

Tretji dan se je odpravil Recelj na Jelov

Vrh, Prašnik mu je odštel — nekoliko težko

pobral v kotu debelo gorjačo ; zakaj mislil si

je: morda je to samo vaba . . . O roparjih in

Pozno po noči so usmiljeni ljudje spravili

Minko pod streho.

na svoje sovražnike in zato popolnoma — kot

neprimerne — zavrgla govornikove besede o

je gospod še molil nekaj „očenašev", ki

so se pa Minki zdeli od nekdaj grozno dolgočasni;

Minki so se zasvetile oči — dosegla je, kar

je namerjala.

== V. ==

 

 

»Ali si slišala?«

»Da bi rada šla s teboj?«

 

Naj ti bo sreča mila na novem domu!«

 

zopet je pogledal Minico in posebej poškropil

tudi njo.

meni v pokoro. O, kaj še to ? Bog vedi, kako

se vse razplete. Kolika sramota me še čaka!

pa prehaja takšen strah, da bi najrajši kar izginil.

— Tam le na plesišču je stopila k meni,

Rjaveč je gledal nekoliko časa to nemirno

gibanje in rekel ženinu:

»Lepa Kranjica je Viktorju vedno bolj všeč;

kmalu pojde za vami v bratovščino sv. Luke.«

katero je Predal v boljših časih plačal nekaj

stotakov za svojo starejšo hčer. Ko je nehal s

to. Zavarovalnica je izplačala naloženi denar in

tudi s tem si je Viktor nekoliko opomogel.

kakor oni ob pečenem zajcu, ponavljali

pozneje večkrat. Preveč pa stari ni pustil govoriti,

Nekaj tednov po svatbi pri Prašniku sta

Predal in Rjaveč lovila rake v potoku, ki teče

»Misliš, da bi žalovala -—; saj je še ne

poznaš.«

»Čuj, ljudje, psst!«

 

Stopila je k njemu in ga začela obsipati

s prijaznostjo. Ivan se je ni mogel ubraniti.

»Čakaj, Jerica, prav gotovo; le potrpi! Za

prvi hip ugodiva očetu — potem pa tebi.« Ivan

Iz kašljanja je spoznal, da tudi Jerica ne spi;

včasih se mu je zdelo, da sliši rahle vzdihe.

kaj škodovalo? — Groza ga je bilo teh mislij

in sklenil je, da mora biti jutri — kakorkoli

poti. V nekolikih trenutkih bodo kuhane klobase,

ali hočete suhe?«

»Rajši suhe, da ne bom čakal.«

 

— Mati je zastran tega nesrečna do

danes, in oče . . . Ali poznaš Prašnika?« Dekle je

Svojo izpoved je završila: »Ali se ne bodeš

sramoval, mene siroto, nesrečnico, peljati pod

Moker in sam s seboj nezadovoljen je prišel

domov.

== VIII. ==

 

»Dobro; pridi gori!« — Potem se je Minka

ozrla v kuhinjo in dejala:

»Saj ne zamerite, če vam za nekaj časa

odpeljem gosta.«

za jeden dan tukaj. Razkazali so mu vse bogastvo

in vse posebnosti hiše, pogostili so ga

imetje, hvalili Jerico še več, kakor je bilo potreba.

Ogledal je senožeti, njive, travnike, gozd,

da mojo nevesto pustite na miru, sicer

bi utegnil zabiti, da ste mi oče.«

»Seve, seve, sedaj me boš še strašil, nepokorni

sin! Da bi te — — —!«

sme. Sicer pa mir, mir . . . « Mož je odšel, ranjenec

pa zadremal.

Pred poldnem je šel Prašnik na dom, in

Ivan je šel k Predalu. Zvečer sta pa prišli iz

je, da je v hiši odveč.

Tisto jutro potem so senice veselo prepevale

v blesteči rosi; vsa narava je bila polna

življenja. Minica je imela objokane oči in