Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.657:
Porotne obravnave so trajale še nekaj dnij. Na zatožno klop sta sedla tudi zakonska Ivan in Bara Jaroslavič, zatožena, da sta gorenjskemu tovorniku prikrivala najdenih tisoč forintov njegovega denarja. Ivan Jaroslavič, sicer jako poštena duša, opravičuje se, da ničesar ni našel, ničesar prikrival, da je pa moral molčati, ker mu žena Bara kàr zboli od razdraženosti, ako ji kàj oporeka. To potrdijo vsi sosedje. Bara se opravičuje živahneje, in vidi se ji, da je ženska krepkih živcev. Okrajšan posnetek nje besedovanja je tá-le: ―Ta tovornik, ki ima lice takó pošteno, srce pa takšno, kakeršno pozná samó Bog, ni prav nič oškodovan. Listnico, katero sem mu pokazala, vrgel je sam na cesto; saj je bila takó malo vredna, da bi se niti mladi cucki ne hoteli igrati ž njo. Res mu denarja nisem dala tisti večer. Da sem mu ga vrnila takoj, ko sem ga našla, gotovo bi mi ne bil dal niti solda najdenine; saj ga dobro poznam. Hotela sem to reč objaviti pri sodišči, da dobim svojih sto forintov. Zjutra potem je bila dražba Ivanovega posestva. Šla sem k sodišču, da otmem možev dom sebi in svoji deci in da tovorniku vrnem najdeno vsoto. Ali je bila krivica, da sem najprej skrbela záse in za deco in da sem od tovornikovih
{{prelom strani}}
denarjev za varščino pri dražbi vzela tistih sto forintov, ki mi pristojé po postavi? To bi bila storila vsaka mati! Précej po zvršeni dražbi bi bila na sodno mizo položila ostalih devetsto goldinarjev, ki gredó tovorniku nazaj. Toda prehitel me je, in jaz sem takoj, ne odlašajoč, ne tajèč, dala iz rok ves denar. Čemú sem vzela s seboj vseh tisoč forintov, ako nisem imela poštenega namena, da dam iz rok, kar ni moje? … Kakó drugače pa je mene oškodoval ta mož, ki ima takó pošteno lice? Mojega Ivana dom je bil cenjen na tisoč forintov, vreden je bil pol več. Ta tovornik ga je izdražbal za slepih tristopetdeset goldinarjev, ko jaz nisem smela dalje dražbati. Nekdo je hotel potlej sodno ponuditi višjo ceno. Tovornik mu je stisnil sto forintov v roko, da je miroval. Samó za slive je iztržil štiristo forintov, sedaj pa je prodal zemljo za dvanajststo. Moj mož mu je pa še vedno dolžan okolo sto forintov, ker terjatev s kupom tristopetdeset forintov ni bila popolnoma pokrita. To je tudi v nebovpijoča krivica! Stari dolg je bil že trojno plačan pred dražbo. Plačevala sva obresti po deset od sto, potlej malone jednoliko za dobroto, da je obetal čakati; prodajati sva mu morala vsakoletni vinski pridelek po ceni, kakor jo je naredil sam, z namečkom, kakor se mu je zljubilo. Sedaj sva moj Ivan in jaz v ječi, najina deca ob beraški palici, ta poštenjak pa ne bode kaznovan. ―
Nič niso pomagale besede in solze. Ivan in Bara sta bila obsojena. Smilila sta se Samoradu tem bolj, ker je bila uprav njega radodarnost vzrok njiju nesreči. ―
Minilo je nekaj dnij brez obravnav, in še vedno se ni nihče ozrl na steklenico vrhu pečí. Celó strogi, nad vse natančni gospod predsednik ni pogledal na peč, kadar je po svoji navadi hodil v dvorano vohat, ali nemara ne kadé tam smodek mladi pravniški vajenci, kar jim je bilo ostro prepovedano. Nova obravnava, toda ne pred porotniki, podala je Samoradu kratek pretrgljaj v mnogodnevni jednoličnosti. Ali tudi ta obravnava, kakor vse dosedaj opisane, pomnožila mu je samó žalost in gnjev. Sédel je na grešniško klop Cvetánin vratar Miško, zatožen, da je gospodu Petru Pavliču ukradel uro žepnico. Miško je govoril po pravici, da mu je tisto dragoceno žepnico podaril gospod Veseli in da on ploh ni mogel krasti, ker je ves dan, ko so bili drugi pri poroki in pri pivu, vrataril v svoji célici in ondu celó obedoval sam záse in proti navadi drugih dnij. Odgovorilo se mu je, da so tudi gospoda Veselina šele po smrti Pavličevi videli v dvorci in da ga nihče ni videl poleg gospoda Pavliča. Napósled se
| |||