Nirvana: Razlika med redakcijama

Kakor utrujen je globoko vzdihnil in se prav po domače zleknil na zofi.

 

 

To je bilo poslušalcu vendar malo preveč. Jezno je pogledal predrznega tujca postrani in že je odprl usta, da bi mu zabelil par prav gorkih in ga iztiral iz sobe. Toda ta hip je siknil neznanec jezno:

 

Zapretil je s prstom. Zadnje besede je govoril težavno; jezik se mu je zapletal. Nato je nagnil glavo naprej, pogledal filozofu naravnost v oči, povzdignil desnico in dejal počasi in krotko:

»Tako hitro je vse prišlo ... Pa saj jaz nisem kriv! Jaz ne! O — pri Bogu vsegamogočnem — ne jaz, ampak —«

 

 

»To je — kri! Z nožem sem snoči — ha! ha! — snoči! — On, no — on! — Par sekund ena, dve, tri — končano! In ona — o kako je gledala takrat ... ha! ha! ha! ... ona!«

==3.==

 

Obedve dami sta torej sedeli v hladnici. Približal sem se jima z izbranimi frazami evropske oblizanosti in prosil, naj se nikar ne dasta motiti po moji malenkosti. In tako dalje! Ada je nadalje brala v lepo vezani knjigi. Moja solzljiva sestra je poslušala in lačno požirala vsako besedo.

 

 

==4.==

Moji občutljivi sestri, stari koklji, so taki zaljubljeni prizori ugajali tako hudo, da je zahtevala vselej po trikrat da capo. Potem se je šla navadno v svojo sobo nekoliko pojokat in se vrnila z mokrimi očmi in dvema žepnima robcema.

 

 

==5.==

v robec! Pomislila je nekoliko — vsa v zadregi,

da morebiti ne bo kapljice več, in naposled srečno našla v skrivni zalogi dragocen zaklad novih solza največega kalibra. In priteklo ji je, kakor iz počenega čebra. Par kislih biserov je dobila Ada zavratno pod levo ušesce. Drugi del je padel na suha tla, kjer ni obrodil nobenega dobrega sadu. Poslednje in glavno krdelo pa je naklonila ljubeča duša moji črni suknji.

==6.==

 

 

Tukaj se je postavljal tudi državni poslanec Ihaha, visokosten in ošaben kakor star poštni konj, ki si trdovratno domišlja, da bi se prav lahko vsak čas strašno splašil; poleg njega fini gospod baron Praznožepski, živeč brez truda ob vsakdanjih dolgovih, in zarobljeni dedič-parveni Matevž Bistahor, kateremu je bilo kar na čelu zapisano: »Ich bin ein vollendetes. Rindvieh; meine Mittel erlauben mir das!«

Vaša smotka je ugasnila, gospod. Tukaj, prosim, izvolite, vzemite si drugo!

 

Njegov nasprotnik, lajtnant Bumf plemeniti Bumfumfuli, ga je seveda kaj pisano gledal! To vam je originalen človek! Ženska srca pokajo v špalirju, koder prirožlja on s sabljico mimo. Njegova nevesta ne bo imela samo kavcije, ampak najmanj stotisoč. Nobenega počenega groša manj! In lajtnant Bumf pl. Bumfumfuli bo takoj zopet vdovec, zakaj njegovi gospe bo počilo srce precej po poroki od samega veselja in sreče, da jo je vzel! In zato tudi lahko tako pokonci hodi kakor petelin vrh gnoja na svojega godu dan. Najrajši bi se vojeval kroti vojščak z amazonkami parfumiranega spomina. Da bi vse zmagal, to je enkrat ena! — Toda gospod lajtnant Bumf je vsak dan kavalir. Odpustil bi vsem sovražnicam! Za vojno odškodnino bi zahteval od lepih amazonk po en poljub, od lepših po dva, od najlepših pa tri zaporedoma! Nelepim bi pa samo tako pomigal, naj se izgube v božjem imenu!

 

 

Zahajal je pa k nam tudi gospod Kokodajs, siten kakor kravji brencelj, nekšen redaktor večjemu dunajskemu listu, »ein Lionardomensch«, mož bodočnosti, predstraža človeštva. Trdil je na glas, da je on edini, ki kaj zna. Nihče ne razume svojega časa in sedanjih struj! Samo — on! Na jeziku mu je bil vedno »Shakespeare’s blutrünstiger Humor«. Njegovo duševno obzorje bi morali meriti po zemeljskih meridijanskih kvadrantih! Bil je visok, pravilno vzrasel. Bledejšega lica bi iskali zastonj. Zlobni jezički so šepetali, kako si razira čelo, da bi bilo tem višje, in kako si ga maže z vazelinom, da bi se mu bolj svetilo. Našim damam nezrele dobe se je zdel zanimiv, ker so vedele o njem, da lahko vzdihuje po različnih salonih od poldevetih zvečer do polnoči. Gospa Cimbelina mu je bila pa najhujša nasprotnica! Svarila ga je, naj vendar že opusti tisto večno »Armeleutemalerei«, ki že od lanskega leta ni več prav moderna. On seveda tudi ni molčal in ji je povedal marsikaj, kar jo je moralo, po njegovi razsodnosti, hudo žgečkati! Kaj sta vse imela med seboj, sem že pozabil. Dodala je enkrat, da bi tudi ona lahko obdelovala probleme, katere ljubi on; vendar tega noče, ker po celi novi literaturi mijavkajo vsi le eno in isto. Ob tem si pa čisto mirno domišljujejo, da so — originalni! Iz tega razvidite, kako strašno je bila jezna Cimbelina na Kokodajsa, pa tudi narobe! Vendar bi se bila morda še sprijaznila navsezadnje. Toda Cimbelina je zvedela, da ji je Kokodajs takorekoč za hrbtom zapravil dobro ime, v zasebnem krogu, rekoč, da se Cimbelini vlečejo romani tako dolgočasno, kakor prehlajeno testo za sirnate štruklje. Maščevala se je z dovtipom, ki ga je naredil, če se ne motim, že presveti gospod Lessing. Izustila je krilate klasične besede: »Od vsega, kar piše gospod Kokodajs, je edino dober samo naslov.«

 

Samo enega sem bil vesel, kadar je prišel. To je bil grof Evgen Waldersdorf, lep mlad lajtnant v huzarskem polku.

==8.==

 

 

Odsegamal ji nisem žugnil nikdar besedice več! Midva sva oženjena, oziroma omožena, torej nimava nobene pravice več do ljubezni! Izborno! — Njena logika mi je tako rekoč imponirala! Nehal sem biti »mehak, mehkužen«. — Jel sem zahajati v družbo gledaliških prvakunov in »priznanih« pisateljev. Začel sem se resno pečati s svetovnim slovstvom.

==9.==

 

 

»Pozimi — nekega jutra — so zaprli šole. Pojavila se je davica. Zboli mi fant. — Nekoč — pridem od zdravnika — on me je vedno tolažil — govoril o okrevanju — pridem vam od njega domov ha! — Tam v svoji posteljici — gospod — tam leži moj mali sin! Moj ljubi, ljubi sin, prej tako lep, prej tako cvetoč, zdaj — mrtev! Strašno mi je bilo! — In jaz sem bil tako — tako ves divji! Vse se me je balo! Vse je trepetalo pred menoj! — Preklinjal sem Boga! — Kazen, gospod — božja kazen: zbolela — mi je tudi hčerka! Tedaj sem prosil — molil Boga na kolenih — nič — umrla mi je tudi deklica! En teden gospod, en sam teden mi je vzel oba! In vzel mi je radost, vzel moje upanje, vzel mojo srečo! Bil sem zopet sam! — Sam!«

Sedel je utrujen in prosil kozarca vode. Molčal je dolgo...

 

 

Kar sem dobil anonimno pisemce!

»Blagorodni gospod!« mi je pisal neznan prijatelj, »Vaša dražestna soproga lovi z gospodom ... «

 

 

»Gospod, kaj velevate?«

Bila je hišna! Gledala me je vsa osupla. Takoj sem se spomnil, kar sem v svoji jezi pozabil — da je Ada na Dunaju!

 

 

Ogledam si revolver in se skrijem za širokim, težkim zagrinjalom ob oknu.

==12.==

 

 

Vsa kri, se mi je zdelo, mi je vrela k srcu, ki mi je nehalo za trenutek biti ... Oblak mi je legel na oči, in gledal sem ju le kakor skozi meglo. — Zdajle daj oba! Nastavim revolver ... merim ... merim ...

Roka se mi je tresla, pred očmi se mi je delala tema ... Videl sem le dvoje pošastnih silhuet. Iznemogla roka me je zabolela in mi omahnila.

 

 

»Zadnja.«

Waldersdorf je vstal in odhajal. Toda ravno pred vrati se je ustavil in obrnil. Videl je Ado, klečečo ob divanu in skrivajočo glavo v velikih svilenih blazinah. Krčevito je ihtela od neznosne boli, in strastno so se stiskale njene lepe roke. Dobro sem opazil, kako se ji je sunkoma stresal beli blesteči tilnik, njeno ledevje, njena drobna gležnja.

 

Ko se je poslovil, je nekaj časa poslušala. Potem je šla iz sobe.

 

 

Kar se odpro vrata od hodnika, in v sobo stopi — ona!

 

Naročil sem šampanjca. Biljardirala sva do poldvanajstih. Zabavala sva se izborno. Nikdar še nisem videl Evgena tako židane volje. Pil je hitro in nezmerno, in neusahljiv mu je bil humor.

»Saj res,« je vzkliknil sredi pogovora o raznoterih stvareh — »vi še ne veste: zaročil sem se! Letošnji manevri so mi bili usodni.«

 

 

Najel sem dve sobi, drugo tik druge. Slugama sem velel, naj naju ne bude prej kakor opoldne, in da ni treba nikogar k nama. Položila sta ga na posteljo. Odslovil sem ju neutegoma.

Zdajci sem slekel in izul najprvo njega, potem sebe in oblekel njegovo uniformo. Dolgo, dolgo sem gledal ta lepi mladi moški obraz, ki je ... ki je dobil pred kratkim toliko strastnih poljubov od moje žene!

 

»Ti si prišel, da me umoriš ... Ah!«

 

 

»Ti hočeš pozvati Waldersdorfa na dvoboj? In —«

In broječ na prste je kričal divje:

 

 

Tedaj potrka nekdo na vrata. In preden se oglasi modroslovec, vstopita resen bradat gospod in za njim sluga v livreji.