Nirvana: Razlika med redakcijama

dodanih 364 zlogov ,  pred 8 leti
brez povzetka urejanja
Kakor utrujen je globoko vzdihnil in se prav po domače zleknil na zofi.
 
»To se pravi, predstavil se vam še nisem,« se je zasmejal z razklanim glasom. »Pa če mislite, da bom sploh kdaj etiketnega bajaca igral temu ali drugemu, potem se presneto motite! Moje ime vam ni prav nič mar! — Razumete? Meni pa vaše ne! Zapomnite si to! Peter ali Pavel: godlja je godlja! Na vaši posetnici, pribiti tam zunaj, {{prelom strani}} sem bral, da ste ta in ta; modroslovec. Jaz vam čestitam... Vsak po svoje! Ako so drugi neumni, kaj more kdo proti temu? Jaz pa, kar me je, nisem akademičen filozof, ampak čisto navaden, privaten norec brez privilegij. Vidite —«
 
To je bilo poslušalcu vendar malo preveč. Jezno je pogledal predrznega tujca postrani in že je odprl usta, da bi mu zabelil par prav gorkih in ga iztiral iz sobe. Toda ta hip je siknil neznanec jezno:
 
Zapretil je s prstom. Zadnje besede je govoril težavno; jezik se mu je zapletal. Nato je nagnil glavo naprej, pogledal filozofu naravnost v oči, povzdignil desnico in dejal počasi in krotko:
{{prelom strani}}
 
»Tako hitro je vse prišlo ... Pa saj jaz nisem kriv! Jaz ne! O — pri Bogu vsegamogočnem — ne jaz, ampak —«
 
 
»To je — kri! Z nožem sem snoči — ha! ha! — snoči! — On, no — on! — Par sekund ena, dve, tri — končano! In ona — o kako je gledala takrat ... ha! ha! ha! ... ona!«
{{prelom strani}}
 
==3.==
 
Obedve dami sta torej sedeli v hladnici. Približal sem se jima z izbranimi frazami evropske oblizanosti in prosil, naj se nikar ne dasta motiti po moji malenkosti. In tako dalje! Ada je nadalje brala v lepo vezani knjigi. Moja solzljiva sestra je poslušala in lačno požirala vsako besedo.
 
Vi, gospod, menda veste, da zna od tisoč ljudi komaj eden dobro brati naglas! To vam je umetnost! Ada jo je umela! Se pomnim nekatere tistih besed, ki sem jih sli- šal, in ki so prihajale tako živo in resnično in prepričevalno iz njenih ust, da sem {{prelom strani}} mislil: sam pisatelj govori ta trenutek, kar je pred leti in leti zaupal papirju. Brala je pa nekako tole:
 
==4.==
Moji občutljivi sestri, stari koklji, so taki zaljubljeni prizori ugajali tako hudo, da je zahtevala vselej po trikrat da capo. Potem se je šla navadno v svojo sobo nekoliko pojokat in se vrnila z mokrimi očmi in dvema žepnima robcema.
 
Bila sva torej večkrat lahko sama z Ado, gledala sva se. Zdela se mi je tako nekako čisto podobna tretji izmed sestra Barrison, ki jih, no — in tako dalje! — Vraga, kaj bi vam pravil? Tudi ne bi mogel pogajati pravih pravih izrazov, kakor jih rabijo rafinirani novelisti pa žalostne pisateljice. Kratkomalo — sam Satanas me je preslepil! {{prelom strani}} Hipoma sem bil pri njej in — začela sva jesti prepovedana jabolka. To se pravi, poljubljala sva se, da so se kovale iskre!
 
==5.==
v robec! Pomislila je nekoliko — vsa v zadregi,
da morebiti ne bo kapljice več, in naposled srečno našla v skrivni zalogi dragocen zaklad novih solza največega kalibra. In priteklo ji je, kakor iz počenega čebra. Par kislih biserov je dobila Ada zavratno pod levo ušesce. Drugi del je padel na suha tla, kjer ni obrodil nobenega dobrega sadu. Poslednje in glavno krdelo pa je naklonila ljubeča duša moji črni suknji.
{{prelom strani}}
 
==6.==
 
 
Tukaj se je postavljal tudi državni poslanec Ihaha, visokosten in ošaben kakor star poštni konj, ki si trdovratno domišlja, da bi se prav lahko vsak čas strašno splašil; poleg njega fini gospod baron Praznožepski, živeč brez truda ob vsakdanjih dolgovih, in zarobljeni dedič-parveni Matevž Bistahor, kateremu je bilo kar na čelu zapisano: »Ich bin ein vollendetes. Rindvieh; meine Mittel erlauben mir das!«
{{prelom strani}}
 
Vaša smotka je ugasnila, gospod. Tukaj, prosim, izvolite, vzemite si drugo!
 
Njegov nasprotnik, lajtnant Bumf plemeniti Bumfumfuli, ga je seveda kaj pisano gledal! To vam je originalen človek! Ženska srca pokajo v špalirju, koder prirožlja on s sabljico mimo. Njegova nevesta ne bo imela samo kavcije, ampak najmanj stotisoč. Nobenega počenega groša manj! In lajtnant Bumf pl. Bumfumfuli bo takoj zopet vdovec, zakaj njegovi gospe bo počilo srce precej po poroki od samega veselja in sreče, da jo je vzel! In zato tudi lahko tako pokonci hodi kakor petelin vrh gnoja na svojega godu dan. Najrajši bi se vojeval kroti vojščak z amazonkami parfumiranega spomina. Da bi vse zmagal, to je enkrat ena! — Toda gospod lajtnant Bumf je vsak dan kavalir. Odpustil bi vsem sovražnicam! Za vojno odškodnino bi zahteval od lepih amazonk po en poljub, od lepših po dva, od najlepših pa tri zaporedoma! Nelepim bi pa samo tako pomigal, naj se izgube v božjem imenu!
 
Seveda nismo pogrešali tudi čudnega bitja čilo pisateljujoče dame! Gospa Cimbelina je bila neusmiljensko moderna in je imela vsak čas najmanj po troje romanov v delu. Škatlarila jih je ločena od svojega moža. Revež ni mogel več trpeti njenega pregrešnega početja. Nekega dne je pobral zlatnino in srebrnino in jo popihal s koščeno balerino proti sončni Italiji, kjer bi mu vsaj ne bilo treba brati brezkončnih spačjih novel brezobzirne soproge pisateljice. Vendar pa gospa Cimbelina ni bila tako huda, kakor se je delala! Celo plemenitega srca ji ne boste {{prelom strani}} odrekali, ako vam povem, da je vse svoje junake in junakinje skrbno pomožila in poženila večinoma že v dvajsetem poglavju, v petindvajsetem pa — prav gotovo! Vestna, kakršna je bila, je vselej takoj tudi odkritosrčno in natanko povedala, koliko je bilo otrok. Moja sestra Erna jo je častila, kakor svetnico. »Ali se še nista dobila?« jo je vpraševala, kadar je vedela, da gospa Cimbelina zopet kaj piše. »Žalibog še ne, zapreke in ovire so prevelike!« je bil navadni odgovor; in potem sta se obedve skupaj zjokali, da je bilo res veselje!
 
Zahajal je pa k nam tudi gospod Kokodajs, siten kakor kravji brencelj, nekšen redaktor večjemu dunajskemu listu, »ein Lionardomensch«, mož bodočnosti, predstraža človeštva. Trdil je na glas, da je on edini, ki kaj zna. Nihče ne razume svojega časa in sedanjih struj! Samo — on! Na jeziku mu je bil vedno »Shakespeare’s blutrünstiger Humor«. Njegovo duševno obzorje bi morali meriti po zemeljskih meridijanskih kvadrantih! Bil je visok, pravilno vzrasel. Bledejšega lica bi iskali zastonj. Zlobni jezički so šepetali, kako si razira čelo, da bi bilo tem višje, in kako si ga maže z vazelinom, da bi se mu bolj svetilo. Našim damam nezrele dobe se je zdel zanimiv, ker so vedele o njem, da lahko vzdihuje po različnih salonih od poldevetih zvečer do polnoči. Gospa Cimbelina mu je bila pa najhujša nasprotnica! Svarila ga je, naj vendar že opusti tisto večno »Armeleutemalerei«, ki že od lanskega leta ni več prav moderna. On seveda tudi ni molčal in ji je povedal marsikaj, kar jo je moralo, po njegovi razsodnosti, hudo žgečkati! Kaj sta vse imela med seboj, sem že pozabil. Dodala je enkrat, da bi tudi ona lahko obdelovala probleme, katere ljubi on; vendar tega noče, ker po celi novi literaturi mijavkajo vsi le eno in isto. Ob tem si pa čisto mirno domišljujejo, da so — originalni! Iz tega razvidite, kako strašno je bila jezna Cimbelina na Kokodajsa, pa tudi narobe! Vendar bi se bila morda še sprijaznila navsezadnje. Toda Cimbelina je zvedela, da ji je Kokodajs takorekoč za hrbtom zapravil dobro ime, v zasebnem krogu, rekoč, da se Cimbelini vlečejo romani tako dolgočasno, kakor prehlajeno testo za sirnate štruklje. Maščevala se je z dovtipom, ki ga je naredil, če se ne motim, že presveti gospod Lessing. Izustila je krilate klasične besede: »Od vsega, kar piše gospod Kokodajs, je edino dober samo naslov.«
 
Samo enega sem bil vesel, kadar je prišel. To je bil grof Evgen Waldersdorf, lep mlad lajtnant v huzarskem polku.
{{prelom strani}}
 
==8.==
 
 
Odsegamal ji nisem žugnil nikdar besedice več! Midva sva oženjena, oziroma omožena, torej nimava nobene pravice več do ljubezni! Izborno! — Njena logika mi je tako rekoč imponirala! Nehal sem biti »mehak, mehkužen«. — Jel sem zahajati v družbo gledaliških prvakunov in »priznanih« pisateljev. Začel sem se resno pečati s svetovnim slovstvom.
{{prelom strani}}
 
==9.==
 
 
»Pozimi — nekega jutra — so zaprli šole. Pojavila se je davica. Zboli mi fant. — Nekoč — pridem od zdravnika — on me je vedno tolažil — govoril o okrevanju — pridem vam od njega domov ha! — Tam v svoji posteljici — gospod — tam leži moj mali sin! Moj ljubi, ljubi sin, prej tako lep, prej tako cvetoč, zdaj — mrtev! Strašno mi je bilo! — In jaz sem bil tako — tako ves divji! Vse se me je balo! Vse je trepetalo pred menoj! — Preklinjal sem Boga! — Kazen, gospod — božja kazen: zbolela — mi je tudi hčerka! Tedaj sem prosil — molil Boga na kolenih — nič — umrla mi je tudi deklica! En teden gospod, en sam teden mi je vzel oba! In vzel mi je radost, vzel moje upanje, vzel mojo srečo! Bil sem zopet sam! — Sam!«
{{prelom strani}}
 
Sedel je utrujen in prosil kozarca vode. Molčal je dolgo...
 
 
Kar sem dobil anonimno pisemce!
{{prelom strani}}
 
»Blagorodni gospod!« mi je pisal neznan prijatelj, »Vaša dražestna soproga lovi z gospodom ... «
 
 
»Gospod, kaj velevate?«
{{prelom strani}}
 
Bila je hišna! Gledala me je vsa osupla. Takoj sem se spomnil, kar sem v svoji jezi pozabil — da je Ada na Dunaju!
 
 
Ogledam si revolver in se skrijem za širokim, težkim zagrinjalom ob oknu.
{{prelom strani}}
 
==12.==
 
 
Vsa kri, se mi je zdelo, mi je vrela k srcu, ki mi je nehalo za trenutek biti ... Oblak mi je legel na oči, in gledal sem ju le kakor skozi meglo. — Zdajle daj oba! Nastavim revolver ... merim ... merim ...
{{prelom strani}}
 
Roka se mi je tresla, pred očmi se mi je delala tema ... Videl sem le dvoje pošastnih silhuet. Iznemogla roka me je zabolela in mi omahnila.
 
 
»Zadnja.«
{{prelom strani}}
 
Waldersdorf je vstal in odhajal. Toda ravno pred vrati se je ustavil in obrnil. Videl je Ado, klečečo ob divanu in skrivajočo glavo v velikih svilenih blazinah. Krčevito je ihtela od neznosne boli, in strastno so se stiskale njene lepe roke. Dobro sem opazil, kako se ji je sunkoma stresal beli blesteči tilnik, njeno ledevje, njena drobna gležnja.
 
Ko se je poslovil, je nekaj časa poslušala. Potem je šla iz sobe.
 
Tedaj sem izšel izza temačnega zagrinjala. Tiho sem odprl vrata v sosednjo sobo. Ves omamljen od tega, kar sem videl in slišal, sem {{prelom strani}} stal precej dolgo oprt ob pisalni mizi. Nikakor nisem mogel misliti ne ene jasne misli. Mehanično sem vzel vseh šest patronov iz revolverja.
 
Kar se odpro vrata od hodnika, in v sobo stopi — ona!
 
Naročil sem šampanjca. Biljardirala sva do poldvanajstih. Zabavala sva se izborno. Nikdar še nisem videl Evgena tako židane volje. Pil je hitro in nezmerno, in neusahljiv mu je bil humor.
{{prelom strani}}
 
»Saj res,« je vzkliknil sredi pogovora o raznoterih stvareh — »vi še ne veste: zaročil sem se! Letošnji manevri so mi bili usodni.«
 
 
Najel sem dve sobi, drugo tik druge. Slugama sem velel, naj naju ne bude prej kakor opoldne, in da ni treba nikogar k nama. Položila sta ga na posteljo. Odslovil sem ju neutegoma.
{{prelom strani}}
 
Zdajci sem slekel in izul najprvo njega, potem sebe in oblekel njegovo uniformo. Dolgo, dolgo sem gledal ta lepi mladi moški obraz, ki je ... ki je dobil pred kratkim toliko strastnih poljubov od moje žene!
 
»Ti si prišel, da me umoriš ... Ah!«
 
»Narediva kratko! — Danes popoldne sem se prepričal, da imaš vendar veselje igrati Romejevo Julijo! Glavna stvar je le ta, da imaš pripravnega soigravca! Slišal in videl sem vse. Prelomila si mi zakonsko zvestobo! — Še več! — Zavedla si poleg tega moža, ki je dal besedo nedolžnemu dekletu, vzela nevesti ženina! Zakaj ti si ga z vsemi {{prelom strani}} umetnostmi ženske koketnosti prisilila, da je prelomil svojemu dekletu obljubo ... Ada! Oba maščujem — jaz! Oba, nesrečno nevesto in sebe, prešeštnica!«
 
»Ti hočeš pozvati Waldersdorfa na dvoboj? In —«
In broječ na prste je kričal divje:
 
»Takoj vam presekam gordijski vozel. O — enovita stvar! Vidite: x + y = 0. Ljubezen? Nič! — Sreča v obitelji? Nič! — Zakonska zvestoba? Nič! — Slava? Nič! — Čast, nesmrtnost? Nič! — Vse življenje, ves {{prelom strani}} naš neumni globus — nič, nič, nič! Meni Hekuba! Slava ničli! Nirvana! Ha! Ha! Ha! Nirvana!«
 
Tedaj potrka nekdo na vrata. In preden se oglasi modroslovec, vstopita resen bradat gospod in za njim sluga v livreji.
330

urejanj