Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.664:
Nič niso pomagale besede in solze. Ivan in Bara sta bila obsojena. Smilila sta se Samoradu tem bolj, ker je bila uprav njega radodarnost vzrok njiju nesreči. ―
Minilo je nekaj dnij brez obravnav, in še vedno se ni nihče ozrl na steklenico vrhu pečí. Celó strogi, nad vse natančni gospod predsednik ni pogledal na peč, kadar je po svoji navadi hodil v dvorano vohat, ali nemara ne kadé tam smodek mladi pravniški vajenci, kar jim je bilo ostro prepovedano. Nova obravnava, toda ne pred porotniki, podala je Samoradu kratek pretrgljaj v mnogodnevni jednoličnosti. Ali tudi ta obravnava, kakor vse dosedaj opisane, pomnožila mu je samó žalost in gnjev. Sédel je na grešniško klop Cvetánin vratar Miško, zatožen, da je gospodu Petru Pavliču ukradel uro žepnico. Miško je govoril po pravici, da mu je tisto dragoceno žepnico podaril gospod Veseli in da on ploh ni mogel krasti, ker je ves dan, ko so bili drugi pri poroki in pri pivu, vrataril v svoji célici in ondu celó obedoval sam záse in proti navadi drugih dnij. Odgovorilo se mu je, da so tudi gospoda Veselina šele po smrti Pavličevi videli v dvorci in da ga nihče ni videl poleg gospoda Pavliča. Napósled se pa še oglasi javni obtožnik: ― Ako ti je Veselin podaril takó drago žepnico, gotovo bi ga jutrodan po svatbi ne bil izdal orožnikom. Takó nehvaležen vendar nisi! ―
To je odločilo, in Miško je bil ostro obsojen, na žalost Samoradovo, ki je bil kriv tudi te obsodbe. Rad bi bil Samorad zvédel, ali bodo kaznovani tudi tisti svatje, ki so v stanovski dvorani cekine pobirali v svoje žepe, dočim so drugi mrtvega Pavliča oživljali, in tisti lopovi, ki so mu zapalili pristavo. Toda te reči niso prišle na vrsto.
Peto jutro po Miškovi obsodbi so se požigali listi nekega zaplenjenega časopisa. Stari sluga Kajetan, véšč temu poslu, zakuril je grmado v peči obravnavne dvorane. Gospod predsednik pa je, kakor mu vest ni dopuščala drugače, osebno nadziral požiganje prepovedanih besed in strogo pazil, da ne uide košček grešnega papirja strahujočemu plamenu. Ko slastno gleda v ogenj, ki uničevalno izvršuje ukaz sodne oblasti, začuje se iz dvorane močen pok in cvenketanje ubitega stekla. Predsednik strogo pogleda, Kajetan odhiti v dvorano. Tam uzrè pri peči kosce raztresene steklenice in možá, ki se razteza in vzravnava ude. Kajetan, nekdaj srčen vojak, skokoma plane na sumnjivega tujca. Tujec mu izgine izpod rok, Kajetan telebne na tlá in si hudo rani nos ob steklenih črepinjah. Na ta ropot stopi tudi predsednik v dvorano in začuje iz ust preplašenega in krvavečega sluge, kakšno peklensko čudo se je zgodilo. Predsednik strogo opomni, da je Kajetan zató videl pošast, ker se je zopet napil žganja. Toda stari Kajetan ne požrè take graje, ampak se naglo odreže: ― Da dobivam táko plačo kakor gospod prezident, pil bi muškatélico, ali ob svoji ubogi mezdi si smem privoščiti jedva malo žganja. Pa kaj bi tisto ― meni je ušel človek ali duh, ki je morebiti nedolžen; učenim gospodom pa sta izpod rok izginila dva morilca! ―
Molčé kurita dalje predsednik in Kajetan, Samorad pa plava visoko v zraku proti domačemu Zagorju, hvalèč našo dôbo, da še ni odpravila konfiskacije časopisov. Tam v Zagorji najprej poseti domači dvorec. Vse je zaklenjeno, in na klicanje se ne oglasi živa duša. Znani ljudje, ki jih ogovorí na cesti, niti ga ne vidijo in ne slišijo. Potem se napoti na Cvetánin dvorec, da tam pozvé veselih ali žalostnih novic. Ko stopi na dvorišče, začuje živahno pikapokanje mlatičev na skednji in ugleda, kakó se vali dim iz grajskega dimnika. Pohití v dvorec. Vse sobe so zaklenjene. Pohití v kuhinjo. Ogenj je pogašen, in človeka, ki je moral ravnokar piskre pristavljati k ognju, ni môči priklicati. Gré na skedenj. Tam ležé snopje in cepci na tleh, pa nijeden mlatič se ne prikaže in ne odzove glasnemu klicu.
Uvidevši neuspešnost vseh naporov, séde Samorad v perivoji za dvorcem v senco košatega drevja, kjer je nekoč s Cvetáno sedeval srečne srčne ure; in tam se brezvoljno udá mislim in slutnjam, ki so ga trapile vse dni po Cvetánini kazenski obravnavi. Vsi vémo, da Samorad takisto ni iznajdljiv v mislih, kakor ni trden in preudaren v svoji volji; vender morem povedati vsaj nekaj, kar mu je rojilo po glavi. Čimdalje bolj je bil uverjen, da je Abadon namenoma takó vplival na obravnavo, da Cvetáne napósled niso smeli ne obsoditi ne oprostiti. Čemú je podaril nje zalvi veliko novcev, ko jo je mogel drugače prisiliti, da izpové resnico? Čemú je storil to stoprav zadnji dan pred obravnavo? Čemú je dal pri obravnavi dozdevni strupeni vodici drugačno vonjavo, nego je bila ob zasledbi namišljenjega zločinstva, da je takó zmotil veščake? Čemú je podmitil porotnike, kateri bi bili itak oprostili Cvetáno z mirno, pošteno vestjó? Zakaj se je javil sodišču kakor Samoradova oseba ravno med obravnavo in ne prej? Zakaj je iztrgal Cvetáno iz rok sodne oblasti ravno med obravnavo, ko bi bil vender lahko počakal nekaj ur, da jo potlej odvêde takšno, kakor jo je prej, ali pa kakor nedolžno oproščenko? Gotovo je, da hoče zli duh Abadon tudi s Cvetáno igrati takó, kakor igrá ž njim, Samoradom. Nje usoda mora viseti med obsodbo in prostostjo, da bode Abadon ubožico lože prisilil v varavo pogodbo, katere se potlej ne bode mogla rešiti. Nemara pa je Abadon, zlorabeč Samoradov život, njega glas in lice, Cvetáno ukanil celó tolikanj, da ona sedaj domneva, ka je njen rešitelj iz ječe in spremljevalec po neznani tujini pravcati Samorad! ―
V tej strašnji slutnji zarotí Abadona, naj ga takoj odvêde pred obličje Cvetánino. Toliko da izgovorí, že se dvigne v zrak in splava za solncem. Dolgo je plaval, kje in kam, ni mogel razločiti. Zdí se mu, da je obstal v teku in da mu prijeten glas šepeče na uhó: ― Takoj ugledaš Cvetáno prosto, zdravo in veselo. Oprezno se ji pojavi, da je ne presenetiš!― Nató se Samorad počasi spušča iz višave in pod seboj razločuje velikanski šum razsežne reke. Spomnil se je slik in opisov ter spoznal, da se nosi nad svetovno-imenitnim nijagarskim slapom v Severni Ameriki. Onda vidi na skrajnem robu velikanske, navpične in izpodmlete pečine dve osebi, ki imata uprav na tej skali najlepši razgled na najveličastnejši slap naše zemlje. To sta Abadon v Samoradovem životu in Cvetána, ki ukusno opravljena iz veselih lic blaženo zrè sedaj v grmado valov, ki se drevé v peneči, grmeči prepad, sedaj v lice svojega ponosnega spremljevalca, ki ima očí malone jedino za krasno svojo družico. ―
Ta prizor omami Samorada. Vzkipí mu vsa nekdanja ljubezen, in v žilah mu zavrè besen srd na Abadna. Bliskoma se spustí iz višave in se zgrudi pred Cvetáno na kolena, kličoč: Cvetána, usmili se, pozabi! Tvoj Samorad te prosi! ―
Cvetána vzdrhti, boječe se oprime Abadonovega rámena in zakliče: ― Ostavite naju, sicer gospod Veselin takoj ustrahuje vašo predrznost! ―
Samorad vstane in strastno zakričí: ― To ni Veselin, to je peklenski duh Abadon; jaz sem tvoj Samorad Veselin! ―
Cvetána méni, da ima blaznega človeka pred seboj. Abadon pa stopi v stran in izpregovori brezglasno: ― Ta človek govorí resnico, milostliva gospa! Jaz sem duh iz pekla v Samoradovem telesi. Ta spojina sence in duhá pa je pravi Samorad. ―
Cvetána obupno zakriči in se zažene v prepad. ― Samorad skoči za njo, ali puh iz brezdna mu odnese breztehtno teló kviško, da takó skozi vrtnce soparov in pen, vrvečih pod njim, niti ne more uzreti valov, ki so váse vzprejeli truplo Cvetánino.
Dolgo je bil Samorad kakor nezavesten in igrača sopotov in vrtincev, ki so ga dvigali in sukali nad volovjim grobom nesrečne Cvetáne. Napósled ga Abadon potegne k sebi, postavi ga na trdna tlà in mu pravi srdito:
― Kar si učinil danes, preseza vse dosedanje bedastoče tvoje. Bilo bi najbolje, da izgineš v nič. Ali to bi bila prevelika dobrota záte; zatorej ostani človek, kesaj se, obupavaj in nizaj zlodejstva na zlodejstva, bedastoče na bedastoče! Cvetáno si otél, kakor vidiš, samega sebe, otél pa je nisi ― mene! Obsojena je ona, ker nekoč nisi bil obsojen ti; in sedaj pride k meni v oblast ― ona namesto tebe, ali ― pred teboj. Telesa tvojega ne potrebujem dlje, zakaj več ne bodem branil Cvetáne; in ostavljam te, ker je bil ves moj trud s teboj prazna tlaka. Nikar pa ne misli, da si s tem rešen dolžnostij najine pogodbe! ―
Abadon se razprší v zrak. Samorad zopet začuti kakor nekdaj bolestin drhtáj po vseh udih in v tem hipu je zopet v svojem životu: morebiti kakor kaznjenec, nazaj pritiran v ječo, iz katere je ubegnil, morda kakor izgubljeni sin, ko je zopet prestopil prag očetovega dóma! ―
| |||