Abdul Slovožok pa Kara Besedavelj: Razlika med redakcijama

se torej veselila svojih dijaških, svojih najlepših let »softi« Abdul

Slovožok pa Kara Besedavelj.

Kar se je zazdelo profesorjem, da je dosti; promovirali so ju

isto soboto za modra doktorja, in isti »pazar ertesi« (ponedeljek)

zedinjene konjske bolezni »in corpore«, zdrave kože pa tako malo na

sebi, da ne bi imela ne ena sama muha iz boljše hiše na njej zadosti prostora.

Pisatelji in uredniki so obupno vili roke! Abdul Slovožok in

Kara Besedavelj sta delala neumorno: jezik velikega proroka je bil

Krvavo rdeče se je nagibalo solnce v zaton, zlatilo debla palmovemu gozdu

na daljnjem horizontu in užigalo svetle polumesece

zrcalili žarni oblaki … Počasi in tiho, kakor sence, so plule čaplje

visoko nad bananovimi setvami tja v svoja nočišča. Na zračnem

pa le zadnje tri v letu: ševal, dsulkade in dsulhedše! In on se ga predrzne

poditi z dvorišča, njega, doktorja, profesorja — in tako dalje!

Ves zelen od jeze je stopal z dolgimi koraki proti izhodu. Tam

pa se je urno in burno zopet okrenil, pomeril z dežnikom na Abdula,

 

»Ah ... Ahmed!« vzdihne ona in se mu nasloni na prsi.

»Kaj je bilo? — Kaj se je pripetilo najlepšemu cvetu mojega naroda?«

se razburi on in privije hitro sopočo mladenko tesneje k

 

On je vtaknil orožje zopet za pas, stopil dekletu čisto blizu in jo prijel za roko.

»Fatima, povej mi odkritosrčno: ali me še ljubiš?«

 

 

Kar si je zakrila obraz z rokami in glasno zajokala … Na

in cekini okičeni — ji zablesteli še svetlejši biseri med zastirajočimi

prsti iz rosečih se oči.

in Fatima sta pa domače šege in navade zelo spoštovala! In Fatima je

bila dekle blagega srca! Vestno in goreče je vrnila Ahmedu vsaki poljub.

Iz daljave pa je dovajal veter omamljive glasove pojočega valovja … donašal ognjenordečim cvetovom na granatovem grmovju

hladilne, krepilne rose … se ljubko poigraval s šumečimi peresi kokosovih in datlovih palm in se rahlo izgubljal dalje v magično, bajnosvetlo noč.

»Ali nama bo res tukaj umreti?« potoži jezdec onemoglemu

belcu in ga pogladi po vitkem, svetlem vratu in po krasni dolgi

Nikdar več nama ne bo pritekla ljuba Fatima nasproti, da poljubi

mene in ponudi tebi belega sladkorja … Ali — ti ubogi moj Ali! —

se mu je zahvalil Ahmed, ki je razumel Urbanovo ribniško arabščino

komaj napol. »Toda povej mi, prijatelj, kdo si ti?«

»Ribničan Urban, po celem svetu znan! To ti zdaj že drugič

pripovedujem, če ne zameriš!« ga je poučil slovenski korenjak poštenjak; veselo je gledal, kako slastno pije mohamedanec njegovo vodo, ter mu je ponudil še pest datlov.

In glej, kako se mi ozdraviš; zakaj v tebi je vseh devet

kardinalnih šejtanov!«

Odslej ni dalo Al - Džavâlîkîju miru, dokler se ni iznebil svojih

petindvajsetih krasotic. Nato je praznoval s svojimi prijatelji majhen

 

»Odpri!«

==IV.==

 

svetu in izmolil dve tri molitvice iz korana … Potem se je pripognil,

položil roke na kolena; glava in ledja so mu bila v ravni črti. —

najprvo na desno, potem na levo in rekel pobožno:

 

čvrstega snubača … »Samo če te bo marala!« je dodal važno in

lokavo namežikoval smejočemu se Abdulu. — »Hasan, pokliči Fatimo!«

Jej! Fatime ni bilo treba dolgo nagovarjati! Hitro sta bila z

Ahmedom skupaj, in poljubov ni bilo ne konca ne kraja! — Jej, jej, jej!

levinja svoje mlade, ako R'-ibn-džanu ne storite nič žalega! — Ako

se ga pa dotaknete, vas udari s šibo svoje jeze! — Zakaj R'-ibn-džan

mirno vsaki svojo pot, in Allah bodi z vami! R'-ibn-džan je poštenjak,

to vam prisegam pri očeh svojega očeta!«