Kotanjska elita: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 27:
Gospodje v ozadju so privzdignili glave, prekrižali roke na prsih, nekateri uprli poglede v strop, kjer se je ščeperila v sredini'velikanska, v zamazano rdeči barvi se svetlikajoča lira, a drugi so nastavljali roke na ušesa, da gotovo ne bi zdrknila mimo njih kaka tehtna beseda gospoda predavatelja.
Dame so bile videti jako zadovoljne s poklonom gospoda profesorja, kajti ena mlajših —- bila je danes menda prvič vpeljana v čitalnico — je celo nehote tudi nekoliko nagnila glavo, kakor bi hotela vrniti poklon; a takoj si je domislila, da to menda vendar ni običajno, in rdečica ji je šinila preko lic, da si ni upala ozreti niti {{prelom strani}} na desno, niti na levo. A neki gospodič v njeni bližini je bil z bistrim okom to zapazil, in ni se mogel zdržati, da ne bi bil poluglasno hehetnil. Moj Bog, kako tesno je bilo tačas ubožici pri srcu, ko je takoj slutila, da velja hudomušni smeh njeni neokretnosti. Izpod dolgih, gostih in črnih trepalnic so ji zasvetile drobne solzice. Kako se je veselila tega dneva, a zdaj jo je doletela tolika sramota! Kako bridko se je kesala, da je tako silila v čitalnico! —
Tudi gospod profesor Traven je bil nekoliko v zadregi. Nikakor mu ni hotela beseda prav iz grla. A tedaj so se začuli sumili klici: pst! — pst! psssst! — tiho! — tiho! —
Vrstica 35:
Dolgo je govoril in dokazoval, da naturalizem, realizem, verizem in vsi drugi njega izrastki nimajo nikakršne bodočnosti, ker se mora občinstvo naposled obrniti s studom od proizvodov, katerih junaki so zajeti iz najgnusnejših smeti, iz gnojnice, iz podmestnih, vso nesnago odvajajočih odtokov.
»In tako, čestita gospoda, sem dokazal«, je sklenil Traven predavanje, »da francoski naturalisti, njim na čelu Balzac, Flaubert, brata Goncourta, Daudet, Zola, Maupassant, in kolikor je drugih njim enakovrstnih pisateljev svoje rojake pred svetom le grde; postavili so francoski narod takorekoč na sramotilni oder, da nanj lahko sleherni pokaže, češ: »glejte jih, to so Francozi!« In vendar se ti pisači še ponašajo: »mi smo pravi pisatelji, naša je bodočnost!« In verujejo jim ljudje, in začeli so jih posnemati pisatelji vseh narodov, in ako se ne motim, ako me ne varajo tanki čuti moji, se je zaneslo seme naturalizma tudi že na slovenska slovstvena tla, in semtertja že klije iz njih plod, ki nas, rodoljubne opazovatelje, navdaje z upravičenim strahom, da se tudi deviška književnost naša ne oskruni. Takemu podlemu pisarjenju, ki bi bilo za nas skrajnje pogubno, in ki bi naš krepki, zdravi, nepokvarjeni narod omehkužilo in popačilo, se moramo upreti z vso močjo, z vso žilavo vztrajnostjo! — Naše ženstvo, naše zgledne gospodinje, naše zveste zakonske polovice, naše krepostne gospodične, cvet vsega ženstva, te da bi se slikale po onem francoskem kroju, po katerem je ženska — zakonska ženska — stoprav tedaj interesantna, kadar je že nekoliko prepovedanega sadu okusila?! Ne, ne in še enkrat — ne! Slovesno protestujem proti takim {{prelom strani}} namislekom in naglašam, da. je slovensko ženstvo (pri tem se je Traven damam vnovič poklonil) popolnoma nepokvarjeno, zvesto in moralnim zakonom docela in iz srca vdano! — Opiraje se na te neovržne dokaze, si torej upam na vsa usta še enkrat izjaviti, da smo Slovenci narod, ki nikdar in nikakor ne sme dopustiti, da v njegovi idealni književnosti poženejo enake strupene in kužne gobe, kakor v francoskih in drugih književnostih; narod pa, kompetentni sodnik, bode vedel, kako mu je sprejemati take proizvode, in s kako hvalo mu gre obsipati njih pisače! In s tem, gospoda moja, sem rešil današnjo svojo nalogo!« ...
Po sobani je zdajci završelo ploskanje z rokami, zagrmelo teptanje z nogami in zaorilo klicanje: »Bravo! bravo! dobro! Živel profesor Traven!« ...
Vrstica 52:
Travnu je šinila mimogrede temna senca preko oči, toda samo za trenotek, in že mu je legel v tem hipu prejšnji laskavi smehljaj okoli ustnic.
{{prelom strani}}
In spustil se je na doneseni stol ter pričel razgovor z gospo sodnico.
Vrstica 64:
Drugo pa se je razkropilo po stranskih sobah; posedli so stolove okoli raznih miz in mizic ter se z razgovori o krasnem uspehu večera, o katerem treba seveda obširen dopis spisati za dva slovenska dnevnika v glavnem mestu. Da pa pri tej dušni zabavi tudi niso zabili materijalnejših užitkov, se razume samo ob sebi, in za ta večer nalašč najete mnogobrojne natakarice so vrlim Kotanjcem in Kotanjkam vse prepočasi izvrševale nujna naročila.
{{prelom strani}}
Za štirivoglato mizo v kotu so se nastanili nekateri pevci pevskega društva »Zveza«, in vsakikrat, ko je ponehala godba v dvorani, so se začeli odkašljevati, in iz krepkih njih grl je zaorila pesem za pesmijo, da se naposled že res ni bilo čuditi, da so se jim spričo njih neumornosti grozno razsušila grla, in da so zategadelj použili nečuvene množine piva, ki so ga jim plačevali navzočni mestni mogotci.
Vrstica 82:
Izpregovoril je zadnje besede tako tiho, da ga je jedva slišala, a čutila je iz njegovih besed prikrito bolest, in ni si upala dvigniti oči. Traven je hotel nadaljevati, a tedaj je pridrsal mlad plesavec, dolg in suh, ter se poklonil Matildi. Hipoma sta se zavrtela po gladkem plesišču, in rešena je bila, da ji ni bilo treba odgovarjati sentimentalnemu Travnu.
{{prelom strani}}
Stoprav po dolgem odmoru, ko se je materi za hipec polegla strastna žalost, jo je zaprosil z rahlim glasom, naj mu kaj natančnejšega pove o pokojniku in njegovi nesreči.
Vrstica 93:
Ko se je zavedela, je ležala na postelji, a zraven nje je stal zdravnik dr. Bric. — Kaj se je potem godilo v njenem srcu, ko se je zopet zavedela grozne nesreče, tega ni moči povedati. —
Nezgode pa ni bil nihče drug kriv, nego Ivan sam. Naglo, kakor je bil vedno vajen, je ukazal voziti hlapcu. Ko sta bila na zadnjem, jako ostrem ovinku, od koder se že vidi Log, in kjer visi cesta nizdoli, je hipoma vstal neki berač iz obcestnega jarka. Kobila se ga {{prelom strani}} je ustrašila, se postavila na zadnji nogi, se takoj zopet spustila na prvi ter potem kakor blisk naglo zdirjala, a pri tem krenila preveč na rob ceste. Z vso močjo je treščil v tem hipu voz ob obcestni kamen, in hlapec in Ivan sta odletela s sedežev. Hlapcu se ni zgodilo nič, ker je bil priletel na kup peska, a Ivan je zadel z glavo ob kamen, da mu je takoj kri brizgnila skozi usta in ušesa, in takoj je nezavesten obležal ...
Dolgo, dolgo sta še sedela mati in sin v mali sobici, sedaj nema, v tihi žalosti, sedaj zopet zdihujoč in ihteč. Sin je tolažil, kakor je vedel in znal, in naposled se mu je res posrečilo omiliti divjo nje žalost, ko ji je na nujno nje prošnjo obljubil, da pusti službo in se naseli doma.
Vrstica 104:
Travnovka se je vdala in dva dni potem je odšla s sinom na v Češko, kjer je služboval na neki gimnaziji; tu sta ostala do konca šolskega leta, tedaj pa je Julij Traven izstopil iz državne službe.
{{prelom strani}}
==II.==
Oče Travnov je bil veletržec v Kotanju. V svojem zakonu e imel samo dva sina: Julija in Ivana. Ko sta bila odrasla, ju je poslal v mesto v šolo, kjer naj bi se kolikor možno izobrazila, a potem naj bi prevzela gospodarstvo, katero jima je hotel razdeliti vsakemu na polovico. Toda Ivan ni imel prav nobenega veselja do učenja; Julij pa je takoj pokazal, da se mu je učenje resno priljubilo. Izdeloval je šole z odliko in po dovršenem zrelostnem izpitu je šel na Dunaj, da se posveti filozofskim študijam; profesorski stan mu je bil ideal, in ni ga mogel oče pregovoriti, da bi ostal doma. Zato je izročil vse gospodarstvo mlajšemu sinu Ivanu, a Juliju se je odločil v denarjih izplačati njegov delež. Julij je bil zadovoljen in nikdar se ni pokesal zaradi tega. — Pred dvema letoma je bil umrl stari Traven, a zdaj se je ponesrečil brat Ivan, in tako je bil Julij skoro primoran popustiti priljubljeni stan ter prevzeti domače posestvo. —
Vrstica 113:
Ta soba, ta razgled, ta tišina in mir, ptičje petje okoli vile, žuborenje bistrega potoka v nje bližini in oddaljenost od mesta — vse to je bilo kakor nalašč za krotkega, idealnega Ivana. Tukaj je hotel preživeti večino življenja, se zakopati v svoje ljubljence, stare klasike, a vrvenje sveta opazovati od daleč! — Takoj drugi dan po njegovem prihodu so mu postavili hlapci v gori imenovano sobo velikanski zaboj ter, odbivši pokrov, odšli.
{{prelom strani}}
Traven si je primaknil stol bliže zaboja, razganil in odstranil nekaj zavojnega papirja z vrha ter potem začel jemati iz njega knjigo za knjigo. Vsako je vzel v roko tako varno, tako rahlo, kakor bi bila iz same pene, in kakor bi se bal, da se mu razprši v tem hipu. Obračal je svoje ljubljenke v roki na vse strani in jih ogledoval tako iskreno in božal in gladil, kakor bi mu bili otroci lastnega duha.
Vrstica 129:
Drugi dan po Travnovi naselitvi v vili je bila nedelja, in Traven je vprav pisal v pisarnici dolgo pismo nekemu kolegu-prijatelju, ko zasliši okoli enajste ure in pol korake na stopnicah, odkašljavanje, šepetanje — a takoj nato tudi trkanje na duri.
{{prelom strani}}
Traven zakliče skoro nekako nevoljen:
Vrstica 152:
»Prevelika čast! Prevelika čast!« je hitel Traven.
»Torej, s tem je končan oficijalni del našega pohoda,« je takoj pritaknil gospod Leščnik in prijel za stol. Traven jim je tedaj ponudil še enkrat stole, in sedli so. Gospod Stipko Leščnik se je spustil, utrujen od oficijalnega posla, toda zadovoljen, na ponujeno stolico in takoj položil debeli svoji nogi drugo vrh druge ter z napeto pozornostjo opazoval vsako kretanje {{prelom strani}} prof. Travna, ki je bil v tem pristopil k omari, ki je stala v kotu, ter io odklenil.
»Bog ti daj pravo pamet!« je govoril sam pri sebi Stipko Leščnik.
Vrstica 190:
<center>* * *</center>
V soboto zvečer se je res oglasil gospod profesor v čitalnici. Seznanil se je ondi z vsemi mestnimi odličnjaki, kolikor jih še ni poznal izza prejšnjih let, ko je bil prišel vsako leto domov na velike {{prelom strani}} počitnice, posebno pa z vsemi novimi uradniki. Zadnja leta pa ni bil nič prišel v Kotanj, ker je porabil ona dva prosta meseca večinoma za potovanje po staroklasičnih deželah svojih idealov — po Italiji in Grškem. Zato je bil v teh letih mnogo prejšnjih znancev zgrešil, nekaj se je bilo pa tudi novih dostojanstvenikov nabralo med razumništvom kotanjskim.
Tiste veselice pa se je udeležila tudi gospodična Matilda Severjeva s svojo materjo, ki je bila vdova po pokojnem davkarju Josipu Severju. Slučajno je bil prisedel Traven po veselici s sodnikom k mizi, kjer je sedela z materjo Matilda.
Vrstica 209:
»Ali mama«, je ugovarjala hčerka, »saj vendar veš, da sem si že izvolila — Maksa!«
{{prelom strani}}
»Eh kaj! Pusti ga! Makso nima nič, Traven je petičen, jako petičen — poleg nemale pokojnine!«
Vrstica 229:
Ko je dospel oni večer Traven domov, je bil sam s seboj skrajnje nezadovoljen; sklenil je, da takoj jutri napravi odločilen korak, naj velja, kar hoče. V takih razmerah še nadalje prebivati, ne da bi vedel, pri čem da je, se mu je videlo neznosno.
{{prelom strani}}
==IV.==
Vrstica 259:
»Moj Bog, moj Bog! Dete moje, kaj pa misliš?«
{{prelom strani}}
Julij je prebledel in je sedel kakor okamenel. Črez nekoliko časa pa nadaljuje starka: »Jaz sicer ne poznam one gospodične, toda toliko bolj poznam njeno mater! Vsaj po nekdanji govorici jo poznam! In jabolko — pravijo — ne pade daleč od drevesa!«
Vrstica 275:
»Nočem biti nasprotna tvoji sreči, preveč si mi pri srcu — in morda tudi vse tedanje ljudsko govorjenje ni bilo docela upravičeno. Morda bode res hčerka drugačna — toda — svarila sem te! — Nevesta mojega sina pa postane gotovo tudi moja hčerka!«
{{prelom strani}}
Traven jo je hvaležno zopet poljubil in odšel v svojo sobo, kjer se je začel preoblačiti. Prej je pa še hlapcu naročil, da pripravi kočijo in vpreže belca.
Vrstica 300:
»Vidiš,« povzame mati zopet besedo, »kakor živi brezskrbno v kletki ta ptiček, tako brezskrbno življenje te čaka poleg Travna. In kar je še največ, Traven se ti bode dal ovijati okoli prsta, kakor bodeš sama hotela! Sama bodeš gospodinja, on ti bode ponižen sluga! Bogastvo, razkošje — česar si poželiš — vse, vse ti bode na razpolaganje! — Kaj pa te čaka pri Maksu? Še zdaj nima službe; ubog je, predno prileze do kakega poštenega zaslužka, utegnejo preteči leta — a ti se v tem postaraš, in zate ne bode maral več niti Makso, niti kdo drugi! Iskal bode premožne neveste. Lepota, ha katero se menda zanašaš, je od danes do jutri! In kaj si brez nje? Izgubi jo — v potem se kar zarij med staro šaro!« ... Še mnogo druge praktične filozofije je razložila modra Severica, a Matilda je le molčala, mati pa je kovala železo, dokler je bilo vroče ...
Videti je bilo, da ne ostanejo besede materine docela brezuspešne. Matilda je razmišljala in vobče je morala materi pritegniti. Ljubila je sicer Maksa Lovrina, ki je bil tedaj medicinec na Dunaju, z vso žarovitostjo in iskrenostjo prve ljubezni, toda nepretrgani in nujni materini praktični opomini in migljaji so kolikor toliko vendarle {{prelom strani}} vplivali na dovzetno hčerko, in nasprotovala je materi in Travnu samo še iz navade, iz kljuboželjnosti. Naposled se je nje mladostni, šibki idealizem razkadil v nič pod pritiskom materinega utrjenega realizma, in pripravljena je bila, da se vda Travnu. A idealno svojo vest je izkušala na ta način potolažiti, da je pisala Maksu še vedno strastna, zaljubljena pisma ...
Pred hišo se je ustavila kočija, in takoj nato so se začuli koraki po stopnicah. Mati in hči se spogledata; hkratu sta si mislili obe:
Vrstica 322:
»Gospa, čudite se mojemu pohodu,« je izpregovoril Traven. »Toda po marsikakem znaku iz zadnjega časa uganete morda njega pravi vzrok. Zato ne bodem razdiral mnogo besed in vas kar naravnost vljudno prosim — roke gospodične hčerke vaše!«
{{prelom strani}}
Severica se je delala osuplo, a prsi so se ji burno dvigale od veselja. Traven pa je nadaljeval:
Vrstica 353:
Ona je molčala, a roke mu ni odtegnila. Tedaj pa je postal pogumnejši. Držeč jo za desnico, je ovil levico okoli njenega vratu pa položil trepečoče svoje ustnice na njene.
Nehote se je stresla pod poljubom njegovim, a vrnila mu ga je rahlo, komaj čutno. Vendar mu je pri tem rahlem, komaj dahnjenem dotikljaju šinila neka nepopisna slast po vseh udih, da je {{prelom strani}} zaklopil oči ter ves blažen stiskal ustnice svoje zopet in zopet na njene, dokler ga ni njena roka rahlo potisnila na bližnji fotelj.
Tedaj pa je sedla tudi ona, in razgovarjala sta se dolgo, dolgo. Pozneje je prišla in prisedla še mati, in še tisti dan je bilo domenjeno vse, kar je bilo potrebno.
Ko se je odpravljal potem Traven od Severjevih, ni niti več mislil na današnji pogovor s svojo materjo. Tako blažen, tako srečen je sedel zopet v svojo kočijo, kakor ne bi imelo nikdar zatoniti solnce njegove sreče ... ....
{{prelom strani}}
==V.==
Vrstica 370:
Ko je gospod Stipko Leščnik zagledal te baterije, je takoj stopil nekoliko za vrata, da ga ne bi vsakdo videl, ter si je napravil nekoliko bolj ohlapno pretesno toaleto.
{{prelom strani}}
»Tako! Zdaj bo dobro!« je šepnil sam pri sebi. »Človek ni vsaki dan v taki nepriliki!«
Vrstica 390:
»Upamo, da bo v prihodnje gospod profesor vse drugače predaval o francoskem naturalistiškem romanu!«
{{prelom strani}}
»Zakaj?« — »Kako to?« — »Oho!« so se začuli glasovi.
Vrstica 419:
Ko se je bila poslovila nocojšnji večer nevesta Travnova od svoje matere in se zaprla v svojo sobo, je sedla na nizki fotelj pred toaletno mizico ter naslonila lepo glavo v svojo desnico.
Dolgo je slonela nepremično; samo zdaj pa zdaj si je otrla z batistnim robcem solzo, ki ji je silila iz lepega očesa. Navzlic vsem prepričevalnim dokazom materinim — navzlic vsemu svojemu razmotrovanju in opravičevanju, češ, da ni mogla drugače ravnati v takih razmerah — navzlic vsi lepi bodočnosti, katero ji je slikal Traven, ni mogla udušiti vesti, ki ji je vedno, posebno pa še v tem hipu očitala nezvestobo. — Vse njeno dozdanje življenje se ji je razgrnilo pred dušo, tu veselo, tu žalostno — a vmes ji je sijala kakor svetla zvezda ljubezen do Maksa, ki še zdaj ne ve, da jo je izgubil, ki si zdaj še mordo domišljuje in živi v bajnih ljubezenskih sanjah — kaj poreče, kadar zve, da ga je ona zapustila tako brezvestno? Ali se ne bode morda spričo tega celo ugonobil, kakor se {{prelom strani}} jih je iz enakega vzroka ugonobilo že mnogo? In stemnilo se ji je pred očmi, in stresla se je kakor v mrzlici ...
»Še je čas! Še nisem Travnova!« si je dejala, a takoj je zopet sklonila glavo, in nova bolest ji je prešinila drhteče telo.
Vrstica 435:
Matilde.« —
Ko je pismo prebrala, je še dolgo zrla na črke, ki so ji pred očmi plesale. Sama si ni bila v svesti, ali je prav storila, da mu je pisala tako obupno pismo — ali je tudi vse istina, kar je v njem navedla. Pred dušo ji je stopil Traven, ugodnosti na njegovi {{prelom strani}} strani, in nekaj ji je reklo: »Kar si pisala, je laž! Tvoja ljubezen do Maksa ni taka, sicer bi se bila Travnu odpovedala!«
In že je iztegnila roko, da bi zapalila list nad svečo, da bi pisala kako drugače. Toda v tem hipu so jo preoteli drugi čuti, in zapečatila je drobni list.
Vrstica 458:
Severica je živela še vedno v mestu na starem svojem stanovanju. Toda odkar je odpotovala hči, so ji postajale njene sobe dan za dnevom tesnejše, in nestrpno je pričakovala dneva, ko se povrne mladi par s potovanja. Za gotovo je vedela, da je tedaj hči ne zapusti, in da se bode tudi ona lahko preselila v kratkem k njima. Zato so ji pa že med tem časom zrasle perotnice, da se je začela vsiljevati v najboljše družine, do katerih prej ni imela vstopa. In res — zdaj, ko so se bile razmere toliko izpremenilc, so ji bila vrata povsod odprta ...
{{prelom strani}}
Šele črez mesec dni se je vrnil Traven s svojo soprogo in se takoj nastanil zopet v vili.
Vrstica 479:
Neko dopoldne, ko sta sedela sama s soprogom v vrtni lopi, se skloni Matilda k njemu in dahne rahel poljub na njegovo lice. Nato ga prime za roko pa pravi, napol šepečoč, kakor v največji zadregi:
»Dragec, glej, jaz sem tako zadovoljna s svojim stanjem in si ne želim nobene izpremembe! Toda kadar pomislim, da je mama {{prelom strani}} moja tako osamela, tako zapuščena v mestu, da nima nikogar, tedaj si ne morem kaj, da se mi ne bi smilila v srce. In iz tega pomilovanja mi izvira dan za dnevom bolj vroče hrepenenje, da bi se preselila ona k nama ... Kaj praviš?«
Pogledala mu je naravnost v oko, a tedaj je tudi videla, da se je Traven ustrašil.
Vrstica 504:
Vrata so bila danes odprta, a Matilda je sedela na divanu s povešeno glavo, in oči so ji bile rdeče od joka. Se zdaj so bile polne svetlih solz, ko jih je povzdignila.
{{prelom strani}}
Traven je hipoma pozabil vse; skočil je k nji ter ji poljuboval solze raz oči pa ji božal gladko lice in govoril:
Vrstica 532:
Čestokrat se je razjokal pri materi in obljubil, da napravi konec tem orgijam samo zaradi nje.
{{prelom strani}}
A kadar je stal ženi svoji nasproti, kadar je odprl usta, da bi izpregovoril, je vselej onemel — zadoščal je k temu samo pogled iz očesa njenega.
Vrstica 548:
Traven pa je bil s soprogo zdaj popolnoma zadovoljen, saj je kazala v teh razmerah dovolj takta, in videti je bilo, da ni — brez srca.
{{prelom strani}}
Neki večer je bilo bolnici posebno hudo. Pri nji sta bila sin in njegova soproga. Videti je bilo, da ne preživi noči.
Vrstica 574:
Mehanski je segnil po klobuku ter se priklonil, in sarkastičen nasmeh mu je legel okoli rdečih, polnih ustnic. Potem je ponosno šel mimo nje z visoko povzdignjeno glavo.
{{prelom strani}}
Ona pa je vztrepetala. Naglo je zaloputnila duri ter, skrajnjc razburjena, hitela naravnost v materino sobo.
Vrstica 600:
»Moj Bog, vsa ta moja oblačila, vsi ti praški in esence me ne morejo več predrugačiti — ne morejo več napraviti iz mene one prejšnje Matilde Severjeve!«
{{prelom strani}}
No, Matilda je vsekakor pretiravala. Ni bila baš še tako strašilo, kakor se je slikala sama sebi. Res je, da je bila postala nekoliko bolj okrogla in zajetnejša, da so bile njene črte na obrazu bolj trde v in moške, ali grda vendar ni bila! Še vedno jo je delala neka gibčnost in nenavadna živahnost toliko interesantno, da je moškim še vedno utegnila biti nevarna.
Vrstica 622:
»Menda ga tudi ne bode«, si je dejala. In nekako nemirno in nezadovoljno je sedla zraven soproga.
{{prelom strani}}
Toda ni še preteklo dolgo časa, ko stopijo v salon štirje mladi gospodje in med njimi —¦ on!
Vrstica 664:
»In Drejec, Starina, Mlekuž — vse zbobnamo skupaj!«
{{prelom strani}}
»Moj Bog, čemu smo tako »nobel« in smo prišli kosit k »Slonu«? Ali ne bi bilo bolje, da bi si bili prihranili te novce za drevi?«
Vrstica 682:
»Saframent! Ko bi jaz požvečil vedno toliko brezpotrebnega, pa ne bi zraslo na vsem Francoskem toliko vina, da bi mi ugasilo žejo!« —
{{prelom strani}}
==VIII.==
Vrstica 706:
»Tako je!« se je odzvalo takoj nekaj glasov, in zažvenketale so kupice.
{{prelom strani}}
»Jaz pa pravim, da ni tako! Vse niso enake!« je ugovarjal nekdo.
Vrstica 743:
»Oh, ta večna žeja!« In takoj je bila časa zopet prazna.
»No, zdaj pa začnem! — Vsi me poznate, da sem nasproti ženskam trdega, neusmiljenega srca. Toda, žalost božja, nekdaj sem jo pa vendar izkupil! Na Dunaju, veste, sem stanoval nekaj časa v Ungarici na Kostanjevici; hišno številko sem že pozabil. V drugem nadstropju sem imel majhen kabinet z edinim oknom na dvorišče. A iz tega okna se je videlo na nasprotni strani prav tako okno, katero je bilo pa vedno zagrajeno s temnim, neprozornim zastorom. Toda kadar je bilo okno odprto, se je čestokrat razlegal skozi ta zastor do mene zvonek dekliški smeh, in po tem smehu sem slutil, da mora biti ona, ki tam prebiva, mlada in krasna. In pa kako se ji mora. dobro goditi, da tega smeha skoro noben dan ne premanjka! — In lotila se me je prava pravcata ženska radovednost, da bi spoznal ono skrivnostno prebiva vko svojemu nasprotnega »salona«. Prečepal {{prelom strani}} sem tedaj vse proste ure pri oknu ter čakal, da bi se kdaj dvignil oni zastor, in da bi zagledal od obličja do obličja ono krasno vilo. Toda okno je ostalo vedno zamreženo, in dolgo, dolgo sem čakal zastonj! — Toda dovolite — nepretrgano govorjenje dela žejo! —
Nekega dne pa, ko sem stal zopet s knjigo v roki pri oknu, se hipoma dvigne zastor, in prikaže se moja vila, vijoč polne bele roke in vpijoč na pomaganje. Tam zadaj za njo pa se mi je zdelo, da je hušknila moška podoba v kot. Moj Bog, kako je zavrela kri po meni! Jaz, ki se nisem nikoli brigal za ženske, sem bil zdaj hipoma ves v ognju. Vedel sem, da je ona v nevarnosti, in malo je manjkalo, da nisem skočil s svojega okna naravnost v njeno sobo. Toda, ko sem naglo premeril z očmi globoki in široki prepad med obema oknoma, so se mi zazdele vendar moje dolge noge nekam prekratke, in zato sem samo zavpil tja črez: »Takoj! Takoj!«
Vrstica 752:
In stopil sem v njeno bivališče. Soba je bila taka kakor moja; v kotu je stala nizka postelja, na sredi sobe podolgovato - okrogla miza z nekaterimi stoli in za njo starinski, že oguljeni divan. — Toda, žejen sem, pijmo! —¦ No, kaj naj vam jo opisujem! Bila je zares krasna — stara morda nekoliko nad dvajset — in čuda ni, da sem se ujel. Pripovedovala mi je, da je privatna učiteljica, da je skoro po cele dneve z doma, in da nima nobenega svojca na svetu. Danes da je bila slučajno sama doma, in da ni zaklenila vrat za seboj, ker je seveda še posebno neodpustno, ker je vedela, da ni gospodinje doma in je prav sama v celem obližju. Sedela da je bila pri oknu in opazovala mene skozi presledek v zastoru, kakor je sploh ves prosti čas porabljala, da me je dan za dnevom motrila skozi zastor, ker se ga je sramovala dvigniti, da ne bi bil jaz tega opazil. Tako da me tedaj pozna že prav dobro! No, ko je ondaj sedela tako utopljena v moj pogled, so se nagloma odprla vrata, in v sobo je planil mož, ki jo je zalezoval že dalje časa, katerega pa je ona očitno prezirala. Zaklenil je duri za seboj in se ji bližal. A tedaj je planila kvišku, odprla okno in me zaklicala.
{{prelom strani}}
»Vi ste torej moj rešitelj, jaz vaša večna dolžnica! Izvolite razpolagati z menoj,« je končala svoje pripovedovanje.
Vrstica 783:
V tem je pa pričel svojo povest Andrej Suhor:
»Moje pripovedovanje pač ne bode tako zanimivo, kakor Petrovo,« je dejal, »dokaže pa, kar je treba dokazati. Peter je rojen novelist, jaz pa nisem! — Kakor vam je menda znano, sem bil na {{prelom strani}} gimnaziji vedno odličnjak in posebno izvrsten lingvist. No, to mi je pripomoglo, da sem dobil takoj prvo leto na Dunaju imenitno instrukcijo. Poučeval sem pri grofici R. njenega sina v predmetih šeste šole, vsaki dan po tri ure. Mladi grof ni bil zabita butica, narobe, prav duševno razvit je bil, a njegovi neuspehi so tičali povse drugod. Prav je imel! Hotel je uživati in užival je tudi, a mene to ni nič brigalo. Opravil sem svoje ure, spravil vsaki mesec petdesetak v žep, pa dobro! Navzlic vsemu temu sem ga pripravil tako daleč, da je imel konec leta samo ponavljati izpit iz grščine. No, grofinja me je povabila, naj grem z njo v M. na Nižjem Avstrijskem, kjer naj žrtvujem še dva počitniška meseca njenemu sinu, da vsaj prestane ta sitni izpit. Zato bodem pa imel pri nji hrano, stanovanje, pa — petdesetak! Bil sem zadovoljen.
Prvega avgusta — bil je zelo vroč dan — smo z zjutranjim brzovlakom zahodne železnice oddrdrali proti M. Bila je vesela vožnja skozi krasni, temnozeleni Dunajski gozd. Na mali zeleni postaji v M. nas je čakala dvovprežna kočija, kjer sta bila vprezena vitka, svetlo-črna ponija, katerih oprava se je svetila v žarnem solncu, da je jemalo vid. Na kozlu je sedel v zelenkasto-obšiti livreji debeluhast, skrbno obrit kočijaž, držeč se ravno, kakor bi mu bil potegnil kol od tilnika nizdoli in ga privezal na hrbtenico. Na peronu pa nas je čakal sluga Robert ter se priklanjal ter odkrival že od daleč in naglo priskočil, da je odnesel prtljago v kočijo ... No, pa kaj vam bom pripovedoval te malenkosti? Zadosti je, ako vam rečem, da sem se čutil, ko sem stopil za grofinjo v kočijo, in ko je sluga zaloputnil durce v za menoj. Slo je naglo nizdoli po drevoredu, in še ne v dveh minutah, pa se je ustavil voz pred grofičino vilo.
Vrstica 789:
Kaj bi vam pravil — zame je bilo v M. dobro; živel sem kot grof, in že sem mislil, da se ne bode treba nikoli posloviti od tega življenja, da sem uknjižen na vilo grofičino. Ali zdaj se je pripetilo nekaj posebnega!
Grofica je imela mlado hčerko, ki ni štela niti dvajsetih let; le-ta je pa živela večinoma le pri bratu grofičinem, baronu H., na grajščini njegovi v L. Ta nje ujec ni imel nič otrok, in mlada kontesa je bila edina druščina baronovki; včasih je prišla k materi v M. za kakih štirinajst dni. O taki priliki sem jo nekoč spoznal. Bila je dolga in vitka, kakor jelka v gori, a njeno lice žametno — samo mleko pa kri. Oči njenih pa vam ne bodem popisoval; zadosti je, ako vam rečem, da jaz še nisem videl enakih! Edino, kar jo je kazilo, je bil {{prelom strani}} dolg, zakrivljen, pristno aristokraški nos. Pa tudi ta se je zmanjšal spričo drugih njenih vrlin. —
Tako sem opazil nekega dne pri obedu, da ne more mlada kontesa — Rafaela ji je bilo ime — obrniti oči od mene; jasno je bilo, da sem ji ugajal. No, meni je bilo to prav; a pri vsem tem sem zardel kakor piruh in si nisem upal dvigniti oči k nji. Celo Roberta nisem videl, ki je stal že vdrugič za menoj in mi ponujal na belo orokavičenih dolgih rokah prozorni krožnik, na katerem je trepetala v polivki velikanska ščuka. Ko je videl, da ni nič iz mene, me je dregnil s komolcem, in šele zdaj sem planil po ščuki. Sam ne vem, kako sem še nadalje se obnašal pri tistem obedu. Iz skrivnega njenega smehljanja pa sem lahko sklepal, da sem napravil v svoji zadregi mnogo nerodnosti ... Pa naj bo, kakor hoče — omamljen sem bil in od tistega časa sem gledal pri vsaki priliki in nepriliki skrivoma za njo.
Vrstica 799:
»Prijatelji, lahko ste spoznali že iz tega, kar sem vam dozdaj povedal, da sem grozen — idealist. In kot tak že smem biti nekoliko dolgočasen in dolgovezen ter smem apelovati na vašo — potrpežljivost! — Toda bodi! — Iz vsega njenega tedanjega vedenja na verandi sem sklepal, da mora biti tudi ona vame grozno zaljubljena. In smilila se mi je ubožica, de bi tako po nepotrebnem trpela, ko ji je lahko takoj pomagano. Ker je sedela nekoliko v ozadju, in ker je celo verando, kakor sem že povedal, prepletala divja trta, se ni bilo bati, da bi naju kdo videl s ceste, vodeče mimo parka. Kakor nehote tedaj primaknem stol bliže nje, pa se ji hipoma ozrem v obraz, ne da bi umaknil svoje oči od njenih. In kaj mislite? Ona je hipoma umela, kaj hočem! Iztegnila je svojo polno, belo roko po mojem tilniku in me privila k sebi, da bi bil kmalu stol izpoddrsnil izpod mene. In šepetala mi je na uho: »Moj! M,oj!« — Moj Bog, še zdaj me tako čudno ogreje okoli srca, ko se spomnim tega dogodka!«
»Žalost božja! Ti pa boljše pripoveduješ, nego jaz, torej dokaz bo eklatantnejši, sijajnejši od mojega! — To pa rečem, pijmo — {{prelom strani}} žejen sem!« se oglasi Peter, dvigne kozarec, udari z njim ob mizo ter ga v dušku zvrne v široko in vedno žejno svoje grlo.
»No, zdaj pa hitro končam,« je nadaljeval Andrej in po strani pogledal deželna poslanca, ki sta poslušala z odprtimi usti, sloneč ob rokah.
Vrstica 815:
»Vi menite sicer, da se šalim, toda to je gola, žalostna istina! No, ko sem mater tako obdelaval, se je hči izmuznila iz sobe, da nisem vedel kdaj. Toda faktum je bil, da je ni bilo več zraven! Grofica-mati pa me je pogledala, kakor hudouren oblak, iz katerega se zabliska vsaki hip, in ki hrani v sebi strelo in točo. Že sem mislil, zdaj pa zdaj plane nadme. Toda, kakor bi se bila premislila, me je samo strupeno-zaničljivo pogledala, stopila k steni pa pritisnila na žico. Namah je stal pri naju sluga Robert.
»Ukaži napreči k večernemu vlaku in spravi v voz reči tega gospoda!« je siknila. Sluga se je poklonil in odšel. Takoj za njim pa je izginila iz sobe tudi ona in me pustila samega — kakor sv. Lavrencija na ražnju. — Kaj naj vam še povem? Predno sem odšel, sem dobil od {{prelom strani}} grofice zavitek, v katerem je tičal za štirinajst dni cel petdesetak. Toda zraven prvega zavitka mi je podal Robert še drugega manjšega, rekoč da je od grofične, in se je zraven tako skrivnostno namuzal, da sem menda zardel črez ušesa. S tresočo roko sem zgrabil drobni zavitek pa ga naglo vtaknil v žep. Kdo je bil veselejši in srečnejši od mene? Bil sem gotov, da mi je ona poslala naslov, kam naj ji pišem. Ah, ti preljuba in zvesta moja mačica! Komaj sem čakal, da bi bil sam v kupeju, da bi videl, kaj mi piše dušica moja .. . Ko sem sedel v vozu, potegnem iz žepa zavitek, pa ga nesem najprej k nosu. Ah, kako je sladko duhtel — po vseh sladkih dišavah sladko-dišeče Arabije! Takoj nato ga pritisnem k ustnicam, in zdelo se mi je, da je mehek kakor prožne njene ustnice! Tedaj pa se hipoma odločim in ga prerežem ob robu. Iz njega pade droben listič, in na njem so stale — sam nisem verjel svojim očem — te-le besede:
<poem>»Ich denke, dass sich in der Welt
Vrstica 835:
»Ah, počakajmo vsaj še toliko, da slišimo še zadnjo pravljico,« izpregovori Čopič, »ako vam je všeč, gospoda!«
{{prelom strani}}
In Traven je bil zadovoljen. Severica je molčala; no Matilda jih ni izkušala več pregovarjati. Spomnila se je, da jih je bil Makso tam notri gotovo opazil, in da bi se utegnil veseliti njene slabe vesti, ako se zdaj odstrani. S tem, da ostane, je hotela pokazati, da ji prav nič več niso mari one nekdanje budalosti.
Vrstica 851:
»No, pa ti bolje dokazi!« odvrne Andrej nekoliko užaljen.
{{prelom strani}}
»Oprostite, gospoda,« odgovori Makso, »moja povest ne bo dolga in tudi ne zanimiva. Kar ob kratkem vam povem, kar sem doživel. Tudi opustim ves poetični nakit, vsako nepotrebno besedo. —- Torej, jaz sem ljubil lepo mlado deklico, in tudi ona je ljubila mene. To mi je vsaj zatrjevala stotisočkrat, in jaz sem ji prav rad verjel. Saj so bili pa tudi za naju vsi pogoji, da bi lahko bila skupno srečna! Ona je bila ubožna, jaz reven; ona enakega stanu z menoj, in ona je prav tako hrepenela, da bi dobil čim preje službo, kakor sem hrepenel jaz sam. In njena mati je tudi vedela za naju zvezo in naju je blagoslovila! No, jaz sem se pa učil, in že sem bil dovršil vse rigoroze in se pripravljal, da nastopim prakso, ko dobim od nje poročilo, da naj si poiščem drugo, ker se i ona poroči prav v kratkem z drugim, ki je pa nekoliko bogatejši od mene! —- To je prav vsakdanje, kaj ne? Ko sem pa jaz strmel v drobne vrstice pred seboj, nisem verjel samemu sebi; črez dolgo sem se prepričal, da utegne biti vse to resnično. Ne rečem, da bi bik ta udarec prenesel kar tako, toda povem vam pa, da sem bil kuriran že v nekaterih dneh in to s preprostim receptom: »Ako nisi ti vreden nje, tudi ona tebe ni vredna!« Premagal sem se celo toliko, da sem ji voščil srečo na poročni dan. — To je moja povest in, mislim, tudi dober dokaz, da se najde malokje katera, ki ne bi bila enaka drugim!«
Vrstica 863:
Matilda je sedla na klopico poleg zida ter globoko vzdihnila. Iz gostilniške sobe se je pa v tem hipu razlegal glasen smeh. Gotovo je bil zopet kdo razdrl kako žaltavo.
{{prelom strani}}
A skoro nato so ji udarili na uho glasovi klavirja. Igravec je potegnil nekolikokrat po klaviaturi kot — preludij, a takoj nato se je zaslišala pesem:
Vrstica 890:
Profesor Čopič mu je pritrjeval, a Matilda in njena mati sta molčali.
{{prelom strani}}
=Drugi del.=
Vrstica 914:
»Jako me veseli, gospod profesor; čestitam vam, »odgovori Makso. »Ah, danes zjutraj je bilo, ko sem se zbudil zelo čemeren. Nič mi ni bilo prav, in glava me je bila že začela boleti. Ali tedaj mi je razodela pri zajutreku soproga veselo novico, katere se nisem nadejal, da bi jo še kdaj slišal. Pomislite, črez dolga tri leta! — Takoj sem ozdravel, in prva moja pot je bila k vam, da vas zahvalim. —
{{prelom strani}}
Toda zdaj več ne utegnem, hiteti moram domov! Pavel Pavlovič se najbrž že dolgočasi. — Upam, da nas na večer posetite! Ako ne bi prišli, bi bilo to jako neljubo nam vsem. Moj Bog, kako vas je treba že nekoliko časa sem vedno siliti, ako vas hočemo imeti med seboj! Pavel Pavlovič je vse časti vredna, vsakdanja osebnost; menda ne izostajate spričo njega?«
Vrstica 939:
Ob južnem zidu vile same je že rumenelo široko, globoko narezljano listje vinskega trsa, spenjajočega se ob debeli cinkasti žici, in pod listjem se je sramežljivo skrivalo dolgo, svetločrno mastno grozdje, okoli katerega sta imela opravka rumenokljuni kos in srebrnopisani škorec. Izmed vsega tega krasa se je pa svetila bela vila, kakor nevesta, katero je obsul nebroj čestitajočih svatov.
Po beli, z drobnim okroglim kamenčevjem posuti vrtni poti se je izprehajala Travnova soproga. Bila je videti nekoliko bleda in razmišljena, {{prelom strani}} in njeno še vedno lepo oko je bilo nemirno. Med levimi prsti leve roke je tiščala veliko, temnordečo rožo ter je z desnico nervozno trgala list za listom s cvetnega njenega oboda, da se je listje stlalo po tleh, in da se je za njo poznala dolga, krvavordeča črta.
Poleg nje je stopal visok, lep mož, vitkega stasa in krepkih. toda gibčnih udov. Oblečen je bil v častniško uniformo in v roki je vrtel šibko palico iz bambusa.
Vrstica 962:
»Beži, beži, norček!«
{{prelom strani}}
»Toda glej, tam prihaja tvoja mati,« pravi Traven. »Ali si povedala tudi nji že kaj o tem? Zakaj ne, dušica? Ali ne bode naju sreča toliko večja, ako zvedo vsi zanjo?«
Vrstica 975:
V Kotanju ni bilo nič garnizije, spričo tega je bilo tudi mestece po letu nekoliko bolj mrtvo. Toda pred dvema mesecema so bile v okolici velike jesenske vojaške vaje, ki so donesle Kotanjcem več življenja. Skoro je ni bilo hiše v mestu, da se ne bi videla v nji uniforma, da ne bi rožljale po nji dolge in težke sablje dragoncev, topničarjev in drugih častnikov. Dvakrat na teden pa je svirala na mestnem trgu vojaška godba, in kotanjska gospoda se je šetala po njenih taktih, in kotanjske gospodične so vztrajno koketovale z vitkimi oficirji. Marsikatero srce se je v ti dobi — izgubilo, in našel je je navadno kak golobrad poročnik ter je nanizal k drugim, ki so mu visela predrta in strta na nizu lepih spominov, kakor hrošči, katere nabode na trnje veliki srakoper. Koliko žarečih pogledov, koliko mehkih dotikljajev nežnih in krepkm rok, koliko pridušenih vzdihljajev, koliko jezic in malenkostma spletk se je zvršilo tedaj v Kotanju, ki je bil sicer tako idilski, tako filistrski. —
Tudi v malih predmestnih hišah med prostimi vojaki in preprostimi hčerami z nižjih mestnih slojev — tudi tu je bilo nenavadno življenje. Na vsakem voglu, na vsakih veznih vratih, na kamenitih klopeh pred hišami, povsod so postajali pod večer čvrsti uniformovani fantje, s čepicami, nagnjenimi nekoliko na stran, a kratka, v črnem usnju tičeča in prepasana bodala koketno sukajoč okoli pasu. Iz ozadja pa so se svetlikali beli predpasniki, žareli rdečelični drobni obrazki, se iskrile modre in črne in rjave oči. In na {{prelom strani}} oknih že skoro ni bilo več cvetja; populjeni so bili rdeči klinčki, razredčen je bil rožmarin, in rože že skoro niso imele več popja ...
Na vrtu hotela »pri črnem orlu« je bila zbrana neki večer že pozno v noč družbica treh mladih častnikov. Na vejah mogočnega kostanja so visele svetle sablje, in ob njih se je motno odbijala luč nekaterih že zakajenih svetilnic. Oni trije pa so sedeli in se zvirali na stoleh okoli okrogle, z belim prtom pogrnjene mize.
Vrstica 991:
»Natakar, še en vrček!« je pozval Ljubic. Hkratu je iztegnil izpod rokava belo manšeto ter zabeležil nanjo s svinčnikom že deseto črto — znamenje desetega vrčka. »Torej nadaljuj, Josipovič,« pozove Resec in napol zameži, da bi bolje slišal.
»Čemu so pa ti moderni zakoni? — Častna beseda! — Čemu so, vas vprašam? Vse prav za nas! Tako je! Tam je za nas polje, tam je tisto zrelo, sladko grozdje! Mar ni res? — Več nego resnično! — In — častna beseda! — ta Pavel Pavlovič, ta ima imeniten nos; {{prelom strani}} ta koj zavoha one pikantne zakonske razmerice pri najmanjši razpočici! Kolosalno! — Predlansko leto v Brucku, lani v Zagrebu in letos, piramidalno, letos pa — tukaj v tem neznatnem gnezdu! In — častna beseda! — taka dama!«
»Kje sta se pa seznanila!« vpraša Resec.
Vrstica 1.013:
»Ali nekdo jo ima!« de Josipovič in pogleda Pavloviča, ki je sedel še vedno nem. Ta privzdigne glavo in si pogladi lepo, črno, »a la Boulanger« pristriženo brado. Ironski nasmeh mu leže zopet okoli ustnic, in malomarno izpregovori:
»Pri moji veri, čemu pa tudi vi ne poskusite svoje sreče? Ti Resec, ti Ljubic, ti Josipovič — poskusite svoje talente! Moj Bog, ali nimate oči? V tem Kotanju se najde semtertja imenitna družba, {{prelom strani}} posebno kar se tiče ženstva. Omožene se dolgočasijo s svojimi možmi, neomožene koketujejo z možmi omoženih, drug se zaletava v druzega! In verujte mi, da si naberete neminljivih zaslug v ime zdrave pameti in dobrega okusa, ako posežete v to mravljišče; in ako vam pri tem obvisi kak individuum na rokah, se ga potem lahko zopet otresete, ko ste se ga naveličali! Kaj vam to mari, da so vse tako — neumne!?«
Z rafinirano ironijo in popolnoma hladnokrvno je Pavel Pavlovič razkladal te svoje ciniško-epikurejske nazore.
Vrstica 1.041:
Doktor je po bližnjih vaseh hodil vedno le peš in le, ako je bila skrajnja sila, se je vozil. Tudi danes je hodil počasi po prašni cesti. Ko je stopal mimo vile, ni bilo čuti tam nič več živega, niti luči ni bilo videti nikjer.
Vse je bilo tiho, mrtvo, osamelo. Samo listje na drevju je šuštelo v lahnem nočnem vetriču, in iz potoka za vilo je bilo slišati enakomerno pljuskanje valčkov, ki so se odbijali ob nakopičenem {{prelom strani}} kamenju. Iz bližnje luže na polju so se culi otožni glasovi žab, a na visokem topolu je živahno ragljala rega.
Tam daleč nad gorami so se kopičili sivi, fantastične nestvore oblikujoči veliki oblaki, a na jugozahodu se je semtertja zablisnilo, da so za hipec pobledele redke zvezde na obzorju.
Vrstica 1.066:
Ko je Pavlovič začul korake za seboj, se je ozrl, a takoj je nadaljeval svojo pot.
{{prelom strani}}
Že je stal pred vhodom k »črnemu orlu«. Makso pa je hitel dalje. Samo še petnajst korakov je bil oddaljen od onega.
Vrstica 1.082:
»Moj Bog, moj Bog! Ali je res nikdar ne pozabim?«
{{prelom strani}}
==III.==
Vrstica 1.093:
Ko je bil prvič obiskal Travna, je čutil žareče poglede Matildine, da si ni upal dvigniti svojih oči. Pri odhodu je čutil tako mehak pritisk žametaste njene roke, da ga je izpreletela po vsem životu sladka groza, kakor v nekdanjih blaženih časih prve ljubezni. In instinktivno je spoznal, da Matilda ni srečna s Travnom, da ji je srce prazno in pusto in mrtvo do zakonskega moža. Tu je bilo treba torej pozornosti!
Makso je bil trden značaj, kakršnih je najti malo. Napram takim odnošajem je takoj sklenil, da ne bode posečal Travnovih brez potrebe. {{prelom strani}} Čemu bi odpiral še nezaceljene rane sam sebi, čemu delal morda še hujši nemir srcu Matildinemu? Traven mu je ponudil svoje prijateljstvo, svoje zaupanje, in on se kot poštenjak ni drznil zlorabiti niti oskruniti tega zaupanja, ampak se ga je hotel izkazati vrednega. Toda kadar Maksa ni bilo dolgo k njim, ga je kmalu Traven posetil in odvedel v vilo. Tam se je okoli Travnovke zbirala redno vesela in izbrana družba, in ko je bil Makso vveden v to družbo, se ji ni smel več odtegovati, sicer bi ga bili smatrali za neokretnega filistra. Zahajal je torej v vilo nekako primoran. A vsakikrat, kadar je došel tja, se je bolj prepričal, da je zakonska sreča Travnova — na razpotju.
In Traven? Ta je bil srečen, da je imela žena njegova toliko častivcev, srečen, da ji je mogel biti na uslugo z vsem, kar je poželela. Niti v sanjah si ni mislil, da nima ona zanj prav nič simpatije; saj je vedno pozorna proti njemu, dasi morda res nekoliko hladna. Ali kdo bi vedno govoričil samo o ljubezni? V dejanju se kaže ona najbolje!
Vrstica 1.102:
»Ne pojdem in ne pojdem!« je siknil naposled odločno. »Česa naj iščem tam? Traven mi je sinoči pripovedoval, da odide danes nekam, in da ga ne bode doma celi dan. Ona je tedaj sama doma! — Sama! — Ali je res bolna? — Komedija! — Počaka naj, da bode doma tudi on! — Jutri pojdem!« In zopet je hodil in razburjeno korakal po sobi.
{{prelom strani}}
Danes se mu je nudilo, da bi bil lahko sam z njo, in jasno in očito je bilo, da je ona to tudi želela. Kaka lepa prilika! Kako bi jo izkoristil kdo drugi! Ako ne radi druzega, pa saj radi maščevanja! Pokazal bi, kako jo črti, kako jo prezira, kako jo ...
Vrstica 1.133:
Pri vsaki drugi priliki bi bil doktor odklonil tako vabilo, a danes mu je prišlo prav. Želel si je nekoliko razvedrila. Gospod Stipko pa je nadaljeval:
»Uh, kakšna vročina tam zunaj! Blagor jim, ki so dobro rejeni, ki imajo torej mastne trebuhe! Vi veste, gospod doktor, kaj ne da, {{prelom strani}} taka-le mast hladi? Torej takim-le debeluhom ni po letu kar nič vroče? Torej pomagajmo si! Torej pijmo pivo; pivo debeli človeka, in prihodnje poletje že'laže prestanemo to prokleto vročino! Torej ...«
Makso je bil v tem vzel klobuk in palico in si je natikal obligatne rumene rokavice.
Vrstica 1.153:
<center>* * *</center>
Na nizkem, z rumeno svilo prevlečenem naslanjaču v svoji sobi je napol sedela, napol ležala gospa Travnova. Težki, črešnjevo - rdeči, s pomarančnimi povprečnimi črtami in z orientalskimi okraski pretkani zastori so branili v sobo še tistim redkim solnčnim žarkom, ki so se hoteli vkrasti vanjo skozi priprte lopatice zeleno pobarvanih žaluzij, ter so tvorili hladeč polumrak. Po {{prelom strani}} sobi se je širil mamljiv, opojen vonj raznih esenc, ki tvorijo imenitni in skrivnostni del ženske toalete in — čarobnosti.
Gospa Matilda je bila oblečena v ohlapno domačo obleko iz svetlega, temno-kariranega mervilleuxja, katera je delala njeno polt še nežnejšo; na prsih je bila globoko izrezana, da se je že od daleč svetil kakor alabaster beli vrat. Okoli in okoli izrezka so bile pošite široke bele čipke, ki so se vile tudi nizdoli po prsih in obrobljale kratke, komaj do laktov sezajoče široke rokave, izmed katerih so zrle polne, bele, okrogle roke. Izpod dolgega krila pa so koketno gledali konci koničastih, svetlo-rumenih, atlasnih cipelic, opirajočih se na nizko, poblazinjeno podnožnico.
Vrstica 1.168:
V neki nezavestni omotici, kakor v polusnu je stopil nekoliko korakov dalje in se ji je približal.
{{prelom strani}}
In tu so mu zableščali prav pred očmi njeni bujni, k uživanju vabeči, fino modelovani udje. In zavrtelo se mu je v glavi, in šepetal mu je neki glas:
Vrstica 1.186:
»Gospod Lovrin«, je izpregovorila ona črez nekoliko časa. »Vi me sovražite, ali verujte mi, bolj sem vredna vašega — kako bi se izrazila? — vašega usmiljenja! Vi se smejete? — Glejte, prikovana na moža, katerega ne ljubim, katerega nisem nikdar ljubila in ga ne bodem nikdar ljubila — sem dolgo želela trenotka, da se pogovorim z vami iz oči v oči, da vam razjasnim iz prošlega življenja nekatere razmere, katere so storile iz mene to, kar sem. Ali odmikali ste se mi vedno — prosim potrpite, da izpregovorim! Ko bodete slišali iz mojih ust golo resnico, tedaj sem prepričana, da me ne bodete obsojali preostro, kakor me očitno obsojate zdaj! Danes je za to prilika!«
{{prelom strani}}
Makso je molčal, a ona je nadaljevala. Kolikor več pa je govorila, toliko bolj je bila razburjena in skrajnje nervozna.
Vrstica 1.202:
Skrila je obraz v robec in zaihtela.
{{prelom strani}}
Toda Makso je ostal še vedno miren.
Vrstica 1.217:
Poklonil se je hladno, vzel klobuk in odhajal. A tedaj je planila k njemu ona, mu ovila žametasto - mehke roke naglo in krepko okoli vratu in naslonila glavo na njegovo ramo.
»Ali me moreš tako pustiti, ti trdi, trdi mož? Ali te res nič več ne veže na nekdanjo svojo Matildo? Govori! Ah, govori — samo besedico upanja mi vlij v prazno srce moje, in srečna bodem! In {{prelom strani}} nikdar več ne bode razgovora med nama o tem! Samo reci, da me še ljubiš! Makso!«
In stiskala ga je k sebi in položila svoje mrzlično-vroče ustnice na njegove. In spet je gorelo v njem, in kmalu bi bil obnemogel. A tedaj je hipoma stala pred njim in železno svojo roko iztezala mu v svarilo — dolžnost.
Vrstica 1.241:
Makso se ni bil po ti sceni že nekoliko dni nič oglasil pri Travnovih. Ko ga le ni hotelo biti več na izpregled, ga je obiskal nekega dne Traven sam.
»Moj Bog, kaj smo vam storili, da nas ne obiščete kar nič več?« je vprašal Traven. »Moja soproga je vidno bolna, kar po cele dneve tiči v svojih sobah; a družbo, katera nas poseča, mora zabavati moja tašča in pa jaz sam. Vprašal sem jo, naj-li pošljem po vas, a odklonila {{prelom strani}} je, rekoč, da ji nič ni, da se ji samo nič ne ljubi. Jaz pa smatram to za začetek kake hude bolezni. Obiščite nas vendar!«
In res se je bila Travnovke lotila po onem razgovoru z Maksom neka melanholija. Vdala se je bila popolnoma sanjavosti. Po cele dneve je presedela zamišljena in nebrižna za vse, kar se je godilo okoli nje. Nihče ni smel biti pri nji, celo mater je navadno skoro surovo odpodila, kadarkoli se je prikazala.
Vrstica 1.250:
Zlovoljen in potrt je šel s Travnom.
{{prelom strani}}
Ko sta dospela v vilo, jima je stopila sama Severica nasproti, a Traven je odšel soproge prosit, da sprejme doktorja.
Vrstica 1.258:
Ti nasveti so pomagali le malo, kajti Travnovka ni pustila do sebe. Navadna družba, ki se je zbirala v vili, je morala biti zadovoljna s tem, da se je vselej Matilda opravičila, da je bolna. In to je potrdil tudi doktor Lovrin, kateri je prihajal na Travnovo prošnjo večkrat v vilo, da bi se cela stvar ne videla, kakor bi se bila Matilda samo naveličala te nekdaj ji nad vse priljubljene družbe ...
{{prelom strani}}
==V.==
Vrstica 1.288:
Od zgoraj v vili pa se je tačas odmaknila od okna Travnova soproga Matilda. Videla je, da se soprog pogovarja s tujim častnikom, in to je zbudilo v nji radovednost, brez katere ni bila niti ona.
{{prelom strani}}
Takoj nato je stopil v njeno sobo Traven. Ali ona je čakala, da ji pove sam novico.
Vrstica 1.318:
Za Maksa se niti ni zmenila, kakor da ga ne bi bilo v družbi. Severica je premišljevala, kaj pomeni nocojšnje vedenje Matildino; razbijala si je glavo in res — prišla do pravega zaključka.
{{prelom strani}}
»Ljubosumnega hoče storiti Maksa in mu s tem vrniti razžalitev!« je mislila sama pri sebi ter — privoščila Maksu to sladko čutilo.
Vrstica 1.356:
Ozrla se je k njemu, in pretreslo jo je, kakor bi bila zavela ledena sapa raz gorske robove.
{{prelom strani}}
Takoj je povesila oko in odgovorila tiho, a naglo, da je jedva razumel:
Vrstica 1.384:
In zlobnih jezikov ni bilo treba iskati, da so si začeli sikati v ušesa najnovejše dogodke v vili in slastno obirali kost, ki se jim je tu ponudila.
{{prelom strani}}
Take vesti so seveda naposled prišle na ušesa tudi Maksu. Ta jih s početka ni verjel, ker jih je imel za golo obrekovanje; kajti sam ni bil opazil ničesar, kvečjemu kak žareč pogled med Matildo in nadporočnikom, kak slučajen dotikljaj njiju rok in take malenkosti. Ali vse to je pripisoval le temu, da se hoče Matilda njemu osvetiti ...
Vrstica 1.390:
Edini Traven ni videl nič, ni slišal nič. Živel je v takem zadovoljstvu, kakor še nikoli, in Maksu in svojim ožjim prijateljem je pripovedoval včasih o svoji sreči.
{{prelom strani}}
==VI.==
Vrstica 1.420:
Kmalu so se vojaki razvrstili, godba je zaigrala cesarsko pesem, ki je donela počasi in slovesno po jutranjem hladnem vzduhu.
{{prelom strani}}
A takoj nato je zadonela vesela koračnica. Zaslišali so se zvonki poveljni klici, četa za četo se je začela pomikati, sprva s kratkimi koraki in počasi, a skoro zatem s polnimi in hitrejšimi.
Vrstica 1.440:
Tako je govoril tisti večer pred odhodom Pavlovičevim sodnik Perko, pušeč mirno smodko in ozirajoč se smehljaje po Travnu, ki se je premikal nemirno na svojem sedežu.
{{prelom strani}}
»To ni verjetno, to ni nikakor verjetno,« je odgovoril Traven. »O tem sem popolnoma prepričan. Pri nas se ne dogaja kaj takega — to bi bil samcat, redek slučaj, prava bela vrana — ako bi bil resničen!«
Vrstica 1.465:
»Neverjetno, neverjetno!«
»Hm,« nadaljuje sodnik mirno, »med tem ko je jetnik rogovilil in razsajal po sobi, je ona spravila povsem ravnodušno svoje reči {{prelom strani}} skupaj, se preoblekla, vzela čedno in okroglo vsotico iz blagajnice. Med tem se je bil odpravil tudi ljubček komi. In pristopila sta k vratom in se ganljivo poslovila od ljubeznivega moža, ki se je zaman penil in si ustnice grizel. — Ko se je bila zbudila hišna spričo neznosnega ropota in prišla odpirat Roglju, tedaj že ni bilo ljubeznivega parčka nikjer več. — No, pozneje je pripovedoval Rogelj, da mu je odšla gospa »na zrak« k nekim sorodnikom, in da je odpustil iz službe komija. Vsi smo mu verjeli. Toda pred nekaj dnevi se je bil spri s hišno, in ta je takoj raznesla čudno dogodbico.«
»Ah, ah!«
Vrstica 1.498:
»To so gotovo same izmišljotine ljudi, ki nimajo drugega dela. Kako hudobni so jeziki!«
{{prelom strani}}
Makso je pogledal Pavloviča in videl, da se je ta kakor slučajno dotaknil s komolcem roke gospe Travnove. Neki tesni čut se ga je polastil.
Vrstica 1.528:
Tako sta nekoliko zaostala za drugo družbo.
{{prelom strani}}
»Gospod doktor, obiščite nas vendar večkrat,« je dejal hipoma Traven. »Ob vsaki priliki vam to ponavljam in vas prosim, a vi nočete ničesar slišati.'Posebno zdaj, ko odide Pavlovič, bode pri nas zopet dolgočasnejše. Pridite, prosim vas, večkrat — posebno sedaj, ko se bliža moja žena veselemu dogodku; potreboval bodem cesto vašega izkušenega sveta.«
Vrstica 1.550:
In zavila sta v stran ter stopala po ozki stezi navzgor. Nobenemu se ni ljubilo govoriti; Traven je stopal naprej in razmišljal o zadnjih besedah Maksovih. Oba, Pavloviča in Maksa je imel za — trdna, moška značaja, za skoro nadvsakdanja človeka, vzvišena nad navadne malenkostne spletke. In vendar je moralo biti med njima nekaj, kar ju je razdvajalo. Vsaj Makso je moral imeti neke predsodke proti Pavloviču; Bog ve, kakšni so ti predsodki? Ali je morda Makso bolj malenkosten, nego si ga slika on, Traven? Ali je pa morda Pavlovič kaj zagrešil proti Maksu? — Tu se je Travnu ustavila nit razmišljanja. Na nobeno vprašanje si ni mogel odgovoriti in, sam s seboj nezadovoljen, je stopal dalje.
{{prelom strani}}
Po mehki travi, kakor po razkošnih preprogah, se je šlo navzgor, in niti stopinje njiju ni bilo čuti. Ker sta oba molčala, je bilo, kakor bi se premikali proti vrhu dve senci. Ko sta dospela na vrh, si je otrl Traven pot raz čelo, kajti nagla hoja in neka nezavestna razburjenost sta ga bili segreli in nekoliko utrudili.
Vrstica 1.571:
Traven pa je s tresočo roko prižgal svečo. V kleti je imel vso pripravo, steklenice, kozarce, stole in kar je treba. Pristopil je tedaj k sodu, natočil kozarec in ga ponudil Maksu; nato je natočil drugo čašo sebi in jo naglo zvrnil v grlo ...
Kmalu nato je dospela k poslopju ostala družba. Ko so videli vrata odprta, so vstopili in se čudili, da so že tu našli Travna in doktorja. Traven je postavil na prosto malo mizo, donesel liter najboljšega in kozarec, in nato je družba posedla. Gospod Stipko, sodnik in Pavlovič so skrbeli za zabavo družbi. Toda Traven in doktor sta vedno molčala ali prav na kratko odgovarjala, {{prelom strani}} zato je bilo videti vse nekam prisiljeno; in še tedaj, ko so izpraznili nekatere kozarce, ni hotelo postati živahnejše ...
Predno je družba zopet odšla navzdol, je prijel sodnik čašo in napil na zdravje gospoda nadporočnika, ki pojutranjem odide. In trčili so s Pavlovičem vsi, ne izimši Travna ...
Vrstica 1.582:
Traven nocoj ni mogel spati. Premetal se je semtertja po postelji, in današnji dogodki so mu vrveli po glavi. Spomnil se je besed Maksovih, ko ga je svaril pred Pavlovičem. In danes mu je bilo usojeno, da se je prepričal na lastne oči, da je imel Makso prav s svojim svarilom. In kako je bil že nocoj dejal sodnik? »Na žene je treba paziti in nobeni preveč ne zaupati!« Ali je bil celo on kaj zapazil? ... In stopilo mu je pred oči vse dosedanje dejanje in nedejanje njegove soproge. Res je bila morda semtertja malo lahkomiselna, toda slabote na nji ni bil zapazil. Ali je morda taka hinavka? ... Konec njegovega razmišljanja je bil, da ni hotel verjeti žalostne resnice. On, prileten mož, ki je bil svoje življenje posvetil študijam, ki se nikdar ni vtikal v tuje razmere — on je imel o svetu in življenju svoje prepričanje, prepričanje, ki se nikakor ni ujemalo z resnico. Ljudje, ki so vrveli okoli njega, so mu bili vsi poštenjaki, vsi pravi angeljci, o katerih si ni drznil misliti najmanjše hinavščine. Bil je v tem pogledu še vedno dvajsetleten dečko. Ni čuda torej, da je slepo zaupal v zvestobo svoje žene, da ni videl in slišal, kar so že davno ugibali in vedeli mnogi drugi; niti na misel mu ni bilo prišlo, da bi ga utegnila ona varati. Izkušal si je torej dokazati, da so ga morda prevarile svoje oči, da v somraku ni bil prav videl, da se je Pavlovič morda slučajno sklonil proti njegovi soprogi; da se vodita za roke, to pa tako ni nič hudega, to je samo nedolžno veselje — samo prijateljstvo!
{{prelom strani}}
In kolikor bolj je razmišljal, toliko trdneje je bil prepričan, da jima dela krivico, da so ga bili prevarili njegovi čuti. In obljubil si je, da popravi jutri svoje nocojšnje nekoliko čudno obnašanje proti njima ...
Vrstica 1.590:
V kotu je še slabo brlela nočna svetilka, a skozi napol zastrta okna so že silili v spalnico prvi prameni vzhajajočega solnca.
{{prelom strani}}
Traven je naglo skočil iz postelje, se oblekel in hitel na vrt, da se naužije čistega zraka. Po drevju in po grmovju so se že preletovale jate ptičev, in lahek veter se je poigraval z lesketajočim, nekoliko že orumenelim listjem. Kako dobro je del ta hlad, ta sveži vzduh njegovim tesnim prsim, njegovi težki glavi! Šiloma se je hotel otresti sinočnega prizora in nocojšnjih sanj, katere mu še zdaj niso popolnoma odbežale — a vse zaman! Za vsakim grmom, za vsakim drevesom, za vsakim ovinkom mu je domišljivost pričarala pred oči obraz soprogin in Pavlovičev, in vselej ju je videl skupaj in vselej združena v sladkem poljubu ... Gladil si je z desnico čelo, stresal z glavo in se izkušal vtopiti v prirodne krasote, a vsaki list, vsaki živobojni cvet vrtnih rož — vsaka stvarca se je hipoma izpremenila v podobo preganjajočih ga obrazov.
Vrstica 1.604:
Pavlovič pa je nemirno hodil po svoji sobi semtertja ...
{{prelom strani}}
Šele proti poldnevu se je zbudil Traven; spanec ga je bil nekoliko okrepčal, in pri obedu je bil celo nekako dobre volje.
Vrstica 1.625:
<center>* * *</center>
Popoldne je sedelo v kotanjski čitalnici nekaj gospodov okoli podolgaste, skoro iz kota v kot segajoče mize, na kateri so ležali v neredu razni novo došli časopisi, a nekatere so držali prisotni gospodje široko razprostrte; ta jih je primikal prav blizu svojim kratkovidnim očem, da se jih je z nosom skoro dotikal, oni zopet jih je tiščal tako daleč od sebe, da se je videlo, kakor bi se bal, da se mu ne zapraši kak odstavek v oči; temu so se pri branju napol {{prelom strani}} odpirale ustnice, kakor bi požiral besedo za besedo, oni pa jih je imel trdo stisnjene ter žvečil med njimi konce svojih brk, a oči so mu bile izbuljene, strhieč v črni tisk, kakor bi ga bil kdo za vrat tiščal. Nekateri je pri vsaki vrstici majal z glavo ter bil vedno videti osupel, ta je z napol glasnim vzklikom pogledoval črez list in svoje naočnike soseda, a onemu je krožil velepomemben nasmeh okolo ustnic pri čitanju vsake novice, pri vsaki še tako resni, češ, saj smo že naprej vedeli, da bo tako.
V bralni sobi je bilo vse tiho. Slišalo se je samo šumenje preobračanih listov, semtertja suho odkašljevanje in pa drsanje, prekladanje nog s kolena na koleno. Ob šipe nekega okna se je zaletavala čebela, ki je bila po nesreči zašla v to čudno učeno družbo in je zdaj z neutrudno trmoglavostjo silila na prosto; ko je uvidela, da ne opravi ničesar, se je naposled odločila ter resolutno odbrenčala pod strop, kjer se je v enomer semtertja vrtela, dokler ni po svoji neprevidnosti ali kratkovidnosti padla v stekleni cilinder ob stropu viseče, široke svetilke; tu se je nazadnje umirila in vdano pričakovala nadaljnje usode. Po mizi se je izprehajalo nekoliko muh, ki so na belih časopisih puščale umazane sledove.
Vrstica 1.638:
»Ah, prav imate, gospod kontrolor; toda, kar je, pa je. Ker je pa sedaj sam ne potrebujem, ali hočete, da vam jo posodim?«
{{prelom strani}}
Gospod Štipko se je kislo nasmejal. Tedaj je pa Traven vzel v roke nemški ilustrovan list, ki je ležal pred njim na mizi v debelih zelenih platnicah.
Vrstica 1.664:
»Ali ne veste, kako pravi sveto pismo? — Ako te pohujšuje tvoje oko, je izderi in je vrzi od sebe! Ako nas torej pohujšuje katerikoli časnik, ali z njim drugače ravnajmo? Ergo — proč z njim!«
{{prelom strani}}
»Menda vendar ne iz čitalnice?« vpraša dr. Lovrin, ki je dozdaj molče poslušal ves razgovor.
Vrstica 1.686:
»Gospoda moja, naši realisti, naturalisti, veristi — ali kako bi jih že imenovali — bi morali opisovati naše življenje; a takega življenja, kakršno nam slikajo oni, vsaj ni še med nami Slovenci, mi ga ne poznamo! Ti ljudje, ki se nam slikajo tukaj, niso Slovenci, niti niso istiniti ljudje; to so žalostni junaki, ki so zrasli samo v prebujni domišljivosti pisateljevi. Med nami je znano prešestvo samo po imenu, samo po oni zapovedi, ki pravi: ne prešestvuj! Naše žene so vzorne, naše gospodične takisto, in možje naši — so značajniki. Kdor hoče torej, da nam spiše dobre povesti, mora pisati samo v tem smislu. To mislim, da je zdaj dokazana stvar!«
{{prelom strani}}
»Res je, istina! Gospod profesor ima prav!« je živahno pritrjeval gospod Juri.
Vrstica 1.708:
»Res izboren človek, samo škoda, da je tako tako —neumen!«
{{prelom strani}}
==VII.==
Vrstica 1.723:
Makso je pristopil k nji. Takoj je videl, da je tukaj zaman vsa človeška pomoč — Severico je bila zadela srčna kap ...
Dočim si je Makso dajal opraviti okoli Severice, je izginil Traven iz sobe in po hodniku kakor brez glave taval dalje v Pavlovičevo sobo. Srce se mu je treslo in silno tolklo, da je čutil njega udarce celo v vratu; oddahniti se je moral, predno je prijel za kljuko. Zdaj ni več dvomil, da je sinoči prav videl, ko je Pavlovič poljubil njegovo soprogo. Hipoma mu je bilo jasno vse. Spomnil se je naenkrat nekaterih malenkosti, ki jih je bil slučajno včasi zapazil, katerih pa se mu ni zdelo vredno, da bi jih bil razmotroval. Kar namah se je zavedel, kako neumno je bilo vse njegovo zaupanje; vse človeštvo, do katerega je imel tako trdno vero, se mu je hipoma zazdelo gnusno, {{prelom strani}} v tem trenotku so se mu porušili vsi ideali, in namesto njih se mu je prikazala sama gola, ostudna istinitost.
Stresel se je; za hipec se je vzdramil kakor iz omotice, in tedaj se je zopet ukradel slab žarek upanja v njegovo srce, kakor se ukrade solnčni žarek v sobo skoz droben presledek temnega zastora. In oddahnil se je.
Vrstica 1.753:
Makso se je bridko nasmehnil.
Ko je videl pred seboj ležečega, bolestno zvitega Travna — njega, ki si ni upal razžaliti najmanjšega otroka — tedaj ga je obšla {{prelom strani}} nepopisna žalost, da se mu je delala tema pred očmi, obšlo ga je največje usmiljenje; solza za solzo mu je kapala iz oči, ko si je dajal opraviti s Travnom.
»Prehuda, prestrašna kazen za tako zaupanje!« je mrmral v enomer sam s seboj ...
Vrstica 1.777:
Drugo popoldne je razkazoval Pavlovič Travnovki imenitnosti tržaške. Ko sta si bila že ogledala najvažnejše reči, sta se še odpravila na izprehod proti ljudskemu vrtu.
Travnovka je stopala molče zraven nadporočnika. Nehote so ji silile vedno misli tja daleč v vilo — tja v senčni gaj pod zelena drevesa — tja med solnčnate, grozda polne vinograde ... In po široki, z drobnim, belim prodcem posuti vrtni poti je videla v duhu z ozkimi koraki korakajočega suhljatega, neznatnega moža, ustavljajočega {{prelom strani}} se pri vsakem drugem koraku in brišočega si solze iz medlih, že skoro izjokanih oči ... Tam je sanjala o sreči in si je slikala življenje zraven moža, o katerem je mislila, da ga ljubi nad vse. A ko je zapustila s tem možem domovino, zapustila soproga in mater, ko je zavrelo okoli nje šumno, tuje življenje — tedaj so hipoma izginile vse iluzije, in začutila se je samo, tako samo!
Moj Bog, kakšna je bila prva njena noč v tujini! Pavlovič je bil poskusil, da bi jo razvedril, a vse zaman! Kakor mora ji je leglo na prsi in ji ni pustilo niti sopsti; neki glas ji je pravil, da je storila korak, ki bode zanjo usoden. In začela je natančneje razmišljevati o svoji lahkomiselnosti. Spanec ji ni hotel na oči celo noč. In konec njenega razmišljanja je bil, da se je namah zavedela, da njena ljubezen do Pavloviča ni istinita, da je gola fikcija, izvirajoča iz žaljenega samoljubja. Prikazal se ji je Makso, in strahoma se je zavedela, da ljubi samo njega — samo njega na vsem širokem svetu.
Vrstica 1.790:
Še predno se je Travnovka do dobrega zavedala, se je usula nanjo in na Pavloviča ploha ne baš izbranih priimkov.
{{prelom strani}}
Pavlovič se je strahoma oziral, ali jih kdo ne opazuje, toda ulica je bila slučajno prazna. Stopil je tedaj naglo naprej in potegnil Travnovko za seboj.
Vrstica 1.806:
Prva njena misel je bila: »Ne — nazaj k njemu ne — nikdar več! Raje umrem na ulici!«
{{prelom strani}}
Naslonila se je na klopi in srpo zrla predse. Mimo nje so vrveli veseli ljudje, skakali otroci, nad njo je šumelo drevje, a od daleč se je slišala iz neke gostilnice vesela godba ... vse veselo, vse praznično, samo v njeni duši črn obup! ...
Vrstica 1.824:
Ne — tega ni moči več prenašati!
{{prelom strani}}
Stopila je prav ob rob: život se ji je nagnil naprej — še trenotek in — V tem hipu je za njo zamolklo zažvižgal neki parnik.
Vrstica 1.841:
Res je bil doktor Lovrin. Takoj, ko je bil Traven toliko okreval, da ga je mogel pustiti samega, in ko je domačim ljudem naročil vse potrebno, se je odpravil v Trst, kamor je dospel takoj zjutraj. Ko je bil pozvedel Pavlovičevo stanovanje, se je takoj napotil tja in hotel Pavloviča pozvati na dvoboj. Toda doma ni bil našel nikogar. Zato je blodil po mestu semtertja ves popoldan do zvečer, dokler ni slučajno zapazil Travnovke, ko je stopila iz cerkve. Tedaj je stopal za njo, dokler se mu ni zdel čas ugoden, da jo ustavi ...
Odpravil se je bil v Trst brez vednosti Travnove, hoteč preprečiti ves škandal. Ljudje še niso o njenem begu vedeli ničesar, zato jo je hotel na vsaki način dovesti zopet Travnu. Poznal je Travna in vedel, da ji takoj vse odpusti, ako se vrne skesana. In ako bi se tudi ne dale {{prelom strani}} med njima ustanoviti več prejšnje razmere, vendar bi se bila dala morda vsaj vsa stvar prikriti.
In Makso si sam ni mislil, da mu bode tako lahka ta naloga. Molče sta stopala z Matildo do bližnjega hotela, kjer je zahteval Makso zanjo in zase po eno sobo.
Vrstica 1.866:
Makso še ni bil videl takega obupa.
{{prelom strani}}
Pristopil je k nji in jo začel tolažiti, kakor je vedel in znal.
Vrstica 1.889:
Bilo je proti večeru. V temni sobi, kjer je ležala gospa Travnovka, je bilo vse tiho. Makso si je bil pristavil stol k postelji in opazoval bolnico.
Bolezen je neznansko hitro napredovala. Zdaj je že bil prepričan, da tu ni več pomoči, in da bolnica niti ne dočaka drugega dne. Neznana bridkost mu je prešinjala srce, ko je videl pred seboj strto, po lastili krivdi strto življenje, katero bi še lahko samo sebe in druge osrečevalo. In nehote so se mu vsiljevali v spomin nekdanji dnevi in vsa njegova ljubezen do tega bitja, ki leži zdaj pred njim slabotno in uničeno. Ni jima bilo usojeno, da bi se bili združili njiju poti. Bog ve, kakšno bi bilo njeno življenje, ako bi se bilo {{prelom strani}} združilo z njegovim! Makso si ni upal dalje razmišljati; zbral je vse sile, da bi ji olajšal vsaj zadnje trenotke! ...
Matilda je ležala napol sedeč, napol ležeč na blazinah svojega ležišča. Oči so ji bile srpo uprte v strop in široko otvorjene. Mrtvaška bledica je pokrivala njeno lice, ki je bilo strašno prepadlo in uvelo. Njene roke so se mehanski poigravale z belo rjuho in jo stiskale med belimi prsti, kakor bi jo hotele raztrgati. Telo ji je pretresal mraz, in vedno teže je dihala. Bolezen se je bližala s strašno, neizprosno hitrostjo svojemu koncu ...
Vrstica 1.912:
Po mestecu so krožile različne in čudno pokvarjene govorice o ti smrti in o smrti Severice; toda gotovega ni vedel nihče, ker Makso in Traven sta trdo molčala.
{{prelom strani}}
Dr. Bric, ki je bil ta dan posebno vinjen, je dejal po pogrebu v čitalnici z največjim cinizmom:
| |||