Gorski potoki: Razlika med redakcijama

ona ima v prsih še tisti ogenj, katerega so nam več ali manj

že zadušile skrbi in pretege življenja.«

»In pa plača,

žena, otroci — le odkrito govorite!« je primaknil Ivan

besed pomagali brat bratu, bomo hrumeli naši sosedje po svoji

navadi in naravi nad našimi glavami in nas res zbrisali s

Italijani in Madžari naj nam bodo zgled!«

 

se bile obrusile ob neplodnem politikovanju in nerazrešljivih

vprašanjih. Poznali smo Ivana Gorca, da je s svojim nasmehom

smo tudi, da mu gladko teče beseda in da zna pripovedovati

mične prigodbe, vzete iz svojega življenja, torej smo napeljali

nazaj na Slovensko. Jaz sem bil tisto leto nameščen z dnevno

plačo pri cesarskem uradu, in ko je prišel Lazar v Ljubljano,

imela takrat prazno dijaško sobo. Hotel sem v nekdanjem

stanovanju še enkrat živeti srečno otroško dobo, torej sem

ženska, ki se je poslujoč po hiši sukala silno urno in tiho in

je živela z vsemi v hiši v miru in prijaznosti. Ta ženska je

njih z vezenjem ali šivanjem. Za njo je hodila, kakor mlado

jagnje za svojo materjo, rdečelična, osemletna deklica, držeč

posodila desetak, ki ni priromal ob določenem času nazaj v

njen predal, kar je zaupnost varčne starke v poštenje mlade

starosti in mišljenju tako različnih žensk. Moja gospodinja ni

mogla pozabiti desetaka, ki bi še lahko bil, pa ga ni več, in

ne samo priden in pošten čevljar, ampak tudi sicer mož po

želji božji. Pa naj bi bil že pil vino — ali žganje in kvarte

visoko, ali potrate je bilo dosti. Vahulja je hodila po moža v

kavarno, posedela pri njem in njegovih tovariših, šla sta

svojemu žarovitemu, razdraženemu pogledu še več iskrenosti in

ognjevitosti, ko je zapazila, da sva z Lazarjem priča njene

vtiska se več nisem mogel iznebiti, on je ostal zame ubogo

revše tudi poslej!

posmejal, kakor je rekel, moji naivnosti v zgodovinskih stvareh;

a je pritrdil, da je bilo tisto dosledno in dosmrtno sovraštvo

zgodovinskega moža, katerega je hvalil nad vse druge, in ta je

bil Mojzes. Ko sem se neverno posmejal njegovi trditvi, mi je

povedal mi je semintam kako anekdotico, ki je krepko naslikala

kako zanimivo osebo. In tako je znal zasoliti svoje pripovedovanje,

namaknil na svojega stotnika in mi naslikal starega, dosti

pohabljenega moža,

iz naše hiše, postala prošta in je bil eden že blizu škofovske palice. Ta liberalnost je gotovo imela

svoje tehtne vzroke, ker je znano, da stare ženice raje tekajo

katerega bi bil slišal kdaj kaj slabega o svoji gospodinji.

 

Bil je stotnik v polku že mnogo let in ker ga

nihče ni videl z drugačno, nego s kapitansko

da je kakor večni žid prešel iz starega v novi vek, drugi —

predrzna mladost se tako rada zaletava v starost — so pa

zapazil ali srečal; če je naju videla prihajati preko

dvorišča domov, je odpirala okna, jih brisala, zalivala ali

kakršno si bodi malenkostjo. Imela je navado, da je skoraj

vedno pogrizovala kako bilko ali šibico z belimi zobmi, zevaje

semléta in zabičena v mojo pusto glavo. Ali evo nesreče, ki

človeku podere najboljše namene. Prestopivšemu prag se mi je

pazneje — Lazar sloni obrnjen s hrbtom proti meni ob orehu in

poleg njega stoji pol prikrita za drevesom Ivanka. On jo je

življenju tisto neznosno srčno rano, o kateri so peli vsi meni

tedaj znani pesniki. Dve uri sem se motal po stezah in potih pod

tako zamotane so bile moje misli. Ko sem se vračal domov, sem

srečal v drevoredu Lazarja: globoko zamišljen, v tla gledaje

Lazar se je obrnil od mene, njegov obraz je bil obsenčen;

izprevidel je, da nemara več vem, nego je bilo treba. Umolknil

slepi zaljubljeni ljudje. Kako bi bil mogel pač prezreti

Lazarjevo in dekličino vedenje, ko bi tudi ne bil slučajna

Videč, kako sva se

zagledala v Ivanko, je viknil Vah v sosednjo sobo: »Ej,

te pojedla. Mlad gospod, ljub gospod!«

 

Vah je potegnil dober

požirek žganja iz steklenice, stoječe pred njim na stolu,

hudega pijančevanja.

 

prišpiljen, kakor ajdovo zrno. Vse Lahinje so take, tanke in

ravne kakor ščetina.«

»Pa ste se zagledali v eno ali v

obe,« je pridejal Lazar in nekak šegav pogled mu je ušel po

grlo žganja in si z dlanjo obrisal porosele brke. »Deklini sta

se naju kar navadili. In glejte, kake reči mi je govorila

čevlje delal, jaz bom pa tvoja žena! Tu ti ude polomijo, ali te

pa še ubijejo; beži z menoj, tako me je večkrat nagovarjala.

ponoči, ko je stal na straži Madžar. Čakal sem, da se prikaže

katera deklin, pa zastonj sem čakal. Ves dan nisem videl nobene

prišli prekopicavat po moji slami. Tretji dan smo odmarširali

na Ogrsko.«

Ivanka se je čutila že kar domačo

ob Lazarjevi navzočnosti. »Vi še ne veste, kako nemškujejo

ostanete dlje tukaj.«

 

pelina. Potem je kliknil: »Harum baša, cirum curum, čuhu

čuhaj — moja starica gre domov! Nikar ji ne pravite o

cirkusu pred vsako novo zvirko abotno postavi in s pogledom

značilno šine po občinstvu, želeč zanimanja in pohvale, tako

»Aha, pri Mlinarju in njegovi

hčeri?« je vprašal Frančišek.

»Da, pa še takrat sem

se tako vedla, da se mi še zdaj smejejo Gregorka in moje

vrtel že nekaj dni poprej okoli teh dveh zgodovinskih žensk. In

tu tekom predstave, kar hipoma je prišlo razočaranje. (Lazar

ga je tlačila na Dunaju, in tuga po domovini in iz teh

izvirajoča nezadovoljnost s človeštvom in ono mladostnim

ljubosumnosti, tudi nož sovraštva jo je neusmiljeno rezal v

srce.

== VI. ==

 

delu sem ... od šestih že zbijam, tolčem in mažem po

čevljičkih.«

»Pa bi se bil umil in počesal, ko si

vstal. Saj te vedno učim! Kaj bo pa naša lepa gospodična

kratkem premisleku. »Čestitam! Vam seveda treba drugače

govoriti; oprostite, da sem se izjavila tako odkrito!«

»Oh, izjavili ste se neprilično in povsem lažnivo,« se je

zdajci oglasila Ivanka, katero je minilo prejšnje koprnenje, a

že res, da se lahko reče, da jajce več ko puta ve. Komaj se je

izvila iz plenic, pa že druge uči.«

»Oh nikdar, nikdar bi

jaz ne izpregovorila besedice o Vas, da me ne silite sami k

se bo to še otepalo, le pomnite me! Kolikokrat sem upala

prejšnja leta, pride čas, in Ivanka spozna, kako je dobro, če

složno živelo ž njo. Ali ona ne in ne! No, kakor si kdo

postelje, tako spi!«

takrat se bomo zabavali bolje!«

 

 

== VII. ==

»Morda ...

povprašajva! Ravnokar je prišla od maše.«

»Ivanka te

pesmi ni spravila zastonj na dan ... to je prebrisana, pogumna

»Smrtni greh,« je

poudarila Gregorka bridko.

»Tudi ti so različni: v nebo vpijoči, mutasti, zoper

svetega Duha.« Lazar je govoril odločno, kakor sodnik, ki

»Nesreča je tako nanesla, da je bila nekega

dne z Mačkom vkup pod streho — —«

»Aha, tudi mene je

zalezovala in tudi z menoj bi bila rada ... veste ..., oh, saj veste

 

»Poznam.«

== VIII. ==

 

»Koga

je Maček predstavljal?«

»Hišnega postrežnika; pa drugega

ni imel opraviti, nego med vrati na oder zaklicati: Gospa, jaz

pogladil po telovniku in pazno pogledal proti nunskemu

samostanu, kakor bi od tam pričakoval kaj prijetnega. Mahoma se

povečala in živo je vzkliknil: »Glejta, tam gre Maček nam

nasproti! Dajmo ga! ... Postrašimo to suho preklo! Jaz bi ga

predlagani način Mačka. Ko smo mu bili za petami, je pričel

Ščinkovec s svojo latovoščino, mlaskal z ustnicami, cmakal z

mijavkanje. Lazar se je smejal in zdržano prilagal z

vsakovrstnimi neslovenskimi besedami. To se je Mačku že zdelo

odmevajoč in slasten poljub, kakršnega z razmahom pritisne

ljubimec svoji ljubi pri slovesu in ločitvi za več časa.

podati, čeprav sem zvesto gledal na stavčeve ustnice. Lazar je

pa kmalu razbral in pogodil to stvar.

mišljenju in imenoval me je zategadelj nemškega Pavliho v

slovenski obleki. S tem je potipal na mojo občutno stran in

prilika, da sem mu dal razumeti, da taki ljudje, ki se smatrajo

za vrh značajnosti in za duševno vzvišene, ne morejo biti

sredstev in je boš čakal težje. V tvojem položaju bi se jaz

obrnil na agenta Muzeljna v Gosposki ulici, on ve za vse male

pisarskega dela. Za zdaj moraš biti z majhnim zadovoljen;

zahtevaj toliko, da se skromno preživiš, in v tem se

Dolenjskem in čakal. Muzelj ga je dvakrat ali trikrat poklical

in mu sporočil o službi, ki ni bila zanj, ker je bila

plačo, da se je Lazarju škoda zdelo potnih troškov; zato je

Muzeljna sumničil, da ga vodi s svojimi službami le za nos.

in da ne ve nikjer za nič. Poskusil je priti k zavarovalni

banki; tu bi ga bili sprejeli za popotnega agenta; toda agentu

jezik mora imeti na mokrem; a Lazarju se je zdelo, da ima več

misli v glavi, nego besed na jeziku, torej takega posla ni hotel

— in poslal ga v menjalnico, katero je pred nekaj meseci nanovo

odprl v Ljubljano se preselivši Nemec, kako se je tam

brezplačno služil, da ga poskusijo in ako se izkaže, odmerijo

mu potem primerno plačo, kako ga je pomočnik menjalnice,

a srečke same ne dobi v roke, dokler ni poravnal ob pravem

času vseh obrokov. Vzamem torej tiste obročne liste, sprejmem

poterjati in hajdi. Prva oseba, ki mi je odprla, je bila brhka

kuharica v Gradišču. Glej — sreča bo! Začetek je! — sem si

suh človek, ostrih oči in razježenih obrvi, me je vprašal:

Kaj bi radi, Dolenjca ali Hrvata? Eh, očka! — menil sem

dolenjske, ne hrvaške, ali tule Vam prinašam srečo, debelo

srečo: ta list tako pravi, da boste Vi enkrat bogat mož, ako