Abadon: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.203:
nezanesljivih posnetkov ― »de omni re scibili ― et quibusdam aliis«,
namesto lahkokrilih mladeniških nazorov in nebotičnih namenov.
S takim duševnim imetkom in svojstvom sem vstopil na vseučilišče in takšen sem ostal ondu. Dočim so si moji znanci, ne zanemarjaje knjig, bistrili nazore in si jeklenili značaj ob živem, polnem
človeškem življenji, tičal sem jaz v sobi in v priljubljenih knjigah takisto brez osnovane zméri kakor na gimnaziji. Najbolj me je mikalo
prirodoznanstvo, zlasti kemija; uglabljal sem se tudi v matematiko in
v strogo modroslovje, bavil se celó s tehniškimi in montanistiškimi
vedami. Pri teh raznih ukih mi je bila učenost sáma na sebi jedini
namen. Zakaj bil sem mlad, strokovne vede so mi ugajale, in podedovano bogastvo me je opraščalo vseh skrbíj. Ni mi bilo torej treba
dogotoviti studij v izvestnem času ali se baviti z vedami, ki naj mi
pozneje dajó vsakdanji kruh. Ko sem takó zapravljal zlati čas in brezčrtežno iskal novih učenostnih resnic, prišla je staroverska resnica,
prejeta od matere in na gimnaziji, do nasprotja z novimi nazori moje
učene glave. Začel sem dvojiti, in kdor dvoji o verskih naukih, ta je
že izgubil vero.
Vender iznebiti se nisem mogel tistih prvih naukov, vtisnjenih
najglobočje v detinsko dušo. Večkrat me je večerno zvonjenje spominjalo, kakó srečen sem bil nekdaj, ko me je mati učila moliti, in
rekel mi je notranji glas: »Sedaj nisi srečen!« Res nisem bil srečen.
Iskal sem sreče v učenosti; toda kakor v nji nisem našel prvotne
resnice, takó tudi nisem mogel najti blaženstva. Samega sebe sem
zmatral sicer za popolnega človeka, ali celotno človeštvo se mi je
zdelo nesrečna slabotna množ, žrtva trpljenja in smrti. Iskal sem razvedritve, ne da bi se udal razkošju in razuzdanosti, toda nisem je našel
brez nastopnega kesa in dolgočasja. Veliko sem potoval ob počitkih
in opazoval vseobče človeško življenje. Posledica temu opazovanju je
bila, da nisem mogel rešiti vprašanja, zakaj sem našel največ veselja
in petja med ubožci, največ udanosti in nadeje boljših dnij med bolniki
in največ zadovoljstva in ljubezni ondu, kjer sem, sodèč po zunanjosti,
slutil bedo in strastí; jaz, popoln, imovit človek na vrhunci izobražbe,
pa sem nesrečen? Anti nemara res nevednost oživlja in veda morí? …
Sam s seboj popolnoma nezadovoljen sem se pogreznil v vrlinomorno
svetožalje, tolažèč se, da tudi razsvetljeni pesniki trpé bol vsega človeštva … Oh, kolíka razlika med mojim svetožaljem, izvirajočim
iz napačne vzgoje, in med svetožaljem veleumnih pesnikov, doumljenim
iz vzvišenega opazovanja solzne doline človeške! Jaz sem čutil svetožalje kakor mèdel bolnik; pesnik čuti svetožalje kakor sočuten lečnik
ob bolnikovi postelji. Na svojem domu sem se tedaj malo bavil. Mati
mi je pač prigovarjala: »Ostani domá, rabi svojo učenost pri domačem
gospodarstvu; leta so mi vzela moč, in več ne morem zdelavati sama.«
Jaz pa sem trdil, da mi imovina ne more izginiti, učenost pa beži od
mene, ako je vedno ne ponavljam in ne pridobivam, in še dolgo ne bodem
toliko učen, da bi smel biti zadovoljen sam s seboj. ― Domá mi je
bilo vse tako malotno, okorno in tesno, kakor bi moral zopet leči v zibelko detinskih let. ―
Takó sem se dolgočasil nekaj tednov domá pri materi in se baš
odpravljal na potovanje v inozemstvo; kar mi zasinejo v srce gorki
žarki prve ljubezni. Vlastelj, ki se je bil ponesrečil hkrati z mojim
očetom, ostavil je lepo imovino nedaleč od mojega dôma in prelepo
jedinko. Bila je blizu pet let mlajša od mene. Do nje dvajsetega leta
sem jo videl malokdaj, ker je bivala največ v mestu pri sorodnikih.
Slučajno se snideva pri neki veselici v bližnjem trgu, menda ni še leto
odonda. Zdí se mi, da sva se takoj vnela drug za drugega, kakor
nekdaj Romeo in Julija v znani žali igri Skakespearovi. Razveselila se
je moja mati, da se ji izpolni mnogoletna nadeja, in takisto so bili
zadovoljni sorodniki moje ljubice. Najbolj in nepopisno pa sva bila
vesela midva, ko sva se ljubila iskreno in brezmejno in me je prevzela
vera, da bivajo ideali tudi na zemlji in da se mi odpira dosedaj neznan
svet, novo življenje in blažena bodočnost. Skoro sem jo zasnubil, in
slovesno sva se zaročila. Zdajci pa je začel nevestin varuh, katerega
prej nihče ni vprašal, pregovarjati in posvajati, češ, da sem premlad,
presanjav, premalo praktičen. Mož je bil sicer dober človek, jednako
pošteno in varčno je upravljal imovino moje neveste kakor svojo,
toda malo je bil omikan, in jaz sem bil njemu preučen. Zatorej sva si bila nasprotnika, in ker so bili nevestini sorodniki na moji stráni,
pokazal sem mu večkrat, kakó ga črtim. Zaresno sem bil razjarjen na tesnosrčnega možá; on pa je mirno trpel mojo jezo, in to me je razburjalo še bolj. Napósled je dal mojo nevesto izreči za polnoletno,
češ, da se iznebí vse odgovornosti gledé na nje nepremišljeno ljubezen.
Vender jeza na varuha me ni minila, tem menj, čim je on, neomikan
dedec, trdil, da bi bil on sam boljši ženin, negoli jaz, sanjavi knjižji molj.
Često igrá slučaj važno nalogo, in spotaknemo se ob kamen, ko smo se baš umeknili brunu, ki je pretilo glavi. Kake štiri tedne
pred določenim poročnim dnevom mi je mlad cigan, katerega so moji
ljudje že večkrat zasačili na tatvíni , kradel neka posebna jabolka
v ovočnjaku. Cigani so v mojem zavičaji práva deželna nadloga; nihče
jih ne mara, vsakdo pa se jih boji. Strahoval sem dečka s pasji m
bičem, ciganček pa mi je zažugal, da ga bodem pomnil vse žive dni.
Pristavec, ki je stal poleg mene, opomni, da se mi cigani osvetijo.
Jaz pa se nisem bal, zakaj poslopja so bila zavarovana proti ognju,
konjski hlevi pa so imeli umetne ključanice. Kake tri dni po tem dogodku sedim v orehovi senci pred svojim dvorcem in štejem dneve
do poroke, ki mi tekó toli počasno. Prédme stopi umazana ciganka
in stiska v naróčaj na pol nago in očito bolno dete. Zasmili se mi
in podarim ji nekaj drobiža. Ženska me lokavo zahvali in se ponudi,
da mi vedežuje iz roke. Bodisi, mislim si, imej ženska svoje veselje.
Ženska se ozrè na dlan moje desnice in se hipno ustraši prav očividno
ter hoče oditi. Radoveden sem in trdo vprašam, zakaj se je ustrašila.
Ona odgovori: »Nevesta se vam je izneverila. Nje bodoči mož bode
takoj tod mimo jahal črnega konja.« Glasno se zasmejem in jo od
podim. Vranec je tukaj prav redek konj, in takisto redka prikazen je
jahalec na samotni cesti pred mojim dvorcem. Mahoma začujem konjska
kopita, ugledam prav črnega vranca, in na vranci sedi nekdanji varuh
moje neveste, mož, o katerem nisem nikoli čul, da zná jezditi. Prijazno
me je pozdravil, toda bral sem mu na obrazu nekaj, česar na njem
nisem opazil še nikoli. Zdelo se mi je, da se mi roga. Vse to me je
osupnilo in malone razburilo. Nisem vražen, vender iznebiti se nisem
mogel cigankinih besed. Šel sem v dvorec, tam sem stopal po sobi
in ves v živem spominu na ciganko, na vranca in na varuha nisem
mogel zasnuti redne misli. Težko sem čakal določene ure, ko se popeljem na posete k nevesti. Hlapec napreže, nakažem mu naglo voziti.
Dospem v nevestin dvorec pred navadno uro. Vratar mi pové, da
gospice ni domá; šla je v vas v siromašno kočo, kamor so jo nujno
prosili. Mislim si, blaga duša je šla tolažit bolnika in mu darit okrepčál.
Grem ji naproti po znanem kolovozu, in skoro jo zapazim na gomilastem griči sredi ravnega polja pod šatorom, odkoder se razgrinja
diven razgled daleč na okolo. Hitim k nji naravnost čez njive. Zgane
se, ko me zapazi, lica so razvneta, in solze ji silijo iz očíj. V skrbéh
sedem k nji, nevesta se glasno razjoče in se zgradi na moje rame.
Razburim se, ker ne morem raztolmačití tega joka, in tolažim, mirim,
prosim; sam ne vém, kaj sem govoril. Iz nevestinega joka in íhta
jedva razločim pretrgane besede: »Ni ubožnejše sirote od mene! Nesrečna ljubezen! Sedaj vém, zakaj sva si tolikanj podobna, zakaj me
je vedno nekaj vleklo k tebi, predno si slutil mojo prijazen, in zakaj
se je obema pri prvem sestanku vnela takó goreča ljubezen! Vso
skrivnost mi je razkrila tam doli v vasi umirajoča ženska, moja nekdanja dojilja. Vedi torej, tvoja sestra sem, in gorjé, ne smem biti tvoja
žena! Vzemi v zakon gospico, katero kaže ta―le podobica (v roko mi je podala fotografijo obema znane mladenke). To devico si nekoč iskreno ljubil, in ona še vedno záte gorí in mrè. Ona ni tvoja sestra in ker
je uboga, dam ji jaz za doto polovico svojega imetka in tebi v zakon
ves sestrin blagoslov. Z drugo polovico pa pojdem v samostan, a v
mislih bodem vedno pri tebi, kakor ne more pozabiti sestra jedinega
brata.« ― Nevesta je brezupno zrla k tlòm, jaz pa sem trdil, da nisem
nikoli ljubil druge device nego njo; da ona ni moja sestra, da to nikakor ni možno in da se je proti nama naperilo peklensko kovarstvo.
Gotovo je to zasnoval nje nekdanji varuh! ― Spomnil sem se v tem
hipu, kakó se mi je rogal pred jedno uro. Nevesta mi je dejala:
»Dojilja je govorila vpričo več ljudij. Res ali ne res ― ljudje bodo
govorili in s prsti kazali za nama, da sva mož in žena hkrati brat in
sestra. Rajši se pogreznem živa v zemljo, nego da začujem táko ogrdo!
Vedno pošteni moj varuh pak …« ― … »je sedaj tvoj ženin,«
pristavim naglo, nekaj mislèč na ciganko, nekaj razdražen po trdih
besedah. A takoj me je spekla vest, da sem izustil to besedo. ―
Cvetána uprè v mene nebeške svoje oči. V nje pogledu sem bral
osup, žál in jad. To je bil pekel záme! … ―
― Nehajte, gospod! zakliče Samorad za mizo. To je zgolj
moja povestl ――
― Oprostite! ― odgovorí tujec odločno. Malo besed imam še
dodati. ― Omračilo se mi je pred očmí, kri mi je zavrela v glavo,
in ostavil sem nevesto, sam ne vém, kakó. Naglo sem pobegnil k vozu,
ki je stal pred nje dvorcem, sédel sem spredi k hlapcu, sam vzel povodec v roke in gnal potlej konje na vso moč, dasi je hlapec pregovarjal, da se vsi pobijemo. Najprej sem vozil proti dômu, potlej sem
krenil na drugo stran, da na Kranjskem posetim znanca, katerega
nisem videl že tri leta. Ne vém več, kaj sem mu imel povedati takó
nujnega, in to baš tisti dan. Pridrevimo se do brežiškega broda, kjer
prevažajo čez Savo. Treba je bilo nekoliko čakati, ker brodnikov ni
bilo na brodu,― ko so baje tačas južinali na svojem dômu. To priliko
sem hotel porabiti, da se nekoliko skopljem v Savi, kakor mi je bila
tedaj vsakdanja navada. Zeló mi je bilo vroče, in naglo sem skočil v
valove. ― Več se ne vém spomniti. Tukaj prestane mojega življenja
resnična povest, in tukaj se je začela tvoja bajka, moj Samorad
Veselin! ―
― Oh, kakó sem nesrečen! zakliče Samorad. Srce mi zastaja, in tiščí
me nekaj na glavo, kakor da se pogrezujem v zemljo in da padajo zvezde
náme! Odjenjaj, duh, in ne trpinči me! Béži, béži, nesrečni spomin! ―
― Ne béži sam pred seboj, povzame tujec sočutno. Jaz nisem
tuj duh, temveč del tvojega duhá: tista boljša polovica, katere ni mogel osvojiti zli duh Abadon; tista polovica, katera je ohranila blage
nauke in večne resnice, ki ti jih je v dušo vtisnila tvoja in moja mati.
Jaz sem glas tvoje vesti. Vsakdo ima vest sam v sebi; ti pa si mene
izločil iz sebe, ko si sklenil pogodbo z Abadonom. Spremljal sem te
tudi potlej po tvojih blaznih potih, ali moja moč je pešala, in sedaj
umiram, ko ne bivam več v tvojih prsih. Svaril sem te nedavno. Koliko
žalosti meni in koliko kesa sebi bi bil prihranil, da si me slušal ondaj!
Nocoj te svarim poslednjič, umirajoč … Ako me slušaš, tedaj si
otet; ako ne, umrem. Z menoj ti umrè glas vesti, in ostane ti jedino
tisti del duhá, ki je podan Abadonu. Potlej bodeš ves z duhom in
telesom priverižen rob peklenske oblasti brez oporeke, ker jaz se ne
bodem več oglasil. Deležen bodeš tiste blaženosti, katero ti je Abadon
obetal proti temu, da ne poslušaš mene … Moj namen ni, da te
učim. Saj te je že dosti izučil Abadon. Sámo nekoliko obnôvi v duhu,
kaj si doživel z Abadonom in vzpričo njegove pogodbe, kaj si videl, s
kom si občeval, kaj si prebil, in zdajci spoznaš, da si sestavno lezel v
robstvo in brezvoljstvo. Kazal ti je celó krščanstvo, ideale, blaga načela,
in baš v tem se je očitovala najhujša njegova zloba; ker hkrati ti je
podiral mostove do teh idealov in do prave blaženosti ter te uverjal, da
jih zbok nedostatne kreposti ne moreš doseči. Vse to je bila premišljena
dejanska šola pesimizma, ki vêde do prevrata, da prej ali slej obupaš
sam o sebi.
Ko ti je Abadon vzel prejšnjo osebnost, ko ti je strl vso blago voljo
in te vkoval v spone, ondaj ti je končno podal slepèč nauk o blaženosti,
s kakeršno razpolagajo on in služni mu duhovi. Vedno zdravje! Življenje, zdravje ti je dolžnost, a ne pravica. Vedno ti preti bolezen. S čim
se bodeš tolažil in blažil v trpljenji? In končno pride smrt. Proti nji si
se čudil Rudovarovemu leku, po katerem bi bil človek sam gospodar
svojega zdravja in življenja. Ako si pa sam gospodar svojemu življenju,
ali ga nimaš takisto pravice končati, kadar hočeš, kakor je usmrtil Rudovar Slovogoja? ... To je završetek pesimizma ― samomor!
Potlej duševno zadovoljstvo, vzlet duhá nad človeško sredomernost!
Kam dovêde neomejena spoznava inveda ter ogledovanje samega sebe v
modroslovstvu? V brezkrajen kolobar. Kdaj dospeš takim težnjam do
meje, naj se vzpneš celó do Slovogojevih let, in kje zadobiš vero, da
je tvoja modrost vzvišena nad človeško zmoto? To ti je vse liki vedno
debelejši svinčen šlém, ki glavo čimdalje bolj obtežuje, ne da bi jo ščitil. Abadon sam ni bil dosleden. Dva učenjaka ti je kazal: Slovogoj je zabredel v smešnost, Rudovar vpodlo zločinstvo. Kazal ti je, da je člo veštvo podano vseobči bedi, ker je zapustilo načela krščanstva. Ali je pa tebi za pravo blaženost priporočal količkaj krščanstva? Napósled bodeš
pa vender, ko dospeš na vrhunec učenosti, moral vprašati: Od kod in
kam? Kaj je zemeljski namen človekov? Odgovor na to ti bode, da si
izgrešil svoj poziv, da si zapravil svoje življenje ― sploh obup v sponah
Abadonovih brez utehe, brez otetja ― ker jaz se več ne bodem oglasil!
Hvalisal ti je bogastvo. Bogastvo samo na sebi ne daje užitka,
pač pa podjarmlja človeškega duhá pod oblast minljivíh stvarij. Že
stari Horacij je rekel: »Crescentem sequitur cura pecuniam.« Tudi
je vse bogastvo samó relativno, in modri Salamon pravi: »Marsikdo
je bogat, vender nima ničesar; marsikdo je ubog, pa ima veliko bogastvo«. Ali nisi največ dobrovoljstva in čistega veselja našel pri
ljudeh, katere s svojega stališča zmatraš za siromake? Ali nam ni
iz bogastva izvirajoče skopuštvo najpodlejša strast?
Čast in slava! Kakšno ti je obetal Abadoni O poštenosti, o
nravnosti, o zadovoljstvu, kakeršno podaja mirna vest, o vsem tem
je jedva zinil; pač pa je na vsa usta hvalil zunanje častí brez častí
v prsih in slavo, pridobljeno brez truda ali celó s sleparstvom. Takó
te namerja osrečiti, da ti nasiti napuh, lakomnost in nečimernost. S
čim pa te potlej obvaruje spoznave, da je vse to puhlo? In kadar
se vsega tega naveličaš, kadar se dovéš, da te ljudje na videz slavé,
v srci pak zaničujejo, kakó bodeš ondaj preganjal praznoto, gnus in
kes? Razjedala te bode prevéra, da si žrtvoval človeško dostojanstvo
in tratil prekratko življenje brez koristi, brez istinitega užitka. Za to
bol pa Abadon nima leka, ker kazal ti je, da se ne moreš več vzpeti
do krščanskih nazorov. Nastopilo bode torej, kar je posledica pesimizmu: topoglavost, blaznost, obup. Da uničiš življenje, ki ti je bilo
teža brez koristi in ti je napósled samó predmet kesu in obupu, Abadon morda podá nov pomoček, ali te morda prekamení, kakor si
videl Rudovara: tistega Rudovara, ki je bil vseh nravstvenih nakaznij,
kolikor ti jih je Abadon izbral za pokvaro tvojih nazorov, najgabnejši
zlódej in hkrati ― ne brez namena ― tvoj potomec.
Ne bilo bi prišlo do tega, da je bila tvoja vzgoja, odkar si bil
odtegnjen materinemu nadzorstvo, pravilna, ali da si nisi na jedno
rame nakladal preveč, na drugo premalo. Učil si se brez osnove in
brez zmotra. Osnovan, po črteži napredovalen uk, čegar plodove
vzprejmeš váse, da se ti izpremené v sestavino mislij in sodstev ali
sploh v neločljivo tvojo svojino: takov uk je človeku potreben, ker
mu pomnoží duševno imovino. Tvoja ukobér pa je bila liki bér v
prosjakov koš in nakladanje tistih ved na glavo, katerih niso mogli prebaviti možgani. To pa tlači in ovira v gibanji. Hkrati si pozabil, da človek ne more živeti vse dni liki v retorti, da mora priti med svet, med
razne ljudi in da si je v ta namen treba ustanoviti in ojekleniti značaj.
Posledica temu je bila brezvoljnost, negotova mislenost in sodnost.
Ta duševni nedostatek si moral neprijetno čutiti, občujoč z ljudmi,
ki so po tvojih mislih menj učeni, in to so bili malone vsi; zakaj,
kdor je zaljubljen sam v svojo učenost, ne pripozná duševne zmožnosti nad svojo. Mislil si torej, svet me ne umeje, in zatekel si se
zopet k tistim knjigam, ki ti obtežujejo um, ne da bi ga bogatile ―kakor se pijanec vrača k opojni pijači, da si uteši živce, pokvarjene po
opoji. Več nisi bil sam svoj; izgubil si vero v sebe, da bi―mogel doseči
človeški namen; otrpnila ti je krepost, da bodeš kdaj vrl člen človeške
zadruge; in ni se ti vzbudilo tisto blago častiželje, ki ne išče ljudske
hvale, temveč činov, ki so sami na sebi častni. Samotaril si sredi
človeške zadruge, kateri se ne moreš in ne smeš odtegniti. Samotaril
si ―sam sebi vesoljnost ― sam sebi nezgóda ― in takó ti je usehnila
ljubezen do človeštva, čegar beda je po tvojih nazorih neutešna, do
národa, kateri te ni posebe prosil pomoči, do svojcev, kateri te ne
čislajo dovòlj, in napósled celó do matere svoje, katera te več ne
umeje. Po taki vzgoji si se ves prilagodil težnjam in zmotru tistega
Abadona, ki je po ošabnih svojih besedah vodilni genij našega veka.
Bil si že davno njegov, in bilo je samó čakati prilike, da se obelodani njegova oblast do tebe.
Nastopila je prilika: naudala te je ljubezen do Cvetáne z vso
silo prve ljubezni onda, ko je bila tvoja duševnost vsa pohabljena in
ti je bilo preobraziti vse nazore, da se usposobiš za človeško zadrugo
in da resnično osrečiš nevesto svojo. Anti še pomniš, kaj ti je Abadon pravil o usodnem koraku v zakonski stan? In kaj je bila tvoja
ljubezen? Zgolj nova, koperneča strast, ki ostrmi pred najmanjšo oviro,
zgolj sladka, boječa sanja, ki omedli pod najtanjšo meglice. Pokazala
se je meglica; prekipel si, zabledel ― in Abadon te je potegnil iz
savskih valov. Pravil ti je, zakaj te je otél. Verjemi mu, saj je sam
povedal, da je duh laži in prevare! Dejanski mu ni bilo mnogo do
tebe, ko te je dvignil iz vrtincev ― saj si bil že prej njegov; ampak
do tistih mu je, ki mu jih utegneš pridobiti. Takšen, kakor si sedaj,
bodeš mu izvrsten vabnik na lovišči sedanjega veka, kadar bode nastavljal mreže pesimizma. Sedaj si liki blesteče ivje na drevesi vrhu
gore. Abadon potrese to drevó, in ivje bode plaz, ki se zadrevi v
dolino rastoč in širèč se ter podere s seboj v prepad vse, kar more zajeti.
Abadon ti je prepovedal, da bi se doteknil vode. Zakaj? Ko si
bil prvič oblit z vodo, vzprejet si bil v krščanstvo in odpovedal si se hudiču in njega napuhu, ki velí: »Eritis sicut Deus.« Vender udal si se pozneje zlemu duhu in dobil si v znak robstva neodtezen obroč
na vrat. T a obroč se ti more odprati baš z vodo. A samo to ni zadosti.
Pregnati moraš Abadona tudi iz srca; to pa bodo teže, zakaj ojačiti
bode treba oslabelo voljo. Vender se moraš dvigniti in se navzeti not
ranjega krščanstva, po katerem sedaj koperni vse človeštvo: notranjega
krščanstva, katero se ne kaže samo na lici, ampak javlja v delih pravice in ljubezni. Brezkrščanstvo je tebe zavêdlo v sedanjo bridkost;
Evropo, ako se ne izpreobrne, pa zavêde v položaj, ki bode sličen
bodoči evropski državi, kakeršno ti je predočeval Abadon, sevéda vse
pretirajoč po svoji navadi in ne svarèč, ampak, da utrdi tvoj pesimizem, varavo kažoč, kakó, se Evropa nikoli ne more vrniti k načelom
krščanstva. Vender, vrnila se bode, in moraš se tudi ti. Moj namen ni, da te učim, da ti dokazujem; ampak zapovedujem ti pokorščino …
Očiti pojavi, katerim se ni mogel najti priroden vzrok; bistveni učinki,
katerim nihče ni mogel prenmíti činitelja, spominjali so od nekdaj človeštvo, da nad nami biva neka višja, človeku nedoumna sila. Bogove
si je samojed vpodobil od lesá in ilovice. Homer jih je zamislil kakor
vsemogočna, nanebna bitja s človeškimi svojstvi; Fidíja je Zena izobrazil od zlatá in slonove kostí, in modrijan si ga sestavlja po človeški mislenosti kolikor toliko popolno, kakeršne so njegove misli.
To vse je malikovanje! Ti pa moraš priznati osebnega Bogá in zmatrati
za nedvojbeno resnico, da se nam je takó razodel, kakor nam narekuje
vera. Tej veri moraš ukloniti ošabno svojo modrost in učenost; upogniti
se moraš zakonom, ki ti zapovedujejo samozatajbo in ponižnost, in
zmatrati moraš za nezmotno resnico, česar ne moreš doumeti s pomočki človeškega modroslovja. Stóri to, in nova modrost, novi nazori
ti razsvetlé um, resnično bodeš blažen in užival bodeš tisti duševni
mir, katerega ti je Abadon vzel v podobi spanja! Ukazujem ti, svarim te, milo te prosim, slušaj me! Malo trenutkov imaš še. Torej izreci odločilno besedo, ali hočeš ostati v sponah peklenske sile ―
da se pogrezneš, ali se hočeš podati zapóvedi Tistega, čegar imena
Abadon sam ne more ízreči brez trepeta ― da se dvigneš v odrešenje? Ali Abadon ― ali krščanstvo; druge rešitve nimaš! Slušaš me
pa tem lože, ker je Abadonova sila pretrgala vse vezí med teboj in
svetom … Pretí ti smrt od gladú ali od razbojnikov v Ameriki ―
na vešalih v Evropi; vzeto ti je pošteno ime in vsa podedovana imovina; umrla ti je mati, in Cvetáno, zaradi katere si se žrtvoval Abadonu, pokopali so nijagarskí valovi. Torej … ―
― Oprostita opombico! vmesne se Živko Tratilek. Daví sem
čítal v časopisu, da je neka gospa, najbrže vajina Cvetána, oteta iz
nijagarskih slapov. Skočila je v brezdno, valovi so jo priplavíli k
bregu in vrgli na skalne prage pod vrhovi izpodmletih stranskih sten.
Gospá se je tam zavédela in po tistih znanih podmolih nad reko srečno
ušla slapovjemu območju. Napósled so jo zapazilí dobri ljudje in oteli.
Takó sem čítal v časniku. ―
Kàr se odpró vrata. V sobo stopi živa Cvetana, prihití k
Samoradu in mu presrčno seže v roke. Samorad je toliko omamljen,
da se jedva zavé iznenadnega prizora. Cvetana ga bodrí s prosečo
besedo: ― Poglej me. spoznaj me, tvoja Cvetána sem, čudno oteta!
Prišla sem póte, da se otmeš tudi ti gladü in sramoto. Slušaj me.
Samorad! Abadon, tvoj pokrovitelj, razodel mi je vso skrivnost. Dotakni se nevidnega obroča, ki ga nosiš na vratu, in oba sva oteta in
brezkončno srečna! ―
Samorad gleda krasno prikazen in se drami kakor iz težke sanje.
― Kam naj se rešíva, draga Cvetana? vpraša polglasno. Saj ni záme
na vsi čiharni zemlji varnega prostorčka!―
Toliko da to izgovorí, že se oglasi svaritelj izza peči:
― Ne poslušaj, Samorad, zavêdne izkušnjave! To je Abadonovo
vabilo. Rešiti sebe in Cvetáne ne moreš drugače negoli po moji zapóvedí. Gostilničar, prinesi vode! Vode! Vode! ―
Na opetovani klic po vodi prideró v sobo neznani ljudje razbojniških obrazov, med njimi Nikon Ubeg, Darinka in Ljudmila ter
obstopijo mizo, za katero sedi Samorad.
Cvetána, vsa drhteča, zakliče Samoradu: ― Naglo, naglo primi za
obroč, skrajni čas je! ―
Nikon Ubeg dvigne dolg jatagan proti njemu, rohnèč:
― Nikamor se ne ganeš odtod; tukaj se pogubiš! ―
Darinka izdere bodalce in dé s hripavim glasom Nikonu Ubegu:
― Dovôli, da jaz poderem rušilca najine sreče! ―
Ljudmila kričí in prosi: ― Prizanesíte mojemu možu, ki je
zblaznel! Ta tukaj ― (na Cvetáno kazaje) ― je kriva vse nesreče!
To usmrtite! Moj mož je nedolžen! ―
Svaritelj za pečjó zahteva vedno glasneje: ― Vode, vode! ―
Živko Tratilek pastopi pred mizo ter zapové mir:
― Danes sem jaz tukaj gospodar! Počakajte barem toliko, da
vam napravim luč, predno se vsi pokoljete. ―
Luč v svetilki je res malone ugasnila. Živko Tratilek pa izlije
ostanek žganja iz steklenice v mizno skudelico, razbije petrolejevo
svetilko in vrže plameneči stenj v žganje. Zelenkasta medla luč švigne
visoko proti stropu. Vsi obrazi so kakor mrtvaški in pošastni, in vsa
tolpa za trenutek osupne ob tem pogledu.
Samorad počasi vstaja. Nikon Ubeg vrže bodalce prédenj na mizo, zapovedujoč: ― Zabôdi se takoj, kukavica! Ako ne, pil bodo moj jatagan tvojo kri!―
Samorad prime bodalce in gleda z bridkim nasmehom gladko ostrino. Že ga stisne v pest in obrne ost na svoje prsi; vender omahuje in dviga drugo roko k vratu. Kar plane svarilec izza peči, dvigne
se za mizo k Samoradu in ga trdo objame čez obe roki. Nikon
Ubeg dvigne jatagan proti svarilcu, takísto Darinka badalce proti Samoradu, Ljudmila pa z brzokresom, ki ga je izdrla sosedu iz rok, pomeri na Cvetáno. Cvetana omedli in se zgrudi. Padajočo ujame na
roke Abadon, ki zdajci stoji sredi te tolpe, vseh pošastnih obrazov
najgroznejša pošast. Vsi ostrmé, boječe se ozirajo na prišleca, in roke
z orožjem upadajo. Na cesti pred sobo se začnje hrum ljudij in ropot
vóz, ki se ustavljajo uprav pred hišo. Nikon Ubeg in továriši molčé
ter se boječe spogledujejo. Samorad si je v tem malce oddehnil.
Uprè oči na Cvetáno, ki sloni nezavestna v naróčaji Abadonovem.
Nje obličje vabi s čarobno lepoto; in zdi se Samoradu, da je nad njo
razlit nebeški sij in da nje solzorosne, na pol odprte oči milo prosijo:
― Dotakni se obroča! ―
Samorad zopet dviga roko k rešnemu obroču, ali prestreže ga
svarilec, ki mu šepne na uhó: ― Odreci se, skrajni trenutek je! ―
Toda Samorad polglasno izusti: ― Poglej Cvetáno! Nimam močí!
Pomôzi mi ti, blagi duh! ―
Na te besede se svarilčevo teló prime Samoradovega, in obe
telesi se združita v jeden život. Razbojniška tolpa se preseneti in
se umakne od mize. Cvetana se zavé, prime Samorada za roko in mu
jo dviga k obroču na njega vratu. Abadon ponosno stopi k mizi. V
tem hipu uzrè Samorad na Cvetáninem vratu obroč, ki je sličen obroču
na njega vratu, in na Abadonovi roki tisti prstan, katerega je bil
nocoj oddal Plahtaliču, da ga iztrži. ―
Odločil se je Samorad. ― Rahlo potegne svojo roko iz desnice
Cvetánine in izustí z zamolklim, vender odločnim glasom: ― Zdravstvuj,
Cvetána! Ne bodem se tebe deležil s kraljem kobilic! ― in proti
Abadonu: ― Poberi! … Druga beseda mu obtičí v grlu, zakaj obroč na vratu mu zadrgne sapnik kakor tedaj, ko ni smel stopiti v dvorec svoje matere. Abadon se skloni na mizo in se odurno grohoče Samoradu v obraz, s prstom kažoč na obroč, ki vedno tesneje zadrguje
in smrtno davi. ―
V tem so se zunaj na cesti postavili mestni gasilci, da pogasé
neobični plamen v naši gostilni. Okno se zdrobí, in iz nastavljene
cevi bruhne krepak voden curek na strop.
Samorad začuti goste, hladne kaplje po obrazu, zadrgeče, omahne
in omedlí. ― ――
Bilo je lepo jesensko jutro, ko se je Samorad prebudil in zavédel v
domačem dvorci. Pri postelji sedeči pobratim dr. Kres mu govori:
― Prebolel si hudo vročnico, ne smeš pa še govoriti, da se ne vznemiriš. V očéh ti berem mnogo vprašanj. Nemara utegnem odgovoriti
vsem. Ljuba mati je zdrava. Nádejem se, da bodeš smel že jutri videti
Cvetáno. Gospod Peter Pavlič, ki je sedaj tukaj, ponese ji takoj poročilo, da si se osvestil in otél nevarnosti. Ciganka, ki ti je vedeževala
tako usodno, bil je tisti ciganček, katerega si bil pred nekaj dnevi
strahoval. Nazvi dojilja, ki je lagala Cvetáni, bila je njegova mati.
Peter Pavlič jo je zasačil še tisti večer. Cvetánina prava dojilja pa
je tebi stregla v bolezni, v kateri se je zate jako trudil tudi tvoj sošolec Živko Tratilek, ki je sedaj brat milosrčnik. Bil si že nekaj dnij
neobično razburjen, in prav tedaj, ko ti je našemljeni ciganček vedeževal, hitel je Peter Pavlič na prošnjo Cvetánino po bližnjici mimo
tvojega dvorca k meni, da se takoj tisti dan ob tvoji navadni uri pri
Cvetáni sestanim s teboj in ―premotrim tvojo razburjenost. Toda prišel
si prenaglo, in videl sem te stoprav ondaj, ko so te brodniki oteli iz
Save. Bil si že ves v bolezni in blaznosti.
Pojave čudne, bolestne tvoje blodnje sva zapisovala jaz in Cvetána, ki je tolikanj medlela pri tvoji postelji. ― »Forsan et haec olim meminisse juvabit.« ― Bodi ti preboleno dušebolje liki vinsko
vrenje. Oprôsti to pripodobo, ker baš sedaj smo v veseli trgatvi.
Sladki sok vinske trte v sodu izpremení slajo in podobo; in dočim
kipi in se greje in kisa, vse iztrebi iz sebe, kar ne smé ostati v vinu.
Tako bodi tudi ti, kadar te osreči sveta zveza s Cvetáno, čistega,
krepkega, stanovitega značaja liki naše sloveče vince, ki razveseljuje
srce! …
Še nekaj. Razborna Cvetána je opomnila, de je povod umobolnosti morda tičal v tvoji knjižnici. Zakoj često si ji pravil, da prespiš
preveč časa in da za življenje štejejo samo tiste ure, ki si jih prebil
v koristnem delovanji, kar je gotovo res. ― Ko pa si povedal, s čim si se bavil, onda ti je očitala, da bi bilo bolje spati nego tratiti toliko ur z brezuspešnim in brezzn1oternim modrovanjem. Povabila je torej starega knjigobrska Nemcigrena v tvojo knjižnico; in ta je ondu našel
premnogo duhomornih bacilov. Kakor sem ti jaz lečil život, takó je
on razkuževal tvojo duševno čumnato in odpravil iz nje knjige, na
katerih je bila zasluga umetnega knjigoveza večja od zasluge pisateljeve;
knjige, pri katerih bi bil ozir na pisatelja in takisto na občinstvo
zahteval, da jih je pred tiskom prečital strog umolečnik; knjige, v
katerih se resnica išče, liki je v ribniškí pravljici mož iskal izgubljenega konja v daljni dolini, dasi je védel, da se pase v bližnji; knjige, ki sljavo parajo človečanske rane, ne da bi jih celile, in katere podirajo naše ideale in nazore ter stare temelje človeške zadruge, ne vedoč,
kaj naj zgradé na razvalinah ― sploh vse mnogovrstne izrodke kipečih možgán in negodnega slavohlepja našega nervoznega veka!
Vse te knjige je zaklenil v velik zaboj in na pokrov je zapisal
vzklik iz svetega Avgustina izpóvedij:
Surgunt índocti et caelum rapiunt; et nos cum
doctrinis nostris sina corde, ecce, ubi volutamur? ―
<center>KONEC.>/center>
<poem>Uveli list.
<big>O</big>dtrgal piš je list ni drevesa,
Odnesel ga čez dol in plan;
In daleč del ga od domovja
Na tujo zemljo sred polján.
Povej mi, drobna moja pesem.
Kaj nisem lističin jednak?
Moj dom tam doli daleč, daleč,
A jaz v tujini siromak!
Srcé mi hrepenenja gine
Po naših dolih in bregéh;
Kopni mu dan un dan silneje
Po nji, po nji na tujih tléh!
Radinski. </poem>
| |||