Doktor Strnad: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tanja (pogovor | prispevki)
Tanja (pogovor | prispevki)
Vrstica 715:
jej je bilo tako tesnobno in duša jej je obupavala,
kakor da bi bila izgubila baš vse, vse ...
 
 
== III ==
Bilo je že po polnoči.
 
Sama sva sedela v celovški kavarni. V štirinajstih
dneh svojega bivanja v koroški metropoli
Vrstica 727 ⟶ 729:
in praznikih na Vrbsko jezero, v židovskonemško
kolonijo Poreče, na Otok ali pa k knežjemu
stolcu sredi GospesvetskegaGosposvetskega polja, — to so bili
najini izleti.
 
Navadno pa sva sedela pri časnikih v kavarni,
razgovarjala se, pila kavo in pušila časih pozno v
°očnoč. Saj trudna nisva bila in najina služba v vojaški
bolnici je bila zelo lahka.
 
Tako tudi nocoj. PrebravŠaPrebravša večino časnikov
tudi slovenski dnevnik je bil mej njimi —
kramljala sva zopet o važnem in nevažnem, o Ircih,
»rbihSrbih, o anarhistih in klerikalizma, vse vprek. Končno pa je pričel govor tudi o zasobnih rečeh.
S t r n a dStrnad mi je pravil o načrtih svojega bodočega
zdravniškega delovanja, o svojem bratu nadporočnnadporočniku,
i k u , ki mu je baŠbaš danes p i s a l pisal, da je zopet pobil
v dvoboju nekega zagrizenega Madjara, zatem o
svoji zaročenki, o svoji poroki ter o svoji preveliki
sreči, katero vživa v ljubavi do te nežne, blage,
udane golobice.
 
Z demostensko zgovornostjo mi je slikal njen
lepi značaj, odkritosrčno narav, opisoval vse njene
čednosti . . . saj zaljubljenec ne prehvali nikdar svojsvojega
e g a uzora dovolj temeljito!
 
„Ne»Ne moreš si m i s l i t i misliti, k o l i k okoliko sem pridobil s to
l j u b e z n i j o ljubeznijo! "« — mi j eje pravil. „Vsa»Vsa moja notranjščina
se mi je ublažila, o p l e m e n i t i l a oplemenitila; —• postal sem tako
miren, sočuten, dočim sem b i lbil prej tako nezbran,
hladen in sebičen.11«
„ ln si li preverjen o neomahljivosti svoje
 
zvestobe ? U — u s o d i I sem se g a vprašati.
»ln si li preverjen o neomahljivosti svoje
„Popolnoma. Nobene ženske ne v i d i m , za nobeno
zvestobe ? Uu s o d i Iusodil sem se g aga vprašati.
se ni malo ne z a n i m a m ; zdi se mi, da sem
 
„Popolnoma»Popolnoma. Nobene ženske ne v i d i m vidim, za nobeno
se ni malo ne z a n i m a m zanimam; zdi se mi, da sem
odmrl za ves ostali svet, zakaj vse moje misli,
moji čuti in strasti strinjajo se le v njej, moji
dobri R e z i k i Reziki!"«
 
„Čudovito»Čudovito si se spremenil. Ko sva bila še na
Dunaju . . . "«
„Veruj mi, da nisem bil tedaj v istini nikoli srečen! A sedaj je moja jedina želja še, da si
 
„Veruj»Veruj mi, da nisem bil tedaj v istini nikoli srečen! A sedaj je moja jedina želja še, da si
A sedaj je moja jedina želja še, da si
ustanovim čim lepše in ugodnejše domače ognjišče,
kjer bom osrečeval in osrečevan v tihem rodbinskem
krogu.u«
 
V tem trenotku je prihrumela v kavarno
družba že precej razvnetih častnikov raznih regimentov
in šarž. Prihiteli so k nama; nekateri so
b i l ibili nama že znani, drugi so se predstavljali, pa že
k l i c a l iklicali tarok karte.
 
Samo jeden, vitek gospodič postal je za trenotje
kakor neodločen mej vrati, a samo za hip,
takoj na to yije bil pri naši mizi, kjer so mu tovariši
u s l u ž n ouslužno prepuščali najugodnejše mesto.
 
nMon»Mon Dieu,"« — je v z k l i k n i lvzkliknil„s»s tema gospodoma
se še ne poznamo. Privatist Sch . . ."«
Predstavila sva eese. — Zapazil sem pa takoj,
k a k okako je uprl vitki gospodič začudeno svoje oči v
lepi obraz mojega prijatelja, kako je švignil njegov
pogled parkrat gori in doli po njegovi elegantni postavi,
ki je bila v tesni uniformi z dvovrstnimi
gumbi še Bimpatičnejšasimpatičnejša.
 
„Gospod»Gospod doktor, igrate biljard? — Jedno
p a r t i j o ! "
partijo!«
 
Strnad je prikimal in šla sta po svoje keje,
on in o n a ona, k i je bila samo sedaj privatist S c h ,Sch . ..,
sicer pa Marta Sch . , .
 
Strmela sva oba, a molčala, ker se je i ostala družba vedla, kakor bi jej bil ta njen nastop že
znan in navaden.
 
Družba častniška je zasedla dve igralni mizi
deloma k taroku, deloma k šahu; kot nasprotnik
vaakevsake igre ostal sem sam ter opazoval igralce.
 
Marta, katero sva že parkrat videla na konji
aali l i b i c i k l jubiciklju v družbi različnih gospodov, bila je nama
že precej časa znana po obrazu in po govorici.
Slišala sva zlasti v o l i r i r . s k 1oficirski menaži marsikaj o njej.
Sešla sva se pa ž njo osebno nocoj v prvič.
 
Oblečena je bila prav drzno, o r i g i n a l n o originalno: nekaka
ruska moška obleka s tesnim, dolgim jopičem,
s širokimi dokolenskimi pantaloni in visokimi l a k i ranimilakiranimi
črevlji; na p r s i hprsih pod vratom je imela veliko
zavosljano kravato temne barve, na g l a v iglavi pa okroglo
čepico, koketno pomaknjeno na desno uho, katere
ni odložila tudi pri i g r i igri. Barva baržunaste obleke
je bila rujava.
 
Gracijozno se je kretala mej vso i g r o igro; lahnih
korakov je tekala sedaj na to, sedaj na ono stran,
l e g lalegla na rob mantinela ali pa spretno suvala kroglo
z aza svojim hrbtom.
 
Vihteča svoj kej, je z neko ratiniranorafinirano koketnostjo,
kateri pa je znala nadeti značaj pripro-priprotosti,
• tosti, razvijala vse čare svojega života. Njeno
živahno črno oko pa je časih zažarelo, kakor se o
poletnih večerih pobhskavapobliskava nad gorami iz elektrike
p o l n i hpolnih oblakov.
 
 
 
 
 
Strnad je ostal, vsaj navidezno, popolnoma
Vrstica 939 ⟶ 965:
„Lahko noč I"
Ločila sva se vsak na svoj dom.
 
 
== IV ==