|
Jasno poletno nedeljsko popoludne plelo je
svoje gorke solnčne žarke nad Vrbskim jezerom.
Tiumoma so hiteli ljudje od vseh stranij peš,
Trumoma so hiteli ljudje od vseh stranij peš,
v kočijah, omnibusih in tramvajih k temu biseru
koroške zemlje sredi hribov in logov. Kakor brušen
kristal se je svetila jezerska površina, po kateri so
se podili z zastavicami odičeni lahni čolni; v njih
pa so sedele svetlo oblečene gospieegospice v širokih slamnikih
z vihrajočimi trakovi in gospođicigospodiči nagih rok
»nin meč, v tesnih belih ali marogastih plavalnih
kostumih.
Sedaj pa sedaj je prihropel in prišumel parnik,
na čegar krovu se je kar trlo izletnikov in
pred katerim so se razbegnile ladjice in čolniči kot
piščanci, kadar aese pojavi nad njihovimi glavami
njednaujedna ptica.
Veslaški in pla\aški klub „Albatros- , ki ima
Veslaški in plavaški klub »Albatros«, ki ima
poleg „vojaškega kopališča", služečega splošni porabi,
poleg »vojaškega kopališča«, služečega splošni porabi,
svojo kolibo, priredil je danes regato. Tekmujoče
ladjice so švigalo sem ter tja varno in oprezno
se izogibajoč druga drugej.
Na obrežji in na pomolu je gomazelo veselo
kramljajočih radovednežev; po strehah in ograjah
kopališča pa je kričala in v i k a l avikala razposajena dečad
v tankih plavalnih hlačieahhlačicah ter grela svoje začrnele
sloke ude v blagodejni toploti solnca kakor kušarji
po razkopauihrazkopanih ozidjih vaških pokopališč.
V ženskem oddelku je bilo nenavadno živahno.
Na terasi proti jezeru odprti, promenirale so skuskupine
pine glasno čebljajočih dam, koketno se ogledujoče
v svojih pikantnih kostumih, ki so tesno objemali
njihova polna telesca, dočiindočim so se s v e t i l asvetila njihova
gola ramena in prosta bela meča nalik mramornim
ndomudom altarskih kipov.
T u d i damam je izredno godila prijetna, ne
Tudi damam je izredno godila prijetna, ne
prežgoča gorkota, in le one, katerim je neprijazna
usoda naklonila medlo, suhotno telo ali pa j i hjih je
oblagodarila z negracijozno bujnostjo, zavijale so
aese v široke rjuhe ali do tal segajoče plašče.
Kakor na mravljišči so tekala sem ter tja; nekatere so se zverale in pretegovale po terasnih
Kakor na mravljišči so tekala sem ter tja;
nekatere so se zverale in pretegovale po terasnih
drogih nad vodo, — druge so skakale raz prožnih
desk na glavo ali na noge v vodo, vriščeč in kričeč
mej krikom in vikom dražile ter preobračale druga
drugo; nekatere pa so nemarno ležale na tleh ob
robu terase ter izpostavljale svoje ude solncnsolncu, hoteče
dobiti temno polt.
Bi) je pač gorak, svetal dan poln življenja in
Bil je pač gorak, svetal dan poln življenja in
radosti. Kamor je pogledal človek, vrvelo je nadičeuih
radosti. Kamor je pogledal človek, vrvelo je nadičenih
ladjic, čolničev, plavajočih ljudij, ob obrežji
pa so migale legije solnčnikov, kril, klobukov, uniform
češko, celo rusko, — in nad vsemi temi
različnimi šetalci in izletniki razpenjalo se je isto
vedro nebo . . .
V ozkem, dolgem ,potapljaču' sedeča, veslala
je Marta Sch . . . kot najspretnejfianajspretnejša veslalka. V
svetlem pisanem krilu, ki jej je segalo komaj do
kolen i nin v širokem čipkastem klobuku na glavi
bila j eje najdražestnejša mej v e s l a l k a m i veslalkami. Na d o l g idolgi palici
kkonci o n c i .potapljača' je v i h r a l avihrala krvavordeča z a s t a v i cazastavica
z belo zvezdo. In zzato a t o z v e z d ozvezdo so se p o d i l ipodili skoro
vsi čolni ter j ojo obkroževali k a k o r s o k o l i g o l o b ikakor csokoli ogolobico.
O n aOna je pa i z b e g a v a l aizbegavala pred njimi in čolniči in
l a d j i c eladjice so vršale z a n j o k o t b i b i l a o n a d azanjo rkot ibi lbila oona darilo, za
katero jjim ije m j e t e k m o v a t itekmovati.
Z v o n k o j e o d m e v a l o po j e z e r u k o k e t n o i z z i v a joče
Zvonko je odmevalo po jezeru koketno izzivajoče
M a r t i n o smejanje, — veselo s o v i h r a l e raznobojne
Martino smejanje, — veselo so vihrale raznobojne
z a s t a v i c e , f r l e l i t r a k o v i na d a m s k i h klobučkih
zastavice, frleli trakovi na damskih klobučkih
i n daleč so se s v e t i l e bele čepice Albatrošanov.
in daleč so se svetile bele čepice Albatrošanov.
Tedaj p a j e prihropel p o n o s n i , N e p t u n 4 , boreč
s e s penečimi v a l o v i i n zibajoč ae p o d v e l i k a n s ko
Tedaj pa j e prihropel ponosni, ,Neptun', boreč
množico s v o j i h i z l e t n i k o v . K r o v je b i l d u b k o i n poln
se s penečimi valovi in zibajoč se pod velikansko
i n i z v s e h o k e n so m o l e l e glave radovednežev, k i
množico svojih izletnikov. Krov je bil dubkom poln
s o z z a n i m a n j e m s l e d i l i t e k m o v a l n e m u preganjanju
in iz vseh oken so molele glave radovednežev, ki
potapljača z rdečo z a s t a v o i n b e l o zvezdo.
so z zanimanjem sledili tekmovalnemu preganjanju
P a r n i k j e u r a v n a l svojo »mor baš v p r i s t an
potapljača z rdečo zastavo in belo zvezdo.
,vojaškega kopali-ča'.
M a r t a , k a t e r e močne roke so v tej d i v j i g o i i hi
Parnik je uravnal svojo smer baš v pristan
z a č e l e že o m a g o v a t i , h o t e l a je veuder le u i t i preg
,vojaškega kopališča'.
a t . j a l c t -m i n p r i s p e t i do onst r a o s k e g a brega ; t o p a
j e hotela doseči z d r z n i m manevrom. S k l e n i l a je
Marta, katere močne roke so v tej divji gonbi
p r e i t i . N e p t u u o v o ' pot b a s p o d n j o g o v m i r i l c e m i n u p a l a , da bodo m o r a l e ostale l a d j i c e , hiteče z a n jo
začele že omagovati, hotela je vender le uiti preganjalcem
komaj sto k o r a k o v , čakati, da se j i m , N e p t u n ' z o p et
in prispeti do onstranskega brega; to pa
u m a k n e dočira bode o n a mej t em časom že daleč
je hotela doseči z drznim manevrom. Sklenila je
s p r e d a j .
preiti ,Neptunovo' pot baš pod njegovim rilcem in upala,
T o namerjajoča napela je vse s v o j e moči, d a
da bodo morale ostale ladjice, hiteče zanjo
j e letel potapljač* k a k o r b l i s k a v i c a v r h u v a l o v . In
komaj sto korakov, čakati, da se jim ,Neptun' zopet
baš pred r i l c em p a r n i k o v i m je švignila n j e n a l a d j i c a,
umakne dočim bode ona mej tem časom že daleč
dočim so p r e g a n j a l c i mej k r i k o m z a u s t a v l j a l i svoje
spredaj.
v p o l n em d i r u hiteče čolne. Tedaj pa se j e z a p l e lo
nekaj vesel p r e b l i z u brzečih ladjic, d a s o trčile
To namerjajoča napela je vse svoje moči, da
d r u g a ob d r u g o i n v n a s l e d n j em hipu se j e p r e
je letel 'potapljač' kakor bliskavica vrhu valov. In
o b r n i l o troje čolničev.
baš pred rilcem parnikovim je švignila njena ladjica,
N a s t a l o j e v e l i k o v p i t j e , a ponesrečenci — t r i je
dočim so preganjalci mej krikom zaustavljali svoje
Albatrošani — so p r i p l a v a l i takoj na površje t er
v polnem diru hiteče čolne. Tedaj pa se je zaplelo
ročno z l e z l i v d r u g e čolne.
nekaj vesel preblizu brzečih ladjic, da so trčile
N a p a r n i k u pa j e n a s t a l o splošno r a z b u r j e n j e;
druga ob drugo in v naslednjem hipu se je preobrnilo
čuli so se ženski k r i k i , otroško p l a k a n j e i n moški
troje čolničev.
v z k l k i : N a pomoč!
Vender t e g a v z n e m i r j e n j a niso provzročili o n i
Nastalo je veliko vpitje, a ponesrečenci — trije
p r e k o p i c n j e n i čolni Albatrošanov, k i s o v z b u d i l i c e lo
Albatrošani — so priplavali takoj na površje ter
t r e n o t n o veselost i n s m e j a n j e , ampak — .potapljač
ročno zlezli v druge čolne.
o n s t r a n , N e p t u n a '.
M a r t e n i b i l o več v n j e m ! —
Na parniku pa je nastalo splošno razburjenje;
čuli so se ženski kriki, otroško plakanje in moški
vzkliki: Na pomoč!
Vender tega vznemirjenja niso provzročili oni
Jedno veslo je plavalo po vodi, „potapljač"
prekopicnjeni čolni Albatrošanov, ki so vzbudili celo
pa je kazal svoj ozki trebuh.
trenotno veselost in smejanje, ampak — potapljač
Samo jeden hip de i n Marta bi b i l a prekrižala
onstran ,Neptuna'.
»rečno parnikov tek, tako pa je butnil njegov rilec
baS v zadnji konec „potapljačev", da je odletel v
polkrogu, trčil s p r v im koncem ob parnikov bok ter
l** prevrnil.
Marta ni n i t i z i n i l a , ko so jo zagrnili valovi.
|S krepkimi rokami je poskušala plavati, česar je
I bila vrlo vajena, a „ N e p t u n o v i " vali zagrnili so jo
popolnoma i n j o o b r n i l i parkrat okoli njene osi, da
I" izginila.
Ko je odpibal paru i k s prostora nesreče, zagledali
so i z l e t n i k i zopet dvoje belih rok, ki s ta
prčevito pluskali po penastih valovih. Po jezerski
Mladini p a je plaval širok, čipkast klobuk.
Predno pa so razumeli preplašeni Albatrošani
P8 ° situvacijo, skočil je raz „Neptunov" krov na
r o 1 r a z P * a v l j e n vojak v jezero ter prišel na površje
pržeč z jekleno roko M a r t i n o glavo nad vodo. Marta
l e bila že v nezavesti.
„Pomoč!a — je zaupil pogumni rešitelj, Albatrošani
pa so b i l i v istem hipu že pri njem ter mu
odvzeli rešenko, potegnivši še njega v čoln.
Bleda in brez diha ležala je Marta v čolnu
vznak ; črni lasje so jej padali po čelu i n l i c i h in
premočena obleka se je ovijala njenih udov.
„V k o l i b o ! " — velel je rešitelj, kar se je pobliskovo
izvršilo.
Kegata je bila skažena in nenadejano skončana;
vsi čolni so hiteli v pristan, kjer je nastala
s i l n a gnječa.
Ljudstvo je bilo vznemirjeno ; jedni so glasno
izražali svojo nevoljo nad preganjajočimi čolni, drugi
so pomilovali pouesrečenko, nekatere ženske so celo
plakale, k o s e je raznesla vest, da je Marta u t o n i l a;
večina pa je radovedno pozvedovala ime pogumnega
rešilca.
„Castnik j e " , dejali so jedni.
„Ne, jednoleten prostovoljec", — trdili so drugi.
Tedaj je prinesel nekdo raz „Neptunov" krov,
k i se je ondi vsidril, častniško sabljo in višnjevo
suknjo z dvovrstnimi gombi ter i z g i n i l v k o l i b i.
„ Vojaški zdravnik - p r o s t o v o l j e c ! " — dejali so
tretji, prepričani, da sodijo jedino prav.
V kolibi p a je položil rešitelj Marto na zobe
ter pokril s plahtami. Odpravivši vse radovedneže,
pridržal je samo dve dami, katerima je velel Marto sleči ter jo drgniti po udih s platnenimi cunjami,
— Nato je začel z umetno respiracijo i n po nekol
i k i h minutah je začela Marta pravilno dihati. Mej
tem je poslal jedno gospico v sosednji hotel po
sveža krila.
Kmalu na to je Marta spregledala, a zopet
zamižala.
„Nobene nevarnosti več*, — dejal je tedaj ter
p r i s t a v i l : „Izvolite ostati še t o l i k o časa t u , d a se
vrnem s kočijo".
Oblekel je svojo uniformo, opasal sabljo ter
Sel iz kolibe po voz.
Zunaj je b lo še vedno polno nestrpnih radovednežev.
„Oprostite, gospod doktor, ali živi gospica?*
— drznil ae ga je vprašati star gospod.
„Zivi i n ee že zaveda!"
Tedaj pa s t a se prt rila skozi množico stotnik
K. i n nadporočnik pl. Zs. . . .
„ Torej ste jo rešili?"
„Junak ste, gospod doktor!"
S t i s k a l a sta mu roke, z obrazov pa jima je
zginjala bledota in plašnost.
, P o voz moram, dasi sem s am moker . . .
B O , voz imava . . , pripeljala sva se baš, —
— v Celovci že vse govori o nesrečni Marti in o
srečnem dr. S t r n a d u ! " — govoril je nadporočnik p l . Zs . . ., ter pomignil tijakarju, naj se z vozom
približa kolibi.
Prinesli so spečo Marto, katero je premagala
u : ujenost, in jo položili v kočijo.
„Ko prespi, bo zopet zdrava. — Klanjam se,
gospoda!" — dejal je Strnad, hotoč zapreti kočijo,
k i m o r sta že zlezla stotnik in nadporočnik.
„Vi ne greste z nama, gospod doktor?" —
z Sudi] se je stotnik.
„Ni me treba več! — Hiteti moram v Cel
i . » c , preobleč se, da so sam ne p r e h l a d i m !"
„Torej do svidenja, gospod d o k t o r !"
Kočija je naglo oddrdrala proti Porečam, Strnad
pa se je oziral, kje j e kak voz, da bi prišel čim
preje domov.
Ljudstvo, ki je bilo priča zadnjega prizora ter
j ' čulo vsako besedo, umikalo so je spoštljivo S t r -
radu; sem ter tja je začul glasno priznalno besedo
in n. k a t e r i moški so se mu o d k r i l i.
Tedaj pa je pristopil k njemu znan celovški
Meščan.
„Gospod doktor, mokri ste . . . a k o V am drago,
popeljite se z mauoj domov!4
„Z radostjo!"
Pred hotelom je stala dvouprežna kočija, v
katero sta stopila ter se odpeljala.
Marte ni bilo več v njem! —
== V ==
| 