|
== I ==
„Gospod»Gospod doktor, kako strašno ste dolgočasni!
— Mi l ili nimate ničesar novega povedati? — Da
me obožavate, da sem najdivnejša vila ob Vrbskem
jezeru, da Vas odmakne že jeden moj pogled v deveto
nebo itd. i t d itd. — oboh, doktor, to vem predobro,
saj serasem jednake neslanosti čula že neštetokrat, —
i nin ne samo iz Vaših u s t ust! — A l iAli pa reares ne veste
drugega? — Oh., bože m i l i mili, — t ata dolg čas!"« —
In zazdehala je glasno ter stegnila obe nogi
krepko od sebe, da se je zazibala vrvena mreža,
v kateri j eje ležala vznak.
Lepa ni b i l abila gospica Marta, a — kakor pravimo
— interesantna. Bled obrazek z ogljenočrnimi,
širokimi obrvimi, ki so se nad malim, nekoliko
podvihanim noskom skoro zraščale, temnih očij,
malih nstust, — život vitek, majhne noge i nin ozke roke,
— taka jje e b i l abila Marta.
Včasih je bila igralka, — menda v ogerski
metropol',metropoli — a sedaj jej n ini tega treba več,
dasi je še mlada. Govorilo se je marsikaj, odkod zavzemlje
one velike svote, katere porablja že skoro pol leta,
stanujoč potratno v najkomfortnejši vili poreški.
Imenovalo se je ime nekega budimpeštanskega bankirja,
zatem ime nekega poljskega grofa, — celo
n« k ineki amerikanski žid je b i l n a z i v a n Mbil anazivan rMartinim tprotektorjem. i— nGotovega imni pvedel rnihče; o— -povedala
tektorjem. — Gotovega ni vedel nihče; — povedala
ni nikomur ničesar.
K o l i k o pomladij šteje njeno Življenje, — tudi
Koliko pomladij šteje njeno življenje, — tudi
tega ni vedel živ k r s t ; — morda dvaindvajset,
tega ni vedel živ krst; — morda dvaindvajset,
morebiti petindvajset, mogoče celo sedemindvajset;
— saj j eje znano, kako umetno i nin premeteno umejo
ženske posebno pa še igralke, prikrivati svojo
starost!
P a to nič ne d e ! — Resnica je, d a j e bila
Pa to nič ne de! — Resnica je, da je bila
gospica Marta najzanimivejša žeuska prikazen ob
gospica Marta najzanimivejša ženska prikazen ob
slovitem koroškem jezer u v letni sezoni. Živahna
slovitem koroškem jezeru v letni sezoni. Živahna
kot veverica, pikantna kot Ticijanova Venera, pogumna
kot veverica, pikantna kot Ticijanova Venera,
kot. Amazonka, a f r i v o l n a kot najslabše plačevana
pogumna
baletka . . .
kot Amazonka, a frivoln a kot najslabše plačevana
J a h a l a j e vsakega konja, d i r k a l a za stavo na
baletka ...
b i c i k l j u , bila prva vealalka in p l a v a l k a k l u b a ,Alba
tros\ — celo boriti se je bsje znala. — B i l a je
Jahala je vsakega konja, dirkala za stavo na
s n d išče ondotnega športnega sveta.
biciklju, bila prva veslalka in plavalka kluba »Albatros«
Neka meuda prirojena eleganca io ,cbic' v
— celo boriti se je baje znala. — Bila je
kretanji, v konverzaciji i n t o i l e t i sta j i pridobivala
središče ondotnega športnega sveta.
splošno občudovanje i n simpatijo.
Marta je smela biti nesramna, rekah so: ,Ona
Neka menda prirojena eleganca ,chic' v
kretanji, v konverzaciji in toileti sta ji pridobivala
splošno občudovanje in simpatijo.
Marta je smela biti nesramna, rekali so: ,Ona
je divnodražestna!' — smela je klepetati nalik
sraki, rekali s o so: ,Ona je amusantna, d u h o v i t a duhovita! —
Marta ume zabavati družbo briljantno kot nobena
druga J1!' — Njej je b i l obilo dovoljeno hoditi po promenadah
in jjavnih a v n ih l o k a l i hlokalih v najnedostatnejšem, najdrzovitejšem
k r i l u krilu, rekali s o so: , T oTo je u k u s ukus! "' — —
Toda gospica Marta se je začela dolgočasiti
in danes je že uprav neznosna. — Moj Bog, k o l i k o kratkolikokrat
pride človeku neka čudna muha, da mu ne
ugaja nič, da ga ne z a n i m azanima nič, — da se m u z dmu izdi
vse tako pusto, neslano, bedasto!
Danes je o d k l o n i l a že povabilo petorice najčilejših
Danes je odklonila že povabilo petorice najčilejših
husarskih častnikov, k i so jej p r i v e d l i saboj
husarskih častnikov, ki so jej privedli saboj
tudi is k r e g a angleškega vranca; — zavrnila istotako
tudi iskrega angleškega vranca; — zavrnila istotako
odločno preuljudno povabilo podnačelnika
celovškega bicikliškega društva, da bi se soudeležila
društvenega izleta v St. V i d Vid; — parnika
,Neptun' in , L o r e t t o Loretto' odpeljala sta zopet nazaj lepo
število laskavih gostov, katerih ntni marala sprejeti,
— zakaj danes jej pač ne p r i j aprija ni j e d enjeden obraz!
S t o t n i k K., k i je šiloma vdrl v njen boudo>r
Stotnik K., ki je šiloma vdrl v njen boudour
s prekrasnim šopkom tej i n kamelij, slišal je t o l i ko
s prekrasnim šopkom tej in kamelij, slišal je toliko
prekrepkih izrazov divje razkačene Marte, da je, ne
vedoč si sicer pomagati, padel pred njo na levo
koleno ter dejal v tresočim glasom nalik golobrademu
gimnazijcu na prvem rendez-vouau s kratko
k r i l okrilo pripravnikarico: „Gospića»Gospica, jaz Vas ljubim,
obožujem V a s Vas!"«
„Nič — — nočem ničesar slišati, — poznam
»Nič — — nočem ničesar slišati, — poznam
Vas; — viin, tukaj v i m ! — Gospod stotnik, obrnite
Vas; — vun, tukaj vun! — Gospod stotnik, obrnite
s- m — marš!"
se in — marš!«
„Grom i n strela, sam vrag je Sinil danes v
to dražestno opico! - - Popolnoma je pozabila menda,
»Grom in strela, sam vrag je šinil danes v
da mi j e sinoči še obljubila poljub!" — jezil se je
to dražestno opico! Popolnoma je pozabila menda,
poparjeni stotnik. — „Izvestno se jej je izneveril
da mi je sinoči še obljubila poljub!« — jezil se je
kak posebno priljubljen čestilec! — H m ! — se že
poparjeni stotnik. — »Izvestno se jej je izneveril
potolaži, in zopet bom njen .arkadski p r i n c ! "
kak posebno priljubljen čestilec! — Hm! — se že
Odšel je v kazino v jezujitHki vojašnici ter z
potolaži, in zopet bom njen ,arkadski princ!«
Odšel je v kazino v jezujitski vojašnici ter z
dvema buteljkama zadušil svojo slabo voljo.
M a r t a pa je mej tem ležala vznak v lahni,
Marta pa je mej tem ležala vznak v lahni,
ohlapni domači haljini na verandi svoje vile v g u -
ohlapni domači haljini na verandi svoje vile v gugalni
galni mreži, ki je bila privezana mej dvema stebroma.
mreži, ki je bila privezana mej dvema stebroma.
1'ušila je cigareto za cigareto, grbančila
Pušila je cigareto za cigareto, grbančila
svoje gladko čelo, pretegovala svoje lepe, a tudi
močne ude in — zdehala.
„Gospod»Gospod doktor, ne bila bi niti Vas sprejela,
če bi bila vedela, da ste t u d itudi Vi takov pustež!"«
„Gospića Marta ! M
»Gospica Marta!«
„Se l i n i zgodil noben nov škandalček v našem
kopališči? — J e l i dosel k a k zanim*v tujec, — kak
»Se li ni zgodil noben nov škandalček v našem
parček m l a d i h poročencev? — Nič? — A h , pojdite
kopališči? — Jeli došel kak zanimiv tujec, — kak
še V i , odkoder ste prišli! S p a l a b o m . "
parček mladih poročencev? — Nič? — Ah, pojdite
I n prekrižala je pod svojo črnolaso glavieo
še Vi, odkoder ste prišli! Spala bom.«
svoji roki, da sta pala nazaj ohlapna kineška rok
a v a ter s t a se pokazala dva polna bela lakta.
In prekrižala je pod svojo črnolaso glavico
Doktor, vojaški zdravnik Strnad, k i je dotlej
svoji roki, da sta pala nazaj ohlapna kineška rokava
ter sta se pokazala dva polna bela lakta.
Doktor, vojaški zdravnik Strnad, ki je dotlej
slonel na nizkej zori ob verandinem robu ter pušil
smodke sanjavo zroč preko jezera, po katerem so
švigale ladjice z raznobojnimi zastavicami, ozrl se
je po zadnjih M a r t i n i hMartinih besedah plašno po njej.
„ Domov me p o d i t e ? ! — Kako ste k r u t a ! —
»Domov me podite?! — Kako ste kruta! —
Saj vender veste, da me osrečuje že Vaša bližina,
— ako v i d imvidim vsaj rob Vašega k r i l a krila, O, le molčite,
spite, — a jaz naj ostanem tukaj! — Naj Vas l ili
gugljem? — naj Vam zaigram na kkitari iin t a r i inzapojem zapoj
em uspavanko?"«
Nobenega odgovora. Vrvena mreža ziblje se
komaj vidno sem ter rja.
Doktor se dvigne raz zofo i n pristopi tiho k
Doktor se dvigne raz zofo in pristopi tiho k
mreži.
T u leži cvetoče žensko bitje v vsem svojem
Tu leži cvetoče žensko bitje v vsem svojem
priprostem, a tem dražestnejšem čaru.
Počasi se je sklonil doktor preko njenega
o b r a z k a obrazka, da b i p r i t i s n ibi lpritisnil nanj vroč poljub, a v istem
h i p uhipu se odpro dolge Martine trepalnice i nin zadene
ga osoren pogled.
„Pfuj! — gospod d o k t o r !"
»Pfuj! — gospod doktor!«
„Marta, Marta, — kako Vas l j u b i m ! "
Zopet so je s k l o n i l , ljubkujoče objel njeno golo
»Marta, Marta, — kako Vas ljubim!«
ramo ter p r i t i s n i l na njo svoje trepetajoče ustnice,
i n ni j i h odmaknil, dokler ni p l a n i l a pokonci ter
Zopet se je sklonil, ljubkujoče objel njeno golo
ramo ter pritisnil na njo svoje trepetajoče ustnice,
in ni jih odmaknil, dokler ni planila pokonci ter
mu iztrgala svoje rame.
„Ti ropar, — Tiokrutnež!" — vikala je gladeča
»Ti ropar, — Ti okrutnež!« — vikala je gladeča
z dlanjo boleče mesto. „Tu glejte, kako strašno
z dlanjo boleče mesto. »Tu glejte, kako strašno
poljubljate I"
poljubljate!«
Skočila je iz mreže ter mu kazala rdeč krog,
v i d n ividni odtisek njegovih ustnic. In zopet ga je bliskajoči!)bliskajočih
očij koketno zmerjala: „ K o p a r »Ropar, — silovitež!"«
On pa j o je potisni l poleg sebe na zofo, prijel
On pa jo je potisnil poleg sebe na zofo, prijel
jo z a obe r o k i ter ju poljubljal. . . divje, neutrudno. . .
jo za obe roki ter ju poljubljal ... divje, neutrudno ...
„Dosti, dosti ! u — v z k r i k n i l a je končno M a r ta
smeje se mu puleča i z rok. In k o se ga je rešila,
»Dosti, dosti!« — vzkriknila je končno Marta
o v i l a mu je nakrat obe roki o k o l i vratu, p r i v i l a ga
smeje se mu puleča iz rok. In ko se ga je rešila,
na svoje prsi ter mu p r i t i s n i l a na usta dolg, dolg
ovila mu je nakrat obe roki okoli vratu, privila ga
poljub . . .
na svoje prsi ter mu pritisnila na usta dolg, dolg
poljub ...
Nato je planila na noge.
„Sedaj pa pojdite, gospod d o k t o r ! — T o V am bodi v plačilo za Vašo prijateljstvo, — ne, za Vašo
»Sedaj pa pojdite, gospod doktor! — To Vam bodi v plačilo za Vašo prijateljstvo, — ne, za Vašo
ljubezen M
ljubezen.«
S t r n a d je z r l molče v njene ogljenočrne oči in
ni se ganil. B i l je bled.
Strnad je zrl molče v njene ogljenočrne oči in
„Takoj pojdite, — sicer . . . ! "
ni se ganil. Bil je bled.
»Takoj pojdite, — sicer ...!«
Ponudila mu je svojo ozko rokico s tistimi
dolgimi, rožnatimi prstki.
„Marta, zopet me odpuščate brez nade, da
»Marta, zopet me odpuščate brez nade, da
bodete kdaj moja, v s a moja? — Ne obljubite m i ,
bodete kdaj moja, vsa moja? — Ne obljubite mi,
da Vas smem j e d i n i l j u b i t i ?4
da Vas smem jedini ljubiti?«
Ustnice so mu bolestno trepetale. Ona pa se
mu je zopet približala ter m umu z obema rokama
pobožala
lici.
l i c i.
„Ti ubožec!" — je dejala pomilovalno, na to
»Ti ubožec!« — je dejala pomilovalno, na to
pa p r i t i s n i l a svoje gladko lice k njegovemu, katerega
pa pritisnila svoje gladko lice k njegovemu, katerega
je obkrožala lepa polna brada. — „Želiš si
je obkrožala lepa polna brada. — »Želiš si
ognja, s katerim se do smrti opečeš! Ti veliko dete!
— Tudi jaz Te ljubim danes, — n»\no, j u t r ijutri mi boš
m o r d amorda že zoprn, — saj si ne morem pomagati!
— Izprememba, novost je moj uzor. Soproga, zvesta,
jedino Tebi udana družica skozi celo življenje bi
menda ne mogla biti. Ti pa zaslužiš takega bitja,
katerega si tudi vreden, T iTi dobri J a n k o Janko! — Pozabi,
izbij si misel na me, — jaz T iTi trajne sreče ne morem
dati, ker je sama nimam . . .
A l i si mi p a zato vsejedno dober? Da? — No,
Ali si mi p a zato vsejedno dober? Da? — No,
reci d a , pa roko mi daj kot prijatelj avojej prijat
reci da , pa roko mi daj kot prijatelj svojej prijateljici,
e l j i c i , — tako . . . Sedaj pa pojdi, — do s v i d e n j a !"
nDo— svidenja,tako M... aSedaj rpa t a ! -pojdi, — —do —svidenja!«
»Do svidenja, Marta! — — —
Večerilo se je; na jasnem nebu se je pokazal
zadnji krajec meseca, užigale so se zvezde in hladen
veter je pihljal preko jezera ter se poigraval z
valovi.
Ondi od brega Poreč, kjer je promenovala
gospoda, začul se je zdaj pa zdaj koketen ženski
smeh, važno govoričenje nadutih kavalirjev in ne prisiljen vik in krik
otrok, ki so se podili za
obroči. — In zopet je popihnil veter od druge
strani ter prinesel iz dalje zvonkljanje govedi, pasoče
se na bližnjem hribu , don večernega zvona,
zatem pa rakordov strastne laške popevke, spremljevane
na glasovirji — in zopet je bilo tiho in
mirno, samo vali so šepetali ...
Iz Poreč proti Celovcu je dričala po sredini
jezera lahka gondola; v njej je sedel dr. Strnad.
»La donna e mobile …«
tako je pela Marta za odhajajočim doktorjem; še
mu done po ušesih tisti sentimentalni akordi, ki zadajajo
njegovemu srcu globoke rane.
»Kot list v vetru! — poje ženska, katero
ljubi … in ona, ki ljubi njega? —
<center>* * *</center>
Ob oknu čedne predmestne hiše v Ljubljani
sedi dekle; — prisodil bi jej osemnajst let. V naročji
jej leži zvezek pisem, v rokah pa drži fotografiško
sliko. Nepremično zre v to sliko, ki jej
kaže lepega, vitkega moža. Njene kakor spominčice
plave oči upirajo se z nepopisno milino, z neko
ginljivo zamaknjenostjo v njo, okoli ust pa jej igra
ljubk, srečen nasmehljaj.
»Janko, li slutiš kako Te ljubim? — Tvoja,
večno vsa Tvoja …«
Tako šepečejo njena usta, ki se hipno približajo
fotografiji ter jo poljubijo … Nakrat se jej
stemni jasno čelo: »Zakaj tako dolgo molčiš, Janko?
— — Že tri pisma sem Ti pisala, a ne odgovoriš,
in tolažiti se moram s Tvojimi starimi listi! —
Kako čudna, zmedena ... nekako nervozna so ta
poslednja pisma! — — Moj Bog, tako sem nemirna ...
skrbi me mučijo, dasi ne vem zakaj!
— Si li bolan? — O Bog, ne hoti tega, saj molim
vsak dan k Tebi za svojega miljenca! — Danes
je že deseti dan, da sem brez obvestila ...
in vender si mi obljubil, da mi pišeš vsak
dan!« —
Solze jej žalijo oči. Hitro vstane, zloži zopet
pisma ter spravi sliko. »Čemu jokam!« — se nevoljna
vpraša. »Kako sem otroška! Sam mi je pravil,
da je zdrav in trden, da ni bil še nikdar bolan;
— bolan ni! — Sem li v skrbeh radi njegove zvestobe …
oh, ne, ne ... kako razžaljen bi bil, ko
bi vedel, da se mi je sploh porodila taka misel!
Ne, zaupam mu, saj mi piše vedno, da hrepeni
po uri, ki naju zveže za življenje; — kako bova
srečna!«
Nasloni se tik okna, zapre oči ter se zamisli;
blažen nasmeh se razlije po njenem nežnem obrazku,
saj se vidi že soprogo poleg njega, črnolasega, ponosnega Janka! —
Kako je že dejal, ko jo je poljubil v slovo? — »Samo
še šest mesecev, Rezika,
potem pa ...« — Oh, potem ... potem ...!
»Rezika, dve pismi!« — V sobo stopi gospa
dolgega obraza, milo plavih očij in suhljate postave.
»Sedaj boš menda mirna ; ej, Ti zaljubljenka!« —
Smeje jej izroči pismi.
Hlastno odpre Rezika prvo pismo, ki je njegovo
— »Revež, toliko ima opravka ... zdelo se
mi je!« — de tiho. Ko pa prečita drugo, prebledi,
krčevito ihtenje jej prodre iz prs in preko sobe
hiteč se z grudi glasno plakaje ob postelji ...
»Moj Bog, kaj se je zgodilo?« vzklikne gospa
preplašena. »Rezika, dobro moje dete, čuj me in
ne joči!«
A Rezika je ni čula. Glasno plakanje je stresalo njeno telo, ki se je vilo na tleh tik postelje
kot v najhujših krčih. Gospa se je sklenila preko
nje ter objemši jo dvignila. Smrtno bled je bil
hčerkin obraz in okoli ust jej je legla neka tuja
potega, ki jej je podajala izraz obupanke.
Ovivši obe roki okoli materinih ramen, skrila
je svoj objokani obraz na njenih prsih ter ihtela:
»Oh, mamica, mamica! — Zapuščena, ji ozabljena
... druga v njegovem srci, — oh, mamica ...
Umrla bom, umrla ...«
»Doktor Strnad? pozabil ... zapustil Tebe,
svojo javno zaročenko! Saj ni mogoče, ni mogoče!«
— v divji bolesti objela jo je mati in položivši
svojo sivo glavo na njene kodre nenadoma še sama
britko zaihtela.
Tako sta stali in plakali srce na srci —
mati in hči. S solzami pa se je počasi izgubljala
njuna vznemirjenost in obupnost. Razklenile sta
roki.
»Čitaj!« — dejala je Rezika ter sedla na
stolec ob oknu; zdelo pa se jej je, da ne more ni
misliti ni čutiti več ...
Mati pa je čitala:
»Draga prijateljica!
Morda ni prav, da Ti pišem, a čutim, da je
sedaj moja dolžnost, obvestiti Te brez prikrivanja
o onem, kar moraš vedeti. Tvoja žalost in bolest
bi bila pozneje gotovo še hujša!
Rezika ne vstraši se preveč; bodi trdna in
ponosna, kakoršna si bila tedaj, ko sva še skupno
obiskovali šolo! Ali boš, dragica? Pa moli k sv.
Devici za moč in tolažbo!
V Porečah ob Vrbskem jezeru, v neki prekrasni
vili — nastanila se je neka bivša igralka Marta
Sch …, ki meša že več mesecev glave vsemu celovškemu
mlajšemu moštvu. Marta je rafinirana
koketa in ljubiteljica vseh (tudi za žensko nedostojnih)
športov. Tvoj zaročenec je postal tudi
strasten častilec njen in Marta ga baje izmej vse legije svojih
oboževalcev odlikuje najbolje. Uverjena
sem, da ne ljubi doktorja, kakor sploh nobenega,
zakaj ljubezni ta ženščina niti ne more poznati!
Doktor Strnad je njen stalni spremljevalec na
sprehodih, v čolnu, na konju, na biciklju, na lovih,
v koncertih; — povsod in vedno je pri njej.
Moj bratranec, ki je, kot veš, nadporočnik pri
domobrancih, mi je povedal vse to.
Tako torej. — Ravnaj sedaj kot veš in znaš,
a ponižuj se nikar! — —
Zdravstvuj! — Poljublja Te
Minka.
P. S. Še jedenkrat prosim, nikar preveč ne
žaluj! Pozdrav Tvojej g. mama!« —
Drugo pismo pa se je glasilo:
»Ljubljena Rezika!
Oprosti, da Ti ne morem več in redneje pisati!
Opravila imam čez glavo, prost nisem nikoli;
celo Tvojih listov nimam časa čitati. Zato oprosti!
— Pozdrav g. mamici in Tebi!
Tvoj Janko«
Globoko je vzdihnila mati — in poljubivši
Večerilo se j e ; n a j a s n e m nebu se j e p o k a z al
hčerko na čelo tiho dela: »Ti ubogo, ubogo dete!«
z a d n j i k r a j e c meseca, užigale s o s e z v e z d e i n h l a d e n
v e t e r je p i h l j a l p r e k o j e z e r a ter ne p o i g r a v a l z
v a l o v i .
O n d i o d b r e g a Poreč, kjer je p r o m e n o v a la
g o s p o d a , začul se j e zdaj p a z d a j k o k e t e n ženski
s m e h , važno govoričenje n a d u t i h k a v a l i r j e v i n n e p
r i s i l j e n v i k i n k r i k otrok, k i so se p o d i l i z a
obroči. — I n z o p e t je p o p i h n i l veter o d druge
s t r a n i t e r p r i n e s e l i z d a l j e z v o n k l j a n j e g o v e d i , p a -
soče se n a bližnjem h r i b u , d o n v e č e r n e g a zvona,
z a t e m p a r a k o r d o v s t r a s t n e laške p o p e v k e , spreml
j e v a n e na g l a s o v i r j i — i n zopet je b i l o t i h o i n
m i r n o , s a m o v a l i so šepetali . . .
I z Poreč p r o t i C e l o v c u je dričala p o s r e d i n i
j e z e r a l a h k a g o n d o l a ; v njej je sedel dr. S t r n a d .
„ L a donna 6 mobi le . .
tako je pela Marta za odhajajočim d o k t o r j e m ; še mu done p o ušesih t i s t i s e n t i m e n t a l n i akordi, k i z a d
a j a j o n j e g o v e m u s r c u g l o b o k e ran**.
B K o t list v v e t r u ! - — poje ženska, katero
l j u b i . . . i n o n a , k i l j u b i n j e g a ? —
* +
#
O b o k n u čedne p r e d m e s t n e hišn v L j u b l j a ni
s e d i d e k l e ; — p r i s o d i l bi jej o s e m n a j s t let. V n a ročji
jej leži z v e z e k pisem, v r o k a h pa drži fotografiško
s l i k o . Nepremično z r n v t o s l i k o , k i j e j
kaže lepega, v i t k e g a moža. N j e n e k a k o r spominčice
p l a v e oči u p i r a j o se z n e p o p i s n o m i l i n o , z neko
g i n l j i v o z a m a k n j e n o s t j o v n j o , o k o l i ust p a jej i g ra
l j u b k , srečen n a s m e h l j a j.
„.Janko, l i slutiš k a k o T e l j u b i m ? — T v o j a,
večno v s a T v o j a . . . a
T a k o šepečejo njena usta, k i se h i p n o p r i b l i žajo
f o t o g r a f i j i ter j o p o l j u b i j o . . . N a k r i i t se j e j
s t e m n i j a s n o č e l o : „Zakaj t a k o d o l g o molčiš, J a n k o ?
— — Že t r i p i s m a s em T i p i s a l a , a ne odgovoriš,
i n tolažiti se m o r a m s T v o j i m i s t a r i m i l i s t i ! —
K a k o čudna, zmedena . . . n e k a k o n e r v o z n a so t a
p o s l e d n j a p i s m a ! — — Moj B o g , t a k o s e m nem
i r n a . . . s k r b i me mučijo, dasi ne v e m z a k a j !
— S i l i b o l a n ? — O B o g , n e h o t i tega, saj m o l im vuk dan k T e b i z a s v o j e g a miljenoal — Danes
j e že deseti d a n , d a s em brez obvestila . . . .
i n vender si m i o b l j u b i l , da m i pišeš vsak
d a n ! " —
S o l z e jej žalijo oči. H i t r o v s t a n e , zloži zopet
p i s m a ter s p r a v i s l i k o . „Čemu j o k a m ! " — se nev
o l j n a vpraša. „ K a k o sem otroška! S a m m i j e p r a v
i l , d a j e z d r a v i n t r d e n , da n i b i l še n i k d a r b o l a n ;
— bolan n i ! — S e m l i v s k r b e h r a d i njegove z v e s
t o b e . . . o h , n e , n e . . . k a k o razžaljen bi b i l . k o
b i vedel, d a se m i j e s p l o h p o r o d i l a t a k a misel !
N e , z a u p a m m u , s a j m i piše vedno, da h r e p e n i
p o u r i , k i n a j u zveze z a življenje ; — k a k o bova
srečna ! w
N a s l o n i se t i k o k n a , zapre oči t e r s e z a m i s l i ;
blažen n a s m e h se r a z l i j e po n j e n em nežnem o b r a z k u ,
saj se v i d i že s o p r o g o poleg njega, črnolasega, p o n
o s n e g a J a n k a ! — K a k o j e že d e j a l , k o jo je p o l
j u b i l v s l o v o ? — „Samo še šest mesecev, R e z i k a,
p o t e m p a . . . " — O h , p o t em . . . p o t em . . . !
» R e z i k a , d v e p i s m i ! " — V s o b o stopi gospa
d o l g e g a o b r a z a , m i l o p l a v i h očij i n s u h l j a t e postave.
„Sedaj boš m e n d a m i r n u ; ej, T i z a l j u b l j e n k a ! • —
Smeje* jej izroči p i s m i.
H l a s t n o o d p r e R e z i k a prvo pismo, k i j e n j e -
g V0 — „ Revež, t o l i k o i m a o p r a v k a . . . z d e l o se
mi j e , u — de t i h o . K o p a prečita d r u g o , p r e b l e d i,
krčevito ihteuje jej prodre iz prs i n p r e k o sobe
hiteč se z g r u d i g l a s n o plakaje ob p o s t e l j i . . .
r M o j Bog, k a j se j e z g o d i l o V"* v z k l i k n e g o s pa
preplaiena. nRezika, dobro moje dete, čuj m e i n
l i e j o č i !'
A R e z i k a j e n i čula. (Jl a s n o j i l a k a n j o je s t r e s
a l o njeno telo. ki se j « v i l o n a t l e h t i k posteljo
k o t v najhujših krčih (iospa se j e s k l e n i l a preko
nje t»r objemši jo d v i g n i l a . S m r t n o b l e d je b i l
hčerkin obraz i n o k o l i ust jej j « l e g l a n e k a t u ja
potega, k i jej j e p o d a j a l a i z r a z o b u p a n k e.
Ovivši oh« r o k i o k o l i m a t e r i n i h r a m e n , a k r i la
je svoj o b j o k a n i obraz n a n j e n i h p r s i l i tor i h t e l a :
„Oh, mamica, m a m i c a ! — Zapuščena, j i o z a b l j e na
. . . d r u g a v n j e g o v em srci, — o h , m a m i c a . . .
Umrla b o m , u m r l a . . . "
„Doktor S t r n a d V _ pozabil . . . z a p u s t i l T e b e,
s v o j o j a v n o zaročenko! Saj n i mogoče, n i m o g o č e ! "
— v d i v j i bolesti objela j o je mati i n položivši
s v o j o s i v o glavo n a njene k o d r e n e n a d o m a še s a m a
b r i t k o za i h t e l a .
T a k o s t a s t a l i i n p l a k a l i sreč; n a s r c i —
m a t i i n hči. S s o l z a m i pa se j e počasi i z g u b l j a la
n j u n a v z n e m i r j e n o s t i n o b u p n o s t . R a z k l e n i l e s t a
r o k i .
„ Č i t a j ! " — d e j a l a je R e z i k a ter s e d l a na
s t o l e c ob o k n u ; z d e l o pa se j e j j e , d a ne m o r e n i
m i s l i t i ni čutiti več . . .
M a t i pa je čitala :
„ D r a g a p r i j a t e l j i c a!
M o r d a n i p r a v , d a T i pišem, a čutim, d a j e
sedaj moja dolžnost, o b v e s t i t i T e brez p r i k r i v a n ja
o onem, k a r moraš v e d e t i . Tvoja žalost i n b o l e st
bi b i l a pozneje g o t o v o še hujša!
Rezika ne vstraši se p r e v e č ; bodi t r d n a i n
p o n o s n a , kakoršna s i b i l a tedaj, ko s v a š e s k u p no
o b i s k o v a l i šolo! A l i boš, d r a g i c a ? P a m o l i k s v .
D e v i c i z a moč i n tolažbo !
V Poredah o b V r b s k e m j e z e r u , v n e k i p r e k r a s n i
v i l i — n a s t a n i l a se j e n e k a bivša i g r a l k a M a r ta
Sob . . . , k i meša že več m e s e c e v g l a v e v s e m u c e lovškemu
mlajšemu moštvu. M a r t a je r a f i n i r a na
k o k e t a i n l j u b i t e l j i c a vseh ( t u d i z a žensko nedos
t o j n i h ) športov. Tvoj zaročenec je p o s t a l t u di
s t r a s t e n čtsti'ec njen i n M a r t a g a baje i z i n e j v se e g i j e s v o j i h oboževalcev o d l i k u j e n a j b o l j e . U v e r j e na
sem, d a ne l j u b i d o k t o r j a , k a k o r s p l o h nobenega,
z a k a j l j u b e z n i ta ženščina niti ne more p o z n a t i!
D o k t o r S t r n a d j e njen s t a l n i Spremljevalec n a
s p r e h o d i h , v ("olnu, n a k o n j u , na h i c i k l j u , n a l o v i h ,
v k o n c e r t i h ; — povsod in v e d n o je p r i njej.
Moj b r a t r a n e c , k i j e , k o t veš, nadporočnik p r i
d o m o b r a n c i h , m i je p o v e d a i vse t o .
T a k o torej. — R a v n a j sedaj kot v e š i n znaš,
a ponižuj se n i k a r i ! — —
Z d r a v s t v u j ! — P o l j u b l j a T e
M i n k a .
P. S. Še j e d e n k r a t p r o s i m , n i k a r preveč ne
žaluj 1 P o z d r a v Tvojej g. m a m a ! " —
D r u g o pismo pa se j e g l a s i l o :
„Ljubljena R e z i k a I
O p r o s t i , d a T i ne m o r e m več i n r e d n e j e p i s
a t i ! O p r a v i l a i m a m čez g l a v o , prost n i s e m n i k o l i;
c e l o T v o j i h l i s t o v n i m a m časa čitati. Z a t o o p r o s t i!
— P o z d r a v g. m a m i c i i n T e b i !
T v o j Janko tt
G l o b o k o je v z d i h n i l a m a t i — i n p o l j u b i v a!
hčerko n a č e l o tiho d e l a : n T i u b o g o , u b o g o d e t e l*
== II ==
| 