Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama

mesom. Ta jej razloži vso spletko. Od

svoje žene jo izvé drugi dan tudi prevarjeni Prekûc.

 

==XVII. Dohtar Prižigovček in njegov Fidel.==

slavnostnega spisa. Bog mu daj večni

mir, vsem pasjim služabnikom in služabnicam pa več pameti!

 

==XVIII. Plezovec.==

bolnika, ki je kar mirno in tiho po-

slušal bojé se novega bruhanja krvi.

mož sam in vzdigne obvezano glavo, »saj

sem bil dosti bolj lehek, ker sem izgubil

ustraši zaradi take glave. Nekatere ženske

mi ponujajo kar rute, ena še čisto novo,

domov, eno pa sem nekje izgubil. Če

sem srečal kakega znanca, vprašal sem

spomniti , kako je ime njegovi lastni

ženi. Vprašan po njenem imenu, odgovoril je: »Jaz jej kar „ana“ t. j. (ona)

 

== XIX. Kaznovana radovednost. ==

„Zunaj na Križni Gori gnezdi znani čarobni ptič pegam (Bombycilla garrula, Seidenschwanz). V njegovem gnezdu se nahaja taka skrivnostna koreninica, da stori človeka nevidnega, ako jo nosi pri sebi. Tri kolenca ima koreninica in je sive barve. Pravijo, da ima ptič gnezdo v tretjem brinjevem grmu od lesenega križa na levo.“

 

 

Dovršivši svojo ulogo v kavarni, izgubi se kar naglo iz mesta na goro, da si poišče zanimivo gnezdo s čarobno koreninico. Kako bode vendar nepopisno prijetno, če se mu posreči polastiti se tega malega pa tako imenitnega zaklada! Odslej bode lahko poslušal vsak pogovor, tudi, če se bode šepetalo še tako tiho; saj se bo lahko vstopil blizo ust, kadar bo hotel. In pa v kake družbe bo lahko zahajal! V najodličnejše gosposke kroge mu bode vhod čisto prost. Celó ministerskih in cesarskih posvetovanj se bo mogel vdeleževati, in če tudi bode moral pri tem popolnoma molčati, slišal bode pa le vse. Kar je ostro prepovedano objavljati po časnikih n. pr. o vojnih pripravah ali o kakem novem strelivu; vse to bode vedel, če se mu bode le ljubilo svojo nevidnost nesti na dotične kraje.

Najhuje pa pride sedaj. Kar nevtegoma se nekdo njegovih tovarišev vzdigne za mizo, rekoč: „E, presneta muha!“ prime za kozarec vode in jo vrže že itak dovolj kaznovanemu radovednežu v obraz. Dunkelbusch ima dosti. Jeze peneč se zakliče: „Vrag bodi neviden, jaz ne več!“ Vsi zakričé kot iz jednega grla: „A li si ti tukaj? Oprosti, oprosti!“ Toda Ernst Dunkelbusch jih nima časa poslušati; kar po čarobno koreninico seže, vrže jo od sebe in zbeži domov v svojo delacnico, v kateri tudi najde mirno zavetišče. Odslej ga ni več dosti videti zunaj; pa saj je ozdravljen in torej tudi bolj zadovoljen s svojim navadnim stanom in zgolj človeškimi zmožnostmi.

 

 

S to pripovedko se poslavlja pripovedovalec in pisec od dragih čitateljev burkastih dogodeb iz preteklega in polpreteklega časa. Zdravstvujte!

 

 

 

[[Kategorija:Humor]]

[[Kategorija:19. stoletje]]