Kritika Pesmi Matije Valjavca: Razlika med redakcijama

Dokler je človek še neizobražen, imenuje lepo samo to, kar gleda z očmi, kar je telesnega in dozdeva se mu zakaj, ako morda tudi prav tenko ne ve. Vse drugače pa je o lepoti činov duha. Ako pesem imenuje lepo, sam samcat sodi čut, um molči in vendar so pesniška dela prostih narodov izvrstni tvori, kakor nam priča Homer in pesmi Srbov in vseh še neizobraženih narodov. Vidi se tedaj, da je človeku merilo leposlovja prirojeno.

 

 

predmet živopisja in kiporezja je človek, človeško življenje in vsa druga narava mu je le takrat predmet, kadar človeka krasi. Življenje, dejanje, to je njegov predmet. Ker pa živopisec le telesa išče in telesnega življenja, jemlje časi tudi samo naravno življenje v predmet, od tod živopisje lepih krajev, jezer, skal itd. Ravno tako bi tudi kipar, ali pripomočki njegove izkusti mu tega ne dopuste.

Da poeziji verzi, še bolj pa stiki, niso neogibno potrebni, pričajo krasna dela človeškega duha. Zato so Rusi stihotvorci. Igor ni v verzih pisan, Werther ni v verzih, stari narodi niso imeli stikov, Srbi jih še sedaj nimajo, ali vendar so njih pesmi imenitni zakladi duha. Tudi vseh tujih besed čist jezik ni potreben. Srbi imajo obilo turških besed v najlepših pesmih, a zato niso nič manj lepe. S tem pa ne trdim, da naj piše, kakor komu na um pada. Poezija je živopisje, ki ga duša z ušesom gleda. Kakor mora tedaj poet truditi se, tako ustrezati ušesu, kakor živopisec in kiporez očem ustreza. Ako je glaji jezik, prijetnejši je sluhu, ako čistejši govor, večje je zunanje soglasje. In tukaj se pričenja izkust poezije. Poezija sama na sebi ni izkust in kakor hitro pričenja bivati izkust, nehuje biti prava poezija, ki se iz srca zliva kakor studenec iz podzemskih vodenih žil. Kdor ima tedaj zmožnost, čute človeškega srca s pomočjo domišljenosti z lastno, v sebi rojeno krepostjo tako zlivati v posodo človeškega jezika, kakor smo popisali, ta je samotvorec (Genie). Ali takih imamo malo. Nima torej vsak te kreposti. Dosti jih je, ki imajo živočutno srce, dovoljno domišljenost in obilo uma, ali lastne posode nimajo, morajo se tedaj greti na zgledih velikih mojstrov. To niso samotvori, ampak

 

 

Srčnost nam je lepa, ali lepša je, ako ji druži um, ker srčnost ima tudi tiger, um pa, ki delo z nasledki pretehtuje, um je krepost samega človeškega duha, tako tudi ščedrost. Ljubezen do prijatelja je lepa, ali še lepša ljubezen do sovražnika, ker ona človeka vzvišuje čez vse stvari zemlje, ona je samo njemu lastna, izviraje iz samega človeškega čutja. Tako je z vsako krepost jo človeka in z vsako strast jo, dokler se na čisto človeški strasti ohrani. Daj tatu še toliko lepih drugih lastnosti, ne storiš ga estetično lepega, ker tat se nad lisico in drugo tatinsko zver nikakor ne vzvišuje, drugače je z očitnim tolovajem, ker njemu je često takih dušnih vzmosti treba, da svoje sklepe izvede, kar jih duhovno, telesno najbolj obdarovan človek premaga.

Tako bi lahko vse človeške kreposti in strasti preiskale in konec bi bil: estetično, duhovno lepa je krepost človeškega duha, ki izvira iz čutov človeka, razodeta v njegovem dejanju.

 

 

[[Kategorija: Fran Levstik]]