Oče in sin (Josip Kostanjevec): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 35:
Tedaj se je mladenka dvignila. Njeno oko je še nekoliko časa strmelo na grob, njeni črni dolgi lasje so valovali po tilniku in se svetili.
»
Ni ga bilo odgovora, samo komaj pregibajoča se sapa je vršala po orumenelem listju mladih lip nad zidom ...
Vrstica 117:
Zamišljen je prišel na ozko dvorišče pred svojo hišo. Pod njegovimi nogami je zašumelo listje, ki ga je bil otresel ponoči veter raz star oreh, razprostirajoč svoje veje celo nad streho njegove hiše. Jakob je pogledal pod noge, a takoj navzgor na oreh, kjer so se širile sedaj gole rogovile, skoro popolnoma oropane svoje poletne obleke. Neka tožna misel se je ukradla tačas v Jakobovo srce, misel, kakršna ni našla navadno vhoda v njegovo notranjščino. Morda so ga spomnile te veje, ki so še nedavno blestele v vsej svoji lepoti in dajale senco in hlad trudnemu popotniku, vračajočemu se v svojo domovino, morda so ga spomnile na minljivost vsega posvetnega in pokazale tudi njemu za hipec bodočnost, ko bode uvidel, kako prazno in brezmiselno je vse preveliko hlastanje za posvetnim blagom. Morda je sedaj za hipec videl pred dušnimi očmi belo koščeno ženo, kako se mu reži nasproti s praznimi čeljustmi ter ga objemlje s svojimi mrzlimi vlažnimi rokami. Toda Jakob ni bil človek, ki bi se dalj časa vdajal takim mislim. Tudi sedaj je takoj stresel z glavo, in v tistem hipu so že bušili tja noter načrti, ki so živeli v njem od njegove mladosti in se razvijali z njim vred z vsakim dnevom bolj in bolj.
S krepko roko je obrnil ključ v vratih, odprl ter izginil v hiši ...
Bilo je okoli poldne, ko je nekdo potrkal na vrata Jakobove hiše. Zgoraj se je odprlo okno, in Jakob je pogledal doli.
Vrstica 447:
Proti jutru se je bilo nebo zjasnilo in okoli osme ure je solnce prisijalo skozi okna Selanove hiše naravnost v kuhinjo. Katica si je dajala tam opravila pri ognjišču, toda nobena reč ji ni šla prav izpod rok. Težka ji je bila danes glava in ta teža se je bila razlila v roke in noge, po celem telesu, da je v njej ležalo kakor svinec. Ta telesna utrujenost je vplivala tudi na njeno dušno razpoloženje. Še nikdar ji ni delo tako presedalo kakor danes, siliti se je morala, da je dovršila svoja navadna jutranja opravila.
Gori v sobi so že ropotali šivalni stroji. Kakor se je vsak dan dosedaj razveselila tega ropota, tako je danes postala ob njem hipoma zamišljena. To niso bili več tisti glasovi kakor še nedavno, to se je glasilo kakor oddaljajoče se ropotanje mrtvaškega voza. Katica se je stresla po vsem životu. Kako ji je mogla priti hipoma takšna čudna misel? Kdo bo umrl sedaj, ko je komaj začel živeti, ko so mu komaj zgradili lepo zložno pot do življenja sreče? To morajo biti samo bolni živci, ki ji vsiljujejo takšne hude misli, ki morajo izginiti sameobsebi ob prvem solnčnem žarku. Toda kuhinja je bila že vsa polna svetlih solnčnih žarkov, te misli pa le niso hotele izginiti, vedno bolj so pritiskale na možgane, vedno bolj so pekle in mučile do krvi. Gori pa je ropotalo, mrtvaški voz se je počasi oddaljeval ...
Vsak čas mora priti jutranja pošta, je pomislila Katica. In res, že je v tistem hipu stopil v vežo poštni sel.
Vrstica 557:
Jakob se je hipoma začudil, da so ga napadle takšne misli. Komu pa je storil kaj hudega? Ali niso sami hodili k njemu in mu nosili, ne da bi jih vprašal? In ako bi ne vzel on, bi to storil kdo drugi! Pomislil je, da mora biti bolan, ker so tako bolne njegove misli in stresel je z glavo ter trdo stopal dalje.
»S takšnim neplodnim razmišljanjem se ne pride nikamor,« je zamrmral med zobmi in potegnil s plosko roko preko čela ...
Katica je bila sama v svoji sobi, ko je prišel. Bil je v neki zadregi, dasi se je trudil, da bi je ne pokazal. A Katica je to zadrego zaslutila in v tistem hipu ji je padla mrena raz oči. Vedela je, čemu je prišel. Hudo ji je postalo pri srcu, sama ni vedela zakaj, saj si je morala reči, da že dolgo ni imela ničesar proti Jakobu in da tudi ni prestar zanjo.
Vrstica 565:
Deveti dan je zopet prišel Jakob pred njo in podala mu je roko v znamenje, da sprejme njegovo ponudbo. Dogovorila sta vse potrebno, še tisti teden so delali pismo pri notarju, v nedeljo so bili vsi trije oklici hkratu.
Poroka se je vršila na tihem, ženitovanje se je obhajalo prav skromno v najožjem krogu nekaterih sorodnikov in boljših prijateljev Jakobovih ...
==X.==
Vrstica 589:
»Sedaj pa imaš še dalje kredit pri meni, kolikor ga hočeš, ker te poznam kot poštenjaka,« je dejal Jakob in zaklenil knjigo v predal.
Težko je bilo Franclju pri srcu, ko je stopal proti domu. Zdelo se mu je, kakor bi bil danes samemu sebi podpisal smrtno obsodbo. Začel se je kesati, zakaj se je pečal z Jakobom in staro sovraštvo se je nehote vračalo v njegove prsi. Sam si ni mogel razložiti, kako se je moglo zgoditi, da sta bila z Jakobom hipoma tako dobra, Nekaj mu je reklo, da ima Jakob slabe namene z njim. A vendar je drugi dan zopet poslal k njemu v prodajalno in pozneje tudi še, kadar je potreboval ...
Tačas je prišla v Jakobovo hišo Katica kot nova gospodinja. Jakob se je preselil na Selanov dom, a svojo hišo je popolnoma prenaredil in napravil iz nje samo prodajalniške prostore. Nihče ni stanoval tam doli, samo posebna sobica je bila tam, kjer je vsako noč spal nočni čuvaj. Sedaj je Jakob prepustil vso vodstvo prodajalne svoji ženi, sam pa se je toliko bolj posvetil drugim poslom. Katica je torej bila skoraj vedno v prodajalni, kjer sta prodajali dve izučeni prodajalki in je bila nastavljena tudi blagajničarka.
Vrstica 763:
Ivan je odšel. Ko se je vrnil, je mati klečala ob očetovem stolu. Oče je sedel še vedno nepremično. A tedaj je hipoma dvignil glavo in motno pogledal okoli sebe. Plašen je bil ta pogled in vprt na vrata.
»
Nato mu je zopet klonila glava na prsi in telo se je treslo kakor mrzlično...
| |||