Redakcija: 09:32, 30. september 2012 uredi Tea Erjavec (pogovor \| prispevki) 330 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:47, 9. november 2012 uredi razveljavi Nejapevec (pogovor \| prispevki) 1.045 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 102: Kar ustane gospodična, podá Čuku njegove čeme bukve in ga upraša brez smeha: „Verjameš, da sem čarovnica?" — Čuk: „zdaj ne več". — „Ali še misliš, da so Lahi hudobni in tatje vašega zlata"? „Tudi ne več". Verjameš, da so sploh čaravnice, ki bi le drugim škodovale, sebi pa koristiti ne mogle?" Mislim da jih ni. Nato pa jaz Čuka uprašam: „Ali misliš, da bi se jaz toliko s knjigami ukvarjal, ako bi znal toliko čarovati, kolikor sem pred tabo poskušal". — Čuk je odkimal. „Pa bukve, te stare bukve", Čuk počasi in dvomljivo izgovori „imajo vendar čaravno moč, saj se jih še molj, voda in ogenj ne prime, kakor je mož terdil, ki jih je očetu prodal". Stegnil sem roko po bukvah, zapalil sem žveplenko, in bukve so jele goreti. Ljudje, ki so memo hodili, so debelo gledali. Prišli so memo tudi moja mati, ostro so me pogledali in posvarili. Jaz sem pa djal: „Mati! Kar sem storil, sem storil z dobrim namenom in iz ljubezni do bližnjega. Čuk mi bo hvaležen." Bukve so zgorele; čern pepel je vetrič odnesel na vert in vodo, odpihal je tudi Čukove muhe in norčije, ki je skesano gledaje v ostale platnice čislanih bukev zakričal: „Tudi te bukve so sleparija!" — Videmljanom, posebno mlademu ženinu se je mudilo. Napregli so, in poslovili smo se na večne čase. Naj jih Himenejev voz srečno pripelje v Videm in pred altar! — Zeblo me je, pa ognja nisem zapazil; tudi kosila, na gorah tako potrebnega, nisem mogel ovohati. Čudno se mi je zdelo, da Čuk, ki sicer tako skerbí za potrebe svojega obilnega trebuha, ravno danes novo kosilsko postavo vpeljuje. Moje skerbno pregledovanje vseh sviselnih kotov iz Čuka se besede ni izvleklo; ko pa iz torbe kruh in klobaso vzamem, me blagi mož prav lepo prosi, naj nekaj časa tešč ostanem. Bil je četertek in ker v serpanu ni četertkovih postov, me tedaj Čuk iz lastne oblasti skuša danes ulačniti, kakor me je včeraj stari lovec užejal. Vzame mi torbo iz rok, jo verže čez pleča in s krampom v roci koraka molčé navkreber; jaz sem pa zastonj za njim dokazoval, kako bi se prileglo želodeu, če bi se mi privolilo kaj vgrizniti. Bolj ko sem dokazoval, bolj sem bil lačen. Nisem vedel, ali bi dvomil nad Čukovo pametjo ali poštenostjo, reči pa moram, da v poštenost njegovo sem vedno zaupal. Ko sva dokaj časa popotovala, in sem čedalje bolj čutil potrebo jedi in počitka, se Čuk vendar ustavi. Sede na trohljen štor in tako spregovorí; »Že davno sem vas želel v goro peljali, da bi vidili, kako se ruda koplje, in bi mi pomagali z dobrim svetom in drugo rečjó. Vi ste se mnogo učili, jaz sem pa zarobljen kmet; moram se žuliti in potiti, in komaj na vsake kvatre prigriznem košček domačega kruha. Obogateti moram, ako hočem živeti in kaj veljati. Danes mi pa vi pomagajte k boljšemu kruhu, saj znate, da sem prijatelj z vami, posebno pa z vašim očetom. Le nekaj besed bote rekli, in oba bova obogatela.« Za temi besedami potegne Čuk iz bisage kup cunj, in iz njih razvije stare černe bukve, na kterih platnicah so se svetili zmazki vsake boje. S sveto grozo in bleščečimi očí mi jih podá, pogled v mé upiraje. Odprem knjigo in, kaj čuda! V rokah imam staro Ilijado. Kjer sem odperl, začnem glasno brati. Čuku se veselja zasveti obraz, glas malo spremenim, in Čuk gleda plašno okoli sebe pod vse kamnja in germe; ko pa celó roko povzdignem, se mož strese, ter jecljaje prosi, naj jenjam brati. »Prodaj mi te bukve«, mu rečem. »Za nobene dnarje ne«, mi odgovorí, »raji dam hišo in zeljnik.« »Ali misliš, da so kaj posebnega?« »Ne žalite me z norčevanjem, kakor drugi; saj dobro veste, kaj v bukvah stojí in koliko so vredne,« me Čuk zaverne z milo besedo in prosečim pogledom. Pa vzame mi bukve iz rok, jih varno zavije v nekaj razcunjenih rut, jih potlači v bisago in nadaljuje: »Pred veliko leti so ranjki oče gorski mah v Ljubljano peljali: drag je bil takrat, in samo srebro so zanj potegnili. Ker so bili pervikrat v Ljubljani, so hodili po tergih in ulicah, in so ogledovali grajšine in ulice, zato so pa tudi potlej veliko vedili od Ljubljane po vedati in so rekli, da je Ljubljana veliko lepša kakor Radoljica. Ko pridejo zvečer nazaj v kerčmo, se k njim usede neki mož, ki je dalj časa hodil za njimi. Imel je dolgo černo suknjo, dolgo brado s posukano dlako, lasé dolge, tudi posukane, in ni znal tako lepo slovenski govoriti, kakor mi Bohinjci. Oče so šteli, da je bil mož iz jutrove dežele. Ta mož je očetu razkladal mnoge reči, in toliko čudnega je vedil od sveta povedati, da bi mu oče ne bili verjeli, ako ne bi bil prišel tako daleč. Veliko je tudi pravil o dragih rudah, o škratih, urokih in čaravnicah; prav pametno je govoril, in oče so poterdili vse njegove besede. Ko mu pa oče povedo, da so Bohinjec, jim je povedal, da je v Bohinju (ravno pod Triglavom je djal) neizmerno velíko zlata, in močno se je čudil mož iz jutrove dežele, ko mu oče povejo, da pri nas nihče ne kopije zlate rude. Na to jim je pa te bukve pokazal in rekel, da se po njih spozna, kje in kakó globoko zlata ruda leží, in kako je bogata, da se ž njimi tri milje globoko v zemljo vidi, da se ž njimi zasledijo čaravnice, da se more; ž njimi regati príklícvati in še več drugih reči. Mož je djal, da gre tje notri v špansko deželo k pobožnim menihom, pokoro delat na stare dni; ker tedaj bukev več ne potrebuje, jih je prinesel ravno očetu tri dni deleč, ker prevídil je iz bukev, da jih bodo oni ali vsaj njih nasledniki močno potrebovali. Tirjal je mož za bukve trideset cekinov, oče so mu pag zanje dali ravno devetnajst cekinov, dve petici in pet grošev. Oče bukev niso znali brati, in komur so jih pokazali, jih tudi jih brati ni mogel, ali jih pa razumel ni. Veliko jih pa tudi niso ljudem kazali, kakor jim je mož povedal, da močí ne zgubijo. Zapirala sva jih jaz in rajnki; le pred malo leti, ko smo na sveti večer v risu stali, nam jih je nekdo bral, pa hudič nam ni dvignil zaklada in bukve niso nič koristile; eni terdijo, zato ne, ker mož ni prav bral, eni pa terdijo, da so srenjski mali zvon zaslišali, ravno ko se je imel hudič prikazati. Takrat se nam je kaj čudno godilo. Štirnajst nas je stalo v risu, dolgo smo čakali in se tresli od mraza in strahú nar bolj pa tresel čevljar Peter, ki je, kakor pravijo, iz risa molil zadnji del telesa. Kamor pa midva greva, tam ne bova slišala ne zvona ne petelina; vi pa, vem, da znate brati, ker že večkrat sem vas vidil prebiraiti take čerke.« »Škoda,« odgovorim na to, »da so bukve skoraj prestare, ker z leti moč zgubijo, ravno kakor kafra svoj duh. Hotel sem ravno pred izvediti, kaj una planšarica dela, pa bukve ničesar niso mogle razodeti.« »Ravno to je naju kriz, » mi Čuk odgovori, ko je nekaj časa premišljeval praskaje se za ušesom, »to je najina nesreča, da una babuza čaravnica močneje bukve ima, in bo nama kljubovala celi dan. Ako se ne postiva, naju utegne celo urêči, ali nama še kaj hujega narediti. Lahinje so hudobne.« Vse nekaj besedí je govoril, nekoliko je zdihoval, nekoliko pa klel, in opertavši se z mojo torbico in svojo mavho je zopet verlo koračil na stermo goro. Jaz sem pa utegnil premišljevati, zakaj se postiva, in zakaj me je nekaj dni tako prijazno vabil na goro, kjer ni muh ne starih bab. Posvaril sem ga rekoč: »Andrej, po cerkveni in cesarski postavi je prepovedano s takimi bukvami v caker hoditi«. Pa moža to ni kar nič ganilo. »Tajil bom«, je djal, »in nič mi gospodje ne morejo; vi ste se pa gotovo toliko pravice naučili, da jo bote znali zaviti; pa saj sva sama. Bog pa, mislim, ne sodi Bohinjcov, ki mo rajo toliko terpeti in delati, tako ostro, kakor druge ljudi, ki lože za nebesa skerbé.« Molčal sem na to, in po robatem kamnju coklaje, sem premišljeval, kakó bi lepo na zemlji bilo, ako bi norcov ne imeli. In res, vsi bi bili pošteni in ljubeznjivi; kakor v raju bi živeli, in Bog sam bi stopil z nebes, in med nami bi prebival, veselé se svojih otrók. Ne imeli bi vojska in vojakov, ne postav in mogočnih kraljev; kralj in podložen ob enem bi bil vsakdo sam. Pa kak pomor bi bil, ako bi zdaj ob hipu vsi nespametni zginili iz življenja, kako bi se zemlja izpraznila! Zapuščene bi stale palače velikašev, in trava bi rasla na tergih velicih mest. Popotnik pa, ki bi romal po Slovenii, bi tu in tam našel možaka, ki je ostal, pa še ta bi ne bil vesel, ampak objokoval bi, zgubo toliko sorodnikov, znancov in prijatlov. Ne imeli bi več raznih željá, ne imeli bi pesnikov, gledišča in plesišča bi ne poznali, in ako bi jaz s silo smerti ušel, bi verlemu Čuku še smertnega napisa ne smel napisati. Da dober je ta svet, in ravno norci ga vedno lepšajo, in pametnim življenje zlajšujejo. Hvale norcov navzet, sem jel Čuka bolj premišljevati, in vedno bolj mičen se mi je zdel. Prepričal sem se, da čezinj veliko več premorejo čeznatorne nezapopadljive rečí, kakor grabljivi dokazi zdrave pameti, in da se bom moral celi dan postiti, ako torbe od njega ne odcopram, in se ne ravnam po pregovoru imenitnega moža, ki naj mi ne zameri, da sem pozabil njegovo ime. Pregovor pa pravi: mundus vult decipi, po slovenski rečeno: sila kola lomi. Dati mi je moral decipiendus Čuk černe bukve, spledel je iz smrečeve veje debel, gost roč. Dokazal sem mu, da bi bilo dobro precej na mesti v zemljo gledati, zato se pa mora on na tla vleči, zamižati in mižé nos in očí k tlam moleti skozi smrekov roč, in ne sme premakniti se ali pogledati, preden ne berem drugič iz bukev. Ako so bukve kaj vredne, bo Čuk tri milje deleč v zemljo vidil, kakor sem mu obljubil. Čuk se vleže, jaz preberem nekaj verstic in med tem ko je njegov obraz tičal v smrečju, sem se torbe polastil, in [[Kategorija: Janez Mencinger]]

Zlato pa sir: Razlika med redakcijama