Zlato pa sir: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 153:
Tako je Čuk dopovedoval, jaz pa nisem smel dvomiti nad sporočilom rajnkega Čuka, tudi ne pristaviti, da je uni Lah morebiti v jamo šel le snežnice pit, ako je hotel, da me Čuk ni imenoval sleparja, sovražnika, ki so me Lahi podkupili, posebno pa planšarica. Precej se je Čuk vlegel na kamnje, da bi zvedel, ali so tukaj Lahi še kaj zlata popustili. Vtaknil je glavo v smrečev roč, in mižé je uperl očí v kertovo deželo. Kot okamnjen je bil, in ako bi jaz bil poskusil, ali kaj čuti paličnega okladka , vem, da bi bil mož strahú umeri. Pa poskusiti nisem mogel, ker nobene palice, ki so okoli mene ležale , nisem mogel dvigniti. Pa kaj bi se norčeval s slepoto in terpljenjem svojega bližnega! Nisem ga mogel skoraj gledati, in kmalu mu odberem ustajenje! Vès prepaden in žalosten me Čuk milo pogleda. Kaj tu ni zlata? ga uprašam. Čuk ne zine, ampak žalostno odkima. Tedaj bom sam v tla pogledal. In jaz pomolim obraz skozi roč, blebetaje nekaj Homerovih verstic, ktere so mi v gimnaziji v glavo utepli. Čez malo trenutkov ustanem in, kolikor morem, žalostnega obraza razodenem važno preiskavo takole:
»Tukaj spodaj je veliko praznega sveta, mnogo breznov globokih in širokih, celo jezera so notri, in vode se med njimi pretekajo čez slape in v ozkih koritih. Zlata in stebra nisem vidi, in ni ga tri milje v okolici, samo železo se sledí, akoravno ne mnogo. Tisto brezno se je zasulo; velika kača je iz gore izletela in se po svetu klati. Tista berv akoravno je bila jeklena, se je zlomila od same starosti, saj prestarih rečí ne obvaruje pogina vse železo in jeklo. Zlate stene ni več, utegnili so jo Lahi vso izglodati, ali pa je nikdar bilo ni. Da so pa rajnki Čuk Laba vidni tu notri hoditi, jim morebiti hudoben čarobnik naredil saj še zdaj čez osemdeset let hudoba toliko rečí na videz spremení, da jih močno drugači vidimo, kakor pa so v resnici.
Čuk je molčal in molčé glavo pobešal; čez dolgo so se čule žalostne besede: »Tedaj ni zlata tri milje v okolici. Čemu so mi bukve, čemu sem toliko upal, čemu sem se ustil; da bom nar bogatejši v Bohinju, da se bom v koči v Rim peljal. Tedaj bom ostal berač brez dnarjev, brez časti? Kar pomnimo, smo pri hiši vsi terdni; na pretege smo delali, pa nikdar nismo kruha pekli čez trikrat na leto. Kdo je bolj zlata potreben, kdo bi ga bolje obračal, kakor jaz; in vendar ni ga tri milje v okolici. Prekleto zlato!« In preknjal je Čuk z hudo besedo zlato in srebro, bogastvo in bogatine; od pečin se je razlegalo prekletje, kakor krohot narave, jaz sem pa reveža miloval in mu privoševal vsaj štiri peke na Ieto.
Na preklinjanje se je Čuk odteščal, jaz sem pa odteščevanje bolj temeljito doveršil in snežnico pokušal z okus mi je pa zlajševalo veselje, da sem Čuka prepričal, da v Triglavu ni zlatá, in upanje, da bo mož poprijel se poštenega dela in zaslužka, in ne bo več toliko tednov zgubljal z iskanjem zlate rude. Čudni mož, ki se ga ne primejo dokazi zdrave pameti, je zdaj prepričan; ali žalosten in brez slasti zveči svoj ovsenjak in terdi sir, in od časa do časa zakolne, da je prazno tlako opravljal skoraj deset let.
Ko prideva iz globeli, je veršal merzel veter okoli naju v ruševju in glasno le bučal v razplačenih škerbinah belih goličav. Sivi nakopičeni oblaki so se dervili proti nama, plazili so se med vrtovi in tiščal jih je vihar proti dolini. Kmalo so se verhovi zakrili v bele kope, ki se vedno bolj kopičijo in čemijo, od časa do časa se je pa že zapazila v njih medla rudečica, kakor svit oddaljene bliskavice, in čudno neprijetno veršenje v oblaku naji je svarilo, kakor hitro mogoče pele odnašati. Čuk se plaho ozira na nebó, in napové mi nevihto, preden bo pol ure.
„Huda ura pod Triglavom, to bo nekaj novega", pravim; „grom in blisk sem vedno rad opazoval." „Ga bote že potlej opazovali in sodili; pazite, da vam ne bo prehud," mi Čuk odgovori, se posmehuje in mi veleva še hitreje stopati. Hitela sva proti stanu Lahinje, ker tam je naj bliža streha. Vendar Čuk se je obotavljal, me k nji peljati, in moral sem mu dokazati, da ni ogleduhinja, ker nimamo zlata; ako je pa čaravnica, nama ne bo škodovala, ker jaz vem take besede in molitvice, ki so veliko hujše, kakor bi bilo vse njeno copranje. Komaj sva krenila na grič, za kterim je Bovčanov stan, so naju že jelo redkoma zadevati debele kaplje; bučanje groma je bilo glasneje, in sapa se je bolj k tlam vlegla. Komaj pa prideva v dolinico, v ktere koncu je, čepel Bovčanov stan, zagermi ravno nad nama; ploha se vlije, sučejo in klobuštrajo se sivi oblaki bliže in bliže, veter cviše mecesne in vihra v bukovih vejah, nama je pa teklo od klobukov, in marsiktera toča me je zadela. Na enkrat me Čuk zgrabi za ramo, pokaže mi s perstom pod skalo in zavpije: „Glejte jo čaravnico, kako zadovoljna tam sedi, da nama je to nevihto naredila. Varujte se, varujte. Jaz ne grem naprej."
| |||