Anno domini: Razlika med redakcijama

Tam zunaj je — smrt. Ali si zapahnil in zaprl

vrata?« je šepetal.

»Zapahnil sem jih, dvakrat zaklenil in cela

truma roparjev jih ne more vlomiti ...« je odgovarjal

Zdaj pa sedi smrt tam na njih in hoče imeti

njegovo dušo.

»Ne, ne — ti prokleta!« je zaječal Vrabec,

segel potihoma v kot ob postelji in privlekel

in se zagledal skoz razbito šipo v sobo, kjer je

ležal Velikonja mrtev.

»Križaj, ali se ne bojiš? Črna smrt je v hiši

in nas lahko vse pobere ...« je dejal Križaju.

Rok Križaj pa je bil že prestopil prag, da

nastopi Martinovo dediščino in uredi njegovo bogatijo.

 

==II.==

»Nič, nič, Katarina ... Toda Vaše oči so objokane

... Čemu?«

»Ne vprašujte! Saj veste za mojo bridkost...«

je skoraj očitajoč odgovorila Katarina.

»Hišo in grunt sem zapil, pa me je pritem

desetkrat osleparil ...«

»Koliko je bilo vredno?«

 

tulil pes, oblaki so se motali med zvezdami,

vse luči ob cesti so bile že ugasnile.

— Saj mori tukaj črna smrt in ob žalostnem

času se vračam, zato ni čudno, da je vse tako ...

Križaja ne bo več, o pravem času zapusti gnezdo

in se izgubi v daljni svet ...«

 

==III.==

tisti trenotek skoraj nevede sprožil Lichtenberg,

sam trepetajoč od groze.

Hlapca sta drhtela na klopi in se križala,

kakor bi bila prišla njiju zadnja ura, pisar pa se

strani kakor potoki. Sive hišice so dremale pod

goro, tuintam se je svetila cerkvica med zelenjem.

Tam za holmi v daljavi za širnim poljem pa se

je skrivala Gorica, za njo so se daleč, daleč dvigale

»Ali se spominjate strela predsnočnjim?« je

vprašala grofica in uprla oko pretresljivo v Ludovika.

»Ne vem, kaj mislite ...«

 

»Če ti je slabo, idi domov in se pripravi na

smrt!« je zaklical Križaj.

»Zbogom, bratje!« je zaječal Rebernik. »Veliko

jih je sedelo že tukaj, ki jih ni več. Jaz tudi

je v tebi in v tvojih prostorih, ki se bo

za vedno držalo tvojih zidov.«

Gledal je na zapuščeno hišo in na vas.

 

za udarcem je odmeval v noč, kmalu mu je pot

curkoma lil po obrazu.

Že so mu omagovale roke, pred očmi se mu

je meglilo, srce se mu je hotelo ustaviti, v prsih

 

Anno Domini MDCLXXXII ... —