Wikivir

Dekla Ančka: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Dbc334 (pogovor | prispevki)
17.101 urejanje
prelomi strani
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= Dekla Ančka
| poglavje=
| avtor= Fran S. Finžgar
| opombe=
| izdano= {{mp|delo|Dom in svet}} {{mp|leto|1913}}, letnik 26, številka 5
| licenca=dLib▼
| vir= {{fc|dlib|6TQHNYE5|s=all|dLib}}
▲| licencadovoljenje=dLib
| obdelano= 4
| pregledana redakcija=69250
| spisano= Postavila in uredila Ilona Jerič.
| vir= Dom in svet 1913, letnik 26, številka 5 [http://www.dlib.si/v2/StreamFile.aspx?URN=URN:NBN:SI:doc-6TQHNYE5&id=48cb6274-90e5-4ba1-a8e8-1a2359e34d1e&type=PDF dLib]
}}
 
{{Rimskarimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13|14|15|16}}
 
== I. ==
Vrstica 94 ⟶ 92:
 
»Torej naj gre. Če ne bo zanjo, si pa prebere!«
{{prelom strani}}
 
»Ali si Ančko kaj vprašala?« se je naglo
mož okrenil od ure, kjer je stal.
Vrstica 252 ⟶ 250:
belo roko ima, ko si je zasukala rokavček. Zadovoljno
je pritrjevala:
{{prelom strani}}
 
»No, no, tako, dobro ti gre od rok! Prav!
Še tamle potegni — na poličici — pri oknu! Da
Vrstica 401 ⟶ 399:
ga je obračal, je tako jezno telebil s kolci, da je
zašklepetalo.
{{prelom strani}}
 
Miha je počil z bičem in se ozrl še enkrat
za Ančko, ki se je sklanjala nad prtičem.
Vrstica 549 ⟶ 547:
skoz hrup donelo: »Kupi Ančki semnja! Nalašč
ga kupi! Ali bo Miha hud!«
{{prelom strani}}
 
Še nikoli ni kupoval Janez cukrčkov in strdenja.
Zato ga je bilo sram in dobro se je vojskoval,
Vrstica 713 ⟶ 711:
Janez je sedel k mizi, Miha je obmolknil,
Ančka je pospravljala.
{{prelom strani}}
 
»Da mi greste takoj spat. Jutri ob štirih
morata biti naprežena oba para. Miha in Lukec
Vrstica 807 ⟶ 805:
 
»Prokleti smrkavec!«
{{prelom strani}}
 
== IV. ==
Vrstica 880 ⟶ 879:
Ančka je pospravljala z mize in je bila žalostna.
Mokarica je stala pri oknu in gledala dež.
{{prelom strani}}
 
»Viš ga!« je nenadoma izpregovorila, da se je
ozrla Ančka od mize skoz okno. Mimo je šel
Vrstica 1.033 ⟶ 1.032:
»To je že od sile, smrdiš po žganju in mi
praviš —«
{{prelom strani}}
 
Mokar je stopil s praga in zaklical:
 
Vrstica 1.179 ⟶ 1.178:
 
Janez je naložil velikansko krošnjo drv.
{{prelom strani}}
 
»Preveč!« je svarila Ančka.
 
Vrstica 1.338 ⟶ 1.337:
Vaši materi povem, da ga imaš, in stran pojdeš
— nastava hinavska.«
{{prelom strani}}
 
Ob tej besedi je po Janezu zavrelo. Stisnil
je koprivec, roka se je dvignila in tenko je švistnilo
Vrstica 1.492 ⟶ 1.491:
rad te ima, kaj, ko bi se vzela, Ančka! Kar težko
bi dobila boljšega, ali se ti ne zdi tako?«
{{prelom strani}}
 
Ančka je zardela. Velike oči je vprla v gospodinjo
— vse vlažne oči je imela — in šlo ji
Vrstica 1.629 ⟶ 1.628:
težko nogo je stopil na prag, kakor bi se bil napotil
v nov svet.
{{prelom strani}}
 
== VII. ==
Vrstica 1.705:
Mokarica je pogledala deklo z razprtimi
očmi in se začudila.
{{prelom strani}}
 
»Grem, prav gotovo grem, mama. Nikomur
ne bom na poti.«
Vrstica 1.850:
Mokarica se je obrnila in odšla po stezi, da
Janez ni mogel z vozom za njo.
{{prelom strani}}
 
Zvečer se je Janez izmuznil iz hleva in vzel
s seboj svetilko. Tiho je šel na dvorišče, preskočil
Vrstica 1.998:
 
Ančka mu je izmeknila roke in odšla z lučjo.
Janez se je okrenil na pragu in prav nič se ni {{prelom strani}}
zmenil, ker so glasno zadrsela vežna vrata, ko
jih je zapiral. Tako mu je bilo, da bi se bil z
Vrstica 2.146:
»Pomisli, če bosta imela toliko, da ne bosta
lačna ne ti, ne on in ne otročiči, če jih Bog da!«
{{prelom strani}}
 
»Hišico kupi, gruntec je krog nje, ne bomo
lačni.«
Vrstica 2.288:
slišal Ančkin glas, ki mu je ponudila kave, kakor
ji je naročila gospodinja.
{{prelom strani}}
 
»Ne bom, nič ne bom,« je mrmral gospodar,
se oprijel za držaje in šel truden po stopnicah.
Vrstica 2.305:
Žalosten je sedel na žleb, glavo je oprl med
dlani, poleg njega je revno brlela luč.
{{prelom strani}}
 
== IX. ==
Vrstica 2.365 ⟶ 2.366:
»Oj ne, saj Janez ve, saj me pozna. Ne, nič
ne misli takega. — Če pa vendar — Ne, povem
mu; porečem: stran moram, moram, ker mi ne {{prelom strani}}
da miru. — Tudi Mokarici povem. — Miha ali
jaz, kakor hoče.«
Vrstica 2.506 ⟶ 2.507:
 
»Če je tako, naj gre vse k rogaču.«
{{prelom strani}}
 
Mokar je zakašljal na hodniku. Janez se pa
ni ozrl. Potegnil je klobuk na desno oko in šel
Vrstica 2.639 ⟶ 2.640:
Ančka in Janez se imata tako rada — in je prav,
da se imata, ker sta rojena drug za drugega —
tako se imata rada, da se ne bosta nikoli pustila. {{prelom strani}}
In zato je zanja in za nas prav, če se naredi,
kakor sem rekla.«
Vrstica 2.786 ⟶ 2.787:
»Moj Bog,« je premišljevala Ančka spotoma,
»kaj naj mu rečem? — Nič. — Kar postavim mu
tja. — Ali mu pa vse povem. — Če bi pa zarežal {{prelom strani}}
nad mano — ne — kar tiho bom. — Toda v takem
ne živim več — vseeno —«
Vrstica 2.841 ⟶ 2.842:
ji ni visela ruta na oči. Izpod nje so pogledali
veseli kodri in se vsuli na čelo.
{{prelom strani}}
 
== X. ==
Vrstica 2.918 ⟶ 2.920:
 
»Torej, Janez, ná roko, med nama ostani!«
Anton se je ozrl naokrog, držal Janezovo desnico {{prelom strani}}
in potem nadaljeval šepetaje: »Tisoč ji bom dal,
tisoč, zavoljo tebe, ker si vreden tega. Toda molči
Vrstica 3.062 ⟶ 3.064:
 
Zvonko se je nasmejala in stopila k ognjišču,
Janez je pa sedel na stolec in gledal njene kretnje, {{prelom strani}}
njene drobne roke, ki so neprenehoma begale od
lončka do lončka.
Vrstica 3.201 ⟶ 3.203:
hrup, vriskanje zaplečnikov — in v izpovednici
za linico siva župnikova glava in višnjeva ruta,
izza katere se čuje šepetanje: »Beži, beži, otrok {{prelom strani}}
moj nedolžni!« in Mokarica na vozu, ki se ji
smehlja, in ko ji žuga, ji pomežikuje in Mihove
Vrstica 3.342 ⟶ 3.344:
 
»O Marija, o Bog, o moj Bog!«
{{prelom strani}}
 
== XI. ==
Vrstica 3.430 ⟶ 3.433:
drugače. Zato grem, nič me ne obdrži več. Grem,
grem.«
{{prelom strani}}
 
BilBíl je s tako ihto ob debelo grčo, da je sekira
švistela po zraku.
 
Vrstica 3.563 ⟶ 3.566:
med dekleti. Misijonar je govoril o grehu, o nemiru,
ki ga rodi, o božji jezi, o bridkem trpljenju
Kristusovem zaradi greha. Vedela je, da njeno {{prelom strani}}
srce ni nič razumelo pridige, da se je čudila, ko
je videla, da so si moški otirali solze, njej pa je
Vrstica 3.707 ⟶ 3.710:
 
Janez je kriknil in vtaknil nogo v plot med
deske, slive je stresel iz klobuka in se prijel za {{prelom strani}}
verejo, da skoči za njo. Ančka se je preplašila
krika in se vrnila.
Vrstica 3.858 ⟶ 3.861:
družino veliko mero boljšega vina. Sam je natočil
in napil Janezu in ga pohvalil za zgled in posnemanje.
{{prelom strani}}
 
Družina je vsa osupla strmela v tako novico,
Ančka je zbežala v kamro, Mokarica je šinila
Vrstica 3.975 ⟶ 3.978:
 
Janez je zardel in stisnil roko materi.
{{prelom strani}}
 
== XIII. ==
Vrstica 4.039 ⟶ 4.043:
Francelj, ki je tudi v tem kraju, si je kupil lakaste
čevlje in trd klobuk, kakor ga nosi gospoda
v Ljubljani. Jaz sem se mu smejal, pa mi je rekel, {{prelom strani}}
da sem kmet. Reci, kar hočeš, sem rekel; kmet
sem in kmet bom. V Ameriko sem prišel po
Vrstica 4.167 ⟶ 4.171:
bo kajžarska.« Glej, zato sem ti povedala, ker bi
mi bilo žal Ančke.«
{{prelom strani}}
 
Mati se je hipoma prestrašila, pomislila in
rekla: »Ne verjamem. Janez bo mož-beseda.«
Vrstica 4.298 ⟶ 4.302:
v cerkvi, kolena so se ji pošibila in zgrudila se
je pred stopnico; vsa se je sključila, da se je čelo
skoro dotikalo tal. Telo ji je drgetalo, sunkoma {{prelom strani}}
so se ji izvijali zatopljeni vzdihi iz prsi, nato so
se pa strnili v pritajeni jok, ki je odmeval od sten
Vrstica 4.459 ⟶ 4.463:
hodil dolgo po sobi. Siva glava mu je klonila na
prsi. Vse revno življenje, vse tiho in pritajeno
trpljenje človeške revščine in slabosti je šlo mimo {{prelom strani}}
njega, vsa zloba sveta se mu je režala v spomin.
Bil je truden in žalosten. Mrmral je: Videl sem
Vrstica 4.472 ⟶ 4.476:
Odločno je sedel k mizi, pero je začelo drseti
po beli poli, ko je pisal dolgo pismo v Ameriko.
{{prelom strani}}
 
== XV. ==
Vrstica 4.545 ⟶ 4.550:
Ančka je zardela, Miha se je oglasil izpred
hleva in klical dekli:
{{prelom strani}}
 
»Mar gre oklice postavljat, da je taka zadrega?«
 
Vrstica 4.694 ⟶ 4.699:
ob bokih in besedice ni mogla izpregovoriti. Šele
ko je stopil z dvorišča Mokar v vežo, je kriknila:
{{prelom strani}}
 
»Moj Bog, premisli, Ančka je ušla to noč v
Ameriko.«
Vrstica 4.834 ⟶ 4.839:
 
Po barki je začelo vrveti. Vse je prešinilo
hrepenenje in življenje. Krik pomorščakov je donel {{prelom strani}}
s posebnim glasom, k barki so zategnili brod, ki
je vso trudno tolpo prepeljal v velikansko poslopje
Vrstica 4.914 ⟶ 4.919:
»Mati, moja mati, odpustite!«
 
[[Kategorija:DelaFran S. Finžgar]]
[[Kategorija:Povesti]]
[[Kategorija:Dom in svet]]
[[Kategorija:20. stoletje]]
 
[[Kategorija:Fran S. Finžgar]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Dekla_Ančka«