Tujci: Razlika med redakcijama

{{naslov-mp

| licencadovoljenje=javna last

{{Rimskarimska poglavja s piko|1|2|3|4|5|6|7|8|9|10|11|12|13}}

Ana je vstala, pogledala najprvo na mater, nato je nekoliko zazehala, le toliko, da so se zableščali izza {{prelom strani}} ustnic beli zobje, stopila je k mali mizici v kotu pri oknu, vzela v roko fotografijo, jo ogledala pazljivo ter jo položila zopet na mizo, so ozrla kakor mimogrede na Slivarja, s komaj vidnim, hipnim nasmeškom v levem očesu, a nato je odprla duri v svojo sobo.

Danes pa se ni ukvarjal s takim razmotrivanjem, bil je vzvišen nad njo in nad svojo ljubeznijo. Vse se mu je zdelo nekako ljubeznivosmešno: ta intimna, mračna soba, on sam in ona, oba mlada, zaljubljena in vesela, dremajoča matrona v prvi sobi, sklenice na nedeljsko {{prelom strani}} pogrnjeni mizi in gorko septembrsko sonce tam zunaj, – vse je bilo majhno, lično, kakor otroške igračice pred velikimi, razumnimi očmi njegove duše.

»Nič se ne jezi in dovoli, da te na tvoje bujno kipeče –– –– –– –– Prisegam ti, Ana, tvoje življenje bo čudovito pod soncem! Sezidal ti bom vilo tam kje {{prelom strani}} pod Rožnikom, ali če ti je ljubše – kaj praviš? – na Bledu. Tam so lepi kraji! Po svojih načrtih ti jo bom sezidal, zato bo najlepša vila daleč naokoli, ne kak arhitektonski zavržek, kot so tiste bedasto namišljene barake po naših ulicah. Pravijo da so stanovanja za ljudi, pa so znotraj nerodni hlevi, zunaj karikature palač. In v palačah, ljubica, ne stanujejo ljudje in tudi ne v hlevih. Midva bova imela vilo po mojih mislih, in celo v tej vili ne bova stanovala, temveč vozila se bova po svetu brez konca in kraja. Če je človek predolgo v istem mestu, spozna polagoma, da so ljudje zabiti, in življenje mu zamrzi med njimi. Tako je najbolje, da gledava vsak hip nove obraze ter se posloviva od njih, preden pokažejo svojo naturo.«

Zunaj je bilo še svetlo, ali vročina je ponehala; hladnejši veter je bil zapihal od juga. Hodila sta hitro po mestnih ulicah in v par minutah sta dospela v park. Nad belimi, s peskom posutimi poti so šumeli stari kostanji; le tu pa tam je kanila kaplja sončne svetlobe skozi gosto listje. Ljudi je bilo malo v parku: star penzionist je sedel na klopi ter bral svoj časopis, dvoje pestrn se je smejalo tam nekje za drevjem, in od travnika so se čuli kričeči otroški glasovi. Prišel je mimo {{prelom strani}} lajtnant in Ana se je ozrla nanj s polnim pogledom. Slivar je videl, kam so se bile izgubile njene oči, in kratkočasno mu je bilo pri srcu: kakšna otroška igračica! S svojim mirnim, rjavim pogledom se ozira po zavihanih brkih, medtem ko se ženi; kake komedije se pač vrše v njenem srcu?

»Ti morda misliš, da je teklo moje življenje kakor tvoje: majhen potoček z majhnimi valovi, vesel in brezskrben, le tupatam ranjen ob drobni skalici ... Ej, ljubica, Ana, ti si kakor v sanjah in zdramila se ne {{prelom strani}} boš nikoli; — lepe so take sanje! Nikoli ne boš videla življenja, in življenje, ljubica, je nekaj strašnega. Mene je bilo že zelo ranilo, že vsega me je bilo raztrgalo; — ti bi si tega pač nikoli ne mislila, ko me vidiš takole veselega in imenitnega poleg sebe. Do danes, Ana, do teli zadnjih dni ni bilo za me nič lepega na svetu. Raztrgan in lačen, ponižen in plah sem se plazil po trnjevi cesti svoje mladosti. To ni bilo prijetno, ljubica! Nobenega človeka ni bilo, ki bi se bil oziral name s tiho ljubeznijo, tako kakor se ozira nate tvoja mati, kadar je ne vidiš, zjutraj kadar spiš. Jaz nisem poznal svoje matere in kakor v sanjah se spominjam na očeta, ko je sedel pred klavirjem in sem slonel ob njegovih kolenih in mu gledal v bledi obraz. Njegov obraz je bil zelo bled. Od tedaj, ljubica, nisem videl klavirja skoro dvajset let —, stanoval sem v nizkih podstrešnih sobah in tam, glej, ni klavirja. Tistega, ki ga je imel moj oče, so prodali upniki. Moj oče je bil učitelj. In tam nekje na Dolenjskem je zdaj moja mačeha; nisem je videl pač deset let in nimam poželenja po njej; samo svojega brata, njenega sina, bi rad kdaj videl; kratkočasen je bil, kadar je del na glavo očetov cilinder in v usta njegovo pipo. To dvoje, cilinder in pipa, je njegova dediščina po očetu; zame ni ostalo ničesar.«

Zjasnilo se je nenadno. Stopila sta iz gozda na velik odprt prostor. V polukrogu so stale ob tratini klopi in na eni izmed njih je sedel zaljubljen par; zravnala sta se preplašeno, roka je ostala še v roki, in ozrla sta se na došleca z neprijaznimi pogledi. Blivar in Ana sta {{prelom strani}} zavila na levo, koder se je vila pot nekoliko navzdol. Na levi se je spenjalo z grmovjem poraščeno brdo, više zadaj se je pričenjalo gosto smrečje; tudi na desni, prav ob poti, so rastle nizke smreke. Še nekoliko korakov, in na desni in levi se je hribovje razdelilo, odprla se je pred njima vsa prelepa ljubljanska ravan.

Okoli mize so sedeli ljudje tiste vrste, ki se jih je Slivar najbolj bal in ki se jih je ogibal, kakor je mogel. »Spoštoval jih je zelo in odkritosrčno, toda spo­štovanje je bilo pomešano z mržnjo, ki si je sam ni {{prelom strani}} vedel razlagati. Kadar je govoril z njimi, je bil plah in oprezen; meril je besede ter se čuval, da bi ne izpregovoril naravnost iz srca. To so bili besedniki javnega mnenja, zastopniki naroda; delavni in zaslužni možje na polju politike, znanstva in lepe literature, ugledne osebe v družabnem življenju. Predstavljali so del narodove moči, nazorov in želja njegovih. Ali skoro na vseh njih obrazili je bilo nekaj posebnega, neprijetnega, ne zarisanega v jasni potezi, temveč razlitega od čela preko oči in ustnic, kakor komaj viden pajčolan: prezirljiv, zasmehovalen, samovoljen izraz. To ga je vznemirjalo in žalilo, četudi je ljubil samovoljnost, kadar ni gledala iz oči in iz nasmeha. Vedel je tudi, da so vsi ti ljudje bolj izobraženi od njega, da so študirali to in ono in da so dosegli svoja mesta s pomočjo razuma in pridnosti. Tudi to ga je vznemirjalo, in bal se je razuma in pridnosti, kadar so se ponašale s temi čednostmi oči in ustnice. A nocoj ga je zadelo posebno grenko neko hipno, polujasno spoznanje: spomnil se je trenotka, ko je gledal dol po lepi zeleni ravnini in zdaj, ko je videl le obraze krog sebe, so se mu zazdeli tuji, čisto neznani; med tistim duhom, ki se je dvigal iz ravnine ter mu širil prsi in srce in med izrazom teh oči in glasom teh besed ni bilo nobenega sorodstva. To vse je šinilo mimo njegovih misli v hipu komaj zavedno.

Sredi omizja, ob steni se je smejal in razgovarjal znan literat Lužar. Njegov obraz je bil razoran in po­štami, četudi mu še ni bilo mnogo nad trideset let. Ker je bil gladko obrit, so mu dajale globoke, nemirne brazde igralski izraz. Gledal je skozi naočnike s svojimi majh­nimi, rdeče obrobljenimi očmi trdo in zasmehovalno. Njegovo visoko, obokano čelo, ki se je izgubljalo v zgodnjo plešo, je pričalo o inteligentnosti. Slivar se je bal njegovih postranskih, pol šaljivih, pol razžaljivih opazk; mirne besede, ki bi se ne skrivalo za njo nič zlega, ni slišal »Slivar nikoli ne od Lužarja, ne od drugih literatov, ki jih je poznal; vsi so se mu zdeli stari, pre­siti življenja in ljudi; Slivar ni vedel, ali so res toliko živeli in prestali, da se jim je nabralo grenkobe in iz­kustva do vrha, ali pa so se naučili poze drug od drugega ter se tako vživeli vanjo, da so igrali nevede in prisiljeni. {{prelom strani}} Poleg Lužarja je bilo ob mizi še troje literatov. Eden izmed njih je bil še študent, mlad človek s kodrastimi lasmi, precej razvitimi brki in temnim, nezadovoljnim pogledom. Govoril je s kričečim glasom in zelo samozavestno. Ostala dva sta bila starejša človeka, eden po poklicu privatni uradnik, drugi profesor. Poslednji seje oglasil redkokedaj, ali njegove besede so bile trdne, kakor pribite, dasi Slivar ni zapazil v njih ne duhovi­tosti, ne modrosti i profesor ni bil navajen, da bi mu kdo oporekal in poznalo se mu je, da je slaven. Uradnik je gledal večjidel tiho predse, z zamišljenim obrazom, nagubanimi obrvmi. Očividno mu je ugajalo, kadar ga je kdo vprašal, » če dela spet verze« in nasmihal se je skrivnostno-otožno. Njegova obleka je bila precej ogoljena.

Ob tretji mizi — tri mize so bile primaknjene druga k drugi — so sedeli starejši, precej na prvi pogled spoštovanja vredni in deloma celo častitljivi ljudje, ki jih je poznala dežela kot zaslužne na različnih poljih javnega življenja. Večjidel so bili znani politiki, predsedniki ali vsaj podpredsedniki različnih društev, po stanu advokatje, šolniki in zdravniki; tudi en inžener je bil med njimi. Slivar je videl že vse te obraze, ali z galerije deželnega zbora, ali v občinskem svetu, ali na cesti in njihove značaje je poznal vsaj površno iz časopisov. Samo dva izmed njih sta mu bila nova in zato sta ga posebno zanimala. Mlad advokat, ki si je šele ravnokar ustanovil svojo pisarno in se je obenem, kakor je šega, pripravljal na politiško kariero. Nosil se je zelo elegantno, govoril je tiho, oprezno, tako oprezno, da ni prišel nikoli iz abstraktnosti in iz popolnoma nerazumljivih namigovanj. Domači politiški položaj je bil namreč takrat nekoliko zamotan; zdelo se je, da poganja kal nove, močne stranke in zato je bilo treba opreznosti ljudem, ki so nastopali slučajev in iznenadenj polno pot javnega delovanja. Hodil je doslej še s »starimi« politiki, s priznanimi voditelji naroda, ali vezal se ni na nikogar. Drugi je bil mlad zdravnik, ki se je bil pred nedavnim vrnil v domovino: dolg, suh človek s črno, kratko pristriženo brado in nemirnimi očmi. Tudi on se je ukvarjal s politiko, ali na drugačen način. Popotoval je veliko in študiral je pridno; prinesel je iz tujih krajev {{prelom strani}} različne, neprebavljene ideje, ki jih je hotel presaditi v domačo zemljo in se je odkritosrčno jezil, ko je videl, da ne obrode zelenega lista, kaj še sadu. Ustanovil je v teoriji novo socialno stranko, s programom, ki je bil po njegovih mislih natanko prikrojen slovenskim razmeram in ki je bil edini pot, po kateri bi se »izumirajoči, moralno in materialno propadajoči narod« še mogel rešiti pogina. Pristaš te stranke je bil samo slikar Ambrož, iz sočutja in prijateljstva do ustanovitelja. »Tako vsaj vem, v čigavi družbi sem« je dejal.

Advokat je obsul najprvo Slivarja in njegova drugova z vljudnimi komplimenti, a nato se je pospel na višje stališče ter razpravljal o umetnosti sploh in njenem pomenu za narodovo prihodnost. Postavljal je v tem delu svojega govora pridevke za samostalnike, zato da so dobile besede nekak slovesen zvok. »Narod slovenski,« — tako je govoril — »je majhen in ubog in zaničevan od sosedov mogočnih. Ali pravično bi bilo, da bi izkazovali temu majhnemu in ubogemu narodu največje spoštovanje. Ni velika zasluga, če se razrase mogočno in lepo drevo v zemlji rodovitni, v solnca blagodejni luči, gojeno od skrbnega vrtnarja; pač pa je zasluga in čudo je, če poženo cvetovi iz kamenite zemlje, brez solnca dobrotnega, brez rose krepilne, izročeni vetrovom in drugim nezgodam. Če se ozremo na mračno, suženjsko preteklost naroda našega, če premislimo, kako se je moral boriti in kako se mora boriti še danes za svoj obstanek, za pravice, ki jih uživajo drugi od pamtiveka kot nekaj naravnega, ob sebi razumljivega, tedaj se nam pač lahko širijo prsi od ponosa, da smo dosegli to stopinjo kulture, na kateri stojimo danes. Iz svoje moči, kljubovaje vsem sovražnim silam, je stopil naš mali narod pogumno in samozavestno v vrsto izobraženih, velikih narodov, ki so imeli stoletja časa za skrbno in mirno vzgojo in ki jim ni bilo treba premagovati nikakih ovir. Pred nekaterimi desetletji še nismo živeli, še nismo bili narod. Zdelo se je, da so nam odmerjene le še minute; {{prelom strani}} velikanski kulturni preobrat, ki se je vršil na pragu prejšnjega stoletja v vsej Evropi, je zazibal v nas le rahle, komaj opazne in hitro pozabljene valove: ležali smo v mrtvilu, hlapčevsko ljudstvo, nesposobno za kulturo in torej nevredno prihodnosti. — In danes! Kako prelepo se je razvila naša umetnost, kako visoko smo se povzdignili v različnih strokah znanosti. Umetnost in znanost: — to sta dva cvetova, ki pričata o narodovem življenju. Drevo, ki ne poganja teh cvetov, je bolno, v mozgu njegovem gloda črv in njegovi dnevi so šteti. Drevo našega naroda ni bolno, ni se nam bati, da bi se posušilo. Pred ves svet stopimo lahko s proizvodi svoje duše in svojega razuma: to je izpričevalo našega življenja, to je naš popotni list v svobodno prihodnost!

A Slivarja je bilo prijetno. Dasi ga je bilo nekoliko sram velike slave, ki ga je bil govornik obsipal z njo, vendar ga je v srcu veselilo priznanje in tudi njega se je prijela neka mehka navdušenost. Zahvaljeval se je s kratkimi besedami, ves v zadregi. Omenil je precej nejasno neko »nalogo«, ki jo je treba vršiti, trdil je, da je on in da so njegovi tovariši »v službi narodovi«, a {{prelom strani}} polagoma se je pričel na tihem sramovati teh fraz; začutil je, da ne govori odkritosrčno, da igra komedijo in završil je jecaje, zmeden in nezadovoljen sam s seboj. Kozarci so zažvenketali, vse omizje je vzklikalo hrupno in navdušeno, posebno glasan je bil Lužar, čeprav sta bili ironični potezi ob njegovih ustnicah še nekoliko daljši nego navadno. Slivar je srečal slučajno pogled suhega slikarja in skoro prestrašil se je tega zaničljivega izraza, kot da bi mu bil zakričal pred vso družbo: »Lažnjivec«. — Ambrož pa se mu je smejal dobrodušno, kot da bi mu dajal milostljivo odvezo za mladinske neumnosti.

Pogovor je utihnil, ko se je oglasil častitljiv in ugleden mož, velik pokrovitelj umetnikov. Omenil je prejšnjih časov, ko so bili slovenski slikarji in kiparji še tujci na domači zemlji, od katere niso imeli drugega nego prah, ki so ga nosili na svojih podplatih v tujino, kjer so si služili kruh. Domovina je rodila imenitne može, ali služili ji niso, ker jim sama ni služila. Družina jih ni redila, pognala jih je preko praga kakor nezakonske otroke. Zdaj pa se je stvar izpremenila — kakor kaže bas ta natečaj za Kettejev spomenik. Pozival {{prelom strani}} je umetnike da naj se oklenejo svojega naroda, zakaj ta narod jih pozna in ljubi kot svoje naj odličnejše sinove.

Literatje so pili mnogo, ali ni se jih prijela sentimentalnost. Narobe: njih besede so bile zmerom bolj rezke; zdelo se je, kot da si sede nasproti zagrizeni sovražniki, ki gledajo s paznim očesom, da bi zasačili golo mesto na koži nasprotnikovi ter zasadili vanjo strupeno puščico. Ali Slivar je videl na vsem samo prešerno ironijo, veselo igranje z duhovitimi besedami in tudi sam je bil od srca vesel te imenitne družbe. Res je bil nekoliko plah in si ni upal mnogo posegati v razgovor; toda ne zato, da bi se koga bal, da bi se čutil tesnega ali manjšega od drugih: napolnilo ga je bilo tako globoko, milo prijateljstvo do teh krasnih ljudi, da se je v svojih mislih hote in s prijetnim zadoščenjem ponižal {{prelom strani}} pred njimi. Razumel je vse, kaj so govorili — večjidel o ženskah in o literaturi — in vendar je poslušal samo napol: sanjal je z bedečimi očmi, sredi glasne družbe. Vse ponosno upanje na prihodnjost se je vrnilo v njegovo dušo s podvojeno krasoto. Ostalo je v njem nekaj od visokoletečih napitnic, videl je vse te mogočne, velike ljudi in nič več se ni čutil samega in slabega kakor nekdaj. Tisoč vok je, ki ga drže trdno in varno, da se spenja navzgor, do največje lepote, do nebeških del. Da, z obema nogama, krepko in ukovano, stoji v narodu in tisoč obrazov gleda nanj z zaupanjem in z ljubeznijo, nanj umetnika.

Ambrož je prijel pod pazduho Slivarja in svojega kolega slikarja. Zunaj se je Slivarju glava takoj razvedrila {{prelom strani}} in obšlo ga je veselje, da bi napravil ob tej lepi jasni noči izprehod po ljubljanskem polju do Save. Mesec je sijal in ulice so bile svetle; nekatere hiše so se svetile kakor v solncu. Ambrožev tovariš se je nekoliko opotekal. Spremila sta ga do doma: do nizke, starinske hiše zunaj mesta, kjer je imel v podstrešju svoj atelje. Ko so se vrata s hrupom zopet zaprla, je pokazal Ambrož z roko za njim:

Hipoma je postal in čelo se mu je nagubalo. Razsrdil se je sam nad sabo, zakaj zapazil je, da so bile tiste rože iz zgrbljenega barvastega papirja in poškropljene z dišečo vodo. Zastudilo se mu je in vrgel jih je na dvorišče …...

Tako je hodil po mestu dolgo uro in dalj, toda nikakor ne zato, da bi se izprehodil, ali da bi bilo prezgodaj, {{prelom strani}} temveč iz strahu, da, iz strahu; bal se je svojih potov, odlašal je, ker so se mu noge tresle. To je vsa gladka cesta, to je veselo zaupanje v prihodnost! …... Sram ga je bilo, da je hotel tako nerodno preslepiti sam sebe in tudi tega strahu ga je bilo sram. Potem pa se je spomnil na dogodke prejšnjega večera, na tiste slavnostne govore, na vso lepo navdušenost; in tedaj se je resnično oddehnil. Ni se več trudil, da bi se otresel skrbi, toda laže mu je bilo.

Najprvo se je napotil k tistemu častitljivemu gospodu, ki je govoril o umetnosti tako genljive besede, da so se mlademu advokatu osolzile oči. Sel k njemu zaradi podpore, ki so jo dajali mladim umetnikom iz deželnega denarja. Na pragu je postal in vzdihnil, sam ni vedel, zakaj. Počasi je stopal po stopnicah navzgor, v drugo nastropje. Hiša je bila starinska; stene sive, mostovži temni. Potrkal je na majhne rdeče duri ter vstopil. V sprednji pisarni je sedel za veliko pisalno mizo suh, bled človek; ozrl se je na Slivarja z vodenimi očmi in Slivar je spoznal svojega nekdanjega sošolca z gimnazije, najboljšega učenca v razredu. Na Slivarjevo začudeno {{prelom strani}} vprašanje je odgovoril s pusto besedo, a takoj nato je zakašljal; komaj viden resigniran nasmeh mu je zaigral za hipec na ustnicah in pokazal je z roko na prsi.

»Čemu pa bi se mučil še dalje? Za teh par mesecev ostanem pisar, imam vsaj mir …... Gospod Koprivnik je notri, kar potrkaj!«

»In prišel sem, da Vas prosim ... zaradi podpore, ki ste mi jo bili doslej vsako leto naklonili …...«

»No, oprostite, tudi kiparjev ne moremo podpirati kar tako, dajati jim morda celo pokojnino …... Ali jaz ne mislim tako hudo, kakor se Vam morda zdi, se bo že vse naredilo ...«

»»Delo samo me je stalo mnogo, zakaj kiparstvo, blagorodje, je draga umetnost …... Zadolžil sem se bil tudi zelo, in ostane mi komaj, da si kupim pipo tobaka …...««

»»Blagorodje, jaz nisem prišel prosjačit …...««

Nato se je napotil naravnost k tistemu advokatu; iz neke posebne zlobnosti je izbral to pot, smejal se je skoro sam pri sebi. »Ti, dragi, misliš, da prihajam k tebi ves ubog in ponižen; ali jaz imam v svojem srcu {{prelom strani}} tihe misli: za norca te imam, dragi! Ti govoriš velike besede, ves v zadregi jecljaš očetovske fraze, kakor slabo naučene molitvice, a meni se na tihem srce trese od radosti. Nato prihajam polagoma z nevarnimi besedami, tipljem te s težkim palcem, in ti se zvijaš: — o gotovo, na vsak način ... umetnost, zvezda na obzorju človeške omike ... toda, oprostite, stvar je težka ... ne, resnično ne morem, oprostite ... Tako se zvijaš, na desno na levo, in meni se tresejo že ustnice od silnega smeha. No, ti ne vidiš ničesar; pokloniš se vljudno, misliš, da si odigral prelep prizor v življenja svojega komediji, jaz pa te zasmehujem, ker sem te imel strahovito za norca …...«

»Toda sitno je«, tako je dejal Slivar v razgovoru, ki se mu je zdel zelo dolgočasen in neodkritosrčen, »in človeka ovira, če se mora boriti z vsakdanjostmi, ko bi bil najrajši sam in z neobteženo dušo pri svojih delih. Nerodno je, gospod doktor, če moram vsak trenotek dol na blatno cesto ter se ubijati …...«

»To je boj življenja, gospod Slivar! In zdi se mi, tla šele v tem boju leži prava vsebina umetnosti; vsi veliki umetniki so živeli nemirno, da, celo trnjeva je bila časih njih življenja pot; drugače bi pač ne bili veliki umetniki ... O, gospod Slivar, življenja boj, to je …...«

»Ne, oprostite gospod doktor, to ni življenja boj, kakor pravite. Kaj je lepega in velikega na tem, če se moram npr. te dni potikati okoli različnih ljudi, — ki so drugače zelo pošteni in spoštovanja vredni ljudje —, da dobim denarja za nadaljnje študije in vsaj za ta čas, ko še nimam dela? Zakaj reč je taka, da dobi umetnik teže dela in kruha, kot navaden zidar …...«

»Ali res mislite, da potrebujemo umetnosti in da je sploh pri nas prostora zanjo? Saj nimamo niti svojega življenja, kako naj bi imeli svojo umetnost? Nič svojega nimamo, hlapci smo povsod! — Če hočete biti velik umetnik, saj ne morete biti naš! Mi, gospod Slivar, nismo narod, nimamo ničesar, da bi lahko rekli: to je naše, to je znamenje, da smo narod, to bo spomenik na našem grobu! — Pa še celo kipar! Niti svetnikov za {{prelom strani}} cerkve ne morete delati, saj jih dobimo boljši kup drugje! Poglejte tisto novo hišo na trgu, — ravnokar so napravili okraske na njej kdo jih je delal? — Ne, — dragi gospod: — pri nas — —! Veste, kdaj bom trdno prepričan, da ste velik umetnik? Kadar se nam odtujite, kadar otresete prah od svojih podplatov. Mi ne potrebujemo ne umetnosti, ne umetnikov, — kaj bi s temi rečmi? Kruha nam dajte, ne kamna!«

»E, tako ne mislim! Ne smete vzeti besede, kakor je; obrnite jo malo! To sem hotel reči, da ni nič čudnega in krivičnega, če morate prenašati ... življenja hoj …...«

»Kaj sem Vam bil rekel? Na Dunaj se napravljate! Čemu pa ne ostanete tukaj, na domači zemlji, Vi naš umetnik! Vas že žene, Vas že srbe podplati …...«

»Posetite me, prosim, kadar pridete spet dol v žalostno domovino ... In hodite uverjeni: kolikor bo v moji moči, se potrudim za Vašo korist. Samo ne obupavajte; {{prelom strani}} z jasnim čelom je treba gledati v prihodnost in vse se napravi samo ob sebi …...«

Ko je bil zunaj, se je zastudil sam sebi; tako ga je bilo sram, da se mu je izlila rdečica po licih in da je hodil hitro, s sklonjeno glavo, kot da bi kazali za njim. Čutil je, da se je bil ponižal radovoljno, da je bil {{prelom strani}} sam ponudil obraz klofutam. In obenem se mu je krčilo srce od srda in žalosti. Postal je na uricah ter izpregovoril skoro na glas: »Oni mi je ne dajejo, jaz jim dajem miloščino!« — Hitel je domov in njegove oči so bile vse solzne.

Popoldne je bil pri Marnovih, a poslovil se je hitro. Ko sta bila za par minut z Ano sama, jo je poljubil na ustnice, ali čutil je, da je bil njegov poljub lažnjiv, hinavski: celo v trenotku, ko so se doteknile njegove ustnice njenih, so bile njegove misli žalostne in hodile so bogve kod. Lagal je tudi z besedami, zakaj vse, kar je govoril sladkega, veselega, samozavestnega, je bilo zlagano; ni si ji upal pogledati naravnost v oči, ker se je bal, da bi mu hipoma ne prišle na spomin vse tiste prešernih upov in zmagoslavja polne sanje, ki jih je sanjal časih in še pred kratkimi dnevi v tej sobi, ko je bilo okno tesno zagrnjeno in je slonela ona ob njegovi {{prelom strani}} rami, vitka, nežna, vsa otroška, tako da bi jo objel z močnima rokama kot igračko ter jo nesel v svojo imenitno prihodnost ves vesel in prešeren. Zdaj so bile te sanje blatne, pohojene; izgubile so vso lepoto, da mu je bilo komaj žal po njih; grenko in zoprno mn je bilo: sramoval se je svoje lahkovernosti in čutil se je osmešenega.

Tako se je posljavlal. Vedel je namreč, da ne pride nikoli več, da gleda zadnjikrat ta fini otroškorazumni obraz, to nežno telo. Obljubil je, da pride zjutraj v park, preden odpotuje; pozneje ga je bilo sram te laži, izgovoril jo je kakor mimogrede in skoro bi se bil vrnil, da bi povedal resnico, da bi povedal s čisto mirno in prijazno besedo: »Glej, Ana, vse kar sem ti pripovedoval o svoji imenitni prihodnosti, vse to so bile same laži. Lagal sem morda iz neumnosti, iz lahkomiselnosti, ali to je vseeno. Glavno je, da je moja prihodnost zelo temna, niti od danes do jutri ne vem. Mogoče, da se meglice razpršijo, da se moje življenje lepo ustanovi; ali, dušica, — kdaj? Na tako negotovo pot pa te nečem vabiti, greh bi bil! Tvoje fine nožice bi se hitro utrudile in tako bi« bilo hudo tebi in meni. Zategadelj je bolje, da se v temle trenotku ljubeznivo posloviva, preden obide mene pregloboka žalost in tebe, Ana, srd in sram zaradi poljubov, ki si m ti jih bil po krivici ugrabil …...« Tako bi povedal in stvar bi bila dovršena. Toda ni se vrnil.

Po očetovi smrti so ga dali v šolo dobri ljudje, prijatelji učitelja Slivarja. Ali v par letih, kakor je pač naravno, so pozabili na očeta in torej tudi na sina, in Pavle Slivar je ostavil gimnazijo po dovršenem četrtem razredu. To je bila strašna pot iz Ljubljane na dolenjsko stran, proti domu. Deževalo je ves dan in gazil je po blatu preko gležnjev. Kjer ni bilo ljudi, je jokal na glas, tako da so bile njegove oči zatekle in rdeče. Doma je preživel potem par tednov, ki se jih je spominjal z grozo: kruh, ki ga je jedel, je bil darovan iz milosti, in darovale so ga neprijazne roke; bilo mu je kakor beraču, ki sedi v veži na stopnicah, skledo na kolenih in je hlastno ter se zdrzne v strahu in ponižnosti, če zaškripljejo duri. Župnik, ki je bil opazil že prej Slivarjev poseben talent za risarstvo in rezbarstvo, ga je spravil k vaškemu pozlatarju in podobarju, ki je delal za cerkve vseli dolenjskih far oltarje, križeve pote, lestence itd. Tam si je pridobil Slivar spretnosti v rezbarstvu, ali drugega malo. Njegov mojster je bil rokodelec. Ob tistem času pa je začutil Slivar umetnika v sebi. Ni vedel, odkod in kako so bile prišle jasne, neizrekljivo sladke sanje v njegovo dušo. Nič napuha in predrznosti ni bilo v tem hrepenenju po slavi in veliki prihodnosti. Skrival je te sanje skoro s strahom, toda ljubil jih je in nikoli ni dvomil, da se ne uresničijo. Tako se je komaj zavedel slabega in poniževalnega življenja pri mojstru, ki je bil skop in neprijazen človek in je izrabljal njegovo spretnost, kakor spretnost kupljenega stroja. Ostal je pri njem tri leta. Nekoč, na jesen, ga je obšlo globoko, presilno hrepenenje. Bil je zvečer na holmu; vsa dolina se je topila v zlati luči, a sobice se je pomikalo vedno dalje, vedno niže, nekaj neizmerno krasnega, velikega se je oddaljevalo od njega, poslavljalo se je, odhajalo, in ob slovesu se je še oziralo za njim, vabilo ga je s sabo. Prsi so se mu širile, in zaihtel je, da se mu je streslo vse telo. Prihodnje jutro se je napotil peš v Ljubljano, z majhno culo pod pazduho. V culi je imel svoje orodje, nedeljsko obleko, nekaj perila in kos kruha. V žepu pa je hranil {{prelom strani}} deset goldinarjev, svoje premoženje. Poiskal je svoje staro stanovanje, a nato se je šel vpisat v obrtno šolo; župnik mu je bil dal priporočilo na ravnatelja. Na leta, ki jih je bil tedaj nastopil, se je spominjal pozneje kot na neskončno vrsto čisto enakih dni, polnih stradanja, upanja in obupavanja. Njegova gospodinja je bila dolga, suha, zelo pobožna ženska, ki je vzgojevala svoje varovance v najboljšem duhu ter je zahtevala plačilo ob določeni uri, drugače je postavila »beraču« culo pred prag. Slivarjeva cula je stala neštevilnokrat pred pragom, in on je begal po mestu, jok v grlu in utrujenost v nogah, trkal na vrata različnih gospodov ter požiral grenko očitanje, dokler ni prišel na večer domov, krvavo zasluženi denar v krepko stisnjeni pesti. Cula je prišla zopet na svoje mesto, in gospodinja je spravila denar ter opomnila mirno in resno, da ne trpi nikakih nerednosti. Ob takih dneh ni mogel Slivar zaspati dolgo v noč, premetaval se je po postelji ter mislil in sanjal, sam Bog vedi kaj; vzdihnil je časih tako globoko, da je prašala gospodinja z osornim glasom, »če ne bo miru«. — Baš tak dan je bilo, ko je prvikrat pogledal ženski obraz s tako vročim pogledom, da mu je zatrepetalo srce v neskončni radosti. Šel je po cesti, pol v lepih sanjah, pol v ostudnih skrbeh in ko se je ozrl, je šla mimo njega: otrok z ovalnim, belim obrazom, prešernimi očmi. Tako jo je potem srečaval skoro leto dni. Nekoč je bil spil v gostilni pol litra vina in ker ga ni bil navajen, mu je stopila kri v glavo in obšla ga je nebeška volja. Niti mislil ni nanjo, ali glej, prav takrat mu je prišla nasproti. In tako jo je pozdravil z veselim obrazom ter jo nagovoril. Ona ga je pogledala začudeno od glave do nog, a potem se je zasmejala kakor zaničevalno ter šla svojo pot dalje. In Slivar se je domislil: saj je bil ves zanemarjen, razcapan; kako si je upal na cesto in kako se je celo predrznil nadlegovati dostojne ljudi! Tisto noč je skril obraz v blazino ter si razgrizel ustnice od srama in žalosti. Potem je ni srečal nikoli več; hodil je po drugih ulicah. Ko je dovršil obrtno šolo, je šel v službo k mizarju in podobarju v Maribor, ali tam je ostal komaj leto dni. Bilo mu je neznosno, samo če je pomislil, da bi bil to {{prelom strani}} konec njegove poti, da je dosegel svoj namen. Na vsem, kar je bil prisiljen delati, ni bilo nič umetnosti: kar je bilo v njegovem srcu in kar bi rad oznanil ljudem, tega ni mogel povedati. Tudi ta mojster je bil namreč rokodelec. Nekoč je šel Slivar v Ljubljano po opravkih in na cesti je srečal svojega profesorja iz obrtne šole. »Kaj pa delate tukaj? Kaj še niste na Dunaju?« — Slivar se je zdrznil. »Na Dunaju? Kako bi bilo to mogoče?« — »»Vse je mogoče. Kar precej se odpravite na Dunaj!«« — Vrnil se je v Maribor in čez štirinajst dni se je odpravil na Dunaj. Ko je izstopil na južnem kolodvoru, je imel v žepu forint in dvajset krajcarjev, a v kovčegu svoje orodje, obleko in kos krače. Takoj je šel iskat dela, in usoda mu je bila mila. Toda še tisti dan je doživel tako grenko razočaranje, da ga je vsega pretreslo, da mu je vzelo v enem samem hipu največje bogastvo, ki si ga je bil nakopičil tekom žalostnih dni: samozavest, zaupanje v svojo moč. Delal je samo pol dne, a nato ga je mojster nakratko odslovil, češ, da je nespreten, prepočasen. Dal mu je forint, Slivar je pospravil svoje orodje ter se vrnil na cesto. Iskal je dalje; noge so se mu tresle in hodil je pol v sanjah po teh velikih šumnik ulicah. Na večer je dobil vdrugič dela, zopet v mizarski delalnici. Prenočeval je v hiši podobarske zadruge. Spal je trdno in drugi dan je bil ves vesel in krepak; spoznal je, da je bil njegov prvi mojster neveden in sirov človek. Zvečer so ga odslovili tudi v drugi delalnici; zasluženi forint ga je žgal v roki kakor sramotna miloščina. Obšel ga je strah: življenje je stopilo predenj ter se mu režalo v obraz vse ostudno in strašno. Prvikrat je potrkala rahlo na duri njegove duše tista temna misel: zatisniti oči, končati. Ali iskal je dalje in našel je dela vtretjič. Tam je ostal tri tedne; iskal je zopet in naposled je ostal pol leta v veliki mizarski delalnici. Medtem je dobil iz Ljubljane od deželnega odbora šestdeset forintov; ostavil je delo ter vstopil v akademijo. Čez dan je bil v šoli, zvečer in ponoči je delal doma, da si je služil kruh. Živel je slabo in sam je opazil, da so mu bila lica zelo upala; toda njegov obraz je bil finejši, inteligentnejši, kot da bi bile tiste skrite sanje, ki jih je nosil s sabo neprestano, ostavile {{prelom strani}} sled na njem, zarezale vanj komaj vidne črte. Na akademiji je bil pet let skoro nepretrgoma; samo dvakrat je bil v Ljubljani, da se je poklonil ter si izprosil podpore; ta pota niso bila prijetna. Od vseh svojih del, ki jih je bil napravil med tem časom in ki je bil vlil vanje svojo dušo in svoje hrepenenje, je imel samo majhne prvotne skice; dela sama je razbil, ko so bila dovršena, ker ni imel denarja, da bi jih dal livaču, in ker del, ki je bil vlil umetnik vanje svojo dušo in svoje hrepe­nenje, ljudje ne kupujejo. Prodal je samo tiste manjše stvari, ki jih je bil napravil z roko, no s srcem. Nekoč je živel skoro pol leta zelo dobro; kadil je smodke ter hodil dostojno oblečen. V tistem času je delal okraske za mrtvaške vozove. Toda potem je šlo spet po prejšnji poti dalje. Kadar je bil v ateljeju, je bil srečen; vsa soba je bila polna sanj. Skrbi si niso upale vanjo; komaj so trkale na okno in na duri s plahimi rokami. Ali ko je prestopil prag, so ga obsule od vseh strani in hitel je domov ter delal dolgo v noč, z mrkim obrazom, grenke misli v glavi. Prišli so tudi dnevi in celi dolgi meseci, ko ni mogel geniti roke, ko mu je omahnila desnica, če je hotel prijeti les, da bi delal za kruh. Zmerom bolj pogostoma so prihajali taki časi, ko ni mogel na pot, da bi iskal dela, tistejga vsakdanjega, zoprnega dela. Kolikor večja je bila njegova umetniška moč, kolikor bogatejši je bil zaklad njegove duše, tem večje in bolestnejše je bilo njegovo hrepenenje, da bi dajal, da bi trosil z obema bogatima rokama. Ali njegove roke so bile vezane; trositi ni mogel in bogastvo ga je dušilo. Kadar je videl v razstavi dela imenitnih tujih umetnikov, bronaste, mramornate kipe, je hodil potem po mestu dolge ure, zamišljen in ves potrt: čutil se je berača, ki ima spravljene skrinje; bogastva in ne more do njih. In misli so mu dobile peroti, s skrivnostnim ključem so odprle polne skrinje. Izgubil se je v sanje, tam je imel svoj atelje, kjer je delal svoboden, velik, od vseh spoštovan in blagrovan. No, ko je prišel na večer domov, je vzdihnil toliko težje ter zatisnil oči, da bi ne videl sedanjosti, da bi ne gledal v temni obraz tisti prihodnosti, ki se je oznanjevala iz sivih sten, iz siromašnega pohištva, iz vse te zadehle, ozke {{prelom strani}} in nizke sobe. Zadnje njegovo delo v akademiji je bil načrt za Kettejev spomenik; potem se je odpravil v domovino; bil je mesec dni v Mariboru, a nato je nastopil neprijetno pot v Ljubljano …...

Slovo mu ni bilo težko, ker ni imel nikogar, da bi se poslavljal od njega. Noge so ga prinesle samovoljno {{prelom strani}} v bližino Aninega stanovanja, tako da se je začudil, ko je opazil, kam je zašel. Stresel je z glavo, in tista tiha želja, ki se mu je bila nehote zbudila, ga je ostavila takoj. Ulice so mu bile zoprne, kakor da bi videl na tlaku še sledove svojih ponižnih beraških korakov, kakor da bi bile fasade hiš od daleč podobne tistim obrazom, ki jih je bil videl v gostilni in ki je imel z njimi opravka na svojih neprejetnih potih. Blizu kolodvora je srečal Ambroža.

Čutil je: zdaj odnehavajo vezi, odpadajo ... Tako je hitel od nje, ki jo je ljubil, oziral se je z žalostjo {{prelom strani}} za njo in vse je v njem trepetalo, ko je čutil, kako je drsala polagoma njena roka iz njegove, kako so se ga dotikali samo še konci njenih prstov. In on bi rad postal, da bi še enkrat pokleknil pred njo, da bi poljubil njeno roko. Rad bi postal, da bi pokleknil še enkrat ter poljubil to zemljo, ki jo je ljubil neizmerno.

»»Vraga so ukrenili! To je bila komedija. Sram me je samega, kot da bi me imeli za norca …...««

»»Saj sem ti bil povedal: komedija! — Če bi bil delal stvar sam zase, bi me ne jezilo, tako pa se mi zdi, kot da bi me bili poslali za april ... Živa duša ne misli tam doli, da bo spomenik res kdaj stal. Komite so bili napravili, kakor ga napravijo študenti o polnoči, po občnem zboru: drugi dan so pač že pozabili, da so igrali predsednike in tajnike …...««

»»To je vse kaj drugega, čisto kaj drugega! Pri nas in tukaj, — kdo pa bo primerjal? To je nesreča, {{prelom strani}} primerjanje! Kaj bi bilo s tabo, ko bi bil riba? Na travnik bi si želel, glej, in to bi bila nesreča!««

»Glej,« je dejal Bajt, »to so praktične reči; vsak mesec pride Mecheles, in pogodiva se prav prijazno. Pa se vendar ne silim; nikoli ne mislim, da delam baš za trgovca in samo zanj. Človeku je tako v krvi …...«

In res je obšlo Slivarja v tem svetlem prijaznem ateljeju neko lahko hrepenje po solčnomirnem, zadovoljnem {{prelom strani}} življenju. Tako človek dela brez mučnih skrbi, brez divjih sanj, ki je več bolesti kot veselja v njih, in zraven čuti, da so na svetu ljudje, ki se naslanjajo na njegove močne rame in zaupajo nanj; zato je ves krepak in resen, nesreča in žalost ne moreta do njega; ustvarja z mimo roko in, kadar se ozre, vidi pri pol odprtih vratih velike, radovedne oči, kodraste glave svojih otrok in vidi ženo, ki se je bila ravnokar ozrla v atelje z mirnozaupnim, ljubečim pogledom; on se nasmehlja in krasen mir je v njegovem srcu.

»Tako se začenja življenje, čisto novo življenje …...« Kadar delaš nesamostojno, kadar čutiš, da si hlapec, kadar delaš delo, ki je tvoje samo napol in te drži za komolec tuja roka, ko bi najrajši predrzno udaril, odrezal: — zatisni oči! To je samo pol dneva; vsa druga polovica je tvoja in vsa noč povrh!

Zvečer je zahajal navadno v majhno gostilnico v notranjem mestu, podobno ljubljanski beznici. Najbrž vsled te podobnosti so se shajali tam slovenski uradniki in umetniki, cvet slovenske kolonije na Dunaju. Slivarju se je časih zdelo, da je ta ljubezen do nizke zakajene {{prelom strani}} beznice njih zadnji spomin na domovino. Ker je bil prišel šele nedavno v njih družbo, je opazil jasno in v prvem hipu tujinstvo na njih obrazih in skoro se mu je zazdelo čudno, da govore slovensko. Res so govorili o domovini, o domači politiki, literaturi in časih celo o domači umetnosti, toda kakor bi govorili tujci, z nekakega višjega, objektivnega« stališča. Tako je bilo posebno pri umetnikih in literatih. O domačih stvareh so govorili s preziranjem, z nekim zoprnim čutom, prav podobno, kakor govori kdo o človeku, ki je bil nekdaj njegov prijatelj, pa se je popolnoma zapil ter se izgubil v blatu. Ogenj jim je šele prišel v lica, kadar so govorili o veliki tuji umetnosti; tu je bil njih dom, tu so se gibali lahko in veselo.

Uradniki in advokati, ki so zahajali v to dražbo, se večjidel niso brigali za domačo politiko ali celo za umetnost; nekateri so že deloma pozabili na slovenščino, ali pa so govorili neki čudni dialekt, mešanico dolenjskega ali štajerskega dialekta, knjižnega jezika in nemščine, vse to z nekim posebnim naglasom, ki ga je bil polagoma ustvaril jezik sam, navajen na tujščino. Tisti izmed družbe, ki so se zanimali za javno življenje, {{prelom strani}} so bili veliki reformatorji, po zgledu tistega mladega zdravnika, ki je bil zasnoval v Ljubljani svojo stranko brez ljudi. Kolikor bolj so se v svojem duhu in svojih mislih oddaljevali od domovine, tem manjše in bolj malenkostne so se jim zdele razmere tam doli, tem bolj potrebne, da se korenito preobrazijo. Nezadovoljni so bili vsi, a Slivarju se je zdelo čudno, da so govorili tako mirno: nikomur ni prišlo na pamet, da bi šel doli ter »preobražal«; celo nekako bali so se domovine; tako je videl Slivar tistega zdravnika – reformatorja, ki je hodil tam doli kakor na tuji zemlji, kjer se je treba človeku varno in oprezno kretati. Domovina jim ni bila sladka ljubica, temveč nadležna ženska, ki je človek posili navezan nanjo, ki ima vse polno napak in grehov in ki je naposled vesel, da se je iznebi.

Slivar je občudoval arhitekta Tratnika. On se ni veliko menil za domače razmere; bilo mu je vse prav; bolj se je zanimal za nemire v Kini in na Balkanu. Kadar je poslušal politične razgovore, ga je naposled razjezilo: »Pustite ta dolgočasni šmarn, oder gehen Sie selbst hinunter und reformieren Sie! Was mich betrifft, — jaz živim tukaj in se ne vtikam v stvari, ki me nič ne brigajo.« — Cisto nič ga niso brigale stvari v domovini; izginil je iz njegove krvi, iz njegove duše zadnji spomin na domačo zemljo; otresel je bil podplate do poslednjega praška. Njegova fantazija, njegova umetniška moč ni bila rojena iz tiste uboge, daljne zemlje in zato ni bila plaha, nemirna in neodločna. Tisti del njega, ki je bil resnično človek in umetnik, se niti v sanjah ni spominjal več na domovino in na mladost. Njegova duša je sesala hrano iz tujega življenja, zato je bila sama tuja in kar je imela bogastva, ga je darovala tujini. Tako je bil — morda nehote in nezavedno — pretrgal vse vezi in zdaj je bil svoboden, sam svoj. Pridobil si je slave in premoženja. Naravno je bilo, da se je čudil, kadar so ga v omizju proslavljali; vedel je, da je tujec v svojem srcu, v svojem mišljenju in svojih delih in da so tiste zunanjosti, ki ga vežejo s temi ljudmi in njih domovino, samo obleka, samo slučajnosti. Kadar je govoril kdo vpričo njega in s posebnim ozirom nanj o slovenskih umetnikih in slovenski umetnosti, se {{prelom strani}} je smejal. Trdil je, da slovenske umetnosti ni: »To so sami tujci, francoski ali nemški umetniki, rojeni slučajno tam doli na jugu .... Saj jezik ni glavna stvar; der Charakter machfs, das Unbewusste ... Če rečem, da sem to in to in ni tega v mojem življenju in v mojih delih, tedaj se lažem. Nobenega slovenskega umetnika še nisem poznal.«

Kadar je gledal Slivar te tuje obraze in poslušal njih tuje razgovore, se je vračal domov vselej zamišljen, poln hrepenenja, ki je bilo veliko in sladko in se mu je vendar zdelo pregrešno. Spominjal se je tistega večera, tistega izprehoda z Ano, ko je gledal doli po ljubljanskem polju. »Z obema nogama stojim v tej zemlji trdo in ukopano ...« Pregloboko ukopan in pretrdno je stal, odtod plahost in neodločnost. Srce plaho in neodločno, noge ukopane v tisto čudovito zemljo, a misli, — kako so misli visoko in daleč, in sanje čisto tuje, napojene s tujo lepoto in po tuji lepoti hrepeneče! …...

Občudoval je Tratnika: sam s čisto svojo močjo je ustvaril v sebi novega človeka, si je ustvaril nov dom in novo domovino. Kako klavrno bi bil drugače poginil; njegova fantazija bi usehnila v nerodovitnem pesku, nobeno delo njegovih sanj bi ne ugledalo solnčne luči, ker bi bile njegove roke slabe in plahe ... Da, zato so slabe in plahe roke njegove, Slivarjeve, ker živi v njegovem srcu še vsa grenkoba in plahost nelepe mladosti, vsa tiha, boječa otožnost domače zemlje, ker so njegove prsi še polne tistega tesnega, težkega vzduha ... Spomnil se je veselih besed Ambroževih: »Le brž odtod!« — Da, brž odtod, predrznost in ponos v srce, v roke prešerno lahkoto! …...

Ob takih večerih je delal pri luči, ali komaj par minut. Vznemirjen je bil preveč, fantazija se mu je bila vzdignila previsoko; onemogel je hitro, in obšla ga je globoka nezadovoljnost, skoro zastudil se je sam sebi in kar je mislil še pred uro, se mu je zazdelo neumno in otročje. Kadar ga je obšel ta zoprni čut, se je domislil Bajta, njegove tihe sreče. »Mirno delati s trezno {{prelom strani}} roko in jasnimi očmi, brez smešnih sanj ...« In kadar bi se ozrl: med vratmi dvoje kodrastih glav z velikimi radovednimi očmi in obraz lepe žene. Svetlo, prijazno solnce nad vsem življenjem ... To bi bilo življenje; — in ne bilo bi treba, da bi bila pot zmerom ozka in skromna; zakaj bi se ne širila, vila se navkreber v zmerom lepših ovinkih? Ali počasi, kakor samo od sebe, in tako bi prišel po gladki poti, polagoma in brez truda morda celo do cilja svojih najimenitnejših sanj ... »Samo počasi, samo nič sanj in nič upornosti! Tako so se izgubili dolgi krasni meseci v neplodnem sanjarjenju; — kako daleč bi bil pač prišel, če bi bil hodil z mirno dušo po lepi ravni cesti! —

{{prelom strani}} ki je tudi zahajal k Marnovim. Zasmejal se je, ali ta smeh nikakor ni bil vesel in odkritosrčen. »En korak dalje – ali težki so taki koraki, grenki so.« Čutil je, kot da bi se bila domovina še bolj oddaljila od njega, kot da bi bil legel na njeno sliko v njegovih spominih še temnejši pajčolan. Zamahnil je: »To je Tratnikova, pot do višine; le dalje, le čisto strani, da ne ostane v srcu ničesar več ...«

Šele odslej je užival z resnično radostjo lepoto obrazov, ki jih je srečava! po ulicah; prej se mu je zdelo, kot da hodi neprestano v neprijetni družbi, ki mu ovira korake in mu brani, da bi gledal svobodno in po svoji volji. Malokdaj je mislil na Ano; poslovil se je v srcu že davno, ali dokler ni dobil njenega poslednjega pisma, je bil nevede in nezavedno navezan nanjo; ni je videl, ali držala ga je za roko …...

Časih se je napravil na cesto samo zaradi ženskih obrazov; ob večernih urah na glavne ulice, ko je vrvelo in šumelo krog njega in se je v gneči slučajno doteknil majhne, mehke ročice in je zadihal vanj parfum iz las, iz svetle toalete. Anin obraz je bil ovalen, droban, čisto bel in fino rezan. Zdaj je ljubil vesele, prešerne, od ognja žareče obraze, hudomušno mežikajoče, in bujna, življenja polna telesa …...

V marcu je bilo, v tistih pričakovanja in hrepenenja polnih dneh, kot prihajajo z južnim vetrom prvi topli dihi bližajočega se pomladanskega sobica. »Slivar se je napotil iz mesta. Na travnikih za poslednjimi predmestnimi hišami se je tajal sneg. Drevje ob poti je bilo črno in mokro, časih se je zazibalo, streslo, življenje se je dramilo v njem. Bilo je pozno popoldne, solnce je sijalo poševno na belo zidovje velikih novih poslopij, ki so se dvigala tuintam ob cesti; žarki njegovi so bili gorki, toda še plahi, trepetajoči. Ljudje, ki so hodili tod, so se ozirali z velikimi pričakujočimi pogledi, postajali so ter dihali mokri topli zrak; šumelo je v zraku, zvenelo kakor od daleč, pripravljalo se je že na veliki praznik. Ali izzvenelo je {{prelom strani}} hitro; komaj da se je bližajoča pomlad doteknila strune, se je glas izgubil v daljavi. Trepalnice so se bile odprle za trenotek, zaspano in začudeno, solnčni žarek je zaigral na njih, in zaprle so se zopet, še trudne in zaspane. Napravila se je noč. Slivar se je vračal v mesto in tudi njegove prsi so se širile od pričakovanja in hrepenenja. Nič ni mislil, ne na prihodnost, ne na preteklost, živel je v teh urah kakor otrok, srečen, samo da živi in da prihaja pomlad.

Srečaval jo je teden dni in naposled jo je ogovoril. Zvedel je od nje, da stanuje tam gori, v eni izmed zadnjih predmestnih hiš, kakih deset minut od njegovega stanovanja. Pri očetu in materi stanuje; oče je diurnist na magistratu, star je že in slabo vidi. — Brat je umrl pred tremi leti, ravno ko je bil napravil maturo in so se zaradi njega tako zadolžili, da stanujejo zdaj v eni sami sobi v tretjem nadstropju; na jetiki je umrl. Tako je ostala samo še ona, Berta, in njena mlajša sestra Mari, ki je bolna že od rojstva, da jo morajo {{prelom strani}} voziti v ročnem vozu; nekoč — zvečer je bilo — se je bila priplazila na rokah in kolenih do okna; ona, Berta, je stopila v tistem trenotku v sobo in prestrašila se je, da so ji noge okamnele; odslej jo Čuvajo ne­prestano, ker je tiha in žalostna in se ji neče živeti. Ona, Berta, ve dobro, zakaj je Mari tako žalostna in zakaj se že leto dni ni zasmejala ... Tako je prašal komaj z besedo, in ona je govorila z njim kakor s starim znancem. Gorko in sladko mu je bilo, ko je poslušal to odkritosrčno, mirno, naravno pripovedovanje, v ki ni bilo v njem nič prisiljenega ali preračunjenega. Čakal jo je vsak dan ter jo spremljal do doma, in še v veži sta stala in se razgovarjala. Nikoli ni opazil na njenem obrazu utrujenosti ali zlovoljnosti; to se mu je zdelo čudno in ljubil jo je še bolj. »Šivala je bluze, zjutraj od sedmih in zvečer do sedmih. Vsak drugi dan je hodila kosit domov, ali treba je bilo hiteti, ker časa je bilo samo eno uro in pot je bila dolga. Drugače pa si je vzela kosilo s sabo: kos kruha in za deset krajcarjev razrezane klobase. Zaslužila je na teden po pet goldinarjev, ali poleti časih po dva meseca ni bilo dela, in takrat je bilo življenje slabo. Poizkusila je nekoč, da bi dobila delo naravnost iz trgovine v mestu; zaslužila bi več, če bi delala do polnoči. Ali ni šlo; tam so jemali samo stare šivilje, ki so delale za trgovino že po deset in več let in so čuvale svojo posest; poleti niti zanje ni bilo dela …... Slivarja je bilo skoro sram: »delo« ... »delo« ... »delo« ... in te lepe, bele roke in ta veseli obraz in te ognja in življenja polne oči! ... A on je sanjaril in postopal, njemu je bilo delo poniževalno; sovražil ga je, in kruh, ki ga je iztisnil iz njega, je bil grenak, zaslužen z mržnjo in nezadovoljstvom ... No zdaj bo vse drugače, vse drugače! ... V vsem tem času ni izpregovoril nikoli besede o tem, kar je čutil. To čustvo je bilo tako tiho, brez najmanjšega nemirnega valčka, kakor reka, skrita v senci vrb; ali polnilo je vse njegovo srce, za nič druzega ni bilo več prostora v njem, izginile so iz njega vse nestalne, mučne sanje in gledal je z mirnim jasnim očesom. Nikoli v življenju ni živel takih dni, take čudovite pomladi. Sreča njegova je bila tolika, da se mu ni zdelo potrebno, da bi jo vlival {{prelom strani}} v besede. Ranil bi jo morda z besedami, v neprevidnosti bi morda odpihnil pero od katere teh rosnih rdečih rož, ki jih je bilo vse polno v njem in okoli njega. Ni mislil na kak poseben cilj, ali na konec celo; bilo mu je, kot da niti začetka ni bilo tej sreči: neizmerna, od nekdaj in za zmerom.

Po tistem poljubu se je razmerje med njima nekoliko izpremenilo. Med zaupnoresne, ljubeznive besede so uhajale vesele, hudomušne opomnje. Mlada razposajenost, ki se je zdelo, da je bila popolnoma usahnila pod mehko, obzirno, vdano ljubeznijo prvih dni, je privrela nenadno na solnce. V Berti se je zbudil prešerni, velikomestni otrok, in Slivar je opazil na njej s posebnim zadoščenjem celo neko vrsto koketnosti. In tudi njen obraz se mu je zdel nekoliko drugačen: sijalo je iz oči nekaj vprašujočega, motnega, neizrekljivo lepega; {{prelom strani}} poteze so bile bolj krepko zarisane in ustnice so kipele, trepetale. Slivar se je spominjal, kako je govoril z Ano: očetovsko–hudomušno, skoro prezirljivo, kakor z otrokom, »ki tako nič ne razume«. Ali zdaj ni bilo v njegovih besedah in v njegovem glasu nič tiste prikrite zlobnosti. Ljubezen je gledala iz vsake kretnje, zvenela je iz vsake besede in celo iz smeha.

Slivarja je zabolelo v srcu. Pogledal je te velike, sanjajoče oči, predrobni, prozorni obraz, te ozke in fine ročice, kakor roke dveletnega bolnega otroka, in skoro je videl natanko v to otroško, od sanj vso izmučeno dušo. Trepetajoč od neznanega, bolestnega hrepenja je bil njen mehki glas, ko ga je vprašala: »Ali ste videli tisto solnce?« »Sinilo je za pol sekunde po njenih ozkih licih kakor smehljaj: Ali ste videli tisto solnce? Midva sva videla tisto solnce in nikjer mu ni enakega. In zdaj poglejte to bledo rožo nad Dunajem, ki mi niti oči ne zamežiknejo, če pogledam vanjo. Pride strahoma, zaspano, in strahoma izgine. A ono solnce, ono čudovito solnce se je vzdignilo izza morja krasno in zmagoslavno, kakor nebeški ženin je prišlo izza morja in je trosilo po zemlji žareče, rdeče žarke, v dušo je trosilo žareče rdeče rože ... Priklenjeni v to zadehlo sobo so se odeli v njenih spominih tisti kratki meseci z neizmerno lepoto; vsa njena v mučnem sanjarjenju in v uboštvu prezgodaj dozorela duša je hrepenela na jug, nebeškemu solncu naproti, ki {{prelom strani}} se je dvigalo izza brezkončnega morja. Tam je bila sreča, veliko in veselo življenje je bilo tam pod onim solncem ... tam bi vstala ter se izprehajala z lahkimi nogami med tistimi žarečimi, rdečimi rožami, ki je pokrilo z njimi solnce vso zemljo …...

Drugače so bili tod okoli vse dragi ljudje. Ta okraj je bil trdnjava socialne demokracije. Že na obrazih, ki jih je srečaval Slivar, kadar je hodil po teh ulicah na večer, ko so se vračali delavci iz fabrik in delalnic, se je poznalo uporno upanje v prihodnost. Ob političnih demonstracijah v notranjem mestu in prvega maja so se valile po teh ulicah črne mase navzdol, večji del slabotni, bolehni ljudje s koščenimi obrazi in neprijaznimi očmi. Velike »kasarne«, nove hiše z lepo zunanjostjo in majhnimi, smradljivimi stanovanji, so bruhale stotine {{prelom strani}} slabo oblečenih ljudi, ženskih in moških; obrazi razjedeni od zadehlega, nezdravega zraka v fabrikah in tistih stanovanjih za živali, ker se gnete v eni sami sobi po deset ljudi in jih spi po pet na dveh posteljah; srca razjedena od sovraštva, skrbi in hrepenenja. Kadar je slišal Slivar od daleč zamolkle korake teh temnih mas, se mu je zdelo, kot da bi prihajalo iz daljne daljave nekaj velikega, silnega, in srce se mu je treslo v pričakovanju in plahi radosti.

Kadar se je spomnil nanje in se je ozrl na veseli, in življenja željni Bertin obraz, ga je pretreslo. Tako bi šla tudi ona po cesti navzdol, če bi se ne primeril morda izreden slučaj, po cesti navzdol do jetike in smrti, ali med izgubljene duše. Njen obraz je bil lep in življenja željan. A zdaj so bile nad njo njegove krepke, ljubeče roke: roža je bila vzcvetela čudežno iz močvirja; zvenela {{prelom strani}} bi zgodaj ter padla v blato, ali on jo je utrgal z oprezno roko ter jo presadil na svoj solčni vrt.

»To je moj ateljeateljé. Nikar se ne prestraši te ubožnosti! Mladi umetniki imajo vsi ubožne ateljeje ...«

Berti so se orosile oči od sreče in hvaležnosti, kadar je govoril o tistem življenju, ki je že Čisto blizu, {{prelom strani}} ki že trka na duri in ki bi si ga nikoli ne bila sanjala tako čudovitega. Vedela je, da se bo vse izpremenilo, — nič skrbi več in nič strahu, da bi nenadno izgubila delo in bi gledali zvečer strašni dnevi skozi okno v sobo, kakor so gledali tolikrat, kadar ni mogla zaspati pozno v noč. Nič več tistih poletnih mesecev, ko je begala po mestu v prahu in zadehlem, zoprno vročem solncu, da bi našla postransko delo ter zaslužila kruha za družino, ki je čakala doma in se ozirala skozi okno ter poslušala, če ne prihaja kdo po stopnicah, če se ne vrača z delom, s kruhom. Nič več tiste grenke žalosti, ki ji je stiskala srce, kadar je bedel oče do enajstih in do polnoči, s senčnikom nad poloslepelimi očmi ter delal izredna dela, da je zaslužil par desetič; plača, ki jo je dobival ob mescu, je bila premala za stanarino in za obleko. — Nič skrbi več, nič strahu ... V mislih je uredila že vse stanovanje do pičice natanko in zdaj, ko je videla Slivarjev atelje, se je namenila, da bo njegov prihodnji atelje vse bolj čist in dostojen, ne taka preprosta, prazna delalnica brez stola, brez rož, — stanovanje pustega in čemernega človeka, ki ne mara prijaznosti; in tiste luže po tleh, in mokre cunje naokoli, — nikogar ni bilo, ki bi pospravljal! Tudi Slivar sam je hodil okrog tako nemaren, kakor hodijo taki mladi umetniki, ki se nihče ne briga zanje; ni bil slabo oblečen, toda vse je tako smešno viselo od njega; ovratnik se je odpenjal, kravato si je bil zavezal poševno, ker najbrž ni pogledal v ogledalo, ali pa si jo je zavezaval celo na stopnicah. Taki mladi umetniki so vsi nemarni ljudje, četudi se jim godi še tako dobro!

— Zaupala je vanj, v velikega, močnega in dobrega človeka, ki si ustvarja prihodnost po svoji volji in daruje drugim od svojega bogastva, ker je neizmerno dober. Besede, ki jih je govoril Slivar samo mimogrede, pol iz resnega prepričanja, pol v brezskrbnem zaupanju v prihodnost, so ostale vse globoko v njenem srcu. Vzgojena je bila v siromaštvu in skrbeh, njeno življenje {{prelom strani}} se je bilo pričelo z jesenjo, — in tako je bilo njeno srce nedolžno, nevedno in lahkoverno; upanje, še tako nejasno in megleno, je prišlo v njeno srce in takoj je bilo jasno, pognalo je globoke korenine in rodilo čudovite cvetove. Ustvarila si je popolno, natančno sliko o prihodnosti in nasmehnila bi se maloverno, morda celo zasmehovalno, če bi ji rekel kdo, da je ta prihodnost negotova, še v vetru, v megleni daljavi in da so ustvarile vso to srečo samo ljubezenske sanje, ki so vse neumne in lahkomiselne. Zasmehovala bi ga: »Ti ne razumeš teh stvari, ne poznaš njegove imenitnosti!« — Časih, ko je prišla slučajno v notranje mesto, je gledala tista ponosna poslopja ob gosposkih cestah, elegantne dame, ki so šumele mimo nje v dragih toaletah, kočije, ki so švigale vse prek, tako da se je komaj zasvetila bela bluza in so se zalesketali hipno kakor v sanjah biseri na vratu ali na roki, ko je gledala bogate izložbe, polne dragocenosti, ki so ležale tam tako mirno, vabljivo, komaj ped pred očmi in vendar neskončno daleč, tuje in nedosegljive, — takrat se ji je zgenilo v prsih, obšel jo je težak, zoprn čut in hitela je v mračno predmestje, da bi odpodila neprijetne misli. Tisto tiho, grenko hrepenenje, ki ga je čutila tedaj le pol zavedno in ki se ji je sami zdelo neumno in otročje, se je izpremenilo zdaj v trdno, jasno pričakovanje. Kar se ji je dotlej bleščalo samo kakor skozi razpoke v durih, je zdaj zasijalo v vsi lepoti ter se ji bližalo ... Govorila sta čisto resno o svojem prihodnjem življenju, napravila sta natančne načrte, ali ne za najbližje dni, samo za prihodnost, za tisto prihodnost, ki sta oba verovala vanjo in ki je bila na vsak način zelo blizu …...

Tako je prešel somrak v jasno, toplo, pomladansko noč. Okno je bilo odprto in v sobo je prihajala siva, nedoločna svetloba: odsev uličnih svetilk in neba, razsvetljenega od neštevilnih luči, ki je bilo potopljeno vanje vse mesto, kakor v zvezdnato morje. Njune besede so bile poluglasne, mehke, jecajoče, in ustnice so se sesale v ustnice, trepalnice so se zapirale. — Nič več sedanjosti in ne prihodnosti, sama neizmerna ljubezen, brez časa in brez konca …...

Na srečo je dobil štirinajst dni pred poroko podporo iz Ljubljane, od Koprivnika, in poleg podpore resnih naukov. »Ko bi vedel!« seje nasmehnil Slivar. Ali teh dvesto goldinarjev se je razpršilo kot jata vrabcev, če pade kamen mednje: pogledal je in ni jih bilo več. Ko je prinesel prvega svojo plačo, se mu je zdela smešno majhna; računil je zdaj nenavadno dobro in izračunil je, da ob tej plači ne more živeti vsa družina niti do dvajsetega. In to drago stanovanje: štirideset goldinarjev na mesec! Preveliko res ni bilo za pet ljudi, ali {{prelom strani}} bilo bi lahko bolj skromno, posebno ateljé je bil vse prelep in preveč prostoren; Slivar bi bil prav tako zadovoljen, če bi imel ateljé v četrtem ali petem, namesto v tretjem nadstropju ... Trezno in natanko je mislil na te stvari šele pozneje, mesec dni po poroki. Prve tedne je bil tako vznemirjen, da ni imel ne časa, ne volje za mirno premišljevanje. In vrhutega se je ozrla Berta strahovno in začudeno v njegov obraz, če mu je slučajno šinila senca preko čela. Sreča prvih tednov je bila nemirna; bal se je zanjo, zakaj čutil je, da čaka nekaj pred vratmi, — kaj bi bilo, sam ni vedel.

Stari Sykora se je težko privadil novega življenja. Od začetka mu je bilo celo zoprno; kot da uživa miloščino, se mu je zdelo. V prejšnjem tesnem in zadehlem stanovanju je preživel deset let in skoro žal mu je bilo, ko ga je ostavljal. Tudi po pisarni mu je bilo dolgčas, ali videl je že tako slabo, da niti črk ni več razločeval in da so se mu oči solzile, če je pisal pol ure. Zato se je bil poslovil od pisarne štirinajst dni pred Bertino poroko; a potem je posedal po sobi, kadil iz pipe ter čakal večera; legel je navadno takoj, ko se je napravila noč ter spal pozno v jutro. Mati Bertina je hodila po sobah, po kuhinji tako tiho, z mirnim, skrbečim obrazom kakor prej. Tudi njena lica so bila ozka, upala in razbrazdana kakor prej; pregloboko je bilo vtisnilo življenje svoja znamenja vanje, da bi se mogla kdaj {{prelom strani}} izbrisati. Pokašljevala je ter se prijemala za prsi. Mari je imela voziček ob oknu: od tam se je videlo na majhen gostilniški vrt; ali listje je bilo prašno in suho, drevje je bilo udušeno od teh visokih, sivih sten, ki so se dvigale na vseh straneh. Njene oči so bile kakor prej velike, sanjave in hrepeneče in njene ustnice stisnjene in brezbarvne.

Zadolžil se je bil ob poroki preko glave, ali takrat bi bil vzel na upanje pol sveta. Berta ni vedela nič natančnega o njegovih dohodkih; govoril je bil z njo in z njeno materjo, vrag vedi kako, kot da bi imel tam kje za plotom spravljene kupe zlata. Nekoč jih je bil pogostil v gostilni — pač še nikoli niso bili večerjali tako imenitno — in zdelo se jim je najbrž, da je bogat, seveda — in da mu je le treba zagrabiti, pa mu ostane v roki to in ono; samo lahkomiseln je, zato ima tako umazano kravato, »je pač umetnik, in umetniki so vsi taki!« In on je bil sam neumen, saj je čisto navadno lagal, sleparil je! In celo brez besed je lagal, samo s tistim prešernim, brezskrbnim obrazom, s tisto kretnjo, ko je posegel v žep, s tistim pogledom, ko se je ozrl na plešastega natakarja, in s tisto malomarnostjo, ko je porinil novce po mizi, kot da bi bile to kakšne smeti! ... Tako jih je speljal, nič jim ni zameriti. Se jim je pač zdelo, da bi ga razžalili, če bi ga vprašali: »Oprostite, gospod Slivar, kako je naposled z Vašimi dohodki?« — — In saj so se branili, saj jih je s silo zvlekel k sebi, nezadovoljni so bili celo, in stari je dejal, da ne je rad nezasluženega kruha. Ali on: — — baron, grof! Z milostno roko jih povabi, zapove naravnost, kot {{prelom strani}} da bi imel hiše kar tako raztresene po mestu, da bi sam ne vedel natanko: ta je moja in ona je sosedova. Tam v tistem gnoju, kakor so živeli: ni čudno, da so se oklenili s takim zaupanjem njegove roke, saj so bili že otročji od stradanja in hrepenenja; verjeli bi mu bili, če bi jim bil pravil o svojem kraljestvu tam za ono goro; šli bi bili z njim kakor otroci, in nihče bi ga ne bil prašal: » Gospod Slivar, kako pa se pravi Vašemu kraljestvu?« Prav tako bi se bilo lehko zgodilo kakor s tisto blebetavo šiviljo: prišel je, pripovedoval ji bogve kakšne zlate neumnosti, osleparil jo za pet s solzami in stradanjem prisluženih goldinarjev, oskrunil jo za svojo živalsko zabavo ter izginil. Ti ljudje verujejo vse in vsakemu sleparju, tako zelo so že nesrečni in pol neumni od samega uboštva in hrepenenja ... In ona, nedolžen, neumen otrok: Bog vedi, kolikokrat je sanjala o taki svetli, lepi sobi, o prostorni kuhinji, o sladkem družinskem življenju, o možu, ki je močan in dober in ki ga ona ljubi z neizmerno hvaležnostjo in mu napravi doma gorko, prijetno gnezdeče, da se odpočije, kadar se vrne na večer od dela — o sladko, brezskrbno življenje! Kakor pobožne molitve, take so bile njene sanje! Verovala je trdno v svojem srcu, da pride tako, in glej, — si misli zdaj – – res je prišlo tako! Do pičice so se izpolnile pobožne molitve ... In kako bo takrat, prašam te, Slivar, poštena duša, ki nisi še nikdar nikogar osleparil — kako bo, kadar jo primes za roko in ji porečeš: »Berta, vrni se, odkoder si prišla, z mano ni nič, osleparil sem te bil! Vrni se tja gor, Berta, v tisto sobo, ki jo poznaš, z očetom in z materjo se vrni tja in s svojo sestro; tja se vrni v tisto delalnico, ki jo poznaš, med jetične šivilje, od sedmih zjutraj, Berta, do sedmih zvečer, kavo opoldne in kavo zvečer, za mater niti kave ne, na tiste temne ulice se vrni, Berta, ki jih poznaš in ki boš tam srečavala zvečer sirove obraze izgubljenih duš, tako da se ti bo časih stisnilo srce v ostudni in obupni misli. Tja se vrni, Berta!« Kako ji bodo omahnile roke in bo strepetala in bo padla na kolena. In vsi bodo gledali nate s širokimi, prestrašenimi očmi kakor na hudodelca ... Kako bo takrat, Slivar, poštena duša?«

»Berta, dušica, ne zameri mi ... moje srce je res neumno, ali glej, moje roke so trezne in pridne ... ne boj se ničesar, na teh rokah te bom nosil, Berta, dušica …...«

Ko je prišel domov, se je zaklenil v ateljé; glavo sklonjeno, obrvi globoko na očeh, je hodil s težkimi koraki od stene do stene. Berta je stala v sobi pred zaklenjenimi {{prelom strani}} durmi ter poslušala. Od tistega večera je bila na njenem obrazu senca, ki ni izginila nikoli več.

Vedel je, da pridejo tiste velike in temne skrbi, in odprl jim je vrata radovoljno …...

Da bi imel dom, ko je noč tako mrzla in ko je žalost tako težka, da je ne more več nositi sam: zgrudil bi se ob oglu, zatisnil oči in zaspal ... Da bi takrat prišel kdo, ki bi se ga doteknil z znano ljubečo roko ter mu pogledal v obraz z znanimi ljubečimi očmi: »Pavle, kaj me ne poznaš? Pojdi z mano, tam pri meni in pri tebi je tvoj dom, najina gorka soba čaka nate, kakor je čakalo nate moje srce …...« Da bi imel človek dom! …...

Hodil je v profesorjev ateljé še štirinajst dni in namenil se je vsako jutro, da pogleda tualitam ter si poišče dela. Ali odlašal je od dne do dne. »Jutri je še čas,« si je mislil. Bilo ga je strah, odvadil se je bil teh potov, a vedel je obenem, da na naročila ne more čakati, da se je treba ponižati, morda celo prositi. Rokodelskega dela iskati, če ni drugače, vpreči v jarem roke in misli! Dnevi so hiteli strahovito hitro, skoro bo treba plačati {{prelom strani}} stanarino, obroke, in troje ljudi je doma, ki čakajo nanj in si niti ne mislijo, da jutri, pojutrišnjem že morda ne bo večerje. Ni mogoče, da bi prišel s praznimi rokami, rajši — — —.

Dobil je pismo iz domovine, in cela tista temna stena, ki se je bila vzdignila pred njim, se je kar hipoma zrušila. Da, solnce je posijalo v to tujo sobo in stene so se mu prvikrat veselo zasmejale. In tudi sam se je smejal. »Najboljše je, kar čakati in izprehajati se. Vse pride samo ob sebi, čemu bi se človek preganjal. Kako vraga, da so mislili name baš ob tem času! — Lenariti je treba, in danes, jutri pride kdo ter potrka …...«

Fotografija je bila stara, že zelo obledela, ali Slivar ni čakal boljše, ki je bil pisal ponjo; delal je {{prelom strani}} prvo skico skoro iz fantazije, ilo se mu je obrazilo samo pod veselo roko.

Živel je zdaj drugače, ves dolgočasni red je bil pri kraju. Časih je vstal zgodaj, napol še v sanjah so se mu prsi razširili od imenitne misli, od ljubezni do {{prelom strani}} dela in od brezskrbnega veselja nad tem lepim svobodnim življenjem. Vstal je, opravil se hitro ter se zaprl v ateljé, ko je sijalo sobice še z zaspano, medlo lučjo nanj. Ko je bil odpiral oči, ko so bile bizarne sanje še vse okoli njega, se smejale ter bledele ter se izgubljale v daljavo, je stopilo predenj ter ga poklicalo. In v njegovi glavi je bilo še vse polno bizarnosti, tudi njegova roka je bila predrzna in razposajena in tako je ustvaril delo, ki se ga je prestrašil ob belem dnevu sam: še v sanjah bi se zgražal pred njim soliden človek. To so bili obrazi, kakor jih ni bilo na svetu nikjer; Bog vedi, kod je hodil v sanjali, da jih je prinesel s sabo, posebnosti iz devete dežele. Skupine, kot bi si jih izmislil človek samo v pijanosti, ko ne pozna več nobenih pravil, ne dostojnosti in ko se fantazija osvobodi nerodnega bremena, razuma, ter hodi po strmih potih, kamor še ni stopila nikoli noga profesorja: v vetru ji vihra plašč in lasje ji vihrajo v vetru in sence posvetne dolgočasnosti beže plaho, skrivajo se za plotove ter gledajo skozi razpoke z neumnimi očmi ... Kadar se je ozrl na poludovršene skice, se je smejal in vesel je bil sam sebe. Tudi na cesti so mu prihajale prešerne misli, kadar je hodil po mestu brez namena in mu je mrzli zrak umival lica. Hipoma so se mu misli čudovito vzdignile, oči so se mu razširile in videle so natanko, kakor skozi obraze, skozi telesa. In začudil se je neizmerno, zasmejal bi se na glas: kakšni obrazi, kakšna telesa! Kot da bi se bila natura upijanila in bi stvarila v pijani prešernosti neizrekljivo smešne karikature; to je bil vrhunec humoristične umetnosti. Pogledal je tisto žensko, visoko in vitko, z nekoliko privzdignjenim ozkim nosom in pobožnimi očmi; hodila je z nedosežno grandeco, španska dvornica; — to bi bil krasen svečnik; kako bi se obraz čudil, kako bi protestirale oči, kako bi lica sramežljivo rdela in bi trepetalo dolgo telo. Toda on bi bil neusmiljen ... Nebeške skupine so hodile mimo njega; prav tako plastične karikature so bile njih misli in želje kakor njih telesa. Neusmiljen je bil, prijemal jih je z levico za nosove, a z desnico jim je odpenjal suknje, tako da je videl prvič njih od pijane nature izklesane ude in drugič njih srca, ki je bila natura pač {{prelom strani}} še bolj pijana, ko si jih je izmišljala ... Tako je nakopičil v svoji glavi neizmernega bogastva, in načrtov, ki so čakale izvršitve, je bilo brez števila.

Začudili so se vsi, ko jim je bil povedal, da se je oženil. Tratnik mu je dejal: »Neumnost ste napravili. Oženili bi se tam kje na Dolenjskem – to bi bilo za Vas. Ali če ste se na vsak način hoteli ženiti na Dunaju, bi si bili poiskali kako bogato žensko — nekateri ljudje imajo srečo. Toda šiviljo — a …...!«

»Vi ste jako tilistrski …...«

Perta mu je povedala novico, ki ga je v trenotku osupnila, čudno pretresla; šele pozneje se mu je srce polagoma odpiralo, stisnilo se mu in se razširilo in skoro so mu stopile solze v oči. Pogledal je Berti v obraz in ta obraz je bil tako vdan, zaupen in nedolžen. {{prelom strani}} Stisnil jo je k sebi, varno kakor otroka in nikoli je ni ljubil s tako mehko in globoko ljubeznijo.

Njegovi koraki so bili zdaj plazeči in leni, potrt je bil in bolan. Zadnje mesece se je bilo vse vzdignilo in razširilo v njem in okoli njega; soba je bila visoka in svetla, svetlo in veliko je bilo vse v njegovem srcu. Ali to ni moglo biti dolgo; njegove prenapete vesele moči so omahovale in zdrsnil je z višine globoko dol. Kot da bi bil sanjal ves jasni pomladanski dan po gozdu, po polju, brez skrbi, nezaveden od radosti, ter se vračal na večer truden v zadehlo predmestje, kjer bi ga sprejele na pragu z režečimi ustnicami ostudne vsakdanje bolečine. Vsa lepota je izginila, niti razumel je ni več. Vedel je, da so vsi tisti lepi dnevi, ki so prišli časih nenadno kakor nezaslužen božji dar, le hipna sladka pijanost njegovega plahega in bolnega {{prelom strani}} srca, ki je toliko bolj plaho in bolno, kadar se predrami iz te pijanosti. Vse tiste sanje o imenitni prihodnosti, o »poti navzgor«, so same otročarije; sam se je sleparil z njimi, da bi pozabil na svoje resnično življenje; zatisnil je oči in sanjal, da bi ne videl, kod hodi in kam je bil zašel. Gnusne so tiste sanje, ker so neodkritosrčne, lažnive, in ker so mu branile, da bi se trezno ozrl, da bi se privadil življenja in da bi si ga vsaj za silo olepšal, kolikor bi bilo pač mogoče. In gnusne so, ker so ga zapeljale, da se je zaljubil sam v sebe; oblatile so s svojo pijanostjo njegovo pošteno srce, tako da ni ljubil s čisto in zaupljivo ljubeznijo nikogar več, razen tistega ovenčanega, velikega, prešernega Slivarja, ki so ga bile ustvarile in ki so ga kazale njemu nizkotno pohlepnemu v lažnivem zrcalu. Osleparil je ljudi, ki so se mu bližali z nedolžno zaupljivostjo in ki jih je lahkomiseln in sebičen privezal nase. Osleparil jih je za vse njih življenje; hodili so za njim, sebičnim sanjačem, ker jih je bil privezal nase, in oči so se jim strahoma odpirale, skoro so že videli, da so priklenjeni na mrliča.

»Ne vsako nedeljo. Tebi ni prijetno, ti si rajši sam ... Ali časih, Pavle, pojdeva vendarle, takole vsak mesec, čeprav ti bo sitno. Čisto sem že pozabila, kakšni so travniki in kakšno je drevje. Tisto tam na vrtu ni drevje; zaprašeno je in bolno; čemu ga ne posekajo, da se muči med tem visokim zidovjem …...? Vsak mesec, Pavle, nič več. In daleč pojdeva, kjer ne bo toliko ljudi, prav gor v gozd. Ali se spominjaš, kako tam diši; čisto pijan je človek. Če le pomislim, mi je že polno v prsih ... Drugo nedeljo, Pavle, kaj praviš?«

»Kaj si očitaš, Pavle, če ti jaz ničesar ne očitam. Ves čas si bil dober in prijazen in jaz sem ti hvaležna ... Ti si umetnik, in zato niti ne maram, da bi bil zmerom poleg mene, da bi se samo z mano ukvarjal. Ti moraš {{prelom strani}} misliti na svoja dela. Ali eno nedeljo v mesecu, Pavle, zakleni ateljé. Zdaj je pomlad zunaj, tam gori je gotovo že vse v cvetju …...«

Toliko jasneje se je spominjala na tisto hrepenenje, ki je bilo pognalo iz njene grenke mladosti, kakor krasen rdeč cvet iz močvirja. Iz blata se je bilo vzdignilo, iz uboštva in grdih skrbi, zato je bilo toliko lepše in razkošneje. Zdaj se je vračalo, polagoma je prihajalo zopet bliže, gibalo se je v njenem srcu in vsenaokoli je že dišalo po tistem krasnem rdečem cvetu. Bala se je od začetka teh sanj, — zdele so se ji strašne, in prinašale so s sabo zemljo, iz katere so se bile prvikrat rodile. Zdelo se ji je pregrešno in nehvaležno, sanjati o drugem življenju, ko je bilo vendar vse tako lepo in prijazno, da bi se iztegalo pač tisoč suhih hrepenečih {{prelom strani}} rok iz močvirja po takem življenju, kakor je to v teh svetlih sobah pri ljubečem možu.

Po porodu in po grenkem razočaranju, ki ji je bilo ranilo srce do krvi, pa je videla jasneje. Malenkosti, ki so jo prej samo nalahko vznemirjale, so ji prišle zdaj na misel in razumela jih je natanko. Slivarjev obraz je bil kakor prozoren, videla mu je v dušo in strah je je bilo. Zapazila je gubo na njegovem čelu, strogo, globoko potezo ob njegovih ustnicah, nemirni pogled njegovih oči. Zdelo se ji je, da bi mislil lahko na svoja velika dela brez nemira v očeh in brez skrbi na čelu. Njegove ljubeznive besede so bile izgovorjene s hladnim, razmišljenim glasom, ali pa s pijano razburjenostjo, ki ni bilo v njej nič mehke in čiste ljubezni, kakršne si je želela ona. Želela je, da bi sedel zvečer poleg nje za mizo ter se razgovarjal prijazno in ljubeznivo; časih bi jo prijel za roko, pogladil jo po licih in po čelu, poljubil jo nagajivo in veselo na uho ali na drobni mezinec. Pripovedoval bi ji o svojih delih, o mestnih novicah, govorila bi o načrtih za prihodnost — tiho, ljubeznivo, časih z veselim smehom, časih resno in mirno, kakor brat in sestra. Ali tako ni bilo nikoli. Če je sedel za trenotek, je govoril razmišljeno, skoro zlovoljno, ali pa je molčal in guba na njegovem čelu je bila temna in globoka. Zaklenil se je najrajši v ateljé, in slišala je, kako je hodil gor pa dol s trdimi koraki. Kadar je bil ljubezniv, ni bilo v tej ljubeznivosti nič mehkobe in nič sladkega miru ... In želela je, da bi šla takole v nedeljo popoldne, ali morda celo časih v delavnik na večer, kadar bi bilo toplo in jasno, na izprehod v okolico, v gozd, na travnike, po cesti med veselimi ljudmi, ki bi se ozirali nanjo in nanj, po poti, ki se vije med travniki proti gozdu, in potem med šumečim, zelenim drevjem počasi v veselem razgovoru po mehki gozdni poti. Samo časih bi se čul od daleč prešerni smeh izletnikov, ali drugače bi bilo vse tako tiho in mirno, nedeljsko solnce bi sijalo izza vejevja, in on bi ji položil desnico krog pasu, z levico bi ji nagajivo privzdignil bradico, sklonil bi se ter jo poljubil. Smejala bi se oba od same mladosti in ljubezni, a na večer bi se vračala počasi, nekoliko trudna, kakor v sanjah, v {{prelom strani}} mesto navzdol. V obleki, v laseh, na obrazu bi bilo še vse polno pomladanskega duha, iz oči bi še sijalo pomladansko solnce in morda bi se skrival tam kje v krilu, ali na Slivarjevi suknji droben pomladanski hrošček, tako da bi vsi pomilovali ubogega izgubljenca ... Tega vsega ni bilo, Slivar je hodil sam po svojih potih; časih je šel že dopoldne, na večer pa je bil zelo redkokdaj doma. Samo dvakrat, trikrat sta bila skupaj zunaj in takrat ni bilo tako, kot si je mislila. Slivar je sanjal sam svoje sanje in le časih, le redkokdaj je čutila na svojem obrazu žarek njegovega veselja. Ni se čutila tako svobodno in otroško, in smeh si je komaj upal preko njenih ustnic, — sama ni vedela zakaj. To je bilo v prvem času, pozneje pa je bila ob nedeljah sama doma, sedela je s sestro ob oknu; če je bil Slivar v ateljéju, se je zaklenil. Njene lepe svetle obleke, ki jih je bila namenila za take izprehode, so ležale v omari; časih jih je razgrnila in težko ji je bilo.

Denar, ki ga je dobil Slivar na račun za spomenik, je skopnel v dveh mesecih, polovico so ga potrosili ob Bertini bolezni. Podpore iz Ljubljane še ni bilo — Slivar se je bal, da bi je sploh ne bilo — in prodal ni ničesar. Trgovec je stvari pogledal, se nasmehnil ter skomizgnil z rameni. »Kaj me imate za norca? Kdo pa {{prelom strani}} bo kupil te blazne reči? Ne spadajo v nobeno sobo — saj bi se prestrašil, kdor bi se ozrl nanje ... To ste! delali pač le za svojo zabavo.« — Slivar se ni zelo čudil, — celo nekako veselilo ga je, da so njegove stvari »blazne«. Ni jih več spravljal in jih skrbno zagrinjal. »Nalašč ne; če ne spadajo v nobeno sobo, spadajo v moj ateljé; če so blazna, pa so moja, jaz sem jih napravil sam zase, samo omadeževale bi jih tuje roke in tuje oči, če bi gledale nanje topo in ne­umno. Žid se jih je prestrašil, — zdaj so posvečena!« —

Domislil seje ženskega obraza, finega nosa, krepkih ustnic, vitkega telesa, in njegove roke so se igrale z {{prelom strani}} ilom. Zaželel si je modela samega, da bi se izlivalo v njegovo roko kipenje in trepetanje udov in bi kipelo in trepetalo v ilu čisto novo življenje, izčiščeno v njegovi duši. Ali komaj se je roka zaigrala, je misel izginila in veselje ga je minilo.

Prej je bil Slivar malo v sobi, zdaj ga sploh ni bilo vanjo, razen ob kosilu in večerji. Sedel je v ateljeju in poslušal, kako je drdral v sobi šivalni stroj in kako so škripale škarje v odmerjenih presledkih. Ti {{prelom strani}} glasovi so spremljali v taktu njegove misli, držali so jih na konopcu, da niso mogle na vesela stranpota; izkušale so se osvoboditi, ubežati, ali trdna roka jih je potegnila nazaj in lazile so trudne in umazane nizko po zemlji.

Slivarja je bilo pol strah tega močvirja, pol ga je vabilo k sebi s čudovito silo. Kletve, ki so se vzdigale iz tega ponižanega sveta, so odmevale v njegovem srcu, od tistih upalih, upornih obrazov, ki so gledali v bogato notranje mesto s sovraštvom, zavistjo in poželjenjem, je padal odsev tudi na njegov obraz, in ogenj, ki je sijal iz njegovih oči, je bil nemiren in krvav, kakor poluzadušen od dima in prahu ... Kakor na vseh teh obrazih, je odsevalo tudi na njegovem obrazu le časih in za hip sovraštvo in poželenje; na Slivarjevem obrazu, kakor v vseh teh očeh, je zasijal le redkokdaj, kot oddaljena bliskavica, nemirni ogenj v njegovih očeh. Drugače so bili ti obrazi vdani, zamolkli, od skrbi sirovo {{prelom strani}} razbrazdani; to je bila vdanost jetnika, obsojenega v dosmrtno ječo; prve tedne je uporen in divji, da ga je treba kovati v težko železje, ali naposled se privadi, umiri se in gleda topo predse. Le kdajpakdaj se mu zasveti pred očmi, prsi se mu razširijo — zalesketalo se mu j:v sanjali gozdno zelenje, odprla se je za trenotek nad njim neizmerna modrina neba; začudi se in prestraši, pogleda z velikimi očmi, lovi s trudnim spominom krasno sliko — ali izginila je, ostavila je v sobi samo še tenak trak svetlobe, ki trepeče na steni, se bliža omreženi linici ter se izgubi …...

Preštel je skrbno svoje denarje ter naročil drugo ali tretjo steklenico vina. Vino je bilo jako slabo in dišalo je zoprno po sodu; no Hladnik je bil navajen nanj in Slivar ni mislil na vino; vedel je komaj, kaj je pil. — Gostilnica se je polagoma polnila. Prihajali {{prelom strani}} so delavci in tisti slabo oblečeni, toda večjidel dobro rejeni in pijani ljudje, ki jih je predmestje vse polno in ki nihče ne ve, od česa žive in s čim se ukvarjajo. Čez dan spe, a na večer se odpravijo po svojih temnih opravilih.

»Kaj pa ti delaš? Povej mi po pravici: ali res misliš, da bi mogel kdaj delati? Kaj ne veš na tihem, {{prelom strani}} da se lažeš, kadar misliš na svoja dela, ki jih nikoli ni bilo in jih nikoli ne bo?«

Dela ni nič več iskal in tudi zase ni nič več delal, niti igral se ni več. Ko mu je bil povedal Hladnik o Kettejevem spomeniku, je vzel v roko skico ter jo ogledoval. Zdela se mu je popolnoma ponesrečena, — Bog vedi, kaj je dihalo iz nje: duh domače zemlje je dihal iz nje, še prav nalahko, komaj se je opazilo, nihče bi ne čutil tega duha razen njega. Takrat se še ni bil popolnoma izrval, ni bil še otresel prahu in kaj je bilo še vse v njegovem srcu! Milo in težko mu je bilo in vzel je v roko kladivo ter razdrobil skico, da bi je nikoli več ne videl. Nato je napravil v naglici in v sirovih potezah drugo skico. Na prvi je bil pesnikov obraz sentimentalen: gledal je kakor zaljubljen študent, in nedolžen koder mu je visel na čelo. Ženska, ki se je spenjala k njemu, boječe in hrepeneče, je bila vitka, tenka, ne še dozorela, otrok poln neumnih sanj, in njen obraz je bil, kot da bi se igral na njem žarek tistega pohlevnega ljubeznivega, sanjavega sobica, ki sije tam doli ... Ali zdaj se je domislil pesnikovega obraza in zazdel se mu je ves drugačen. Videlo bi se, kot da se smehlja, toda odločilno črto so zakrivali brki: bolestno, skoro sovražno črto ob ustnicah; tako je bila krepka in globoka, da se je čudil, kako da je ni bil prej opazil. Samo nekoliko je bilo treba privzdigniti brke, potisniti jih v stran samo za milimeter, in ustnice so se zasmejale {{prelom strani}} na glas, grenko in razžaljivo: »Kdo pa ste vi, ki brskate po mojih možganih in ki mislite, da sem trpel vam na zabavo ter vzdihaval v taktu, da bi vi plesali? Postavili ste me na kamen, da bi mi darovali svojo milost, in zgodilo se je, da so moje noge nad vašimi glavami.« — In čisto napačno je bil zarezal njegove obrvi; napravil je bil čelo gladko, veselo, jasno, popolnoma je bil prezrl tisto visoko razbočeno, uporno in samozavestno profilno črto, ki se je vzdigala iznad obrvi ter prehajala le polagoma, pol še nemirno, pol že resignirano v mirno črto visokega čela. Slep je bil, da ni videl te črte, ki je dajala obrazu čisto drug, nov izraz. Že je vstajala upornost pod tem čelom, oči so izpregledavale, niso še videle natanko, čudile so se še in gledale so z naporno pazljivostjo, še vprašujoče, a že prestrašeno. Korenine so bile še globoko v zemlji, a že so jih rvali, — koliko časa še, in krasno drevo bi bilo splavalo po reki? — In žensko, ki se je zdaj spenjala k njemu, je napravil bujno in dozorelo, toda njen obraz je bil mrtvaški, ustnice so se tresle v zlobnem nasmehu, kakor so se stresle časih Hladniku ... Tako je zarezal par sirovih potez in postavil je nedovršeno skico na tisto mesto, kjer je stala prej ona, ki jo je bil razdrobil. Zadovoljen je bil. Uničil je brez obžalovanja svojo preteklost, razdrobil jo s par udarci, izbrisal vse spo­mine nanjo. V kotu so ležale razbite tiste sanjave za­upljive oči, tisto jasno čelo je ležalo razbito v kotu, tisto mlado, ljubezni polno srce, ki je trpelo in se zvijalo in gledalo v daljavo in sanjalo stokajoč in krvaveč vesele sanje o veseli prihodnosti. Razbito za zmerom — in soba je bila polna zaničljivega, resigniranega smeha, ki je prihajal izza rezko zarisanih, nalahko odprtih pesnikovih ustnic.

Berta ni imela več dela; nastopilo je bilo vroče poletje. Kar je bilo v stanovanju denarja vrednega, je šlo kos za kosom v zastavnico. S postelj so izginili kmalu lepi rožasti prti, koncem avgusta so izginila lepa zagrinjala izpred oken; plačana so bila v obrokih, z veliko težavo in za skopo ceno. Stanovanje je bilo pusto {{prelom strani}} in dolgočasno; Berta je hodila po sobah počasi, kakor trudna, obrvi so se ji bile pomeknile nekoliko na oči ter so jih obsenčile. Na obrazu so se poznali sledovi neizgovorjenih misli, skrite žalosti. Prej se je komaj genilo v njenem srcu in ozrla se je ter iskala ljubeznivega obraza, da bi ji pogledal v oči ter jo vprašal. Potrkala je v prejšnjih časih na duri ateljéja, nasmehljala se ter povedala Slivarju kakršnokoli važno malenkost. In Slivar je bil vesel, ko mu je prinesla na dlani svojo otroško dušo. Zdaj so kljuvale in vzdihovale v njenem srcu zaklenjene misli, ki niso imele nikogar, da bi jim odprl duri. Njen obraz je bi resen in zamišljen, postaral se je. Kakor se je Slivar oddaljeval, izgubljal se v daljavo, tako se je oddaljevala tudi ona sama; z obrazom proti njemu obrnjenim je stopala počasi nazaj, navzdol, brez upora in srce polno grenkobe. Ni imela toliko moči, da bi zaklicala, da bi vzdignila roko. Trpela je kakor onemela, uklenjena, kakor v spanju.

Govorila je s Slivarjem in z materjo samo o najbolj vsakdanjih stvareh. O vsakdanjih skrbeh sta govorila s Slivarjem, mirno in na videz odkritosrčno, ali vedela sta oba, da to ni tisto, o čemer bi bilo treba govoriti. »Denar ... denar ... denar ...« beseda je dobila naposled čisto poseben zvok; bila je meja, preko katere niso segali njuni razgovori. Zjutraj sta se domenila o stvari, ki bi jo bilo še lahko pogrešiti, opoldne sta računila in če je bil zvečer slučajno doma, sta računila tudi zvečer. Časih so besede pošle, stvar je bila predelana že popolnoma, presojena natanko od vseh strani; ali ker sta si pač sedela nasproti, sta govorila dalje, monotono, mirno, da bi ne molčala in da bi si ne pogledala v oči baš v trenotku, ko bi sijale iz njih prikrite misli, ali da bi ne zašle nenadno in po nerodnosti na razgovor, ki bi ne imel opravka s kruhom ... kruhom ... kruhom. »Sploh pa mislim, da dobim jutri delal– je dejal časih, ali ona je vedela tako kakor on, da ga ne dobi in da ga tudi iskal ni. »Sploh pa mislim, da dobim jutri tisti denar iz Ljubljane,« — in oba sta vedela, da ga čisto gotovo ne dobi, toda zadovoljna sta bila in gledala sta resno. Samo da je človek govoril, vedel se dostojno ter se delal, kot da je domač in da se medtem {{prelom strani}} nič ni bilo dogodilo. Ne pokazati, za Boga; da se je bilo nekaj dogodilo! Če bi se kar duri odprle, če bi zašumelo, privrelo nenadno na dan, z vso strašno silo, — za Boga! Zatorej le skrivati, le tiho in mirno in polahko, ne se zadevati ob srce! Dokler je mogoče; kadar pride, pride samo, le nikar odpirati duri, pride zgodaj dovolj! —

Skrival se je v Hladnikovo družbo, želel si je je tem bolj, kolikor bolj se je bal sam sebe. Hladnikova ciničnost in mirnost mu je bila pogodi, spoštoval ga je zaradi teh čednosti, ki jih sam še ni imel, in ki so mu zato imponirale in si jih je želel ... Lepo je biti brezskrben popotnik, — vse se je v prsih že raztrgalo, izkrvavelo je že vse, nobene bolečine več, nič upanja in hrepenenja, v nobeni gubi ni več ostala kaplja, ki bi časih zaskelela, da bi se zdrznil ter zajokal. Vse mirno in tiho, človek hodi po svetu kakor po pokopališču in se smehlja z nasmehom, polnim mrtvaške modrosti. Življenje seka rane, trudi se neprenehoma v krvoločni zlobi, toda moti se jako: meso je neobčutljivo, nobene kapljice ni več iz njega in človek se smeje, da je bil tako prešerno opeharil življenje …...

Laže mu je bilo, kadar je prihajal od Hladnika; prijeten hlad mu je ležal na srcu, čutil se je nekako varnega, ves strah je izginil vsaj za minute ... Prijetno in hladno je bilo tako globoko doli, v nižinah, na neizmerni ravnini; tam ni bilo več mogoče navzdol, noga je stopala svobodno, nikjer ni bilo zadehlega brezdna, {{prelom strani}} da bi se ga človek strahoma ogibal. In tudi gora ni bilo, visokih, solnčnosvetlih, da bi človek hrepenel in plezal po strmi poti in se ranjeval, spotikal se in padal. Sama ravnina brez konca in kraja, sivo nebo nad njo, mir naokoli. In popotnik hodi brez misli, brez želja, brez skrbi: vsa pota so enaka, vsa vodijo v neskončnost …...

Časih je pogledal, stresel se je in milo in težko mu je bilo: iz dveh velikih, temnili oči mu je sijal isti lepi, polnočni mir nasproti. Bližal se je polagoma Bertini sestri, Mariji, še boječ in neodločen. Prej je čutil na sebi poglede teh oči kot očitanje in zaničevanje; goreli so mu na obrazu, tako da se jih je ogibal. In ni jih še razumel v svojih nemirnih mislili, v nestalnem sanjarjenju in kolebanju prvih mesecev. Zdaj jih je skoro že razumel in zato mu je bilo milo in težko pri srcu ... Vedel se je do nje kakor do bolnega, nezadovoljnega otroka, ki molči in misli in v svoji svojeglavnosti ne pozna ne ljubezni ne veselja. Tako so govorili z njo vsi: s prisiljeno mehkobo, ki je ležalo nekaj očitanja v njej: »Glej, kako smo ljubeznivi in prijazni s tabo, in ti si tako samosvoja in nezadovoljna!« — Ni se nasmehnila in še ozrla se ni: »Hranite svojo ljubeznivost!« — In kakor se je bolj izgubljal, kolikor bolj se je oddaljeval od drugih, toliko bolj se ji je približeval; dobro mu je bilo, kadar je čutil na sebi njene poglede: kakor da bi sijalo nanj njeno srce samo. Spominjal se je mnogokrat, kaj mu je bila pripovedovala Berta nekoč na cesti: kako je prišla v sobo, ravno ko se je bila spela Mari na okno; »ona, Berta, ve dobro, zakaj je Mari tako žalostna in zakaj se že leto dni ni zasmejala …...« Nič ni vedela Berta; težko šolo je treba dovršiti, tako da je človek nakonci že raztrgan in bolan, preden more brati v takih očeh ... Tisti rdečelični, zdravi, dolgočasni komi, ki je bil napival na svatbi ter se naposled upijanil, — tisti človek, da bi ji bil napravil srce neumno! In če se je tedaj, v tistih časih, morda res bilo kaj zgenilo v njenem srcu, je že davno izginilo. Vse kaj drugega je bilo v njenem srcu. Ta človek bi {{prelom strani}} jo bil samo omadeževal, če bi mislila nanj v svojih sanjah; tako je bil vsakdanji, zdrav in neumen. Ali ona je bila v ječi, uklenjena na prostor, ki je bil komaj meter dolg in širok, — in on je prihajal iz drugega sveta, odondod, kjer je vse šumelo in se smejalo, prinašal je, sabo mladost, pomlad in življenje, tako da je zadišalo sveže po sobi. Tisto življenje je ljubila, mladost in pomlad in samo zato je bila prestrašena, kadar je odhajal, zapiral duri za seboj in se je spet zgrinjala tema po ječi. Tako bi bila ljubila vsakogar, samo da bi prišel od zunaj, iz drugega sveta, še ves svež, mlad in vesel od tistega šumečega življenja, ki je tam zunaj …...

»Kaj misliš, Mari,« jo je vprašal, ko je sijala v sobo večerna svetloba in sta bila sama v mraku, »kako {{prelom strani}} bi bi bilo dobro umreti, počasi, mirno, kakor zahaja solnce?«

» Šel bi bil po svoji poti dalje, Pavle, preden te ne ponižajo.«

— Ker se mora tako vršiti, naj se vrši. Greh bi bil, ko bi s sovražnim pogledom, z zlobno besedo segal v njene sanje. Če nima življenja v teh praznih sobah, v mojih mrzlih rokah, kako bi ga ne iskala drugod? Njene misli so prenedolžne in preotroške, da bi se plazile po tleh, po tej ostudni vsakdanjosti. Osleparil sem jo bil, in okrenila se je od mene — kaj bi ji mogel očitati? Jaz sam sem se bil okrenil od nje, zaprl sem se bil v svojo sobo in sem pozabil nanjo. Kako bi zdaj zahteval, da bi se me oklepala za noge in drsala za mano po kolenih? Saj sem jo bil sam sunil v stran, poslovil sem se, ne da bi se bil ozrl nanjo in še čutil sem na sebi njen prestrašeni, proseči pogled. Takrat je bil čas; takrat naj bi se bil zdrznil, zgrabil naj bi bil {{prelom strani}} življenje, kakor je bilo, in delal veselo, z jasno, pametno dušo. Takrat je bil še čas, da bi stopil s trdnim korakom na Tratnikovo pot, da bi delal in živel in nič ne mislil; življenje bi me bilo neslo samo navzgor, vedno više — in ona bi gledala name danes kakor prvi trenotek, s pogledom polnim ljubezni in občudovanja, ker bi ji bil napravil življenje, kakor je bilo v njenem hrepenenju. Takrat je bil čas, ali že sem bil bolan in truden in izgubljen; nezavedno sem padal navzdol — in glej, zdaj bi hotel, da bi padala ona z mano! — Čuvaj se, Berta, pot je strma in polzka! — Čuvala se je — in že so njene sanje na lepih, gladkih potih, izprehajajo se po nebu. Bog ti blagoslovi sanje, Berta! —

»Naj se vrši, kakor se mora vršiti!« si je mislil Slivar in noge so se mu tresle. Bertin obraz je bil lep {{prelom strani}} in mlad, oči so sijale v veselih sanjah, ustnice so kipele, zgenile se časih, kot da bi govorile na tihem.

Kar se je izvilo polagoma iz kipečih, razburkanih misli ter stopilo predenj jasno in neizogibno, je bila zavest, da je v tistem trenotku, ko je bil udaril s pestjo v rdečelični obraz, privezal na svoje noge nedolžno, trepetajoče Bertino telo ter jo prisilil, da hodi in pada {{prelom strani}} z njim. »Jaz sem tvoj mož,« ji je rekel, »Jaz, vagabund, in ti nimaš pravice misliti na nikogar, razen name, in želeti si nimaš drugega življenja, nego sem ti ga bil jaz pripravil!« Prijel jo je bil sirovo s svojo mrzlo roko, in ona se je tresla, vsa majhna, nedolžna in boječa. Kar popadale so vse njene sanje, porezal jim je bil peroti, in zdaj je hodila za njim, po umazanih, trdili tleh in njene oči se niso upale ozreti nikamor. — Vedel je, da je razbil s tistim udarcem najlepši del njenega življenja; razbil je njene sanje, sladke misli na prihodnost, ki je pač ne bo nikoli, a ki je v hrepenenju še vse lepša in slajša, nego bi bila v resnici. Njeno srce je razbil, neusmiljeno ga je uklonil v svojo službo in tako bi ga vlačil s sabo po umazani ulici. Ubogo, trepetajoče nedolžno srce! —

Dan je bil krasen in gorak; samo daleč zunaj, ob gozdu, je že dihal nalahko hladnejši jesenski veter. Ali vse je bilo še zeleno, šumelo je še vsenaokoli in prepevalo, tako da mu je bilo čisto milo in mehko in da se je spomnil domovine. Tistih lepih krajev se je spomnil, dolin in holmov, šumečih gozdov; zdelo se mu je zdaj, da sije tam neprestano veselo pomladansko solnce, — travniki se tope v svetlobi, pšenica se ziblje v mehkem vetru, vse čez in čez je razlita rosna solnčna sreča ... Kako bi pokleknil in poljubil tisto zemljo, on popotnik, izgubljeni sin tiste zemlje! S solzami bi jo poljubil, njo ljubljeno, neljubečo; »glej, tvoj sin se vrača k tebi!« bi jo prosil in bi stokal od bolečine, on tujec, nepoznan in neljubljen. — Tako je prosil in stokal vso svojo mladost, ali naposled je spoznal svojo usodo in svoj poklic in ni več prosil. Otresel je prah od svojih {{prelom strani}} podplatov ter vzel v roko popotno palico. Namenjena mu je bila že oddavna in samo zato je trpel, ker ni, spoznal, da mu je namenjena in je ni bil zgrabil z vdano roko takoj od začetka. Tujec je bil v svojih mislili; rodile so se bile v vetru, na nebu, na drugih svetovih; tujec je bil v svojem srcu, ki je bilo nemirno in je hrepenelo za solncem, kadar je odhajalo v tuje kraje in jemalo s sabo svojo gorko, zlato svetlobo. Hodil je za njim, da bi ga dohitel, ali kamor je prišel, povsod je bila že tema in povsod je bil tujec.

»Ne …...! Stresel je z glavo kakor v strahu. Bal se je misli, ki bi ga zapeljale na stranpota, morda celo v novo prazno upanje. »Z delom je zdaj pri kraju, nima več smisla ne zame in ne za druge.« In sam se je nasmehnil svoji smešni želji, ki mu je bila nenadoma potrkala na srce. »Delal bi, sanjal z očmi in rokami! Kako bi mrtveci delali? Zdramil bi se v rakvi, prišel neroden in otročji v ateljé ter se spravil nad il — to bi bilo nedostojno in nenaravno! Živi naj delajo, mrliči {{prelom strani}} naj gnijo! — Zato le brž stran z izkušnjavami, le hitro stran z njimi!«

Sam se je začudil in mehko mu je bilo pri srcu. Pred nekaterimi tedni je bil pričel delati to glavo, brez namena in samo iz dolgega časa; ni imel ne modela ne slike in tudi spominjal se ni natanko, kje bi bil videl ta obraz, ki mu je bil tako jasno v spominu. Zdaj, ko je vzdignil roko, da bi ga uničil, pa so nenadoma pogledale nanj oči njegove žene, neveste. Taka je bila, ko jo je prvikrat videl — življenja in uživanja željna, polna hrepenenja in vdanosti obenem. Živela je v siromaštvu in skrbeh — ali glej, kako so bile vesele njene oči, kako si je bila sredi siromaštva in skrbi {{prelom strani}} najlepši cvet, ki bi si kraljična ne želela lepšega. Sla je po trnjevi poti kakor angel: noge so se komaj dotikale tal in se niso ranile na trnju.

Nato se je ozrl po sobi. Mari je sedela ob oknu; zdelo se je, da dremlje, ali izza poluzatisnjenih trepalnic je sijal pogled na Slivarja. Miren in tih pogled, ki se ni vznemiril nikoli več in ki bi se ne prestrašil in raz­širil, ko bi ugledal smrt pred sabo. Slivarja je zazeblo od tega miru, — bal se ga je in zoprn mu je bil. »Ni ne smrt, ne življenje, brezdušno spanje je, Hladnikovo spanje.« — V sobo je prišla za hip Bertina mati, tiha, skrbeča, bolna, — zmerom enaka; njena usoda je bila odločena že davno, ko je imela trinajst let in je nastopila tam doli v močvirju svoje hlapčevsko delo. Slabotna je bila in bolna, ali njena močna opora je bila vsakdanja skrb, ki ji je prilivala krvi in življenja. Obsul bi jo z bogastvom, in ugasnila bi v treh dneh. — Ko je odprla duri, je videl Slivar v drugi sobi starega Sykoro; sedel je v temi na stolu in dremal. Sključen je bil že zelo; v mesecih, odkar je bil ostavil pisarno, se je postaral za mnogo let; hodil je že težko, govoril je redkokdaj. Počasi je ugašal in danes ali jutri ugasne in ne vstane več. — Bog vas blagoslovi, pošteni ljudje! — Slivarju je bilo lahko; v tem hipu je vedel tako jasno, {{prelom strani}} da bo sijalo zmerom solnce v teh sobah, zmerom na novo rojeno iz veselega Bertinega srca, ustvarjenega za srečo. — Dokler stoji v sobi on, tujec, pada temna senca od njega in lega na stene, na obraze, na srce. Toda ko zapre duri za seboj, — kako bo zasijalo, zatrepetalo! — Vzdignilo se je za hip zagrinjalo in videl je daleč v prihodnost. Kakor prihaja sreča k sreči in življenje k življenju, tako je prišel k Berti vesel človek, ki je živel in ni mislil o življenju, in živela sta in se ljubila; njene sanje so bile razposajene in mladostne in niso frfotale tako daleč, da bi jih ne dosegla z roko; če je zahrepenela po rdečih rožah, — ob oknu so cvetele. In vsa soba je bila polna smeha in svetlobe. Iz življenja se je porajalo življenje: rdeči otroški obrazi so se smejali po sobi, svetilo se je deset svetlih, razposajenih oči, same svetle, razposajene Bertine oči. Tiste bolne rastline iz močvirja so zvenele hitro v tem gorkem solncu; ni bilo več ne očeta, ne matere, in ko je stopila Berta nekoč popoldne k svoji sestri ter postavila kavo na mizo, se Mari ni zgenila; obraz je bil miren, neizpremenjen, toda že mrzel in trd. Sedela je mrtva pet ur. In tako je ostalo samo življenje, zadnja senca je izginila, vse rulete so se vzdignile ...

Bilo je še prezgodaj, družba še ni bila polnoštevilna, ali že del njen je bil Slivarju zoprn. Začutil je bolj razločno kakor kdaj prej, da čisto nič ne spada mednjo. Prišel je, kakor pride siromašen popotnik, ki prosi miloščine, med goste v gosposko sobo. Pogledajo ga postrani in čudno, da ga ne potisnejo preko praga. Med neznane ljudi je zašel; kakšna misel ga je privedla mednje? — To so sami ljudje, ki žive in ne mislijo na življenje. Tujci so, ki so bili otresli prah od svojih podplatov in so si v tujini ustvarili drugo domovino, ker je tako zahtevalo življenje. — Mraz mu je dihal iz {{prelom strani}} te družbe, in poslovil se je kmalu. Ni imel opravka med ljudmi, ki plavajo z življenjem kakor jih nese, in gledajo le toliko, da ne zaidejo iz hitrega toka. »Sovražil jih je; — bili so tisto življenje, ki ga on ni mogel in ni smel živeti, tista »družba« so bili, ki ga je bila pehnila iz sebe.

Ko je stopil na cesto, se je domislil tiste družbe, ki ga je bila slavila predzadnji večer, preden je odšel iz Ljubljane. Tudi med njimi jih je bilo mnogo, ki so bili tisto življenje in tista »družba«, — ali celo na obrazili teh spoštovanih in dostojnih ljudi je bil sled tiste poteze, ki je bila začrtana tako globoko na obrazili literatov in slikarjev. Tista odurna, zaničljiva in ošabna poteza, ki je takrat Slivar ni razumel in ki ga je vzne­mirjala, tako da se je čutil med njimi tesnega, nedomačega. In zdaj jo je razumel. V spominu so stopili tisti obrazi bolj jasno predenj, kot da bi jih gledal pred sabo v resnici. Odurna, zaničljiva poteza se je razširila, njen izraz se je razlil po vsem obrazu. Zdaj je spoznal, da se je bila rodila iz mučnih, težkih misli, da je bil v srcu tisti nož, ki jo je bil zarezal pod očmi in krog ustnic; rezal je počasi, leta in leta, dokler ni popačil veselega obraza. Spoznal je tudi, odkod tista duhovita zlobnost, ki so je bili polni njih razgovori in odkod tisto sentimentalno reformatorstvo, ki se je ukvarjala z njim polovica teh ljudi ... Napol so bili že izrvani iz zemlje, tujci so bili že napol. Nekateri so se branili, da, mislili so celo, da so ukopani se vedno do vratu v domačo zemljo, ali njih misli so bile tuje in tujinske, samo še telesne zunanjosti so jim ostale, v resnici pa so bili že davno posegli po popotni palici ter otresli prah od svojih podplatov. Tisti, ki so bili umetniki med njimi, so govorili o domači, o »narodni« umetnosti. Ko bi ne bili že davno tujci, bi ne govorili o taki umetnosti; njih umetnost bi ne mogla biti drugačna nego narodna, ne poznali bi druge. Toda njih misli in sanje so bile tujinske in sami so čutili to, branili so se in hrepeneli nazaj. Tudi reformatorji so bili med temi tujci, ki so se bali in sramovali tujinstva. Ali že njih teoretično reformatorstvo jih je izdajalo; niso živeli, temveč mislili so o življenju; niso bili ukopani v to zemljo, {{prelom strani}} temveč stali so ob strani ter gledali nanjo s kesanjem in hrepenenjem ... Drugi pa se niso branili in morda tudi hrepeneli niso več; Lužar je bil med njimi. Zavedali so se jasno, da so tujci, da nimajo nobenega opravka na tej zemlji. In sovražili so jo; da. samo mrzlo sovraštvo je bilo na njih obrazih in v njih besedah. Če so hrepeneli, so hrepeneli drugam, ali trdo vsakdanje življenje jih je kovalo na to tujo zemljo, ki je niso več poznali in je niso ljubili. Sovražili so jo, ker jih je rodila …...

Noč je bila zunaj, bilo je že morda blizu desetih. Nebo je bilo jasno, vse pokrito z belimi zvezdami. Ko je šel mimo cerkve, je bila ura; tuintam so se hišna vrata s hrupom zapirala, ključ je zahreščal. Zapoznelci so hiteli z urnimi koraki mimo njega, ulice so v par minutah osamele. Ali ob oglih po ovinkih so se prikazovali ljudje, ki so čakali pozne noči. Srečaval je že sirove, temne moške obraze, ženske ki so se zadevale obenj in ga nagovarjale; časih je prišla mimo družba, ki se je bila zapoznila na izprehodu ali v gostilnici, pijan delavec je omahoval po tlaku, prepiral se na glas s krčmarjem, ali prepeval refren dunajske kvante; pridrdral {{prelom strani}} je eleganten voz in švignil mimo — Bog vedi, kako se je bil izgubil v te kraje.

Bilo je že daleč preko polnoči; zakotne kavarne so zapirali, okna velikih kavaren so se še lesketala v temi. Tam so bili isti ljudje kakor v predmestju, in tudi življenje je bilo isto. Razloček je bil samo na oblekah in pa na večjem številu pijanih in noči željnih ljudi; njih obrazi so bili prav tako sirovi, razbrazdani od pijanosti in od nage strasti, ki ni bilo na njej nobene lepote in nobene plemenitosti več. Ženske, ki so hodile tod, so bile oblečene v kričeče, pisane obleke; posedale so krog miz in pile; njih oči so bile tope in umazane, le na redkokaterem obrazu je še ostal sled mladosti in ženske vdanosti ... Same tujke, vešče nad močvirjem …...

Počasi, sklonjen, s trudnimi koraki je stopal po široki cesti v Prater. Zelo je bil utrujen, želel si je že počitka. V tej uri ga je bilo strah, zgrozil se je, če je pomislil, da bi se vrnil v svetli dan, da bi skrbel in delal in mislil ... mislil ... sukal nož po možganih. Da bi begal po svetlih, prašnih, zadehlih ulicah in {{prelom strani}} iskal kruha, in prihajal domov in hodil po ateljéju in poslušal, ko bi drdral šivalni stroj in bi škripale škarje v odmerjenih presledkih ... in bi bežal in iskal kruha ... in bi delal ostudna dela, brez sanj, brez hrepenenja ... po tujih delalnicah hlapčevska dela ... in grde skrbi bi iztezale skozi okno koščene roke in bi trkale na duri in odpirale polagoma in prihajale …...

»Oprostite mi vsi, vi dobri ljudje, ki sem vas kdaj razžalil, jaz siromašni popotnik, kakor sem vam jaz vsem oprostil …...«

[[Kategorija: Ivan CankarRomani]]