Iz življenja Tomaža Križaja: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
prelomi strani, metapodatki |
|||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Iz življenja Tomaža Križaja
| avtor= Josip Kostanjevec
| opombe=
| izdano= {{mp|delo|Ljubljanski zvon}}, {{mp|leto|1911}}, letnik 31, številka 4
| vir= {{fc|dlib|BVWSOH9P|s=all|dLib}}
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
| pregledana redakcija=96261
}}
{{neoštevilčena poglavja}}
==Prvi del.==
<center>Načrti.</center>
===I.===
Vrstica 22:
»Hoj, Milena, kaj se obotavljaš? Solnce je že visoko, s stranskih vasi že vro skupaj ljudje, da se bodo naužili božje besede gori na našem griču, a mize še niso pogrnjene, stoli še ne pobrisani. Ali spiš tam notri za ognjiščem?«
{{prelom strani}}
»Takoj, takoj, oče!« se oglasi iz veže dekliški glas. »Samo te čase od snoči še izplaknem in pospravim. Dekle še ni od prve maše, a sama ne morem vsemu kaj.«
Vrstica 42:
Tačas je stopil pod Polajeve kostanje gosposki človek. Čez levo ramo mu je visel siv površnik z rumenkasto svetlikajočo se podvlako; v desnici je nosil došlec majhen ročni kovčeg, ki ga je sedaj postavil na prvo mizo. Nanj je položil tudi površnik ter se potem ozrl po senčnatem prostoru.
{{prelom strani}}
»Čedno je tukaj,« je dejal poluglasno. »Dalo se bo odpočiti in skoro gotovo bo dobiti tudi kaj dobrega pod zob, zakaj vse izgleda nekam mestno.«
Vrstica 66:
Obrnil se je ter izginil v veži. Tomaž Križaj pa je gledal za njim, majal z glavo ter se smejal:
{{prelom strani}}
»Ves svet ima za norca, takšenle človek!« ...
Vrstica 82:
»Kdo si, prikazen nebeška, kako ti je ime? Glej, že davno sem te videl v svojih sanjah, že davno sem hrepenel po tebi, a ni te moglo najti moje oko. Sedaj sem te pa nenadoma srečal in ozdravelo je moje srce, razveselila se je moja duša.«
{{prelom strani}}
Potegnil jo je rahlo bliže sebe.
Vrstica 114:
Ozrl se je tudi on in jo je zagledal, zakaj bistro je bilo njegovo oko. In zamahnil je z roko proti njej. Tedaj je pa zopet zardela in planila v hišo ...
{{prelom strani}}
===II.===
Vrstica 126 ⟶ 127:
»Ne tajim, da ne, toda vendar se je mnogo izpremenilo od tistikrat. Tudi tebi se pozna, Strel, da nisi več tisti. Neka senca leži na tvojem prej tako jasnem čelu, in tista tvoja elegantna gibčnost, se mi zdi, se je nekam ogulila, ne zameri mi!«
{{prelom strani}}
Strel se je prisiljeno nasmejal.
Vrstica 140 ⟶ 141:
Ako nisi preveč izbirčen, ako ne pogrešaš razgleda na naš veliki trg, ampak se zadovoljiš s skromnim pogledom na šolski vrt, kjer raste že nekaj let sam krompir in fižol, pa v kotu nekaj čebule za častitljivo družino našega nadučitelja, ako ti semtertje ne preseda otročji jok, ki se mu ne more ubraniti, da ne bi prebil vrat in sten, ako te preveč ne razburi hreščeč glas nervozne ženske, ki prevpije tri četrtine dneva in skoro polovico noči, ako se ne bojiš ropota podgan nad svojo glavo, ako ...«
{{prelom strani}}
»Dovolj, dovolj teh 'ako', prijatelj! Torej ti imaš na razpolago sobo, ki bi mi bila všeč poleg vsega, kar si mi tako radodarno naštel. Vzamem jo, preden jo vidim.« Strel ga je pogledal od strani, skomizgnil z ramami ter dejal:
Vrstica 148 ⟶ 149:
»Družabno življenje? Sploh ne vem, kaj hočeš s to besedo. Ako bi vprašal, kakšno je nedružabno življenje tukaj, potem bi ti vedel zapeti dolgo, poučno pesem. Vendar ti pa ustrežem glede takozvanih navodil, da ne ponesrečiš, kakor praviš sam. — Prva tvoja dolžnost je torej, da se takoj danes, sedajle precej vržeš v salonsko suknjo in cilinder ter se odpraviš na dolgo križevo pot od postaje do postaje. Na tej križevi poti boš videl povsod enake slike, povsod samo sliko prve postaje. Bog ne daj, da bi se vsled tega naveličal ter bi izpustil kako postajo, smrten greh bi bil in nikdar odpuščen. Menda veš, kaj menim. Obiske moraš napraviti vsem, ki se štejejo med elito. Sicer ne smeš v družbo, niti v gostilniško družbo ne. Nobeden bi te ne pogledal, nobeden bi ti ne odpustil tega greha. Se v poznih letih bi se ti to očitalo. Tam zunaj pri Polaju, kamor zahaja vse, »kar leze ino grede«, bi ne bilo prostora za takšnega človeka, ako ne morda popolnoma za vrati v kotu. Pred leti se je bil tako daleč izpozabil finančni koncipist dr. Krmilar — trmasta, svojeglavna butica —, k nobenemu ni hotel iti; ti ne veš, kako so ga bojkotirali, kakšne lepe lastnosti in čednosti so mu pripisali. Ako se je zgodila kje kaka nerodnost, ako je župan zjutraj po nesreči stopil v lužo pred lastno hišo, tedaj je to lužo prav gotovo napravil po noči dr. Krmilar in njegovi tovariši, čevljarski in krojaški pomočniki. Ako je sodnik zjutraj trikrat zaporedoma kihnil, tedaj je bil kriv temu zopet dr. Krmilar, ki je celo noč prekrokal in se pri tem prehladil namesto gospoda sodnika. In gospod župan je stopal toliko časa v lužo in gospod sodnik je toliko časa kihal, da je luža brizgnila tja do Ljubljane in da se je v kihanje slišalo prav notri v finančno ravnateljstvo. Čutil pa je to sam dr. Krmilar, in da si ni pri tem razbil glave, se ima zahvaliti samo njej, ki je pretrda. — No, to sem ti hotel povedati samo tako v svarilo in nikakor nisem hotel morda žaliti naših Brinjanov, ki so vsega spoštovanja vredni ljudje, saj bi se sicer ne spoštovali tako visoko sami sebe.«
{{prelom strani}}
Med tem pogovorom sta dospela do šole. Visoko, zarjavelo poslopje se je dvigalo na gorenjem koncu trga, nekoliko že v rebri ter gledalo navzdol čez druge trške strehe. Stopila sta v vežo in krenila po stopnicah navzgor v drugo nadstropje.
Vrstica 165 ⟶ 166:
Tako je končal Strel in si prižigal drugo smotko. Tomaž se je smejal in si česal dolge lase nazaj, da so zavalovili po tilniku.
»Lepe lase imaš, Tomaž,« je dejal Strel. »Prav takšne kakor kakšna punca. Menda ne bo dolgo, ko bo katera obvisela na njih. Glej, pri davkarju imajo Berto, drobno punčko, kakor igračka, a živo kot hudiček. Pri Kajdižu že napol gospodinji Elza. Ali ni lepo ime Elza, kaj? Ali se ga ne spominjaš še iz tistih časov, ko smo požirali Kersnikov »Cyclamen«? Človek bi si jih skoro želel nazaj, ko je sedaj taka draginja lepih misli, ki ne uspevajo več na najplodovitejši njivi. Menda ni nikjer več dobro pognojeno. — Pri davčnem kontrolorju gleda vedno skozi okno vitka plavolaska Ivanka. Preščenjena je čez pas kakor osa, a bokom ni, da bi kaj očital. Lepo in graciozno so zaokroženi, ne preozki, ne preširoki, ravno {{prelom strani}} prav. In če ne bo ena teh, ki te zamreži, jih imamo še celo vrsto, ki niso za ljubezen preneumne, niti prepametne.«
Tomaž se je še vedno smejal in poslušal. Čudil se je, da ima Strel še vedno toliko humorja v sebi po vsem tem, ko ga je doletelo že toliko bridkosti, kakor je bil sam omenil, ko sta se bila danes sešla po tolikem času. Ta Strel mora biti junak, kakršni se ne najdejo za vsakim plotom ...
Vrstica 180 ⟶ 181:
»S tem?« je zategnil Strel. »Nič posebnega mu nimam reči, a nič posebnega mu tudi nikdar ne povem. Da in ne, to je navadno med nama. Mož je učen in ko ni napravil sposobnostnega izpita prvič in drugič, ga je šel delat tretjič in ga je res naredil. Mož je drugič tudi petičen, vzel je namreč za ženo prejšnjega župnika kuharico, in tretjič je tudi zelo vladen. Ako vse to upoštevam in ker pojde sedajni nadzornik kmalu v pokoj, se že dandanes našemu Trdanu odkrivam tako, kakor se to spodobi svojemu bodočemu nadzorniku. Sicer pa ni napačen človek!« —
{{prelom strani}}
Ko sta dospela prijatelja do mlina, je tudi že prva gruča trške gospode prišla do Polajeve gostilne. Oče Polaj je pozdravljal s čepico v roki, se neokretno priklanjal na vse strani in se vsakemu posebe nasmihal.
Vrstica 196 ⟶ 197:
»O, polno novic, saj veš,« je hitela Berta. »A največja je ta, da je danes prišel novi kancelist. Videla sem ga oddaleč, čeden človek, veš. Sicer bi ti tega ne smela povedati, pa naj bo. Dolge lase ima, nekoliko bled, prav interesanten. Zopet bo nekaj za naša dekleta.«
{{prelom strani}}
»In ne morda tudi zate?« je vprašala Milena skoro porogljivo.
Vrstica 218 ⟶ 219:
Križaj se je začudil, zakaj ničesar ni videl prej, ničesar slišal. A ko je v tem hipu zagledal lepo belo poslopje z velikim, čednim dvoriščem, se mu je nehote ustavila noga in iz prsi se mu je izvil vzklik, ki je jasno pričal, kako ga je presenetil ta nenadni prizor. Poslopje samo na sebi se je bleščalo, kakor bi se bilo zjutraj nalašč okopalo za nedeljo tam v čistih valovih nad jezom. Skedenj in hlevi niso prečepali v blatu in nesnagi, prosto in enakovredno s hišo so se dvigali na nasprotni strani, češ, tudi mi smo tukaj, da dopolnujemo in izpopolnujemo to lepo gospodarstvo. Belo, drobno kamničevje po dvorišču se je svetilo, kakor bi ga bile šele danes navozili tja vozniki s proda ob reki. Sredi dvorišča je stala stara senčnata lipa, ki je videla že več rodov Majdetovih, poslušala njih veselje, čutila njih žalost, veselila se z njih srečo, a tudi trepetala zanje, ko so se zbirali nad njimi preteči oblaki nesreče. Okolinokoli lipe je bila lesena klop in pred njo, obrnjena proti hišni veži, je stala danes belo pogrnjena miza.
{{prelom strani}}
Ko sta stopila Strel in Križaj na dvorišče, se je dvignil izza mize gospodar tega posestva, Majde. Z dolgocevno pipo v ustih in s širokokrajnim slamnikom na glavi jima je stopil nasproti. Stisnil je Strelu desnico ter pozdravil Križaja, ki mu ga je ta predstavil, neprisiljeno in skoro prisrčno, kakor bi bila že izdavna stara znanca.
Vrstica 244 ⟶ 245:
Zableščale so njene bele, okrogle lehti, zaiskrila se je zlata kaplja in zapenila.
{{prelom strani}}
»Izpraznimo čase na prvo srečanje z gospodom kancelistom! Da bi bil zadovoljen in srečen v naših krajih!« je napil Majde.
Vrstica 255 ⟶ 256:
Utihnil je ter se zamislil. Okoli njegove glave so krožili veliki dimovi kolobarji ter se zapletali med kodraste, ob sencih že pobeljene lase. V vrhu lipe je zašumelo, zdramilo se je blesteče listje, začele so se rahlo gibati veje.
»Toda, kaj bi vama pripovedoval,« je nadaljeval, »bojim se, da bi vaju ne zanimalo. Današnji ljudje so drugačni kot smo bili nekdaj mi, ki imamo pomen samo še za historika. Sedaj jih ne veselijo več najveličastnejši naravni pojavi, ko se vse peha samo za zlatim teletom, pa naj to tele zaide na katerikoli oltar, ki ga je postavilo moderno malikovalstvo na vzvišen videk. Nas je srčno razveselil najtišji glas, ki je prihajal iz ust cvetice ob poti, nas je {{prelom strani}} navdušil najrahlejši klic, ki ga je dihnil kamen ob poti. Saj tačas je govorilo še kamenje in je dihalo in je čutilo.«
Niti Strel niti Križaj nista izpregovorila besede. Strel je poznal Majdeta že izdavna, poznal je njegovo navado, kako govori, zato je molčal in samo poslušal. A Križaj je bil osupel in od osuplosti mu ni hotela beseda iz ust. Vse se mu je videlo tako čudovito, tako novo, ta molčeča okolica, ta sanjajoča poslopja naokoli, ta veliki in močni, a takšno duševno življenja živeči mož, ta njegova sestra, ki se je bila nenadno prikazala, kakor se navadno užge zvezda na večernem nebu, a ki je pravtako naglo izginila, kakor izgine utrinek, zapuščajoč za seboj samo bleščečo pot.
Vrstica 272 ⟶ 273:
»Nje spomin naj živi večno!« je dejal takoj nato ter se odkril. »In v njej naj živi večno tip prave slovenske žene in matere!«
{{prelom strani}}
Dvignili so čase in trčili. Bil je svečan trenotek.
Vrstica 279 ⟶ 280:
Majde je prikimal, se zopet pokril, potegnil parkrat iz svoje pipe in nadaljeval:
»Študiral sem, dovršil sem gimnazijo in sem se odpravil na vseučilišče na Dunaj. Vpisal sem se na filozofsko fakulteto, postati sem hotel profesor ali kaj sličnega. Na tej dolgi poti skozi vso gimnazijo in na oni na Dunaju se je precej izpremenilo moje naziranje o svetu, se je ohladila moja mladeniška strast po tujini, z vsakim letom me je manj vleklo po slavi in časti. Kaj slava, kaj čast? Res je, s svojo slavo, s svojo častjo oslaviš in počastiš v tujini svoj rod, opozoriš jo, da je nekje na tej obli tudi skromna deželica, ki ima ob vsej skromnosti v sebi še vso in še večjo življensko silo kot jo imajo dežele velike in bogate in srečne, da tudi ona rodi velike duhove, ki pomagajo polagati temelje državam, da se razcvitajo in rasto ter tekmujejo z vesoljstvom. A s tem gradiš le tuja poslopja, da se dvigajo po tvojem zasluženju visoko in blesteče, tujcem v čast in blagostanje. Kaj ima od tega tvoja domovina, tvoj mali ubogi narod? Kadar padeš ti, izgine s teboj vred njeno in njegovo ime. Zatorej je prva in največja dolžnost vsakega izmed nas, da se povrne tja, odkoder je prišel. Tam je tvoj delokrog, tam zastavi svoje moči, da bodo vzcvele naše pokrajine v sreči in bogastvu, dušnem in materijalnem! — Vidita, gospoda, jaz nisem tratil nikdar dragega časa s postopanjem in dijaškim ponočnjaštvom, kakor sem ga, žal, videl v tistih časih toliko pri svojih kolegih. Moja pot je bila od nekdaj ostro začrtana, da je ni bilo mogoče zgrešiti. Res je, sanjarstvo mojih prvih let mi je ukradlo marsikatero uro, marsikateri dan, da, celo mesec. Toda, ko sem se otresel teh sanj, tedaj je nastopilo trezno in premišljeno delo. Mimogrede naj omenim, da ne pričakujem od človeka, ki ni v svoji mladosti imel takšnih sanj, ki ni ž njimi v srcu nikdar pozabil na ves svet okoli sebe, nič lepega, nič velikega v njegovi moški dobi. Takšen človek pozna pozneje edino le samega sebe, a ne vidi svojega trpečega sobrata ter ga zaradi tega tudi ne more dvigniti iz blata in obupa. — Mnogo sem čital, a kolikor se spominjam, najrajši znanstvena dela in vedno le s kritičnim očesom, nikdar površno. A česar mi niso {{prelom strani}} dale knjige, mi je dalo življenje okoli mene, ki sem se ga naučil opazovati že zelo zgodaj. Marsikaj sem videl, kar je napolnilo moje srce z žalostjo. Najhuje pa mi je bilo, ko sem bil na počitnicah doma in sem moral na lastne oči gledati, kako lahkomiselno se zapuščajo stari naši domovi, naša očetovska gruda, ki so se je oklepali naši očetje krčevito s svojimi žuljavimi rokami, ki so bili nanjo navezani s sleherno žilico svojega telesa, ki so jo posvetili s slehernim udarcem svojega srca. Zapuščeni in osamljeni so stali in še stoje domovi, ki so se gradili s srčno krvjo in z veliko ljubeznijo. Trumoma so vreli ljudje čez morje, niti ozrli se niso nazaj na rodni krov v tihi bridkosti in s solzo v očesu, kakor bi šli na izprehod popoldne in bi se vrnili zvečer v zakurjeno sobo in odgrnjeno mehko posteljo. — Vstal je zjutraj sin ter rekel očetu: Danes ne bom delal. Odtod pojdem, čemu bi šel v vinograd ter se potil kot črna živina, ko lahko grem in lahko najdem lažjega dela, več počitka in več zaslužka, ki mi ga noben ne bo branil uživati s prijatelji do ranega jutra. Odšel je, prišel je v mesto v tvornico, sedel je in lenaril pri stroju, bral časopise ter postal gospod, ki je pozabil na svoj dom in na svojega očeta. Ako ni bilo drugače, je lahko za svojim strojem tudi zadremal, če ni bilo prevelike nevarnosti za roko ali nogo, ko je bil prejšnjo noč izpremenil v dan, toda v nedelaven dan, ki je pojedel sedem delavnih. Šele ko mu je alkohol izčrpal moči in mošnjo, se je vrnil, upognjen in brez mozga ter se je zgrudil pred starim domom na kolena, in glava mu je udarila skesano na očetovski prag. Ali bilo je prepozno! Na prejšnjem domu je gospodaril tujec, ni ga poznal; kjer bi bil lahko gospodar, je postal sedaj hlapec.«
Hlastno in skoro s tihim glasom je govoril sedaj Majde. Videlo se je, kako prihaja vsaka beseda iz globočine, kako notri kipi in vre, kako vse to čuti njegova duša.
»Gospoda, kmalu bom pri kraju, oprostita! — Ko sem vse to videl in še marsikaj drugega, tedaj sem se nekega dne vprašal: Kako pa smeš ti vse to obsojati, kdo ti je dal pravico, ko si tudi ti šel sam od doma, ko si zapustil rodni krov in si se spomnil nanj kvečemu tačas, ko te je hotelo uničiti in pogoltniti mesto?! Res je, da si šel po drugi poti, da si imel drugačne namene, a posledice so bile tiste. Tudi ti nisi varoval tega, kar je bilo varovati tvoja najsvetejša dolžnost. In tako, gospoda, je prišlo, da sem se vrnil, izgubljeni sin, na očetov dom, da sem tukaj, kjer mislim ostati do zadnjega svojega diha.«
{{prelom strani}}
Prijel je čašo in trčili so ...
Vrstica 305 ⟶ 306:
»Z današnjim popoludnevom sem popolnoma zadovoljen,« je odgovoril Križaj. »Kdo bi si mislil, da ima ta mož vse tako lepo in praktično urejeno! To je pač vzorno gospodarstvo, ki ga jaz na svoje oči še nisem videl nikjer. Škoda, da je tako na samoti! Koliko bi se kmetje lahko naučili, ako bi ga imeli vedno pred očmi!«
»Ne boj se,« je odgovoril Strel. »Tudi v tem oziru bo deloval Majde, o tem sem prepričan. Za sedaj hoče samo svoje stališče {{prelom strani}} popolnoma utrditi in ko bo vse tako urejeno, kakor sam želi, tedaj nastopi. On je mož dejanja, dasi mehak kakor vosek in idealen kakor petnajstleten mladenič, pri vseh svojih izkušnjah. Takšnih mož nam je treba!«
»Res je,« je pristavil Križaj.
Vrstica 318 ⟶ 319:
Stresel je glavo, pogledal še enkrat pod kostanje ter odhitel za tovarišem. —
{{prelom strani}}
===V.===
Vrstica 327 ⟶ 329:
»Oj, Marica, kako tiho si prišla, skoro sem se te ustrašila. Ali od kdaj znaš tako gorko poljubljati, da še zdaj drhtim blaženosti?« ... Tu se je ustrašila, njene roke so se hotele dvigniti, vse se je hkratu uprlo v njej, a bila je kakor priklenjena. Na čelu so se ji pojavile mrzle potne kaplje.
To ni bila več Marica, ki je bila sklonjena {{prelom strani}} nad njo, to niso bili njeni lasje in to ni bil njen poljub. Nad njo je tlelo kakor živo oglje dvoje drugih oči, oči, ki jih je prvič videla včeraj zjutraj.
Začutila je, kako ji sili kri v lica od sramu in jeze, zakaj napadena je bila nenadno in zavratno. V njeno sobo se je drznil, k njeni postelji je stopil in ukradel ji je poljub, ki bi ga sicer ne bil dobil nikoli. In še vedno ni hotel od nje, še se je sklanjal, da bi jo poljubil vnovič in ustne so mu govorile: »Ali mi daš roko v slovo, Milena?«
Vrstica 353 ⟶ 355:
Naglo je obula nogavice ter jih podvezala. Še hitreje so bili na nogah čevlji, dasi so se tresle roke nenavadne razburjenosti. Ne da bi se bila ozrla po sobi, je hitela doli ...
Spodaj so že pospravljale dekle po sobah in po kuhinji. Na ognjišču je gorel ogenj, plamen je rdečkasto barval na stenah visečo {{prelom strani}} kuhinjsko posodo, ki se je vsak hip zasvetila. A okoli je bilo še mračno. Skoro pa se je predrugačilo. Kakor zlato so se zasvetile naenkrat šipe velikega okna nad ognjiščem, zableščalo se je, zaiskrilo. Prvi solnčni pramen je šinil na ognjišče, za njim drugi in tretji, kmalu se je kopalo vse v morju svetlobe.
»Lep dan bo zopet danes,« je dejala starejša dekla, ko je prinesla v kuhinjo vodo.
Vrstica 378 ⟶ 380:
»Kdo da je? To že dobro ve tvoje srce, prijateljica moja. In v kakšne so njegove misli? Bogve. — Čakaj, kaj pa, ako bi jih vedela prijateljica tvoja, Marica? Ali ni bila ž njim pri tebi?«
{{prelom strani}}
Milena je obstala. Tesno ji je postalo pri srcu, in nemir se je polastil nje duše.
Vrstica 404 ⟶ 406:
In tako so potekali dnevi drug za drugim, kakor so potekali prej na Polajevini. Milena je cvetela kakor roža, bila je živahna kakor veverica in zvečer je pri delu prepevala z deklami, da so hlapci pri tem pozabili na svoje robate šale.
{{prelom strani}}
Oče Polaj pa si je navadno dejal ob takšnih prilikah:
Vrstica 426 ⟶ 428:
»Oh, kako sem žalostna,« je patetično vzkliknila Berta. »Kadar je takšno vreme, je z menoj bogpomagaj. Vse me boli!«
{{prelom strani}}
In da bi si pregnala to žalost, je segla po cigareti ter si jo prižgala. Kmalu je bila njena glava vsa zavita v dimu. Z majhno, skoro otroško roko je zamahnila parkrat mimo čela, da so se razpršili dimovi oblaki.
Vrstica 454 ⟶ 456:
»Vseh se nas izogiblje, vse smo mu ničle, da veste, kakor bi bil sam bogvekaj,« je nadaljevala. »Pa tudi gospodje in druge trške družine, vse mu je pena. Samo tistega Strela se drži, ki je tako nadut in malo udarjen, in ki je delal vedno zgago v trgu.«
{{prelom strani}}
»Proti temu pa protestiram slovesno,« je odgovorila sedaj Zora. »Strel je mož, kakršnih je malo! Ker ne pozna hinavščine, je ničvreden pri tržanih! Križaja še ne poznam natančneje, toda ker občuje s Strelom, ne more biti napačen.«
Vrstica 480 ⟶ 482:
»Tega nam vendar ne storite, da bi tako hitro odšli,« je dejala Elza ter mu ponudila stol. »Nekoliko časa vendar ostanite pri nas, da nam ne odnesete spanja.«
{{prelom strani}}
Križaj se je priklonil ter sedel. Elza je pozvonila, in kmalu je bila na mizi kava tudi zanj ...
Vrstica 492 ⟶ 494:
Križaj se je nasmehnil.
{{prelom strani}}
»Oprostite, gospodična,« je dejal ter se priklonil, »morda mi je vendar nekaj znanega. Toda jaz imam o tem svoje posebne in zasebne misli. Kateri pameten človek bo oporekal, da naj bi ne imela ženska enakih pravic z moškim, da bi ne bila ž njim enakovredna? Saj ima prav tako velike in v nekaterih ozirih še večje dolžnosti do človeštva kot jih ima mož. Ali tu je vprašanje, kakšen namen ima ženska v vesoljstvu in kakšnega ima mož, namen, ki ji ga niso dale socialne razmere nobenega veka, pač pa namen, ki ji ga je odločila narava sama od začetka vseh začetkov. Meni bi pač bilo vseeno in menda tudi vsakemu drugemu pametnemu človeku, ako bi ženska nosila hlače in bi moral jaz kuhati, tudi mi je vseeno, ako ženska reže mrliča namesto kruha na domači mizi ali pa pridiguje s katedra, toda vseeno bi mi ne bilo, ako bi bila ta ženska, recimo, moja — mati! — Ženska emancipacija naj obstoji v tem, da se ji da čim najvišja naobrazba z ozirom na njen namen!«
Vrstica 511 ⟶ 513:
»Bog ve, če je res,« je omenila Ivanka skoro sama zase ...
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
Ko sta sedela Križaj in Strel tistega dne pri večerji, se je držal Strel ves čas nekoliko na smeh. Vse, kar je govoril, se mu je zdelo smešno, dasi se je videlo Križaju vsakdanje, banalno.
Vrstica 533 ⟶ 537:
===VII.===
Križaj je bil skoro vsak drugi dan v mlinu pri Majdetu. Po končanih uradnih urah je krenil tja doli in se je vračal pozno zvečer. Včasi je celo tam prespal, ako se je zamudil predolgo. Z Majdetom {{prelom strani}} sta imela dolge, zaupne in važne razgovore. Našla sta se bila dva človeka, oba idealna, oba delavna in navdušena za vse lepo. Dostikrat se je pridružil tudi Strel, poslušal ju, pritrjeval ali pa majal z glavo.
»Občudujem vaju,« je rekel navadno, ko sta kaj sklenila, »toda hvaležnosti si ne bosta pridobila s tem.«
Vrstica 547 ⟶ 551:
»Kdo bi pa poučeval? Naše učiteljstvo je že itak preveč upreženo in si mora pri teh sramotnih plačah iskati postranskega zaslužka, da nima nikdar proste ure. Zastonj ne bi mogli delati, a kje vzeti, da bi se plačali?« je dejal Majde.
»Prepričan sem, da bi se vsak učitelj izprva rad žrtvoval brezplačno, ako ne iz drugega vzroka, vsaj spričo tega, da bi ljudstvo vendar prišlo do spoznanja, koliko je vreden dober učitelj ter bi potem samo sapo zaprlo onim, ki mu ne privoščijo koščka suhe skorje. Pa ne samo iz tega vzroka, pač pa tudi še veliko več iz ljubezni do te svete stvari, iz ljubezni do svojega naroda, bi vsak to storil radovoljno in z veseljem. Saj bi mu bili lepi uspehi najlepše {{prelom strani}} plačilo. — Toda jaz ne mislim, da naj bi tu poučevalo samo učiteljstvo, k temu bi se morali pritegniti tudi drugi sloji, tudi naše uradništvo, ki bi predavalo o svojih strokah. Tako bi se res počasi približali dobi, ki bi nam rodila svobodnega, samostojnega kmeta.«
»Moj Bog, kje smo še do tega! Toda prav imaš, obupati ne smemo, začeti je treba! Po malem začeti, ničesar se ne ustrašiti! A nekaj je treba ukreniti takoj. Po mojih mislih ne velja, da bi se kar naenkrat sklical kje kak shod ter bi privlekli tja nepripravljenega kmeta. To bi imelo malo uspeha. Najprej moramo posameznike pripraviti, po štiri, po pet jih skličimo ter jim razložimo to, kar mislimo obravnavati javno. Vsako nedeljo naj jih pride nekaj, in ko so se dovršile te predpriprave, potem skličimo skupen shod, ki mu gotovo ne bodo izostale dobre posledice.«
Vrstica 568 ⟶ 572:
Pogledala ga je s svojimi velikimi, vlažno se svetlečimi očmi ter dejala: »Oj, vi ste poredni, gospod Križaj!«
{{prelom strani}}
Vstal je od mize ter pristopil k njej. Pogledal ji je globoko v oči ter govoril naglo, komaj slišno:
Vrstica 596 ⟶ 600:
Peljal je svojega gosta v sobo, češ da je zunaj prehladno. »S čim smem postreči? Kaj za večerjo morda? Pol litra najboljšega?«
{{prelom strani}}
»Samo četrt prosim, večerjal sem že. Ustavil sem se samo mimogrede.«
Vrstica 640 ⟶ 644:
Ko se je vrnila z vinom, je bila že popolnoma mirna, kakor bi se ne bilo zgodilo ničesar. V tem je pa tudi že zopet prišel Polaj ter prisedel. Milena ni imela torej tukaj ničesar več opraviti, zato je odšla in se ni vrnila tisti večer.
{{prelom strani}}
Križaj je pil nenavadno mnogo. Razburjen je bil, na Polajeva vprašanja je odgovarjal nakratko in naredko, kri mu je silila v glavo in nekoliko se je opotekal, ko je stopal proti domu.
Vrstica 647 ⟶ 651:
===VIII.===
<center><small>Odlomek iz dnevnika Tomaža Križaja.</small></center>
<p align="right">Brinje, 4. avgusta 188 ...</p>
Dolgo je že, odkar sem prišel v Brinje, a dosedaj se še nisem domislil, da bi nadaljeval svoj dnevnik, ki sem ga pisal včasi s takšnim veseljem, kakor bi šlo za izveličanje. Da, včasi! Ali sedaj je vse drugače. Minila je komaj pomlad, minil dober mesec poletja odkar sem tukaj, a že se mi vidi, da se je svet zopet preobrnil, zopet zasukal naglo in z vso silo. Tako se je v mojem življenju zasukal sedaj že tretjič. Prvič, ko sem zapustil rodni krov ter odšel v svet, drugič, ko sem nastopil prvo svojo službo v samotni gorski vasi, a tretjič sedaj, po nekoliko mesecih najnovejšega mojega mučeništva. Zasukal se je tako naglo, da me je vrglo vstran in sem padel na obraz. A dvignil sem se in še hodim, dasi boli in bo bolelo bogve kako dolgo. Kaj se je zgodilo? Potoval sem po deželi od kraja do kraja, učil in izpodbujal, da bi se uresničili načrti, ki sva jih začrtala z najboljšim prijateljem Majdetom. Samo en cilj mi je bil pred očmi, da postane naš kmet samostojno misleč človek, da se naš narod dvigne na kolikor mogoče najvišjo kulturno stopinjo. Vse drugo mi je bilo postransko, gorel sem samo za idejo, najzadnja je bila pri tem moja oseba. In vse je kazalo, da bo obrodilo seme, ki sva ga začela sejati s prijateljem, dober in svež sad. Dvigati so se začele glave, jasniti se je začelo v njih, blestele so oči in iztezale so se roke proti luči, ki je zasijala v daljavi. A tedaj je prišel nekdo v zadnjem času in mi je zastavil lepo pot, da nisem mogel dalje.
»Čuj, prijatelj,« mi je rekel, »Tvoji nameni niso pravi, škodljivi so in pripeljejo narod v pogubo. Ako se bo kmet preveč naučil, bo hotel biti gospod, zanemarjal bo delo, in kmetija pojde na boben za kmetijo. Pusti ga pri miru, kakor je, tako bo najbolje za cerkev in za državo!« — Ugovarjal sem mu, izkušal sem pridobiti zase tudi njega, a mož je postajal z vsakim hipom bolj nervozen, rdel in bledel je v obraz in nazadnje je zavpil nad menoj: »To je vse pretveza, to namišljeno delovanje in probujanje naroda, vse {{prelom strani}} samo, da se dvigne na površje tvoja lastna oseba in oseba Majdetova, da sedeta na nosilnice, ki vama jih bodo nosili oni, ki jih sedaj sleparita.« — »Lažeš,« sem mu odgovoril mirno. Toda pri srcu mi je bilo tako hudo, da bi se bil razjokal prevelike žalosti, ki se je nenadoma razlila po moji duši. Oni pa je dvignil palico, da me udari. Izbil sem mu jo iz roke. Tako se je začelo sovraštvo. Strel je skomizgnil z rameni, ko sem mu to pripovedoval, in dejal je neusmiljeno: »To sem videl že oddaleč, kako je prihajalo vedno bliže, in natančno sem preračunil uro, ko je imelo priti. Zato sem te svaril pravočasno, a ti nisi hotel slišati!« Umolknil sem, čemu naj bi se bil razburjal. Od tistikrat se razdor med menoj in onim človekom veča, jaz sem prepričan, da on dela samo za svojo osebo, a on je prepričan o meni, da sem jaz tisti, ki delam samo zase. In pridobil si je že drugih, ki stoje za njim, da ga pravočasno povzdignejo na rame in samozavestno nastopa in kriči, kako velika in edino prava je njegova stranka. Midva z Majdetom sva v manjšini, in morda samo zaradi tega, ker je pravica na najini strani. Boj se je začel, preden je bila napovedana vojska. —
Ko sem šel sinoči na izprehod proti Gorenjam, sem zagledal pod klancem velik, težko naložen voz. Konji so počivali, voznik je sedel na obcestnem kamenu ter naslanjal glavo v roke, ki je ž njimi objemal svoj bič. Obupal je bil, da bi spravil voz do daljnjega strmega vrha ter razmišljal, kaj naj počne z vozom, kaj s trudnima konjema. A na vozu je bilo blago vseh tržanov, ki so komaj čakali, da se jim dostavi. Prihajalo je ljudstvo, menilo se ter hotelo pomagati samo in z lastnimi rokami. Tedaj je pa stopil iz množice odvetnik dr. Raskav. Postal je ter pogledal na voz. Na vozu je bilo tudi njegovo blago in bati se je bilo, da se ne pokvari, ako ne pride pred dežjem do vrha in pod streho, zakaj temni oblaki so se vlačili po nebu. Ker je bilo torej na vozu tudi njegovo blago, zato je imel pravico govoriti. Razprostrl je svoje roke ter povzdignil glas: »Častiti poslušalci! Glejte, ta voz je obtičal, na njem je moje blago in je vaše blago. Da ne bo škode, ga moramo spraviti naprej. In moja misel je, da bi se dobilo še par konj, ki bi ga pomagali vleči do vrha. Ako bi to ne pomagalo, bi bilo dobro, da se izume stroj, ki bi se priklenil spredaj in bi vlekel z lahkoto to težo po najstrmejših strminah. In po mojem mnenju bi bilo to najbolje, zakaj stroj bi bil potem vedno pri rokah in bi se prepeljaval po tej cesti od {{prelom strani}} vznožja do vrha in od vrha do vznožja. Stroj bi bil pa deželni in bi lahko vlačil blago, ki je Majdetovo in Križajevo ter blago, ki je njunih nasprotnikov. Vse bi se spravilo do vrha. Kdor je za to, da se izume stroj, naj vzdigne roko!« In vsi so vzdignili roke in sklenilo se je, da se izume stroj, ki bi vlekel voz odspredaj. Zadovoljno je bilo ljudstvo ter vpilo: »Živio dr. Raskav!« Navdušeno se je razšlo in na poti proti domu je mladina vriskala, da je odmevalo daleč v gore. Voz pa je tičal pod klancem, konji so počivali, in voznik je naslanjal glavo ob bič. — Tedaj je prišla druga množica, pohlevni ljudje, sami božjepotniki. Pred njimi je stopal mož s križem na prsih, mlad mož črnih las in kakor oglje tlečih oči. Obraz mu je rdel, zdravje mu je sijalo z napihnjenih lic, in krepke bele roke so bile videti takšne, da bi same spravile voz do vrha. Privzdignil je voznik glavo, razveselilo se mu je oko in oddehnil se je rekoč: »Hvala Bogu, zdaj ste prišli pravi prijatelji, voz bo takoj na vrhu!« Ustavila se je množica, mož s križem je izpregovoril: »Preljubi moji v Kristu! Naložen je voz, ki ga vidite tukaj, z mojim in vašim blagom. Preobložen je in obtičal je. Treba ga je spraviti do vrha preden začne dež, zakaj oblačno je nebo in bliski se užigajo. Dobro bi bilo, da dobimo par konj, ki ga bo pomagalo spraviti naprej. A še bolje bi bilo, da izumemo stroj, ki ga bo potiskal odzadaj. In po mojem mnenju bi bilo to najbolje, zakaj stroj bi bil potem vedno pri rokah in bi se prepeljaval po tej cesti od vznožja do vrha in od vrha do vznožja. Stroj bi bil pa deželni in bi lahko potiskal blago, ki je naše in ono, ki je Majdetovo in Križajevo. Vse bi se spravilo do vrha. Kdor je za to, da se izume stroj, naj vzdigne roko!« In vsi so vzdignili roke in sklenilo se je, da se izume stroj, {{prelom strani}} ki bo potiskal voz odzadaj. Zadovoljno je bilo ljudstvo ter vpilo: »Tako je, živio naš gospod!« In šli so dalje svetlečih obrazov in sklonjenih hrbtov, zakaj šli so na božjo pot in nihče se ni več ozrl. — Ko sem šel danes zjutraj mimo, je tičal voz še vedno pod klancem, konji so počivali, voznik je naslanjal glavo ob bič. Opoludne pa je bilo citati v pohlevnem božjepotnikov glasilu: »Dr. Raskav je na včerajšnjem shodu pod klancem hujskal ljudstvo, ki je hotelo spraviti voz do vrha, da naj se izume stroj, ki ga bo vlekel odspredaj, dasi je edino pravilno in mogoče, da stroj potiska odzadaj. Dobro vemo, zakaj je tako delal. Volilci, proč z dr. Raskavim ob volitvah!« Veleugledni list dr. Raskavega pa je pisal: »Na včerajšnjem shodu pod klancem je debelolični kapelan hujskal ljudstvo, ki je hotelo spraviti voz do vrha, češ, naj se izume stroj, ki bo potiskal voz odzadaj, ko je edino pravilno in mogoče, da se voz vleče s strojem odspredaj. Dobro vemo, zakaj je tako delal. Volilci, proč z gospodom ob volitvah!« ... Sedaj je večer, pozni večer, voz tiči pod klancem, konji počivajo, voznik tišči bič v rokah in joka. Rad bi stopil k bližnjemu kmetu po par konj, a čakati mora strojev, sicer bi ga ubili božjepotniki ali privrženci dr. Raskavega ali pa oboji. Blago na vozu pa gnije in preperi, dež lije nanj, toča udarja, in kmalu bo zapadel sneg, da ne bo videti iz njega ne ojes in ne konj ...
Težko sem vstal, glava me je bolela in vrtelo se mi je pred očmi. Ne pomnim skoro, da bi bil spal tako dolgo, a dogodki zadnjih dni so vplivali name s takšno silo, da se me je lotila doslej nepoznana razburjenost in da nisem mogel zatisniti očesa do ranih jutranjih ur. Šele potem so mi zlezle oči skupaj prevelike utrujenosti in treba je bilo, da so jih odprli topli solnčni žarki, ki so se vsuli po mojem obrazu, po moji postelji in po sobi. Nisem mogel biti vesel lepega dne, ki se je nenadoma spel nad okolico, moreča melanholija in nepoznana malodušnost se je polastila moje duše. Tako tesno, tako dušljivo je bilo v moji sobi, kakor bi iz vseh kotov prihajali nevidni plini, ovijali se mojih nog, silili više in više ter že prodirali v moja pljuča. Zadušiti me je hotelo, moje noge so se opotekale. Komaj sem prišel do okna, da sem ga odprl. Sveža jutranja sapa mi je udarila v obraz, kakor mehka hladna roka mi je pogladila vroče čelo. Oddehnil sem se, olajšalo se je v mojih prsih. In tedaj sem pomislil, čemu se razburjam. Ali je potrebno? Ali je vredno? Ali ni res najbolje, da človek pusti vse skupaj, naj gre dalje po započetem tiru? Kdo bo ustavil vlak, ki drči po bregu navzdol brez vlakovodje, brez zavirača, z vedno večjo naglico, z vedno večjo silo? Naj bo ob tiru še toliko ljudi, ki iztegajo roke, ki si pulijo lase, naj jih bo med njimi še toliko, ki samo vpijejo in samo svetujejo, kako bi se dal ustaviti! Oj, domovina, polovica tvojega imetja je na onem vozu pod klancem, ki se ne more sam geniti nikamor, druga polovica je v tem vlaku, ki drči in drči navzdol in se ne da ustaviti, zakaj same besede še niso zastrle poti niti martinčku, da ne bi dospel neovirano v grobljo na nasprotni strani! Ali nima prav Strel s svojim pesimizmom, s svojo krvavo ironijo? Človek bi obupal! — Toda ne, še je čas, saj je šele začetek, saj je šele nastopila ta nova struja! Ali niso še trdne naše {{prelom strani}} roke in zdrave naše prsi? Ali nimamo med seboj Majdeta, ki je čist kot solnce in delaven kot čebela? Pripravimo ga, da stopi na plan, da zapusti svojo samoto in stopi na vidik, ki bo z njega zadonela njegova beseda kot grom, ki bo z njega pokazala njegova roka, kje in kako je treba prijeti in ki bo prijela najprej tudi sama... Počasi in zamišljeno sem stopil danes v urad. Komaj sem stopil k svoji mizi, že je bil pri meni sodnik. Obraz mu je bil teman in glas osoren, ko mi je dejal: »Slišal sem, gospod kancelist, da se preveč pečate s politiko. Pustite to drugim, za državnega uradnika to ni! Svaril sem vas!« Odšel je, ne da bi se ozrl. Opoludne sem ga videl, kako je zavil v lepo belo hišo poleg cerkve, in na pragu ga je z ljubeznivim smehljajem sprejel oni mladi človek, ki je zadnjič vodil božjepotnike mimo težko obloženega voza pod klancem. Stisnil mu je roko, in vrata so se zaprla za njima ...
<p align="right">10. avgusta 188 ...</p>
Ha, sedaj sem prost, popolnoma prost! Sodnikove besede so me hipoma osvobodile vsega dela. V urad bom hodil točno in natančno, sedel bom in pisal bom, a ko končam, stopim k oknu in zapalim si cigareto, zakaj sedaj se spodobi, da se navadim tudi pušiti, sedaj, ko sem tako velik gospod, da mi ni treba misliti na drugo, kot da pomažem kolikor mogoče mnogo uradnega papirja, da sedim, za kratek čas pišem in pušim. Sedaj tudi lahko natančno izračunim, kdaj se oženim, zakaj to spada tudi h kvarjenju uradnega papirja, k sedenju, k pisanju in pušenju. In to se bo zgodilo tem lažje, ker je moje srce mehko, dovzetno za ljubezen in vso lepoto, in ker bi mi niti izbirati ne bilo treba, ako bi jih smel vzeti vse, kar jih je na prodaj v trgu in okolici. Toda proč s šalo! Sam ne vem, kako se je moglo zgoditi, da se je prvi dan mojega prihoda semkaj iztegnila moja roka tako nenadoma in samoobsebi proti Mileni, sam ne vem, kako se je moglo potem moje srce tako tesno okleniti Marice! Obe sta podobi iz mojih nekdanjih sanj, različni po svoji zunanjosti, enaki si po duši. Obe poznam že izza mladih dni, dasi sem mislil do zadnjega časa, da je samo ena! In zato se je zgodilo, da so se strnila naša pota, da pogrešam Mileno, ko sem pri Marici, da pogrešam Marico, ko sem pri Mileni. Kaj bo iz tega? Sedaj šele čutim, da mi izginjajo realna tla izpod nog, da mi izginja opora, ki se nanjo naslanjajo zdravi in praktični ljudje. —
{{prelom strani}}
==Drugi del.==
<center>Uspehi.
===I.===
Burja je pihala preko rjavih poljan, zaškripala so včast stara debla, zamajale so se veje, toda posebno huda ni bila, kakor bi bila že od starosti opešala. Nikjer ni bilo še snega tisto leto, dasi je minila že polovica zime. Svetlo je sijalo solnce kakor poleti, in da ni bilo tisto malo burje, bi bili njegovi žarki raztajali še oni drobni led, ki se je napravil pred nekoliko dnevi ob robeh posameznih mlak okoli Brinja. V teh žarkih se je kopalo dan na dan Brinje, so se svetile strehe belih hiš, je blestela cerkev s svojim visokim zvonikom. Ti žarki so privabili iz tal teloh in celo trobentice po rebrih, izpod suhe preperele trave po obsojnih obronkih je prisvetil mladi svilnati mah, da so se videle od daleč velike zelene preproge, kakor bi jih bila tja pričarala prihajajoča pomlad. Odzvonili so bili božični prazniki, nastopilo je novo leto in nagibal se je že predpust, a nihče ni mogel pojmiti, da je letošnjo zimo že vse to minilo, da je že vse bilo. Bila je sicer prijetna, toda nekam čudna in srčno tesnobo zbujajoča laž, ki je ž njo letos lagala narava sebi in svojim stvarem. »Kakor upognjena in nagubana starka, ki si nadene deviško kratko krilce, svetle nogavice in širokokrajen {{prelom strani}} slamnik z zeleno rožo in ki si pobarva sive, redke lase, prav takšna se mi vidi letošnja zima,« je dejal nekega dne Tomaž Križaj Majdetu. »Tega ne morem videti, vsaka reč naj bo ob svojem času!« ...
Že nekaj časa je bil Tomaž Križaj vedno zamišljen in potrt. Bilo je, kakor bi ga bilo minilo vse veselje na svetu. Ne kakor mož v najlepših letih, sklonjen je hodil kakor starec, in njegovo oko je izgubilo mladeniški sijaj. Razburila ga je najmanjša neprilika, da se je posedal s stola na stol in dirjal iz kota v kot. Ko je sedel zvečer sam doma v svoji sobi, je navadno podpiral glavo v roke in ni se mu ljubilo delati. Strel je prihajal semtertja k njemu v sobo, sedel na stol za peč in si zapalil pipo. Navadno ni govoril ničesar, puhal je samo velike in goste oblake dima pod strop, zamišljeno zrl za njimi ter včasi pogledal prijatelja. Toda v teh pogledih je bilo mnogo, česar bi ne bil zapazil površni opazovalec. Ali kadar se je slučajno srečal tak pogled s Križajevim, je ta vselej umel njegov pomen. Podala sta si nato roke in se razšla brez vsake besede.
Vrstica 684 ⟶ 693:
Križaj je obstal, kakor bi bilo treščilo poleg njega. Takoj je vedel, kaj se je zgodilo. Nepopisna bol mu je prešinila dušo, v tem hipu mu je bila jasna vsa velika nesreča prijateljeva. Šele sedaj je izvedel, da napada njegovo ženo najgroznejša izmed bolezni, božjast. Strel se je naglo vrnil ter dejal:
{{prelom strani}}
»Prosim te, stopi nekoliko časa v sobo k otrokom, da se tam ne pripeti kaj zlega, jaz ta čas opravim tukaj vse sam.« Križaj je molče odšel. Tolažil je otroke kakor je vedel in znal in posrečilo se mu je nazadnje, da jih je popolnoma pomiril. Med tem so pa bile vendar vse misli njegove osredotočene samo pri prijatelju, ki je opravljal v kuhinji tako žalosten posel. Sedaj si je bil na čistem glede izpremembe Strelovega značaja, glede njegovega pesimizma, ki ga je tako neljubo presenetil že ob prvem srečanju po dolgem Času. In klonila mu je glava za trenotek doli na prsi in zazeblo ga je po vsem životu.
Vrstica 693 ⟶ 702:
»Hvala ti, prijatelj,« je dejal Križaju, ko je šel mimo njega. »Želim ti lahko noč!«
Križaj je odzdravil ter odšel natiho v svojo sobo. Nekoliko časa je še hodil po sobi gorindol s sklenjenimi rokami na hrbtu in s sklonjeno glavo. Nato se je razpravil, legel v posteljo ter ugasnil luč. Rad bi bil zaspal, toda spanec ni hotel na njegove oči. Obrnil se je v steno, da bi ne videl svetle noči, ki je navzlic zastororrr pri oknu silila v sobo s svojo mesečino ter srebrila okvire pri ogledalu in podobah, visečih na stenah. Ali tudi to ni pomagalo, preveč so ga bili razburili nocojšnji dogodki. Vstal je, ogrnil površnik ter hodil zopet nekoliko časa po sobi iz kota v kot. Potem je stopil k oknu, odgrnil zastor ter se zagledal doli na opustošeni vrt in tja čez v zamrli hrib. Glava mu je bila vroča, žile na sencih so utripale, da jih je čutil. Naslonil je čelo na hladno šipo in za hipec zatisnil oči. Ko jih je zopet odprl, je videl, kako se je pod njim na vrtu zazibala senca. Nekdo je stopal po srednji poti proti koncu vrta, kjer so bila vrata na pot, ki je vodila v hrib. Pri vratih je nekoliko {{prelom strani}} postal, ozrl se kvišku proti oknu ter se za trenotek zagledal gori. Nato je privzdignil klobuk ter z roko potegnil preko čela. Sklonil se je, potegnil iz žepa ključ in odprl vrata. Dolgo že niso bila odprta, zakaj zaškripala so, da je Tomaž razločno čul njih hreščeči glas. Na vratih se je pozni izprehajalec še enkrat obrnil ter pogledal v okna. Hkratu se je iztegnila tudi njegova desnica, zakrilila v zraku pred obrazom in takoj zopet upadla. Izginila je takoj nato njegova senca za vrtnim zidom. Vrata so ostala odprta.
Križaj je spoznal Strela, prepričan je bil, da se ne moti. Toda kdaj in kako je. šel doli, da ni on slišal ničesar? Kdaj so se odprla vrata od sobe, kdaj od predsobe, kdaj spodnja težka vezna vrata, ki so se odpirala in zapirala vedno le šumno in hreščeče? Strel je moral stopati oprezno in tiho kakor mačka, plaziti se je moral ob stenah in zidovih ter premisliti vsako stopinjo. Zakaj to?
Vrstica 702 ⟶ 711:
Križaj ni pomišljal dolgo. Stopil je nekoliko na desno od poti, kjer je rastlo mlado krivenčasto hrastovje ter v tej senci natihoma stopal navzgor, da se je srečno priplazil Strelu za hrbet. Ta ga ni zapazil. Bogve kako težke, kako razbeljene so bile njegove misli!
{{prelom strani}}
Skoro četrt ure je slonel Strel popolnoma nepremično, kakor bi bil mrtev. Burja se je igrala z njegovimi lasmi in z njegovo obleko, a on ni čutil ničesar. Naenkrat se je pa sklonil kvišku, njegova roka je segla v žep, in v mesečini se je zasvetila jeklena cev samokresova. Roka se je dvignila kvišku. —
Vrstica 722 ⟶ 731:
Dolgo že ni bilo tako puste in dolgočasne nedelje, kakor je bila ona, ki je nastopila po opisanih dogodkih. Že v soboto popoludne se je bilo nebo prepreglo s temnimi, nizko visečimi oblaki, ki so zastrli naokoli vrhunce gora in hribov, da so bili videti kakor velikanske raztrgane zavese. Od juga je zapihal vlažnohladen veter in proti večeru je začel naletati droben, kakor šivanke oster dež. Po noči pa se je jug pomešal z burjo in med dežjem so se gnetle bele snežinke. Plesalo in lovilo se je po zraku venomer in v velikanskem kolobarju, škripalo in zibalo se je drevje, vpogibalo grmovje. Po cestah in potih se je začelo kopičiti umazanobelkasto blato, izpod koles prihajajočih in odhajajočih vozov je brizgalo in škropilo blato na tlak in celo do zidov brinjanskih hiš. Brinjani so počepali po gorkih sobah in po zakajenih pivnicah, nobenemu ni prišlo na misel, da bi bil šel kam na izprehod. Čez dolgo časa je bila ta nedelja prva, da ni imel oče Polaj v svoji gostilni nobenega izmed navadnih brinjanskih gostov.
{{prelom strani}}
Križaj je po obedu legel v sobi na divan. Bil je danes zelo bled in zamišljen, njegov obraz je bil celo zabuhel. Pod očmi so se krožili veliki črni in nagubani kolobarji, njegovi lasje so bili zmršeni in zanemarjeni. Spal je prošlo noč zelo slabo in mučile so ga težke, moreče sanje. Zjutraj je vstal z vročo bolno glavo, tresle so se mu roke in pred očmi se mu je včasih stemnilo. Sedaj je hotel nekoliko odpočiti. Zamižal je, toda že čez nekoliko hipov je zopet odprl oči, ni se mu hotelo spati. Vzel je v roke knjigo, ki je ležala na mizi, odprl jo ter se zagledal vanjo. Obrnil je nekoliko listov, a tudi citati se mu ni hotelo. Položil je knjigo zopet na mizo ter vstal. Nemirno je začel hoditi po sobi gori in doli. Težki so bili njegovi koraki, kakor bi bili ponoči izgubili vso svojo prejšnjo prožnost.
Vrstica 749 ⟶ 758:
Ko je Križaj stopil na cesto, je potisnil klobuk niže, da bi ga ne odnesel veter in si je privihal ovratnik pri suknji čez ušesa. Roke je vtaknil v žep in krenil je po cesti naravnost iz trga. Naletalo ni več tako hudo, semtertja se je celo pretrgal oblak, da je zasvetila skozenj modra krpa in razveselila oko. A sapa je bila neprijetna in še neprijetnejše opolzlo blato pod nogami. Kmalu so bile umazane njegove hlače in oškropljena njegova suknja. Toda Tomaž je hitel dalje in se ni zmenil za te neprilike. Njegova notranjščina je pač odgovarjala zunanjim pojavom in zato so mu bili simpatični.
Na križišču cest je postal nekoliko hipov, a takoj nato krenil po poti na levo. Tu je bilo blato še večje in gostejše, da se je vdiralo na nekaterih mestih do gležnjev, a Tomaž je vendar stopal
»Za božjo voljo, ali v takšnem vremenu ste si upali vun?« je dejala Marica, ko jo je pozdravil.
Vrstica 769 ⟶ 778:
»Ni tako hudo, gospodična Marica.« Odvalilo se mu je od srca, zadrega je minila. V tem ko je ona popravljala ogenj, je sedel na stol blizu njenega. Potem je prisedla tudi ona.
Začela je ž njim govoriti popolnoma vsakdanje, navadne reči. Bila je vesela, dovtipna. A Tomaž je odgovarjal nakratko, skoro ni slišal nje izvajanj. Poslušalo je samo uho, misli njegove so bile obrnjene drugam. Iskale so nečesa globoko tam notri v duši in iz {{prelom strani}} tega nečesa se je moralo izcimiti dejanje, se je morala poroditi beseda na njegovih ustnih, beseda, ki bo izdala vso veliko skrivnost, ki jo je nosil zaprto že toliko časa v svoji notranjščini. Vedno više je sililo, bilo je že na jeziku, bilo je v očeh, bilo je na ustnih, razlilo se je po obrazu kakor večerna zarja, stopilo je v roke in drhtelo po vsem telesu.
Nastala je nekoliko hipov tišina, Marica ni imela povedati ničesar več. Naslonila se je ob roko in zrla skozi okno. Tam zunaj je trepetalo drevje, na vejah so se svetile velike deževne kaplje, nad griči so se trgali oblaki. Sanjavo je zrlo njeno oko tja vun. V tem hipu se je skozi presledek prikradel svetel solnčni žarek ter poljubil njeno goste lase in se pomikal niže, na čelo, na oči, na ustna. Bila je lepa v tem trenotku, ko se je zaljubil vanjo celo solnčni žarek.
Vrstica 782 ⟶ 791:
Pri Polaju je sedelo tačas nekoliko kmetiških pivcev iz okolice. Težak dim se je valil po majhni sobi, iz zakurjene železne peči je uhajal vonj po premogu in kvaril zrak, da se mu je le težko privadil oni, ki je došel tja nanovo. Tem gostom je stregel oče Polaj sam, znal jih je najbolje zabavati sam, vedel je, kako daleč se pri njih sme z besedo in znal jih je potipati za pravo žilico, da ni prehitro usahnila njih žeja. K njim ni puščal Milene, ako ni bilo prevelike sile, zlasti ne tačas, ko so postajali preglasni in so začele padati prerobate šale.
{{prelom strani}}
Milena je bila odšla kmalu popoludne v svojo sobico in se tam zaklenila. Bilo ji je danes že ves dan tako čudno pri srcu, kakor še nikoli. Dasi je šlo vse po starem, vendar se ji je vsak hip zazdelo, da se mora kaj predrugačiti, ker ni vse v redu. A kaj ni bilo v redu, sama ni vedela. Prijela je to in ono reč v roke, ogledovala jo in jo hotela preložiti na drugo mesto, toda ko je že bila tam, je zopet videla, da je bil prejšnji prostor boljši ter jo je zopet prestavila. Dekle so jo začudeno gledale in majale z glavami, češ, kaj ji je, saj ni bila še nikoli takšna. Popoludne pa ji je postalo tako hudo, da ni mogla več prenašati navzočnosti drugih. Ko je bila sama v svoji sobi, je omahnila na postelj in zakrila glavo v blazino.
Vrstica 788 ⟶ 797:
Že dolgo ni bilo v Polajevi kuhinji tako tiho in žalostno, kakor tiste nedelje zrečer. Kaj je prineslo to mučno tišino tja notri tako nenadoma, tako brez pravega vzroka, kdo bi mogel to ugeniti! —
{{prelom strani}}
===III.===
Vrstica 797 ⟶ 807:
Tema je postajala vedno gostejša, vedno bolj se je odmikala svetilka, vedno motnejši so bili nje odhajajoči žarki. Samo voda pod mostom je šumela vedno enakomerno, ni se dala motiti od ničesar.
Tomaž se je premaknil, da bi stopil dalje. A tedaj je zaslišal bližajoče se stopinje, hitre ženske korake. Naglo se je naslonil nazaj in je stal nepremično na prejšnjem mestu. Ko je stopala mimo njega, ne da bi ga bila zapazila, je spoznal Križaj v njej davkarjevo Berto. Težko je sopla, hoja je pričala o njeni dušni razburjenosti. Na koncu mostu so nenadoma utihnile stopinje, gotovo se je ustavila. Križaj je osupnil, nekaj mu je reklo,, da sedaj nima ničesar tukaj opraviti, zato je hotel natihoma oditi. A v tistem trenotku so se zaslišale druge stopinje, težke in skoro drsajoče. {{prelom strani}} Postal je zopet in se stisnil ob ograjo. Mimo njega pa je stopal trgovec Kajdiž. Tudi njegove stopinje so utihnile za mostom.
»Mlada, drobna Berta, ta punčka, kakor jo je imenoval Strel, in pa starikavi, debeluhasti, napol že sivi Kajdiž! Interesantno, jako interesantno,« si je mislil Križaj. »To je torej tista emancipacija!«
Vrstica 820 ⟶ 828:
»Sedaj bomo pa lahko kaj zapeli,« je dejal davkar. »Gospod Križaj je bil prej učitelj, mora torej znati.«
{{prelom strani}}
Križaj se je začel izgovarjati, toda pomagalo ni nič. Moral se je vdati in intoniral je ono znano:
Vrstica 846 ⟶ 854:
V tistem hipu je vstopil Kajdiž. Pozdravil je glasno ter začel stiskati roke vsem po vrsti.
{{prelom strani}}
»Eh, človek ni nikdar prost! Ti prokleti trgovski posli človeku še nedelje kradejo. Klanjam se gospe in gospodične! Zdravo, gospod Križaj!«
Vrstica 871 ⟶ 879:
In vstal je Tomaž Križaj in je začel govoriti.
»Čestita gospoda! Nisem si mislil niti v sanjah, da mi bo danes dana prilika govoriti tako čestivredni druščini. Priromal sem tujec med vas od nekod, pojavil sem se med vami nenadoma in morda celo nehote, a vi ste me sprejeli z odprtimi rokami, zato se spodobi, da se vam pred vsem najsrčneje zahvalim za vašo prijaznost. Slučaj je nanesel, da sem postal nocoj slavnostni govornik. A kakšna je ta slavnost, kaj obhajamo nocoj? Mislim, da vam govorim vsem iz srca, ako trdim, da velja ta slavnost naši lepi slovenski domovini, da je torej moja dolžnost govoriti samo o njej, kako naj bi cvetla, rastla in postajala dan za dnem slavnejša, itnovitejša in bolj spoštovana. Vsaj tako slavna, imovita in spoštovana kakor zasluži! In kako in kdaj se bo to zgodilo? Samo tako, čestita gospoda, da bo vsak izmed nas izpolnjeval dolžnosti ljubezni do nje in samo tedaj ako jih bode res izpolnjeval. Mi vsi, tudi dame, vsi moramo stati na braniku in ne smemo niti trenotek izpustiti iz {{prelom strani}} vidika sovražnika, ki se je, žal, pojavil med nami samimi. Glejte, dosedaj smo hodili roko v roki vsi brez izjeme, skupno smo se branili, skupno vihteli bojno kopje, a sedaj kažejo znamenja, da je satan zasejal ljuljko med pšenico, da nas je razdvojil ponoči ko smo spali brezskrbno, da se je priplazil k nam med meglo in temo, Znamenja so tukaj, ki ne lažejo, žalostna znamenja. In tako se bo zgodilo v kratkem, da se bomo morali boriti proti lastnim zaslepljenim bratom, in ta boj bo hujši, kakor boj s tujcem, ker se bodo trgala zraven srca in bodo plakale duše.«
»Res je to,« se je oglasil kontrolor. »Toda, kdo bo jemal to tako resno sedaj opolnoči? In kaj nas,to briga? To naj izvojujejo drugi. Dixi!«
Vrstica 888 ⟶ 896:
Elza se je zaničljivo nasmihala, Berta je gledala pod mizo, a Ivanka je nervozno mečkala konec namiznega prta med svojimi belimi prsti. Druge dame so se držale resno in dostojanstveno, nobena ni trenila z očmi.
{{prelom strani}}
»Torej boj je pred durmi,« je dejal Križaj samozavestno. »Mi se ga ne bojimo. Ako nimamo na svoji strani vas, je to sicer žalostno, a še bolj žalostno bi bilo, da bi res ne mogli dobiti drugih in takšnih mož, ki mislijo in delajo, kakor mislimo in delamo mi!« ...
Vrstica 911 ⟶ 919:
Berti je padla knjiga iz rok, ko je zaslišala to nenadno novico. Skočila je kvišku, ogrnila mantiljo ter tekla preko ceste k Ivanki. Vsa zasopla se je ustavila šele v kuhinji, kjer je Ivanka likala perilo.
»Ali veš sedaj, zakaj se je tako potegoval za Majdeta? Vedela sem, da je hinavec, da je koristolovec in nikdar nisem zaupala njegovim sladkim besedam. To je maček, ki spredaj liže in zadaj praska. In glej, prav sem imela. Nobena od nas ni bila vredna, da {{prelom strani}} bi se ji približala ta tako visoka in učena glava. Treba je šele bilo gospodične mlinarice, da nam je pokazal, kako ugledne smo v njegovih očeh.«
»Toda o čem in o kom pravzaprav govoriš? Jaz te ne razumem,« se je začudila Ivanka. A nje lice je hipoma prebledelo in nje oči so bile preplašene.
Vrstica 935 ⟶ 943:
Obrnila se je in naglo odšla po stopnicah.
Ivanka se je naslonila na desko, ki je na njej likala, in zakrila si je obraz v dlani. Dolgo je slonela tako nepremično, a potem je dvignila glavo in se je zazrla tja vun skozi okno. Solnce je stalo jasno na nebu, drevje se je zibalo v rahli sapi, oddaleč so črneli jelovi vrhovi. Njen pogled je splaval tja v daljavo, zahrepenel je nekam {{prelom strani}} za tretjo goro. Njena ustna so se narahlo stresla, tiho, neslišno so govorila: »In vendar ga moram ljubiti in ga bom ljubila z vso dušo in z vsem srcem!«
Razjasnil se je njen obraz, kakor bi ga bil poljubil prvi pomladni solnčni žarek ...
Vrstica 956 ⟶ 964:
Vstala je ter odšla iz sobe.
{{prelom strani}}
Kajdiž se je naslonil v stolu in strmel predse. Ustnice so se mu tresle od jeze, oči so se mu izbulile ter zrle za njo, kakor bi bile steklene ...
Vrstica 981 ⟶ 989:
»In kakšni so razlogi, ki so te privedli, da mi tako dobrohotno svetuješ?«
»Poslušaj! Edina rešitev zate je zakon. Ta ti še utegne izbiti iz glave tisti neumni idealizem, ki ti bo sicer zavil vrat prej ali slej. Škoda bi te bilo, pameten fant si drugače. Izvedel sem zopet, kakšno neumnost si napravil v svoji gorečnosti zadnjo nedeljo. In še opolnoči, ko vse že spi, si šel pridigovat in ko je bilo že vse pijano. Sedaj ve to ves trg in zasluga našega kaplana je, da se ti smejejo celo stare babnice. Veruj mi, mi ne opravimo ničesar proti nasprotnikom, premalo nas je, a za njimi je masa, ki nas sovraži {{prelom strani}} in ki si ob njej polomiš rebra in razbiješ glavo. Čakati moramo, da se to preživi samo, potem nastopimo mi ali pa nastopijo naši nasledniki.«
Tomaž je zrojil.
Vrstica 1.008 ⟶ 1.016:
Kaj to pomeni? Kdo so ti pevci? Križaj je čakal, da so odpeli, nato je stopil iz sobe v vežo. Takoj za njim je bil Strel. Tedaj je stopil iz gruče mladenič, velik in raven kakor sveča, jasnega, inteligentnega obraza, Ustavil se je pred Križajem.
{{prelom strani}}
»Slišali smo, gospod Tomaž Križaj, da ste se zaročili s hčerko našega prvoboritelja, gospoda Majdeta. Nismo mogli drugače, nego da smo se zbrali sedaj tukaj, da vam čestitamo s slovansko pesmijo, ki jo tudi vi nad vse spoštujete. Izvedeli smo vse, kar se je godilo v nedeljo zvečer in smo prišli, da vam izrazimo svoje spoštovanje ter se vam ponudimo v pomoč, kjerkoli nas boste potrebovali. Bog vas živi!«
Vrstica 1.014 ⟶ 1.022:
Ko so pozno po noči odšli od Križaja, je ta odprl okno, zakaj vroče mu je bilo od razburjenosti in začela ga je boleti glava. A tedaj je slišal, kako so po trški glavni ulici korakali pevci, kako se je glasila v noč »Naprej zastava Slave!« ...
{{prelom strani}}
===V.===
Lepa, topla noč je bila. Na jasnem nebu je plaval mesec in razsvetljeval okolico, da se je videlo kakor po dnevi. Komaj toliko je bilo sape, prihajajoče čez svetle gore, da so se jedva gibale najtanjše veje kostanjev na dvorišču pred Polajevo gostilno. Niso se gibale, samo podrhtovale so v pričakovanju in hrepenenju. Po vzduhu je dišalo po spomladi; njeni prvi poslanci niso mogli biti daleč, nevidno so že obkrožali Polajevino in pluli nad sanjajočo dolino. A česar so se doteknili na svojem potu, se je zbudilo iz sna, si je pomencalo oči in je zrlo začudeno okoli sebe. Drevje je bilo še golo, grmovje rjavo, a napela se je bila nenadno lubad, in skozi njo je sililo v brstje novo zelenje. In to življenje se je začelo prelivati drugo v drugo, je začelo polniti okolico v tej svetli mesečni noči. Človek bi vzel v roke popotni les, bi romal dalje lahkih nog in lahkega srca čez doline in bregove, prebredel bi potoke in reke, nič bi ga ne moglo ustaviti, preden bi se zavedel, bi bil v obljubljeni deželi, kjer ga pričakuje bela, topla roka, kjer koprne po njem mehke, drhteče ustnice in polne, kipeče grudi ...
{{prelom strani}}
V Polajevi gostilni je ugasnila zadnja luč. Tiho kakor v grobu je bilo vse naokoli, od nikjer nobenega glasu. Ura je bila komaj deset, a že je vse spalo v hiši. Tedaj so se natihoma odprla vezna vrata. V njih se je pojavila Milena. Zavita je bila v temno, dolgo žensko ruto, ki jo je sedaj potegnila celo čez glavo. Oprezno je zaklenila duri, potegnila ključ iz ključavnice ter ga položila na okno zraven vrat. Postala je nekoliko in poslušala. Nič se ni genilo gori, njenega odhoda ni zapazil nihče.
Vrstica 1.030 ⟶ 1.039:
Ko je dvignila glavo, se je zasvetil prav od blizu Majdetov mlin. Mesečina je oblivala bela poslopja, na sprednjem zidu je trepetala rogovilasta senca velikega kostanja na dvorišču. V pritličju nekje je še bila luč, njen pramen se je izlival na dvorišče v ravni črti kakor velik, zagorel curek.
{{prelom strani}}
Milena si je pogladila lase, vstala in stopila dalje. Zavila je na dvorišče k Majdetu. Tiho je hodila, po prstih, za njenimi stopinjami ni bilo sledu, zbudil se ni niti v bližini priklenjeni čuvaj. Približala se je oknu, ki je skozenj sijala luč. Ni bilo zastrto. Nekaj jo je s silo vleklo tja, morala je pogledati noter. V sobi so sedeli v razgovoru Majde, Križaj in Marica. Prav tačas je Majde vstal in šel iz sobe. Tedaj sta se pa hipoma srečala Milenina in Križajeva desnica; topel, iskren pogled je šinil iz oči, Križajeva levica se je ovila Maričinega tilnika, in ustna so se združila v dolg, vroč poljub.
Vrstica 1.050 ⟶ 1.059:
»Težko ti jo dam, kakor bi ti dal težko polovico lastnega telesa, zakaj pogrešala jo bode hiša in pogrešal jo bodem jaz. Kje naj vzamem drugo kar izpod roke, da mi bo gospodinjila? A ker se ljubita, nočem biti nasproten vajini sreči, vzemita se!«
{{prelom strani}}
In domenili so se, da bodi poroka pozno pod jesen, ko bode že nehalo delo na polju, ko se bode lažje odtrgala od hiše, ki se je v njej rodila. Križaj ni bil že ves večer takšen kakor navadno. Bil je skoro redkobeseden in večkrat je vstal, da bi se poslovil. Sam ni vedel, kaj mu je, a težko, tesno mu je bilo okoli srca ... V stenski uri so se odprla vratica, zakukala je kukavica dvanajstkrat zaporedoma.
Vrstica 1.059 ⟶ 1.068:
Majde in Marica sta preplašena planila kvišku.
»Čakaj, Križaj, opri se name, spremim te v posteljo, morda ti odleže. Marica, prinesi čašo vode!«
Križaj se je premaknil na stolu. »Ali ga ne vidiš? Prav tik mene je, njegova glava sega do stropa. Odpravi ga proč, prosim te!«
Vrstica 1.069 ⟶ 1.080:
»Glej jo, Milena je tukaj! Kaj ti je, Milena? Zakaj se cedi voda od tvojega krila in kam si zadela z glavo, da sega krvava proga preko tvojega čela? Pojdi proč, mraz veje od tebe in mrtvaški hlad!«
Vstal je in bežal proti vratom.
Majde in Marica sta ga ujela pod pazduho in sta ga peljala gori v sobo. Oziral se je nazaj, kakor bi slišal nekoga, ki stopa za njim navzgor ter bi se ga bal. »Pojdi spat, Marica,« je dejal Majde sestri ter ji položil rahlo desnico na ramo. »Ne razburjaj se, morda bo bolje. Spravim ga v posteljo in ostanem pri njem. Ako bi se ne umiril, pošljem hlapca po zdravnika.«
Marica je odšla, srce se ji je krčilo v prsih. Legla je oblečena na posteljo in ni zatisnila očesa do jutra.
Križaj se je polagoma umiril in zaspal. Majde je sedel zraven njega v naslanjač in tako ostal do jutra. Šele potem je odšel v svojo spalnico ...
<center>* * *</center>
{{prelom strani}}
Prva zelena lisa se je drugo jutro pojavila na travniku onkraj vode za mlinom. Zbudila jo je noč, pobarvalo jo je toplo solnce, ki je pravkar vzplulo izza gore. Brstje ob vodi je bilo napeto, vrbove mačice so rumenele in se klanjale nad vodo. V kostanju, visoko v vrhu, se je prvič oglasil ščinkavec. Prišla je pomlad, nenadoma je prišla in se naselila ob vodi, da bo krajša in lažja nje pot v goro.
Vrstica 1.091 ⟶ 1.108:
===VI.===
<center>'''Strelovo pismo prijatelju.
<p align="right">V Brinju, o Božiču 188...
::: Dragi prijatelj!
Že dolgo nisem imel peresa v roki, da bi pisal pismo Tebi, ali pa kateremu drugemu izmed nekdanjih svojih prijateljev. Glej, osamljen sem kakor hrastov parobek vrhu gore, a ni me strah. Burja brije okoli mene in skozi moj prepereli plašč, da bi vsakega {{prelom strani}} rezalo do kosti in da bi zamrznil mozeg v njegovi hrbtenici, a jaz tega ne čutim; moje telo je mumija, samo s tem razločkom, da se še pregiblje, da je in pije ter da potrpežljivo čaka trenotka, ko se ne bo več pregibalo, ko ne bo več jedlo in pilo. Se se užigajo bliski okoli mene, dostikrat trešči pod moje noge, a jaz se ne ganem, vidi se mi samo, da so to zadnji žarki v temo mojega življenja, ki mi svetijo zastonj. Zakaj v prejšnjih časih sem moral vsak svetel pramen plačati drago, največkrat sem moral poseči globoko v svoje srce in ga plačati s curkom krvi. Sedaj je zamrlo vse, miren sem, kakor nisem bil še miren nikdar v svojem življenju. Kamor pogledam, vse prazno, prazno po cestah in potih, prazno v cerkvi in šoli, prazno v mojih sobah, prazen vsak kot, prazna moja duša in prazno moje srce. Včasih sem se bal takšne praznote, ako se je pokazala samo za hipec in nenadoma, strepetal sem vselej in nepopisna bol me je objela in izžemala moje najboljše moči; a sedaj me več ne vznemirjata ne praznota ne samota. Ni me strah, ni več veselja ne žalosti, ni nad in upanja, ni več hrepenenja in koprnenja, skoro bi rekel, ni več spominov na prošlost. Mumija sem, prava pravcata mumija tam nekje v skalni votlini sredi neizmerne puščave ... Bil je čas, ko sem položil z lastno roko cev na svoje sence; morda bi bilo tačas bolje, da bi me ne bil zadržal nekdo, a sedaj se tudi to ne izplača več, zakaj mumije se ne streljajo ... Bil je čas, ko sem ljubil prvič z vso neizmerno ljubeznijo, ko sem bil vdan z vso dušo in z vsem telesom bitju, ki sem mislil o njem, da me razume, ki sem mislil, da ima dušo sorodno moji ter me ne more varati. Bil je to oni tajinstveni polumrak, ki ga prešinja zahajajoča večerna zarja, da se vidijo predmeti pozlačeni in skrivnostni in jih človek samo gleda in občuduje, ne da bi se jih drznil dotakniti. Izginila je zarja večerna, nastala je tema. Tudi moja prva ljubezen je bila takšna, kakršnih je devetstodevetindevetdeset izmed tisoč, tudi ona je bila praktična in je vedela, da le »petica da ime sloveče«. Bog z njo! ...
Oženil sem se drugod. Svoje žene nisem ljubil, ona ni ljubila mene. In ker se nisva ljubila, je prišlo vse drugo gorje samoobsebi na naju. Umrla je nekega popoludne na šolskem dvorišču vpričo lastnih otrok, ki ji niso mogli pomagati. Vrgla jo je bila božjast in z glavo je padla v posodo, napolnjeno z vodo, kjer je prala perilo. In tistega dne je vrgla božjast prvič tudi mojega sina. Dobro je bilo, da sta kmalu umrla oba otroka. In tako sem sam na svetu kakor hrastov parobek vrhu gore, tako sem mumija in ni me strah! ...
{{prelom strani}}
Toda čemu tako dolg uvod? Pisal si mi, naj Ti sporočim kaj o sebi in o usodi prijatelja Tomaža Križaja. Vem, da Ti ni toliko zame, kolikor Ti je zanj, zato Ti izjemoma odgovarjam, česar sicer ne bi storil, zakaj mumije ne pišejo.
Vrstica 1.108 ⟶ 1.125:
Dolgo se je zaklepal Križaj v svojo sobo, nikamor si ni upal, niti mene ni več pustil k sebi. Jedi se je komaj dotikal. Ko je prvič stopil iz sobe, ga ni bilo več poznati. Postaral se je za mnogo let, njegovi lepi lasje so osiveli, njegova glava je bila upognjena. Prva njegova pot je bila k Majdetu. Tam je najprej govoril z Majdetom samim, a potem se je odpovedal Marici. Ne bom pripovedoval in opisoval prizora, ki se je dovršil tisti dan pri Majdetu, čemu bi začel zeleneti hrastov parobek vrhu gore in bi se razgrevala mumija? Kar mi je o tem povedal Majde sam, bi lahko učinilo, da bi se spomnil, da sem imel nekdaj srce! ...
{{prelom strani}}
Sam Bog vedi, kako so izvedeli to v teh zadnjih trenotkih politični nasprotniki Majdetovi in Križajevi. Razkričali so oba kot največja zločinca. Ljudje so kazali za njima, in ko sta nastopala, da bi jih pridobila zase, so se jima smejali in jima dajali najduhovitejše priimke. Ko je pri nekem shodu govoril Tomaž Križaj, so ga nenadoma objele kmetiške roke in preden se je zavedel, je stal pod kapom. Majde je odstopil.
Vrstica 1.117 ⟶ 1.134:
Toda oprosti, prijatelj, čas je, da grem počivat, zakaj trudne so moje oči in zunaj brije burja po praznih strniščih! —
[[Kategorija:Josip
[[Kategorija:Ljubljanski
[[Kategorija:20. stoletje]]
| |||