|
== Sedmo poglavje.==
Vroče poletno popoldne je bilo. Solnce je peklo. raz višine in po vrtih se je od same soparice gibalo listje po drevji, kakor da bi dremalo. Vratislav je odšel po kosilu v .svojo sobo in sedel za mizo s knjigami obloženo. Danes ga ni pričakovalo nič posebnega. Gospod Kolovski je odšel za nekaj dnij v glavno mesto, kjer je imel važnih opravkov. To oddaljenost je Vratislav čutil bolj, kakor je sodil s početka, in ',litiniti pravega(,nzroka uzroka ni vedel poslednjemu.
Bil je osamljen. Na Zabrdje ni mogel , kajti gospicegospic. Zvezdane, ki je sama -dömadomá, ni spodobno obiskovati, drugod pa primernih prijateljev in znancev ni imel.
Hotel se je torej s čitanjem razmisliti; a kedar človeku lastna misel za mislijo po glavi dirja, trudi se zastonj prisvojiti si tujih.
Tudi Vratislav se o tem prepriča- -in odloži sicer zanimivo knjigo. Staro zarujavelo puško sname raz stene, pokliče psa in hajdi črez grm in strm v hladni gozd.
Pot ga ,pelja morda po naključji ali tudi ne, črez holm tik zabrdskega vrta. Ondi postoji in sejse skrivši skozi mejo na dvorišče ozira. A kako tiho in zapuščeno je vse tiltú. Duri so zaprte, okna zagrnena , niti stari hišni varuh, kosmatinski lord ne dremlje na pragu. Kakor da bi bilo vse: izumrlo in izginolo iz tega prijaznega poslopja, dozdeva se Vratislavu.-
„Kaj»Kaj je neki to, niti Zvezdane ni videti,"« pravi Vratislav, ko- zavije potem po strauskejstranskej stezi za belim poslopjem.
V svoje. osramočenje .spozna in zaradizarudi sam pred seboj, da njegov današnji dolg čas ni tako brez vzroka, da ga tihota na Zabrdji ni osupnola le iz navade , da pogreša ondi nekaj, hudo pogreša, da se mu je usălilausélila kakor črez noč in nevedonakmekanevedoma neka podoba v prsi, ktere si niti imenovati ne upa. Otročje se mu dozdeva in nemožato, da je šel, da je moral iti danes mimo Zabrdja, da se je ozrl na dvorišče in da pogreša ondi mlade šestnajstletne Zvezdane.;
»Bodimo možjé, otročarije iz glave, to ni za nas,« pravi naposled in urneje pot pod noge ubere.
9
Iz takih modroslovnih sklepov ga zdrami lajanje tik gozda. Ko se ozre, zapazi, da pretí nevarnost ali kali, kajti v velikanskih skokih mu dirja nasproti kosmatinec lord, kakor da bi hotel reči, kdo vam je ukazal, kdo dovolil hoditi po posestvu mojega gospodarja, kedar ga niti domá ni. Jaz sem njegov čuvaj hi varuh, dolžnosti in naročila imam, obrnite se in pridite drugi pot, danes vas ne poznam in poznati nočem in ne smem.
A v tem trenotku se čuje ženski glas, in izza grmovja se prikaže Zvezdana, zarodi, pokima Vratislavu in pokliče lorda. A hišni čuvaj je danes posebno trmast in svojeglav. Svoje velikanske skoke sicer ustavi, a razkorači se tako pozvalno in junaško pred prišlecem, kakor češ: »Do tukaj in ne dalje. Jaz sem starejši od gospodinje in braniti moram tudi njo, ko bi bilo potreba.«
Vratislav ne vé, ali bi se jezil ali smejal pasjemu pogumu, in hoče možato nadaljevati svojo pot. A vse zastonj; lord, dasi sicer pohleven njegov znanec, poznati ga noče in mu kaže bele zobe ter se huduje, da je groza.
122
V takej neprijetnej situaciji mu ne ostaja drugega, kot da pokliče gospico, ki se je med tem zopet skrila za grmovje, in pravi smejéč se:
»Danes ste dobro zabranjeni, gospica Zvezdana, in če mi ne pridete pomagat, imate moje mlado življenje na vesti.«
ne upa. Otročje selite dozdeva in nemožato, da je šel, da je moral iti danes mimo Zabrdja, da se je ozrl na dvorišče in7cla pogreb, ondi mlade šestnajstletne Zvezdane.
Pri tej priči se prikaže Zvezdana in se bliža zarudelega lica Vratislavu. Prišedši do svojega varuha, posvari ga z rahlo besedo, prime za ovratnik in reče Vratislavu: »Ne zamerite, gospod doktor, jaz nisem vedela, da se bojite lorda, menila sem, da sta že stara znanca, torej —.«
„Bodimo možjć, otročarije iz glave , to ni za nas ," pravi naposled in urneje pot pod noge ubere.
»Ste me pustili v tako kritičnem položaji in nevarnosti,« pristavi šaljivo Vratislav in pozdravi gospico. »A pomislite, kake neprijetnosti in dolžnosti bi si bili lahko napravili s tem,« nadaljuje potem. »Glejte, ko bi bil postavim pes mene ranil, morali bi mi bili vi streči in me zdraviti, ali ko bi mi bil strgal obleko, bili bi vi v sili celó moj krojač, a prav ljubeznjiv krojač, kakeršni se ne najdejo nikjer in nikdar, posebno v tem gorskem zakotji ne.«
Iz takih modroslovnih sklepov ga zdrami lajanje tik gozda. Ko se ozre, zapazi, da preti nevarnost ali kali, kajti v velikanskih skokih mu dirja nasproti kesmatinec lord , kakor da bi hotel reči, kdo vam je ukazal, kdo doVolil hoditi po posestvu mojega gospodarja, kedar ga niti donA ni. Jaz sem njegov Čuvaj hi varuh , dolžnosti in naročila imam,- obrnite se in pridite drugi pot, danes vas ne poznam in poznati nočem in ne smem.
Čeravno niso bile poslednje besede razžaljive, temveč je bilo celó precejšnje število tako zvanih poklonov v njih, vendar še Zvezdana bolj zarudi in je v zadregi.
A v tem trenotku se čaje ženski glas, in izza grmovja. se prikaže Zvezdana, zarodi, pokima Vratislavu in pokliče lorda. A hišni Čuvaj je danes posebno trmast in svojeglav. Svoje velikanske skoke sicer ustavi, a razkorači se tako pozva]no in junaško pred prišlecem, kakor češ : „Do tukaj in ne dalje. Jaz sem starejši od gospodinje in braniti moram tudi njo, ko bi bilo potreba."
Vratislav o tem prepričan pristavi: »Šalo na stran. Kakovo naključje mi daje čast, gospica, da vas najdem danes tú na samoti. Reči pa vam moram, da nimate slabega vkusa, ker ste si zbrali tak poetičen prostor za sprehod.«
Vratisla-V ne ve, ali bi se jezil ali smejal pasjemu pogumu, in hoče možato nadaljevati svojo pot. A vse zastonj ; lord , dasi sicer pohleven njegov znanec, poznati ga noče in mu kaže bele zobe ter se huduje, da je groza.
»V resnici prav lepo je tu in meni posebno povšeči. Kedar sem sama, hodim pogosto sèm. Razgled na smrekov gozd na desno in ondi na ravno polje mi je najljubši.«
V takoj neprijetnej situaciji mu ne ostaja drugega , kot da pokliče gospico , ki se je med tem zopet skrila za grmovje, in pravi smejÓČ se :
»Prav imate, tudi jaz sem enakih mislij. Naravo vé ceniti le oni, ki je ločen siloma od nje in komur je živeti kakor meni v mestu. Namenil sem se torej porabiti, dokler bivam tu na kmetih, priložnost veseliti se gorske lepote. Ravno danes sem se napotil na lov in vas motil nevedoma in brez krivde, gospica.«
„Danes ste dobro zabranjeni, gospica Zvezdana, in Če mi ne pridete pomagat, imate moje mlado življenje na vesti."
Zvezdana se pri poslednjih doktorjevih besedah nekoliko uhrabri, rudečica jej izgine in pravi:
Pri tej priči se prikaže Zvezdana in se bliža zarudelega lica Vratislavu. Prišedši do svojega varuha, posvari ga z rahlo besedo, prime za ovratnik in reče Vratislavu: „Ne zamerite, gospod doktor, jaz nisem vedela, da se bojite lorda, menila sem, da sta že stara znanca, torej —."
»Take sile ni, gospod doktor, kakor mislite, in opravičevanja ni potreba. Ker ste že ravno tukaj, pokažem vam svojo klopico med prijetnim zelenjem, ktero mi je postavil naš stari sluga.«
„Ste me pustili v tako kritičnem položaji in nevarnosti," pristavi šaljivo Vratislav in pozdravi- gospico. „A pomislite, kake neprijetnosti in do]žnosti bi si bili lahko napravili s tem," nadaljuje potem. „Glejte, ko M bil postavim pes mene ranil, morali lik mi bili vi streči in me zdraviti, ali ko bi mi bil strgal obleko , bili bi vi v sili cele moj krojač, a prav ljubeznjiv krojač, kakeršni se ne najdejo nikjer in nikdar, posebno v tem gorskem zakotji ne."
Izgovorivši se obrne proti grmovju, in Vratislav jej mora se vé da, hoteč ali nehoteč, slediti. Ko prideta do klopice na vzvišenem, z grmovjem kakor z zelenim zagrinjalom prepreženem mestu, zavrti se gospica kakor vrtalka in pravi:
öeravno niso bile poslednje besede razŽaljive , temveč je bilo cele precejšnje število tako zvanih poklonov v njih , vendar še Zvezdana. bolj zarudi in je v zadregi.
»Kaj ni v resnici prijetno tu, gospod doktor, ali morete kritikovati moj vkus?«
Vratislav o teni prepričan priStavi: „Salo na stran. Rakovo naključje mi daje 'Čast, gos-pica, da vas najdem danes til na samoti. Reči
»Ni mogoče, ni mogoče! Še enkrat ponavljam, kakor sem že dejal, veseli me prav iz srca, da najdete toliko zabave in poesije v tem kraji, kjer sem se rodil. Ko bi ne imel tudi druge sympathije do vas, sovražen bi vam ne mogel biti že zaradi tega ne, samo zaradi tega.«
.1g3
pa vam moram, da nimate slabega vkusa, ker ste si zbrali tak 'poetičen prostor za sprehod."
„V resnici prav lepo je tu in meni posebno povšeK Kedar sem sama, hodim pogosto sem. Razgled na smrekov gozd na desno in ondi na ravno polje mi je najljubši."
„Prav imate, tudi jaz sem enakih mislij. Naravo ve ceniti le oni, ki je ločen snoma od nje in komur je živeti kakor meni v mestu. Namenil sem se torej porabiti, dokler bivam tu na kmetih; priložnost veseliti se gorske lepote. Ravno danes sem se napotil na lov in vas motil nove- doma in brez krivde, gospica."
Zvezdana se pri poslednjih doktorjevih besedah nekoliko ohrabri, rudečica jej izgine in pravi:
„Take sile ni, gospod doktor, kakor mislite, in opravičevanja ni potreba. Ker ste že ravno tukaj, pokažem vam svojo klopic() med prijetnim zelenjem, ktero mi je postavil naš stari sluga."
Izgovorivši se obrne proti grmovju, in Vratislav jej mora se ve da, hoteč ali nehoteč, slediti. Ko prideta do klopice na vzvišenem, z grmovjem kakor z zelenini zagrinjalom prepreženem mestu, zavrti se gospica kakor vrtalka in pravi:
„Kaj ni v resnici prijetno tu, gospod doktor, ali morete kritikovati moj vkus ?"
„Ni mogoče, ni mogoče! Še enkrat ponavljam, kakor sem že dejal, veseli me prav iz srca , da najdete toliko zabave in poesije v tem kraji, kjer sem se rodil. Ko bi ne imel tudi druge sympathije do vas, sovražen bi vam ne mogel biti že zaradi tega ne, samo zaradi tega."
Pri zadnjih besedah še le spozna, da se je zagovoril, da je izrekel, preveč izrekel, in v zadregi je vpričo mlade šestnajstletne deklice.
Obrne se torej, dvigne klobuk in hoče oditi svoj pot.
A Zvezdana vzklikne: „Gospod»Gospod doktor, takovi vendar ne bodete, da bi se ne prepričali sami, kako prijetno se sedi na tej klopici in si ogledali raz nje to prelepo okolico."«
Izgovorjeno je bilo, povabljen je bil in kaj je hotel? Takemu ljubeznjivemu povabilu je vso protivje zastonj. Tudi Vratislav se je pre•ričal o tem in vsedel se jo poleg ljubeznjive deklice in srečen je bil, nepopisljivo srečen, dasi je vedel , da je nespodobno občevati na samoti s tako spoštovano gospico.
Nekaj časa nastane molk. Zvezdani udarja vedno bolj rudečica v glavo, tesno jej je in sama ne vč zakaj , in tudi Vratislav čuti nekaj enakega.
„Lepo je domovje, mili so priljubljeni kraji, vzlasti če jih človek ogleduje črez toliko let v takej prijetnej druščini kot je moja," pravi naposled Vratislav in morda nevedoma ulovi Zvezdano za belo ročico in
9*
jo položi v svojo':dlan. „Toliko grenkejše: bode totej slovo ;,:ltedar pride določeni čas, dvakrat težje pravim bode sedaj posebno meni, kar bi nekdaj ne bil,, verjel ali verjeti hotel.",,,
,,Xako čudno govorite danes, gospod doktor, tako; da vaÝg: ne umom," povzame zdajci gospica in upre v svojega tovariša nekako zveda,vo avoje oči ter še pristavi: „Saj ne zapustite našega in svojega rojstnega kraja več , čeniu takovo govorjenje ;potem ? Na Radovji ostanete pri sestrici Vidi , preljuba deklica je, in k nam pridete, kedar vas je volja, oče so vas prav veseli in --s"
Izgovorjeno je bilo, povabljen je bil in kaj je hotel? Takemu ljubeznjivemu povabilu je vso protivje zastonj. Tudi Vratislav se je prepričal o tem in vsedel se jo poleg ljubeznjive deklice in srečen je bil, nepopisljivo srečen, dasi je vedel, da je nespodobno občevati na samoti s tako spoštovano gospico.
Pri zadnjej besedi se Zvezdana zopet ozre v svojega tovariša, kakor da° bi 'hotela reči: „In tudi meni ste povšeči, in kaj hočete več? Ali niste zadovoljni s teni, vi nezadovoljnež nezadovoljni?"
Nekaj časa nastane molk. Zvezdani udarja vedno bolj rudečica v glavo, tesno jej je in sama ne vé zakaj, in tudi Vratislav čuti nekaj enakega.
x,YOte pa kakor da bi se bila še, nekaj prijetnejšega domislila, vzklikne : ,J,e..počakajte, že jutri inorain govoriti z vašo sestrico in se seznaniti z njo ter jej reči, da naj vas ne pusti proč , naj vam zabrani slovo."
»Lepo je domovje, mili so priljubljeni kraji, vzlasti če jih človek ogleduje črez toliko let v takej prijetnej druščini kot je moja,« pravi naposled Vratislav in morda nevedoma ulovi Zvezdano za belo ročico in jo položi v svojo dlan. »Toliko grenkejše bode torej slovo, kedar pride določeni čas, dvakrat težje pravim bode sedaj posebno meni, kar bi nekdaj ne bil verjel ali verjeti hotel.«
Poslednje besede je govorila mlada dekliča :v nežnej odkritosrčnosti in naivnosti , in one.niso ostale brez npliva. Vratislav se jih je skoro prestrašil, kajti spoznal je, kam pelje ta ljubeznjivost, da ga oklene ne- vedoma z jeklenimi močmi, kterih bi se moral 'pred seboj in drugimi sramovati, kajti •dozdevale bi se mu nemožate, njegovemu sedanjemu položaju neprimerne.
»Kako čudno govorite danes, gospod doktor, tako, da vaS ne umem,« povzame zdajci gospica in upré v svojega tovariša nekako zvedavo svoje oči ter še pristavi: »Saj ne zapustite našega in svojega rojstnega kraja več, čemu takovo govorjenje potem? Na Radovji ostanete pri sestrici Vidi, preljuba deklica je, in k nam pridete, kedar vas je volja, oče so vas prav veseli in —.«
„Ne vČrn, kako bode, ne ivČm, niti misliti ne sinem, draga gospica," odgovori potem. „Jaz ,%ena se vrnol v domovje , le da si, opočijem, in si oddahnem od dolgoletnih študij , in zdaj vidim , da se kopičijo gronaade pred menoj, gromade,, ‘ktere si nakladam nevedoma saan, ktere mi stavi preprijetno in nenadno naključje."
Pri zadnjej besedi se Zvezdana zopet ozrè v svojega tovariša, kakor da bi hotela reči: »In tudi meni ste povšeči, in kaj hočete več? Ali niste zadovoljni s tem, vi nezadovoljnež nezadovoljni?«
„Če sem jaz morda, — o ne .tega ne,. Če so moj oče krivi, da se mudite dalje na kmetih , kakor vas je volja,: povem jim , da to ni prav, da naj vas ne motijo dalje, naj vas pust svobodne vašemu častnemu poklicu." Tako odgovarja, Zvezdana, s polglasnim -. nekako tresočim glasom, in da bi zakrila svojo zadrego, neusmiljeno trga v ranniŠljenosti peresca dišečemu, šopku, ki jej počiva poleg knjige v naročji.
Potem pa kakor da bi se bila še nekaj prijetnejšega domislila, vzklikne: »Le počakajte, že jutri moram govoriti z vašo sestrico in se seznaniti z njo ter jej reči, da naj vas ne pusti proč, naj vam zabrani slovo.«
:1 . Vratislav je tnel, kaj pomenijo poslednje besede. Še gorkeje je stisnol desnico svojej mladej tovaršici, a ona je zarudela in jo boječe adtegnolai.
Poslednje besede je govorila mlada deklica v nežnej odkritosrčnosti in naivnosti, in one niso ostale brez upliva. Vratislav se jih je skoro prestrašil, kajti spoznal je, kam pelje ta ljubeznjivost, da ga oklene nevedoma z jeklenimi močmi, kterih bi se moral pred seboj in drugimi sramovati, kajti dozdevale bi se mu nemožate, njegovemu sedanjemu položaju neprimerne.
Pri .tej priči se Čujejo stopinje sem iz gošče. Vratislav se ozre in vidi ttijega pol mestno oblečenega, starca ,z dolgo sivo brado, bledim licem in s puško na rami stopati iz gošče. Pri tem pogledu se zgane. Takovili ljudij niiibiLvajen na fRa(dovji,, gosposkih lovffiev ne pozna gorsko zakotje. Tudi starec!: se ustavi,, ko zapazi mladi par, -fin' kakor: da bi se zavedel, tla je .na napačnej. poti, zavije jo urno' v stran in se izgubi med giimovj,eni.
»Ne vém, kako bode, ne vém, niti misliti ne smem, draga gospica,« odgovori potem. »Jaz sem se vrnol v domovje, le da si opočijem in si oddahnem od dolgoletnih študij, in zdaj vidim, da se kopičijo gromade pred menoj, gromade, ktere si nakladam nevedoma sam, ktere mi stavi preprijetno in nenadno naključje.«
»Če sem jaz morda, — o ne tega ne, če so moj oče krivi, da se mudite dalje na kmetih, kakor vas je volja, povém jim, da to ni prav, da naj vas ne motijo dalje, naj vas pusté svobodne vašemu častnemu poklicu.« Tako odgovarja Zvezdana s polglasnim — nekako tresočim glasom, in da bi zakrila svojo zadrego, neusmiljeno trga v razmišljenosti peresca dišečemu šopku, ki jej počiva poleg knjige v naročji.
125- „Kdo je oni lovec, gospica ?" vpraša Vratislav, ko odide starec.
Vratislav je umel, kaj pomenijo poslednje besede. Še gorkeje je stisnol desnico svojej mladej tovaršici, a ona je zarudela in jo boječe odtegnola.
„Jaz ga ne poznam. Le toliko vćm , da je ba$ nekov pisar ali oskrbnik na giadii Pasjaku uro hodá, od tod. Povm vam pa,' da mi on ni povšeči, M da se mi je vedno kaj neprijetnega `pripetilo, kedar sem koli njega videla."
Pri tej priči se čujejo stopinje sèm iz gošče. Vratislav se ozre in vidi tujega pol mestno oblečenega starca z dolgo sivo brado, bledim licem in s puško na rami stopati iz gošče. Pri tem pogledu se zgane. Takovih ljudij ni bil vajen na Radovji, gosposkih lovcev ne pozna gorsko zakotje. Tudi starec se ustavi, ko zapazi mladi par, kakor da bi se zavedel, da je na napačnej poti, zavije jo urno v stran in se izgubi med grmovjem.
„Ali je očetov znanec ?"
»Kdo je oni lovec, gospica?« vpraša Vratislav, ko odide starec.
„Tega ne, pri nas ga še ni. bilo. Tudi očetu neki ne godi, in opazila sem, da se jih ogiblje,. kakor tudi mene, če mu je le mogoče."
»Jaz ga ne poznam. Le toliko vém, da je bajè nekov pisar ali oskrbnik na gradu Pasjaku uro hodá od tod. Povém vam pa, da mi on ni povšeči, in da se mi je vedno kaj neprijetnega pripetilo, kedar sem koli njega videla.«
„To so predsodki, gospica, nič drugega kot predsodki, meni verjamite !"
»Ali je očetov znanec?«
„lVlegoče, ali o Čemer sem prepričana, moram trditi, da je istina, gola istina."
»Tega ne, pri nas ga še ni bilo. Tudi očetu neki ne godi, in opazila sem, da se jih ogiblje, kakor tudi mene, če mu je le mogoče.«
• Iz take neprijetno govorice hoče zdaj doktor zaplesti gover na druge stvari, a ne posreči se' mu prav. Nekakova tesnoba se uleže obema na prsi, Če se tudi dozdeva enemu smešna, drugemu pa opravičena.
»To so predsodki, gospica, nič drugega kot predsodki, meni verjamite!«
Med teme se nagne popoldan. Vratislav spozna, da je popolno pozabil na lov in da. 'ga še- lahko večer prehiti sredi gozda.
»Mogoče, ali o čemer sem prepričana, moram trditi, da je istina, gola istina.«
• • Eff;;It) 'l
Iz take neprijetne govorice hoče zdaj doktor zaplesti govor na druge stvari, a ne posreči se mu prav. Nekakova tesnoba se uleže obema na prsi, če se tudi dozdeva enemu smešna, drugemu pa opravičena.
srečo Va,m voščim , gospod doktor, na lovu in prijetno zabavo!"
Med tem se nagne popoldan. Vratislav spozna, da je popolno pozabil na lov in da ga še lahko večer prehiti sredi gozda.
„In jaz yftm, gospica,,rda, pozabite svojo prejšnjo sodbo in ne mislite, da vas zadene nesrečar, ker ste videli tujega starca , ki neki ni slab člevek."
»Veliko srečo Vam voščim, gospod doktor, na lovu in prijetno zabavo!«
-
»In jaz vamm, gospica, da pozabite svojo prejšnjo sodbo in ne mislite, da vas zadene nesreča, ker ste videli tujega starca, ki neki ni slab človek.«
„Tega .ne_ mislim, in če prav, takove reči se že pozabijo."
»Tega ne mislim, in če prav, takove reči se že pozabijo.«
„V znamenje pa, da verujete mojim besedam, gospica, dajte mi ta-le šopek. Na, klobuku ga bodem nosil, posušim ga in spravim kot dragocen zaklad v spomin .prelepega današnjega popoldne:"
»V znamenje pa, da verujete mojim besedam, gospica, dajte mi tá-le šopek. Na, klobuku ga bodem nosil, posušim ga in spravim kot dragocen zaklad v spomin prelepega današnjega popoldne.«
. ,
',»Kaj vam hoče -šopek ? Pol usahnen je in v razmišljenosti sem potrgala cel&celó najlepšim cveticam peresca in jih razsula po trati." it ' „To nič ne d& Meni je drag, Če bi bil tudi iz trnja."
„Dam vam ga , ga imate. A spominjajte se, bojim se, da
|
