Iz dnevnika nadobudnega Dvojkogoja: Razlika med redakcijama

| naslov= Iz dnevnika nadobudnega Dvojkogoja

| avtor= Rado Murnik

| obdelano=4

}}

 

 

Ko smo si odčestitali, mi je dala mama poljub, nov goldinar in dijaški koledar s tem dnevnikom. Papa je nakupil moji sestri Slavici najlepših stvari za novo leto, meni pa je obljubil nekaj španskega. (?)

 

Ali papa, ta je res lepo izpolnil obljubo, no!

Sram me je, da moram kaj takega zaznamovati med res gestae precej na prvi strani! Toda, ker sem se neomajno odločil, da bom beležil golo resnico, zato ne smem že prvi dan zanemarjati načel; laži in hinavstvo naj ostanejo njim, ki pišejo romane in več nego polovico izpod pazduhe jemljejo za svoje sleparske spise.

 

»Vidiš, to je in usum Delphini. Le dobro si ga poglej! Zakaj to je tisti slavni španski kontrafagot, ki poje novo mašo!«

 

 

Ojej! Šole so se zopet začele.

Za jutri se ne bom nič učil nocoj, ker sem še preveč navajen počitnic.

 

 

Sitnosti so že tukaj.

 

Škoda! Prepisavček ima sokolje oči in žirafji vrat. Kar črez tri klopi se iztegne, ne da bi se morebiti kaj napenjal; za silo pa prepisuje tudi še iz četrte. Na manšetah ima pol Močnika, zato se mu tudi v samoti ne godi prehudo. Poleg tega ,je odličen glasbenik; žvižgati zna v dva čepa. Pri nedeljskih mašah vodi dijaško petje v uršulinski cerkvi.

Ob devetih smo se šli doli na dvorišče kepat in smo sovražnika v dveh minutah slavno premagali na vseh krajih. Potem smo se zmenili, da opeharimo pozabljivega profesorja zgodovine, gospoda Notabene, za šest strani ponavljanja. Tudi tukaj smo zmagali. Fino!

 

Ideala pa od nikoder ni! Moja duša se dolgočasi.

 

 

V slovenski uri me je poklical dr. Trojkosip in mi dal »komaj zadostno«. Vsaj Prepisavček trdi, da je dobro videl, ko mi je zapisaval profesor s/6. Potem nam je vrnil domače naloge. Pisal sem »skoraj hvalevredno«. To se prileže. Domačim pa le ne smem po­kazati zvezka; zakaj papa bi me brž tako za ušesa, da bi videl Be­netke, ker ne nosim samih takih redov domov.

Mojemu idealu je ime Mira.

 

 

O Mira, to je dobro, da ne veš, koliko moram trpeti!

 

 

Gospod Akuzativ mi je pa posvetil še pobebno pridigo, rekoč:

 

To je pač resnica: za odličnjaka nimam prave mere. Kdor pa ni bil nikdar grajan, ta ni pravi dijak. Bog ve, kakšne je uganjal sam modri naš Akuzativ, ko se je potil v kvarti! Najbolj hud sem na Trojkosipa; pa tudi z Iksom ne bodeva pila nikdar bratovščine! Edino profesor veronauka je zvesto potegnil z mano in me morebiti Še zagovarjal proti sovražni trumi. Zato ga bom pa pozdravljal tudi še po maturi, dočim zaradi drugih ne bom kvaril klobuka. V sedmih predmetih me dregajo: »Bolje, bolje!« — osem jih pa imamo.

Mira, Mira! Kakšne bo potem sviral — kontrafagot!

 

 

Moja krasotica ima rumenkaste lase in zeleno obleko. V šolo hodi k Uršulinkam in je najlepša punčka v Ljubljani.

Danes sem šele videl, kako hudobni so moji mučitelji. Vse tri ure zjutraj so me klicali zaporedoma, pa ne eden me ni vprašal tistega, kar sem znal! Za nameček se je pa še Notabene spoteknil nad mano. Vrezaval sem namreč med njegovo razlago začetno črko ljubljenega imena v klop in si mislil: »Se lepše nego v tem lesu je zarezana Mira v mojem srcu!« Kar je planil profesor name; za­stonj sem se branil. Naglo se je še huje raztogotil in me zapisal zaradi nepazljivosti in nedostojnega vedenja v razredni album.

 

 

Meni se vse tako zdi, da Mira doslej še ni opazila moje vrele ljubezni.

 

Le škoda, da ljubice ni bilo zraven.

 

Teta Ivanka in gospod Plečnik se imata prav dobro. Lahko se

Včeraj je bila zadnja konferenca. Tudi ta top je nabit!

 

 

Po kosilu sem hitel na led. Komaj sem že čakal. Polagoma se je zbralo tudi obilo krasnega spola. Med vsemi pa je mojim očem najbolj ugajala lepa Mira. Zlasti me je očarala, ko sva se enkrat skupaj zaletela med množico. Se dolgo časa sem gledal za zeleno obleko in občudoval ljubico oddaleč. Ko sem se tega naveličal, sem začel resno preudarjati, kako bi se ji pridružil na lep način.

 

Gotovo je tudi ona zidane volje; smeje se neprenehoma, Ko jo to nekoliko mine, me sočutno vpraša:

»Ali ste se morebiti kaj potolkli?«

 

Aha! Servus, ideal!

 

 

Jutri — dobimo — — izpričevala!

 

O da bi mogel tako narediti tudi z ušesi!

 

Dies irae! Sodnji dan.

 

Ta oklep sem izdatno podebelil s trpežno servijeto, ki sem jo previdno vmes potlačil na kraj, kjer je moja Ahilova peta. Pod tem trojnim pokroviteljstvom upam, da bom lože prenašal brutalne udarce krute usode.

Že v šenklavški cerkvi mi je postajalo vroče. Želel sem, da bi maša trajala večno. Tudi to mi je prišlo na misel, kako bi bilo ime­nitno, ako bi dobrotljiv tat pokradel izpričevala. Le prekmalu so zapeli cesarsko!

 

Toliko da nisem padel po stopnicah, ko sem bral kratko pa uničevalno kritiko svojih nasprotnikov. Tema se mi je delala pred očmi. Zavil sem jo na dvorišče, kjer sem se malo pojokal na samem.

 

 

Tri dvojke!

Zaradi matematike in grščine naj že bo, ampak da me je poleg tega pritisnil tudi Akuzativ, to je pa vendar prekisla krivica! Nikdar več se ne bom smejal njegovim dovtipom.

 

Vseh skupaj se nas je ponesrečilo devet.

 

 

Slavica je bila že tu. Ko sem vstopil, jo je papa ravno poljubil in pohvalil. Prinesla je odliko.

Teta Ivanka se je zaročila z gospodom Plečnikom. Ta mož je res olikan: šole niti v misel ne vzame nikdar. Prosil ga bom, da s svojim izrednim govorniškim darom prepreči obljubljeni — daljnji natisk.