Obsojenci: Razlika med redakcijama

| izdanospisano= Ljubljana: Schwentner, {{mp|leto|1909}}

| pregledana redakcija=75261

z viržinkami v naprsnem žepu in z verigami čez {{prelom strani}}

v dolino. Še tisti hip so se sprli vsi ljudje in so {{prelom strani}}

ogromna ptica, s širokimi črnimi krili, ter se je {{prelom strani}}

Mrzel znoj se mi je udri po čelu kakor hudournik. {{prelom strani}}

sluteči, je Kokodinda povesila svoj mehki, {{prelom strani}}

se je rada gizdala s tujimi mrvicami, čeprav je {{prelom strani}}

ga je bila gospodinja odkazala svoji ljubimki, pa {{prelom strani}}

in vi, gospa Kokodelica! Naše najiskrenejše, Kokodinda,
golobičica zlata; samo — dovolite, kajneda?
— le trenotek ... Faites nous voir!«

čop, v svoji naivnosti vsa zavzeta, kako je {{prelom strani}}

očesu, podobna slikani Pravici; tudi ona se je {{prelom strani}}

dvignilo iz vseh kurjih grl pri hiši Brtoncljevi, {{prelom strani}}

gospoda moja, zbrali smo se takorekoč in smo {{prelom strani}}

videti vas ne maram, z vami in po vaše ne maram {{prelom strani}}

Z žalostjo, pogled obrnjen na kvišku, se je spustil {{prelom strani}}

»Povesite oči, o petelini, in ve, o pute krščanske!«
je takrat zakukuricnil Kikirikež z ubitim

začutil svojo naravo; udaril je s kljunom na desno {{prelom strani}}

dolino kakor strela iz božje dlani ... In ko se je {{prelom strani}}

koprnenju preko solnc in zvezd, o begu družice {{prelom strani}}

Bil je šepavi kavalir, s črnim plaščem kakor oblak {{prelom strani}}

da so držali okroglo manšeto z nepopisnim {{prelom strani}}

ter jih je ležala že polovica na bojišču, je izpodbodel {{prelom strani}}
sirskega belca; planil je na čelo majhne

klanju: že vidi gibke postave črnih jezdecev, {{prelom strani}}

— ah neumnost! Cannae, Cannarum!« je šumelo {{prelom strani}}

in o njih bojevanju; že pol ure, odkar izprašuje {{prelom strani}}
Zeehe, poglavje tolikointoliko, o dogodivščinah

vzlasti če je prihajala od daleč. Postal je nem in {{prelom strani}}

in s ponosom ... »Vsi za menoj!« ... Prapor {{prelom strani}}

gradi sam zase, v temni uti na vrtu ... In brat {{prelom strani}}

mestu? In Grudnova Mara: toliko je menda stara {{prelom strani}}

žlico juhe. Kakor preplašen se je naglo sklonil v {{prelom strani}}

rdeče lise na nji, le on se je začudil. Nenavadna {{prelom strani}}

prostoru, hlad je dihal med modrorožastimi stenami, {{prelom strani}}
in če je Vid na noč slonel pri oknu, je

Kdo je že rekel, da oblede ušesa in niso nič več {{prelom strani}}

razpadale kakor vse drugo; najpoprej se pokaže {{prelom strani}}

»Ne misliti na to, ne zdaj, vsaj ta hip ne! Kasneje, {{prelom strani}}

nabral izrezkov s podobami takšnih umetnih ptic, {{prelom strani}}

ki leži za njim. Morda nastane kdaj iz malega {{prelom strani}}
veliko; prav mogoče je, da nekega dne zajaše

in tvoje sanje, žarkov in večnosti žejne, so najemnice {{prelom strani}}
v hiši moje ničevosti: ko jaz obrnem ključ,

povem, kaj mi je rekel včeraj doktor Gruden: {{prelom strani}}

sobe v sobo ter neprestano godrnja in se pritožuje: {{prelom strani}}
pozimi kašelj, poleti glavobol. In brat Metod

ljubezen? Sebična, trda, mrzla je bila: ljubila si {{prelom strani}}

ne, pač ti še nisi opazila, da mu prihaja kri? Vidiš! {{prelom strani}}

pa se je dvignila mati in je začela burno prestavljati {{prelom strani}} stole. Nato je odprla okno; dolgo časa je

kakor na Golgato; Vid se je čudil svojim {{prelom strani}}

govoriti, naglo, brez povdarka, besede, ki jih {{prelom strani}}

pogled brata Metoda; oče je napol sedel, napol {{prelom strani}}

Kje je zdaj tista svoboda, ki si jo sanjalo, srce? {{prelom strani}}

koračnico ...« se je zahotelo Vidu. »Tako, da bi {{prelom strani}}

ne bi spotaknil ob grobu. Morda, čez tisoč let, {{prelom strani}}

na sredo mize; posoda je rahlo zažvenketala. {{prelom strani}}

svoje priprosto temno krilo, z desno je vzela bel {{prelom strani}}

sta mi rekla, da sem: prvemu nisem verjela, a {{prelom strani}}

tkanine, tako da je bil moder tudi potok luči, ki {{prelom strani}}

se je čudno nasmehnil. »In če mislite, da mi {{prelom strani}}

z mehkim, čustvenim glasom, bolj zase nego {{prelom strani}}

Roman in jo je pogledal z brezizraznimi, {{prelom strani}}

puhla in navadna, ji je legla na jezik kakor utež {{prelom strani}}

neki? Prijetno barvo ima vaš glas: v njem ni {{prelom strani}}

primerno, da bi mu ponudila roko. Počakal je, da {{prelom strani}}

čudo: ure prihajajo — če sodim po sebi, ko govori {{prelom strani}}
nekaj iz strogega takta dogodkov, kakor z

Morda je res še kaj drugega; ali zame je kakor {{prelom strani}}

barve imajo glas; ali vsaj nekaj, kar je podobno {{prelom strani}}

bolje slišati; in zardela je, do las in do trepalnic. {{prelom strani}}

takšna omamljenost besed, lepih in pametnih, ki {{prelom strani}}

strašno, ker je ni sovražil ... Vse sovražimo, na {{prelom strani}}

sladak, včasih pa se ga zboje vse misli in vsi {{prelom strani}}

se ji je zdel ta hip krepak in prijeten. »Zakaj nisva {{prelom strani}}

prešerno, s smešnim pogledom po obilnosti svojega {{prelom strani}}

je mislil tisto nesrečno uro, ko je rekel — tako nenadoma! {{prelom strani}}
— in si ni dal izbiti iz glave, da hoče

— pa je skočil v kočijo, brez besed, brez slovesa {{prelom strani}}
... Še roke nam ni podal. Poldrugo leto

cvetoči od samih lepih misli, in če je že nemara {{prelom strani}}

čudil, zakaj se mu zdi Bredin šolniček ves drugačen {{prelom strani}}
kakor kdovekateri drugi, obdarjen takorekoč

še zdrav,« je vzdihnil tovarnar, s smešno otožnostjo {{prelom strani}}
na svetlem licu. »In potem — je vzel vrag vse

rezek in tem več je nosil neuslišanega hrepenenja, {{prelom strani}}
čim revnejši je bil vonjav; cvetje se je

prodirala s temnimi očmi in sva ves čas molčala, {{prelom strani}}

torej, dokler jaz ne prekinem tistega grdega položaja:
— Povej mi vendar kaj! O čem si razbijaš

ne več ... Tam, vidite, gospodična Breda: ali ne {{prelom strani}}

kakor dete. Obenem pa, takrat že in ves dan, do {{prelom strani}}

to, kar vidijo oči, sta zgolj dve jedri v dveh kroglah, {{prelom strani}}
sestavljenih iz breztelesnega nečesa, iz zakonov,

bilo strah? In pred solncem, in pred zlatimi helianti? {{prelom strani}}
Vi niste opazili, da so že nekaj dni vsa

dotlej spoštoval. A nekega dne jo najdem samo {{prelom strani}}

:: Odlomki dnevnika.

njuni imeni na ta imenitni holandski papir. {{prelom strani}}

spustil žaluzije čez okna. Še zastore sem razvezal, {{prelom strani}}

Če bi vedel, da je zasluga, bi se torej lahko pohvalil:
jaz, Rikard Malloprou, živim v zgolj historijah. {{prelom strani}}
Ako pa ni zasluga, marveč slabost ali podoben

se temu motivu ne bo odrekla in se ne bo potolažila {{prelom strani}}
brez historije, treba bo izkusiti vraga in

zadnje noge ter je z rezgetanjem udrla naprej. {{prelom strani}}

oprala roke in si je odvezala predpasnik; naširoko {{prelom strani}}

imel denarja; tudi znancev ni bilo, da bi mi pomagali:
v tujem inozemskem milijonskem mestu,

žepu; da so boljši in popolnejši vsi, kolikor jih {{prelom strani}}

je gledal sam, v trenotkih neprijetno globokega {{prelom strani}}

ugled na krivem kreditu, — ugled je tu, in je {{prelom strani}}

se ponujal sam, nisem jih prosil, da bi mi ga prisodili!
Ženske me imajo rade, večina zelo, druge

in se dolgo ni dala prepoditi: če bi bili vsi ti ljudje, {{prelom strani}}

so čakale po vseh špranjah in zatišjih, dokler jih {{prelom strani}}

in sam med zemljo in med nebesi; kdovekod, {{prelom strani}}

Nekateri so bili tudi prebojazljivi in drugi prevljudni, {{prelom strani}}
da bi se rogali, — če sem res katerikrat

Saj ni bilo treba ''t o l i k o''{{razprto|toliko}} laži in pretvare ... »Ti
si tako dober z menoj ... Tako moder si ... Govoriš,

družbi, ime vse nečistosti, vse sramote in vsakršnega {{prelom strani}}
prešestvanja: takole pride na semenj tisto

strah, ne njega, marveč tega, da ga ni! Hotel bi, {{prelom strani}}

v gostilni in sem se vdeleževal sila modrega in {{prelom strani}}

tiste minute so mi prinesle mehko, otožno razpoloženje; {{prelom strani}}
in toliko da so zanjke čustev zatrepetale

si je svetil moj lastni pogled: — ogledalo se je {{prelom strani}}

Smith & Wesson Hammerless," je rekel zadovoljno {{prelom strani}}

je življenja! Prava pravcata grba je; estetska bi {{prelom strani}}

neobičajna že sama po sebi ... Zdaj pridejo še {{prelom strani}}

tako sveže, tako zlato in tako prekipevajoče od {{prelom strani}}

Sicer pa, v posete zahajam vobče strašno redkokdaj:
takšna šega se je razvila v meni, da prihajam

na čelu; morda se je domislil, da je govoril hišnik {{prelom strani}}

mi utripali senci; in že se nisem zavedal nobene {{prelom strani}}

burno naglico vrgel obleko nase; polastil se me {{prelom strani}}

hodniku. Podrl sem dve dekli, preskočil stopnice {{prelom strani}}

ljudje imajo take neokusnosti za vsakdanje, za {{prelom strani}}

velika puščoba se je razprostrla: vse ravno, sam {{prelom strani}}

drobni, lahni in begajoči. Poznam jih, moje misli {{prelom strani}}

roke in me je pogledala: vse črte so bile spačene, {{prelom strani}}
ustnice so obupno trepetale. Preden sem

sem jo na roke in na tilnik in vsepovsod, {{prelom strani}}

globoko, ki se je odpiralo med nama. Začutil {{prelom strani}}

enakih. Oči so nemirno lovile predmet za predmetom;
razumel sem jih: samo ne zopet misliti

volje, da bodi še danes vse odločeno in končano. {{prelom strani}}

ob laži lepih fraz, namenjenega topemu da-capo-al-fine
v vsakdanji, zelo neapartni in le v maločem

tistemu, ki mi je po svojem srcu in po moji ljubezni {{prelom strani}}
toliko drag, da je ves moja sreča ... Zakaj

besede. O, ženske so neprekosljive v takšnih položajih!
Nazadnje je izpregovorila, sunkoma hlastaje

neliterarno; zato me jezi le to, da so me zapeljala {{prelom strani}}

hrbet, čuti vseh petero prstov, kar imam tamkaj {{prelom strani}}

vem, da jih ni ''m o g l a''{{razprto|mogla}} od početka dni, in

prijateljstva pač ni moglo biti med grbcem {{prelom strani}}

strankam stanovanja, odpustil sem vso služinčad {{prelom strani}}

na vratu pitano ženišče, — torej strah, ki sem se {{prelom strani}}

rad oženil, z njo in z nobeno drugo; da si pa {{prelom strani}}

krohoče nad ''s e b o j''{{razprto|seboj}}. Pa kako se ne bi?

je pristojal žalostnemu dnevu. Potegnil sem kapuco
čez obraz, da bi mi bilo gorkeje in da me {{prelom strani}}

je obstal, kakor da se je zavedel; zmajal je z {{prelom strani}}

dni ne menjajo perila, mlečnozobcem in preoblečenim {{prelom strani}}
kaplanom ... Naj bo lep ali grd, samo da

hipov po umazanih odejah; ona je bila že {{prelom strani}}

in nadarjenih literatov! Izpozabil bi se, če ne v {{prelom strani}}

namreč z Malvo pred oltar. In zaraditega se hočem {{prelom strani}}

pozabil, in da zategadelj nisem baš z veseljem {{prelom strani}}

razgovore. »Po pravici vam povem, milostljiva, {{prelom strani}}
da nisva govorila ves ta čas, odkar sva se

ljubi moj, in če stoji njen oče danes pred vami, {{prelom strani}}

Nič več ne bomo govorili o tistem, tudi Malva {{prelom strani}}

kako je bilo predvčeranjim: prišla je ravno, da {{prelom strani}}

mi je Malva usojena ne le po moji ljubezni, temveč {{prelom strani}}

ali naj pridružim svojemu ponižanju še to, {{prelom strani}}

se šopirijo v njenih mislih z usodno važnostjo {{prelom strani}}
in zahtevajo brezkončnih načrtov in preudarjanj.

stric in teta in sestra in brat z očetom in z materjo {{prelom strani}}
na čelu, — ko bi prišla vsa sodrga in bi

o vsaki drugi priliki branila. V sredi med vsemi {{prelom strani}}

in mene in bom slutil cinizem njihove radovednosti;
zavedal se bom, da je vroča tajnost najbližjih

bili mogli roditi mojo bolezen. Izbruhnilo je, razsulo {{prelom strani}}
se je kakor polna hranilnica, ki so nalagali

bo ''m o r a l a''{{razprto|morala}} vstati ... Tudi skrb se oglaša: morda

mizi leže raztreseni papirji; kakor srebro se svetijo {{prelom strani}}
v mesečini. Na bronastem stojalu svetilke in

od tužnega Korotana do kršne Istre, od solnčne {{prelom strani}}

galerije, potem ko je v svojem dolgem in
blagoslovljenem življenju govoril tritisočdvestopetinsedemdeset